11.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 380/31

—

ob upoštevanju Lizbonske pogodbe in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki sta začeli veljati 1. decembra 2009,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. oktobra 2010 z naslovom "Pametna pravna ureditev v Evropski uniji" (KOM(2010)0543),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2010 o boljši pripravi zakonodaje – 15. letno poročilo Evropske komisije o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti v skladu s členom 9 Protokola (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. oktobra 2008 o boljši pripravi zakonodaje 2006 v skladu s členom 9 Protokola o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. septembra 2007 o boljši pripravi zakonodaje 2005: Uporaba načel subsidiarnosti in sorazmernosti – 13. letno poročilo (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. julija 2007 o zniževanju z zakonodajo predpisanih upravnih stroškov (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. maja 2006 o boljši pripravi zakonodaje 2004: Uporaba načela subsidiarnosti – Dvanajsto letno poročilo (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. aprila 2004 o oceni učinka zakonodaje Skupnosti in postopkov posvetovanja (6),

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo z dne 16. decembra 2003 o boljši pripravi zakonodaje,

—

ob upoštevanju skupnega medinstitucionalnega pristopa k pripravi ocen učinka, o katerem so se novembra 2005 dogovorili Parlament, Svet in Komisija,

—

ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 3/2010,

—

ob upoštevanju ugotovitev študije o ocenah učinka v državah članicah EU, ki jo je naročil Evropski parlament,

—

ob upoštevanju smernic Komisije z dne 15. januarja 2009 za izvajanje ocen učinka in prilog k tem smernicam (SEK(2009)0092),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. junija 2002 o oceni učinka (KOM(2002)0276),

—

ob upoštevanju okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo z dne 20. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. oktobra 2010 z naslovom "Celostna industrijska politika za dobo globalizacije: konkurenčnost in trajnost v središču pozornosti" (KOM(2010)0614),

—

ob upoštevanju poročila odbora za oceno učinka iz leta 2010 z dne 24. januarja 2011 (SEK(2011)0126),

—

ob upoštevanju pisma z dne 16. novembra 2010, ki ga je predsednica Odbora za pravice žensk in enakost spolov poslala poročevalki o pridobljeni izkušnji po oceni učinka, ki je bila opravljena glede učinka, ki ga je imelo podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7–0159/2011),

A.

ker ocene učinka predstavljajo sistematično vrednotenje pričakovanih posledic zakonodajnih ukrepov,

B.

ker mora biti uvedba preglednega, jasnega, učinkovitega in visokokakovostnega regulativnega okolja ena od prednostnih nalog politike Evropske unije,

C.

ker ocene učinka pozitivno prispevajo k splošno kakovostnejši zakonodaji Skupnosti v smislu njene boljše priprave,

D.

ker težave pri prenosu in izvajanju veljavnega prava Unije med drugim nastajajo zaradi pomanjkljivo pripravljenih zakonodajnih besedil, za kar so odgovorni vsi evropski zakonodajni organi,

E.

ker Lizbonska pogodba vsebuje horizontalne socialne in okoljske klavzule (člena 9 in 11 PDEU), ki jih je treba upoštevati pri opredelitvi in izvajanju politik in dejavnosti Unije, zahtevajo pa poglobljeno analizo socialnega in okoljskega učinka vsake predlagane zakonodaje;

F.

ker so lahko ob sprejemanju novih zakonov, pa tudi pri poenostavitvi ali prenovitvi veljavnih zakonov in ugotavljanju njihove skladnosti s temeljnimi pravicami, ocene učinka koristne za boljše vrednotenje njihovih socialnih, gospodarskih, okoljskih in zdravstvenih posledic, s čimer prispevajo k manjši birokraciji, zagotavljajo pa tudi skladnost politik EU pri doseganju splošnih ciljev, ki jih je določil Evropski svet,

G.

ker je po mnenju Komisije odbor za oceno učinka neodvisen, čeprav deluje pod vodstvom predsednika Komisije in ga sestavljajo visoki uradniki iz različnih generalnih direktoratov, predseduje pa mu namestnik generalnega sekretarja; ker to vodi do pristranskih informacij in torej do kršitve potrebne nevtralnosti,

H.

