31.5.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 153/35

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. marca 2011 z naslovom Zelena knjiga o spletnih igrah na srečo na notranjem trgu (KOM(2011)0128),

—

ob upoštevanju členov 51, 52 in 56 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Protokola o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki je priložen Pogodbi o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju povezane sodne prakse Sodišča Evropske unije (1),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. decembra 2010 ter poročil o napredku francoskega, švedskega, španskega in madžarskega predsedstva Sveta o okviru za področje iger na srečo in stav v državah članicah EU,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2009 o neoporečnosti spletnih iger na srečo (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. maja 2008 o Beli knjigi o športu (3),

—

ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (4),

—

ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (5),

—

ob upoštevanju Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo (6),

—

ob upoštevanju Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (7),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. junija 2011 z naslovom "Boj proti korupciji v EU" (KOM(2011)0308),

—

ob upoštevanju Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (8),

—

ob upoštevanju Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. januarja 2011 z naslovom "Razvijanje evropske razsežnosti v športu" (KOM(2011)0012),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (10),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (11),

—

ob upoštevanju Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o določenih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja, na notranjem trgu (12),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter Odbora za pravne zadeve (A7-0342/2011),

A.

ker so spletne igre na srečo stalnem porastu, do neke mere zunaj nadzora nacionalnih vlad državljanov, ki se jim ponuja te storitve spletnih iger na srečo, in ker je ta panoga drugačna od drugih trgov zaradi tveganj, ki zadevajo varstvo potrošnikov in boj proti organiziranemu kriminalu;

B.

ker ob uporabi načela subsidiarnosti ni bil sprejet noben poseben evropski pravni akt, ki bi urejal spletne igre na srečo;

C.

ker igre na srečo ureja vrsta aktov EU, kot so direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, direktiva o nepoštenih poslovnih praksah podjetij, direktiva o prodaji na daljavo, direktiva o preprečevanju pranja denarja, direktiva o varstvu osebnih podatkov, direktiva o varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij in direktiva o skupnem sistemu davka na dodano vrednost;

D.

ker je panoga iger na srečo v državah članicah različno pravno urejena, kar reguliranim ponudnikom otežuje, da bi zagotovili zakonite storitve iger na srečo prek meja, regulativnim organom pa, da bi zaščitili potrošnike in se borili proti nezakonitim spletnim igram na srečo ter potencialnim kaznivim dejanjem, povezanim z njimi, na ravni EU;

E.

ker prinaša vseevropski pristop k boju proti kaznivim dejanjem in goljufijam, zlasti v zvezi z ohranjanjem celovitosti športa ter varstvom igralcev in potrošnikov, znatno dodano vrednost;

F.

ker so bile spletne igre na srečo izvzete iz direktiv o elektronskem poslovanju, o storitvah in o pravicah potrošnikov, čeprav člen 56 PDEU zagotavlja svobodo opravljanja storitev;

G.

ker ostaja pravna negotovost v zvezi s številnimi drugimi vprašanji, ki jih je mogoče rešiti le na politični ravni, čeprav je Sodišče razjasnilo številna pomembna pravna vprašanja na področju spletnih iger na srečo v EU; ker so se zaradi te pravne negotovosti znatno povečale razpoložljivost nezakonitih ponudb iger na srečo in z njimi povezane velike nevarnosti;

H.

ker lahko pomenijo spletne igre na srečo, če niso ustrezno pravno urejene, večjo nevarnost zasvojenosti kot običajne igre na srečo v fizičnem svetu, med drugim tudi zato, ker so lažje dostopne in družbenega nadzora nad njimi ni;

I.

ker je treba potrošnike poučiti o možni škodljivosti spletnih iger na srečo in jih zaščititi pred nevarnostmi na tem področju, zlasti pred zasvojenostjo, goljufijami, prevarami in mladoletniških igranjem na srečo;

J.

ker so igre na srečo pomemben vir prihodkov, ki jih večina držav članic nameni za javno koristne in dobrodelne namene, na primer za šport;

K.

ker je treba brezpogojno zagotoviti celovitost športa, tako da se okrepi boj proti korupciji in vnaprej dogovorjenim izidom tekmovanj;

L.

