Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o javnih naročilih naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev

(COM(2011) 895 final – 2011/0439 (COD)),

predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o javnih naročilih

(COM(2011) 896 final – 2011/0438 (COD))

in predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o podeljevanju koncesijskih pogodb

(COM(2011) 897 final – 2011/0437 (COD))

2012/C 191/16

Poročevalec: Miguel Ángel CABRA DE LUNA

Evropski parlament in Svet sta 19. januarja 2012 oziroma 10. februarja 2012 sklenila, da v skladu s členi 53(1), 62 in 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o javnih naročilih naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev

COM(2011) 895 final – 2011/0439 (COD).

Evropski parlament in Svet sta 17. januarja 2012 oziroma 10. februarja 2012 sklenila, da v skladu s členi 53(1), 62 in 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o javnih naročilih

COM(2011) 896 final – 2011/0438 (COD).

Evropski parlament in Svet sta 17. januarja 2012 oziroma 10. februarja 2012 sklenila, da v skladu s členi 53(1), 62 in 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o podeljevanju koncesijskih pogodb

COM(2011) 897 final – 2011/0437 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 17. aprila 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 480. plenarnem zasedanju 25. in 26. aprila 2012 (seja z dne 26. aprila) s 179 glasovi za, 33 glasovi proti in 12 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Pregled direktiv o javnih naročilih je del skupnega programa, katerega cilj je obsežna posodobitev sistema javnih naročil v Evropski uniji tako z vidika oddaje javnih naročil splošne narave kot tudi naročil subjektov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev. Vključuje pa tudi nov predlog direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb, ki jih je doslej samo delno urejala evropska raven.

1.2   Podpora mnenju EESO INT/570 o Zeleni knjigi o modernizaciji politike EU na področju javnih naročil – Za učinkovitejši evropski trg javnih naročil je bila skoraj soglasna, kot je razvidno iz rezultata glasovanja, zato mora Odbor v tem mnenju ohraniti ista načela in stališča, kar pa ni ovira, da ne bi zdaj na podlagi tega širokega soglasja oblikoval specifične in konkretne predloge, skladne s temi stališči.

1.3   EESO poudarja pomen upoštevanja vidikov, ki se v strategiji Evropa 2020 nanašajo na inovacije, okolje in socialo, pri javnih naročilih.

1.4   Konkretno je bilo predlagano spodbujanje kakovosti in inovativnosti pri javnih naročilih, zmanjšanje nepotrebne birokracije, vključitev okoljskih in socialnih vidikov (za zaščito delovnih mest in primernih pogojev dela ter za podporo invalidom in drugim prikrajšanim skupinam), spodbujanje sprejemanja ekonomsko najugodnejše namesto cenovno najnižje ponudbe, kar bi morala biti izjema, ne pa pravilo; vse to z namenom, da se spodbujajo pametnejša in učinkovitejša javna naročila. Med drugimi cilji so navedeni še potreba po večji profesionalizaciji, večja udeležba MSP, vključno s socialnimi podjetji, boj proti favoriziranju, goljufijam in korupciji ter spodbujanje evropskih javnih naročil čezmejnega značaja. EESO se glede na potrebo po spodbujanju trajnostnega razvoja zavzema za upoštevanje načela stroškov v vsem življenjskem ciklu.

1.5   EESO meni, da skupni postopki javnih naročil na evropski ravni zagotavljajo večjo preglednost in objektivnost. V vsakem primeru predloga direktiv vsem državam članicam puščata precejšnjo upravno prožnost pri prilagajanju postopkov in instrumentov lastnemu specifičnemu položaju. Vsi ti parametri poleg kakovosti in profesionalnosti brez dvoma koristijo državljanom in splošnemu interesu.

1.6   Po dolgih razpravah o storitvah splošnega pomena (SSP) je bilo ugotovljeno, da te ne sodijo v javna naročila, ampak med storitve, ki jih izvajajo oblasti ali ki se izvajajo v njihovem imenu. EESO vnovič opozarja, da se lahko javni organi naročniki popolnoma svobodno odločajo, ali bodo vse ali nekatere naloge, ki se jim zdijo ustrezne, opravljali sami ali jih oddali v zunanje izvajanje.

1.7   EESO znova izraža podporo javni oddaji naročil za zaščitene delavnice, namenjene invalidom in socialnim podjetjem, ki zaposlujejo pripadnike prikrajšanih skupin, da bi tako zagotavljali enakost možnosti v korist vseh državljanov in spodbujali socialno vključevanje.

1.8   Določbe o zaupnosti informacij v ponudbah podjetij je treba zaostriti.

1.9   Tehnične specifikacije naročil je treba po potrebi razširiti in dodati značilnosti proizvodnega postopka. S tem bi se možnosti naročnikov za sprejemanje pomembnih odločitev za spodbujanje trajnostnih ciljev, kot so okoljska trajnost, spoštovanje kolektivnih pogodb, delovni standardi, delovne razmere in enako plačilo za enako delo, poenostavile in postale preglednejše.

1.10   Prav tako glede tehničnih specifikacij EESO kot zelo pozitivno ocenjuje, da morajo biti pripravljene tako, da je – razen v ustrezno utemeljenih primerih – zagotovljen neoviran dostop za invalide oziroma oblikovanje, namenjeno vsem uporabnikom.

1.11   Kar zadeva pogoje za izključitev iz sodelovanja, navedene v členu 55(3) predloga direktive o javnih naročilih, je pozitivno, da javni organi naročniki lahko izključijo iz sodelovanja pri javnem naročilu ponudnike, ki ne izpolnjujejo obveznosti, določenih v zakonodaji Unije na področju socialnega, delovnega in okoljskega prava, ali določb mednarodnega socialnega in okoljskega prava, naštetih v Prilogi XI. Ker je očitno, da je to potrebno, pa bi bilo treba tudi izrecno določiti, da lahko izključijo ponudnike, kadar ne izpolnjujejo nacionalne zakonodaje posamezne države članice na socialnem, delovnem ali okoljskem področju oziroma kolektivnih pogodb, ki veljajo na kraju, kjer se opravljajo delo, storitve ali dobava blaga. EESO vsekakor meni, da bi morale biti te izključitve iz omenjenih razlogov obvezne.

