20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 372/27

1.

sklepov Evropskega sveta v Barceloni z dne 15. in 16. marca 2002, v katerih je ta pozval k nadaljnjim ukrepom za boljše osvajanje temeljnih veščin, zlasti s poučevanjem vsaj dveh tujih jezikov od zgodnjega otroštva (1);

2.

sklepov Sveta z dne 19. maja 2006 o Evropskem kazalniku jezikovnih kompetenc (2), v katerih je bilo ponovno poudarjeno, da znanje tujih jezikov ne spodbuja le krepitve medsebojnega razumevanja med narodi, temveč je tudi predpogoj za mobilno delovno silo, prispeva pa tudi h konkurenčnosti gospodarstva Evropske unije;

3.

priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje (3), v katerem je sporazumevanje v tujih jezikih uvrščeno med ključne kompetence, potrebne za osebno izpolnitev, aktivno državljanstvo, socialno kohezijo in zaposljivost v družbi znanja;

4.

sklepov Sveta z dne 25. maja 2007 o skladnem okviru kazalnikov in meril za spremljanje napredka pri doseganju lizbonskih ciljev v izobraževanju in usposabljanju (4), v katerih je bila Komisija pozvana, naj nadalje preuči razvoj kazalnikov o jezikovnih spretnostih in znanju;

5.

priporočila Sveta z dne 20. novembra 2008 o mobilnosti mladih prostovoljcev v Evropski uniji (5), v katerem je Svet državam članicam priporočil, naj okrepijo ozaveščenost glede pomena medkulturnih kompetenc in učenja jezikov med mladimi, da bi zmanjšali ovire za njihovo čezmejno mobilnost;

6.

resolucije Sveta z dne 21. novembra 2008 o evropski strategiji za večjezičnost (6), v kateri so države članice pozvane k spodbujanju večjezičnosti, da bi s tem okrepile socialno kohezijo, medkulturni dialog in izgradnjo Evrope, konkurenčnost evropskega gospodarstva ter mobilnost in zaposljivost prebivalcev, obenem pa so pozvane k spodbujanju uporabe jezikov EU v svetu;

7.

sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju („ET 2020“), v katerih so bile določene prednostne naloge za obdobje 2009–2011, in sicer da se državljani usposobijo za sporazumevanje v dveh jezikih poleg materinščine, da se spodbuja poučevanje jezikov, če je to ustrezno, v poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter za odrasle udeležence, in da se migrantom omogoči učenje jezika države gostiteljice (7);

8.

skupnega poročila Sveta in Komisije iz leta 2010 (8) o napredku pri izvajanju delovnega programa „Izobraževanje in usposabljanje 2010“, v katerem je bilo ugotovljeno, da je treba okrepiti ključne kompetence v poklicnem usposabljanju in izobraževanju ter pri izobraževanju odraslih ter da je na teh področjih treba nameniti več pozornosti zlasti sporazumevanju v tujih jezikih;

9.

strategije Evropa 2020 in njenih dveh vodilnih pobud, ki jih je Evropski svet sprejel 17. junija 2010 (9), tj. Program za nova znanja in spretnosti ter nova delovna mesta  (10), v katerem se priznava, da jezikovne kompetence lahko prispevajo k bolj dinamičnemu trgu dela, ter program Mladi in mobilnost  (11), v katerem je poudarjeno, da bo za omogočanje mobilnosti in njene koristnosti nujno treba izboljšati jezikovne spretnosti in znanje;

10.

priporočila Sveta z dne 28. junija 2011 o spodbujanju učne mobilnosti mladih (12), v katerem se priznava pomen učenja jezikov in pridobivanja medkulturnih kompetenc že v zgodnjih fazah izobraževanja, tako da se spodbujajo kakovostni pogoji jezikovne in kulturne priprave na mobilnost v splošnem in poklicnem izobraževanju;

—

delom, ki ga države članice izvajajo v okviru odprte metode koordinacije ob podpori Komisije, da bi povečale možen prispevek jezikovnega izobraževanja k večji zaposljivosti mladih na trgu dela, na katerem znanje tujih jezikov lahko pomeni ključno prednost,

