Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spodbujanju trajnostne proizvodnje in potrošnje v EU (raziskovalno mnenje)

Dansko predsedstvo EU je 11. januarja 2012 sklenilo, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednji temi:

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. aprila 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 480. plenarnem zasedanju 25. in 26. aprila 2012 (seja z dne 26. aprila) s 124 glasovi za, 8 glasovi proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1.1 V skladu z zaprosilom danskega predsedstva je EESO presodil, kateri instrumenti in ukrepi so potrebni za prehod na trajnostne načine proizvodnje in potrošnje. EESO pozdravlja prizadevanja evropskih institucij in njihovo ozaveščanje na tem področju ter za zagotavljanje pravičnega prehoda priporoča oblikovanje skupno prenovljene vizije ekonomskega modela, pri tem pa naj se vse strani organizirane civilne družbe vključijo v specializiran posvetovalni forum ter se določijo cilji in se pripravi posodobljen postopek spremljanja.

1.3 Tudi finančni sistem (2) je treba preoblikovati tako, da bo znova v službi proizvodnega gospodarstva in trajnostne potrošnje, pri tem pa se osredotočiti na področja, pri katerih je ekološki odtis največji, kot so kmetijsko-živilska industrija, kmetijstvo, stanovanjska gradnja, infrastruktura in promet.

1.4 Treba je tudi upoštevati še druga področja kot zgolj energijo in emisije toplogrednih plinov ter biti pozoren tudi na vire in učinke na okolje, kot so upravljanje in varstvo voda, raba zemljišč, onesnaževanje zraka, ter upoštevati splošni okoljski učinek proizvodov.

1.5 S podporo izboljševanju procesov proizvodnje in proizvodov bo potrošnikom in uporabnikom mogoče ponuditi proizvode in storitve, ki jih bodo začeli uporabljati zaradi spremembe obnašanja ali načina razmišljanja.

1.6 Za spodbujanje trajnostnih potrošnikih modelov in življenjskih slogov je poleg krepitve vloge združenj potrošnikov in proizvajalcev pravične trgovine treba spodbujati in ščititi pobude, ki pomenijo alternativo plenilskemu potrošništvu, in podpirati najboljše prakse.

2.1 Decembra 2011 je danska vlada EESO zaprosila, naj za uskladitev izhoda iz krize, oživitve gospodarstva in zavez EU v boju proti podnebnim spremembam pripravi raziskovalno mnenje o spodbujanju trajnostne potrošnje in proizvodnje. Danska vlada je ob sklicevanju na sporočilo Komisije Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri, in njegove smernice o trajnostni potrošnji in proizvodnji (3) EESO pozvala, naj presodi, kateri instrumenti so potrebni za preoblikovanje evropskega gospodarstva v smeri trajnostne potrošnje in proizvodnje.

2.2 Doslej je v skladu s prevladujočo paradigmo „človek gospodar in lastnik narave“ gospodarski razvoj temeljil na neobnovljivih virih energije in drugih virih. Proizvodnjo dobrin in storitev še vedno zaznamuje eksternalizacija stroškov, ki bi jih bilo treba nameniti za pridobivanje neobnovljivih naravnih virov ter za izpuste toplogrednih plinov in onesnaževal v okolje. V tržnih gospodarstvih je od gospodarskih akterjev treba zahtevati internalizacijo stroškov z zavezujočimi standardi, ki morajo biti, kolikor je mogoče, splošno veljavni.

2.3 Trajnostni potrošnji in proizvodnji, ki jo je mogoče razumeti kot uporabo storitev in proizvodov, ki imajo večjo vrednost ob manjši uporabi naravnih virov, je v strategijah za večjo učinkovitost virov in spodbujanje zelenega gospodarstva namenjena osrednja pozornost. Leta 2008 je Komisija sprejela svoj prvi akcijski načrt o trajnostni potrošnji in proizvodnji, v katerega je zajet sklop politik, ki spodbujajo trajnostno potrošnjo in proizvodnjo (4). Komisija upošteva te smernice in trenutno pregleduje svoje politike trajnostne potrošnje in proizvodnje za leto 2012.