ker se je Evropski parlament večkrat zavzel za uvedbo neodvisnih ocen učinka v Evropski uniji,

I.

ker ocene učinka, ki jih izvaja Komisija, niso vedno na enaki kakovostni ravni in pogosto služijo le kot utemeljitev zakonodajnega predloga, ne zagotavljajo pa objektivnega tehtanja dejstev,

J.

ker ocene učinka ne smejo postavljati novih, nepotrebnih birokratskih ovir pri nadaljnjem razvoju ali uveljavljanju evropske zakonodaje in politik,

K.

ker so se Parlament, Svet in Komisija v medinstitucionalnem sporazumu z dne 16. decembra 2003, v skupnem medinstitucionalnem pristopu k pripravi ocen učinka iz novembra 2005 in v okvirnem sporazumu med Parlamentom in Komisijo z dne 20. oktobra 2010 dogovorili o pripravi načrta za boljšo pripravo zakonodaje, ta resolucija pa vsebuje konkretne predloge za izboljšanje ocen učinka,

L.

ker si Komisija v industrijski politiki prizadeva za nov pristop, zaradi česar je treba vse politične predloge, ki znatno vplivajo na gospodarstvo, temeljito analizirati v smislu njihovih posledic za konkurenčnost,

1.

poudarja, da so ocene učinka pomembno orodje za pametne in boljše predpise v celotnem političnem ciklusu, ki bi ga morali pripravljavci predpisov EU pogosteje uporabljati kot pomoč pri učinkovitejšem ovrednotenju gospodarskih, socialnih, okoljskih in zdravstvenih posledic njihovih političnih izbir in njihovega učinka za temeljne pravice državljanov, pri tem pa bi morali ves čas kot enega izmed meril upoštevati analizo stroškov in koristi;

2.

pozdravlja sporočilo o pametnih predpisih in poudarja, da morajo imeti ocene učinka ključno vlogo v celotnem političnem ciklusu, od snovanja do izvajanja, uveljavljanja, ocenjevanja in revizije zakonodaje; poudarja pomen resnično premišljenega in dobro obveščenega odločanja v fazi snovanja zakonodajnih predlogov, ker lahko to prispeva k boljši kakovosti rezultatov in h krajšemu zakonodajnemu postopku;

3.

poudarja, da so temeljite ocene učinka potrebne za kakovostno zakonodajo in njen pravilen prenos, izvajanje in izvrševanje;

4.

poudarja, da ocena učinka v nobenem primeru ne more nadomestiti politične razprave in demokratičnega postopka odločanja zakonodajalca, ampak služi le kot strokovna priprava za sprejetje politične odločitve;

5.

poudarja, da se morajo ocene učinka izvajati v zgodnji fazi razvoja politike; poudarja, da morajo biti popolnoma neodvisne ter da se morajo vedno opirati na utemeljeno in objektivno analizo možnih učinkov;

6.

poudarja, da so se v skladu z medinstitucionalnim sporazumom o boljši zakonodaji sozakonodajalci zavezali, da bodo oceno učinka izvedli pred sprejetjem vsake bistvene dopolnitve, če bodo mnenja, da je to primerno in potrebno za zakonodajni postopek;

7.

meni, da je v postopek izdelave ocene učinka treba vključiti zunanje strokovnjake z vseh področij politik, pa tudi vse zainteresirane strani, da se zagotovi neodvisnost in objektivnost; v zvezi s tem opozarja na temeljno razliko med javnim posvetovanjem in neodvisno oceno učinka; opozarja, da bi morale biti za končni rezultat in nadzor metodologije in kakovosti ocene učinka še naprej odgovorne institucije Evropske unije, da bi tako zagotovili, da bi bile ocene učinka izdelane po enako visokih merilih;

8.

se zavzema za čim večjo preglednost pri pripravi ocen učinka ter za predčasno objavo celovitih časovnih načrtov za predlagano zakonodajo, tako da bi bil zagotovljen enak dostop do zakonodajnega postopka za vse zainteresirane strani; zato meni, da bi bilo treba čas, ki ga ima Komisija za posvetovanje, podaljšati na 12 tednov;

9.

meni, da ne bi smelo biti možno, da ocene učinkov projektov ali zakonodaje, ki jih podpira javna uprava ali njena odvisna podjetja, odobri ta uprava;

