Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o programu varstva potrošnikov (2014–2020)

Evropski parlament in Svet sta 30. novembra 2011 oziroma 13. decembra 2011 sklenila, da v skladu s členom 169 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosita za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o programu varstva potrošnikov (2014–2020)

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 8. marca 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 479. plenarnem zasedanju 28. in 29. marca 2012 (seja z dne 28. marca) s 109 glasovi za, 11 glasovi proti in 8 vzdržanimi glasovi.

1.1 Komisija je predložila predlog uredbe o programu varstva potrošnikov 2014–2020, ki pomeni nadaljevanje sporočila Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast ter „potrošnika z okrepljeno močjo umešča v središče enotnega trga“.

1.2 EESO izraža zadovoljstvo, da program varstva potrošnikov in program zdravja zajemata dva ločena predloga, kar naj bi omogočilo ustrezno obravnavo vsakega posebej.

1.3 Ugotavlja, da je Komisija jasno izrazila namero, da bo potrošnika umestila v središče politik EU, kar je v zdajšnjem okviru najpomembneje. Vendar pa meni, da za dosego tega cilja niso na voljo zadostna sredstva, in se sprašuje, kako si bo mogoče zanj učinkovito prizadevati.

1.4 EESO je seznanjen z zavezo, po kateri naj bi pridobili statistične podatke ter spoznali dejanske razmere na trgu in spremljali njegov razvoj v zelo napetih okoliščinah tako glede gospodarskih kot tudi socialnih in okoljskih vprašanj.

1.5 Odbor opozarja na pripravljenost za uvedbo kazalnikov spremljanja, ki so toliko bolj nujni, ker glede na sedanji položaj program zajema dolgo obdobje.

1.6 EESO poudarja potrebo po krepitvi varnostnih standardov za izdelke, ki se tržijo, in storitve na celotnem ozemlju EU. To zahteva večji nadzor ter sodelovanje med pristojnimi organi, ki morajo imeti na voljo učinkovite ukrepe.

1.7 Odbor podpira ukrepe za izboljšanje programov za obveščanje in izobraževanje potrošnikov ter za spodbujanje dobrih praks, s katerimi bi zagotovili ustrezne informacije, ki bi izvirale od neodvisnih virov. Opozarja na potrebo po preverljivih in kakovostnih informacijah, ki bodo na voljo vsem družbenim skupinam in bodo omogočile trajnostno potrošnjo.

1.8 V tem okviru je vloga organizacij neodvisnih potrošnikov bistvena. EESO priporoča, da se močno povečajo finančna sredstva zanje, zlasti za to, da se jim omogoči pridobitev strokovnega znanja, ki ga potrebujejo glede na zelo široko področje dejavnosti. Za ohranitev gospodarskega ravnovesja je potrebno, da v celoti odigrajo svojo vlogo protiuteži.

1.9 EESO poziva države članice, da priznajo, podpirajo in financirajo nacionalna združenja potrošnikov, ki v celoti sodelujejo pri uresničevanju notranjega trga.

1.10 EESO podpira različne predlagane pobude za izpopolnitev mehanizmov zunajsodnega reševanja sporov. Vendar pa, kot je poudaril že v več mnenjih, ugotavlja, da nikjer niso omenjena kolektivna pravna sredstva, ki so nujno potrebna za spoštovanje zakonodaje.

2.1 Cilj predloga Komisije je oblikovati program varstva potrošnikov za obdobje 2014–2020, ki bo nasledil program ukrepov Skupnosti na področju potrošniške politike za obdobje 2007–2013 in ki opredeljuje finančni okvir ukrepov Unije.

2.2 Uredba pomeni nadaljevanje sporočila Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast, ki priporoča, da je državljanom treba dati možnost, da v polni meri sodelujejo na enotnem trgu.

2.3 Predlog je bil pripravljen po izvedbi ocene učinka na polovici izvajanja programa ukrepov na področju potrošniške politike 2007–2013 med različnimi zainteresiranimi stranmi.

2.4 V tej oceni se je kljub neustreznosti dodeljenih finančnih sredstev in samo delnemu upoštevanju novih socialnih in okoljskih izzivov pokazala dodana vrednost programa.

2.5 Program za obdobje 2014–2020 upošteva različne izražene pripombe. Ukrepi, financirani v okviru tega programa, bodo morali obravnavati vprašanja, povezana z gospodarskim, socialnim in tehničnim okoljem, zlasti vprašanja, ki se nanašajo na globalizacijo, digitalizacijo, potrebo po bolj trajnostnih potrošniških navadah, staranje prebivalstva, socialno izključenost in probleme ranljivih potrošnikov.

