5.2.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 33/21

—

ob upoštevanju petega poročila Komisije z dne 9. novembra 2010 z naslovom "Sklepi petega poročila o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji: prihodnost kohezijske politike" (KOM(2010)0642) (v nadaljnjem besedilu: sklepi),

—

ob upoštevanju petega poročila Komisije o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji z naslovom "Vlaganje v prihodnost Evrope" z dne 9. novembra 2010 (v nadaljnjem besedilu: 5. kohezijsko poročilo),

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti naslova XVIII dela III,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1080/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1783/1999 (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1081/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1784/1999 (2),

—

ob upoštevanju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1082/2006 z dne 5. julija 2006 o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS) (3),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu (4),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1084/2006 z dne 11. julija 2006 o ustanovitvi Kohezijskega sklada in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1164/94 (5),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1085/2006 z dne 17. julija 2006 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA) (6),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1906/2006 z dne 18. decembra 2006 o določitvi pravil za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri ukrepih v okviru Sedmega okvirnega programa in razširjanju rezultatov raziskav (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. aprila 2007 o posledicah prihodnjih širitev za učinkovitost kohezijske politike (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o zeleni knjigi o teritorialni koheziji in napredku razprave o prihodnji reformi kohezijske politike (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o prispevku kohezijske politike k doseganju lizbonskih ciljev in ciljev strategije EU 2020 (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. septembra 2010 o evropski strategiji za gospodarski in družbeni razvoj gorskih regij, otokov in redko poseljenih območij (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. oktobra 2010 o kohezijski in regionalni politiki EU po letu 2013 (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. oktobra 2010 o prihodnosti Evropskega socialnega sklada (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. junija 2011 o trenutnem stanju in prihodnji sinergiji ESRR in drugih strukturnih skladov za večjo učinkovitost (14),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. maja 2004 z naslovom "Okrepljeno partnerstvo za najbolj oddaljene regije" (KOM(2004)0343) in sporočila Komisije z dne 17. oktobra 2008 z naslovom "Najbolj oddaljene regije: prednost Evrope" (KOM(2008)0642),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom "Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast" (KOM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. oktobra 2010 z naslovom "Prispevek regionalne politike k pametni rasti v okviru strategije Evropa 2020" (KOM(2010)0553),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. januarja 2011 z naslovom "Prispevek regionalne politike k trajnostni rasti v okviru strategije Evropa 2020" (KOM(2011)0017),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve z dne 21. februarja 2011 o petem poročilu o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji (06762/2011),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 1. aprila 2011 o petem poročilu o koheziji (15),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za proračunski nadzor in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0222/2011),

A.

ker kohezijska politika EU odločilno prispeva k opaznemu povečanju produktivnosti v vseh regijah Unije v preteklem in tekočem obdobju financiranja; ker je očitno, da naknadne ocene kažejo tudi na občutno zmanjšanje ekonomskih, socialnih in regionalnih razlik; ker ta razvoj pozitivno vpliva tudi na socialno varnost in naložbe v varstvo okolja,

B.

ker je bila kohezijska politika ustvarjena kot nasprotje enotnega trga in za pospeševanje razvoja inovativne in solidarne Evrope, ki ščiti pred izzivi, povezanimi z globalizacijo, demografskimi spremembami ter varovanjem virov in ker je treba izkoristiti lokalne potenciale vseh regij, da se okrepita tako rast kot tudi regionalna in socialna kohezija,

C.

ker je kohezijska politika za državljane izjemno pomembna, saj prinaša Evropo v vsakodnevno življenje ter zagotavlja njeno otipljivost in prepoznavnost v vsej EU,

D.

ker sta se kohezijska in strukturna politika v kriznih razmerah izkazali kot prilagodljivi in sta lahko odločilno prispevali k različnim nacionalnim načrtom za oživitev gospodarstva in programom usposabljanja in ker je pomembno ohraniti to prilagodljivost,

E.

ker evropska strukturna politika pomembno prispeva k premagovanju gospodarske in finančne krize, saj njena usmeritev v inovacije in odpravljanje razlik evropskim regijam odločilno spodbuja k izboljšanju infrastrukture, krepitvi regionalne inovativnosti ter okoljsko trajnostnemu razvoju,

F.

ker se je usmeritev strukturnih skladov na cilje lizbonske strategije izkazala kot dobra, kar dokazujejo visoke stopnje odobritev za sprejem obveznosti pri ciljih "konvergenca" ter "regionalna konkurenčnost in zaposlovanje", in ker je 20 % projektov evropskega teritorialnega sodelovanja v skladu z lizbonskimi cilji,

G.

ker je cilj teritorialnega sodelovanja spodbujati ozemlja in regije k sodelovanju, da bi se skupaj odzvali na skupne izzive, zmanjšali fizične, upravne in zakonske ovire, ki ovirajo to sodelovanje, ter omilili "učinek meje",

H.

ker delnega neuspeha lizbonske strategije ni povzročilo nezadostno izvajanje kohezijske politike ampak predvsem odsotnost upravljanja na več ravneh ter sprejemanja te strategije na regionalni in lokalni ravni, posledice finančne krize in pomanjkljivo izvajanje notranjega trga, premajhna proračunska disciplina in neprimerni makroekonomski okvirni pogoji v posameznih državah članicah;

I.

ker so se stopnje napak in zloraba sredstev v zadnjih obdobjih financiranja občutno zmanjšale; ker je strukturna politika žal še naprej področje z visoko stopnjo takih nepravilnosti in ker nekatere države članice še vedno nimajo učinkovitih mehanizmov proti zlorabi sredstev in za izterjavo nepravilno izplačanih zneskov; ker se nepravilnosti iz malomarnosti ali namenoma ne sporočajo in ker je treba upoštevati, da je mogoče velik del napak kohezijske politike pripisati zakonskim zahtevam zunaj njenega okvira, na področjih, kot so javna naročila, okolje in državna pomoč,

J.

ker se je obstoječi sistem ciljev kohezijske in strukturne politike (konvergenca, regionalna konkurenčnost in zaposlovanje ter evropsko čezmejno sodelovanje) v kombinaciji z upravljanjem na več ravneh, horizontalnimi cilji in možnostjo načrtovanja na osnovi zanesljivega financiranja in sprejetega programskega obdobja (sedem let) na splošno izkazal kot dober, ker pa so nastale znatne zamude pri pripravi programa, ki so posledica predolgih finančnih in zakonodajnih pogajanj v postopku odločanja EU ter bistvenih sprememb pravil, ki veljajo za kohezijsko politiko,

K.

ker trajna podpora in razvoj konvergenčnih regij pozitivno vplivata na njihovo tržno povpraševanje po blagu in storitvah, s tem pa so dokazano povezani pozitivni učinki tudi za bogatejše države EU,

L.

ker regionalno-gospodarska in socialna neravnovesja, prikrajšanost, povezana z lego nekaterih regij (zlasti najbolj oddaljenih regij), ter posebne strukturne težave in potreba po prilagoditvi novim izzivom še naprej terjajo celovito in s sredstvi podprto kohezijsko politiko EU v vseh evropskih regijah; ker to zahteva tudi Lizbonska pogodba,

M.

ker kohezijska politika glede na njen strateški pomen za prihodnost ne sme postati prilagodljiva spremenljivka na prihodnjih pogajanjih o proračunu,

1.

zahteva večji poudarek na evropski dodani vrednosti pri programih kohezijske in strukturne politike; meni, da je ta dodana vrednost v tem, da projekti EU prinesejo trajno ekonomsko, infrastrukturno, socialno in/ali ekološko izboljšanje statusa prikrajšanih, manj razvitih regij in tam, kjer tega ne bi bilo mogoče uresničiti brez evropskih spodbud;

2.