1.12   Kot je bilo že omenjeno v prejšnjem mnenju EESO, INT/570, bi bilo v členu 57 predlagane direktive o javnih naročilih treba od ponudnikov izrecno zahtevati izjavo, v kateri bi bilo navedeno, „da so upoštevali veljavno zakonodajo posameznih držav na področju zaposlovanja invalidov, npr. obveznost zaposlovanja določenega števila ali odstotka invalidov, če je ta obveznost v zadevni državi zakonsko urejena“. Razumljivo je, da to ne bi bilo potrebno v državah, kjer takšna obveznost ne obstaja.

1.13   Kot je EESO tudi opozoril v mnenju INT/570, je konvencija 94 Mednarodne organizacije dela o določbah o delu v javnih naročilih, ki je bila sprejeta leta 1949, trenutno zavezujoča v 10 državah članicah EU, druge države, kot je Irska, pa jo v javnih naročilih uporabljajo prostovoljno. EESO se seznanja z načeli, ki jih vsebuje konvencija, in meni, da bi bilo treba države članice spodbuditi k ratifikaciji konvencije in upoštevanju njenih načel.

1.14   EESO meni, da se še naprej poudarjata in pretirano uporabljata merili „najnižje cene“ oziroima „najnižjih stroškov“. Ta pretirana uporaba ovira inovativnost ter prizadevanje za boljše razmerje med kakovostjo in ceno ter s tem izpolnjevanje zahtev iz strategije Evropa 2020, poleg tega pa ne prinaša nujno večje vrednosti. Uporaba merila najnižje cene bi morala postati izjema, ne pravilo.

1.15   EESO meni, da je treba poostriti določbe glede oddaje naročil podizvajalcem. Več ravni oddaje naročil povzroča težave pri spoštovanju kolektivnih pogodb, delovnih pogojev ter zdravstvenih in varnostnih postopkov. Javnim organom bi bilo treba dati več možnosti vplivanja na pogodbo, da bi bili v njej upoštevani cilji na področju kakovosti, socialnega varstva in okolja. V primeru oddaje naročila podizvajalcem bi bilo treba vse podrobnosti o tem navesti pred oddajo naročila, javni organ pa bi moral določiti njihove pristojnosti in obveznosti ter tako omogočiti učinkovito spremljanje in nadzor pogodbe. Treba bi bilo določiti mehanizme, ki so potrebni za to, da bi javni organi lahko preprečili ali zavrnili nekatere podizvajalce, če obstajajo razlogi za skrb.

1.16   EESO se zavzema za ohranitev razlike med storitvami A in storitvami B, če le obstaja pravna varnost in možnost razširitve čezmejnih javnih naročil storitev B. Že v mnenju INT/570 je bilo priporočeno, naj Komisija redno pregleduje seznam storitev B, da bi preučila, ali bi bila koristna vključitev nekaterih storitev B v storitve A. EESO vsekakor izraža zaskrbljenost glede različnih javnih naročil, ki so bila pred tem na seznamu storitev B in so bila zdaj umaknjena iz Priloge XVI oz. Priloge XVII, ki navajata storitve, na katere se naša postopek, določen v členih 74 do 76 ter 84 do 86 obeh predlogov. Po drugi strani EESO meni, da je omembo storitev verskih organizacij in storitev sindikatov, ki so trenutno navedene v Prilogi XVI in Prilogi XVII predlogov, treba črtati.

1.17   EESO meni, da ostajajo resni dvomi glede potrebe po direktivi EU o podeljevanju koncesijskih pogodb, in opozarja na resolucijo Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2011 o modernizaciji na področju javnih naročil (2011/2048 (INI)), v kateri ta institucija meni, da je „vsak predlog pravnega akta, ki obravnava koncesije za storitve, utemeljen samo, če je namenjen odpravi izkrivljanj v delovanju notranjega trga; poudarja, da tovrstna izkrivljanja doslej niso bila odkrita“. EESO poziva, da se najprej izvede dodatna, celovita ocena učinka, šele nato pa se dovoli nadaljnje delo v zvezi s temi predlogi.

1.18   EESO meni, da storitve splošnega gospodarskega pomena v splošnem urejajo posebni nacionalni in evropski predpisi, ki zagotavljajo njihovo dostopnost, cenovno sprejemljivost in kakovost, pa tudi enakopravno obravnavo in splošni dostop, varnost in pravice uporabnikov, in bi jih predlog moral povzeti in zagotavljati. Nacionalne, regionalne in lokalne oblasti morajo v skladu s Protokolom o storitvah splošnega pomena, ki ga je uvedla Lizbonska pogodba, ohraniti veliko manevrskega prostora pri odločitvah o načinu organiziranosti in izvajanju storitev ter pri opredelitvi značilnosti, da bi bilo mogoče zasledovati cilje splošnega pomena.

1.19   Javni organi se lahko upravičeno odločijo za samostojno (in house) izvajanje javnih naročil ali za sodelovanje z drugimi javnimi organi, kot to priznavajo evropske pogodbe in sodna praksa Sodišča EU, ob spoštovanju načel preglednosti.

1.20   EESO predlaga vzpostavitev nacionalnih nadzornih mehanizmov v državah članicah, ki bodo pristojni za izvajanje in nadzor javnih naročil.

2.   Pogled na celoto predlogov Evropske komisije

2.1   Evropski javni organi vsako leto porabijo približno 18 % BDP za blago, storitve in gradnje. V današnjih časih proračunskih omejitev mora politika javnih naročil zagotavljati čim boljšo uporabo teh sredstev, da se podpreta rast in ustvarjanje delovnih mest ter da se s tem pripomore k doseganju ciljev strategije Evropa 2020.

2.2   Sedanja generacija direktiv o javnih naročilih pomeni zadnji korak v dolgem razvojnem obdobju, ki se je začelo leta 1971 s sprejetjem Direktive 71/305/EGS (1). Obsežna ekonomska ocena je pokazala, da sta direktivi o javnih naročilih v precejšnjem obsegu izpolnili svoje cilje. Kljub temu je še vedno potreben velik napredek za doseganje ciljev socialne in okoljske trajnosti. Drži, da sta zagotovili večjo preglednost, večjo konkurenco in nižje cene, vendar je treba poskrbeti tudi za delovna mesta ter plačne in delovne pogoje, da to ne bi škodovalo ciljem rasti in ustvarjanja delovnih mest strategije Evropa 2020 ter socialnim in okoljskim zahtevam iz Lizbonske pogodbe.

2.3   EESO tudi poziva k temu, da se nameni pozornost možnosti, da se na tem področju prouči učinkovitost ali pomen, ki bi ga lahko imeli gospodarsko odvisni samozaposleni (2).