—

dejavnostmi poslovne platforme za večjezičnost, ki jo je Komisija ustanovila, da bi pospeševala učinkovitejšo uporabo jezikovnih kompetenc kot orodja za povečanje konkurenčnosti podjetij iz EU, zlasti malih in srednje velikih podjetij,

—

dosežki platforme civilne družbe za spodbujanje večjezičnosti v zvezi z zagotavljanjem priložnosti za vseživljenjsko učenje jezikov za vse, da bi spodbudili socialno vključevanje državljanov iz okolij z omejenimi možnostmi ter da bi pospeševali jezikovno raznolikost in medkulturni dialog.

—

poročilo Komisije o izvajanju Resolucije Sveta z dne 21. novembra 2008 o evropski strategiji za večjezičnost, v katerem so podrobno opisane začete pobude in napredek pri spodbujanju učenja jezikov in jezikovne raznolikosti,

—

posodobitev inventarja ukrepov Skupnosti na področju večjezičnosti za leto 2011, v katerem so orisane dejavnosti različnih služb Komisije na tem področju v zadnjih treh letih in v katerem je izrecno poudarjeno, da politika večjezičnosti izboljšuje zaposljivost državljanov EU in konkurenčnost podjetij iz EU,

—

objavo priročnika o politiki učinkovitega in trajnostnega učenja jezikov na predšolski stopnji, ki je korak naprej pri dviganju ozaveščenosti o pomenu učenja jezikov že od najzgodnejšega otroštva,

—

objavo poročila o zagotavljanju spretnosti sporazumevanja za trg dela, katerega podlaga je bilo delo tematske delovne skupine „Jeziki za delovna mesta“, ki deluje v okviru „ET2020“.

1.

je učna mobilnost, torej nadnacionalna mobilnost za namene pridobivanja novih znanj, spretnosti in sposobnosti, eden od pomembnih načinov, kako lahko državljani izboljšajo svojo zaposljivost, okrepijo svojo medkulturno zavest, ustvarjalnost in osebni razvoj, pa tudi dejavno sodelujejo v družbi;

2.

je dobro znanje tujih jezikov ključna kompetenca, bistvena za to, da si posameznik utre pot v sodobnem svetu in na trgu dela; večjezičnost ni le del evropske dediščine, ampak je tudi možnost za razvoj odprte družbe, ki spoštuje kulturno raznolikost in je pripravljena na sodelovanje;

3.

da bi povečali učno in poklicno mobilnost, je v okviru razpoložljivih sredstev koristno vzdrževati in razvijati evropska orodja in programe za podporo učenju jezikov v okviru formalnega in neformalnega izobraževanja;

4.

medtem ko splošni jezikovni programi sicer pomagajo pri razvijanju osnovnih spretnosti sporazumevanja za vsakdanjo rabo, je lahko metodologija, na primer poučevanje nejezikovnih predmetov v tujem jeziku (CLIL – Content and Language Integrated Learning) na ravni splošnega izobraževanja, pa tudi v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, še posebno učinkovita za povečanje mobilnosti in zaposljivosti delavcev;

5.

je za pospeševanje poučevanja nejezikovnih predmetov v tujem jeziku treba spodbujati učitelje in vodje usposabljanj, zlasti v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, da pridobijo kakovostne jezikovne kompetence, in jim omogočiti dostop do kakovostnih učnih virov;

6.

bi bilo na vseh ravneh izobraževanja treba z vidika vseživljenjskega učenja ponuditi večjo izbiro jezikov, vključno z jeziki, ki se manj uporabljajo, in z jeziki sosednjih držav, če je to možno in ustrezno, poleg tega pa bi morale ustrezne jezikovne in kulturne ustanove ponuditi več tozadevnih informacij in svetovanje;

7.