ker je za doseganje teh ciljev nujno uvesti mehanizme za nadzor športnih tekmovanj in finančnih tokov ter skupne nadzorne mehanizme na ravni EU;

M.

ker je ključnega pomena tudi mednarodno sodelovanje med vsemi zainteresiranimi stranmi (institucijami, športnimi zvezami in ponudniki športnih stav), da bi zbrali zglede dobre prakse;

1.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija prevzela pobudo in začela javno posvetovanje v zvezi z zeleno knjigo o spletnih stavah in igrah na srečo, ki bo spodbudilo pragmatičen in stvaren razmislek o prihodnosti te panoge v Evropi;

2.

pozdravlja pojasnilo Komisije, da cilj političnega procesa, ki se je začel z zeleno knjigo, nikakor ni deregulacija/liberalizacija spletnih iger na srečo;

3.

opozarja na vse večji gospodarski pomen panoge spletnih iger na srečo, saj so letni prihodki iz tega vira v letu 2008 presegli 6 milijard EUR, kar pomeni 45 % svetovnega trga; se strinja s Sodiščem Evropske unije, da je to posebna gospodarska dejavnost; opozarja, da je ta rast povzročila tudi višje socialne stroške zaradi kompulzivnega igranja na srečo in nezakonite prakse;

4.

meni, da bi morala učinkovita pravna ureditev panoge iger na srečo na spletu zlasti:

5.

meni, da lahko taka ureditev zagotovi privlačnost športnih tekmovanj za potrošnike in javnost ter ohrani verodostojnost športnih rezultatov in ugled športnih tekmovanj;

6.

poudarja stališče Sodišča Evropske unije (13), da je internet zgolj kanal za ponudbo iger na srečo z naprednimi tehnologijami, ki jih je mogoče uporabiti za varstvo potrošnikov in ohranjanje javnega reda, čeprav to ne vpliva na pravico držav članic, da same izberejo pristop k ureditvi spletnih iger na srečo ter imajo še vedno možnost, da omejijo ali prepovejo ponudbo nekaterih storitev potrošnikom;

7.

poudarja, da mora vsakršno pravno urejanje panoge iger na srečo upoštevati in se opirati na načelo subidiarnosti, saj so različni običaji ter kultura v državah članicah, ki jih je treba razumeti kot načelo „aktivne subsidiarnosti“, ki pomeni sodelovanje med nacionalnimi upravnimi organi; zato meni, da pomeni to načelo skladnost s pravili mednarodnega trga, če se jih lahko uporablja v skladu s sodbami Evropskega sodišča, ki zadevajo igre na srečo;

8.

meni, da je potrebna privlačna, dobro regulirana ponudba storitev iger na srečo tako na spletu kot prek običajnih kanalov iger na srečo v fizičnem prostoru, da potrošniki ne bi izbirali ponudnikov, ki ne izpolnjujejo nacionalnih zahtev za licenciranje;

9.

zato zavrača evropski pravni akt o enotni ureditvi celotne panoge iger na srečo, kljub temu pa meni, da bi usklajen evropski pristop v kombinaciji z nacionalno ureditvijo glede na čezmejnost spletnih storitev na srečo na nekaterih področjih prinesel jasno dodano vrednost;

10.

priznava pravico držav članic, da same uredijo panogo iger na srečo, pri čemer morajo spoštovati temeljni načeli Pogodbe o EU, tj. načeli nediskriminacije in sorazmernosti; v zvezi s tem spoštuje odločitev nekaterih držav članic, da prepovejo vse ali nekatere vrste spletnih iger na srečo, da bi ohranile državni monopol v tej panogi, v skladu s sodno prakso Sodišča, če je njihov pristop dosleden;

11.

poudarja, da je Sodišče Evropske unije v številnih sodbah odločilo, da je dodelitev izključnih pravic enemu samemu ponudniku pod strogim nadzorom javnih organov lahko jamstvo za boljše varstvo potrošnikov pred goljufijami in učinkovitejši boj proti kaznivim dejanjem v panogi spletnih iger na srečo;

12.