ugotavlja, da imajo evropska sredstva dodano vrednost tudi takrat, ko projekti, financirani na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, prispevajo k doseganju vseevropskih ciljev na področjih evropskega povezovanja, gospodarske rasti, raziskav, varstva okolja, kulture, upravljanja virov, športa, demografskih sprememb, trajnostne energetske oskrbe, socialne kohezije ali čezmejnega razvoja in tega ne bi bilo mogoče uresničiti brez evropskih spodbud;

3.

meni, da je uresničevanje evropskih ciljev z decentraliziranim pristopom ter načelom upravljanja na več ravneh in deljenega upravljanja ena od najpomembnejših prednosti kohezijske politike in s tem dodana vrednost sama po sebi; meni, da se z upravljanjem na več ravneh z jasno opredeljenimi strukturami in odgovornostmi uresničuje načelo subsidiarnosti ter primerno priznava pomen regionalnih organov pri izvajanju kohezijske politike; poziva k nadaljnji krepitvi načela partnerstva in občutka pripadnosti udeleženih strani s sprejetjem podrobnih zavezujočih določb v teritorialnem paktu, ki bi ga sprejela vsaka država članica, da se zagotovi načrtovanje in izvajanje, ki bo bolj usmerjeno v rezultate;

4.

meni, da so preglednost v zvezi s kohezijsko politiko in njenim programskim ciklom, razporejanje odhodkov in dostop morebitnih upravičencev do sredstev iz strukturnih skladov do informacij bistveni pogoji za uresničevanje splošnih ciljev kohezijske politike, in da bi se morala preglednost zato uveljaviti kot vodilno načelo kohezijskega načrtovanja programov v vseh sektorjih in postopkov sprejemanja odločitev v naslednjem obdobju financiranje; poudarja, da je treba še naprej razkrivati podatke o upravičencih, zlasti na spletu, saj je to učinkovito sredstvo za izboljšanje preglednosti;

5.

meni, da so določbe o preglednosti (obveznost razkritja končnih upravičencev) nujen instrument tudi za strokovnjake, javnost in politike, da lahko preverijo, ali se strukturna sredstva uporabljajo v skladu z zastavljenimi cilji in zakoni; poziva k temu, da bi bil opis razen v jeziku države tudi v enem od treh delovnih jezikov (angleščina, nemščina ali francoščina), ter priporoča dodatno poenotenje zahtevanih informacij;

6.

poudarja, da kljub trendu zmanjševanja razlik med regijami še naprej obstajajo velika neravnovesja, ki se v nekaterih državah članicah in med njimi celo povečujejo, ter da se mora kohezijska politika zato še naprej osredotočati na zmanjševanje razlik in izvajanje skladnega in trajnostnega razvoja v vseh evropskih regijah, ne glede na to, v kateri državi članici obstajajo;

7.

priznava posebne potrebe regij, ki so zaradi svoje lege ali naravnega okolja še posebej prikrajšane; ponovno poziva države članice in Komisijo, naj za posebej prikrajšane vrste regij (najbolj oddaljene regije, zelo redko poseljene najsevernejše regije in otoške, gorske ali čezmejne regije), navedene v Lizbonski pogodbi, še naprej uporabljajo posebne oblike preferenc, če so učinkovite in prinašajo evropsko dodano vrednost;

8.

priznava poseben status in potrebe nekaterih regij zaradi njihove lege, demografskih sprememb ali posebnih omejitev, kot je njihovo naravno okolje, ter namenja posebno pozornost njihovemu potencialu; ponovno poziva k nadaljnji uporabi posebnih oblik preferenc, prožnosti in posebnih proračunskih sredstev za te vrste regij, zlasti tiste iz členov 349 in 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki so še posebej prikrajšane (kot so najbolj oddaljene regije, vključno z najbolj oddaljenimi podeželskimi območji, zelo redko poseljene najsevernejše regije, ki so med drugim prikrajšane zaradi velikih razdalj in razmer na severu, ter otoške, gorske in čezmejne regije), z ugodnejšimi pogoji za naložbe v te regije prek neposredne pomoči ali davčnih olajšav; poziva k preučitvi možnosti za ohranitev ali uvedbo nekaterih preferenc za te vrste regij, da se zagotovi njihovemu gospodarstvu prilagojena uporaba kohezijske politike in ustrezno upošteva pomen malih in srednjih podjetij ter potreba po konkurenčnosti in enakih možnostih, da bi lahko ta gospodarstva postala del notranjega trga EU;

9.

poudarja, da bo Unija v globalni konkurenci konkurenčna samo, če bo lahko kohezijska politika v celoti izkoristila razvojne možnosti vseh regij, mestnih območij in mest ter omogočila dovolj prožen odziv na izzive in ozka grla, opredeljena v strategiji Evropa 2020; v zvezi s tem poudarja, da je treba ciljno usmerjeno uporabo sredstev strukturnih skladov s širšim teritorialnim pristopom izkoristiti za izravnavanje strukturnih pomanjkljivosti tudi v močnejših regijah; kljub temu poudarja, da kohezijska politika ni le orodje za izvedbo strategije EU 2020 in da bo nadaljnje osredotočanje na ključna načela kohezijske politike prispevalo k ohranjanju dosežkov te strategije tudi po koncu njenega izvajanja;

10.

poudarja, da se mora kohezijska politika še naprej osredotočati na teritorialno kohezijo in da je Lizbonska pogodba slednjo dodala ciljema ekonomske in socialne kohezije; ugotavlja, da je ta cilj še naprej neločljivo povezan z izzivi ekonomske in socialne kohezije in da krepi evropsko dodano vrednost kohezijske politike; poudarja, da je teritorialna kohezija pomembna tudi na podregionalni ravni, zlasti v mestnih območjih (mestne četrti s težavami, nenadzorovano širjenje mest), in to celo v regijah, ki se štejejo za bogate;

11.

meni, da so makroregionalne strategije, če so v njihovo upravljanje vključeni regionalni organi, velika priložnost za izkoriščanje oblik nadnacionalnih zmogljivosti, izboljšanje sodelovanja med različnimi ravnmi upravljanja in enotno spopadanje s skupnimi izzivi, kot so varstvo okolja ali uporaba virov in razvojnih zmogljivosti, kar omogoča bolj učinkovit, uravnotežen in trajnosten razvoj; opozarja, da je treba programe za teritorialno sodelovanje bolje povezati s teritorialnimi strategijami (kot so načrti regionalnega ter strategije in načrti lokalnega razvoja); meni, da bi se strukturni skladi EU z boljšo uskladitvijo obstoječih mehanizmov pomoči lahko uporabljali bolj usmerjeno, ne da bi to zahtevalo povečanje sredstev, namenjenih za ta področja medregionalnega sodelovanja; meni, da za te strategije ni treba ustvarjati novih instrumentov, finančnih virov ali struktur izvajanja ter da ne smejo vplivati na finančno pomoč, ki se zagotavlja regijam za razvojne projekte manjšega obsega; meni, da bi se za okrepitev povezav med kohezijsko in sosedsko politiko lahko uporabil makroregionalni pristop; spodbuja Komisijo in države članice, naj pri tem v večji meri upoštevajo teritorialno razsežnost Evropskega socialnega sklada, predvsem na področju dostopa do zaposlitve;

12.

dvomi, da posebni operativni programi za funkcionalne geografske enote, kot so skupine organov, vključno z lokalnimi območji, morski bazeni ali povodja, prinašajo dodatno korist, zlasti kadar ni političnih organov (vključno z demokratično izvoljenimi), ki bi imeli zadostno pristojnost za njihovo izvajanje; namesto tega poziva k boljši uskladitvi makroregionalnih, velemestnih regionalnih ali okoljsko geografskih strategij na medvladni ravni in k ustreznemu upoštevanju teh funkcionalnih geografskih enot v nacionalnih operativnih programih, da se omogoči uporaba finančnih sredstev EU za medregionalne razvojne projekte; meni, da bi morali biti specifični operativni programi možnost v regijah, kjer izvajanje programov na podregionalni ravni ustvarja dodano vrednost v primerjavi z nacionalnimi in regionalnimi programi in kjer so politični organi za namene izvajanja oblikovala partnerstva; poziva, naj se na podlagi uredbe EZTS pri čezmejnih programih v oblikovanje operativnih programov vključijo tudi čezmejna združenja;

13.

poudarja ključno vlogo mestnih območij in regij, vključno z glavnimi mesti in njihovimi regijami, za doseganje ekonomskih, ekoloških in socialnih ciljev strategije Evropa 2020; podpira dinamični proces, ki se je začel v prejšnjem programskem obdobju v korist celovitih programov za mestna okolja, in poudarja pomen preskusov, ki se izvajajo; poziva k podpori vzorčnih idej in projektov na podlagi celostnih lokalnih razvojnih načrtov ter vzajemno koristno okrepljeno povezavanje mest in podeželja, ki je funkcionalno povezano z mesti; meni, da je boljša kohezija med temi območji posebej pomembna za reševanje težav tistih, kjer živijo prikrajšane skupnosti; pri tem poudarja, da največje družbenogospodarske razlike pogosto obstajajo v mestih ter da je mogoče mesta s prikrajšanimi in revnimi območji najti tudi v bogatih regijah;

14.

poudarja, da lahko mesta kot središča in gonilne sile rasti odločilno prispevajo k razvoju posamezne regije; hkrati poudarja, da bi morala imeti podeželska naselja v ta namen možnost sodelovati v celovitih rešitvah za posamezne funkcionalne geografske enote s spodbujanjem partnerstev in omrežij; poudarja posebne izzive večjih mestnih središč zaradi celovitosti njihovih socialnih, gospodarskih in okoljskih nalog; v zvezi s tem meni, da endogene možnosti podeželskih in primestnih območij omogočajo razvoj, čeprav ne le v bližini aglomeracij in velikih mest; poleg tega opozarja na možnosti za gospodarski razvoj posebej prikrajšanih regij z ustreznim izkoriščanjem in podpiranjem endogenih možnosti podeželskih območij, vključno z njihovim okoljskim in kulturnim bogastvom; meni tudi, da je treba v strukturni in kohezijski politiki obravnavati partnerstva med mesti in podeželjem bolj z vidika zagotavljanja enakih pogojev za razvoj podeželskih območij in kakovost življenja v njih ob upoštevanju socialnih in ekonomskih dejavnikov; poziva države članice, naj glede na dinamični vpliv mest na gospodarski razvoj regij ter spodbujanje gospodarstva v okoliških podeželskih območjih zagotovijo potrebne vire za izvajanje potrebnih projektov v mestih in predmestjih;

15.

zavrača uporabo obveznih kvot zlasti za nacionalne dodelitve sredstev programov ESS/ESRR, lokalni razvoj in razvoj mest, podeželska območja in druge vrste prostorskih aglomeracij ali funkcionalnih območij, saj bi to zagotavljalo večjo kritično maso posegov; meni, da je obvezna določitev upravičenih mestnih in drugih območij že v operativnih programih možnost, ki bi jo bilo treba prednostno uporabljati, kadar ta način zagotavlja dodano vrednost in koncentracijo intenzivnosti pomoči, ter da se je treba o tem pogajati na podlagi načel upravljanja na več ravneh; meni, da je treba državam članicam in regijam pri tem dodeliti večjo odgovornost pri izvedbi konkurenčnih javnih natečajev, ki bodo upoštevali uspešnost;

16.

poudarja, da v strukturni in kohezijski politiki ne sme priti do enostranskega dajanja prednosti posameznim vrstam regij; zahteva, naj se partnerstva med mesti in podeželjem obravnavajo v tesnejši povezavi s socialnim, ekonomskim in okoljskim okvirom;

17.

poudarja, da bi morala strukturna in kohezijska pomoč upoštevati tudi izobraževalne, kulturne in družbenopolitične izzive iz strategije Evropa 2020, hkrati pa ne odstopati od vseobsegajočega cilja EU glede ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, kot je določeno v Pogodbi in spoštovati načelo subsidiarnosti; vendar meni, da je evropeizacija ustreznih političnih področij na celotnem ozemlju iz finančnih razlogov obsojena na neuspeh; zato zahteva nadaljnji razvoj lokalnih pristopov k lokalnemu razvoju, ki bi služili kot vzor in hkrati upoštevali obsoječe nacionalne in regionalne pristojnosti;

18.

prav tako poudarja, da kohezijska politika ne more biti gonilna sila ali instrument za reševanje sektorskih vprašanj, kot so politike za raziskave in razvoj, industrijske inovacije in boj proti podnebnim spremembam, saj bi to pomenilo odmik od prvotnega cilja kohezijske politike in omejilo njeno vlogo pri spodbujanju razvojnih možnosti regij, ki so bistvene za približevanje najbolj prikrajšanih regij najrazvitejšim regijam;

19.

glede na potreben prehod k obnovljivim virom energije in razprave o podnebju zahteva večji prispevek kohezijske politike k hitremu razvoju okoljske tehnologije in obnovljivih virov; meni, da je to ena od prednostnih nalog, če je pri programih na voljo dovolj sredstev in če osredotočenost na obnovljive vire energije ustvarja dodano vrednost EU na podlagi načrtov za decentralizirane energetske rešitve z učinkovitimi tehnologijami za skladiščenje v regijah; se zavzema za izkoriščanje zmogljivosti regionalnega gospodarstva na tem področju;

20.

vidi možnosti, da se s strukturnimi skladi podprejo naložbe v specifično energetsko infrastrukturo, vendar mora biti taka pomoč na voljo le v regijah, v katerih so iz političnih ali geografskih razlogov tržnoekonomske rešitve energetske oskrbe znatno omejene; poleg tega zahteva, naj se podpora iz strukturnih skladov vedno povezuje s krepitvijo notranjega energetskega trga in varnosti oskrbe ter z načelom upravljanja na več ravneh pri ravnanju z viri;

21.

meni tudi, da je kohezijska politika odgovorna za nujno premostitev vrzeli in zmanjševanje ozkih grl v osrednjem vseevropskem omrežju pomembnih evropskih prometnih poti, zlasti mejnih regijah, ki so bile pri tem doslej močno zapostavljene;

22.

poudarja, da imajo vseevropska prometna omrežja odločilno vlogo pri koheziji evropskih regij, zato je treba zlasti v obmejnih in najbolj oddaljenih regijah okrepiti izgradnjo infrastrukture vseevropskih omrežij, pomorskih avtocest in klasificiranih evropskih poti ter dostop do njih; poziva k sprejetju vseh potrebnih ukrepov za zagotavljanje zadostnih finančnih sredstev in pravočasno izvedbo prednostnih projektov vseevropskega prometnega omrežja; predlaga, da se čezmejna "infrastruktura" v nekaterih primerih obravnava kot prednostni projekt, ki je upravičen do sredstev v povezavi s cilji 1, 2 in 3, ter zahteva, da ima regionalna raven obvezno pravico, da prva poda predlog za to vrsto ukrepov, ter da mejne regije in lokalni organi enakopravno sodelujejo pri načrtovanju;

23.

spodbuja uporabo nacionalnih virov, saj ustvarjajo taki ukrepi dodano vrednost v smislu krepitve regionalne konvergence, teritorialne kohezije in razvojnih dejavnosti, kot je turizem, kar je pomembno za oddaljene, npr. otoške regije;

24.

podpira gospodarski razvoj in zaposlovanje v malih, srednjih in mikropodjetjih; zato zahteva, da se temeljni načeli evropskega akta za mala podjetja, tj. "najprej pomisli na male" in "samo enkrat", obravnavata kot eden od temeljev kohezijske politike, ter meni, da bi države članice in regije morale uporabljati ti načeli pri opredeljevanju svojih operativnih programov;

25.

poudarja, da so temelji strategije Evropa 2020 (inovacije, izobraževanje in usposabljanje, energija, okolje, zaposlovanje, konkurenčnost, kvalifikacije, odpravljanje revščine) že sestavni del kohezijske in strukturne politike; meni, da je mogoče izzive strategije Evropa 2020 zlahka vključiti v preizkušene tri ciljne strukture (konvergenčnost, regionalna konkurenčnost in zaposlovanje ter evropsko teritorialno sodelovanje);

26.

poudarja, da lahko naložbe v inovacije in izobraževanje spodbujajo rast; vendar poudarja, da morajo primerna infrastruktura (promet, širokopasovni internet, energija) in ustrezne institucije (uravnotežena mešanica javnih naložb in fiskalne konsolidacije pri makroekonomskih ukrepih, storitve e-uprave, čezmejno učenje) nuditi učinkovito podporo;

27.

meni, da je treba tudi razvoj osnovne infrastrukture šteti za skladno s cilji strategije Evropa 2020, ker šele konkurenčna prometna, energetska in komunikacijska omrežja ter infrastrukture za odstranjevanje odpadkov konvergenčnim regijam omogočajo, da sodelujejo pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020 – zato morajo ti cilji prav za šibkejše in najbolj prikrajšane regije dopuščati nekaj prožnosti pri njihovi razlagi;

28.

poudarja, da je Evropski socialni sklad najpomembnejši instrument za izvajanje socialne razsežnosti strategije Evropa 2020 in da lahko znatno prispeva k izpolnitvi osrednjih prednostnih nalog te strategije in sicer glede zaposlovanja, prehoda na trajnostno gospodarstvo, zmanjšanja števila osipnikov, boja proti revščini, diskriminaciji in socialni izključenosti ter iskanju rešitve za različne socialne razmere, v katerih se znajdejo ljudje; pri tem poudarja, da bi v analizi prednosti in pomanjkljivosti ter priložnosti in nevarnosti poleg BDP koristili tudi drugi družbeni kazalniki;

29.

meni, da je Evropski socialni sklad bistvenega pomena za kohezijsko politiko in da lahko poveča tudi njen prispevek k doseganju ciljev strategije EU 2020, tudi na področju trajnostne rasti, kjer lahko mala in srednja podjetja podpira pri ustvarjanju zelenih delovnih mest;

30.

meni, da je boj proti diskriminaciji na trgu dela, najsibo na osnovi spola, spolne usmerjenosti, narodnosti, starosti, invalidnosti ali kraja prebivališča, ključnega pomena za spodbujanje dejanskih enakih možnosti; ugotavlja, da je povečanje stopnje zaposlenosti žensk ključnega pomena za doseganje ciljev zaposlovanja iz strategije EU 2020 in da je v ta namen treba odpraviti vse ovire za udeležbo žensk na trgu dela;

31.

meni, da mora biti BDP še naprej osrednje merilo za določitev območij, ki so upravičena do najvišje podpore (kjer je BDP na prebivalca nižji od 75 % povprečja v EU), in po potrebi kohezijskih držav (kjer je BNP na prebivalca nižji od 90 % povprečja v EU); meni, da morajo imeti pristojni nacionalni in regionalni organi možnost, da na ustrezni ravni odločanja za vsak cilj in tako, da se odražajo geografske koncentracije, uporabijo dodatne kazalnike, sprejete v pogodbah o razvojnih in naložbenih partnerstvih, s katerimi lahko ocenijo socialne, ekonomske, okoljske, demografske in geografske izzive, s katerimi se soočajo;

32.

zahteva, naj bo kohezijska politika v skladu z Lizbonsko pogodbo še naprej osredotočena predvsem na najbolj zaostale regije; poudarja, da je treba v okviru cilja 1 (konvergenčnost) najbolj prikrajšanim regijam dodeliti primeren delež, ki bo sorazmeren z težo njihovih razvojnih težav;

33.

poziva, naj se za regije, ki tudi v več programskih obdobjih kljub največji podpori niso mogle doseči omembe vrednega izboljšanja svojega gospodarskega, socialnega in okoljskega položaja, omejijo obdobja upravičenosti;

34.

poziva Komisijo, naj predstavi predlog za trajanje naslednjega programskega obdobja, ki bo zagotavljalo prilagodljivo, trdno in sorazmerno prehodno pomoč za regije, ki ne spadajo več pod cilj konvergence, da se rešijo razmere v vsaki od njih, ter za regije z BDP med 75 % in 90 % povprečja v EU, v obliki vmesne kategorije, da se prepreči različna obravnava regij kljub podobnim razmeram; meni,da bi morala ta posebna ureditev nadomestiti sedanji sistem postopne odprave in postopne uvedbe ter tako vzpostaviti pravičen sistem, ki bo bolje odpravljal negativne učinke gospodarske in finančne krize na regije, hkrati pa krepil pravico in solidarnost, ki sta temeljni vrednoti kohezijske politike; poudarja, da prehodni ukrepi za naslednje programsko obdobje ne bi smeli nastati na račun sedanjih konvergenčnih (cilj 1) in konkurenčnih (cilj 2) regij ali cilja evropskega teritorialnega sodelovanja (cilj 3);

35.

poziva h krepitvi horizontalno usmerjenega cilja 2 (regionalna konkurenčnost in zaposlovanje), da se dosežejo rezultati pri omejenem številu prednostnih nalog EU, kot je podpora malim in srednjim podjetjem, zelene inovacije, lokalna gospodarstva, izobraževanje in usposabljanje, infrastruktura, trajnostna mobilnost, obnovljive energije in energetska oskrba, učinkovitost virov in socialna vključenost; poudarja, da je treba ohraniti in nadalje razvijati uveljavljeni sistem, ki zagotavlja, da lahko bolj razvite regije odstranjujejo regionalne strukturne pomanjkljivosti, zmanjšujejo teritorialne razlike, prispevajo k skupnim evropskim ciljem in premagajo prihodnje izzive z uporabo struktur, ki se lahko prilagajajo glede na spremenjene razmere, med drugim tudi inovacijskih grozdov in razpisov za financiranje teh regij; poziva k uvedbi dodatnih ukrepov za območja, ki so jih močno prizadele strukturne spremembe, kar lahko prispeva k izboljšanju družbenoekonomskih razmer in infrastrukturega položaja; v zvezi s tem poudarja, da morajo biti strategije dovolj prilagodljive, da bodo omogočale odpravljanje težav in upoštevanje posebnosti vsake posamezne regije;

36.

zahteva ukrepe, ki bodo zagotavljali, da bodo lahko bolj razvite regije posodabljale svoj družbeni in gospodarski kapital, in ki se bodo osredotočali na posamezna območja revščine in neprimernega gospodarskega razvoja;

37.

je trdno prepričan, da je treba cilj 3 (evropsko teritorialno sodelovanje) na vseh notranjih mejah EU in v njegovih treh razsežnostih (čezmejno, medregionalno in čeznacionalno sodelovanje) okrepiti, in zahteva, naj se ustrezni delež strukturnih skladov poviša na 7 %; zahteva, naj se sredstva za vsak posamezen program teritorialnega sodelovanja dodeljujejo na podlagi usklajenih meril, da bi se strateško in celostno odzvali na potrebe in posebnosti vsakega zadevnega geografskega ozemlja in območja; poudarja vlogo obmejnih regij za dosego ciljev strategije Evropa 2020; meni, da je treba izboljšati usklajenost vseevropskih omrežij, zlasti prometnih in energetskih, ter čezmejne infrastrukture, da se povečajo subvencije za omrežja, ki so v skladu z evropskimi prednostnimi nalogami, in zahteva ustrezno povečanje sredstev za vse obmejne regije; poziva k poenostavitvi izvedbenih predpisov, ki veljajo za programe v okviru cilja 3, na podlagi načela sorazmernosti, ter k pripravi skupnih pravil za upravičenost, kar so pogoji za povečanje učinkovitosti in prepoznavnosti teh programov; poudarja, da je treba vključevati tiste, ki sprejemajo odločitve na lokalni ravni, saj lahko programi zaživijo samo ob tem zagotovilu;

38.

