Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Spodbujanje rasti in delovnih mest – program za posodobitev evropskih visokošolskih sistemov

Evropska komisija je 20. septembra 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Spodbujanje rasti in delovnih mest – program za posodobitev evropskih visokošolskih sistemov

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 29. februarja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 479. plenarnem zasedanju 28. in 29. marca 2012 (seja z dne 28. marca) s 100 glasovi za, 1 glasom proti in 8 vzdržanimi glasovi.

1.1 Dobro zasnovano visokošolsko izobraževanje je nujno za gospodarsko in intelektualno prihodnost Evrope, saj krepi temelje za socialno in gospodarsko uspešnost, izboljšuje življenjske in delovne pogoje bodočih generacij ter je nepogrešljivo za oblikovanje prihodnjih vrednot evropske družbe.

1.2 EESO se v veliki meri strinja z analizo Komisije ter s predlogi in priporočili Komisije in Sveta, (1) ki se bodo izvajali v prihodnjih letih, od katerih se številni navezujejo na mnenje EESO o univerzah za Evropo iz leta 2009. (2) EESO poudarja, da je treba program EU dopolniti, in od Sveta pričakuje večjo zavzetost.

1.3 Kljub vse večji ozaveščenosti in zbliževanju stališč je treba storiti še veliko. Za izboljšave na papirju pogosto ni prave pripravljenosti. Zasebni interesi, (blagi) protekcionizem in še vedno velika raznovrstnost ter razdrobljenost visokošolskega izobraževanja kljub bolonjskemu procesu zavirajo hitra prilagajanja. To še zdaleč ni samo tehnično vprašanje, saj prilagoditve pogosto pomenijo prenovo obstoječih struktur in nove opredelitve odgovornosti, metod, programov in usmerjenosti. Tem elementom je treba v procesu posodobitve namenjati več pozornosti in jih stalno in natančno upoštevati.

1.4 Tvorna raznolikost v visokem šolstvu je seveda zaželena pri klasičnih univerzah, ki združujejo poučevanje in raziskave, in pri drugih vrstah visokošolskega izobraževanja, kot so visokošolske poklicne institucije, oblike izobraževanja s predvsem regionalno, tudi čezmejno usmerjenostjo in institucije z omejenim številom programov. Bolj na splošno, potrebni so pametna specializacija in ločeni profili. EESO je odločen zagovornik tvornih sinergij med različnimi tipi izobraževanja ter prožnih učnih poti na vseh izobraževalnih ravneh.

1.5 Strategijo Evropa 2020 bi bilo treba vsebinsko in organizacijsko izvajati v celoti. Komisija, Svet, države članice in visoko šolstvo bi si morali deliti odgovornost in se učinkovito usklajevati. Strategija Evropa 2020 predvideva medsebojne povezave med visokim šolstvom in vodilnimi pobudami, kot so Unija inovacij, Industrijska politika, Program za nova znanja in spretnosti ter nova delovna mesta ter Mladi in mobilnost. Visokošolski izobraževalni sistemi in politike bi morali biti vključeni v priporočila za posamezne države v okviru evropskega semestra.

1.6 Avtonomija, (3) odgovornost in preglednost institucij so ključne za izpolnjevanje njihove misije in zagotavljanje večje stroškovne učinkovitosti. Nujne so tudi, če naj bi visokošolsko izobraževanje imelo osrednjo vlogo pri odpiranju delovnih mest, zaposljivosti in inovacijah. (Nacionalni) programi bi morali zagotavljati profesionalizacijo upravljanja, ažurirane učne načrte, usposabljanje, kakovost poučevanja in raziskav, specializacije in mednarodno privlačnost. Posebna pozornost mora biti namenjena podjetniškemu duhu na univerzah.

1.7 Ključno je financiranje. Za strategijo Evropa 2020 in položaj Evrope v svetu je zaskrbljujoče in protiproduktivno, da je visoko šolstvo premalo financirano in da proračunske omejitve še bolj pritiskajo na javne finance. Zagotoviti je treba zadovoljivo financiranje visokošolskega izobraževanja, ne glede na vire financiranja. Prakse je treba razširjati.

