Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spremembah v industriji za razvoj trajnostnih energetsko intenzivnih sektorjev ob upoštevanju cilja energetske učinkovitosti iz strategije Evropa 2020 (mnenje na lastno pobudo)

2012/C 43/01

Poročevalec: Edgardo Maria IOZIA

Soporočevalec: Dirk JARRÉ

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 20. januarja 2011 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Spremembe v industriji za razvoj trajnostnih energetsko intenzivnih sektorjev ob upoštevanju cilja energetske učinkovitosti iz strategije Evropa 2020.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI), zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 17. novembra 2011. Poročevalec je bil g. IOZIA, soporočevalec pa g. JARRÉ.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 476. plenarnem zasedanju 7. in 8. decembra 2011 (seja z dne 8. decembra) s 143 glasovi za in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO meni, da se bo Evropa sposobna odzvati na povečano konkurenco razvijajočih se gospodarstev le z uvedbo zelo inovativnih sistemov in dvigom tehnoloških, okoljskih in proizvodnih standardov v skladu s tehnološkim razvojem. Delovno silo bi morali zaščititi pred posledicami sprememb z ustreznim in pravočasnim usposabljanjem. Pri tem bi morala biti zagotovljena podpora politik EU.

1.2   Proizvodi iz energetsko intenzivnih sektorjev so temelj vrednostne verige vseh proizvodnih sektorjev, v katerih je velik delež delovnih mest v EU. Stabilnost, pravočasnost, kakovost in zanesljivost pri oskrbi teh sektorjev so zagotovilo za njihovo konkurenčnost na svetovnem trgu pa tudi za visokokvalificirana delovna mesta v EU.

1.3   Oblikovati je treba ustrezen evropski okvir za zadovoljitev skupnih potreb energetsko intenzivnih sektorjev, s čimer bi ob vzdrževanju gospodarske, socialne in okoljske trajnostnosti lahko uresničevali ključni cilj ohranjanja in krepitve konkurenčnosti v Evropi. Energetsko intenzivni sektorji so enako pomembni in medsebojno odvisni.

1.4   Glede na današnje težke gospodarske razmere pa EESO priporoča tudi dodatno povečanje naložb v raziskave, razvoj, uvajanje in usposabljanje ter v znanstvene dejavnosti, ki se uporabljajo v industriji. Te naložbe bi morale dobiti zadostno podporo v naslednjem okvirnem programu; omogočena pa bi morala biti tudi izmenjava izkušenj in rezultatov vsaj na evropski ravni. Evropski in nacionalni programi bi morali več pozornosti posvetiti raziskavam in inovacijam v zvezi z energetsko učinkovitostjo (1).

1.5   EESO je prepričan, da mora obstajati celostna industrijska politika, ki omogoča stalen nadzor nad zunanjimi spremenljivkami, evropskim podjetjem pa daje možnost enakovredne konkurence na svetovnem trgu ob vzajemnih pogojih. Za zagotovitev ustrezne konkurenčnosti je treba opredeliti skupne industrijske in davčne politike ter strateške usmeritve za evropsko industrijo kot celoto.

1.6   Evropa ne more še naprej voditi svojega gospodarstva z nalaganjem vse strožjih omejitev, če hkrati ne ukrene vsega, kar je potrebno za stabilne in strateške skupne odločitve pri upravljanju, s katerimi bi zaščitila evropski gospodarski in socialni model ter zagotovila najboljše rezultate, vključno z varstvom okolja.

1.7   EESO je trdno prepričan, da si mora EU odločno prizadevati za vzpostavitev prožnih sistemov, s katerimi bo lahko dosegala zastavljene cilje. Ti sistemi bi morali upoštevati posebno naravo temeljne industrije.

1.8   EESO se sprašuje, ali bi morali tudi za uvoznike veljati ukrepi, enakovredni sistemu za trgovanje z emisijami. Primarni cilj bi moral biti, da se z doslednim in uresničljivim sporazumom zagotovi učinkovit globalni sistem. Dokler takšnega sporazuma ni, bi morala za blago in storitve, dane v promet znotraj meja EU, pa tudi za blago in storitve, ki se izvažajo, veljati enaka pravila (tj. enaka obravnava in pogoji), če hoče EU doseči cilje, ki si jih je sama zastavila.

1.9   EESO močno priporoča razmislek o možnosti ohranitve sistema brezplačnega dodeljevanja certifikatov sistema trgovanja z emisijami tistim podjetjem, ki so že dosegla stopnjo odličnosti in se približujejo fizičnim in termodinamičnim omejitvam svojih specifičnih tehnologij. Praksa prodaje pravic do emisij na dražbah, ki bo uveljavljena leta 2013, je nedvomno dobra, vendar le, če jo bodo privzeli tudi v drugih delih sveta. EU namerava začeti trgovanje tudi s subjekti zunaj EU, da bi se tako vzpostavil svetovni trg za trgovanje z emisijami.