meni, da so evropska združenja za teritorialno sodelovanje edinstven in dragocen instrument za teritorialno upravljanje, ki ustreza potrebam po strukturiranem sodelovanju in ki ga je treba spodbujati kot orodje za vzpostavitev sistemov čezmejnega upravljanja in za zagotavljanje pripadnosti različnim politikam na regionalni in lokalni ravni;

39.

zavrača vse predloge nacionalizacije ali sektorizacije kohezijske politike; meni, da bi novi tematski skladi (podnebje, energija in promet) spodkopali preizkušeno načelo deljenega upravljanja in celovitih razvojnih programov ter ogrozili razpoložljive sinergije in učinkovitost posegov ter s tem regionalno sodelovanje pri izvajanju ciljev strategije Evropa 2020;

40.

vztraja, da mora Evropski socialni sklad ostati del kohezijske politike, saj je samo tako mogoče razviti in izvajati celovite strategije za reševanje gospodarskih in družbenih težav;

41.

podpira Komisijo v njenih prizadevanjih za močnejši, učinkovitejši in prepoznavnejši Evropski socialni sklad; zato poziva Komisijo in države članice, naj se pri svojih pogajanjih sporazumejo o nujnem znesku, ki ga mora Evropski socialni sklad prispevati v strukturne sklade;

42.

meni, da je treba učinkovitost Evropskega socialnega sklada okrepiti zlasti s spodbudami in ne s sankcijami;

43.

poudarja, da je gospodarska kriza dodatno povečala nujno potrebo po vzpostavitvi ukrepov v sektorjih, ki jih zajema Evropski socialni sklad, zlasti za spodbujanje zaposlovanja, strokovne prekvalifikacije, socialnega vključevanja in zmanjševanja revščine;

44.

vztraja, da Evropski socialni sklad nudi bistveno pomoč politikam na trgu dela, kot so preventivna in lokalna politika ter politika, ki pomaga mladim pri vstopu na trg dela in se bori proti brezposelnosti; poudarja, da bi morale države članice Evropski socialni sklad uporabiti za naložbe v nove veščine, izobraževanje (tudi zgodnje učenje), vseživljenjsko učenje, ponovno usposabljanje in prekvalifikacije, ter opozarja, da ima Evropski socialni sklad pomembno vlogo pri krepitvi vseh razsežnosti socialne vključenosti, tudi za najbolj prikrajšane in ranljive skupine;

45.

poziva Komisijo, naj okrepi posege Evropskega socialnega sklada, namenjene spodbujanju vključevanja na trg dela; spodbuja države članice, naj vlagajo v izobrazbo otrok že od najnižje starosti, kasneje pa naj poskrbijo za šolsko svetovanje v skladu z lokalnimi in regionalnimi zaposlitvenimi možnostmi ter za vseživljenjsko učenje za pomoč delavcem, da prilagodijo svoje zmožnosti trgu dela, obenem pa naj izvajajo ukrepe za boj proti brezposelnosti mladih ter proti pojavu "revnih kljub zaposlitvi”, za oblikovanje programov, ki temeljijo na potrebah prikrajšanih in ranljivih skupin, kot so Romi, priseljenci, invalidi, ljudje, ki so zgodaj opustili šolanje, da se v Evropi spodbujata dejanska in vključujoča rast ter na znanju temelječe gospodarstvo;

46.

poziva k bolje usmerjeni in dodatni tehnični podpori za enote, ki jih je prizadela velika revščina in pogosto tudi napetosti v soobstoju večinskih in manjšinskih kultur na podregionalni ravni; meni, da bi take podreginalne enote lahko ostale območja velike revščine in se soočale s segregacijo tudi znotraj regij, ki morda ne zaostajajo za statističnim povprečjem; ugotavlja, da si je treba močneje prizadevati za razvoj teh podregionalnih enot;

47.

pozdravlja dejstvo, da so nekatere države članice za finančno obdobje 2007–2013 prvič vzpostavile operativne programe za Evropski socialni sklad, ki zajemajo vsa ciljna področja, tudi na nacionalni ravni;

48.

poudarja, da so neprecenljive izkušnje pobude Skupnosti EQUAL pomembne tudi danes, predvsem kar zadeva združevanje lokalnih in regionalnih ukrepov ter vseevropske izmenjave najboljše prakse;

49.

opozarja na sinergije, ki jih je mogoče doseči z vključujočimi pristopi lokalnega in regionalnega razvoja, zlasti s povezavo ESS in ESRR, in prav v zvezi z lokalnim celostnim razvojnim načrtovanjem poziva k uvedbi skupnih pravil o upravičenosti ter okrepitvi in lajšanju možnosti navzkrižnega financiranja med obema skladoma; podpira uvedbo možnosti operativnih programov, financiranih iz več skladov, kar bi dodatno olajšalo celostne pristope; poleg tega poziva k boljšim sinergijam med ERS in ESRR;

50.

zaradi povečanja sinergije poziva k boljšemu vključevanju sektorskih politik (promet, energija, raziskave, okolje, izobraževanje) v kohezijsko in strukturno politiko, tako da bi dosegli večjo učinkovitost in boljše usklajevanje med strukturnimi skladi, programom za konkurenčnost in inovacije ter okvirnimi programi za raziskave in razvoj; meni, da bi lahko programi, financirani iz več skladov, prispevali k bolj celovitemu pristopu in povečali učinkovitost delovanja med temi različnimi skladi; meni, da so nacionalna/regionalna partnerstva za razvoj ustrezen instrument za povezovanje različnih politik; zato poudarja, da je treba določiti jasne cilje in oceniti, ali so jih države članice uresničile;

51.

predlaga, naj se raziskovalne in razvojne politike teritorializirajo; zato poudarja pomen prilagajanja kohezijske politike ter raziskovalnih in inovacijskih politik posebnim potrebam ozemelj, saj je glede na nezmožnost uporabe iste razvojne strategije v vseh regijah ključno boljše vključevanje regionalnih in lokalnih organov v oblikovanje in izvajanje regionalnih razvojnih skladov ter raziskovalnih in inovacijskih programov;

52.

poziva k skupnemu strateškemu okviru za ESRR, ESS, kohezijski sklad, okvirne programe, EKSRP in ESR za obdobje financiranja po letu 2013; meni, da je treba model usklajenega regulativnega pristopa (ki bi zajemal upravljanje, upravičenost do podpore, revizijo in pravila o poročanju) še okrepiti s skupno okvirno uredbo; v zvezi s tem poudarja, da se morajo različni skladi nemoteno dopolnjevati, da bi lahko dosegli rezultate; poziva Komisijo, naj izvede potrebne prilagoditve, da se bodo lahko ustrezni skladi, kadar je mogoče, dopolnjevali;

53.

poziva Svet in Parlament, naj sprejmeta nov skupni strateški okvir po rednem zakonodajnem postopku na podlagi člena 177 PDEU;

54.

meni, da je treba Evropski strukturni sklad vključiti v skupni strateški okvir, ne da bi se spremenila specifična pravila in določbe o njegovem delovanju, hkrati pa zagotoviti ustrezna sredstva; poziva Komisijo, naj okrepi vlogo Evropskega socialnega sklada, dvigne njegov profil in z vzpostavitvijo enostavnih in učinkovitih postopkov za sodelovanje med upravnimi organi in oddelki za nadzor proračuna poenostavi proračunski nadzor;

55.

v tem okviru predlaga, da se preuči ponovna vključitev regionalno usmerjenih programov EKSRP (osi 3 in 4); vseeno nasprotuje temu, da bi to povzročilo zmanjšanje sredstev, namenjenih ESRR in EKSRP; zahteva zavezujoče cilje za države članice in regije, da bi se vzpostavile usklajene upravne strukture za strukturne sklade EU in regionalno usmerjene programe za podeželski razvoj;

56.

poziva k reviziji uredbe za čezmejno sodelovanje na zunanjih mejah ter veljavnega evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta, tako da bi ustrezne sklade vključili v cilj 3 (evropsko teritorialno sodelovanje);