1.8 Število študentov se še vedno strmo povečuje. Na vseh področjih in ravneh je treba zagotoviti enakost spolov. Dinamika gospodarstva in družbe v širšem smislu zahteva neoviran dostop in zadovoljivo kakovost. Če bi bile uvedene (ali povečane) nacionalne šolnine, bi bilo treba uvesti tudi vzporedne politike štipendij in posojil ter dostop do njih.

1.9 Potrebujemo več študentov, umskih delavcev in raziskovalcev na tehničnih področjih; tehnično izobraževanje je treba privlačnejše predstavljati. Prispevek socialnih partnerjev in strokovno znanje s področja trga dela morata biti dobro strukturirana. Podjetjem je treba ne glede na velikost omogočiti, da pomembno prispevajo k učnim načrtom, usposabljanju in podjetniškemu duhu.

1.10 Univerze in podjetja, ki ohranijo svojo neodvisnost in odgovornosti, bi morali skupaj razvijati strateške inovacijske programe. Sodelovanje med visokim šolstvom in podjetji ponavadi pomembno prispeva k raziskavam, prenosu znanja, razvoju prenosljivih znanj in spretnosti ter razvoju idej. Razširjati je treba dobre prakse.

1.11 Če želimo doseči stroškovno učinkovitost in uspešno mednarodno mobilnost, skoraj ne moremo preceniti potrebe po sistemu razvrščanja in ocenjevanja kakovosti. EESO pozdravlja začetek uporabe skrbno zasnovanega orodja U-Multirank. Poleg tega „kartiranja“ je treba izboljšati še druge pogoje za mobilnost študentov in raziskovalcev ter za internacionalizacijo.

1.12 Zbliževanje visokošolskih izobraževalnih sistemov izboljšuje pogoje za čezmejno mobilnost študentov in raziskovalcev, kar je koristno tako za posameznike kot tudi za evropski trg dela in evropsko integracijo. Program Erasmus bi moral vsebovati pilotni projekt za „semester mobilnosti“.

1.13 EESO odločno podpira povezavo med programom za posodobitev visokošolskih sistemov in pobudo Obzorje 2020, programom Erasmus za vse in strukturnimi skladi.

2.1 Izobraževanje na vseh ravneh je temeljnega pomena. Visokošolsko izobraževanje v Evropi se je zaradi subsidiarnosti razvijalo na nacionalni ravni. V skladu z lizbonsko strategijo sta področji, predvideni za ukrepanje na ravni EU, le poklicno usposabljanje in preusposabljanje. (4)

2.2 Bolonjska konferenca leta 1999 je bila povod za odločilen premik, ki je pripeljal do vseevropskega sistema dodiplomskega, magistrskega in doktorskega študija. Dogovor iz Bologne je prispeval k zbliževanju evropskih visokošolskih sistemov.

2.3 Medtem je EU začela izvajati uspešne mednarodne programe za študente in raziskovalce, kot so Erasmus, Erasmus Mundus, aktivnosti Marie Curie in drugi. Z zaporednimi okvirnimi programi je sistematično spodbujala čezmejne raziskovalne projekte.

2.4 Na univerzah in med njimi je stalen proces reform in pobud od spodaj navzgor. Med pobude sodijo ustanavljanje skupin sorodno usmerjenih univerz, na primer Zveze evropskih raziskovalnih univerz, skupine Coimbra in drugih, ki spodbujajo specializacijo na različnih področjih, na primer v raziskavah ali družboslovju.

2.5 EESO je leta 2009 ugotovil, da „v sedanjem podoptimalnem univerzitetnem sistemu velik potencial univerz ni dovolj razvit“. (5) Komisija v programu za posodobitev s tem soglaša. (6) Svet meni, da je „[k]akovost izobraževanja in raziskav […] glavno gonilo“ posodobitve in da je „[o]krepitev trikotnika znanja med izobraževanjem, raziskavami in inovativnostjo […] temeljni pogoj za prispevanje visokošolskega izobraževanja k delovnim mestom in rasti“. (7)

2.6 Posodobitev visokega šolstva je treba izpeljati v zelo raznolikem okolju, kjer se razhajajo državni in regionalni socialno-ekonomski okviri. Klasične univerze in druge vrste institucij imajo specifična poslanstva. V koncept klasične univerze sodijo tako izobraževanje in poučevanje kot raziskave.