1.10   V energetsko intenzivnih sektorjih bi nepremišljeno upravljanje sistema trgovanja z emisijami lahko povzročilo nepredvidljivo škodo posameznim prizadetim panogam. Selitev virov CO2 ni problem, ki bi ga lahko obravnavali šele v prihodnje. Dogaja se vsaj zadnjih 10 let, saj so bile naložbe iz Evrope preusmerjene v druge države, kot so ZDA, Kitajska, Indija, Brazilija itd. Izjemno koristno bi bilo temeljito raziskati ta pojav.

1.11   Energija, akumulirana v materialih, se mora ponovno uporabiti; pri tem pa bi se moralo spodbujati recikliranje, kjer je le mogoče. Tu lahko zelo veliko prispevajo steklo, železo, jeklo in aluminij. Evropa izvaža svoje plemenite materiale. Namesto tega bi morale obstajati spodbude za njihovo ponovno uporabo v okviru EU in varčevanje z energijo, ki jo vsebujejo različni materiali (2).

1.12   Energetsko intenzivne sektorje bi morali motivirati za dolgoročne naložbe – po možnosti skupne – v energetski sektor (zlasti v vire obnovljive energije) ter jim dati priložnost za nakup energije po fiksnih cenah na podlagi dolgoročnih pogodb.

1.13   EESO meni, da je izjemno pomemben stabilen, učinkovit in vzdržljiv regulativni okvir. Ekonomski naložbeni cikli v energetsko intenzivnih sektorjih trajajo od sedem do dvajset let (primer plavžnih peči) in dejstvo, da se je več kot trideset let manj vlagalo v integrirano proizvodnjo jekla, kot je bilo pričakovano, ima svoj razlog.

1.14   Politike, ki se trenutno sprejemajo, so v splošnem bolj usmerjene h kaznovanju kršitev kot k nagrajevanju odgovornega ravnanja in naložb. Ta pristop se mora spremeniti; z davčnimi spodbudami je treba podpreti delovanje podjetij, ki se izkažejo s prepričljivimi rezultati glede energetske učinkovitosti.

1.15   Izpostaviti je treba, da so energetsko intenzivni sektorji v obdobju neposredno pred uveljavitvijo sistema trgovanja z emisijami že dosegali odlične rezultate. Predvideli so nove potrebe in drugačne čase, zato ni razloga, da bi jih strogo sankcionirali in s tem tvegali izgubo milijona stabilnih in kvalificiranih delovnih mest (tako posredno kot neposredno).

1.16   Vsekakor je treba podpreti razširjanje najboljših praks med državami in sektorji pa tudi nove pilotne in predstavitvene projekte.

1.17   Izkazalo se je, da so izredno pomembni ukrepi javne podpore za raziskave in inovacije s specifičnimi, temu namenjenimi programi. EESO poziva Evropsko komisijo, Svet in Evropski parlament, naj te programe, ki so posvečeni energetski učinkovitosti in diverzifikaciji energetskih virov, okrepijo in vključijo kot stalnico v razvojne pobude.

1.18   Mala in srednje velika podjetja lahko bistveno prispevajo k doseganju ciljev s pomočjo specifičnih, njim prilagojenih programov. Energetsko intenzivna podjetja obstajajo v vsakem tržnem sektorju. Vendar pa so stroški za doseganje visoke stopnje energetske učinkovitosti v obratnem sorazmerju z velikostjo podjetja. Pravzaprav lahko ravno mala in srednje velika podjetja dosegajo najboljše splošne rezultate, tako da bi morali prav njim posvetiti precejšnja prizadevanja in sredstva.

2.   Uvod

2.1   Energetsko intenzivni sektorji so temelj celotne vrednostne verige predelovalne industrije v EU, saj zagotavljajo osnovne materiale za proizvodnjo industrijskih izdelkov. Ti sektorji imajo ključno vlogo pri razvoju nizkoogljičnega gospodarstva.

2.2   Uvedba predpisov za dosego 20-odstotnega znižanja porabe je izziv za razvoj nove generacije izdelkov energetsko intenzivnih sektorjev. Potrebnih je več ukrepov in spodbud za odpiranje trga za nove energetsko varčne izdelke.

2.3   Sektor industrijske proizvodnje, ki prispeva 17,6 % k evropskemu BDP, ima v skupnem povpraševanju po energiji v EU 27-odstotni delež. Glavni industrijski sektorji pridobivanja surovin (npr. kemična in petrokemična industrija (18 %), železarstvo in jeklarstvo (26 %) ter industrija cementa (25 %)) so energetsko intenzivni; njihov delež v industrijski porabi energije je 70 %.