poudarja, da gre pri spletnih igrah na srečo za gospodarsko dejavnost posebne vrste, za katero pravila notranjega trga glede svobode ustanavljanja in zagotavljanja storitev ne morejo veljati brez omejitev; priznava dosledno sodno prakso Sodišča Evropske unije, v kateri je poudarjeno, da je treba nadzor na nacionalni ravni uvesti in izvajati na dosleden, sorazmeren in nediskriminatoren način;

13.

poudarja, da bi na eni strani morali ponudniki spletnih iger na srečo vedno spoštovati nacionalno zakonodajo držav, v katerih se take igre izvajajo, na drugi pa bi države članice morale ohraniti pravico, da uvedejo ukrepe za obravnavanje nezakonitih spletnih iger na srečo, s čimer bi zagotovili izvajanje nacionalne zakonodaje in nezakonitim ponudnikom preprečili dostop do trga;

14.

meni, da se v panogi iger na srečo ne more uporabljati načelo vzajemnega priznavanja licenc, kljub temu pa v skladu z načeli notranjega trga vztraja, da morajo države članice, ki odprejo panogo spletnih iger na srečo za konkurenco za vse ali nekatere vrste spletnih iger na srečo, zagotoviti preglednost in omogočiti nediskriminativno konkurenco; v zvezi s tem priporoča državam članicam, da uvedejo model licenciranja, v skladu s katerim bo lahko zaprosil za licenco vsak evropski ponudnik iger na srečo, ki izpolnjuje pogoje, ki so jih določile države članice; v tistih državah članicah, ki so uvedle sistem licenciranja, bi lahko vzpostavili postopke za vložitev zahtevka za licenco, ki zmanjšujejo upravne obremenitve, da bi se izognili nepotrebnemu podvajanju zahtev in kontrol, ki se izvajajo v drugih državah članicah, pri tem pa zagotovili ključno vlogo regulativnega organa v državi članici, v kateri je bila zahteva vložena; zato meni, da je treba na podlagi tesnejšega upravnega sodelovanja okrepiti medsebojno zaupanje med nacionalnimi regulativnimi organi; poleg tega spoštuje odločitev nekaterih držav članic, da določijo število ponudnikov, vrste in obseg ponujenih iger, da bi zaščitile potrošnike in preprečile kazniva dejanja, pod pogojem da so te omejitve sorazmerne in upoštevajo skrb za omejitev dejavnosti v tej panogi na dosleden in sistematičen način;

15.

poziva Komisijo, naj v skladu z načelom „aktivne subsidiarnosti“ preuči vsa možna sredstva ali ukrepe na ravni EU, namenjene varstvu ranljivih potrošnikov, preprečevanju zasvojenosti in boju proti nezakonitim ponudnikom na področju iger na srečo, tudi prek formaliziranega sodelovanja med nacionalnimi regulativnimi organi, skupnih standardov za ponudnike ali okvirne direktive; meni, da bi lahko bil prvi korak vseevropski kodeks ravnanja za spletne igre na srečo, ki bi ga sprejeli regulativni organi in ponudniki;

16.

meni, da mora vseevropski kodeks ravnanja na področju spletnih iger na srečo obravnavati pravice in obveznosti ponudnika storitve in potrošnika; meni, da bi moral ta kodeks spodbujati odgovorno igranje na srečo, zagotavljati visoko raven varstva igralcev, zlasti mladoletnih in drugih ranljivih oseb, podpirati mehanizme za boj proti kibernetskemu kriminalu, goljufijam in zavajajočemu oglaševanju na ravni EU ter na nacionalni ravni in določiti okvir načel in pravil za enako varstvo potrošnikov povsod v EU;

17.

poudarja, da bi si morale države članice bolj prizadevati, da bi nezakonitim ponudnikom iger na srečo preprečile ponujanje storitev na spletu, na primer z oblikovanjem črnega seznama nezakonitih ponudnikov iger na srečo; poziva Komisijo, naj preuči možnost predloga o pravno zavezujočih instrumentih, ki bi obvezovali banke, izdajatelje kreditnih kartic in udeležence v drugih plačilnih sistemih v EU, da na podlagi nacionalnih črnih seznamov blokirajo transakcije med svojimi strankami ter ponudniki iger na srečo, ki nimajo licence na njihovem območju sodne pristojnosti, ne da bi ovirali zakonite transakcije;

18.