2.4   Zainteresirane strani so izrazile zahtevo po reviziji direktiv o javnih naročilih zaradi poenostavitve predpisov, povečanja njune učinkovitosti in uspešnosti ter izboljšanja njune ustreznosti za obravnavanje spreminjajočega se političnega, socialnega in gospodarskega okvira.

2.5   Pregled direktiv o javnih naročilih je del skupnega programa, katerega cilj je obsežna posodobitev sistema javnih naročil v Evropski uniji tako z vidika oddaje javnih naročil splošne narave kot tudi naročil subjektov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev. Reforma zakonodaje o javnih naročilih je ena izmed dvanajstih ukrepov, predvidenih v sporočilu komisije Akt za enotni trg: Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja „Skupaj za novo rast“, ki je bilo sprejeto aprila 2011.

2.6   Vključuje pa tudi nov predlog direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb, ki jih je doslej samo delno, s sekundarno zakonodajo, urejala evropska raven. Kljub temu so različne organizacije, tako podjetja kot sindikati ter različni politični akterji in javni organi, jasno nasprotovale temu predlogu, saj so izražale dvom, da bi ta predlog lahko zagotovil večjo pravno varnost ter ustrezno spoštoval vlogo javnih organov, da odločajo v skladu z lastnimi pristojnostmi, ki jim jih priznavajo evropske pogodbe.

2.7   V splošnem EESO tako glede javnih naročil kot koncesijskih pogodb izraža zadovoljstvo, da je Komisija upoštevala posebno naravo socialnih storitev, in predlaga poenostavljen postopek. Vendar pa obžaluje, da ne ločuje jasno med „javnimi naročili“ in „koncesijo“ ter drugimi načini izvajanja javnih nalog, zlasti tistih socialnega značaja. Tako EESO predlaga, da se v obe direktivi vključijo spremembe, da bi postopki držav članic, ki temeljijo na ideji, da ponudniki storitev, ki izpolnjujejo predhodno določene zakonske pogoje – ne glede na pravno obliko in ob spoštovanju načel preglednosti in nediskriminacije – ne veljajo za koncesije za storitve in tudi ne za oddajo javnih naročil.

3.   Mnenje INT/570 Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o učinkovitejšem evropskem trgu javnih naročil

3.1   Evropska komisija je 27. januarja 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o dokumentu Zelena knjiga o modernizaciji politike EU na področju javnih naročil – Za učinkovitejši evropski trg javnih naročil, COM(2011) 15 final.

3.2   Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2011.

3.3   Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje INT/570 o zeleni knjigi sprejel na plenarnem zasedanju na seji 13. julija s 164 glasovi za, 1 glasom proti in 4 vzdržanimi glasovi.

3.4   Kot je razvidno iz rezultatov glasovanja, je bila podpora temu mnenju skoraj soglasna, zato mora Odbor v novem mnenju obdržati trditev, da se zavzema za enaka načela in stališča, in sicer po eni strani zato, ker ni prišlo do novih okoliščin, zaradi katerih bi se morala spremeniti, po drugi pa zato, ker se priporoča, da se ohrani to soglasje in duh sodelovanja v skrbi za javno dobro, ki je prispeval k temu, da je Odbor dosegel soglasje o prejšnjem mnenju. To pa ne izključuje, da ne bi na podlagi tega soglasja razvili takšna načela in stališča, ki bi bila prilagojena tem specifičnim in konkretnim zakonodajnim predlogom.

3.5   V mnenju INT/570 je EESO že pozdravil razpravo, ki jo je sprožila Komisija v svoji zeleni knjigi, da bi posodobila politiko EU na področju javnih naročil ter tako povečala učinkovitost in izboljšala delovanje enotnega trga, ki bi moral postati bolj inovativen, ekološki in socialen.

3.6   V tem mnenju je bilo tudi predlagano spodbujanje kakovosti in inovativnosti pri javnih naročilih, zmanjšanje nepotrebne birokracije, vključitev okoljskih in socialnih vidikov (za zaščito delovnih mest in primernih pogojev dela ter za podporo invalidom in drugim prikrajšanim skupinam), spodbujanje sprejemanja ekonomsko najugodnejše namesto cenovno najnižje ponudbe; vse to z namenom, da se spodbujajo pametnejša in učinkovitejša javna naročila, večja profesionalizacija, večja udeležba MSP, vključno s socialnimi podjetji, boj proti favoriziranju, goljufijam in korupciji ter spodbujanje evropskih javnih naročil čezmejnega značaja. EESO se zlasti pri velikih projektih, kadar je to primerno, glede na potrebo po spodbujanju trajnostnega razvoja zavzema za upoštevanje načela stroškov v vsem življenjskem ciklu.

4.   Predlog direktive o javnih naročilih – COM(2011) 896 final; Predlog direktive o javnih naročilih naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev – COM(2011) 895 final

4.1   S predlagano reformo naj bi močno posodobili obstoječe instrumente, da bi bila bolj prilagojena razvoju političnega, socialnega in gospodarskega okvira. V ta namen se je zdelo tudi potrebno, da se na podlagi evropskih pogodb pripravita dve različni pogodbi, ena za javna naročila in druga – samostojna – za naročnike v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev.

4.2   Evropska komisija ima dva cilja, ki se medsebojno dopolnjujeta:

4.3   EESO meni, da skupni postopki javnih naročil na evropski ravni zagotavljajo večjo preglednost in objektivnost ter otežujejo favoriziranje pri podeljevanju koncesij. Vsekakor predlogi vsaki državi članici omogočajo precejšnjo upravno prožnost, da prilagodi postopke in instrumente svojemu specifičnemu položaju. Poleg kakovosti in profesionalnosti vsi ti parametri brez dvoma koristijo državljanom in splošnemu interesu.

4.4   Koncept organov javnega prava ni jasen. Bolj je treba razjasniti koncept javnega organa, ki ga vsebuje člen 2 obeh predlogov direktiv (o javnih naročilih ter o javnih naročilih naročnikov na področjih oskrbe z vodo in energijo ter transporta in poštnih storitev).