2.4   Zniževanje stroškov za ohranjanje in po možnosti izboljšanje konkurenčnosti je mnoge industrijske sektorje, zlasti energetsko intenzivnejše, prisililo k izboljšavam v zvezi z energetsko učinkovitostjo, kar pomeni, da je njihov ekonomski potencial za leto 2020 nižji kot v drugih sektorjih.

Preglednica 1

Projekcija razvoja dogodkov in potencial prihranka energije v letu 2020  (3)

2.5   Vse priložnosti pa vendarle še niso bile do konca izkoriščene, zlasti kar zadeva male in celo nekatere srednje velike industrijske sektorje (5).

3.   Trenutno tehnološko stanje različnih energetsko intenzivnih sektorjev

Energetsko intenzivni sektorji preizkušajo in proizvajajo številne izdelke in tehnologije, potrebne za obvladovanje podnebnih sprememb in drugih globalnih izzivov. Ključni pogoji za izboljšanje učinkovitosti energetike in virov so dejavna industrijska politika in inovacije. Raziskave in razvoj se morajo bolj usmeriti v iskanje tehnoloških in organizacijskih rešitev, ki so učinkovite z vidika energije in virov. Poleg tega morajo podjetja skupaj s svojimi zaposlenimi in njihovimi predstavniki skrbeti za izboljšave učinkovitosti energije in virov, s katerimi spodbujajo inovativnost pri izdelkih in procesih.

V nadaljevanju so obravnavani glavni energetsko intenzivni sektorji.

3.1   Kemična in petrokemična industrija

3.1.1   Kemična industrija zaposluje 1 205 000 ljudi v 29 000 podjetjih, vrednost njene proizvodnje je 449 milijard EUR (vir: Eurostat, 2009), vrednost prometa pa je skoraj dvakrat tolikšna, kar pomeni 1,15 % BDP Evropske unije. Samo 8 % nafte se v kemični industriji uporablja za gorivo, večina se predela. Od vseh industrijskih panog porabi predelovalni sektor 18 % energije.

3.1.2   Kemična industrija pretvarja surovine v izdelke za druge industrijske panoge in potrošnike. Osnovne surovine lahko delimo na organske in anorganske. Anorganske surovine so zrak, voda in rudnine. Fosilna goriva in biomasa spadajo v razred organskih surovin.

3.1.3   Okrog 85 % kemikalij se proizvaja iz približno dvajsetih enostavnih kemikalij, ki se imenujejo osnovne kemikalije. Te se v glavnem pridobivajo iz desetih surovin, pretvarjajo pa se v približno 300 vmesnih proizvodov. Osnovne kemikalije in vmesni proizvodi se uvrščajo v običajne kemikalije. Okrog 30 000 potrošniških izdelkov se izdela iz vmesnih izdelkov. Primeri njihove uporabe: 12 % stroškov proizvodnje osebnega vozila (blazinjenje sedežev, cevi in jermeni, zračne blazine); 10 % stavbnih stroškov (izolacijske cevi in električne napeljave), 10 % dnevne potrošnje povprečnega gospodinjstva (prehrambeni izdelki, oblačila, obutev, izdelki za zdravstveno in osebno nego itd.).

3.1.4   Premog, nafta in zemeljski plin so primarne surovine za proizvodnjo večine običajnih kemikalij. Vsaka stopnja predelave doda novo vrednost: relativna vrednost surove nafte: 1, goriva: 2, tipične petrokemikalije: 10, tipičnega potrošniškega izdelka: 50.

3.1.5   Fosilna goriva so tudi najpomembnejši viri energije: nafta (okrog 40 %), premog (okrog 26 %) in zemeljski plin (okrog 21 %).

3.1.6   Kemična industrija porabi velikansko količino energije. Okrog 8 % skupne pridobljene surove nafte se uporabi kot surovina; preostanek se porabi za proizvodnjo goriva, večinoma za promet.

3.2   Industrija barvnih kovin

3.2.1   Industrija barvnih kovin je zelo raznolika; obsega proizvodnjo različnih kovin, kot so aluminij, cink, baker, magnezij, nikelj, silicij in mnoge druge. Ta sektor neposredno zaposluje okrog 400 000 ljudi (vir: Eurometaux, julij 2011). Njegov največji in najpomembnejši podsektor je proizvodnja aluminija, v kateri je bilo leta 2010 zaposlenih skupaj 240 000 ljudi, promet pa je znašal 25 milijard EUR. Proizvodnja boksita je znašala 2,3 milijona ton, proizvodnja aluminijevega oksida 5,9 milijonov ton, skupna proizvodnja aluminija (primarnega in recikliranega) pa 6 milijonov ton (270 obratov). Ciljna vrednost, ki jo je določila Evropska komisija za proizvodnjo primarnega aluminija, je 1 514 kg ekvivalenta ogljikovega dioksida na 1 tono.

