Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti

Evropska komisija je 18. novembra 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 4. aprila 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 480. plenarnem zasedanju 25. in 26. aprila 2012 (seja z dne 25. aprila) s 125 glasovi za, 1 glasom proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1.1 EESO podpira globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti (GAMM), ki tesno povezuje politiko priseljevanja in azila z zunanjo politiko EU.

1.2 EESO želi, da bi si zunanja politika EU močno prizadevala za globalno upravljanje mednarodnih migracij v okviru Združenih narodov na podlagi – poleg drugih mednarodnih pravnih izvedbenih instrumentov – Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Mednarodne konvencije OZN o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin (Odbor je EU predlagal (1), naj jo ratificira), Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter konvencij Mednarodne organizacije dela (MOD).

1.3 Odbor poziva Evropsko komisijo, naj pripravi poročilo o stanju razprav v EU v zvezi s konvencijo ZN. Komisija mora pripraviti pogoje za njeno ratifikacijo, EESO pa lahko pri tem sodeluje s pripravo novega mnenja na lastno pobudo.

1.4 Odbor predlaga, naj ima EU zelo aktivno vlogo pri razvijanju dialoga Združenih narodov na visoki ravni o mednarodnih migracijah in razvoju.

1.5 Glavni cilj dialogov o migracijah in mobilnosti med EU in tretjimi državami morajo biti prizadevanja, da bodo migracije lažje potekale zakonito in urejeno, spoštovanje mednarodnega prava na področju azila, zmanjšanje nezakonitega priseljevanja ter boj proti kriminalnim združbam, ki se ukvarjajo s trgovino z ljudmi.

1.6 Partnerstva za mobilnost, ki so skupne politične izjave, je treba preoblikovati v mednarodne sporazume. EESO meni, da lahko EU prispeva pomembno dodano vrednost v pogajanjih s tretjimi državami.

1.7 Odbor poudarja pomen spodbujanja dialoga z regionalnimi institucijami, pri čemer je treba v obstoječe sporazume vključiti tudi vprašanje mobilnosti in migracij.

1.8 Odbor meni, da morajo partnerstva za mobilnost vključevati štiri stebre globalnega pristopa: organizacijo in lajšanje zakonitih migracij in mobilnosti; preprečevanje in zmanjševanje nezakonitih migracij in trgovine z ljudmi; spodbujanje mednarodne zaščite in krepitev zunanje razsežnosti azilne politike ter maksimiranje razvojnega učinka migracij in mobilnosti.

1.9 Najpomembnejši izziv so sporazumi o migraciji delovne sile, pri katerih morajo sodelovati socialni partnerji iz Evrope in tretjih držav. Odbor podpira „nezavezujoča načela in smernice za pristop k migraciji delovne sile“, ki jih je pripravila Mednarodna organizacija dela (MOD) (2), ter predlaga, da se jih v partnerstvih za mobilnost upošteva.

1.10 Odbor predlaga, da se v partnerstva za mobilnost vključi tudi vprašanje enakosti spolov, saj so včasih priseljenke bolj ranljiva skupina in so velikokrat žrtve zlorab, diskriminacije in skrajnega izkoriščanja. Prav tako imajo priseljenke zelo pomembno vlogo pri gospodarskem in socialnem razvoju držav izvora (3).

1.11 Da bi preprečili negativen vpliv migracij na gospodarski in socialni razvoj držav izvora, mora Evropska unija posebno pozornost nameniti negativnim učinkom bega možganov in vzpostaviti izravnalne mehanizme.

1.12 EU mora podpirati organizacije v diaspori, zato EESO predlaga vzpostavitev službe za podporo organizacijam v diaspori.

1.13 Pri nadzoru meja in preprečevanju nezakonitega priseljevanja je treba spoštovati varstvo človekovih pravic. Agenciji FRONTEX je treba zagotoviti več sredstev, njene dejavnosti mora ocenjevati Agencija EU za temeljne pravice, demokratično nadzirati pa jo mora Evropski parlament.

1.14 EU mora imeti odprto politiko sprejemanja priseljencev na podlagi srednjeročnega pristopa, ki presega sedanjo gospodarsko krizo in upošteva demografski položaj. Postopki za priseljevanje delovne sile bi morali biti zakoniti in pregledni, prav tako pa je treba spodbuditi sodelovanje socialnih partnerjev iz EU in tistih iz držav izvora.