10.

meni, da je bistveno, da države članice ocene učinka predhodno preverijo ter tako ocenijo vpliv zakonodajnega predloga na nacionalne zakonodaje in javne politike; poziva k izvajanju obsežnejših naknadnih ocen in dodatnemu premisleku o vključitvi obveznih korelacijskih tabel, na podlagi katerih bi lahko ugotovili, ali so države članice ustrezno uveljavile zakonodajo EU in uresničile njene cilje;

11.

meni, da je ocena učinka primeren instrument za preverjanje ustreznosti predlogov Komisije, še zlasti njihove skladnosti z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, in za jasnejšo razlago sozakonodajalcem in javnosti o razlogih za izbiro določenega ukrepa;

12.

poudarja, da so ključni elementi dobre ocene učinka prepoznavanje problema, posvetovanje z deležniki, opredelitev ciljev, ki jih je treba doseči, in oblikovanje možnih strateških ukrepov;

13.

meni, da je pomembno, da nove zakonodajne predloge spremlja ocena učinka; opozarja, da to lahko velja tako za poenostavitve in preoblikovanja prava Skupnosti kot za delegirane in izvedbene akte v skladu s členom 290 oziroma členom 291 PDEU, kjer je to primerno;

14.

meni, da je ocena učinka "živ" dokument, ki je del postopka priprave zakonodaje; poudarja, da je treba zagotoviti dovolj prožnosti, ki bo v prihodnje omogočala izvajanje ocen učinka med samim postopkom priprave zakonodaje;

15.

poziva, naj se ocene učinka ne osredotočajo izključno na analizo stroškov in koristi, ampak naj v skladu z načelom celovitega pristopa upoštevajo več različnih meril in tako zakonodajalcu zagotovijo čim bolj celovito sliko; v zvezi s tem opozarja na gospodarske, socialne in okoljske vidike, omenjene v medinstitucionalnem sporazumu z dne 16. decembra 2003 in v skupnem pristopu iz leta 2005, ki jih je treba združiti v skupno oceno; ob tem poudarja, da je treba zagotoviti doslednost med politikami in dejavnostmi EU, in sicer z upoštevanjem vseh njenih ciljev in v skladu z načelom prenosa pristojnosti iz člena 7 PDEU;

16.

predlaga, da se v okviru ocen učinka stalno izvaja analiza stroškov in koristi, tj. preverjanje stroškovne učinkovitosti vseh programov in ukrepov, ki vplivajo na odhodke, ter se preučijo možni učinki za mala in srednja podjetja (MSP); v zvezi s tem poziva k dosledni uporabi testa MSP v skladu z aktom o malih podjetjih iz leta 2008; v zvezi s tem opozarja, da je treba pri vsakem novem zakonu, ki bremeni MSP, skrbno oceniti obstoječe predpise, da bi tako zmanjšali skupno regulativno obremenitev MSP;

17.

zahteva, da se v okviru ocen učinka izvede natančna analiza vseh predlogov politik, ki znatno vplivajo na konkurenčnost industrije; nadalje poziva k izvedbi naknadne ocene učinka zakonodaje EU na konkurenčnost evropskega gospodarstva; opozarja, da je v sporočilu o celostni industrijski politiki za dobo globalizacije tudi Komisija napovedala takšno ravnanje;

18.

poudarja, da se je treba, preden se predlaga nova zakonodaja, naučiti iz naknadnih ocenjevanj veljavne zakonodaje in analiz ustrezne sodne prakse Sodišča ter da je potrebna ustrezna razprava o strateških izbirah, ki so na voljo znotraj določene politike;

19.

predlaga, da se v ocenah učinka na evropski ravni oceni tudi evropska dodana vrednost v smislu znižanja stroškov, ki bi ga zagotovila evropska rešitev, oziroma dodatnih stroškov v državah članicah, če ne bi bilo rešitve na ravni EU;

20.

meni, da je treba pri ocenah učinka upoštevati učinek na gospodarska partnerstva EU, pa tudi posledice izbire določenega evropskega standarda namesto mednarodnega;

21.

poudarja, da morajo ocene učinka v celoti obravnavati razpoložljive možnosti, ki so na voljo zakonodajalcu, te pa morajo vedno vključevati tudi temeljito analizo možnosti neukrepanja;