2.7 Z vidika trajnostnega družbenega in gospodarskega okrevanja so nujni odločni ukrepi za povečanje kakovosti visokošolskega izobraževanja.

2.8 Delovni dokument k sporočilu (8) poleg številnih analiz potrebnih reform vsebuje tudi povzetek ukrepov za posodobitev v posameznih državah članicah. Vendar pa je treba odpraviti še številne razlike na ključnih področjih, kot so:

2.9 Komisija v splošni analizi izpostavlja tudi spremembe, zlasti razvoj trikotnika znanja na celini, tesnejše odnose med univerzami in poslovnimi krogi, poudarek na vrhunskih dejavnostih z visoko intenzivnostjo znanja, kot so raziskave in razvoj, trženje in prodaja, upravljanje vrednostne lestvice in finančne storitve, storitve na splošno, IKT, slabo zastopane družbene skupine, spreminjajočo se zastopanost obeh spolov – ženske predstavljajo več kot polovico študentov na poddoktorski ravni v Evropi, na doktorski ravni pa je trend ravno obraten –, ter izjemno čezmejno evropsko in svetovno učno mobilnost.

2.10 EESO zagovarja poglobitev obstoječih nacionalnih poročil, analiz in priporočil v skladu s sistematično metodo po meri posamezne države, kot je uporabljena v poročilu o napredku bolonjskega procesa, in podrobnimi poročili OECD o visokošolskem izobraževanju in merjenju kakovosti. Pristopi po meri držav bodo zagotovili dobro prakso.

2.11 EESO ugotavlja, da so v pretežno splošni analizi zapostavljena nekatera pomembna vprašanja, kot so nacionalni in regionalni politični vplivi v visokošolskem izobraževanju, način, kako se udejanja potreba po spodbujanju udeležbe in kakovosti v državah članicah, pristop organov oblasti do posebnih zahtev za profesorje, učitelje, raziskovalce in študente, medsebojni odnos med raznimi ravnmi visokošolskega izobraževanja v državah članicah, razvoj skupne osnove za izobraževanje in raziskave na univerzah ter nenazadnje tudi zanesljivi statistični podatki.

2.12 Komisija in Svet močno poudarjata odnos med visokošolskim izobraževanjem in gospodarstvom. Medicinskih, družboslovnih in humanističnih fakultet ne obravnavata posebej. To je glede na potrebo po osredotočenju, zlasti v kriznem času, razumljivo. Na drugi strani pa je cilj vsakega izobraževanja optimalni odnos med izobraževanjem in delom, zato bi bila zelo zaželena tudi razprava o načinu, kako bi se morale posodobiti fakultete ali akademije, ki niso tesno povezane z gospodarstvom, vendar so kljub temu pomembne.

2.13 Potrebno je sodelovanje med gospodarstvom in medicinskimi fakultetami, ker nove stroškovno učinkovite diagnostične in terapevtske metode zahtevajo drago, kapitalsko intenzivno praktično usposabljanje, kakovostno izobraževanje in vseživljenjsko učenje. To bo pomagalo zmanjšati stopnje umrljivosti in invalidnosti.

3.1 Leta 2009 je EESO uvrstil lizbonsko strategijo in evropsko visoko šolstvo med odločilne dejavnike za pospešitev procesa posodobitve. Komisija upravičeno vidi enako povezavo med univerzami in cilji strategije Evropa 2020.

3.2 Ena od glavnih novosti strategije Evropa 2020 zadeva „upravljanje“: tesnejše usklajevanje znotraj Komisije ter med državami članicami in EU tudi v zadevah, ki niso ali so le deloma zajete v Pogodbi.

3.3 Za visokošolsko izobraževanje so zelo pomembne vodilne pobude, zlasti Industrijska politika, Unija inovacij, Program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta ter Mladi in mobilnost.

3.4 Za podporo potrebnih reform univerz bi morala Komisija okrepiti svoje dejavnosti spremljanja, kamor sodijo tudi priporočila za posamezne države v okviru evropskega semestra.

3.5 Program za posodobitev visokega šolstva mora v celoti soditi v okvir strategije Evropa 2020. EESO pozdravlja osrednjo vlogo izobraževanja v strategiji Evropa 2020 ter povezavo s to strategijo v strateškem programu Komisije.