4.5   EESO meni, da so mejne vrednosti za uporabo obeh direktiv, ki so določene v členih 4 in 12 predlogov, pravilne.

4.6   Po dolgih razpravah o storitvah splošnega pomena (SSP) je bilo ugotovljeno, da te ne sodijo med javna naročila, ampak so to storitve, ki jih opravljajo naročniki ali ki se opravljajo v njihovem imenu. EESO vnovič opozarja, da se lahko javni organi naročniki popolnoma svobodno odločajo, ali bodo vse ali nekatere naloge, ki se jim zdijo ustrezne, opravljali sami ali jih oddali v zunanje izvajanje. Upoštevati bi bilo treba tudi nacionalne sisteme, ki spoštujejo načela enake obravnave, nediskriminacije in transparentnosti, določena v primarnem pravu, in opredeliti splošno pravico do ponujanja storitev. Storitve splošnega pomena (3) načeloma niso zajete v direktivi, kakršno koli oddajanje v zunanje izvajanje ali javno naročanje s strani ali v imenu naročnikov v zvezi s temi storitvami pa bi moralo vsekakor biti predmet direktive.

Člen 14 PDEU in Protokol št. 26 o storitvah splošnega pomena priznavata posebno naravo in pomen javnih storitev ter širok manevrski prostor nacionalnih, regionalnih in lokalnih oblasti za odločanje o tem, kako se te storitve opravljajo, naročajo in organizirajo. To vključuje sodelovanje znotraj posameznega organa oblasti in javno-javno sodelovanje. Zagotavljanje visoke ravni kakovosti, varnosti, cenovne dostopnosti, enake obravnave ter spodbujanje splošnega dostopa in pravic uporabnikov je bistvenega pomena. Ta načela se morajo uporabljati v vseh predlogih direktiv o javnih naročilih.

4.7   Direktive nikakor ne smejo določati, kaj lahko naročnik nabavi in česa ne ali kaj lahko odda v zunanje izvajanje in česa ne, marveč se mora omejiti na določanje postopkov za tovrstno nabavo ali zunanje izvajanje. EESO meni, da ta svobodna izbira ne sme biti ogrožena. Vsekakor mora oddaja javnih naročil potekatipregledno in sorazmerno, da ne bi moglo priti do zlorab ali goljufij.

4.8   Javni organi se lahko upravičeno odločijo za samostojno (in house) izvajanje javnih naročil ali za sodelovanje z drugimi javnimi organi, kot to priznavajo evropske pogodbe in sodna praksa Sodišča EU, ob spoštovanju načel preglednosti.

4.9   Splošne določbe o gospodarskih subjektih v členih 16 in 30 obeh direktiv so ustrezne toliko, kolikor spodbujajo udeležbo MSP, ki morajo v vsakem primeru spoštovati socialne in okoljske predpise.

4.10   EESO znova, kot je zapisal že v mnenju INT/570, izreka podporo oddaji naročil za zaščitene delavnice, namenjene invalidom, da bi tako zagotavljali enakost možnosti v korist vseh državljanov in spodbujali socialno vključevanje. EESO ugotavlja, da sta člena 17 in 31 predlogov direktiv razširila obseg, predviden v uvodni izjavi 28 in členu 19 Direktive 2004/18/ES, ter zdaj vključujeta tudi prikrajšane osebe. V zvezi s tem EESO predlaga ločitev obeh vidikov na naslednji način: „Države članice si lahko v okviru oddaje javnih naročil pridržijo pravico do sodelovanja za:

EESO poleg tega meni, da bi predlogi morali izrecno predvideti, da bi bilo določeno število ali določen odstotek tovrstnih naročil obvezen v državah članicah, kjer je to upravičeno, na primer, če je veliko neaktivnih invalidov, ki bi lahko delali.

4.11   Vsekakor EESO meni, da je v teh predlogih treba posebej omeniti rezervacijo naročil, kjer bi bilo določeno, da je oddajo javnih naročil zaščitenim delavnicam in gospodarskim subjektom, katerih glavni cilj je družbeno in poklicno vključevanje invalidnih ali prikrajšanih delavcev, „treba spodbujati in da morajo te delavnice v večini primerov biti neprofitne“, kar bi še v večji meri upravičilo prednostni dostop do upravne podpore.

4.12   Zahteve glede zaupnosti v členih 18 in 32 obeh predlogov o informacijah, ki jh vsebujejo ponudbe podjetij, je treba zaostriti, zlasti v primeru postopka konkurenčnega dialoga. Po mnenju EESO je bistvenega pomena, da javni organi naročniki ne razširjajo informacij, ki so jih gospodarski subjekti posredovali in jih označili za zaupne, razširjati pa ne bi smeli tudi drugih posredovanih informacij, razen če je to upravičeno. Prav tako javni organi naročniki ne smejo uporabiti teh informacij gospodarskih subjektov v drugih konkurenčnih procesih.

4.13   Ureditev konkurenčnega postopka s pogajanji iz člena 27 predloga direktive o javnih naročilih ni jasna; pri tem obstaja nevarnost, da se pod kritjem pogajanj pojavijo druge nezaželene prakse. Zato bi bilo ustrezneje, da se ta postopek iz predloga direktive črta, ali pa, če to ni mogoče, da se vsaj določijo jasna merila za omejeno uporabo tega postopka, da se preprečijo vsakršne zlorabe.

4.14   Pri vseh postopkih javnih naročil, zlasti pa v postopku konkurenčnega dialoga, je vsekakor treba zaščititi intelektualno lastnino ponudnikov.

4.15   EESO meni, da bi bilo zaradi zapletenosti in dolgotrajnosti, ki sta pogosto povezani s postopkom konkurenčnega dialoga po členu 28 direktive o javnih naročilih, treba njegovo uporabo omejiti na primere, ko je ta postopek zares primeren, in sicer, kot določa člen 29 sedanje Direktive 2004/18/ES, v primeru izjemno zapletenih naročil, ko javni organ naročnik meni, da uporaba odprtega ali omejenega postopka ne bo omogočila oddaje naročila; prav tako bi bilo mogoče proučiti omejitev časovnih rokov za oddajo in določbo o najdaljšem možnem roku.

4.16   EESO soglaša z ureditvijo glede postopka partnerstva za inovacije v členih 29 in 43 obeh direktiv, saj bi preveč omejevalna ureditev dejansko preprečevala to prakso. Zato mora biti ta postopek prožen, kar zadeva predpise o državnih pomočeh.

4.17   Uporaba okvirnih sporazumov (člena 31 in 45 obeh predlogov) ne sme voditi v neupravičena znižanja cen, ki bi lahko škodovala kakovosti del, proizvodov in storitev. Vsekakor je treba priznati, da bi ustrezna ureditev okvirnih sporazumov lahko spodbudila upoštevanje trajnosti in izboljšanja kakovosti s pomočjo določb, ki zagotavljajo varnost naložb.