spoštuje pravico držav članic do uporabe številnih različnih represivnih ukrepov proti nezakonitim ponudbam spletnih storitev iger na srečo; podpira – da bi se povečala učinkovitost boja proti nezakonitim spletnim ponudbam iger na srečo – uvedbo regulativnega načela, v skladu s katerim lahko družba, ki ponuja storitve iger na srečo, deluje (ali se poteguje za zahtevano nacionalno licenco) v državi članici le, če ne posluje v nasprotju z zakonodajo katere koli druge države članice EU;

19.

poziva Komisijo kot varuha pogodb in države članice, naj še naprej učinkovito nadzirajo spoštovanje prava EU;

20.

ugotavlja, da bi bilo od leta 2008 mogoče doseči večji napredek glede odprtih primerov kršitev in da Sodišču EU doslej ni bila predložena pritožba zoper nobeno državo članico; poziva Komisijo, naj še naprej raziskuje morebitne neskladnosti v zakonodaji držav članic na področju iger na srečo (na spletu in zunaj njega) s PDEU in – po potrebi – nadaljuje postopke za ugotavljanje kršitev, ki potekajo od leta 2008, da bi zagotovila to skladnost s PDEU; opominja Komisijo kot varuha pogodb na njeno nalogo, da mora po prejetju pritožb o kršitvi svoboščin, določenih v pogodbah, hitro ukrepati;

21.

poziva k občutni širitvi sodelovanja med nacionalnimi regulativnimi organi z zadostnimi pristojnostmi, katerih delo usklajuje Evropska komisija, da bi se razvili skupni standardi in skupaj ukrepalo proti ponudnikom spletnih iger na srečo, ki delujejo brez potrebnih nacionalnih licenc; nacionalne samostojne rešitve so zlasti neučinkovite kot sredstvo identificiranja igralcev na srečo, ki so na črnem seznamu, pri boju proti pranju denarja, goljufijam pri stavah in drugih oblikah organiziranega kriminala; v zvezi s tem meni, da je treba za učinkovitejše upravno sodelovanje v vsaki državi članici nujno ustanoviti regulativni organ z ustreznimi pooblastili; ugotavlja, da bi lahko bil informacijski sistem za notranji trg podlaga za učinkovitejše sodelovanje med nacionalnimi regulativnimi organi; je seznanjen s pobudami nacionalnih regulativnih organov, da bi tesneje sodelovali, na primer omrežjem Foruma evropskih regulatorjev igralništva (GREF) in evropsko regulativno platformo; poziva k tesnejšemu sodelovanju in boljšemu usklajevanju med državami članicami EU ter Europolom in Eurojustom na področju boja proti nezakonitemu igranju na srečo, goljufijam, pranju denarja in drugim finančnim kaznivim dejanjem na področju spletnih iger na srečo;

22.

meni, da se različne oblike spletnih iger na srečo – kot so hitre interaktivne igre na srečo, ki jih je treba igrati v sekundnih presledkih, stave in loterija s tedenskim žrebanjem – zelo razlikujejo med seboj in so zanje potrebne različne rešitve, saj nekatere oblike iger na srečo omogočajo večje priložnosti za zlorabo kot druge; zlasti ugotavlja, da je priložnost za pranje denarja odvisna od varnosti postopka identifikacije, vrste igre in načina plačila, zaradi česar je pri nekaterih oblikah iger nujno spremljati igro v realnem času in izvajati strožji nadzor kot pri drugih igrah;

23.

poudarja, da je treba poskrbeti za varstvo računov strank, odprtih v zvezi s spletnimi igrami na srečo, v primeru, da postane ponudnik storitev plačilno nesposoben; zato predlaga, naj bo cilj vse bodoče zakonodaje varstvo pologov v primeru, da bi bile zadevnim spletnim mestom naložene denarne kazni ali bi bili proti njim sproženi pravni postopki;

24.

poziva Komisijo, naj podpre potrošnike, če so jih prizadele nezakonite prakse, ter jim ponudi pravno pomoč;

25.

priporoča uvedbo enotnih vseevropskih minimalnih standardov elektronske identifikacije; meni, da bi bilo treba v postopku registracije ugotoviti identiteto igralca in hkrati zagotoviti, da ima igralec pri vsakem ponudniku iger na srečo na voljo največ en račun, povezan z igrami na srečo; poudarja, da so zanesljivi sistemi prijave in preverjanja ključna orodja za preprečevanje zlorabe spletnih iger na srečo, na primer za pranje denarja;