3.2.2   Razne analize kažejo, da so surovine in energija najpomembnejši dejavniki konkurenčnosti za industrijo barvnih kovin EU. Stroški energije in surovin znašajo – različno glede na posamezni podsektor – približno od 50 do 90 % skupnih stroškov proizvodnje rafiniranih kovin. Stroški surovin so v razponu od 30 do 85 %, stroški energije pa od 2 do 37 % skupnih stroškov. Pri surovinah je predelava odpadnih kovin prav tako pomembna kot uporaba rud in koncentratov za proizvodnjo kovin v EU.

3.2.3   Kar zadeva odvisnost od uvoza, se je leta 2005 v proizvodnji kovin v EU pokazalo, da so najobčutljivejše surovine boksit, magnezij, silicij in bakrovi koncentrati (npr. Kitajska ima 50-odstotni delež svetovnega izvoza koksa, Čile pa 40-odstotni delež pri svetovnem izvozu bakrovih koncentratov).

3.2.4   Po podatkih industrije že obstajajo tveganja pri dobavi odpadnega aluminija, odpadnega in surovega bakra, cinkovih in svinčevih koncentratov, dolgoročno naj bi bila ogrožena dobava odpadnega aluminija in bakra pa tudi bakrovih koncentratov in surovega bakra.

3.2.5   Industrija barvnih kovin je zelo intenzivna pri porabi električne energije; to velja predvsem za proizvajalce aluminija, svinca in cinka, ki so veliki porabniki električne energije.

3.2.6   Velik del potrošnje barvnih kovin v EU se že danes oskrbuje iz uvoza in če se ne najdejo ustrezne rešitve, se bo ta delež še povečal, saj bodo evropski proizvajalci barvnih kovin primorani prenehati z obratovanjem. Posledica tega pa bo selitev virov CO2.

3.3   Železarstvo in jeklarstvo

3.3.1   Evropska železarska in jeklarska industrija neposredno zaposlujeta 360 000 ljudi, leta 2010 pa sta ustvarili promet v višini 190 milijard EUR. Njuna skupna poraba energije znaša 3 700 GJ, kar je četrtina energije, ki jo porabi predelovalna industrija: skupne emisije CO2 dosegajo okrog 350 milijonov ton, tj. 4 % vseh emisij EU.

3.3.2   Obstajata dva glavna načina za proizvodnjo jekla. Prvi se imenuje „integrirani postopek“, temelji pa na proizvodnji železa iz železove rude, vendar se tudi pri tem postopku 14 % jekla proizvede iz odpadnega železa. Drugi način, „postopek s pretaljevanjem“, pa uporablja odpadno železo kot glavno surovino v elektroobločnih pečeh.

3.3.3   V obeh primerih je poraba energije povezana z gorivom (večinoma premog in koks) in električno energijo. Postopek s pretaljevanjem ima dosti nižjo porabo energije (okrog 80 %). Integrirana proizvodnja pa je odvisna od uporabe koksarniških peči, obratov za sintranje, plavžnih peči in osnovnih oksidacijskih peči.

3.3.4   Ocenjena trenutna poraba energije za integrirano proizvodnjo je nekje med 17 in 23 GJ na 1 tono toplo valjanega izdelka [1][SET_Plan_Workshop_2010]. Spodnja vrednost velja v evropski industriji kot dobra referenčna vrednost za integrirano proizvodnjo. Vrednost 21 GJ/tono pa šteje kot povprečje v vsej EU-27.

3.3.5   Občutno zmanjšanje (za približno 50 %) porabe energije v evropski industriji v zadnjih štiridesetih letih je deloma posledica vse pogostejše uporabe proizvodnje s pretaljevanjem na škodo integrirane proizvodnje (delež se je povišal z 20 % v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na današnjih 40 %).

3.3.6   Vendar pa prihodnost prehoda na postopek s pretaljevanjem omejujeta razpoložljivost in kakovost odpadnega železa. V Evropi okrog 80 % emisij ogljikovega dioksida v integrirani proizvodnji jekla izvira iz odpadnih plinov, ki se veliko uporabljajo v isti industriji za pokrivanje potreb po električni energiji – okrog 80 % [EUROFER_2009a].