57.

pozdravlja cilje pogodb o razvojnem in naložbenem partnerstvu med EU in državami članicami, ki jih je predlagala Komisija namesto prejšnjih nacionalnih strateških okvirnih načrtov, pripravljenih za posamezne države članice; zahteva, naj se na tej stopnji določijo bistvene prednostne naloge pri naložbah za izvajanje strategije Evropa 2020 ter uresničevanje drugih ciljev kohezijske politike; meni, da je kar najhitrejša razjasnitev porazdelitve pristojnosti med vsemi udeleženimi ravnmi nujna, in zahteva upoštevanje nacionalnih in/ali regionalnih in lokalnih pristojnosti v skladu z načelom subsidiarnosti; poziva k jasni zavezanosti ustreznemu vključevanju partnerjev v pogodbe o razvojnem in naložbenem partnerstvu;

58.

podpira ohranitev operativnih programov kot najpomembnejšega orodja za izvajanje strateških dokumentov v konkretne naložbene prednostne naloge; pri tem zahteva določitev jasnih in merljivih ciljev;

59.

poziva k temu, da se strukturirano in sistematično ter v skladu z ustavnimi in institucionalnimi sistemi posameznih držav članic obvezno vključijo regionalni in lokalni organi ter njihova združenja v vse faze izvajanja kohezijske politike (strateško načrtovanje, opredelitve in pogajanje o pogodbah o razvojnem in naložbenem partnerstvu ter operativnih programih, spremljanje in ocenjevanje); meni, da so nujne ustrezne določbe v uredbah, ki veljajo za strukturne sklade;

60.

meni, da bo katera koli prihodnja strategija uporabe Evropskega socialnega sklada bolj učinkovita, če bo vključila regionalne in lokalne ravni upravljanja, ki bodo lahko opredelile strateške cilje glede na teritorialne posebnosti na podlagi strukturiranega dialoga z vsemi zainteresiranimi stranmi;

61.

podpira sistem tematskih prednostnih nalog, ki ga je predlagala Komisija; poudarja, da nižja kot je stopnja razvoja držav članic ali regij, širše bi moral biti zasnovan seznam prednostnih nalog, pri čemer je treba upoštevati posebne regionalne razvojne potrebe in zagotoviti, da se ta tematski pristop k načrtovanju strukturnih in kohezijskih skladov ne izvaja v škodo celostnega lokalnega pristopa;

62.

zahteva, naj države članice v primeru določitve nekaterih obveznih prednostnih nalog za vse države članice med svoje prednostne naloge vključijo inovacije, infrastrukturo, promet in upravljanje virov; vendar meni, da bi morala biti na voljo določena stopnja prilagodljivosti za upoštevanje obsega programov, izhodiščnega stanja v posamezni regiji in rezultatov, ki jih je treba doseči, da bi bile te prednostne naloge prikrojene posebnim potrebam posamezne regije; v zvezi s tem poudarja, da je treba inovacije razlagati široko v skladu z vodilno pobudo Unija inovacij; ugotavlja, da so mala in srednja podjetja glavni vir delovnih mest v EU in ugodna podlaga za poslovne ideje; poudarja, da je treba še naprej in okrepljeno podpirati mala in srednja podjetja glede na ključno vlogo, ki jo lahko imajo pri izvajanju strategije EU 2020; poudarja, da je treba v okviru vodilne pobude Unija inovacij uporabljati širok koncept inovacij, pri tem pa še naprej lajšati dostop malih in srednjih podjetij do sredstev; poudarja, da mora obstajati možnost za predlaganje in izvajanje nadaljnjih prednostnih nalog na prostovoljni osnovi in v skladu z načelom subsidiarnosti; zahteva, naj se energija, izobraževanje in usposabljanje ter ukrepi za odpravljanje revščine uvrstijo med predlagane prednostne naloge;

63.

zahteva, naj se preprečijo zamude pri začetku izvajanja programov in načelno pospešijo postopki odločanja in ocenjevanja; poudarja, da je to izredno pomembno predvsem za mala in srednja podjetja; zahteva tudi, naj se izboljša tehnična oprema, ki je na voljo ustreznim upravnim organom, ki morajo biti tesneje povezani, naj se zmanjšajo zahteve glede objave, roki za razpise in oddajo pa občutno skrajšajo; poziva Komisijo, naj oceni, ali je mogoče vzpostaviti pilotna področja, da se preskusijo nove ureditve v manjšem obsegu, preden bi začele veljati za vse ostale regije, s čimer bi ugotovili možne težave pri izvajanju;

64.

zahteva, da je financiranje v okviru razvojnih in naložbenih partnerstev vezano na pogoje, ki se določijo v dialogu med Komisijo in državami članicami; meni, da morajo ti vnaprej določeni pogoji pripraviti države članice do tega, da izvedejo reforme, da se zagotovi učinkovita uporaba sredstev na področjih, ki so neposredno povezana s kohezijsko politiko, da je treba države članice po potrebi pozvati k temu in da bi morala biti sredstva odvisna od teh pogojev; poziva k temu, da se udeleženim pri upravljanju operativnih programov omogoči, da vplivajo na pogoje; meni, da je ustrezno, da ti pogoje vsebujejo zlasti pravilno izvajanje obstoječe zakonodaje EU (o regulaciji cen, razpisnih postopkih, prometu, okolju in zdravju), da bi tako preprečili nepravilnosti in zagotovili učinkovitost; vendar zavrača zahteve, naj države članice izvedejo temeljne socialne in ekonomske reforme; vsi pogoji morajo v celoti spoštovati načeli subsidiarnosti in partnerstva;

65.

meni, da novi pogoji udeleženim akterjem ne smejo nalagati dodatnih upravnih bremen; spodbuja razvoj doslednih in standardnih sistemov pogojevanja za ESRR in ESS, ki jih bo mogoče objektivno oceniti;

66.

meni, da je Komisija odgovorna za oblikovanje pogojev in nadziranje njihovega izvajanja, in predlaga ustrezne akcijske načrte za države članice in regije;

67.

pozdravlja predlog Komisije o močnejši usmerjenosti kohezijske politike v rezultate s predhodno določitvijo primernih ciljev in kazalnikov; poudarja, da morajo biti ti kazalniki maloštevilni, vsi jasno opredeljeni in merljivi ter neposredno povezani z učinkom financiranja ter da jih je treba določiti sporazumno z regijami/državami članicami; vendar meni, da bi morali vsi predlagani instrumenti in merila za merjenje uspešnosti tudi nadalje temeljiti na kvalitativnem pristopu do programov;

68.

meni, da morajo kazalniki za določanje regionalnih subvencij iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada temeljiti na najnovejših statističnih podatkih Eurostata, da bi v celoti upoštevali ekonomski in socialni učinek krize na regije;

69.

zahteva, da se učinkovitost in preglednost Evropskega socialnega sklada okrepi z dejavnostmi, ki bodo bolj usmerjene v rezultate, in poziva k vnaprejšnji opredelitvi jasnih in merljivih ciljev in kazalnikov rezultatov, povezanih neposredno z namenom financiranja, ki bodo merili zlasti uspeh pri boju proti revščini in socialni izključenosti ter vključevanju v visokokakovostno zaposlitev; meni, da je treba v opredelitev teh ciljev in kazalnikov vključiti zainteresirane strani na vseh ravneh upravljanja in da jih je treba opredeliti jasno in pravočasno pred začetkom financiranja, da bodo lahko države članice in Komisija ocenile dosežene rezultate in uporabile izkušnje v naslednjem obdobju načrtovanja; podpira predlog Komisije, da bi bilo dodeljevanje sredstev Evropskega socialnega sklada odvisno od predhodne izpolnitve pogojev, vključno s pogojem glede prenosa zakonodaje in ciljev EU, ki so nujno potrebni za uspešnost ukrepov Evropskega socialnega sklada, ter izvajanja strukturnih reform in zagotavljanja ustreznih upravnih zmogljivosti; poudarja, da usmerjenost v rezultate ne sme prikrajšati manjših upravičencev ali jim postavljati novih ovir za dostop ali izpostavljati tveganjem;