razvijanje jezikovnih kompetenc oseb, zlasti otrok, ki izvirajo iz socialno-ekonomsko prikrajšanega okolja, migrantskih ali romskih družin, ali oseb s posebnimi izobraževalnimi potrebami, lahko prispeva k zagotavljanju boljšega socialnega vključevanja in prihodnjega poklicnega razvoja;

8.

sta kakovostno poučevanje in učenje jezikov – na primer povsem določenega jezika, pomembnega za zaposlitev – bistvenega pomena za internacionalizacijo visokošolskih ustanov in za večjo zaposljivost diplomantov;

9.

je glede na trenutne demografske trende in potrebo po zagotavljanju enakih možnosti za vse večji delež starejših državljanov EU pomembno tudi, da se zagotovi učenje jezikov skozi vse življenje, tudi v starejši dobi.

1.

pospešijo prizadevanja za uresničitev barcelonskih ciljev, na primer s spodbujanjem poučevanja jezikov ter njegove kakovosti in pomena v splošnem izobraževanju, poklicnem izobraževanju in usposabljanju, visokošolskem izobraževanju ter v okviru vseživljenjskega učenja;

2.

priznajo pomen ocenjevanja rezultatov pri poučevanju in učenju jezikov kot pomemben vidik postopka za zagotavljanje kakovosti;

3.

izboljšajo začetno in stalno strokovno usposabljanje učiteljev jezikov in jezikovno usposabljanje učiteljev drugih predmetov ter spodbujajo in olajšajo njihovo mobilnost, hkrati pa v kar največji meri odpravijo upravne ovire;

4.

spodbujajo inovativne oblike evropskega sodelovanja, eksperimentiranje in nove pristope do poučevanja in učenja jezikov, kot so poučevanje nejezikovnih predmetov v tujem jeziku (med drugim v dvojezičnih šolah), možnosti za mobilnost v smislu učenja tujih jezikov v tujem okolju in po potrebi širšo uporabo IKT v ustvarjalnih okoljih za učenje jezikov;

5.

kjer je možno in primerno, razširijo izbor jezikov v izobraževanju in usposabljanju, da bi spodbudili poučevanje jezikov, ki se manj uporabljajo, in (zlasti v mejnih regijah) jezikov sosednjih držav, s tem pa olajšali kulturne, socialne in ekonomske izmenjave;

6.

razmislijo o tem, da bi v izobraževalne programe jezikov po potrebi vključile kulturno razsežnost kot pomembno sestavino prihodnje učne in poklicne mobilnosti;

7.

za pomoč otrokom in odraslim iz migrantskih ali romskih družin spodbujajo ukrepe, ki jim bodo omogočili učenje uradnega jezika (ali jezikov) države gostiteljice in – če se razlikuje – jezika poučevanja. Poleg tega naj razmislijo o možnostih, ki bi otrokom iz takšnih okolij omogočile, da ohranijo in razvijajo svoj materni jezik;

8.

preučijo načine priznavanja in potrditve kompetenc v znanju maternega jezika za otroke in odrasle iz migrantskih družin;

9.

spodbujajo šole ter ustanove na področju poklicnega izobraževanja in visokega šolstva, da sprejmejo celostne pristope do poučevanja in učenja jezikov;

10.

spodbujajo dialog med izobraževalno in delovno sfero z boljšim upoštevanjem potreb po znanju jezikov na trgu dela, z zagotavljanjem stalnega vodenja dijakov in študentov skozi njihovo izobraževalno pot ter s podporo učenju jezikov na delovnem mestu;

11.

raziščejo možnosti za javno-zasebna partnerstva, s katerimi bi zagotovili pridobivanje jezikovnih spretnosti in znanja, ustreznih za trg dela, zlasti kot način priprave na mobilnost in delovno prakso v tujini;

12.

podpirajo pobude za učenje jezikov in spodbujajo okolja, ugodna za učenje jezikov;

1.

podpre prizadevanja držav članic pri poučevanju in učenju jezikov, s tem da jim omogoči celovito uporabo programov EU in evropskih instrumentov za izobraževanje in usposabljanje;