3.3.7   Proizvodnja surovega jekla je leta 2008 v EU znašala 198 milijonov ton, tj. 14,9 % skupne svetovne proizvodnje (1 327 milijonov ton surovega jekla) [WorldSteel_2009]. Deset let pred tem pa je bil delež istih evropskih držav – ob le rahlo manjši proizvodnji (191 milijonov ton surovega jekla) – 24,6 %.

3.4   Keramična industrija

3.4.1   Keramična industrija neposredno zaposluje 300 000 ljudi, zajema pa širok razpon izdelkov, od opeke in strešnikov, cevi iz kamenine, stenskih in talnih ploščic, sanitarne opreme ter namizne in okrasne posode do brusil, ognjevzdržne in tehnične keramike (6).

3.4.2   Ti keramični sektorji pokrivajo potrebe po keramičnih izdelkih za gradbeništvo, visokotemperaturne procese, avtomobilsko industrijo, energetiko, okolje, potrošniško blago, rudarstvo, ladjedelništvo, obrambo, letalsko in vesoljsko industrijo, medicinske pripomočke in mnoge druge. Zanje je značilna odvisnost od domačih in uvoženih surovin.

3.4.3   Evropsko keramično industrijo sestavljajo predvsem mala in srednje velika podjetja, ki predstavljajo 10 % obratov v okviru evropskega sistema trgovanja z emisijami, vendar manj kot 1 % emisij.

3.5   Cement

3.5.1   Leta 2010 je evropska cementna industrija neposredno zaposlovala 48 000 ljudi, njena proizvodnja je znašala 250 milijonov ton, promet pa več kot 95 milijard EUR. Referenčna poraba energije je 110 kWh/tono; skupne emisije CO2 so znašale 3 % vseh emisij EU.

3.5.2   Cement je osnovni material v gradbeništvu, tako za visoke kot tudi za nizke gradnje in vodogradnjo. Proizvodnja cementne industrije je neposredno povezana s splošnimi razmerami v gradbeništvu in je zrcalo celotne gospodarske situacije.

3.5.3   V EU se za proizvodnjo cementa uporablja predvsem sodobni „suhi postopek“. Pri njem se porabi približno 50 % manj energije kot pri mokrem postopku proizvodnje cementnega klinkerja v sušilnih pečeh.

3.5.4   Proizvodnja cementa je leta 2009 v 27 državah članicah EU znašala okrog 250 milijonov ton, kar pomeni 8,6 % svetovne proizvodnje, ki znaša 3 milijarde ton (7). Azija ima največji delež v svetovni proizvodnji cementa (75 %), od česar več kot polovico proizvede Kitajska (54,2 %). Ti podatki kažejo, da pretežni del svetovne proizvodnje cementa poteka v državah, ki ne uporabljajo Kjotskega protokola.

3.5.5   Glavne značilnosti evropske cementne industrije so: visoka kapitalna intenzivnost – 150 milijonov EUR na milijon ton proizvodne zmogljivosti – in velika poraba energije, za tono proizvedenega cementa je namreč potrebnih 60 do 130 kg kurilnega olja oz. ekvivalentov olja in 90 do 130 kWh električne energije.

3.5.6   Za evropsko cementno industrijo so značilni tudi regionalni trgi cementa, ki pokrivajo območje z največ 200 km polmera.

3.5.7   Cementna industrija je eden glavnih povzročiteljev emisij CO2. Teh emisij je približno 5 % vseh svetovnih emisij, ki jih povzročijo človekove dejavnosti (8). Glavna vira emisij CO2 iz cementne industrije sta kalcinacija in zgorevanje goriv.

3.5.8   Po ocenah nastane okrog 50 % vseh emisij pri kalcinaciji, približno 40 % pa še pri zgorevanju goriv. Ogljikov dioksid, ki nastaja pri teh dveh postopkih, imenujemo neposredne emisije. Med viri posrednih emisij (okrog 10 % emisij iz cementarn) sta promet in proizvodnja elektrike za potrebe cementarn (9).

3.5.9   Razvoj cementne industrije v EU je močno odvisen od politike in sklepov EU v zvezi z emisijami ogljikovega dioksida in drugimi onesnaževali.

3.5.10   Sistem trgovanja z emisijami se v cementni industriji uporablja za proizvodnjo cementa (klinkerja) v rotacijskih pečeh z dnevno zmogljivostjo več kot 500 ton. Podatki zadnjih let (10) kažejo, da so bile emisije v cementni industriji nižje od pričakovanih. Plačevanje visokih stroškov emisijskih certifikatov za CO2 se namreč lahko bolj izplača kot pa povečanje proizvodnje cementa. Evropski sistem trgovanja z emisijami je zasnovan tako, da lahko vodi k omejevanju proizvodnje. Zato je treba pred dodeljevanjem emisijskih pravic za CO2 izvesti analizo za določitev vzdržnih ciljev, preprečitev negativnih učinkov na trgu in spodbuditev podjetij k izboljšanju energetske učinkovitosti ter s tem nadaljnjemu zmanjševanju emisij CO2.