3.6 EESO je prepričan, da je bistvo povezave med strategijo Evropa 2020 in visokim šolstvom naslednje:

3.7 Komisija razlikuje med ključnimi vprašanji, ki jih morajo obravnavati države članice (in izobraževalne ustanove) na eni strani, in posebnimi vprašanji EU na drugi. EESO raje govori „skupni odgovornosti“ držav članic in Komisije v okviru strategije Evropa 2020.

4. Vprašanja, ki jih morajo obravnavati države članice, Svet in visoko šolstvo

4.1 Ugotavljanje ključnih tem v državah članicah bi moralo voditi v usmerjeno delovanje. Potreben je dodaten zagon. Svet bi moral na predlog Komisije določiti prednostne naloge, slednja pa bi nato morala spremljati izvajanje po državah.

4.2 Posebno pozornosti bi bilo dobro posvetiti „prožnejš[im] sistem[om] upravljanja in financiranja, ki zagotavljajo ravnotežje med večjo avtonomnostjo izobraževalnih institucij ter odgovornostjo za vse zainteresirane strani“, kar vodi v specializacijo, izobraževalno in raziskovalno uspešnost ter raznovrstnost. (9)

4.3 Kot je EESO poudaril že leta 2009, sta ustrezni okvir in avtonomija nujna. (10) Čeprav so za organizacijo, vključno z avtonomijo in financiranjem, odgovorne zlasti države članice, Odbor meni, da je razprava o teh vidikih med državami članicami in v Svetu nujna, saj v veliki meri vpliva na rezultate za učitelje in študente.

4.4 EESO se strinja s političnimi cilji, določenimi v ključnih vprašanjih politik v točki 2.5 programa za posodobitev. Ti cilji ne vključujejo zgolj tehničnih prilagoditev in so precej tesno povezani z nacionalnim političnim okoljem. Predvsem pa bi jih bilo treba nasloviti na vlade in ne na visoko šolstvo. Nujni so politično vztrajanje, zakonodaja in ureditev, o katerih je treba razpravljati z vsemi udeleženimi stranmi.

4.5 Vlade in institucije je treba tudi spodbujati k mednarodnim primerjavam glede koristi večje avtonomije.

4.6 V nasprotju s splošno prakso, ki je visokošolsko izobraževanje med drugim uspešno približala množicam, (11) je treba v skladu s tekočo razpravo o visokem šolstvu poudarjati pametno specializacijo, raznovrstnost strateških izbir in razvoj centrov odličnosti. Vodilo so lahko uspešni primeri v državah članicah.

4.7 EESO ugotavlja, da lahko taki cilji pomenijo večje premike v izobraževalnih filozofijah v državah članicah. O tem je treba razpravljati v Svetu, in sicer tudi o načrtih in časovnih razporedih.

4.8 V sedanji krizi se pojavlja očitna povezava med posodabljanjem izobraževanja in gospodarstvom. Toda ta proces je treba razširiti. EESO prav tako opozarja na potrebo po posodobljenih standardih za profesionalizacijo, učne načrte, diplome in mobilnost na področju družboslovja in humanistike, ki so pomembni za evropsko intelektualno življenje, vrednote in identiteto. Poleg tega tudi dobro upravljanje medicinskih in družboslovnih fakultet ter fakultet za humanistiko koristi gospodarstvu.

4.9 EESO podpira tesnejše odnose med visokim šolstvom in podjetji. Soglaša s stališčem, da bodo tesne in učinkovite povezave med izobraževanjem, raziskavami in podjetji, v povezavi s premikom proti „odprtim inovacijam“, ključne za trikotnik znanja.

4.10 Zato podpira partnerstva institucij, ki so neposredno ali posredno povezane z gospodarstvom, z različnimi vrstami podjetji kot „glavno dejavnost visokošolskih institucij“. (12) Poudarek bi moral biti na podjetniških, ustvarjalnih in inovacijskih spretnostih študentov ter na interaktivnih učnih okoljih in infrastrukturah za prenos znanja. Potrebna je tudi dovzetnost za „podjetniški duh na univerzah“.

4.11 Treba je vzpostaviti pogoje, ki bodo študentom omogočali enostaven prehod z ene vrste izobraževalne institucije na drugo, in prožne poti za prehod iz višjega strokovnega izobraževanja na visokošolsko izobraževanje zaradi nadgradnje kvalifikacij. (13) Taki pogoji so tudi nadvse pomembni za vseživljenjsko učenje.