70.

meni, da je javno in zasebno sofinanciranje eno temeljnih načel kohezijske politike; zahteva pregled zgornje meje sredstev EU, ki bi morala bolj upoštevati regionalne stopnje razvoja, evropsko dodano vrednost in vrste financiranih ukrepov ter se ustrezno zvišati ali znižati;

71.

poziva države članice in regije, naj odobrena sredstva za sofinanciranje načrtujejo daljnovidno in jih okrepijo s finančnim inženiringom;

72.

zahteva, naj se pri neposrednih subvencijah za podjetja upošteva, da sredstva kohezijske politike ne vplivajo toliko na odločitve podjetij, zlasti velikih, o odprtju obrata na dani lokaciji, ampak si sredstva prilastijo podjetja, ki so že prej sprejela odločitev (mrtvi učinek), in zato poziva, da se pomoč velikim zasebnim podjetjem usmeri v naložbe v raziskave in razvoj ali da se bolj kot doslej zagotovi neposredno s financiranjem infrastrukture; poleg tega zahteva, da se v splošno ureditev o strukturnih skladih vključijo jasne določbe, ki bodo izključevale kakršnokoli financiranje EU za selitve podjetij znotraj EU ter občutno znižale prag za pregled naložb v preselitev, izključile velika podjetja iz neposrednih subvencij in omejile trajanje dejavnosti na deset let;

73.

priznava učinek vzvoda in mobilizacijske možnosti novih finančnih instrumentov ter načeloma podpira okrepljeno financiranje s posojili in zahteva, naj se uporaba obnovljivih finančnih instrumentov razširi na področja, upravičena do sredstev, ki se izkažejo za primerna; zato zahteva poenostavitev postopkov in večjo mero pravne varnosti za celotno obdobje financiranja ter vzpostavitev registra EU, ki bi prikazoval, katerim projektom so bila zagotovljena posojila in katerim subvencije; poziva k prilagodljivosti instrumentov, da bodo smiselni in izvedljivi za vse regije in mesta; meni, da bi morala odgovornost za uporabo sredstev najpozneje po koncu obdobja financiranja preiti na nacionalno raven ali raven projekta; ugotavlja, da v sedanjem obdobju niso vse države članice sprejele decentraliziranega pristopa k uporabi finančnih instrumentov, kot je JESSICA; poudarja potrebo po neposrednem dostopu za mesta;

74.

poudarja, da je treba zagotavljanje nepovratnih sredstev vedno ohraniti kot možnost in da mora biti odgovornost tistih, ki delujejo na kraju samem, da uporabijo tako sestavo sredstev, ki najbolje ustreza regionalnim potrebam;

75.

meni, da mora EIB okrepiti vlogo pri financiranju infrastrukture vseevropskih omrežij; zahteva večji poudarek na samostojnih javno-zasebnih partnerstev; meni, da ima Evropski parlament pri tem načeloma veliko odgovornost za zagotovitev preglednosti ter v zvezi z odločanjem in nadzorom;

76.

pozdravlja uspešno sodelovanje med EIB in Komisijo pri izvajanju treh skupnih pobud – JESSICA, JEREMIE in JASMINE –, ki bi naj povečale učinkovitost in uspešnost kohezijske politike ter izboljšale delovanje strukturnih skladov; poziva Komisijo, naj še naprej dejavno sprejema skupne pobude z EIB, zlasti na področju kohezijske politike, ter zagotovi finančno podporo za mala in srednja podjetja;

77.

meni, da so nepovratna globalna sredstva na podregionalni ravni ustrezno orodje za oblikovanje samostojnih inovacijskih strategij v skladu s cilji evropske regionalne politike;

78.

kljub temu zavrača kvote ali obveznosti za nepovratna globalna sredstva, saj lahko nasprotujejo določitvi pomembnih prednostnih nalog, prilagojenih potrebam regij;

79.

meni, da se je sedemletno programsko obdobje izkazalo kot dobro, kar zadeva kohezijsko politiko, in da bi se moralo ohraniti najmanj do konca naslednjega obdobja načrtovanja (2020); vendar zahteva hitrejšo ponovno strateško oceno osnovnih pogojev, da bi se lahko še hitreje in bolj prilagodljivo odzvali na izredne dogodke (kot so finančna kriza, energetska kriza ali naravne katastrofe);

80.

vseeno poudarja, da so se proračun EU v sedanji strukturi in mehanizmi dodeljevanja, ki temeljijo na uredbah o različnih skladih, izkazali kot učinkoviti predvsem za izvajanje kohezijske in strukturne politike, tako da so spremembe potrebne samo, če se niso obnesli postopki ali obstajajo neskladja s finančno uredbo; pri tem podpira predloge Komisije o uskladitvi pravil, ki veljajo za vse sklade, ki so na voljo za regionalni razvoj; vendar zahteva, da je treba tudi pri še tako neznatni spremembi ustaljenih, preverjenih in preizkušenih struktur postopati zelo previdno, da bi tako preprečili nepravilno delovanje in negotovost za nacionalne in regionalne upravne organe ter povečanje bremena za upravičence, zlasti tiste z majhnimi strukturami in omejenimi zmogljivostmi;

81.

meni, da je vključitev ciljev strategije Evropa 2020 v obstoječi sistem ciljev in skladov izvedljiva; zavrača razdelitev proračuna EU na pojmovne postavke "pametna”, "vključujoča” ali "trajnostna” rast ter razpršitev kohezijske politike na različne proračunske postavke; meni, da bi morala imeti ta politika v proračunu EU svojo postavko;

82.

meni, da bo kohezijska politika po letu 2013 še bolj prispevala k nadaljnjemu in trajnostnemu razvoju regij EU in da je odločilna za medsektorsko izvajanje strategije Evropa 2020, zato zahteva vsaj enako dodelitev proračunskih sredstev;

83.

opozarja, da Računsko sodišče že več let poroča, da kvota napak pri plačilih na področju kohezije znaša več kot 5 %, vendar ugotavlja, da je bila pri zadnjem postopku razrešnice nižja od 11 %, kot kaže letno poročilo Računskega sodišča, ter da so nadzorni in kontrolni sistemi le deloma učinkoviti; nadalje poziva k pojasnitvi metode izračuna napak, saj razhajanje med podatki, ki jih posredujeta Računsko sodišče in Komisija, povzroča zmedo in nezaupanje v uradne podatke;

84.

poziva k sprejetju strožjih pravil nadzora nad nepravilnostmi pri uporabi strukturnih skladov za države članice, pri katerih je stopnja nepravilnosti pri uporabi sredstev iz strukturnih skladov visoka, ter pravil za postopek sistematične prekinitve in odložitve plačil, takoj ko so na voljo dokazi o bistvenih pomanjkljivostih v delovanju akreditiranih organov; hkrati poziva, naj se odpravijo nepotrebne kontrole v državah članicah, ki imajo ustrezen sistem za upravljanje sredstev; meni, da bi bilo treba načeli "pogodbe o zaupanju" in "enotne revizije" uporabljati čim pogosteje;

85.

poziva države članice/javne organe, naj določijo organe ali subjekte, ki bodo edini odgovorni za pravilno upravljanje sredstev iz strukturnih skladov;

86.

meni, da so letne revidirane izjave o upravljanju na ravni vodij organov, ki upravljajo sredstva (plačilno mesto/upravni organ), primerno sredstvo za krepitev verige poročanja in nadzora, ter poudarja brezpogojno potrebo po vsebinski pravilnosti takšnih izjav; zato poziva k sistemu sankcij za napačne izjave; nadalje podpira namen nacionalnih izjav o zanesljivosti;

87.