22.

poudarja, da ocene učinka ne smejo povečati birokracije in povzročiti nepotrebnih zamud v zakonodajnem postopku; vseeno pa je treba ocenam učinka dati dovolj časa, da bi lahko prinesle zanesljiv rezultat; v zvezi s tem poudarja, da se ocene učinka ne smejo zlorabiti za preprečevanje sprejetja neželenih pravnih predpisov; zato predlaga, da se zagotovijo tehnični in upravni pogoji za hitro in pravočasno izvajanje ocen učinka, na primer z instrumenti, kot so okvirni sporazumi, pospešen postopek javnih razpisov in optimalna uporaba lastnih virov;

23.

v smislu načela primerov najboljše prakse poziva k upoštevanju izkušenj drugih držav, v katerih se ocene učinka izvajajo že vrsto let, saj se bodo tako ocene učinka na ravni Evropske unije še izboljšale;

24.

poziva k posodabljanju ocen učinka skozi celoten zakonodajni postopek, da bodo tako upoštevane spremembe, do katerih bo prišlo v tem postopku;

25.

poudarja, da se morajo ocene učinka izvajati ne le pred sprejetjem zakonodajnega besedila (predhodno), temveč tudi po njem (naknadno); opozarja, da je to pomembno za boljšo oceno o tem, ali so bili cilji določenega predpisa dejansko doseženi in v kolikšni meri je treba predpis prilagoditi oziroma zakaj ga je treba ohraniti; kljub temu poudarja, da naknadna ocena ne sme nikoli nadomestiti obveznosti Komisije, ki mora kot "varuhinja Pogodb" učinkovito in pravočasno spremljati izvajanje prava Unije v državah članicah;

26.

poudarja osnovno odgovornost Komisije za izvajanje visoko kakovostnih ocen učinka njenih predlogov, ko uveljavlja pravico do pobude v skladu s Pogodbo;

27.

priznava, da je Komisija v preteklih letih optimizirala ocene učinka, vendar poudarja, da jih mora še dodatno izboljšati;

28.

v zvezi s tem opozarja na odbor Komisije za oceno učinka, ki je bil ustanovljen leta 2006 in je v veliki meri odgovoren za nadaljnji razvoj ocen učinka Komisije;

29.

poudarja, da so člani odbora za oceno učinka le formalno neodvisni, saj jih imenuje predsednik Komisije, katerega navodila sprejemajo, zato ni mogoče govoriti o popolni neodvisnosti; zato poziva k temu, da člane odbora za oceno učinka pred njihovim imenovanjem preverita Evropski parlament in Svet, da ne bodo več vezani na navodila predsednika Komisije; poziva, naj delo odbora za oceno učinka in strokovnjakov poteka v okviru javnih pristojnosti ob največji možni preglednosti, da se njihova neodvisnost lahko preveri v praksi;

30.

poziva tudi, naj se v delo odbora za oceno učinka vključijo strokovnjaki z vseh političnih področij, pa tudi vse zainteresirane strani; poziva, naj ti strokovnjaki ne prihajajo iz služb Komisije in naj ne bodo vezani na njena navodila;

31.

spodbuja k zgodnji in celoviti vključitvi Evropskega parlamenta in zlasti pristojnih parlamentarnih odborov, na primer z obveščanjem in vmesnimi poročili, v celoten proces priprave ocene učinka in v delo odbora za oceno učinka; poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu ob predložitvi zakonodajnega predloga pošlje po dve do štiri strani dolge povzetke s celovito oceno učinka, ki bo po potrebi vključevala pojasnilo, zakaj določena ocena učinka ni bila izvedena; s tem bosta ti dve instituciji lahko preverili, ali so obravnavana vsa ustrezna vprašanja, ne da bi z vplivanjem na dejansko ocenjevanje ogrozili neodvisnost ocene;

32.

ugotavlja, da bi se morala Komisija pri pripravi ocene učinka posvetovati tudi z državami članicami, saj morajo te direktive pozneje prenesti v nacionalno zakonodajo in nacionalni organi praviloma bolje vedo, kakšen vpliv imajo predpisi v praksi;

33.