3.1.1 Eden izmed razlogov za omejen učinek, ki so ga doslej imele politike trajnostne potrošnje in proizvodnje, je v tem, da je koncept trajnosti sicer dobro vključen v strategijo EU 2020, vendar pa je v izvajanju politik pogosto ostal ob strani. V sedanjem gospodarskem modelu glavni cilj ostaja ustvarjanje rasti in spodbujanje potrošnje, splošni dosežki pa so ocenjeni na podlagi BDP. Za prehod na trajnostno potrošnjo in proizvodnjo bi bila potrebna odprta in pregledna razprava o samozadostnem gospodarskem modelu, njegovi dosežki pa bi se ocenjevali s pomočjo kazalnikov „preko meja BDP“, s katerimi bi merili okoljski odtis, človeško in socialno blaginjo ter napredek. V prejšnjih mnenjih je EESO Komisiji predlagal sodelovanje pri pripravi foruma o trajnostni potrošnji, s pomočjo katerega bi proučili vrednote, ki lahko podpirajo trajnostno gospodarstvo, in dejavnike, ki državljane odvračajo od izbire trajnostnih modelov potrošnje, ter zbrane izkušnje glede življenjskih načinov z nizkim ekološkim učinkom (5).

3.2.1 Upoštevati je treba številna politična področja. Za spremljanje doseženega napredka pri uresničevanju ciljev na področju trajnostne potrošnje in proizvodnje ter za oceno sedanjega položaja bi bilo treba vzpostaviti zanesljivo bazo podatkov o okoljskih posledicah proizvodnje in potrošnje, s pomočjo katere bi izmerili učinkovitost političnih instrumentov, poglobili strategije in cilje, prilagodili prednostne naloge in vzpostavili postopek spremljanja.

3.3.1 Vključevanje civilne družbe na svetovni, nacionalni in lokalni ravni je bistvenega pomena za zagotavljanje uspešnega prehoda na zeleno in trajnostno gospodarstvo. Takšen prehod bo lahko uspešen le, če bodo trajnostno potrošnjo in proizvodnjo podjetja, potrošniki in delavci razumeli kot zaželeno priložnost in cilj. Na vseh ravneh bi bilo treba uvesti ustrezne strukture za dialog in demokratično sodelovanje (6).

3.3.2 Pri tem ne bi smeli več ustvarjati nasprotja med industrijskimi naložbami, konkurenčnostjo evropskih podjetij in kupno močjo potrošnikov. Večja zahtevnost potrošnikov bo najbolj zanesljivo spodbudila evropski notranji trg, tako pa bo mogoče tudi ovrednotiti rezultate evropskih raziskav ter izpolniti cilje varovanja okolja. To pa tudi zahteva, da naložbe ostanejo v Evropi.

3.4 Tesno povezati politike trajnostne potrošnje in proizvodnje in Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri

3.4.1 Z vodilno pobudo in Časovnim okvirom za Evropo, gospodarno z viri (7) je Komisija spodbujanje gospodarne rabe virov uvrstila med najpomembnejša vprašanja za evropska gospodarstva. Izvajanje Časovnega okvira je vključeno v strategijo Evropa 2020 in evropski semester. EESO priporoča, da se pregled akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo tesno poveže z izvajanjem Časovnega načrta in 7. akcijskim načrtom za okolje (8), da bi bile politike trajnostne proizvodnje in potrošnje lahko deležne večjega političnega pomena, ki se namenja gospodarni rabi virov in okviru za spremljanje evropskega semestra. Če bi dodali nekatere kazalnike trajnostne potrošnje in proizvodnje za gospodarno rabo virov, bi to ustvarilo podlago za cilje in sistem spremljanja na področju trajnostne potrošnje in proizvodnje.

3.5.1 Prej predlagani cilji na področju trajnostne potrošnje in proizvodnje bi lahko prispevali k spremembam politik, ki jih na tem področju izvajajo države članice. Te bi lahko s pridom izkoristile povezovanje politik trajnostne potrošnje in proizvodnje z izvajanjem časovnega okvira in postopkom spremljanja v okviru evropskega semestra.

