1. Uvod

V sedanjih gospodarskih in finančnih razmerah se je zelo jasno pokazalo, da imajo storitve splošnega pomena bistveno vlogo v Evropski uniji. Te storitve državljanom[1] zagotavljajo nujno potrebno varnostno mrežo na področjih, kot so zdravstvena nega, varstvo otrok ali oskrba starejših, pomoč invalidom ali socialna stanovanja, in tako spodbujajo socialno vključenost. Storitve splošnega pomena na področju izobraževanja, usposabljanja in posredovanja dela imajo osrednjo vlogo v agendi za rast in delovna mesta. V gospodarstvu, temelječem na znanju, morajo biti šole, centri za usposabljanje in univerze najvišje kakovosti, da bi se mladim zagotovila potrebna nova znanja in veščine za nova delovna mesta. Hkrati pa proračunske omejitve, s katerimi se trenutno srečujejo javne uprave, in potreba po fiskalni konsolidaciji narekujejo čim večjo splošno in stroškovno učinkovitost zagotavljanja visokokakovostnih storitev.

V političnih smernicah, ki jih je predsednik predstavil leta 2009[2], je posodobitev sektorja storitev že omenjena kot ena od možnosti za spodbuditev novih virov rasti in socialne vključenosti, hkrati pa je navedeno, da moramo „spodbuditi splošen razvoj sektorja socialnih in zdravstvenih storitev, na primer z oblikovanjem okvira kakovosti za javne in socialne storitve, s čimer bo priznan njihov pomen v evropskem družbenem modelu“[3]. V strategiji Evropa 2020[4] je bila ponovno potrjena potreba po razvoju novih storitev, ki se zagotavljajo tako na konvencionalen način kot prek spleta ter ustvarjajo rast in delovna mesta. Mednje lahko spadajo tudi inovativne storitve splošnega pomena.

Pogodba je državam članicam vedno dajala potrebno prožnost, da so lahko zagotavljale kakovostne storitve te vrste, z Lizbonsko pogodbo pa so bile uvedene tudi nove določbe, in sicer člen 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter Protokol št. 26 o storitvah splošnega pomena. Prav tako je člen 36 Listine o temeljnih pravicah pridobil enako pravno veljavo kot Pogodbi. V tem novem kontekstu se je Komisija odločila združiti obširen niz ukrepov, ki jih izvaja na področju storitev splošnega pomena, v en sam okvir kakovosti. Tako bo zagotovila, da bo regulativno okolje na ravni EU v prihodnjih letih še naprej krepilo socialno razsežnost enotnega trga, bolje upoštevalo posebno naravo storitev splošnega pomena ter bo lahko kos izzivu zagotavljanja tovrstnih storitev na tak način, da se spoštujejo vrednote, priznane v Protokolu št. 26, ki so kakovost, varnost in cenovna dostopnost, enaka obravnava, splošni dostop ter pravice uporabnikov.

Cilj tega sporočila, ki je sprejeto kot eden od ukrepov na podlagi Akta za enotni trg[5], je predstaviti navedeni okvir kakovosti. Sestavljajo ga tri področja ukrepov, ki se dopolnjujejo:

– povečanje jasnosti in pravne varnosti v zvezi z uporabo pravil EU za storitve splošnega gospodarskega pomena ter po potrebi revizija teh pravil, da bi se zagotovilo upoštevanje posebnih potreb. Zaradi nenehnega razvoja tovrstnih storitev je redno pregledovanje zadevnih pravil bistveno. Komisija hkrati s tem sporočilom predlaga reformi dveh ključnih sklopov pravil, in sicer o državnih pomočeh za storitve splošnega gospodarskega pomena ter o javnih naročilih, s čimer se bodo državam članicam pri zagotavljanju zadevnih storitev omogočili večja prožnost in preprostejši postopki. Ti reformi sta namenjeni tudi povečanju skladnosti med zadevnima politikama in večjemu zagotovilu zainteresiranim stranem, ki v celoti spoštujejo pravila na področju javnih naročil, da pod nekaterimi pogoji izpolnjujejo tudi zahteve na področju državne pomoči, naložene s sodbo v zadevi Altmark. S tem bi morali biti zagotovljeni večja pravna varnost in poenostavitev za javne organe in podjetja;

– zagotavljanje dostopa do bistvenih storitev: Komisija bo še naprej uresničevala svojo zavezo glede zagotavljanja dostopa vseh državljanov do bistvenih storitev v določenih sektorjih, pri čemer se bo opirala na ukrepe, ki so bili pred kratkim sprejeti na področju osnovnih bančnih, poštnih in telekomunikacijskih storitev;

– spodbujanje kakovosti: Komisija bo okrepila svojo zavezo glede spodbujanja kakovosti na področju socialnih storitev in bo dosežke na tem področju uporabila kot model za druge storitve splošnega pomena.

Osnovni pojmi

V razpravi o storitvah splošnega pomena je potrebna večja terminološka jasnost. Različni pojmi se uporabljajo kot sopomenke in netočno. Zainteresirane strani so pozvale Komisijo, naj razjasni nekatere pojme. Vendar Komisijo pri tem obvezujeta primarno pravo EU in sodna praksa Sodišča, poleg tega pa se pojmi nenehno razvijajo.