poudarja, da pametni predpisi, ki temeljijo na popolni in objektivni oceni učinka, ostajajo skupna odgovornost evropskih institucij in držav članic ter da mora Komisija zato upoštevati tudi povratne informacije, ki jih prejme od Evropskega parlamenta, Odbora regij, Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in držav članic;

34.

opozarja, da je treba pred dokončnim sprejetjem ocene učinka njene začasne ugotovitve vedno ponuditi v zunanji pregled; zato se zavzema za to, da je ta pregled dostopen javnosti;

35.

opozarja na kritiko Evropskega računskega sodišča, da Komisija včasih začne obravnavo zakonodajnih pobud, čeprav proces priprave ocene učinka še ni zaključen; poleg tega je seznanjen s kritikami, da vsem političnim opcijam ni namenjena enaka raven pozornosti; poudarja, da je treba v procesu priprave ocene učinka v celoti upoštevati vse politične opcije;

36.

poziva k večji preglednosti s splošno objavo vseh strokovnjakov in drugih udeležencev, ki so sodelovali v procesu priprave ocene učinka, in njihovih izjav o interesih;

37.

v zvezi z javnimi posvetovanji spodbuja pravočasno obveščanje zainteresiranih strani o načrtovanem posvetovanju; nadalje predlaga, da zainteresirane strani v okviru javnih posvetovanj dobijo tudi priložnost, da izrazijo mnenje o ocenah učinka, in sicer pravočasno, torej pred objavo kakršnega koli predloga Komisije;

38.

zahteva, da so podatki, ki jih uporablja Komisija, zanesljivi in primerljivi;

39.

poziva Komisijo, naj v ocenah učinka sistematično preučuje upravno obremenitev, ki jo prinašajo zakonodajni predlogi, in vedno jasno poudari, katera od preučenih možnosti odpravlja največ upravnih obremenitev oziroma povzroči najmanj dodatne birokracije;

40.

opozarja, da je istočasna predstavitev rezultatov ocene učinka in zakonodajnega predloga neugodna, saj vzbuja vtis, da ocena učinka služi predvsem kot utemeljitev predloga Komisije; zato poziva k zgodnji objavi dokumentov v vseh fazah zakonodajnega postopka ter k temu, da se končna ocena učinka Komisije, ki jo je odobril odbor za oceno učinka, objavi, preden se začnejo posvetovanja med službami;

41.

predlaga, da se vse dokončane ocene učinka Komisije objavijo v posebnih publikacijah Komisije, tako da se je mogoče nanje enostavno sklicevati in da jih lahko javnost enostavno poišče na določeni spletni strani;

42.

zahteva naknadno oceno sprejetih aktov, ki jo mora izvesti Komisija; kljub temu poudarja, da naknadna ocena ne bi smela nikoli nadomestiti omenjene naloge Komisije, da spremlja uporabo prava Unije v državah članicah;

43.

poziva Komisijo, naj pripravi podrobna mnenja o ocenah učinka, ki jih je izvedel Parlament;

44.

poziva odbore, naj dosledneje uporabljajo že obstoječ instrument ocene učinka Parlamenta; opozarja, da obstaja posebna proračunska postavka za pripravo ocen učinka; meni, da je uporaba ocene učinka Parlamenta še posebej potrebna v primerih, ko je bil prvotni predlog bistveno spremenjen;

45.

poleg tega opozarja, da ocene učinka ni treba nujno pripraviti v okviru dolgotrajne študije, temveč se lahko izvede tudi v obliki krajših študij, delavnic in razprav s strokovnjaki;

46.

meni, da bi moral biti v zakonodajne resolucije Parlamenta sistematično vključen standarden stavek, ki bi navajal, da se upoštevajo vse ocene učinka, ki jih izvajajo institucije EU na področjih, ki ustrezajo predlagani zakonodaji;

47.

opozarja, da imajo Parlament in odbori že na voljo mehanizme za preverjanje ocen učinka Komisije; meni, da bi lahko Komisija ocene učinka predstavila ustreznim odborom, kar bi koristno dopolnjevalo preverjanje, ki ga izvaja Parlament; ugotavlja, da je tako preverjanje mogoče med drugim izvajati tudi z dopolnilnimi ocenami učinka, dodatnimi analizami, revizijo ocen učinka Komisije s strani zunanjih strokovnjakov, pa tudi s pripravo posebnih sej z neodvisnimi strokovnjaki; poudarja, da je treba v povezavi s tem še naprej usklajeno razvijati delo tematskih sektorjev Parlamenta;