2.6 Novi program varstva potrošnikov naj bi podpiral splošni cilj prihodnje potrošniške politike, ki potrošnika z okrepljeno močjo umešča v središče enotnega trga.

2.7 Ta cilj po navedbah Komisije vključuje boljše varovanje zdravja, varnosti in gospodarskih interesov potrošnikov ter spodbujanje njihove pravice do obveščenosti in preprost dostop do učinkovitega pravnega varstva.

2.8 Komisija predlaga izpolnjevanje tega splošnega cilja ob pomoči štirih posebnih ciljev:

3.1 EESO soglaša s ciljem programa, ki „potrošnika z okrepljeno močjo umešča v središče enotnega trga“. Soglaša s Komisijo, ki upravičeno poudarja, da je treba prednostno pozornost nameniti temu, da se v vseh politikah Evropske unije upoštevajo interesi potrošnikov, katerih izdatki znašajo 56 % BDP in so bistvenega pomena za oživitev rasti.

3.2 Institucije EU in nacionalne vlade morajo sprejeti potrošniško politiko za 21. stoletje in priznati, da so potrošniki gonilna sila in zelo pomembni akterji, ki omogočajo dobro delovanje trga. Za zares konkurenčen trg so potrebni dobro obveščeni potrošniki in njihovo zaupanje. Krepitev položaja in vloge potrošnika je dejavnik, ki prispeva k izboljšanju kakovosti izdelkov in storitev in ki omogoča bolj učinkovito delovanje tržnega gospodarstva.

3.3 Obseg potrošniške politike bi bilo treba povečati, EU pa bi si v prid državljanov morala prizadevati za večjo konkurenčnost in inovativnost. Potrošniška politika bi morala veljati za politično prednostno nalogo in bi jo bilo treba vključiti v vse ustrezne politike in delovne programe.

3.4 Odbor pri tem obžaluje, da so proračunska sredstva, namenjena za strategijo Evropa 2020, v očitnem razkoraku z izraženimi cilji. V primerjavi s 500 milijoni potrošnikov, kolikor jih šteje Unija s 27 državami, je znesek 5 centov, ki je dodeljen na leto na potrošnika, nižji od zneska programa za obdobje 2007–2013, ki je bil v mnenju Odbora (1) ocenjen na 7 centov.

3.5 EESO odobrava glavne smernice, opredeljene v programu s pomočjo štirih posebnih ciljev. Ta program pomeni jasno nadaljevanje prejšnjega programa in ne prinaša nič novega, čeprav nove tehnologije vplivajo na razmere na trgu. Meni, da je za izvajanje izraženih ciljev treba uporabljene metode bolj natančno opredeliti in jih izpopolniti.

3.6 EESO poziva Evropsko komisijo, naj pripravi seznam vseh programov Unije, ki obravnavajo spodbujanje in varstvo interesov potrošnikov in k temu prispevajo, da bi tako potrošniško politiko vključili v vse programe EU.

3.7 Vendar pa EESO meni, da je treba v predlog Komisije vključiti peti cilj, povezan z zastopanostjo in udeleženostjo potrošnikov. EESO vsekakor odobrava, da sta v program Komisije vključena krepitev zmogljivosti zastopanja in priznavanje podpore organizacijam, ki zastopajo potrošnike, in njihovi zmogljivosti na področju strokovnega znanja. Boljša zastopanost potrošnikov in krepitev njihovih zmogljivosti bi pravzaprav morala biti samostojen cilj. Da bi bilo zagotovilo Komisije, da se potrošnik umesti v središče odločanja v EU, izpolnjeno, bi bilo program treba spremeniti in vanj vključiti še peti cilj.

3.8 V programu varstva potrošnikov bi moral biti del proračunskih sredstev (potni stroški, pripravljalno delo in sodelovanje v strokovnih skupinah) namenjen temu cilju, s čimer bi omogočili boljšo zastopanost potrošnikov prek neodvisnih potrošniških organizacij v različnih strokovnih skupinah, v katerih je potreben prispevek potrošnikov. Prav tako bi tudi drugi programi EU po potrebi morali posebna proračunska sredstva nameniti spodbujanju prispevka organizacij, ki zastopajo potrošnike.

3.9 EESO opozarja Komisijo, da je treba predložiti ambiciozno evropsko agendo za potrošnike (napovedano v programu dela Komisije za drugo četrtletje 2012) in da jo je treba v skladu z načeli socialno-tržnega gospodarstva in poročili, ki jih je izglasoval Evropski parlament, utemeljiti na načelu opolnomočenja potrošnikov.