3.6   Steklarstvo

3.6.1   Evropska steklarska industrija neposredno zaposluje 200 000 ljudi, šteje 1 300 proizvajalcev in predelovalcev, njena celotna proizvodnja pa je leta 2010 znašala 34 milijonov ton (30 % skupne svetovne proizvodnje). Recikliranje 1 tone stekla prepreči 670 kg emisij CO2. Letna količina emisij CO2 v steklarski industriji je okrog 25 milijonov ton.

3.6.2   Steklo je izdelano iz osnovne sestavine silicijevega dioksida (visokokakovostni pesek), alkalij za taljenje kremena (v glavnem soda in kalijev karbonat), stabilizatorjev, ki preprečujejo propadanje stekla (kalcijev oksid, magnezij in aluminijev oksid), nekaterih sredstev za bistrenje in drugih dodatkov v majhnih količinah, ki dajejo posameznim vrstam stekla različne lastnosti.

3.6.3   Najpogosteje uporabljena klasifikacija vrst stekla temelji na kemični sestavi; na tej podlagi se stekla uvrščajo v štiri glavne skupine: natrijevo-kalcijevo steklo, svinčev kristal in kristalno steklo, borosilikatno steklo in specialna stekla.

3.6.4   Proizvodnja steklene embalaže je največji podsektor steklarske industrije EU s 60-odstotnim deležem v skupni proizvodnji stekla. Izdelki so steklene posode (steklenice in kozarci). Steklena embalaža se izdeluje v vseh državah članicah EU razen na Irskem in v Luksemburgu. EU je v svetovnem merilu največji proizvajalec steklene embalaže, s približno 140 steklarskimi obrati.

3.6.5   Drugi največji sektor steklarske industrije EU je proizvodnja ravnega stekla, ki pokriva 22 % skupne proizvodnje stekla. Zajema proizvodnjo plavljenega in valjanega stekla. V EU je pet proizvajalcev plavljenega in pet proizvajalcev valjanega stekla. Skupne emisije CO2 iz sektorja za proizvodnjo ravnega stekla so leta 2008 znašale približno 7 milijonov ton, od tega okrog 6,5 milijonov ton iz proizvodnje plavljenega in okrog 0,5 milijona ton iz proizvodnje valjanega stekla (vir: CITL).

3.6.6   Brezkončna steklena vlakna se izdelujejo in dobavljajo v različnih oblikah: rovingi, rogoznice, rezane niti, preja, steklena pletena tkanina in sekana vlakna. Glavna končna uporaba (okrog 75 %) je utrditev sestavljenih materialov, predvsem termoreaktivnih smol pa tudi termoplastov. Glavni odjemalci sestavljenih materialov so gradbeništvo, avtomobilska industrija in prevozni sektorji (50 %) ter elektroindustrija in elektronika.

3.6.7   Nekaj podatkov o ogljičnem odtisu:

3.6.8   Sektor specialnih stekel ima približno 6-odstotni delež v celotni proizvodnji steklarske industrije, po tonaži je četrti največji sektor. Glavni proizvodi so: steklo za televizorje in zaslone, za razsvetljavo (svetlobne cevi in žarnice), optično steklo, laboratorijsko in tehnično steklo, borosilikatna in keramična stekla (kuhinjska posoda in izdelki za gospodinjstvo, ki so odporni na visoke temperature) ter steklo za elektroniko (LCD-zasloni).

3.6.9   Sektor gospodinjskega stekla je ena najmanjših panog v steklarski industriji, njegov delež v skupni proizvodnji znaša 4 %. Pokriva proizvodnjo namiznega stekla, kuhinjskih pripomočkov in dekorativnih predmetov, tj. kozarcev, skodelic, skled, krožnikov, steklenih posod za kuho, vaz in okraskov.

4.   Splošen pregled emisij CO2 v Evropi za leto 2010

4.1   Sistem trgovanja z emisijami EU določa zgornje meje emisij za 12 600 obratov, vključno z elektrarnami, tovarnami in rafinerijami nafte. Sistem velja za približno 40 % vseh emisij toplogrednih plinov v EU. Na podlagi podatkov o industrijski proizvodnji analitiki ocenjujejo, da so se emisije leta 2010 povečale za 3,2 % v primerjavi s skoraj 11,3 odstotnim zmanjšanjem leta 2009 (Barclays Capital, Nomisma Energia, IdeaCarbon).