2.

razširi delo na področju jezikovne politike, ki ga je v prvem delovnem ciklu „ET 2020“ začela tematska skupina za zgodnje učenje jezikov, z vključitvijo drugih ravni izobraževanja (osnovnošolskega, srednješolskega itd.), ob tem pa posebej upošteva tudi poklicno izobraževanje in usposabljanje ter izobraževanje odraslih;

3.

na podlagi rezultatov evropske raziskave o jezikovnih kompetencah, ki naj bi bila objavljena leta 2012 in se izvaja v okviru razpoložljivih sredstev, razmisli o pripravi predloga o možnih merilih uspešnosti glede jezikovnih kompetenc, da bi spodbudili stalno izboljševanje jezikovnega izobraževanja;

4.

na evropski ravni začne in širi študije in raziskave o metodah in orodjih za učenje jezikov, pri tem pa upošteva kvalitativne vidike ter se izogiba dodatnim upravnim obremenitvam in stroškom, rezultate pa naj da na voljo sektorju in nosilcem odločitev v državah;

5.

podpre in olajša izmenjavo informacij o dostopnih virih za učenje jezikov ter spodbuja države članice k praktični uporabi smernic in orodij, razvitih v okviru jezikovne politike EU;

6.

še naprej podpira poslovno platformo za večjezičnost in tovrstne pobude zainteresiranih strani;

1.

podprejo mobilnost za namen učenja jezikov, da bi učencem pomagali pri premagovanju začetnih jezikovnih ovir in jih motivirali za učenje vsaj dveh tujih jezikov;

2.

si s spodbujanjem znanja jezikov prek obstoječih in prihodnjih forumov in omrežij za učitelje in vodje usposabljanj izmenjujejo izkušnje in najboljšo prakso, da bi izboljšali učinkovitost jezikovnega izobraževanja pri opremljanju mladih z ustrezno mešanico jezikovnih kompetenc in zmožnostjo, da še naprej pridobivajo novo znanje in spretnosti v skladu s prihodnjimi potrebami in interesi;

3.

za spodbujanje mobilnosti in zaposljivosti izpostavijo potrebo po posebnih jezikovnih vsebinah za poklicne namene, zlasti v poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter visokošolskem izobraževanju;

4.

z delovanjem v okviru razpoložljivih sredstev in zmanjšanjem upravnih obremenitev nadalje razvijajo orodja za spremljanje napredka pri učenju jezikov, pri čemer naj zaradi opredelitve najbolj učinkovitih praks in področij, na katerih so potrebne izboljšave, zbirajo kvantitativne in kvalitativne podatke;

5.

ob upoštevanju obstoječih dobrih praks raziščejo, kako bi lahko spodbudili priznavanje in potrjevanje jezikovnih kompetenc, pridobljenih v neformalnem in priložnostnem izobraževanju;

6.

razmislijo o uporabi skupnega evropskega referenčnega okvira za jezike (CEFR) Sveta Evrope, da bi:

7.

poskrbijo za povezavo med kvalifikacijami iz poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki vključujejo jezikovne spretnosti in znanje, in CEFR, pri tem pa izkoristijo vire in izkušnje vseh ustreznih evropskih institucij in zainteresiranih strani, zlasti pa Sveta Evrope in njegovega Evropskega centra za sodobne jezike;

8.

s programi EU na področjih izobraževanja, usposabljanja in mladine še naprej nudijo podporo za sodelovanje med izobraževalnimi ustanovami ter za programe izmenjave dijakov in študentov, vključno na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja, da bi jim pomagali pri izboljšanju jezikovnih kompetenc;

9.

po potrebi tako na nacionalni ravni kot z evropskim sodelovanjem podprejo pripravo gradiva za poučevanje in učenje jezikov, ki se manj poučujejo;

10.

brez poseganja v prihodnja pogajanja razmislijo o tem, da bi učenje jezikov uvrstili med prednostne naloge v naslednji generaciji programov EU na področju izobraževanja in usposabljanja.