3.6 Poseči po širokem naboru orodij politike trajnostne potrošnje in proizvodnje

3.6.1 Glede na horizontalni značaj politik za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo ter številne vidike, ki jih je treba upoštevati, je treba uvesti in uporabiti širok nabor političnih instrumentov na rzaličnih ravneh, da bi tako proizvodne in potrošniške modele razvijali v smer trajnosti. Države članice ter lokalne in reigonalne skupnosti morajo razvijati aktivne politike na evropski ravni. Izbrani instrumenti bodo morali povezati zakonodajne in prostovoljne ukrepe, zlasti regulativne ukrepe, katerih cilj bo postopna odprava netrajnostnih proizvodov, instrumente za pravičnejšo fiskalno politiko, spodbujanje zelenih javnih naročil, postopno odpravo subvencij, ki ne upoštevajo negativnih učinkov na okolje, raziskave in ekološke inovacije, internaliziracijo okoljskih stroškov in druge spodbujevalne ukrepe, ki temeljijo na trgu, pa tudi dejavno sodelovanje potrošnikov in delavcev v ta prehod (9).

3.6.2 Akcijski načrt Evropske komisije iz leta 2008 za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo je temeljil na tem prepletenem političnem pristopu in bi ga bilo treba ohraniti v postopku pregleda. Vendar pa bi lahko razmislili o ambicioznejših ciljih in instrumente prilagodili v skladu s cilji, ki jih je treba doseči, doslej skromnim doseženim napredkom in priložnostjo za izhod iz krize, ki jo ponuja prehod na nizkoogljično gospodarstvo ter manjšo uporabo neobnovljivih virov.

3.6.3 Instrumenti, uporabljeni v okviru trajnostne potrošnje in proizvodnje, so v veliki meri neobvezni in informativni (znak za okolje, EMAS, kampanje ozaveščanja potrošnikov itd.). Uporaba teh instrumentov v podjetjih je omejena; po njih posegajo le v nekaterih sektorjih in družbenih skupinah. Ne bo je lahko povečati in vztrajati na tej poti. Uporaba regulativnih instrumentov je nujno potrebna za postopno odpravo netrajnostnih proizvodov in potrošniških modelov.

3.7.1 Večino učinkov, negativnih za okolje, povzročajo potrošnja živil in pijač, stanovanja, infrastruktura in prevozi ter proizvodnja energije in industrijska proizvodnja. Prihodnje politike trajnostne potrošnje in proizvodnje se zato morajo osredotočiti na vsa ta različna področja. Glede na to, da je velik okoljski vpliv potrošnje živil in pijač tesno povezan s kmetijstvom, morajo biti politike na tem področju tesno povezane s politikami za trajnostno kmetijstvo.

3.7.2 Trajnostno kmetijstvo pomeni razumno uporabo naravnih vložkov, podporo biološkemu kmetovanju in kmetijsko-živilsko industrijo, ki bo zagotavljala zdrava in neonesnažena živila vmesnim in končnim potrošnikom. EESO meni, da je ključ za trajnostno kmetijstvo – povsod in v zadostni meri – v ohranjanju količinsko zadostne, visokokakovostne in regionalno diferencirane, okolju prijazne proizvodnje živil, ki varuje in neguje podeželje, ohranja raznolikost in značilnosti proizvodov ter spodbuja raznolikost in raznovrstnost kulturnih krajin in podeželja (10).

3.8 Poleg energije in emisij toplogrednih plinov se je treba usmeriti še na druge vire in vplive na okolje

3.8.1 V teh zadnjih letih je bila v okviru politik trajnostne potrošnje in proizvodnje posebna pozornost namenjena vprašanjem porabe energije in emisij toplogrednih plinov. Vendar pa proizvodnja in potrošnja puščata tudi druge posledice, ki jih ne bi smeli zanemariti, in sicer na področjih, kot so gospodarjenje z vodami in njihovo varstvo, raba zemljišč, onesnaževanje zraka. V prihodnjih politikah za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo bi bilo torej treba poleg električne energije razširiti uporabo političnih instrumentov na potrošnjo še na druge vire in upoštevati splošni okoljski učinek.

3.9.1 Za spodbujanje proizvajalcev k večji okoljski učinkovitosti njihovih proizvodov v vsem življenjskem ciklusu bi bilo treba priznati načelo razširjene odgovornosti proizvajalcev, ki je vključeno v nekatere zakonodajne akte, pa tudi splošno načelo pravne odgovornosti podjetij.