26.

meni, da mora EU za učinkovitejše varstvo potrošnikov – zlasti ranljivih in mladih igralcev – pred negativnimi vidiki spletnih iger na srečo, sprejeti skupne standarde varstva potrošnikov; v zvezi s tem poudarja, da morata biti postopka nadzora in varstva vzpostavljena, preden se začne dejavnost igre na srečo, in bi lahko med drugim obsegala preverjanje starosti, omejitve za elektronsko plačilo in prenos sredstev med računi, povezanimi z igrami na srečo, ter zahtevo, da ponudniki objavijo obvestilo o zakonsko najnižji starosti, zelo tveganem obnašanju, kompulzivnem igranju na srečo ter nacionalnih kontaktnih točkah na spletnih mestih za igre na srečo;

27.

zahteva uporabo učinkovitih metod za boj proti problematičnemu igranju na srečo, tudi s prepovedjo iger na srečo in obveznimi omejitvami porabe v določenem obdobju, četudi tako omejitev določi kar potrošnik sam; poudarja, da je poleg tega treba določiti, da se možnost zvišanja omejitve porabe – če je ta dovoljena – lahko uveljavi šele s časovnim zamikom;

28.

poudarja, da je zasvojenost z igrami na srečo vedenjska motnja, ki lahko v nekaterih državah zadeva do 2 % prebivalstva; zato poziva k študiji o stopnji zasvojenosti v posameznih državah članicah EU, ki bi bila podlaga za opredelitev povezane strategije za varstvo potrošnikov pred tovrstno zasvojenostjo; meni, da je treba takoj, ko se ustvari račun za igre na srečo, dati na voljo obsežne in natančne informacije v zvezi z igrami na srečo, odgovornim igranjem na srečo ter možnostmi za zdravljenje odvisnosti od iger na srečo;

29.

poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo opravljene študije s tega področja, se osredotočijo na raziskave o pogostosti, nastanku in zdravljenju zasvojenosti z igrami na srečo, zberejo statistične podatke o trgih spletnih iger na srečo in jih objavijo na vseh kanalih panoge iger na srečo (na spletu in zunaj njega) ter o zasvojenosti z igrami na srečo, da bi zbrali celovite podatke o celotni panogi iger na srečo v EU; poudarja, da so potrebni statistični podatki iz neodvisnih virov, zlasti v zvezi z zasvojenostjo z igrami na srečo;

30.

poziva Komisijo, naj spodbudi vzpostavitev mreže nacionalnih organizacij, ki bi skrbela za zasvojence z igrami na srečo, da se omogoči izmenjava izkušenj in zgledov najboljše prakse;

31.

ugotavlja, da je v skladu z nedavno objavljeno študijo (14) panoga iger na sreči tista, v kateri je mogoče najpogosteje občutiti posledice odsotnosti sistema alternativnega reševanja sporov; zato predlaga, naj nacionalni regulativni organi vzpostavijo sisteme alternativnega reševanja sporov za panogo spletnih iger na srečo;

32.

ugotavlja, da se je nevarnost goljufij na športnih tekmovanjih, ki sicer obstaja že od začetka, s pojavom športnih stav na spletu še povečala in ogroža celovitost športa; zato meni, da bi bilo treba oblikovati skupno opredelitev goljufij in prevar v športu in v vsej Evropi kaznovati goljufije pri stavah kot kaznivo dejanje;

33.

poziva, naj se v vseh instrumentih poveča čezmejno policijsko in sodno sodelovanje, ki bi vključevalo vse pristojne organe držav članic, na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja vnaprej dogovorjenih izidov tekmovanj v povezavi s športnimi stavami; v zvezi s tem poziva države članice, naj razmislijo o uvedbi posebnih služb za pregon, ki bi bile v prvi vrsti odgovorne za preiskovanje primerov vnaprej dogovorjenih izidov tekmovanj; poziva k oblikovanju okvira za sodelovanje z organizatorji športnih tekmovanj, da bi poenostavili izmenjavo informacij med disciplinskimi organi v športu ter državnimi preiskovalnimi službami in organi pregona, na primer z ustanovitvijo posebnih nacionalnih mrež in kontaktnih točk za obravnavanje primerov vnaprejšnjega dogovarjanja o izidih; po potrebi bi to moralo potekati v sodelovanju s ponudniki iger na srečo;