1.15 EESO meni, da morata evropska in nacionalna zakonodaja o priseljevanju zagotavljati načelo enake obravnave glede delovnih in socialnih pravic. Sistemi krožnih migracij se ne smejo uporabljati na diskriminatoren način za omejevanje enake obravnave.

1.16 V okviru partnerstev za mobilnost bo sprejet dogovor, da se v postopkih vračanja prednostno uporabi prostovoljno vračanje skupaj s sistemi podpore (4). Kadar se izjemoma uvedejo postopki prisilnega vračanja, je treba v celoti spoštovati človekove pravice, ob upoštevanju priporočil Sveta Evrope (5).

1.17 EESO izraža željo, da bi EU vzpostavila skupni azilni sistem z visoko ravnjo usklajenosti zakonodaje. Podpira pa tudi sodelovanje EU s tretjimi državami, da bi te izboljšale svoje azilne sisteme in izvajanje mednarodnih standardov. Sporazumi med EU in tretjimi državami morajo vključevati postopke, ki zagotavljajo dejanske pravice do mednarodne zaščite oseb, ki za takšno zaščito zaprosijo.

1.18 Tretje države, s katerimi se sklepajo partnerstva za mobilnost, morajo biti podpisnice Ženevske konvencije o statusu beguncev, imeti vzpostavljene ustrezne azilne strukture in biti varne države z vidika človekovih pravic. Tako bi morale ratificirati konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu ter njena protokola o preprečevanju trgovine z ljudmi in tihotapljenju migrantov (6).

1.19 EU mora okrepiti politike vključevanja ter boj proti rasizmu, ksenofobiji in diskriminaciji priseljencev in manjšin. Odbor predlaga, naj imajo institucije EU zelo dejavno vlogo v boju proti ksenofobiji, rasizmu in diskriminaciji, zlasti kadar takšno vedenje spodbujajo voditelji in zakonodajalci držav članic (7).

1.20 EESO bo v sodelovanju z Evropsko komisijo še naprej spodbujal dejavnosti Evropskega foruma za vključevanje, saj meni, da bo v naslednjih letih vključevanje strateški izziv v interesu Evrope, oseb priseljenskega izvora in vseh državljanov.

2.1 Obravnavano sporočilo je nova pobuda Evropske komisije, ki si prizadeva, da bi bil pristop migracijske politike bolj globalen in skladen z drugimi politikami EU, še posebej z zunanjo politiko.

2.2 EESO pozitivno ocenjuje takšen pristop, ki upošteva predloge, kakršne je v zadnjih letih oblikoval Odbor. Številna mnenja so neposredno povezana s tem sporočilom (8).

2.3 Odbor je predlagal, naj EU sprejme skupno azilno politiko z usklajeno zakonodajo in skupno politiko priseljevanja z zakonodajo, ki bo s skupnimi in preglednimi postopki omogočala zakonito priseljevanje ter upoštevala interese Evrope in držav izvora, obenem pa spoštovala temeljne pravice.

2.4 Od leta 2006 se postopoma razvija nov mednarodni pristop k obravnavi migracij, zlasti z dialogom na visoki ravni o mednarodnih migracijah in razvoju v okviru Združenih narodov (9). EESO se je udeležil medvladnih konferenc svetovnega foruma o migracijah in razvoju, na katerem so sodelovale tudi različne organizacije civilne družbe (10). Odbor predlaga, naj ima EU zelo aktivno vlogo pri razvijanju dialoga Združenih narodov na visoki ravni.

2.5 Presenetljivo je, da države članice EU še vedno niso ratificirale Mednarodne konvencije o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin, ki jo je sprejela generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo 45/158 z dne 18. decembra 1990 in ki je začela veljati 1. julija 2003. EESO je v enem od svojih mnenj na lastno pobudo (11) že predlagal, da EU in njene države članice to konvencijo ratificirajo. Odbor poziva Komisijo, naj pripravi poročilo o stanju razprav in o stališču držav članic, da bi tako pripravila pogoje za njeno ratifikacijo.

2.6 EESO predlaga Komisiji, Evropskemu parlamentu in Svetu EU, naj na področju zunanje politike spodbujajo oblikovanje mednarodnega pravnega okvira za migracije na podlagi izvedbene zakonodaje, zlasti Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Mednarodne konvencije OZN o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Mednarodni pravni okvir bi moral vključevati tudi:

2.7 V zadnjih letih se je skupna politika priseljevanja in azila EU postopoma razvijala, vendar so zakonodajni in politični instrumenti še vedno pomanjkljivi. Države članice imajo svoje nacionalne politike, ki so včasih v nasprotju s pristopi in sporazumi EU. EESO poziva vse države članice, da uveljavijo skupni politiki, kot jo določata Pogodba in stockholmski program.