3.9.2 Treba je zlasti uporabiti dvojni pristop, s katerim bi se lahko prešli k trajnostnim proizvodom. Raziskave na področju okolju prijaznih proizvodov in njihovega razvoja je treba spodbujati z javnim financiranjem raziskav in sprejetjem ustreznih spodbud za inovacije. Za postopno odpravo netrajnostnih proizvodov pa bi bilo poseči tudi po regulativnih instrumentih, kot je direktiva o okoljski primernosti. Za dosego tega cilja bi bilo treba razširiti področje te direktive ter pospešiti njeno izvajanje.

3.9.3 Bistvenega pomena je paziti na preglednost na področju okoljske učinkovitosti proizvodov in storitev, če hočemo, da se podjetja in potrošniki razvijajo v smer večje trajnosti. Predlog Komisije v postopku posvetovanja o politikah trajnostne potrošnje in proizvodnje, da se v ta namen uporabi metodologija, s katero je mogoče opredeliti ekološki odtis proizvodov, se zdi ustrezen pristop. Treba pa ga bo dopolniti z drugimi instrumenti (na primer z družbenimi merili, ki ne merijo zgolj BDP), s katerimi bi izboljšali posredovanje informacij o trajnosti v vsej dobavni verigi.

3.9.4 Treba je spodbujati nove tržne modele, s pomočjo katerih bo mogoče pozornost prometu z materiali nadomestiti z ustvarjanjem vrednosti in blaginje, pri tem pa na primer pozornost usmeriti v izposojo dobrin namesto v nakupe, programe skupne uporabe avtomobilov in logistične koncepte, katerih cilj je s pomočjo sodelovanja med podjetji omejiti vožnje praznih kamionov.

3.10.1 Spremembi načinov potrošnje je treba nameniti večjo pozornost kot v preteklosti. Treba je postopno ločiti potrošnjo od negativnega okoljskega učinka in vzpostaviti kombinacijo političnih instrumentov za spodbujanje ravnanja v skladu s trajnostno potrošnjo, ki bo upoštevala trajanje ciklov obnove virov in njihove omejitve ter celotni učinek (uvoz in izvoz) notranjega evropskega trga.

3.10.2 Politike za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo morajo upoštevati dejstvo, da je za trajnostne izbire potrošnika potrebno, da so na trgu na voljo trajnostni proizvodi in storitve po dostopnih cenah, jasne in zanesljive informacije za potrošnike ter ustrezne gospodarske spodbude. Zlasti bi bilo treba sprejeti ukrepe za boljše obveščanje potrošnikov ter se izogniti nejasnim informacijam in lažni prijaznosti do okolja.

3.10.3 Sprejeti ukrepi bi morali okrepiti vlogo združenj potrošnikov kot akterjev sprememb in spodbujati dialog o trajnostnih življenjskih slogih na ravni civilne družbe ter ustvariti platforme za razpravo, kjer bi bilo mogoče razpravljati o teh stališčih ter izmenjati izkušnje in najboljše prakse.

3.10.4 Prehod na trajnostne življenjske sloge zahteva tudi naložbe v ustrezno javno infrastrukturo: za spodbujanje javnega prometa kot alternative osebnemu avtomobilu je na primer potrebna vzpostavitev sodobnega sistema javnega prevoza, za trajnostni promet infrastruktura za električno energijo in biogoriva, krožno gospodarstvo pa zahteva učinkovite sisteme vračanja ter zbirnih mest za odpadke – stare proizvode.

3.10.5 EESO je že večkrat poudaril pomen izobraževalnih programov, s katerimi bi dosegli učinkovito trajnostno ravnanje. EESO poudarja, da takšni programi ne bi smeli biti usmerjeni samo v šole in mlade, kar je vsekakor pomembno, marveč bi se morali nanašati na vse državljane, ne glede na starost ali socialni položaj, ter nameniti posebno pozornost nakopičenim neenakostim ob ekoloških tveganjih in škodi.

3.10.6 Prevozniki, trgovci na drobno in drugi akterji v dobavni verigi imajo z zahtevami glede svetovne proizvodnje, logistike itd. velik vpliv na trajnostnost pri potrošnji. V preteklosti je Komisija v okviru foruma – okrogli mizi o mali trgovini sodelovala z več velikimi trgovci na drobno. To strategijo bi lahko razširili na druge prevoznike, ponudnike logističnih storitev itd.