4.18   Ureditev elektronskih dražb v členih 33 in 47 predlogov pretirano daje prednost najnižji ceni. Njihova splošna uporaba je v nasprotju z zadevnimi predlogi v tem in tudi že prejšnjem mnenju INT/570. Prav tako to lahko močno škoduje evropskim podjetjem v primerjavi s podjetji iz tretjih držav, ki imajo veliko nižje stroške. Zato jih je treba uporabljati z ustrezno previdnostjo.

4.19   Kot je bilo že navedeno v mnenju INT/570, bi bilo treba tehnične specifikacije naročil po potrebi razširiti in dodati značilnosti proizvodnega postopka. S tem bi se možnosti naročnikov za sprejemanje pomembnih odločitev za spodbujanje trajnostnih ciljev, kot so okoljska trajnost, spoštovanje kolektivnih pogodb, delovni standardi, delovne razmere in enako plačilo za enako delo, poenostavile in postale preglednejše. Primer v zvezi z električno energijo iz obnovljivih virov jasno kaže, kako in zakaj bi bilo treba proizvodne značilnosti vključiti med tehnične specifikacije, ne pa jih odriniti zgolj med pogoje za izvedbo pogodbe (glej sodbo z dne 4. decembra 2003 v zadevi EVN in Wienstrom, C-448/01, 14527, Rec., str. I-14527).

4.20   Prav tako glede tehničnih specifikacij EESO kot zelo pozitivno ocenjuje, da člena 40(1) in 54(1) obeh predlogov, razen v ustrezno utemeljenih primerih, zahtevata merila neovirane dostopnosti za invalide oziroma oblikovanje, namenjeno vsem uporabnikom. Izraz „razen v ustrezno utemeljenih primerih“, nadomešča izraz „kolikor je mogoče“, uporabljen v Direktivi 2004/18/ES. EESO meni, da se zdaj upravičeno večja pozornost namenja obveznemu značaju meril glede neovirane dostopnosti in zasnove za vse uporabnike v tehničnih specifikacijah. Kljub temu EESO meni, da bi bilo za jasno okrepitev te obveznosti treba navesti, da ti upravičeni primeri morajo biti izjemni, zato predlaga uporabo naslednjega izraza v členih 40 in 54 predlogov: „razen izjemoma, v ustrezno utemeljenih primerih“.

4.21   Ureditev glede oznak, omenjenih v členih 41 in 55 obeh predlogov, pa tudi uvodnih izjav 28 in 36, v katerih so oznake prav tako omenjene, nikakor ni dosledna, saj se v uvodnih izjavah 28 in 36 omenjajo javni organi naročniki, „ki želijo naročiti gradnje, blago ali storitve s posebnimi okoljskimi, socialnimi ali drugimi značilnostmi“, vendar so zatem kot zainteresirane strani navedene samo okoljske, ne pa socialne organizacije, kar je treba popraviti tako, da se vključijo tudi slednje. Vključiti jih je treba tudi v členih 41.1 c) in 55.1 c), v katerih so prav tako izpuščene.

4.22   Ob upoštevanju posebnih značilnosti in cilja ureditve glede teh oznak bi bilo poleg tega v členih 41 in 55 predlogov mogoče omeniti, da „javni organi naročniki lahko zahtevajo ali pozitivno ocenijo oznake, ki potrjujejo medsektorska okoljska ali socialna merila za naročila, čeprav niso nujno neposredno povezana s predmetom pogodbe“.

4.23   Glede različic, ki jih urejata člena 43 in 58 obeh predlogov, bi bilo – namesto da se dovolijo samo takrat, ko je to izrecno določeno – po mnenju EESO ustrezneje, da se vedno dovoli njihova navedba v ponudbah, razen ob izrecni prepovedi, kar bi omogočilo spodbujanje in izboljševanje inovacij v javnih naročilih.

4.24   Kot je bilo že navedeno v mnenju INT/570, se EESO zavzema za javna naročila ob enakopravnih pogojih, kar bi MSP omogočilo „pravičen delež“ v javnem naročanju. Vendar se EESO ne zavzema za uvajanje ukrepov pozitivne diskriminacije v zvezi z MSP, med drugim tudi zato, ker bi to lahko povzročilo umetne konstrukte, posledično pa lahko tudi primere korupcije. Kljub temu pozitivna morebitna razdelitev naročil na sklope glede na možnosti, ki je predvidena v členih 44 in 59 obeh predlogov, pomeni pozitiven napredek, ki lahko MSP ponudi jasnejše in dostopnejše priložnosti.

4.25   Kljub temu je glede razdelitve naročil na sklope potreben jasen predpis, s katerim bi zagotovili, da ponudniki različnih sklopov spoštujejo socialne in okoljske standarde, ter se izognili nelojalni konkurenci med podjetji. EESO meni, da zahteva, da javni organi naročniki morajo utemeljiti svojo odločitev, da naročil ne bodo razdelili na sklope, ni praktična in tudi ni v skladu s poenostavitvijo postopkov naročil. EESO prav tako meni, da je ureditev glede omejitve števila sklopov, ki jih je mogoče ponuditi ali dodati, brez potrebe zapletena in bi jo bilo bolje umakniti iz predloga.

4.26   Kar zadeva pogoje za izključitev iz sodelovanja, navedene v členu 55(3) predloga direktive o javnih naročilih, je pozitivno, da javni organi naročniki lahko izključijo iz sodelovanja pri javnem naročilu ponudnike, ki ne izpolnujejo obveznosti, določenih v zakonodaji Unije na področju socialnega, delovnega in okoljskega prava, ali določb mednarodnega socialnega in okoljskega prava, naštetih v Prilogi XI. Ker je očitno, da je to potrebno, pa bi bilo treba tudi izrecno določiti, da lahko izključijo ponudnike, kadar ne izpolnjujejo nacionalne zakonodaje posamezne države članice na področju socialnih prispevkov, dela ali okolja, pri čemer mora biti ta zakonodaja seveda skladna z zakonodajo Unije. EESO vsekakor meni, da bi morale biti te izključitve iz omenjenih razlogov obvezne

4.27   V nasprotnem primeru bi te obveznosti, ki bi ob neizpolnjevanju lahko vodile v izključitev, ostale omejene na nekaj preveč splošnih in premalo oprijemljivih meril. Takšne so na primer obveznosti v omenjenih določbah Priloge XI predloga in v sami zakonodaji Unije.