2.8 Potreben je srednjeročni pristop, kajti kljub sedanji gospodarski krizi in naraščanju brezposlenosti mora EU imeti bolj odprto politiko sprejemanja novih priseljenih delavcev, kot ugotavlja EESO v svojem raziskovalnem mnenju (12) o vlogi zakonitega priseljevanja pri reševanju demografskih vprašanj, ki ga je pripravil na zaprosilo belgijskega predsedstva EU. Evropska komisija v sporočilu ugotavlja tudi, da bo – glede na demografski položaj in stanje na trgih dela – potrebno vključevanje novih priseljencev.

2.9 EESO meni, da se EU s to novo fazo ne more spopasti z omejevalnimi in neskladnimi migracijskimi politikami, kakršne so države članice razvijale v preteklosti. Evropska politika priseljevanja mora preseči stare omejitve in se prilagoditi sedanjim potrebam.

2.10 Sporočilo Evropske komisije predlaga globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti (GAMM), primeren za širšo in skladnejšo politiko, ki jo je treba razvijati v sodelovanju z državami izvora priseljevanja kakor tudi s tranzitnimi državami.

2.11 Glavni element in dodana vrednost tega sporočila so partnerstva za mobilnost med Evropsko unijo in tretjimi državami ali skupinami držav v nekaterih regijah, kot so južno Sredozemlje, vzhodna Evropa, države AKP, Latinska Amerika itd., s katerimi je EU vzpostavila sosedske in partnerske odnose.

2.12 Odbor je v enem od prejšnjih mnenj (13) že podal nekaj predlogov, ki bi jih bilo treba upoštevati pri partnerstvih za mobilnost na področjih, kot so prožnost glede vizumov, bolj odprta zakonodaja za sprejem, priznavanje poklicnih kvalifikacij, preprečevanje bega možganov in pravice socialne varnosti.

2.13 EESO podpira globalni pristop, ker meni, da je treba ustvariti močnejšo vez med notranjo in zunanjo razsežnostjo migracijske politike in mobilnosti. Poleg tega je med operativnimi prednostnimi nalogami globalnega pristopa tudi skladnost politike priseljevanja in azila EU s politikami razvojnega sodelovanja.

2.14 Migracije in mobilnost sta dva različna pojma. Mobilnost državljanov tretjih držav – ki pomeni prečkanje zunanjih meja Evropske unije – ne pomeni nujno priseljevanja delavcev. Večina ljudi, ki prečka te meje, so obiskovalci ali turisti ali pa prihajajo iz poslovnih razlogov, torej za krajši čas in brez načrta za selitev. Za priseljevanje iz ekonomskih razlogov je potreben dostop do trga dela.

2.15 Odbor se strinja, da je treba v okviru GAMM pospešiti dialoge glede vizumov. Dialogi glede vizumov, ki potekajo med EU in tretjimi državami, kakor tudi skupna vizumska politika EU zadevajo tako kratkotrajna bivanja kot migracije.

2.16 Doslej je bilo lažje sklepati sporazume o vizumih za kratkotrajno bivanje, težje pa o vizumih, ki vključujejo selitev (prebivanje in delo), za katere so še vedno pristojne države članice. Nedavno sta Svet in Parlament sklenila sporazum glede direktive o „enotnem dovoljenju“, ki bo prinesla določeno uskladitev zakonodaje o postopkih sprejema. Prav tako se sprejema zakonodaja za posebne kategorije migrantov (začasni, napoteni).

2.17 Če bi se prejšnje stanje nadaljevalo, bi težko dosegli napredek pri globalnem pristopu. Obstaja nevarnost, da bodo partnerstva za mobilnost koristna le za izboljšanje upravljanja kratkotrajnih bivanj, da pa bodo imela le majhen učinek na izboljšanje postopkov pri migracijah delovne sile.

2.18 Obstoječe dvostranske sporazume o migracijah, sklenjene s tretjimi državami (ki vključujejo sprejem delavcev, preprečevanje nezakonitega priseljevanja, ponovni sprejem itd.), so podpisale vlade držav članic in držav izvora. EU je izvedla tudi nekaj pilotnih projektov. EESO izraža upanje, da bo globalni pristop omogočil narediti korak naprej k dvostranskim okvirom med EU in tretjimi državami.