3.10.7 Zelena javna naročila so pomembno gonilo razvoja trgov za trajnostne proizvode. Treba se je torej vprašati, kako izboljšati učinkovitost politik na področju zelenih javnih naročil.

3.11.1 Prej omenjene ukrepe spodbujanja trajnostne potrošnje bo mogoče okrepiti, če bodo podjetja in potrošniki k prevzemanju trajnostnega obnašanja spodbujeni z ukrepi gospodarskih spodbud, ki se, kot vsi vemo, ne nanašajo samo na tržne cene. Politike trajnostne potrošnje in proizvodnje zato mora spremljati ekologizacija davčnega sistema, kar bi se odrazilo v sprejetju gospodarskih spodbud za pravičnejšo porazdelitev naporov v prehodu med velika podjetja in MSP, med državljane, podjetja in potrošnike ter s postopno odpravo subvencij, ki so škodljive za okolje. Vendar pa so vsa ta prizadevanja zaman, če je treba financiranje evropskega socialnega modela žrtvovati in ga nadomestiti z novo obdavčitvijo neobnovljivih virov, pri čemer ni mogoče zagotoviti, da bodo sredstva zatem namenjena financiranju socialnega varstva. To bi bilo nevarno, drago in nekoristno. V vsakem primeru so davki v pristojnosti držav članic in z vidika trajnosti ne bi bilo primerno povečevati davčne konkurence med državami članicami.

3.12.1 Prehod na zeleno gospodarstvo bo trajnosten le, če bo ustvaril t. i. „zelena“ delovna mesta in bo delovna mesta „pozelenil“ v okolju prijaznejših proizvodnih procesih, kar se dogaja pri proizvodnji obnovljivih virov energije, v trajnostnem prometu in energetsko učinkovitih stanovanjih. Vendar pa je ta prehod treba izkoristiti za sprejetje ukrepov aktivne politike, ki bodo temeljili na socialnem dialogu in se nanašali na socialne vidike ter skušali ustvarjati dostojna in visokokakovostna delovna mesta za delavce (z vidika plač, pogojev dela in možnosti za razvoj). Dejavno je treba razvijati gospodarske dejavnosti in zelene trge, ustrezno poklicno znanje pa spodbujati s primerno podporo in ukrepi, sprejetimi na področju izobraževanja in poklicne prekvalifikacije (11), ki bodo prispevali k enakosti med ženskami in moškimi ter spodbujali njihovo enakopravno sodelovanje v procesu prehoda.

V Bruslju, 26. aprila 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(2) Mnenje EESO o reguliranju finančnih storitev za trajnostno rast, poročevalec g. IOZIA, UL C 107, 6.4.2011, str. 21; in mnenje EESO o usklajevanju gospodarskih politik za stabilnost, rast in delovna mesta – Kako izboljšati gospodarsko upravljanje EU, poročevalec g. PALMIERI, UL C 107, 6.4.2011, str. 7.

(5) Mnenje EESO Do trajnostnega gospodarstva s spremembo vzorca potrošnje, poročevalka ga. DARMANIN, UL C 44, 11.2.2011, str. 57; in CESE 814/2012, mnenje EESO (še ni objavljeno v UL) BDP in več – vključevanje civilne družbe v proces določanja dodatnih kazalnikov (mnenje na lastno pobudo), poročevalec: g. PALMIERI.

(7) COM(2011) 571 final in mnenje EESO o časovnem okviru za Evropo, gospodarno z viri, poročevalka: ga. EGAN (še ni objavljeno v UL).

(8) Mnenje EESO o 7. okoljskem akcijskem programu in nadaljevanju 6. okoljskega akcijskega programa, poročevalec: g. RIBBE, (Glej stran 1tega Uradnega lista).

(9) Glej tudi mnenje EESO o stališču EESO o pripravi konference Združenih narodov o trajnostnem razvoju (Rio+20), poročevalec: g. WILMS, UL C 143, 22.5.2012, 39.

(11) Mnenje EESO o spodbujanju trajnostnih in okolju prijaznih delovnih mest za podnebno-energetski sveženj EU, poročevalec: g. IOZIA, UL C 44, 11.2.2011, str. 110.