4.12 Regionalni razvoj terja posebno pozornost. V številnih regijah, zlasti na velemestnih območjih, je najpomembnejša povezava med visokim šolstvom, trgom dela, raziskavami, inovacijami in podjetji. V teh regijah se vse bolj razvijajo nadnacionalne in celo globalne posebnosti. Sistematično vključevanje visokega šolstva praviloma spodbudi lokalni in regionalni razvoj ter krepi gospodarsko odpornost. Nacionalne organe je treba spodbujati, naj podpirajo take regionalne procese. (14)

4.13 EESO poudarja čezmejno regionalno sodelovanje na področju visokošolskega izobraževanja. Evropska združenja za teritorialno sodelovanje lahko zagotovijo podporo sosednjim regijam in regijam s primerljivimi gospodarskimi vzorci. (15)

4.14 Financiranje je ključna tema in kriza vpliva tudi na javno financiranje visokega šolstva. Obstaja tveganje, da bo visoko šolstvo v povprečju strukturno finančno podhranjeno, saj skupni izdatki za to izobraževanje znašajo 1,2 % BDP v primerjavi z 2,9 % v ZDA in 1,5 % na Japonskem. Poleg tega so zasebna finančna sredstva zelo nizka v primerjavi z ZDA in Japonsko. Medtem pa države BRIK znatno napredujejo. EESO opozarja, da strategija Evropa 2020 ne vključuje prejšnjega cilja EU o namenjanju 2 % BDP za visoko šolstvo.

4.15 Strategija Evropa 2020 bi morala biti podprta s potrebnimi ukrepi financiranja in cilji, kot so ponudba kakovostnih diplomantov, profesionalizacija upravljanja in stroškovna učinkovitost.

4.16 Države članice imajo zelo različne načine financiranja. V nekaterih so razmere izrazito boljše kot v drugih. Povezava med rezultati visokega šolstva in zaposlovanjem kaže, da je nujno treba zagotoviti primerno financiranje s spodbujanjem bolj raznovrstnih virov sredstev, med drugim porabe javnih sredstev za spodbujanje zasebnih in drugih javnih naložb (dopolnilno financiranje).

4.17 Dobro strukturiran odnos med kvalificiranimi izobraževalnimi ustanovami in gospodarstvom lahko gotovo ublaži negativen razvoj. Visoko šolstvo bi moralo izkoristiti inovativne procese v poslovnem svetu. Vendar pa podjetja ali zasebno financiranje ne smejo neutemeljeno vplivati na učne načrte ali temeljne raziskave.

4.18 Univerze in podjetja bi morali skupaj razvijati strateške programe inovacij ob ohranjanju neodvisnosti in odgovornosti. Odnos med univerzami in podjetji se lahko okrepi s „koalicijami znanja“. Evropska platforma za inovacije je ob upoštevanju ključnih tehnologij omogočanja, ki jih je določila EU, lahko v veliko pomoč.

4.19 Sodelovanje in izmenjave med visokim šolstvom in podjetji po navadi precej prispevajo k raziskavam, prenosu znanja in razvoju prenosljivih znanj in spretnosti ter idej. Dobre prakse je treba razširjati.

4.20 Program za posodobitev se ne opredeljuje do šolnin, saj je ta tema izključno v pristojnosti posameznih držav. Sistemi v Evropi so različni. Splošni trend je postopno dviganje letnih šolnin, ki pa so sporne.

4.21 EESO opozarja na vse večje dileme: število študentov narašča, povečati je treba kakovost, zaposljivost zahteva višje standarde učenja, javno financiranje v državah članicah pa ostaja enako ali se celo zmanjšuje. To je velik izziv. EESO poudarja, da če bi bile uvedene (ali povečane) nacionalne šolnine, bi bilo treba vedno zagotoviti tudi vzporedne politike štipendij in posojil ter dostop do njih.

4.22 Delež osipa v visokošolskem izobraževanju je previsok, hkrati pa je treba v visokošolsko izobraževanje pritegniti širši obseg družbenih segmentov. Izboljšati je treba zlasti socialno in kulturno okolje v državah, ki zaostajajo.