2.19 EESO meni, da je regionalna razsežnost ključnega pomena, zato predlaga, da v GAMM sodelujejo tudi obstoječe regionalne institucije, zlasti tiste, s katerimi ima EU sklenjene sporazume o partnerstvu in sodelovanju. Nekatere regionalne institucije Južne Amerike, Azije in Afrike razvijajo notranje sporazume za svobodo gibanja, priseljevanja in mobilnosti, ki lahko olajšajo tudi upravljanje migracij v Evropi.

2.20 Odbor se strinja s Komisijo glede geografskih prednostnih nalog in glede tega, da morajo regionalni dialogi temeljiti na sosedski politiki EU, zlasti na partnerstvu z južnim Sredozemljem in na vzhodnem partnerstvu. Prednost pa je treba dati tudi partnerstvu EU-Afrika in partnerstvu z 19 državami praškega procesa. Prav tako so prednostni tudi odnosi s 27 državami procesa iz Rabata. Enako velja za Afriški rog.

2.21 EESO predlaga, da se okrepi dialog z državami AKP glede migracij in mobilnosti ter da se vzpostavijo tudi dialogi z državami srednje in južne Amerike.

Okrepiti je treba dvostranske dialoge z državami kandidatkami, torej Turčijo in balkanskimi državami. Enako tudi z Rusijo, Indijo in Kitajsko.

2.23 EESO se strinja, da so to stebri, na katerih je treba razvijati globalni pristop, ki bi bil skladen z drugimi politikami: varstvom človekovih pravic, azilno politiko, razvojnim sodelovanjem, bojem proti trgovini z ljudmi, tihotapljenju ljudi itd.

3.1 Glavni cilj partnerstev za mobilnost s tretjimi državami morajo biti prizadevanja, da bodo migracije lažje potekale zakonito in urejeno. Ponudba EU glede priseljevanja mora biti verodostojna, postopki pa morajo biti pregledni, da bi se v državah izvora razširilo mnenje, da so zakonite migracije možne in da je treba zavračati nezakonite postopke.

3.2 Trenutno imajo dialogi s tretjimi državami veliko omejitev, saj so pristojnosti za sprejemanje novih priseljencev v rokah držav članic. Odbor predlaga, da države članice in Svet dajo Evropski komisiji večjo vlogo na tem področju, saj EU prispeva veliko dodano vrednost.

3.3 Sedanje nacionalne zakonodaje močno omejujejo sprejem delavcev iz tretjih držav. Pripravo evropske zakonodaje spremljajo številne politične težave, direktive, ki so bile sprejete, je treba še prenesti v nacionalne zakonodaje, druge pa so še predmet pogajanj med Svetom in Parlamentom.

3.4 EESO je v enem od svojih mnenj (14) že ugotovil, da mora EU zaradi nekaterih nacionalnih razlik imeti odprto zakonodajo, ki bo omogočala priseljevanje zaradi zaposlitve po zakonitih in preglednih poteh, tako za visoko usposobljene delavce kot tudi delavce v dejavnostih, ki zahtevajo manj kvalifikacij. Mnogi priseljenci bodo prejeli dovoljenja za daljša bivanja, drugi pa začasna dovoljenja. Partnerstva za mobilnost morajo to upoštevati.

3.5 Vzpostaviti je treba sisteme za „spremljanje“ priseljencev od trenutka, ko zapustijo državo izvora, do njihove vključitve v delo in družbo države gostiteljice. Sisteme za spremljanje bodo morali vzpostaviti tako javni organi kot sindikati, organizacije delodajalcev, diaspore in druge organizacije civilne družbe; vključevati bi morali obveščanje in svetovanje med celotnim procesom preseljevanja, tečaje jezikov ter seznanjanje z delovnimi in socialnimi pogoji, zakoni in običaji.

3.6 EESO ponavlja, kar je že predlagal v prejšnjih mnenjih, in sicer, da je treba izboljšati sisteme za priznavanje poklicnih kvalifikacij priseljenih delavcev ter potrjevanje diplom ter znanj in spretnosti, ki jih je treba vključiti v partnerstva za mobilnost.

3.7 Kot je Odbor predlagal že v prejšnjih mnenjih, je treba zagotoviti prenosljivost pravic socialne varnosti migrantov v EU in državah izvora, zato je treba v partnerstva za mobilnost vključiti področje socialne varnosti. Čeprav evropske zakonodaje na področju priseljevanja omejujejo pravice socialnega varstva, je mogoče s temi sporazumi odpraviti številne težave. To je še en razlog več za to, da partnerstva za mobilnost postanejo pravno zavezujoč instrument.