3.10 Predlog „evropske agende za potrošnike“ si mora zares prizadevati za okrepitev položaja potrošnika ter temeljiti na varnosti, ustrezni obveščenosti in izobraževanju, pravicah, pravnem varstvu in dostopnosti sodnega varstva ter ukrepih izvajanja.

3.11 Vendar pa ozaveščanje evropskih potrošnikov o njihovi odgovornosti ne sme voditi v prenos odgovornosti nanje, marveč mora program varstva potrošnikov ustvariti pogoje za pravičen in pošten trg, v katerem se bodo potrošniki čutili varne in bodo kupovali po lastni volji, kjer koli že bodo. Takšno zaupanje zajema tudi potrebo po zadostni obveščenosti in neodvisnem svetovanju o pravicah potrošnikov, da se bodo lahko preudarno odločali.

3.12 EESO poudarja potrebo po časovni usklajenosti evropske agende za potrošnike in predloga uredbe o programu varstva potrošnikov, da bi tako zagotovili tudi skladnost med programom in strateškimi cilji ter njihovo kakovostjo.

3.13 Odbor želi tako glede zakonodajnih in regulativnih pobud, ki jih pripravlja Komisija, poudariti, da je treba zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov (člen 169 Pogodbe). V zvezi s tem opozarja, da mora biti raven usklajenosti ustrezna in nikakor ne sme voditi v nazadovanje glede pravic evropskih potrošnikov, ne glede na njihovo državo izvora. EESO v zvezi s tem izraža nasprotovanje morebitnim pobudam, kot je izbirna ureditev, s katero bi postavili pod vprašanje sedanje varstvo, saj želi zaščititi potrošnike, ki so pri tem šibki člen in ki nimajo vedno možnosti za to, da bi zaprosili za pomoč.

3.14 EESO tudi meni, da se je treba s potrošniki in njihovimi predstavniki posvetovati ob pripravi besedil ali ukrepov, ki se nanašajo nanje, in jim dati na voljo več sredstev.

3.15 EESO namenja posebno pozornost ukrepom za večjo varnost proizvodov na celotnem trgu. V skladu z Direktivo 2001/95/ES (2) podpira izvedbo specifičnih ukrepov sodelovanja ter raziskav za določitev novih varnostnih standardov ali meril. Glede na probleme, ki naj bi jih reševali s temi ukrepi, se Odbor sprašuje, kolikšna sredstva bodo na voljo različnim organizacijam, pristojnim za nadzor. Meni, da je treba organizirati nacionalne kampanje obveščanja, ki jih bo usklajevala Komisija.

3.16 EESO soglaša s predlaganimi ukrepi za obveščanje in izobraževanje potrošnikov. Izboljšanje teh dveh vidikov varstva potrošnikov bo prispevalo k okrepitvi ozaveščenosti potrošnikov o njihovih pravicah ter jim tudi povrnilo zaupanje. V zvezi s tem EESO poudarja, da morajo biti zakonodajna besedila Unije za državljane bolj pregledna in razumljiva.

3.17 Odbor podpira vzpostavitev podatkovnih zbirk s pomočjo izvedbe študij, analiz in statističnih podatkov, ki morajo omogočiti boljše poznavanje trga in pripravo politik na področjih, ki se nanašajo na potrošnike.

3.18 V zvezi s projektom DOLCETA, ki deluje v okviru sedanjega programa za varstvo potrošnikov, vendar ne bo ohranjen v enaki obliki in enakem obsegu, EESO Komisijo spodbuja, naj najde rešitev za ohranitev informacij in znanja, pridobljenih s tem projektom, da ta velika naložba ne bi bila zaman.

3.19 Meni, da so vse pobude, ki omogočajo večjo preglednost trgov, bistvenega pomena ne glede na področje, na primer na področje finančnih produktov, varstvo osebnih podatkov, energijo, digitalno in telekomunikacijsko tehnologijo ter promet.

3.20 Z vidika potrošniške politike je izobraževanje bistvenega pomena za to, da se omogoči ozaveščanje potrošnikov glede njihove vloge, pravic in dolžnosti na trgu in v družbi ter da svoje ravnanje prilagodijo tem vidikom, vendar je treba poudariti, da pomanjkljivo znanje potrošnikov politični voditelji in podjetja s slabimi nameni včasih izrabijo kot opravičilo za to, da se znebijo lastne odgovornosti in zmanjšajo prizadevanja za ustvarjanje okolja, ki bo naklonjeno potrošnikom.