4.2   Po podatkih Evropske agencije za okolje je bilo leta 2009 v EU skupaj okrog 4,6 milijard ton emisij toplogrednih plinov. Če bi se ti povečevali tako kot industrijske emisije ogljikovega dioksida v preteklem letu, bi to pomenilo, da bi EU za 300 milijonov ton prekoračila zastavljeni cilj 4,5 milijarde ton toplogrednih plinov v letu 2020. Uslužbenci EU, ki se ukvarjajo s podnebnimi spremembami, napovedujejo, da bo EU uspela doseči še manjšo vrednost od zastavljene, če bo uresničila cilje glede virov obnovljive energije in energetske učinkovitosti.

4.3   Ogljikov dioksid

Emisije sistema trgovanja z emisijami EU so se leta 2010 zaradi dviga povpraševanja po energiji in širše industrijske proizvodnje povečale, kar pomeni, da so podjetja za proizvodnjo električne energije in toplote porabila več fosilnih goriv (Sikorski).

Poleg tega so višje cene plina elektrarne prisilile k večji porabi premoga, zaradi česar so se povečale emisije CO2.

5.   Pripombe Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

5.1   Vrednostna veriga je odvisna od razpoložljivosti in kakovosti surovin, evropske temeljne industrijske panoge pa so dobavitelji surovin najvišje kakovosti. Evropska predelovalna industrija ima koristi od te visoke kakovosti in neprekinjenega toka inovacij na podlagi raziskovalnega dela. Na primer, v jeklarstvu je 70 % kakovosti odvisnih od načina litja. To kakovost je treba ohraniti, po možnosti pa še okrepiti.

5.2   Brez močnega, konkurenčnega in inovativnega industrijskega sektorja Evropa ne bo mogla dosegati trajnostnih ciljev, kakršne je na primer določila Komisija glede emisij CO2.

5.3   Sistem trgovanja z emisijami EU je sistem „omejevanja in trgovanja“, ki je bil uveden kot pomemben instrument za doseganje samozastavljenega cilja EU omejiti emisije toplogrednih plinov za najmanj 20 % do leta 2020 v primerjavi s količinami iz leta 1999 in za 30 %, če bo sklenjen mednarodni sporazum. Ta sistem velja za približno 12 500 obratov v energetskih in industrijskih sektorjih, ki skupaj povzročijo skoraj polovico emisij CO2 in 40 % vseh emisij toplogrednih plinov v EU.

5.4   Sistem trgovanja z emisijami trenutno deluje v tridesetih državah (poleg 27 držav članic EU še Islandija, Lihtenštajn in Norveška). V primerjavi z drugimi sektorji, ki niso vključeni v sistem, kakor je na primer prevoz, je obratom v sistemu trgovanja z emisijami uspelo bistveno zmanjšati emisije toplogrednih plinov. Vendar pa si energetsko intenzivni sektorji nenehno prizadevajo za izboljšanje energetske učinkovitosti, saj cene energije vztrajno rastejo. Zato bi bila zelo zaželena temeljita analiza zmanjšanja emisij zaradi sistema trgovanja z emisijami EU.

6.   Socialni in okoljski vidik

6.1   Edini način za zaščito evropskega industrijskega sistema, evropskih delavcev in interesov, okolja, zdravja in potrošnikov je, da nobeden od teh interesov ne prevlada nad drugimi in da se vzpostavi optimalno ravnovesje med okoljsko, socialno in gospodarsko politiko.

6.2   EESO podpira cilje glede okoljske in socialne trajnostnosti; meni, da je nekaj ključnih področij, na katerih bi bilo potrebno skupno ukrepanje s celostnim pristopom.

6.3   Predvsem potrebujemo učinkovite programe za spodbujanje poklicne rasti, z usposabljanjem za pridobivanje znanj in spretnosti, s katerimi se lažje obvladujejo tehnološki izzivi in dosegajo številnejši in boljši rezultati v zvezi z energetsko učinkovitostjo. Za energetsko intenzivne sektorje so značilni kontinuirani proizvodni procesi in visoka stopnja odgovornosti, kar pomeni, da niso privlačni za mlade. Potrebne so posebne spodbude za podporo poklicnih programov (vključno s štipendijami), da bi na tem področju ohranili evropska znanja in spretnosti.

6.4   Potrebne so tudi spodbude za mobilnost tehnikov in specializiranih delavcev, da bi razširjali znanje in najboljše prakse, tako na državni kot na mednarodni ravni.

6.5   Posebno pozornost je treba posvetiti prehodnim obdobjem in zagotoviti ustrezno podporo delavcem, ki jih je prizadelo prestrukturiranje zaradi prilagajanja proizvodnje aktualnim potrebam. Ta proces bi morali podpreti z javnimi naložbami.