3.8 EESO želi poudariti pomen politik vključevanja si močno prizadeva za spodbujanje vključevanja in vloge organizacij civilne družbe. Evropski forum za vključevanje, ki se vsakih šest mesecev sestaja na sedežu EESO, je zelo pomemben instrument za institucije EU. Sklad za vključevanje je temeljni finančni instrument, ki ga je treba razširiti.

3.9 Politike vključevanja vplivajo na priseljence in družbe gostiteljice, spodbujajo enakost pravic in obveznosti ter medkulturni, medetnični in medverski dialog in so povezane z varstvom temeljnih pravic ter bojem proti rasizmu, ksenofobiji in diskriminaciji. EESO poudarja, da mora evropska zakonodaja o priseljevanju zagotavljati enako obravnavo priseljenih delavcev glede delovnih in socialnih vidikov (15).

3.10 EESO je v svojih mnenjih predlagal, naj evropska zakonodaja vključuje delovne in socialne pravice priseljenih delavcev, da se zagotovijo dostojni delovni pogoji ter prepreči izkoriščanje na delovnem mestu.

3.11 Razmere so še posebno težavne za priseljence „brez dokumentov“. Inšpektorati za delo morajo v sodelovanju s socialnimi partnerji nadzorovati spoštovanje delovnih standardov. EESO opozarja na poročilo Agencije za temeljne pravice z Dunaja o položaju priseljenih delavcev, ki so v EU v nezakonitem položaju (16).

3.12 Odbor je predlagal spremembo direktive o združevanju družin, ker je neustrezna. Komisija je objavila zeleno knjigo, o kateri Odbor pripravlja mnenje (17).

3.13 V zadnjih letih je prišlo do dogodkov, izjav in političnih odločitev, ki jih Odbor z zaskrbljenostjo spremlja, saj se v Evropi znova širi stara in znana bolezen Evropejcev: ksenofobija in izključevalni nacionalizem. Manjšine in priseljenci so žrtve diskvalifikacij, žalitev ter agresivnih in diskriminatornih politik.

3.14 V preteklih letih so ksenofobijo in populizem spodbujale izključno politične skupine, ki so bile ekstremistične in predvsem v manjšini. Danes pa so takšne politike del programa nekaterih vlad, ki uporabljajo politike proti priseljencem in manjšinam kot orožje v volilnem boju. EESO poziva institucije EU, naj preprečijo, da bi se evropska agenda okužila s ksenofobijo in populizmom.

4.1 EESO se s Komisijo strinja glede pomena preprečevanja nezakonitega priseljevanja.

4.2 Treba se je boriti proti delu na črno in v nacionalnih zakonodajah učinkovito izvajati direktivo o sankcijah zoper delodajalce, ki izkoriščajo priseljence z nezakonitim statusom (18). Priseljenci, ki so v nezakonitem položaju, so zelo izpostavljeni izkoriščanju na delovnem mestu in jih je treba obravnavati kot žrtve. Socialni partnerji morajo z inšpektorati za delo sodelovati pri zmanjševanju nezakonitega zaposlovanja in izkoriščanja na delovnem mestu.

4.3 EESO je že ugotavljal (19), da EU potrebuje verodostojno, učinkovito in zakonito politiko zunanjih meja, ki bo predmet demokratičnega nadzora in neodvisnega ocenjevanja. Države članice morajo agenciji FRONTEX dati več operativnih pristojnosti ter neodvisnosti pri dejavnostih in virih (tehnični opremi).

4.4 Vendar pa morata Parlament in Agencija EU za temeljne pravice izvajati demokratični nadzor nad potekom skupnih operacij, ki jih usklajuje agencija, ter njihovimi posledicami za temeljne pravice in upravna jamstva, ki jih določa Zakonik o schengenskih mejah. To pa mora spremljati stalno ocenjevanje zlasti dejavnosti in sporazumov, ki jih FRONTEX izvaja s tretjimi državami, učinkovitosti skupnih operacij in kakovosti njihovih analiz tveganja.

4.5 EESO se zdi bistveno, da FRONTEX izpolnjuje svoje obveznosti glede dostopa prosilcev za azil do mednarodne zaščite in načela nevračanja.