3.21 Odbor meni, da se je treba prednostno usmeriti v uresničevanje in izboljšanje pravic potrošnikov.

Podpira pa tudi stališče Komisije, da je pomembno uresničevanje cilja izobraževanja in obveščanja, prilagojenega vsem potrošnikom.

3.22 Vsekakor ciljev boljšega izobraževanja in obveščanja ni mogoče doseči, ne da bi povezali različne socialno-ekonomske akterje. Odbor podpira predlog, da bi izhajali iz sedanjega stanja, tako da bo mogoče opredeliti najboljše prakse, jih po potrebi izboljšati in omogočiti takšno uporabo, da bodo imele dejanski učinek, za to pa je zanje treba dodeliti zadostna sredstva.

3.23 Osredotočiti bi se morali tudi na usposabljanje v podjetjih, kjer žal niso dovolj obveščeni o pravicah potrošnikov. Usposabljanje o pravici do varstva potrošnikov, namenjeno podjetjem, bi morali ponuditi še drugi programi EU.

3.24 Cilj potrošniških organizacij je opredeliti in dati skladen odgovor na probleme, s katerimi se srečujejo potrošniki, ter zastopati njihove interese. Z ukrepi v prid uresničevanju pravic potrošnikov prispevajo k napredku na področju pravnih predpisov.

3.25 Zaradi osrednje vloge regionalnih, nacionalnih in evropskih organizacij potrošnikov, ki morajo imeti čedalje obsežnejše strokovno znanje, EESO meni, da je njihove zmogljivosti treba močno okrepiti in povečati sredstva, ki so jim namenjena. Veliko pozornost namenja pomoči, ki je dodeljena tem združenjem na različnih ravneh, zlasti pa v državah, kjer potrošniško gibanje ni dovolj razvito.

3.26 EESO ugotavlja, da je četrtina proračunskih sredstev za program namenjenih evropskim potrošniškim centrom (ECC). Ta naložba je še posebej potrebna, zato jo EESO močno podpira in poziva Komisijo, naj še naprej vsako leto predloži podrobnejše poročilo o delovanju ECC. EESO poudarja, da je ta poročila treba utemeljiti na natančnih in ustreznih merilih ter tako poudariti, da ta mreža prinaša oprijemljive rezultate za evropske potrošnike, čeprav še ni dosegla zaželene stopnje prepoznavnosti.

3.27 Vključitev proaktivnega in prepoznavnega mehanizma financiranja za nadaljnji razvoj potrošniškega gibanja v prihodnji program potrošniške politike je zelo pomembna.

3.28 Glede pravnega varstva EESO ugotavlja, da je Komisija pripravljena dati prednost rešitvam, ki temeljijo na soregulaciji in samoregulaciji. Odobrava pobude, ki so jih sprejeli strokovnjaki za izboljšanje praks. Vendar pa poudarja, da ukrepi „mehkega prava“ ne morejo nadomestiti zakonodajnega ali regulativnega okolja.

3.29 EESO podpira pobude Komisije za lažji dostop potrošnikov do zunajsodnih načinov reševanja sporov in soglaša s predlogom, po katerem je treba spremljati njihovo delovanje in učinkovitost. Meni, da je učinkovitost teh mehanizmov mogoče doseči le z zagotovitvijo neodvisnosti sistemov, ponujenih potrošnikom.

3.30 Vendar pa Odbor meni, da je predlog treba dopolniti, saj je za utrditev pravic potrošnikov potrebno, da imajo ti na voljo prilagojena pravna sredstva. Kot je omenil v mnenju o programu 2007–2013 ter v mnenjih o izvrševanju pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov (3) in o beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES, (4) predlaga, da se omeni potreba po okrepitvi dostopa do sodnega varstva, zlasti pa do kolektivnih pravnih sredstev.

3.31 Podpira predlagane ukrepe, katerih namen je spoštovanje zakonodaje, zlasti mehanizmov sodelovanja med nacionalnimi oblastmi, pristojnimi za izvajanje zakonodaje na področju varstva potrošnikov in usklajevanja nadzora, ki prispeva k večji učinkovitosti ukrepov.

3.32 EESO meni, da je reševanju sporov, tudi spletnih sporov, treba nameniti posebno pozornost. Ugotavlja, da so določeni novi cilji, zlasti za ECC, ki naj bi prispevali k obveščenosti potrošnikov in reševanju čezmejnih sporov. Meni tudi, da je pomembno sprotno ocenjevanje programa, da je mogoče prilagajati višino dodeljenih finančnih sredstev.

V Bruslju, 28. marca 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON