15.11.2012

Uradni list Evropske unije

C 351/77

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Trgovina, rast in razvoj – Prilagoditev trgovinskih in naložbenih politik državam, ki najbolj potrebujejo pomoč

(COM(2012) 22 final)

2012/C 351/17

Poročevalka: Evelyne PICHENOT

Evropska komisija je 27. januarja 2012 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Trgovina, rast in razvoj – Prilagoditev trgovinskih in naložbenih politik državam, ki najbolj potrebujejo pomoč

COM(2012) 22 final.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 5. septembra 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 483. plenarnem zasedanju 18. in 19. septembra 2012 (seja z dne 18. septembra) s 127 glasovi za, 1 glasom proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Odbor opozarja

Po desetletju k cilju usmerjenih političnih ukrepov, v katerih je bila trgovina povezana z razvojem, je Evropska komisija leta 2012 pripravila sporočilo Prilagoditev trgovinskih in naložbenih politik državam, ki najbolj potrebujejo pomoč (1), v katerem so objavljene precej previdne ocene te politike. Toda svet se je popolnoma spremenil. Danes več kot 50 % svetovne trgovine poteka v državah v razvoju. V naslednjih letih ima največji potencial za rast trgovina med državami Juga. Tudi ovire za trgovino so drugačne; bolj kot prej so to ovire v obliki netarifnih omejitev, kar je za izvoz držav v razvoju velik problem.

EESO v tej zvezi opozarja, da je treba države v razvoju bolje vključiti v regionalno in mednarodno trgovinsko izmenjavo. Podpira prizadevanja Evropske unije za multilateralizem in čimprejšnjo sklenitev ugodnega sporazuma za najmanj razvite države v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO). Vendar pa ponovno opozarja, da je trgovina še vedno zgolj sredstvo in ne cilj. V tem spreminjajočem se svetu, za katerega so značilni okoljska obremenitev brez primere in vedno večje razlike, je treba poskrbeti predvsem za to, da bodo trgovinske politike prilagojene novemu načinu razvoja, ki je bolj vključujoč in trajnosten.

1.2 Odbor izraža podporo

Novo sporočilo o trgovini, rasti in razvoju je treba pozdraviti kot rezultat uspešnega sodelovanja med generalnimi direktorati Evropske komisije. EESO priznava, da je civilna družba pomembno prispevala k javnemu posvetovanju ter da je bil pregled stanja pripravljen dosledno in ob upoštevanju dejstva, da se je začel izvajati program za spremembe (2) na področju trgovine. Zlasti je zadovoljen s poudarkom na učinku, spremljanju in oceni trgovinskih politik, kar je boljša podlaga za pragmatičen pristop glede povezave med trgovino in razvojem. EESO se s svojimi partnerji zavzema za to spremljanje ter želi tudi oceno ovir za trgovino in naložbe, ki bi lahko prizadele nekatere države v razvoju.

EESO se strinja s poudarkom, ki ga Komisija namenja dostopu do posojil in pomoči za trgovino za zasebne subjekte, zlasti pa za mikro, mala in srednja podjetja, ter s podporo lokalni in regionalni trgovinski izmenjavi med malimi kmeti. Voditelje držav v razvoju ponovno opozarja, da je pomembno, da na svojem ozemlju ustvarijo varno naložbeno ozračje, ter da ima proizvodna ponudba ključno vlogo pri razvoju.

EESO podpira pobudo generalnega direktorata za razvoj in sodelovanje (GD DEVCO) za strukturiran dialog o razvoju, tj. politični forum za razvoj, v vmesni fazi do leta 2013.

1.3 Odbor izraža kritično stališče

Glede na to, da je danes svet popolnoma spremenjen, da je treba nujno začeti reševati problem podnebnih sprememb in da se razlike med hitro razvijajočimi se državami in tistimi, ki to niso, vse bolj povečujejo, se sporočilo omejuje na prilagoditev ukrepov, med drugim pa so v njem navedeni tudi naknadni razlogi za reformo splošnega sistema preferencialov. EU se mora posvetiti predvsem oblikovanju nove razvojne vizije, ravno tako pa tudi njeni partnerji, ki morajo okrepiti svoje zmogljivosti za vključujoč in trajnosten razvoj. Odbor poziva k nadaljevanju splošne razprave s civilno družbo, da bi nadaljevali v tej smeri.

Vendar pa nekatere pomembne teme v sporočilu niso obravnavane. Še zlasti niso upoštevana vsa spoznanja iz analiz o razdrobljenosti trgovine. Sporočilo potrjuje, da danes v trgovinski izmenjavi sodelujejo predvsem tri skupine držav: najmanj razvite države, katerih vloga v mednarodni trgovini je še vedno obrobna, hitro razvijajoče se države, vmes pa so t. i. vmesne države. Ker je v sporočilu poseben poudarek namenjen državam, "ki najbolj potrebujejo pomoč", samo posredno obravnava trgovinske odnose s temi "vmesnimi državami", kljub temu, da te predstavljajo večino držav v razvoju. Bolj omejujoč splošni sistem preferencialov ne more nadomestiti razvojne strategije.

EESO svari tudi pred omejitvami razlikovanja med državami na podlagi enega samega merila, dohodka (BDP). Zelo obetavna možnost bi bila, da bi se za boljše razlikovanje držav v razvoju poleg merila nacionalnega dohodka uporabljala še druga merila (kot velja za najmanj razvite države), za kar si mora EU na mednarodni ravni prizadevati tudi v prihodnje. To je tema, ki bi jo EU lahko že zdaj vključila v razpravo o razvojnih ciljih tisočletja v obdobju po letu 2015 in o ciljih trajnostnega razvoja.

1.4 Odbor priporoča

EESO opozarja, da je pomembno oblikovati posebne razvojne strategije, ki bodo povezovale notranjepolitične in trgovinske ukrepe ter katerih cilj je trajnostna in vključujoča rast. Notranjepolitični ukrepi za okrepitev načela pravne države, odpravo tržnih pomanjkljivosti ter zaščito gospodarskega in človekovega okolja so bistveni sestavni deli razvojnih strategij. Brez teh elementov je prispevek trgovine k razvoju zlasti na področju kmetijstva lahko zgolj obroben in omejen.

EESO spodbuja EU, naj v svojo trgovinsko strategijo glede držav v razvoju v večji meri vključi sklepe Mednarodne organizacije dela (MOD) iz junija 2012 o minimalni ravni socialne zaščite.

Odbor ponovno opozarja na svoje priporočilo, da morajo biti ocene učinka na trajnostni razvoj sestavni del obsežnejšega cikla predhodnega in naknadnega ocenjevanja posledic trgovinskih politik, pri čemer se upoštevajo tudi evropski cilji strategije Evropa 2020.

EESO priporoča, da se določbe o trajnostnem razvoju vključijo v globalno oceno sporazumov o prosti trgovini, in sicer prek postopkov rednega spremljanja in naknadne analize teh sporazumov v okviru EESO. Poleg tega EESO želi, da bi tovrstne določbe v vseh trgovinskih sporazumih vsebovale tudi posebno zavezo o spremljanju in ocenjevanju učinka sprejetih sporazumov na trajnostni razvoj.

EESO spodbuja EU, naj se na multilateralni ravni bolj zavzema za prost dostop brez carinskih dajatev in kvot za proizvode iz najmanj razvitih držav. Ena od prednostnih nalog EU bi lahko postala tudi okrepitev pogajalskih zmogljivosti najmanj razvitih držav, da bi podpisale trgovinske sporazume med državami Juga.

EESO ob upoštevanju dolgotrajne blokade poziva EU k razmisleku o prihodnosti sporazumov o gospodarskem partnerstvu (SGP). Pri tem želi intenzivno sodelovati in meni, da bi bilo treba v okviru tega razmisleka v večji meri upoštevati posebnosti t. i. vmesnih držav.

2. Spoznanja v zvezi z razdrobljenostjo mednarodne trgovine

2.1 Od leta 2006 imajo države v razvoju več kot 50-odstoten delež v mednarodni trgovinski menjavi, kar se je zgodilo prvič po industrijski revoluciji. Zadnjih deset let se opaža, da so se dohodki držav v razvoju začeli bližati dohodkom razvitih držav, kar se še vedno imenuje "dohitevanje". Ta dva pojava sta povezana z zmanjševanjem carinskih ovir v svetu in vlogo držav v vzponu, zlasti Kitajske, v svetovni trgovini. Trgovina na industrijskem področju se vse bolj pomika na področje Azije, trgovina s kmetijskimi proizvodi pa se seli v Brazilijo. Hkrati se spreminja tudi sestava trgovinske izmenjave – trgovini z blagom se pridružuje trgovina z nalogami; večina izdelkov, s katerimi se trguje na svetovni ravni, je vmesnih in ne končnih izdelkov. Ločimo tri skupine držav: najmanj razvite države, katerih vloga v mednarodni trgovini je še vedno obrobna, hitro razvijajoče se države in t. i. vmesne države, ki predstavljajo večino držav v razvoju.

2.2 Toda to dohitevanje gospodarskega razvoja, ki se je začelo pred nedavnim, prikriva velika neskladja pri hitrosti zbliževanja držav, in sicer na škodo držav v razvoju, ki ne sodijo v skupino hitro razvijajočih se držav. Trgovinska izmenjava med najbolj revnimi državami ter drugimi državami je v tem pogledu nesorazmerna. Čeprav trgovina koristi vsem državam, ima specializacija za določene izdelke večjo dodano vrednost kot za druge, problem pa je predvsem v tem, da so najbolj revne države še vedno specializirane za (sorazmerno) najmanj donosne izdelke. Te države so "ujete" v izkoriščanje omejenih virov iz ekstraktivnih panog in tropskih poljedelskih virov, kar jim sicer pri trgovinski izmenjavi daje absolutno prednost, vendar pa se njihovi dohodki v primerjavi z dohodki iz industrijskih dejavnosti in opravljanja storitev vedno bolj zmanjšujejo.

2.3 Vztrajno naraščanje cen rudninskih in kmetijskih surovin, zlasti zaradi povečanja povpraševanja v hitro razvijajočih se državah, je za države v razvoju, ki te proizvode izvažajo, navidezna prednost. Toda zanje to ravno nasprotno pomeni tveganje, da za vedno ostanejo specializirane zgolj za izvoz surovin, kar bi jih izpostavilo nevarnosti "prekletstva surovin" (šibka odpornost na krize, nestalni dohodki iz izvoza in nestabilni javni proračuni, nagnjenje k uvajanju rent, financiranje oboroženih spopadov), pojavom precenjenosti menjalnih tečajev in prilaščanju zemljišč. Za trajnostni razvoj gospodarstva je nujna diverzifikacija izvoza. Obstaja pa tveganje, da bodo trgi samo še okrepili zgodovinsko odvisnost gospodarstev v razvoju od teh proizvodov.

2.4 Dohitevanje gospodarskega razvoja spremlja tudi povečevanje razlik znotraj držav. V pristojnosti države je, da skrbi za pravično porazdelitev koristi liberalizacije trga po svojem celotnem gospodarstvu in ozemlju. Koristi, ki jih prinašata trgovinska izmenjava in rast, namreč niso samodejno porazdeljene na vse gospodarske akterje, še zlasti ne na tiste, ki so najbolj ranljivi. Ravno zato je treba oblikovati posebne razvojne strategije, ki bodo združevale notranjepolitične in trgovinske ukrepe s skupnim ciljem rasti. Države v razvoju z omejenimi davčnimi možnostmi in v šibkejšem proračunskem položaju so zato tako znova prikrajšane.

2.5 Tako kot se spreminjata geografsko področje in sestava trgovinske izmenjave, se spreminjajo tudi industrijske in trgovinske politike. Povezovanje držav v razvoju na področju mednarodne trgovine se je zaradi postopnega odpravljanja trgovinskih preferencialov ter širjenja regionalnih in dvostranskih sporazumov v zadnjih desetih letih spremenilo. Komisija v svojem delovnem dokumentu ugotavlja, da so najmanj razvite države v svetovni trgovini nenehno potisnjene na obrobje. Ciljno usmerjen pristop iz sporočila iz leta 2002, zasnovan zato, da bi sklenili krog pogajanj o razvoju iz Dohe, ni zadostoval za občutnejšo okrepitev vključevanja najmanj razvitih držav v svetovno trgovino – skoraj vsa trgovinska izmenjava poteka brez njih.

2.6 Konkurenca se ne pojavlja več na mejah držav, temveč v državah samih. Danes je – z izjemo nekaterih tarifnih postavk – na splošno vedno več netarifnih trgovinskih ovir v obliki standardov, kodeksov, subvencij in predpisov. Vstop držav BRIK v mednarodno trgovinsko izmenjavo zato ni toliko odraz prednosti liberalizacije trga, temveč predvsem odraz koristi jasnih, načrtnih, primernih in avtonomnih strategij za razvoj, ki združujejo k ciljem usmerjene politične ukrepe in tržne spodbude. Najmanj razvite države pa, nasprotno, nimajo razvojnih strategij in se ne morejo vključiti v proces globalizacije, zato so s tem prikrajšane še tretjič.

2.7 Razlike v dohodkih, ki izhajajo iz trgovinske specializacije, razlike pri zmogljivostih financiranja zelene, vključujoče rasti, ter razlike pri političnih zmogljivostih za snovanje, načrtovanje in usmerjanje strategije razvoja so tri vrste razlik, ki pri "moderni" trgovinski izmenjavi vplivajo na položaj najmanj razvitih držav. Vse razlike so medsebojno povezane in se bodo verjetno še povečevale, če ne bo ustreznega kolektivnega ukrepanja na področjih trgovine in naložb ter politik razvojnega sodelovanja, kakor je priporočeno tudi v osmem razvojnem cilju tisočletja.

3. EU v spreminjajočem se svetu potrebuje strateško vizijo, usklajeno s strategijo Evropa 2020

3.1 Sporočilo Komisije o trgovini, rasti in razvoju potrjuje glavna načela sporočila iz leta 2002, vendar je v njem poudarjeno, da je treba razlikovati med posameznimi državami v razvoju ter se osredotočiti na tiste, ki najbolj potrebujejo pomoč. Komisija je na podlagi navedenega določila šest prednostnih nalog za to desetletje: bolj ciljno usmerjeni trgovinski preferenciali, učinkovitejša pomoč za trgovino, spodbujanje in zaščita neposrednih tujih naložb, pogajanja o celovitih sporazumih o prosti trgovini, ki so prilagojena prihodkom zadevnih držav, spodbujanje dobrega upravljanja (vključno s trajnostnim razvojem) ter krepitev odpornosti najbolj ranljivih držav na zunanje in notranje šoke.

3.2 EESO podpira te prednostne naloge, saj odražajo kontinuiteto, vendar opozarja, da se samo deloma nanašajo na tri trenutno najpomembnejša vprašanja v zvezi z razvojem. Novo sporočilo o trgovini, rasti in razvoju temelji na pomembnih podatkih, ki so bili zbrani med izjemnim javnim posvetovanjem na to temo leta 2011, in bi ga bilo treba pozdraviti kot rezultat uspešnega sodelovanja med generalnimi direktorati. Dopolnjuje sporočilo o trgovini, rasti in svetovnih zadevah, ki še vedno najbolj natančno opredeljuje razmerje med trgovino in strategijo Evropa 2020. V sporočilu o povezavi med trgovino in razvojem je sicer nekaj novosti, npr. temeljitejše razlikovanje med državami v razvoju in večji interes za zasebne subjekte, vendar pa v njem ni nove vizije za prihodnost.

3.3 V sporočilu in predhodni študiji je poudarjeno, da vključitev na svetovni trg sama po sebi ni niti cilj niti zadosten pogoj za razvoj. Liberalizacija trgovine in dostop do trga nista strategija razvoja, temveč zgolj eden od njegovih elementov. Notranji ukrepi za okrepitev načela pravne države, odpravo tržnih pomanjkljivosti ter zaščito gospodarskega in človekovega okolja so nepogrešljiv sestavni del razvojnih strategij in predpogoj za koristi, ki jih prinaša trgovinska izmenjava, zlasti na področju kmetijstva.

3.4 Politične pobude Evropske unije o privilegiranem dostopu do tujih trgov, kot so splošni sistem preferencialov in sporazumi o gospodarskem partnerstvu (SGP), brez skupne razvojne vizije niso mogle omogočiti pričakovane skokovite rasti. Največji problem niso omejene gospodarske koristi teh pobud za države v razvoju, pač pa šibka politična volja teh držav, na katere se pobude nanašajo. EU bi morala jasneje navesti, kakšne koristi pričakuje zase in za svoje partnerske države od odpravljanja tarifnih in netarifnih ovir. Pokazati pa bi morala tudi, da je dosledna v svoji zunanji politiki do držav AKP, v okviru katere se zavzema za regionalno razsežnost trgovine (SGP) (3); razvojna politika in politika za rast na teh območjih sta sicer še vedno v pristojnosti samih držav.

3.5 Tudi na multilateralni ravni je stanje enako. Pri pogajanjih o podnebnih spremembah je mogoče opaziti, da so se države v razvoju, predvsem gospodarsko šibke države v razvoju, začele zavedati njihovega pomena, medtem ko v krogu pogajanj iz Dohe na politični ravni te države komajda ali sploh ne sodelujejo. Tudi prednostne naloge in potrebe držav, ki prejemajo pomoč za trgovino, niso jasno določene, saj te države nimajo ustreznih zmogljivosti in primernega političnega prostora za oblikovanje strategij za trajnostni razvoj.

3.6 Evropski uniji v zagovor je treba priznati, da mednarodno razvojno sodelovanje še vedno poteka v duhu sporazumov med suverenimi nacionalnimi državami. V praksi pa se tak način diplomacije uporablja v odnosih z državami, ki so nestabilne in imajo omejene zmogljivosti. Trgovina tako danes v razvojnih strategijah in pri načrtovanju pomoči ni upoštevana. EU se mora posvetiti predvsem oblikovanju nove razvojne vizije, ravno tako pa tudi njeni partnerji, ki morajo v ta namen okrepiti svoje zmogljivosti. Če želimo, da trgovina postane eden od dejavnikov razvoja, je ključnega pomena izvajanje nacionalnih politik. EU morajo pri ukrepanju na področju trgovine za razvoj na kratki rok usmerjati pragmatizem, preučevanje in preizkušanje, kar bi prispevalo k oblikovanju take vizije v skladu s strategijo Evropa 2020.

4. Pragmatičen pristop k trgovini in naložbam v podporo razvojni viziji

4.1 Razvijanje zmogljivosti in instrumentov za spremljanje in ocenjevanje učinka trgovine

4.1.1

Zaradi empirične povezave med trgovino in razvojem je treba oblikovati pragmatičen pristop k trgovinski politiki v smislu preizkušanja in učenja. Tega, ali je trgovinski sporazum dober za razvoj ali ne, ni mogoče ugotoviti ali trditi vnaprej. EESO ponovno opozarja na svoje priporočilo iz enega od predhodnih mnenj o tem, da morajo biti ocene učinka na trajnostni razvoj sestavni del obsežnejšega cikla predhodnega in naknadnega ocenjevanja posledic trgovinskih politik, pri čemer se upoštevajo evropski cilji iz strategije Evropa 2020.

4.1.2

Spremljanje in ocenjevanje sta še posebej pomembna na področju politik, ki dopolnjujejo trgovinske sporazume, saj se z rednimi pregledi izboljšuje njihova učinkovitost. To velja tudi za preučitev določb o "trajnostnem razvoju", za katere EESO ponovno poudarja, da bi morale biti vključene v vse trgovinske sporazume EU. EESO priporoča, da se določbe o trajnostnem razvoju vključijo v globalno oceno sporazumov o prosti trgovini, in sicer prek postopkov rednega spremljanja in naknadne analize teh sporazumov v okviru EESO. Poleg tega EESO želi, da bi določbe o trajnostnem razvoju, o katerih potekajo pogajanja, vsebovale tudi posebno zavezo o spremljanju in ocenjevanju učinka sprejetih sporazumov na trajnostni razvoj.

4.1.3

Redno ocenjevanje učinkovitosti in učinka pospeševanja trgovine ter različnih oblik dostopa do trga, ki jih EU nudi državam v razvoju (posebna in prilagojena obravnava, SGP in sistem splošnih preferencialov), mora omogočiti tudi okrepitev vseh bistvenih elementov politik EU. Neodvisna znanstvena ocena učinka je v samem središču prenove politik v zvezi z uradno razvojno pomočjo. Leta 2010 je bilo za pomoč za trgovino namenjenih več kot 10 milijard EUR; z uvedbo kazalnikov, ki bi omogočili njeno oceno učinka, bi postala še učinkovitejša in pomembnejša.

4.1.4

Poleg sistema splošnih preferencialov so še vedno neizkoriščene tudi druge možnosti, ki bi lahko koristile državam v razvoju. EESO v skladu z enim od svojih predhodnih mnenj podpira vse pobude EU, katerih cilj je spodbuditi države v razvoju k uporabi določb o prehranski varnosti. Izredno pomembno je, da se tem državam v okviru večstranskih, regionalnih in dvostranskih odnosov omogoči uporabo razpoložljivih trgovinskih instrumentov, kot so zaščitni ukrepi, na podlagi katerih se lahko v primeru velikega povečanja uvoza, ki lahko ogrozi lokalno proizvodnjo hrane (4), odzovejo ter izmerijo njegov učinek.

4.1.5

EESO ponovno opozarja na priporočilo iz enega od svojih predhodnih mnenj (5) o tem, da je treba za zagotavljanje preglednosti, spremljanja in verodostojnosti pravične trgovine dodeliti finančna sredstva in poskrbeti za redno podporo. Odbor poleg tega spodbuja sistematično ocenjevanje učinkov pravične trgovine tako za predvidene prejemnike kot tudi za neprejemnike iz regij proizvajalk, za iste proizvode.

4.1.6

Ob upoštevanju programa dela za obdobje 2010–2013 o usklajenosti razvojnih politik je izjemno pomembno, da se oceni skladnost trgovinskih ureditev v EU, predvsem glede dostopa do zdravil ter v zvezi s pravicami intelektualne lastnine in dostojnim delom. EESO spodbuja EU, naj v svojo trgovinsko strategijo za države v razvoju v večji meri vključi sklepe MOD iz junija 2012 o minimalni ravni socialne zaščite.

4.1.7

EESO se zavzema, da bi spremljali in ocenjevali tudi ovire za trgovino in naložbe, ki bi lahko prizadele tudi nekatere države v razvoju.

4.1.8

Če želimo, da bi bila učenje in ocenjevanje učinkovita in da bi omogočila reformo trgovinskih politik, ki bi spodbudila razvoj, bi morala pri tem bolj dejavno kot sedaj sodelovati tudi civilna družba, zlasti pri mehanizmih za spremljanje izvajanja trgovinskih sporazumov in sporazumov o gospodarskem partnerstvu.

4.2 Podpora zasebnim subjektom v državah v razvoju

4.2.1

EESO ugotavlja, da je v sporočilu posebna pozornost namenjena ključni vlogi zasebnih subjektov, zlasti malih kmetov in malih gospodarskih subjektov, ki so v številnih državah v razvoju hrbtenica gospodarstva. Poudarja, da si je treba prizadevati za odgovorno vodenje poslov, spodbujati partnerstva med zasebnim in javnim sektorjem ter priznati različne oblike podjetništva, kot so zadruge, vzajemne družbe in druge oblike podjetij socialnega gospodarstva (6). Ugotavlja, da je pomembno ustvariti stabilno okolje za naložbe, vzpostaviti zanesljivo gospodarsko pravo, poskrbeti za pravično obdavčevanje ter osnovati učinkovit in predvidljiv pravni sistem, ki zagotavlja pravno varnost nacionalnih in tujih naložb. EESO opozarja na pomen infrastrukture in storitev spletnega poslovanja v strategiji za krepitev in diverzifikacijo ponudbe izvoza.

4.2.2

EESO podpira ukrepe, katerih cilj je olajšati dostop malih kmetov in malih gospodarskih subjektov do pomoči za trgovino, kar jim bo omogočilo, da izkoristijo prednosti trgovinske izmenjave, ter spodbuditi sprejetje politik, ki omogočajo prehod iz neformalnega sektorja na registrirane dejavnosti. V tej zvezi EESO ponovno opozarja na aktualnost sklepov iz študije, ki sta jo skupaj pripravila MOD in STO (7), v katerih je ugotovljeno, da velika razširjenost neformalnega zaposlovanja v državah v razvoju slednjim preprečuje, da bi izkoristile liberalizacijo trgovine, saj delavce med eno in drugo zaposlitvijo na ta način zapirajo v past revščine. K temu prehodu iz neformalnega sektorja na registrirane dejavnosti bodo prispevali tudi ukrepi za enakost moških in žensk ter podpora zaposlenosti žensk. Boj proti korupciji in razvoj infrastrukture bi morala biti še naprej med prednostnimi nalogami. Sodelovanje med socialnimi partnerji in drugimi organizacijami civilne družbe v boju proti korupciji v okviru partnerstva Euromed je lahko priložnost za učenje.

4.2.3

Primerjalno prednost EU pri podpori zasebnim subjektom, ne glede na njihovo poslovno strukturo, bi bilo treba ob upoštevanju prednosti drugih nacionalnih in multilateralnih institucij na tem področju okrepiti ter s tem izboljšati učinkovitost instrumentov EU v zvezi s pomočjo za trgovino, zlasti glede na postopno povečevanje obsega trgovinske izmenjave med državami Juga. EU bi morala svojim delegacijam v tretjih državah zagotoviti dovolj osebja, s katerim bo mogoče obvladati izzive na tem področju, ter jih tudi v večji meri vključiti v zbiranje izkušenj na terenu.

4.2.4

Stanovske organizacije, ki so zelo dejavne v zasebnem sektorju, lahko pomembno prispevajo k opredelitvi potreb partnerskih držav glede sodelovanja. Tesnejše sodelovanje teh organizacij prek EESO bi moralo pripomoči k zbližanju ponudbe sodelovanja in povpraševanja po njem. Predhodni dosežki, kot so uspešna pogajanja o sklenitvi sporazumov o gospodarskem partnerstvu in priprava strateških načrtov za zmanjšanje revščine pod okriljem Svetovne banke, so omogočili okrepitev in preoblikovanje stanovskih organizacij v državah v razvoju.

4.2.5

Odbor pozitivno ocenjuje zamisel o tem, da družbena odgovornost podjetij spodbuja pošteno konkurenco v trgovini in pri naložbah na mednarodni ravni, kakor poudarja tudi Komisija. Dejstvo je, da so imela velika podjetja iz Evrope prek okvirnih mednarodnih sporazumov, ki so vključevali tudi podizvajalce, pionirsko vlogo pri uvajanju socialnih in okoljskih pravil ter pravil dobrega upravljanja v trgovinsko izmenjavo. Upoštevanje smernic OECD je torej dober predlog, saj je njegova prednost v tem, da v primeru spora omogoča vložitev pritožbe. Ta načela se med drugim nanašajo tudi na vsakoletno objavljanje pomembnih, zanesljivih in preverljivih informacij o podjetjih, kar bi moralo veljati za vse sektorje.

4.3 Priprava reforme upravljanja v svetovnem merilu

4.3.1

Sodelovanje na področju trgovine in razvoja bi bilo treba razširiti tudi na hitro razvijajoče se države, da bi se pridružile državam članicam OECD, ki že dolgo časa zagotavljajo uradno razvojno pomoč in privilegiran dostop do trgov. Največje možnosti za sodelovanje so trenutno v hitro razvijajočih se državah. EESO še zlasti spodbuja EU, naj si na multilateralni ravni (predvsem v okviru skupine držav G20), pa tudi pri dvostranskih odnosih s hitro razvijajočimi se državami, prizadeva predvsem za dejanski prost dostop – brez carinskih dajatev in kvot – za proizvode iz najmanj razvitih držav. Ena od prednostnih nalog EU bi lahko postala tudi okrepitev zmogljivosti najmanj razvitih držav za pogajanja o trgovinskih sporazumih med državami Juga.

4.3.2

EESO vztraja, da bi si morali z vsemi močmi prizadevati za sklenitev kroga pogajanj o razvoju iz Dohe; če ne drugače, vsaj s predčasnim sporazumom, ki bo prinesel koristi samo najmanj razvitim državam in bo vključeval splošno zavezo donatorjev, ne glede na to, ali so ti člani Odbora OECD za razvojno pomoč (DAC) ali ne. EESO ponovno poudarja, da si želi, da bi bilo leto 2015 – rok za izvedbo razvojnih ciljev tisočletja – posvečeno mednarodnemu sodelovanju. Odbor bo med posvetovanjem pripravil tudi mnenje o rezultatih razvojnih ciljev tisočletja in možnostih po zaključku vrha Rio+20 o trajnostnem razvoju.

4.3.3

Trgovinska in razvojna strategija EU poleg tega po eni strani ne vključuje le večje vzajemnosti s hitro razvijajočimi se državami, niti ne zgolj prostega dostopa za proizvode iz najmanj razvitih držav po drugi. Gospodarsko šibke države v razvoju ali t. i. vmesne države so partnerji, s katerimi bi lahko EU oblikovala skupne interese. Te države bi bile lahko pomembne zaveznice pri spodbujanju boljšega upravljanja, kar je eden ključnih ciljev EU. Zaradi prednosti, namenjene državam, ki najbolj potrebujejo pomoč, to sporočilo ne vsebuje specifične strategije, ki bi poleg bolj omejujočega splošnega sistema preferencialov vključevala tudi druge rešitve.

4.3.4

Zelo obetavna možnost je, da bi se za boljše razlikovanje držav v razvoju poleg merila nacionalnega dohodka uporabljala tudi druga merila (kot velja za najmanj razvite države), s čimer bi izboljšali učinkovitost posebne in prilagojene obravnave ter pomoči za trgovino. To je tema, ki bi jo EU lahko vključila v razpravo o razvojnih ciljih tisočletja v obdobju po letu 2015 in o ciljih trajnostnega razvoja.

V Bruslju, 18. septembra 2012

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(1) Trgovina, rast in razvoj – Prilagoditev trgovinskih in naložbenih politik državam, ki najbolj potrebujejo pomoč, COM(2012) 22 final.

(2) Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe, COM (2011) 637 final.

(3) Glej končno deklaracijo iz Santa Dominga, na 12. regionalnem seminarju ekonomskih in socialnih akterjev AKP-EU, 5. in 6. julij 2012, http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.events-and-activities-acp-eu-twelfth-regional-seminar-fd.24031

(4) Mnenje EESO o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Trgovina, rast in svetovne zadeve – Trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020, COM(2010) 612 final, UL C 43, 15.2.2012, str. 73.

(5) Mnenje EESO o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Prispevek k trajnostnemu razvoju: vloga pravične trgovine in nevladnih sistemov zagotavljanja trajnosti, povezanih s trgovino, COM(2009) 215 final, UL C 339, 14.12.2010, str. 53.

(6) Mnenje EESO o socialni ekonomiji v Latinski Ameriki, UL C 143, 22.5.2012, str. 29.

(7) Skupna študija STO-MOD, Globalizacija in neformalna zaposlitev v državah v razvoju, 2009.