4.28   Kot je EESO že opozoril v mnenju INT/570, je konvencija št. 94 Mednarodne organizacije dela o določbah o delu v javnih naročilih, ki je bila sprejeta leta 1949, trenutno zavezujoča v 10 državah članicah EU, druge države, kot je Irska, pa jo v javnih naročilih uporabljajo prostovoljno. EESO se seznanja z načeli, ki jih vsebuje konvencija, in meni, da bi bilo treba države članice spodbuditi k ratifikaciji konvencije in upoštevanju njenih načel.

4.29   Da bi nadzirali upoštevanje socialnih in okoljskih obveznosti, bi bilo treba v členu 57(1) predloga direktive o javnih naročilih zahtevati izjavo zainteresiranih strani, da so izpolnile omenjene socialne in okoljske obveznosti, kot predhodno dokazilo izvrševanja, da bi tako podjetjem (zlasti MSP) olajšali izpolnjevanje omenjenih pogojev, ne da bi povečali njihova upravna bremena.

4.30   Kot je bilo že omenjeno v prejšnjem mnenju EESO, INT/570, bi bilo treba v ta namen v členu 57 predlagane direktive o javnem naročanju od ponudnikov izrecno zahtevati izjavo, v kateri bi bilo navedeno, „da so upoštevali veljavno zakonodajo na področju vključevanja invalidov na trg dela v posameznih državah, npr. obveznost zaposlovanja določenega števila ali odstotka invalidov, če je ta obveznost v zadevni državi zakonsko urejena“. Razumljivo je, da to ne bi bilo potrebno v državah, kjer takšna obveznost ne obstaja.

4.31   V tem mnenju je bilo opozorjeno tudi na to, da bi bilo v nasprotju z evropsko zakonodajo in nacionalnimi zakonodajami, če bi javni organi sklepali pogodbe s subjekti, ki ne spoštujejo zakonodaje. Poleg tega bi to pomenilo tudi diskriminatorno in nepošteno obravnavo podjetij, ki to zakonsko obveznost izpolnjujejo, in bi dajalo neupravičeno prednost tistim, ki je ne; lahko bi celo ustvarjalo nelojalno konkurenco podjetij, ki zakonske obveznosti ne izpolnjujejo, v razmerju do tistih, ki jo.

4.32   EESO ocenjuje kot pozitivno, da so merila za izbiro ekonomsko najugodnejšega ponudnika še naprej povezana s predmetom pogodbe, čeprav bi bilo treba to povezavo napraviti prožnejšo, da bi bilo mogoče učinkoviteje vključiti socialna in okoljska merila v skladu s strategijo Evropa 2020 in obveznostmi bolj trajnostne rasti.

4.33   EESO meni, da se v obeh predlogih za direktivo (člena 66 in 76) pri oddaji naročil ohranjata poudarjanje in pretirana uporaba merila „najnižje cene“ ali „najnižjih stroškov“. EESO je že v svojem prejšnjem mnenju opozoril, da ta pretirana uporaba ovira inovativnost ter prizadevanje za boljšo kakovost in boljše razmerje med kakovostjo in ceno ter s tem izpolnjevanje zahtev iz strategije Evropa 2020, poleg tega pa ne prinaša nujno večje vrednosti. Zato bi morala biti uporaba merila najnižje cene vedno izjema in ne pravilo.

4.34   Zato bi bilo treba povečati uporabo merila „ekonomsko najugodnejše ponudbe“, da bi ocenjevali vzdržnost najugodnejše ponudbe tako z gospodarskega kot tudi okoljskih in socialnih vidikov. Tako lahko merila za oddajo naročil tudi te vidike upoštevajo široko, domiselno in neomejujoče, s širšim sprejemanjem povezave tega merila s predmetom naročila in s ponderiranim vrednotenjem glede na druga merila.

4.35   Konkretno morajo merila v zvezi s predmetom javnega naročila, ki se lahko uporabljajo za določitev ekonomsko najugodnejše ponudbe, izrecno vključevati (člena 66(2) in 76(2) v teh dveh predlogih) „značilnosti v zvezi z delovnimi pogoji oseb, ki neposredno sodelujejo v zadevnem postopku proizvodnje ali zagotavljanja. Navedene značilnosti lahko zadevajo le zdravstveno varstvo osebja, vključenega v proizvodni postopek, ali spodbujanje družbenega vključevanja prikrajšanih oseb ali oseb iz ranljivih skupin med osebami, dodeljenimi za izvedbo naročila, vključno z dostopnostjo za invalide“, saj je to vsebovano v uvodnih izjavah (41 oziroma 47) predlogov uredb o javnih naročilih, vendar ne zatem v besedilu predlogov.

4.36   Ustrezen je tudi koncept stroškov življenjskega cikla izdelkov, storitev ali del, opredeljen v direktivi. Vsekakor bi bilo treba med te stroške življenjskega cikla, opredeljene v členih 67 in 77 predlogov, vključevati tudi povezane socialne stroške. Za metodo izračunavanja stroškov življenjskega cikla mora poskrbeti naročnik, mora pa biti prilagojena MSP.

4.37   Naročniki morajo biti še posebej pozorni pri ponudbah, ki so neobičajno nizke glede na dela, dobave ali storitve, in takšne primere ustrezno raziskati. EESO je že opozoril, da bi bilo treba naročnike pri cenah ponudb, ki so veliko nižje od cen drugih ponudnikov, obvezati, da zahtevajo pojasnila o teh cenah. Če ponudnik ne more zagotoviti zadovoljivega pojasnila, mora biti javnemu organu naročniku omogočena možnost zavrnitve ponudbe. Po mnenju EESO je pozitivno, da morajo naročniki v skladu s členoma 69(4) in 79(4) obeh predlogov zavrniti ponudbo, kadar ne izpolnjuje obveznosti, ki jih določa socialna, delovna ali okoljska zakonodaja, vendar meni, da se to ne bi smelo omejevati na zakonodajo Unije ali seznam iz Prilog XI in XIV predlogov, temveč bi moralo vključevati nacionalno zakonodajo na teh področjih.

4.38   EESO meni, da je treba poostriti določbe glede oddaje naročil podizvajalcem. Več ravni oddaje naročil povzroča težave pri spoštovanju kolektivnih pogodb, delovnih pogojev ter zdravstvenih in varnostnih postopkov. Javnim organom bi bilo treba dati več možnosti vplivanja na pogodbe, da bi bili v njih upoštevani cilji na področju kakovosti, socialnega varstva in okolja. Pred oddajo naročila podizvajalcu bi bilo treba navesti vse podrobnosti o tem, javni organ pa bi moral določiti pristojnosti in obveznosti ter tako omogočiti učinkovito spremljanje in nadzor pogodbe. Treba bi bilo določiti mehanizme, ki so potrebni za to, da bi javni organi lahko preprečili ali zavrnili nekatere podizvajalce, če obstajajo razlogi za skrb. Pozornost je potrebna tudi pri ureditvi podizvajalstva, saj možnost, da naročnik neposredno nakazuje dolžne zneske podizvajalcem, lahko vodi do povečanja problemov med podjetji in samimi naročniki.

4.39   EESO se zavzema za ohranitev razlike med storitvami A in storitvami B, če le obstaja pravna varnost in možnost razširitve čezmejnih javnih naročil storitev B. Že v mnenju INT/570 je bilo priporočeno, naj Komisija redno pregleduje seznam storitev B, da bi preučila, ali bi bila koristna vključitev nekaterih storitev B v storitve A. EESO v vsakem primeru izraža svojo zaskrbljenost glede različnih naročil za javne storitve, ki so bili pred tem na seznamu storitev B in so bili zdaj umaknjeni iz Priloge XVI oziroma Priloge XVII predlogov – prilog, ki opredeljujejo storitve, za katere se uporablja postopek, določen v členih 74 do 76 ali 84 do 86 obeh predlogov.

4.40   Treba bi bilo črtati omembo storitev verskih organizacij in storitev sindikatov, ki so trenutno navedene v Prilogi XVI in Prilogi XVII obeh predlogov.

4.41   Ne glede na to Odbor pozdravlja izvajanje poenostavljenega postopka za socialne in druge posebne storitve, zvišanje pragov in večjo diskrecijsko pravico, dano državam članicam za uvajanje ustreznih postopkov, saj mora ustrezno procesno pravo predvsem na področju storitev za ljudi zagotoviti vzpostavitev ravnotežja med načeli konkurence, sankcioniranih v primarni zakonodaji, in zahtevami socialnega prava.

4.42   V zvezi z določbami o upravljanju EESO meni, da direktiva predvideva preveč ukrepov, ki jih je v praksi težko izvajati, kar lahko privede do tega, da dobri nameni, ki jih je opaziti v direktivi, na koncu ne bodo uresničeni.

4.43   Vsekakor pa je glede javnega nadzora, navedenega v členih 84 oziroma 93 predlogov, in v zvezi z letnim poročilom, omenjenim v direktivah, pomembno, da bi poročilo vsebovalo tudi letno primerjavo med ponujenimi cenami in dejanskimi stroški že izvedenih pogodb ter navedbo naročnikov o prodoru tujih ponudnikov na evropsko območje na področje javnih naročil.

4.44   EESO izraža zaskrbljenost, da je Evropska komisija črtala člen 27 sedanje direktive, ki se nanaša na zaščito delovnega mesta, delovne pogoje in varstvo okolja. Člena 87 oziroma 96 obeh predlogov vključujeta ustrezno določbo, ki pa je v tej pomembni točki veliko šibkejša. Sedanje besedilo člena 27 bi bilo treba ponovno v celoti vključiti. Veljati bi moralo tudi za podizvajalce in celotno dobavno verigo.

5.   Predlog direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb COM (2011) 897 final

5.1   Predlog direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb ureja partnerske sporazume med subjekti, ki so običajno javni, in podjetjem, ki je pogosto zasebno. Slednje v okviru tega partnerstva prevzame tveganje, povezano z izkoriščanjem v zvezi z vzdrževanjem in razvojem infrastrukture (pristanišč, oskrbe z vodo, parkirišč, cestninskih cest itd.) ali opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (energija, zdravje, oskrba z vodo in prečiščevanje vode, odstranjevanje odpadkov itd.). Predlog zajema vse koncesijske pogodbe, tako dela kot storitve, vendar njihovih značilnosti ne razlikuje dovolj; obravnava samo koncesije za dela in javne storitve na splošno, ne pa tudi specifičnost koncesij za storitve splošnega pomena, ki niso niti „trgi“ niti „nakupi“, temveč način za prenos upravljanja storitev splošnega pomena, in pogosto dodatno sredstvo za financiranje novih dejavnosti storitev splošnega pomena, za katere so se odločili javni organi.

5.2   EESO meni, da ostajajo resni dvomi glede potrebe po direktivi EU o podeljevanju koncesijskih pogodb, in opozarja na resolucijo Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2011 o modernizaciji na področju javnih naročil (2011/2048 (INI)), v kateri ta institucija meni, da je „vsak predlog pravnega akta, ki obravnava koncesije za storitve, utemeljen samo, če je namenjen odpravi izkrivljanj v delovanju notranjega trga; poudarja, da tovrstna izkrivljanja doslej niso bila odkrita“. EESO poziva, da se najprej izvede dodatna, celovita ocena učinka, šele nato pa naj se dovoli nadaljnje delo v zvezi s temi predlogi. Odbor meni, da je sodna praksa Sodišča Evropske unije v veliki meri osvetlila uresničevanje načel enakega obravnavanja, prepovedi diskriminacije in preglednosti pri oddaji koncesijskih pogodb. Kot je sodišče jasno opredelilo, se ta načela uporabljajo za podeljevanje koncesij za vse vrste storitev čezmejnega pomena, vključno s storitvami splošnega gospodarskega pomena.

5.3   Čeprav so koncesije v Direktivi 2004/18/ES opredeljene kot pogodbe, ki imajo enake značilnosti kot javna naročila, z izjemo dejstva, da nasprotna stran del ali izvajanja storitev obstaja bodisi zgolj kot pravica do izkoriščanja dela ali storitve ali pa kot pravica skupaj s plačilom, EESO opozarja, da se koncesije bistveno razlikujejo od javnih naročil, saj mora koncesionar prevzeti znaten delež ekonomskega tveganja, povezanega z izvajanjem storitve, ki jo opravlja, in je odvisen od muhavosti trga. To velja tudi za nekatere oblike koncesij, kot so „fiktivne cestnine“, pri katerih naročnik plačuje koncesionarju na podlagi storitev, ki jih uporabljajo potrošniki. Zato pravila, posebej zasnovana za javna naročila, niso primerna za podeljevanje koncesij in lahko celo odvračajo javne organe in gospodarske subjekte od sklepanja takšnih sporazumov.

5.4   EESO opozarja, da člen 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije v zvezi s storitvami splošnega gospodarskega pomena določa: „Brez poseganja v člen 3a Pogodbe o Evropski uniji in člene 93, 106 in 107 te pogodbe ter ob upoštevanju položaja, ki ga imajo službe splošnega gospodarskega pomena v okviru skupnih vrednot Unije, pa tudi njihove vloge pri pospeševanju socialne in teritorialne kohezije, skrbijo Unija in države članice v mejah svojih pristojnosti na področju uporabe Pogodb za to, da takšne službe delujejo na podlagi načel in pogojev, zlasti ekonomskih in finančnih, ki jim omogočajo izpolnjevanje njihovih nalog.“

5.5   EESO meni, da storitve splošnega gospodarskega pomena v splošnem urejajo posebni nacionalni in evropski predpisi, ki zagotavljajo njihovo dostopnost, cenovno sprejemljivost in kakovost, pa tudi enakopravno obravnavo in splošni dostop, varnost in pravice uporabnikov, in bi jih predlog moral povzeti in zagotavljati. Nacionalne, regionalne in lokalne oblasti morajo v skladu s Protokolom o storitvah splošnega pomena, ki ga je uvedla Lizbonska pogodba, ohraniti veliko manevrskega prostora pri odločitvah o načinu organiziranosti in izvajanju storitev ter pri opredelitvi značilnosti, vključno s pogoji v zvezi s kakovostjo ali ceno storitev, da bi lahko zasledovale svoje cilje splošnega pomena. Ti organi morajo imeti tudi možnost, da prosto določajo socialna, okoljska in kakovostna merila za podeljevanje, ki se jim v zvezi s predmetom pogodbe zdijo najbolj primerna. Javni organi v nobenem primeru ne bi smeli biti prisiljeni liberalizirati opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena in jih eksternalizirati v nasprotju s svojo voljo ali presojo. EESO poziva, naj se jasno opozori, da se v skladu s členom 106 Pogodbe o delovanju EU za podjetja, odgovorna za opravljanje storitev splošnega pomena, uporabljajo pravila o konkurenci in notranjem trguče le uporaba teh pravil – dejansko ali zakonsko – ne ovira izpolnjevanja posebnih nalog, ki so jim bile dodeljene.

5.6   Javni organi bi morali imeti možnost sodelovanja pri izvajanju nalog javnega pomena, ki so jim dodeljene, in za to uporabljati svoje upravne, tehnične ali druge vire, ne da bi se bili prisiljeni zanašati na zunanje subjekte, ki niso del njihove strukture. Takšni sporazumi ne morejo veljati za koncesije, zato jih mora predlagana direktiva o koncesijah jasno izključiti iz svojega področja uporabe, kar je v skladu s sodno prakso Sodišča. Prav tako predlagani predpisi ne smejo urejati nekaterih koncesij, podeljenih podjetjem, ki so povezana z naročnikom in katerih glavna dejavnost je opravljanje storitev za skupino, ki ji pripadajo, ali koncesij, ki jih podeljuje naročnik združenemu podjetju, ki ga sestavlja več naročnikov z namenom opravljanja dejavnosti, ki jih ureja obravnavana direktiva (na primer voda in pristaniške storitve) in katerega del je omenjeni naročnik.

5.7   Javni organi se lahko upravičeno odločijo za samostojno (in house) izvajanje javnih naročil ali za sodelovanje z drugimi javnimi oblastmi, kot to priznavajo evropske pogodbe in sodna praksa Sodišča EU, ob spoštovanju načel preglednosti.

5.8   Zato bi bilo treba za koncesije, podeljene povezanim podjetjem, sprejeti omejevalno ureditev, da bi preprečili neupravičeno uporabo tega sistema in da bi bil postopek oddaje javnega naročila pregleden.

5.9   V skladu z ustrezno sodno prakso Evropskega sodišča lahko obvezne zahteve, povezane s splošnim interesom na področju dejavnosti iger na srečo, ki vodijo k izvajanju ukrepov za zaščito javnega reda in potrošnikov s strani držav članic, upravičujejo omejitev načel Pogodbe, ki urejajo podeljevanje koncesij. Zato je primerno izključiti s področja uporabe te direktive koncesije za igre na srečo, podeljene izvajalcu na podlagi izključne pravice tega izvajalca v okviru veljavne nacionalne zakonodaje ali upravnega akta v skladu s Pogodbo in sodno prakso Sodišča EU, saj bi takšna izključna pravica imela za posledico, da bi bilo nemogoče slediti konkurenčnem postopku za koncesijo. Zato EESO meni, da je primerno v člen 8.5 predloga, ki se nanaša na izključitev uporabe te direktive za nekatere koncesije za storitve, vključiti „dejavnosti iger, ki vključujejo tveganje z denarnimi zneski v igrah na srečo, vključno z loterijami in stavami.“

5.10   Vidike, kot so opredelitev koncesij, prenos tveganj na zasebnega izvajalca ali spremembe koncesij v času njihove veljavnosti ali prenehanja, je treba v predlogu direktive opredeliti tako, da ne postanejo ovira za financiranje in razvoj teh pogodb, saj morajo glede na trenutne načrte za prilagajanje in omejevanje javnih naložb, s katerimi se ubadajo v gospodarstvih držav članic, imeti pomembno vlogo za oživitev dejavnosti in ustvarjanje delovnih mest.

5.11   Metode za izračun vrednosti koncesijskih pogodb bi bilo treba racionalizirati in poenostaviti, da bi tako povečali pravno varnost. Čeprav je metoda za izračun vrednosti koncesij za dela dobro utečena in znana, EESO meni, da je treba uporabiti enotno metodo za izračun vrednosti koncesij vseh vrst. V zvezi s tem se EESO zavzema za metodo, ki temelji na ocenjenih dohodkih koncesionarja (brez davkov) za celotno obdobje trajanja koncesije, ob upoštevanju tako stroškov dela kot ocenjene vrednosti dobav, potrebnih za izvedbo del v času oddaje ponudbe.

5.12   Da bi okrepili tajnost ponudnikov, se predlaga, da se v direktivi predvidi, da bodo naročniki odgovorni za vsakršno neizpolnjevanje teh obveznosti.

(1)  UL L 185, 16.8.1971, str. 5, mnenje EESO: UL 63, 13.4.1965, str. 929.

(2)  UL C 18, 19.1.2011, str. 44-52.

(3)  Glej člena 14 in 106 PDEU ter Protokol št. 26 k PDEU.