6.6   Resnična zavezanost industrijskim spremembam v energetsko intenzivnih sektorjih mora biti ustrezna, in sicer tako da temelji na temeljiti oceni učinka na družbo in delavce, s čimer se lahko izognemo negativnim socialnim posledicam in vnaprej pripravimo na uvedbo novih proizvodnih modelov.

6.7   Bistvenega pomena je razvijati znanje, razumevanje in javno zavest o koristih, ki jih lahko pridobimo z energetsko zelo učinkovito industrijo. Tako bi morali poleg izdelkov označevati tudi energetsko učinkovite postopke, ki se uporabljajo pri proizvodnji teh izdelkov. Povedano drugače, uvesti bi morali dvojno označevanje: ne samo za izdelek, ampak tudi za tovarno, ki je prispevala k ohranjanju visoke stopnje splošne učinkovitosti.

6.8   Energetsko intenzivni sektorji potrebujejo več podpore za raziskave in inovacije. Sedanji sistem financiranja EU bi moral izvajati namembne instrumente (kot je na primer javno-zasebno partnerstvo SPIRE za trajnostno industrijo), s čimer bi dali industrijskim projektom več možnosti. Tehnološke platforme so se zelo trudile, da bi vzpostavile ugodnejše okolje, v katerem bi imele industrijske panoge več od okvirnih programov EU. Poudariti je treba tudi pomen raziskovalnih in tehnoloških organizacij, saj imajo izjemno veliko vlogo v inovacijski verigi – zamisel pripeljejo do njene uresničitve v industriji.

7.   Mednarodna razsežnost

7.1   ZDA, Japonska, Rusija, Brazilija, Indija in predvsem Kitajska (kot največja povzročiteljica emisij, z 22-odstotnim deležem v celotni svetovni količini emisij) morajo prevzeti svoj del odgovornosti. Te države skupaj z Evropo povzročijo več kot 70 % emisij CO2 (2007). Sporazum za dobrobit podnebja in zemlje je nujno potreben, če hočemo reševati in obvladati izzive dviga temperatur, ki ga povzroča človeški dejavnik.

7.2   EESO je ob številnih priložnostih izrazil podporo takšnim evropskim politikam in priporočal neomajno prizadevanje za dosego pravičnega mednarodnega sporazuma, ki bi porazdelil odgovornosti in stroške ter upošteval najrazličnejše širše razmisleke in ne le golih podatkov in številk.

7.3   Politike o podnebnih spremembah bodo uspešne le, če bo prihodnja konferenca v Durbanu zmožna postaviti nove, pokjotske cilje za države, ki prispevajo največ emisij. Evropa se je zavezala še bolj ambicioznim ciljem, če bo prišlo do sklenitve svetovnega sporazuma. EESO takšen korak podpira pod pogojem, da bodo izražene pripombe v zvezi s trajnostnostjo za evropska podjetja in delavce vključene v besedilo in upoštevane.

(1)  UL C 218, 23.7.2011, str. 38.

(2)  UL C 107, 6.4.2011, str. 1, UL C 218, 23.7.2011, str. 25.

(3)  SEC (2011) 779 final.

(4)  Podatki o ekonomskem potencialu v sektorju pretvorbe energije temeljijo na izračunih generalnega direktorata ENER.

(5)  Načrt za energetsko učinkovitost 2011, COM(2011) 109 konč.; študija ocene učinka, prav tam. št. 3, UL C 218, 23.7.2011, str. 38; UL C 318, 29.10.2011, str. 76.

(6)  UL C 317, 23.12.2009, str. 7.

(7)  Informativno poročilo o razvoju evropske cementne industrije, CCMI/040, CESE 1041/2007.

CEMBUREAU, Evolution & Energy Trends – spletna stran Evropskega združenja proizvajalcev cementa (Cembureau), maj 2011.

(8)  „Carbon dioxide emissions from the global cement industry“ (Emisije ogljikovega dioksida iz svetovne cementne industrije), Ernst Worrell, Lynn Price, Nathan Martin, Chris Hendriks in Leticia Ozawa Meida, Annual Review of Energy and the Environment (Letni pregled energetike in okolja), november 2001, zv. 26, str. 303–329.

(9)  Vanderborght B., Brodmann U., 2001. The Cement CO2 Protocol: CO2 Emissions Monitoring and Reporting Protocol for the Cement Industry (Protokol za emisije CO2 v cementni industriji: Nadzor emisij CO2 in poročanje o njih). Guide to the Protocol, version 1.6 (Priročnik za uporabo protokola, različica 1.6) – www.wbcsdcement.org.

(10)  Poročilo v Euronews, maj 2006.