4.6 Komisija v sporočilu navaja, da „brez dobro delujočega nadzora na mejah, manjšega obsega nezakonitih migracij in učinkovite politike vračanja, EU ne bo mogla ponuditi več priložnosti za zakonito priseljevanje in mobilnost“ (20). Vendar EESO opozarja, da gre za tesno povezani situaciji.

4.7 EESO je že v številnih mnenjih ugotovil (21), da obstaja očitna povezava med zakonitim in nezakonitim priseljevanjem, kajti kadar ne obstajajo ustrezni, pregledni in prožni kanali za zakonito priseljevanje, cveti nezakonito.

4.8 Večina oseb, ki so v Evropi v nezakonitem položaju, je vstopila zakonito, drugi pa so bili žrtve kriminalnih mrež. EU bi morala v partnerstva za mobilnost vključiti boj proti kriminalnim mrežam ter nezakoniti trgovini z ljudmi in tihotapljenju ljudi. Treba je zagotoviti zaščito žrtev.

4.9 V dialoge je treba vključiti tudi postopke vračanja in ponovnega sprejema, ki morajo vedno temeljiti na spoštovanju človekovih pravic. Odbor želi, da bi Agencija EU za temeljne pravice (FRA) oblikovala etični kodeks ravnanja v primeru prisilnega vračanja, in sicer na podlagi 20 načel o prisilnem vračanju, ki jih je izdelal odbor ministrov Sveta Evrope (22).

4.10 V zvezi s pridržanjem in vključevanjem priseljencev v nezakonitem položaju se Odbor strinja s Komisijo, da je treba „sprejeti ukrepe za zagotovitev dostojnih življenjskih pogojev za migrante v sprejemnih centrih in preprečiti samovoljno in nedoločeno pridržanje“ (23). EESO meni, da osebe, ki se nahajajo v upravno nezakonitem položaju, niso prestopniki, in obžaluje, da nekateri nacionalni organi zlorabljajo direktivo o vračanju, za katero Odbor meni, da bi jo bilo treba spremeniti, da se ustrezno zaščitijo temeljne pravice.

4.11 EESO posebej zavrača možnost, da bi mladoletnike nameščali v iste sprejemne centre kot odrasle, saj morajo ti živeti v odprtih družbenih okoljih in, če je le mogoče, skupaj z družinami.

4.12 Prednostno se je treba boriti proti trgovini z ljudmi in to temo vključiti v vse dialoge. Zahtevati je treba, da države, preden podpišejo partnerstvo za mobilnost z EU, ratificirajo in v svoji zakonodaji uveljavijo konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu ter njena protokola o preprečevanju trgovine z ljudmi in tihotapljenju migrantov.

4.13 EESO poziva, naj organi okrepijo boj proti kriminalnim združbam, ki bogatijo na račun trgovine z ljudmi in tihotapljenja priseljencev. Osebe, ki padejo v roke teh združb, je treba obravnavati kot žrtve, ki jih je treba zaščititi.

5. Spodbujanje mednarodne zaščite in krepitev zunanje razsežnosti azilne politike

5.1 V veliko primerih prosilci za azil prošnje ne morejo vložiti na evropskem ozemlju, saj jim nadzor, vzpostavljen zaradi boja proti nezakonitemu priseljevanju, ne dovoljuje vstopa v Evropo. Prihaja torej do očitnega protislovja med ukrepi, ki so bili sprejeti za boj proti nezakonitemu priseljevanju, in pravico do azila.

5.2 Na meji je treba zagotoviti načelo nevračanja in možnost, da vsi ljudje, ki potrebujejo mednarodno zaščito, v EU vložijo prošnjo, ki jo nato obravnavajo pristojni nacionalni organi.

5.3 Odbor podpira prizadevanja Komisije za izboljšanje evropske azilne zakonodaje (24) z visoko stopnjo usklajenosti, z enotnim statusom ter preglednimi in učinkovitimi postopki. Osebe, ki v EU uživajo zaščito ali so zaprosile za azil, morajo imeti možnost vključitve na trg dela pod pogoji enake obravnave.

5.4 EESO podpira tudi sodelovanje s tretjimi državami, da bi te okrepile svoje azilne sisteme in izvajanje mednarodnih standardov.

5.5 Po drugi strani morajo biti tretje države, s katerimi se sklepajo partnerstva za mobilnost, podpisnice Ženevske konvencije o statusu beguncev, imeti vzpostavljene azilne strukture in biti varne države z vidika človekovih pravic. EU mora z njimi sodelovati, da bi izboljšale svoje azilne sisteme.