poziva Komisijo, naj že v naslednjem programskem obdobju prevzame večjo odgovornost za izboljšanje nacionalnih upravnih postopkov; v zvezi s tem meni, da so nujne poenostavitve in pojasnitve upravljanja programov podpore, zlasti na področju finančnega izvajanja in finančnega nadzora; zato meni, da je dolžnost Komisije izvajati postopke akreditacije nacionalnih oz. zveznih uprav in inšpekcijskih organov; meni, da bi uspešna akreditacija in nižje kvote napak morale zagotavljati pravico do poenostavljenega poročanja;

88.

poleg tega poziva, da je treba okrepiti nadzorno vlogo Komisije z uvedbo sistematske prekinitve in odloga plačil, takoj ko bi ugotovljeni dokazi kazali na znatne pomanjkljivosti v delovanju akreditiranih organov; Komisijo tudi poziva, naj uvede zanesljivejše načrte za povečanje stopnje povračil napačnih plačil;

89.

poziva k poenostavitvi sistema inšpekcijskih pregledov in zmanjšanju njihovega števila ter k pojasnitvi ustrezne odgovornosti Komisije in držav članic; poziva k uporabi postopka inšpekcijskih pregledov na eni ravni, po katerem bi države članice pregledovale projekte, Komisija pa sisteme inšpekcijskih pregledov v državah članicah;

90.

meni, da je treba za izboljšanje učinkovitosti operativnih programov v večji meri uporabljati konkurenčne postopke za izbiro projektov znotraj regij;

91.

zaradi zmanjšanja birokracije zahteva splošno uporabo standardnih postopkov z višjimi stroški na standardno enoto in pavšali splošnih stroškov, kjer je tak sistem primeren; zahteva večje upoštevanje načela sorazmernosti, kar pomeni, da se za izvajanje manjših programov zahtevajo bistveno manjše obveznosti poročanja in preverjanja;

92.

poziva Komisijo, naj vodi javno letno evidenco kršitev za pomanjkljivo in/ali zapoznelo spoštovanje obveznosti poročanja in objavljanja ter za nepravilnosti, zlorabe in goljufije pri uporabi strukturnih skladov; poziva, naj bodo te informacije razčlenjene po državah članicah in skladih;

93.

izraža zaskrbljenost, ker birokratske formalnosti malim podjetjem in malim organizacijam onemogočajo dostop do strukturnih sredstev; zahteva, naj bodo ustrezni predpisi in tehnična dokumentacija čim bolj jasni;

94.

za novo programsko obdobje zahteva postopek letnih obračunov tudi za večletne programe;

95.

meni, da so za celoten sistem izvajanja in nadzora potrebne bolj učinkovite rešitve e-uprave (enotni obrazci); poziva k izmenjavi izkušenj med državami članicami, ki jo bo usklajevala Komisija, kot tudi k usklajenemu izvajanju prek skupin upravnih in nadzornih organov;

96.

podpira predlog Komisije, naj se nacionalnim organom izdatki povrnejo šele, ko bodo upravičencem izplačana sredstva EU; meni, da bo to pospešilo postopek izplačil in odločilno spodbudilo k strožjemu nacionalnemu nadzoru; vendar opozarja, da bi lahko na ravni držav članic ali regij nastopile težave z likvidnostjo, zato bi bilo treba uvesti ustrezno varovanje pred tveganjem;

97.

meni, da je okrepljena usmerjenost plačil v rezultate, h kateri poziva Komisija, protislovna, saj bodo ti doseženi, če bodo projekti najprej financirani; se boji, da bo spremljanje zelo birokratsko, vendar meni, da so sprejemljive zahteve, da se izplačilo pogojuje z dokazano skladnostjo med projekti in na primer strategijo 2020;

98.

meni, da je po izplačilu sredstev EU za projekte sicer potrebno povračilo izdatkov, vendar banke in druge finančne inštitucije upravičencev ne bi smele biti dodatno obremenjevati z obrestnimi merami, ki ne odražajo majhnega dejavnika tveganja takih posojil;

99.

poziva k diverzifikaciji sankcijskih mehanizmov, med drugim v obliki sistema bonusov za države članice, v katerih je izvajanje pravilno, zlasti z upravnimi olajšavami;

100.

opozarja, da je posebnost Evropskega socialnega sklada v nasprotju z drugimi strukturnimi skladi v tem, da je tesno povezan s ciljnimi skupinami, ki jih podpira, in da ga je treba oblikovati tako, da bo omogočal veliko število manjših lokalnih projektov; poziva k temu, naj se od držav članic zahteva, da sredstva takoj posredujejo za projekte in se tako prepreči, da bi imeli manjši upravičenci težave; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo prožnost pri finančnem izvajanju programov, upoštevajo načelo sorazmernosti glede potrebnega časa, truda in finančnih prispevkov ter poenostavijo postopke in zmanjšajo pretirane upravne stroške in druge ovire v korist projektov in morebitnih upravičencev, da bi Evropski socialni sklad bolje prispeval k doseganju ciljev EU na področju rasti in ustvarjanja delovnih mest; poziva Komisijo, naj poveča izbiro glede možnosti financiranja, ki jih imajo na razpolago organi upravljanja in upravičenci, ter predlaga možnost, da se ob običajnem računovodstvu uporabi metoda standardnih stroškov;

101.

podpira predlog Komisije, naj se v nekaterih situacijah razen za prvo leto financiranja in čezmejne programe dosledno uporabljata pravili N+2 in N+3, po možnosti na ravni dodelitve sredstev državam članicam, da se omogoči večja prožnost, ter da mora kakršno koli odstopanje od pravila samodejnega preklica dodelitve odražati le prilagoditev dodatnemu upravnemu bremenu, povezanemu z novimi določbami o strateškem načrtovanju, usmerjenosti v rezultate in predhodni pogojenosti; pri čezmejnih programih zagovarja celo pravilo N+3, da se upoštevajo počasnejši upravni postopki zaradi jezikovnih in kulturnih izzivov; meni, da to zagotavlja ravnotežje med visokokakovostnimi naložbami ter gladkim in hitrim izvajanjem programov;

102.

poudarja pomen evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta za kohezijsko politiko z vidika čezmejnega sodelovanja z državami zunaj EU; je seznanjen s sedanjimi težavami pri izvajanju programa; je prepričan, da bo treba programe čezmejnega sodelovanja evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta nujno spet vključiti v kohezijsko politiko; meni, da prav infrastrukturne (prometne, energetske in okoljske) povezave s sosednjimi državami ugodno vplivajo na evropske obmejne regije; zahteva, naj se sredstva iz evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta bolj usmerijo v strateške potrebe v zvezi z oskrbo z energijo in transportno infrastrukturo; poudarja vlogo, ki jo imajo lahko pri tem makroregije; poziva Komisijo, naj preuči možnost ustvarjanja večjih sinergij med pobudami v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj, instrumentom predpristopne pomoči, evropskim sosedskim in partnerskim instrumentom ter Evropskim razvojnim skladom; Komisijo tudi poziva, naj oceni, ali bi bilo mogoče strukture, ki se že uporabljajo v regionalnih politikah, uporabiti tudi za upravljanje evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta;

103.

poudarja tudi pomen širitvenega procesa EU za kohezijo, pri katerem instrument za predpristopno pomoč (IPA) kandidatkam za pristop pomaga pri vsebinskih in organizacijskih pripravah na izvajanje kohezijske politike; opozarja na težave z izvajanjem v državah članicah; opozarja na prvotne cilje instrumenta za predpristopno pomoč, zlasti na financiranje krepitve zmogljivosti in vzpostavljanja institucij ter podpiranje priprav držav kandidatk na izvajanje kohezijske politike Skupnosti, da bi bile pripravljene na celovito izvajanje pravnega reda Skupnosti v času pristopa; poziva Komisijo, naj opredeli težave pri sedanjem delovanju instrumenta za predpristopno pomoč;

104.

ponavlja zahtevo po odgovorni vključitvi Odbora za regionalni razvoj v prihodnje oblikovanje teh instrumentov;

105.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter predsednikom regij EU in zveznih dežel.