4.23 Naraščajoče število pa ni zadostno merilo. Objektivno merjena kakovost mora imeti prednost pred številom kvalifikacij.

4.25 EESO zelo pozdravlja predlog v sporočilu glede kvalifikacij, zagotavljanja kakovosti in povezave med kakovostnejšim izobraževanjem in raziskavami. Strinja se tudi z mnenjem, da je posodobitev izobraževanja odvisna od sposobnosti in ustvarjalnosti učiteljev in raziskovalcev, (16) kar je pogosto prezrto dejstvo. Z ozirom na to je treba odpraviti vse administrativne ovire za poklicno pot v akademski sferi, kot so dodatne akademske stopnje v nekaterih državah (npr. na Poljskem).

4.26 Glede na strmo povečanje števila študentov je zaskrbljujoče pomanjkanje sposobnih učiteljev. Za kakovost poučevanja in raziskav so potrebni zadovoljivi delovni pogoji, privlačne poklicne poti v izobraževanju, strokovni razvoj, možnosti za usposabljanje in nagrade za odličnost. Zdi se, da je to samo po sebi umevno, vendar pa v večini držav članic trenutno velja nasprotno. Zato bi moral Svet opredeliti politične usmeritve.

4.27 Komisija upravičeno poudarja potrebo po raznovrstnih načinih študija. Tehnično izobraževanje mora postati privlačnejše. Socialni partnerji na nacionalni in regionalni ravni lahko pomagajo izboljšati podobo tehničnih študijev, enako velja za posamezna podjetja. EESO poudarja zavezanost MSP – zlasti mikro- in malih podjetij – predvsem na regionalni ravni.

4.28 Evropska razprava se mora osredotočiti na vprašanje, kako doseči, da bo visoko šolstvo imelo osrednjo vlogo za inovacije, odpiranje delovnih mest in zaposljivost. (17) To bi moral biti glavni cilj vseh zainteresiranih strani in skupna odgovornost Komisije, Sveta, držav članic, zlasti pa samega visokega šolstva.

4.29 Glede na velike izzive program Komisije in Sveta za visoko šolstvo še zdaleč ni zaključen in tudi ni zelo trden. EESO poudarja, da sedanja kriza od Sveta, držav članic in visokega šolstva zahteva bolj usmerjene in prepričljive korake. Spremembe se sicer dogajajo, vendar jih je treba pospešiti.

4.30 Vsi udeleženci morajo prevzeti enako odgovornost za profesionalizacijo, učne načrte, zagotavljanje kakovosti, specializacijo itd. Svet mora pripraviti načrt in časovni razpored glede povezave med visokim šolstvom, inovacijami in zaposljivostjo. Visokošolske institucije bi morale ta proces podpirati in si same izbrati svojo vlogo pri spodbujanju kakovosti ter socialnih in produktnih inovacij.

4.31 V program Komisije bi morala biti vključena stališča Odbora za evropski raziskovalni prostor (ERAC) v zvezi z zelo pomembnimi cilji na področju upravljanja in institucionalne reforme univerz ter povezava med inovacijami, raziskavami in izobraževanjem. To bi moralo utreti pot premikom na številnih evropskih univerzah. (18)

5.1 EESO pozdravlja cilje, ki si jih zastavlja Komisija v procesu posodabljanja visokega šolstva, s katerimi se pridružuje pristopom, izpostavljenim v sklepih Sveta novembra lani.

5.2 EESO podpira vlogo, ki jo lahko ima in bi jo morala imeti Komisija pri osredotočanju na podlago za oblikovanje politik, ki temelji na dokazih in med drugim upošteva uspešnost in preglednost. V svetu, v katerem prevladujejo nacionalne analize in cilji, ki so pogosto politične narave, je nujna proaktivna vloga Komisije z objektivnimi ocenami, vključno s pristojnostmi, o katerih poteka razprava v Svetu.

5.3 Take ocene na ravni EU bi verjetno sprožile ustrezna prizadevanja v državah članicah, na univerzah in v raziskovalnih središčih ter okrepile skupni okvir. Po možnosti bi tudi privedle do skupnih ciljev.

5.4 Glede na navedeno EESO pozdravlja uvedbo orodja U-Multirank za večdimenzionalno razvrščanje na podlagi uspešnosti in za shranjevanje informacij. To orodje bi moralo izboljšati pregled nad nalogami različnih vrst institucij in prispevati k pošteni primerjavi uspešnosti visokošolskega izobraževanja v Evropi. Poleg tega bo koristno za razvoj evropskega modela razvrščanja, kot dodatek k enodimenzionalnemu šanghajskemu in drugim modelom.

5.5 EESO je že leta 2009 poudaril, da sta nujna kritično razvrščanje in sistem ocenjevanja kakovosti, ki bi zajemala najrazličnejša vprašanja najrazličnejših institucij. (19) Preglednost, ki jo zagotavlja preverljiv tretji neodvisen in nepristranski organ, bo nacionalnim organom ter visokemu šolstvu omogočala, da bodo poudarjali kakovost, raznovrstnost in pametno specializacijo. Komisija ugotavlja: „To neodvisno vodeno orodje bo vsem zainteresiranim stranem na področju visokošolskega izobraževanja omogočalo ozaveščeno izbiro in odločanje“. (20)

5.6 Poleg tega lahko „kartiranje“ spodbuja čezmejno mobilnost med študenti, predavatelji, raziskovalci in profesorji, zlasti pa pomaga izboljšati raziskave z ustvarjanjem novih mrež in partnerstev ter konkurence med visokošolskimi institucijami v Evropi.

5.7 Svet poudarja, da je mobilnost za študente in raziskovalce – prosti pretok znanja – peta svoboščina. Programi EU, ki spodbujajo čezmejno mobilnost za študente in raziskovalce, so že uspešni, odpraviti pa je treba še obstoječe sistemske pomanjkljivosti. Zaželen je pregled stanja na področju mobilnosti, da se odstranijo ovire za učno mobilnost.

5.8 Program Erasmus mora od študentov zahtevati večjo zavzetost. EESO priporoča pilotni projekt za semester mobilnosti – peti semester v dodiplomskem študiju. Program mora biti poleg tega dostopen vsakemu prosilcu. EESO podpira analizo potencialnih tokov študentske mobilnosti in predloge Komisije o evropskem sistemu zbiranja in prenašanja kreditnih točk ter o shemi mobilnosti Erasmus za magistrski študij.

5.9 Člen 179(1) PDEU je v zvezi z raziskavami v EU zelo jasen. (21) Ključna je mednarodna mobilnost raziskovalcev. Skriti protekcionizem prepogosto zelo ovira raziskovalce, kar škoduje evropski znanosti in konkurenčnosti. Tudi nacionalnim institucijam preprečuje, da bi požele vse koristi evropske intelektualne raznovrstnosti. EESO močno podpira predlog Komisije o evropskem okviru za poklicne poti v raziskavah, da se krepi čezmejna mobilnost raziskovalcev.

5.10 EESO pozdravlja tudi evropski okvir za štiri poklicne profile za raziskovalce, ki so ga razvili Komisija ter strokovnjaki s področja izobraževanja in gospodarstva in ki mora biti odprt sistem, da bi ustvaril čim več priložnosti.

5.11 EESO poudarja, da je treba racionalizirati nacionalne finančne in socialne pogoje za raziskovalce v skupnem evropskem okviru, da se odpravijo preostale ovire za prosti pretok. Razviti bi bilo treba vseevropske strokovne profile, institucije pa spodbujati k profesionalizaciji svoje kadrovske službe.

5.12 Zaželena je razširitev dejavnosti Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT), tudi zaradi ustvarjanja spodbud za „koalicije znanja“ med podjetji in ustreznimi univerzami. Enako velja glede okrepitve pobud znotraj programa Marie Curie in glede okvira kakovosti za pripravništvo.

5.13 Na svetovni ravni se mora EU razviti kot visoko kvalificirana konkurentka in partnerica. V tem procesu ima visokošolsko izobraževanje pomembno vlogo. EESO zato v celoti podpira sklep Sveta, da Komisijo pozove k pripravi posebne strategije za internacionalizacijo visokošolskega izobraževanja. (22)

5.14 EESO podpira predvidene okvirne pogoje za razširitev odnosov s partnerji zunaj EU, partnerstva mobilnosti in izboljšanje možnosti za študente in raziskovalce zunaj Evrope z direktivami EU in sistemom kazalnikov uspešnosti. (23) Omejitve za neevropske študente in raziskovalce je treba omiliti, da bi privabili nadarjene in ustvarjalne ljudi od drugod.