48.

poudarja, da je mogoče ocene učinka Parlamenta obravnavati kot popravke ocen učinka Komisije;

49.

poziva, naj se na ravni Parlamenta, zlasti pa odborov, ocene učinka Komisije obravnavajo sistematično in kar se da zgodaj;

50.

poudarja, da mora odločitev o pripravi ocene učinka Parlamenta sprejeti pristojni odbor v sodelovanju s poročevalcem; predlaga, da se poslovnik Parlamenta spremeni tako, da bo lahko oceno učinka naročila že četrtina članov odbora;

51.

spodbuja vse svoje odbore, naj pred obravnavo zakonodajnega postopka s Komisijo opravijo poglobljeno razpravo o oceni učinka;

52.

poudarja, da so ocene učinka pomembne tudi med parlamentarnim zakonodajnim postopkom; spodbuja Parlament, naj možnost priprave ocen učinka preuči pri bistvenih predlogih sprememb v vsaki fazi zakonodajnega postopka; opozarja, da to ne sme povzročiti daljših zamud;

53.

poleg tega poziva, naj se posameznim poslancem dodeli pristojnost, da zahtevajo krajše študije, s pomočjo katerih bodo pridobili pomembna dejstva ali statistične podatke na področjih, povezanih z njihovim parlamentarnim delom; predlaga, naj take študije poleg sedanjih nalog pripravlja knjižnica Evropskega parlamenta;

54.

zato poziva Parlament, naj sprejme načrt, po katerem bi njegova knjižnica to storitev nudila poslancem; poudarja, da morajo vsi načrti temeljiti na primerih najboljše prakse parlamentarnih knjižnic, tudi tistih v državah članicah, in da jih je treba izvajati v skladu s strogimi pravili in ob polnem sodelovanju z izvajalci raziskav za odbore;

55.

poudarja pomen, ki bi ga enoten mehanizem za pripravo ocen učinka imel za kakovost in skladnost oblikovanja politike;

56.

zato poziva k vzpostavitvi celovitega procesa priprave ocen učinka v Evropskem parlamentu; v zvezi s tem predlaga, naj se razvije skupen postopek priprave ocen učinka na podlagi skupne sistematike in metodike, ki ju bodo uporabljali vsi odbori;

57.

poudarja, da bi to moralo potekati pod okriljem neodvisne strukture, ki bi uporabljala lastne vire Parlamenta, naprimer z vključitvijo knjižnice in tematskih sektorjev, a bi v njej sodelovali tudi zunanji strokovnjaki, kot so napoteni uradniki iz nacionalnih struktur za ocene učinka, ki bi se v posamezne ocene učinka vključevali ad hoc; struktura bi bila odgovorna Evropskemu parlamentu preko nadzornega odbora, ki bi ga sestavljali poslanci;

58.

poziva k zagotovitvi potrebne upravne infrastrukture, pri čemer mora biti ta proračunsko nevtralna in uporabljati obstoječe vire;

59.

poudarja, da je treba dolgoročno razmisliti o možnosti skupnega pristopa evropskih institucij k pripravi ocen učinka; opozarja, da sta že medinstitucionalni sporazum z dne 16. decembra 2003 in skupni medinstitucionalni pristop k pripravi ocen učinka iz novembra 2005 pozvala k skupnim metodam za pripravo ocen učinka evropskih institucij;

60.

obžaluje, da Evropska komisija zavrača zamisel o splošnem pristopu evropskih institucij k pripravi ocen učinka;

61.

opozarja, da Svet doslej skorajda ni uporabljal instrumenta ocene učinka; zato ga poziva, naj ocene učinka uporablja intenzivneje, po omenjenem medinstitucionalnem skupnem pristopu k ocenam učinka, da bi se izboljšala kakovost njegovega prispevka k zakonodaji EU; poudarja, da si odgovornost za pametne predpise, ki temeljijo na celoviti in objektivni oceni učinka, še naprej delijo institucije EU in države članice;

62.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.