5.6 EESO podpira razvijanje regionalnih programov zaščite in meni, da izboljševanje azilnih struktur v tretjih državah ne sme preprečiti, da tisti prosilci za azil, ki morajo vložiti prošnjo za azil v evropski državi, to tudi storijo.

5.7 Partnerstva za mobilnost partnerskim državam ne smejo nalagati vseh stroškov azilnih postopkov za osebe, ki prehajajo prek njihovega ozemlja. EU mora pri tem sodelovati prek skladov za azil.

5.8 EU mora ostati prostor sprejema in azila, okrepiti mora solidarnost med državami članicami in izboljšati programe za ponovno naselitev.

6.1 EU si mora prizadevati, da bodo države izvora migrantov vsem osebam zagotavljale možnost dostojnega dela, s čimer bo mogoče olajšati prostovoljno migracijo, saj trenutno za večino oseb migracija ni prostovoljna. Odbor podpira dejavnosti MOD na področju spodbujanja dostojnega dela.

6.2 EESO pozdravlja dejstvo, da je Komisija vzpostavila jasno povezavo med politiko sprejemanja visoko usposobljene delovne sile in politiko razvojnega sodelovanja, katere cilj je med drugim preprečevati beg možganov in izgubo človeškega kapitala v državah izvora.

6.3 Vendar pa si Odbor želi, da bi bila ta zaveza močnejša. Komisija poudarja „potrebo po prizadevanjih za zmanjšanje bega možganov“, vendar si v okviru politike za sprejem delavcev „posebej prizadeva, da bi pritegnili visoko usposobljene migrante v svetovni konkurenci za talente“. Ta dva cilja sta velikokrat protislovna. Vendar pa v sporočilu niso opredeljene nobene omejitve za to svetovno tekmo za „talente“, ki bi omogočile zmanjšanje bega možganov. V zvezi s to problematiko se omenjajo zgolj zdravstveni delavci: sporočilo izraža podporo Kodeksu prakse Svetovne zdravstvene organizacije in spodbuja krožne migracije zdravstvenih delavcev.

6.4 Vendar do bega možganov ne prihaja zgolj na področju zdravstva, zato bi potrebovali obsežnejši kodeks dobrih praks, ki bi omejeval sprejem visoko usposobljenih delavcev v določenih državah in določenih strokah. EESO predlaga, da se omeji beg možganov v okviru partnerstev za mobilnost, s čimer bi migracijski procesi pozitivno vplivali na obe strani.

6.5 EU mora ustvariti sisteme nadomestil za države, ki zaradi migracij v Evropo trpijo izgube človeškega kapitala. Ta nadomestila morajo med drugim vključevati podporo izobraževalnim sistemom ter razvoju ustanov za delo za ustvarjanje delovnih mest in izboljšanje delovnih pogojev.

6.6 Odbor je predlagal, da se v direktivi poveča prožnost glede statusa državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, da se mnogim delavcem omogoči krožna migracija med EU in državo izvora, ne da bi pri tem izgubili pravico do stalnega bivanja, pri tem pa ohranijo in izboljšajo vezi, ki lahko zelo koristijo razvoju.

6.7 Trenutno sistemi krožnih migracij pomenijo izgubo človeškega kapitala v državah izvora, saj večina procesov priseljevanja poteka neorganizirano. EESO meni, da je mogoče povečati človeški kapital prek dobro strukturiranih postopkov, ki združujejo izobraževanje, kvalifikacije, socialne pravice in delo.

6.8 Odbor se strinja s pomisleki MOD, ki navaja, da obstaja nevarnost, da se krožne migracije izkoristijo za omejevanje delovnih in socialnih pravic ter preprečevanje stalnega prebivanja. Zato EESO predlaga, da se začasnim priseljencem zagotovi načelo enake obravnave pri plačah in delovnih pogojih.

6.9 EESO je že v prejšnjih mnenjih poudaril (25) pomen organizacij v diaspori in njihovo vlogo pri razvoju. EU mora podpirati njihove dejavnosti.

6.10 Prav tako je treba nadaljevati tudi s pobudami, usmerjenimi v zmanjševanje stroškov prenosa nakazil in njihovo uporabo za razvoj. EESO podpira ustanovitev letnega foruma o nakazilih in odprtje skupnega portala.

6.11 EESO predlaga, da se ustanovi služba za podporo organizacijam v diaspori, ki bi lajšala usklajevanje vseh organizacij, ki delujejo v prid razvoju v državah ali regijah, kakor tudi usklajevanje te službe z mednarodnimi organizacijami za razvojno sodelovanje. Ta služba bi morala usmerjati sredstva v projekte, ki se izvajajo. EU mora podpirati organizacije v diaspori in lajšati ustanavljanje predstavniških platform.

7.1 Prihodnje načrtovanje finančnih instrumentov mora olajšati izvajanje globalnega pristopa. Odbor pripravlja mnenje na zaprosilo Komisije.

7.2 EESO predlaga, da se izvede neodvisna študija o učinkovitosti in učinku trenutno delujočih partnerstev za mobilnost. EESO podpira pobudo Komisije, da se partnerstvom za mobilnost zagotovi učinkovit ocenjevalni mehanizem.

7.3 Doslej sklenjeni dvostranski sporazumi kažejo, da se partnerstva uporabljajo za zagotavljanje vizumov za kratkotrajna bivanja in sporazumov o ponovnem sprejemu, medtem ko ostali vidiki globalnega pristopa ostajajo v ozadju. Ocena partnerstev mora vključevati vse štiri stebre globalnega pristopa.

7.4 Po drugi strani pa partnerstva za mobilnost, ki so skupne politične izjave, za sodelujoče države niso pravno zavezujoča, zato EESO predlaga, da se preoblikujejo v mednarodne, pravno zavezujoče sporazume.

V Bruslju, 25. aprila 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Mnenje na lastno pobudo EESO z dne 30. junija 2004 o Mednarodni konvenciji o delavcih migrantih (poročevalec g. PARIZA CASTAÑOS), UL C 302 z dne 7.12.2004.

(7) Na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah in Listine o temeljnih pravicah.

(8) UL C 248 z dne 25.8.2011, str. 135–137, 15. junij 2011, mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Sporočilo o migracijah COM(2011) 248 final, glavni poročevalec: Luis Miguel PARIZA CASTAÑOS.

UL C 120 z dne 16.5.2008, str. 82–88, 12. december 2007, mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o migraciji in razvoju: priložnosti in izzivi (mnenje na lastno pobudo), poročevalec: Sukhdev SHARMA.

UL C 48 z dne 15.2.2011, str. 6–13, 15. september 2010, mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o vlogi zakonitega priseljevanja pri reševanju demografskih vprašanj (raziskovalno mnenje), poročevalec: Luis Miguel PARIZA CASTAÑOS.

UL C 44 z dne 16.2.2008, str. 91–102, 25. oktober 2007, mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o politiki EU za priseljevanje in sodelovanje z matičnimi državami za spodbujanje razvoja (mnenje na lastno pobudo), poročevalec: Luis Miguel PARIZA CASTAÑOS.

UL C 128 z dne 18.5.2010, str. 29–35, 4. november 2009, mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spoštovanju temeljnih pravic v evropski politiki in zakonodaji o priseljevanju (mnenje na lastno pobudo), poročevalec: Luis Miguel PARIZA CASTAÑOS.

(11) Mnenje na lastno pobudo EESO z dne 30. junija 2004 o Mednarodni konvenciji o delavcih migrantih (poročevalec g. PARIZA CASTAÑOS), UL C 302 z dne 7.12.2004.

(15) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem letu medkulturnega dialoga, UL C 185/09, 8.8.2006.

(16) Poročilo Agencije Evropske unije za temeljne pravice „Priseljenci v nezakonitem položaju, ki opravljajo gospodinjska dela: izzivi Evropske unije in držav članic na področju temeljnih pravic“ (julij 2011) www.fra.europa.eu.

(17) Zelena knjiga o pravici do združitve družine državljanov tretjih držav, ki živijo v Evropski uniji (Direktiva 2003/86/ES) in mnenje EESO o Zeleni knjigi o pravici do združitve družine državljanov tretjih držav, ki živijo v Evropski uniji (Direktiva 2003/86/ES) – še ni objavljeno v UL.

(18) Direktiva 2009/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o minimalnih standardih glede sankcij in ukrepov zoper delodajalce nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, UL L 168, 30.6.2009, str. 24.

(24) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o zeleni knjigi o prihodnjem skupnem evropskem azilnem sistemu, UL 2008/C 204/17, 9.8.2008.

Raziskovalno mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o dodani vrednosti skupnega evropskega azilnega sistema za prosilce za azil in države članice Evropske unije, UL C 44, 11.2.2011.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (prenovitev), UL C 24, 28.1.2012.