5.15 EESO priporoča razpravo v Svetu o položaju evropskega visokega šolstva v svetovnem okviru, ki bi opredelila tudi lastnosti, ki so potrebne, da bi postalo uspešen konkurent in partner. To bi lahko izobraževalnim institucijam pomagalo vzpostaviti primerne pogoje.

5.16 EESO je v številnih mnenjih izrazil strinjanje s poudarkom na inovacijah in vseh vidikih pametne, trajnostne in vključujoče rasti pri pripravi finančne perspektive 2014–2020. Poudarja tudi potrebo po večji dodani vrednosti iz evropskih skladov.

5.17 EESO glede na to pozdravlja predlog Komisije za 73-odstotno povečanje sredstev za program Erasmus v proračunu 2014–2020 ter neposredne sklice na (visoko) šolstvo v strukturnih skladih.

5.18 EESO se, ne da bi se poglabljal v dejanske finančne podatke, na splošno strinja, da izdatki za izobraževanje, raziskave in inovacije ter kohezijsko politiko pomagajo pri ustvarjanju v prihodnost usmerjenega evropskega okolja. Če je primerno, se lahko v ta namen uporabljajo tudi finančna sredstva za „prestrukturiranje industrijskih lokacij“.

5.19 EESO toplo pozdravlja namen Komisije, da leta 2012 ustanovi skupino na visoki ravni, ki bo začasno zadolžena za analizo ključnih tem za posodobitev visokega šolstva. To skupino na visoki ravni morajo na splošno sestavljati predstavniki izobraževalnih ustanov, visokega šolstva, podjetij in socialnih partnerjev.

6.1 Zaželene so usmerjene spodbude za poklicni razvoj v visokem šolstvu, kot so vseevropski tečaji za upravljanje in vodenje univerz.

6.2 Priporočljive so posebne povezave med posameznimi univerzami – evropska partnerstva –, v okviru katerih bi si univerze lahko izmenjevale praktične izkušnje s strokovnega in upravnega področja. Prav tako bodo koristne izmenjave izkušenj med čezmejnimi skupinami univerz ter tematske konference in seminarji.

6.3 Zunanje komisije redno ocenjujejo znanstveno in izobraževalno uspešnost fakultet ali univerzitetnih ustanov. EESO priporoča, naj tovrstne komisije vedno sestavljajo visokokvalificirani mednarodni strokovnjaki.

6.4 Glede na razmerje med stroški in rezultati v visokošolskem izobraževanju EESO priporoča analizo sedanjih upravnih obremenitev v Evropi. Predloge za izboljšave bi bilo treba pripraviti na podlagi primerov dobrega ravnanja.

V Bruslju, 28. marca 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Sklepi Sveta o programu za posodobitev univerz z dne 28. in 29. novembra 2011.

(3) Za najnovejšo analizo glej University Autonomy in Europe II - the Scoreboard (Avtonomija univerz v Evropi II – pregled stanja), Evropsko združenje univerz, 2011. Še veliko lahko pridobimo.

(4) Naslov XII, izobraževanje, poklicno usposabljanje, mladina in šport, člena 165 in 166.

(11) Med letoma 2000 in 2009 se je število študentov v visokošolskem izobraževanju v EU povečalo za 22,3 % na več kot 19,4 milijona; glej delovni dokument služb Komisije o zadnjih dogodkih v evropskih visokošolskih sistemih, SEC(2011) 1063 final, str. 16. Vendar pa ta podatek ne pove ničesar o kakovosti kvalifikacij.

(12) COM(2011) 567 final, str. 8. Glej tudi sklepe Sveta z dne 28. in 29. novembra 2011, ki poudarjajo partnerstva in sodelovanje s podjetji ter drugimi zasebnimi in javnimi subjekti.

(13) UL C 68, 6.3.2012, str. 1 in 11. V tem dokumentu je izražen poziv Komisiji, naj združi bolonjski in københavnski proces v integriran pristop.

(21) Glej prepričljiv predlog Komisije o evropskem okviru za poklicne poti v raziskavah, 21. julij 2011.

(22) Sklepi Sveta o internacionalizaciji visokošolskega izobraževanja, 11. maj 2010.