34.

zato meni, da bi bilo treba oblikovati skupno evropsko opredelitev goljufije v športu in jo vključiti v kazensko pravo vseh držav članic;

35.

je zaskrbljen zaradi povezav med kriminalnimi združbami in pojavom vnaprejšnjega dogovarjanja o izidih v zvezi s spletnimi stavami, pri čemer se z dobičkom od njih financirajo druge nezakonite dejavnosti;

36.

poudarja, da je več evropskih držav že sprejelo strogo zakonodajo za preprečevanje pranja denarja v športnih stavah, goljufij v športu (ki so opredeljene kot posebno kaznivo dejanje) ter navzkrižij interesov med ponudniki stav in športnimi klubi, ekipami ali aktivnimi športniki;

37.

ugotavlja, da spletni ponudniki z licenco v EU že prispevajo k zaznavanju morebitnih pojavov korupcije v športu;

38.

poudarja, kako pomembno je izobraževanje za ohranjanje celovitosti športa; zato poziva države članice in športne zveze, naj ustrezno obveščajo in izobražujejo športnike in potrošnike že od malih nog in na vseh ravneh (tako ljubiteljski kot poklicni);

39.

se zaveda, kako zelo pomembni so prihodki od iger na srečo pri financiranju poklicnega in ljubiteljskega športa na vseh ravneh v državah članicah, tudi kar zadeva ukrepe za varstvo celovitosti športnih tekmovanj pred manipulacijami pri stavah; poziva Komisijo, naj preuči alternativne možnosti finančnih ureditev, obenem pa spoštuje prakso držav članic, v katerih se prihodki iz športnih stav utegnejo rutinsko uporabljati za varstvo celovitosti športnih tekmovanj pred manipulacijami s stavami, hkrati pa upošteva, da noben mehanizem financiranja ne sme privesti do razmer, od katerih bi imelo korist le majhno število poklicnih in pogosto predvajanih športov, medtem ko bi drugi športi in zlasti množični šport doživeli zmanjšanje sredstev iz športnih stav;

40.

ponavlja svoje stališče, da so športne stave oblika komercialne uporabe športnih tekmovanj; priporoča, da se športna tekmovanja zaščitijo pred vsako nepooblaščeno komercialno uporabo, zlasti s priznanjem lastninske pravice organizatorjev športnih dogodkov, ne le zato, da se zagotovi pravičen finančni donos v korist vseh ravni poklicnega in ljubiteljskega športa, temveč tudi kot način za krepitev boja proti vnaprej dogovorjenim izidom tekmovanj;

41.

poudarja, da bi sklenitev pravno zavezujočih sporazumov med organizatorji športnih tekmovanj in ponudniki spletnih iger na srečo zagotovila bolj uravnoteženo razmerje med njimi;

42.

poudarja pomen preglednosti v panogi spletnih iger na srečo; opozarja predvsem na obveznost letnega poročanja, s pomočjo katerega bi, med drugim, lahko izvedeli, katere dejavnosti v javnem interesu in kateri športni dogodki se financirajo ali sponzorirajo z dohodki od iger na srečo; poziva Evropsko komisijo, naj preuči možnost obveznega letnega poročanja;

43.

opozarja, da je treba zagotoviti zanesljivo alternativno možnost storitvam nezakonitih iger na srečo; poudarja, da so potrebne pragmatične rešitve v zvezi z dejavnostmi, ko ponudniki iger na srečo oglašujejo in sponzorirajo športne dogodke; meni, da bi bilo treba določiti skupne standarde za oglaševanje, ki bi omogočali zadostno varstvo ranljivih potrošnikov, hkrati pa tudi sponzoriranje mednarodnih prireditev;

44.

poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo z vsemi zainteresiranimi stranmi v športu, da bi opredelile ustrezne mehanizme, ki so potrebni za zaščito celovitosti športa in financiranje množičnih športov;

45.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.