Storitve splošnega pomena: so storitve, ki jih javni organi države članice razvrstijo kot storitve v splošnem interesu in se torej zanje uporabljajo posebne obveznosti javne službe. Pojem zajema gospodarske dejavnosti (glej opredelitev pojma storitve splošnega gospodarskega pomena spodaj) in tudi negospodarske storitve. Negospodarske storitve niso predmet posebne zakonodaje EU ter niso zajete s pravili o notranjem trgu in konkurenci iz Pogodbe. Za nekatere vidike organizacije teh storitev se uporabljajo druga splošna pravila Pogodbe, kot je načelo nediskriminacije.

Storitve splošnega gospodarskega pomena: so gospodarske dejavnosti, ki se opravljajo v splošno javno korist in se na trgu brez javnega posredovanja sicer ne bi opravljale (oz. bi se opravljale pod drugačnimi pogoji v smislu kakovosti, varnosti, cenovne dostopnosti, enake obravnave ali splošnega dostopa). Obveznosti javne službe se naložijo izvajalcu s pooblastilom in na podlagi merila splošnega interesa, s čimer se zagotovi, da se služba opravlja pod pogoji, ki omogočajo izpolnjevanje njene naloge.

Socialne storitve splošnega pomena: so storitve, med katere spadajo sistemi socialne varnosti, ki zajemajo glavna življenjska tveganja, ter vrsta drugih bistvenih storitev, ki se zagotavljajo neposredno posamezniku ter so pomembne z vidika preventive in socialne kohezije/vključenosti[6]. Čeprav Sodišče Evropske unije nekaterih socialnih storitev (na primer zakonsko določenih sistemov socialne varnosti) ne šteje za gospodarske dejavnosti, je iz sodne prakse Sodišča jasno razvidno, da socialna narava storitve sama po sebi ne zadostuje za razvrstitev take storitve kot negospodarske[7]. Izraz socialne storitve splošnega pomena zato zajema tako gospodarske kot negospodarske dejavnosti.

Obveznost zagotavljanja univerzalne storitve: je vrsta obveznosti javne službe, s katerimi se zagotovi, da so nekatere storitve dostopne vsem potrošnikom in uporabnikom v dani državi članici, ne glede na njihov kraj bivanja, pri čemer morajo biti te storitve določene kakovosti in, ob upoštevanju posebnih nacionalnih okoliščin, uporabnikom cenovno dostopne. Opredelitev posameznih obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve je določena na evropski ravni in je bistvena sestavina liberalizacije trga storitvenih sektorjev, kot so elektronske komunikacije, pošta in promet.

Javna služba: izraz javna služba je uporabljen v členu 93 PDEU za področje prometa. Vendar pa se izraz zunaj tega področja včasih uporablja dvoumno. Navezuje se lahko na dejstvo, da se storitev zagotavlja najširši javnosti in/ali v javnem interesu, lahko pa se uporablja tudi za dejavnost subjektov v javni lasti. Da bi se izognili dvoumnosti, sta v tem sporočilu namesto tega uporabljena izraza „storitev splošnega pomena“ in „storitev splošnega gospodarskega pomena“.

2. institucionalni okvir: spremembe, uvedene z lizbonsko pogodbo

Lizbonska pogodba, Protokol št. 26 o storitvah splošnega pomena in člen 36 Listine o temeljnih pravicah jasno poudarjajo pomen storitev splošnega pomena v EU, prav tako pa določajo načela, ki so vodilo za pristop EU v zvezi s temi storitvami. Zagotavljajo dobro podlago za izvajanje prožnega in pragmatičnega pristopa, ki je zaradi različnih potreb in želja uporabnikov, ki izvirajo iz različnih geografskih, socialnih in kulturnih okolij, za to področje bistvenega pomena.

V Protokolu so prvič na ravni primarnega prava določena temeljna načela, ki se uporabljajo za storitve splošnega pomena. Jasno je navedeno, da je treba ta načela prilagoditi naravi posameznih storitev in zato ni mogoč splošen pristop. Prav tako je potrjeno, da določbe Pogodb ne vplivajo na pristojnost držav članic, da zagotavljajo, naročajo ali organizirajo negospodarske storitve splošnega pomena. Vendar pa je treba še naprej razlikovati med gospodarskimi in negospodarskimi dejavnostmi, pri čemer je še vedno treba proučiti vsak primer posebej, saj se narava teh dejavnosti nenehno spreminja. Komisija zato spremlja razmere na tem področju, kakor je pojasnjeno v oddelku 3 spodaj.

V skladu s členom 14 PDEU „skrbijo Unija in države članice v mejah svojih pristojnosti na področju uporabe Pogodb za to, da takšne službe delujejo na podlagi načel in pogojev, zlasti ekonomskih in finančnih, ki jim omogočajo izpolnjevanje njihovih nalog“. S tem členom je Uniji dana možnost, da na področju storitev splošnega gospodarskega pomena sprejema zakonodajne akte v obliki uredb, sprejetih po rednem zakonodajnem postopku, v katerih določi načela in pogoje, zlasti ekonomske in finančne, ki tem službam omogočajo izpolnjevanje njihovih nalog. Jasno je navedeno, da se tovrstne uredbe sprejmejo „brez poseganja v pristojnosti držav članic, da v skladu s Pogodbama zagotavljajo in financirajo take službe ter naročajo njihove storitve“. S tem je potrjeno dejstvo, da o organizaciji, zagotavljanju in financiranju takih storitev v prvi vrsti odločajo države članice na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. V okviru različnih javnih posvetovanj in rednega dialoga z zainteresiranimi stranmi se bo še naprej proučevala potreba po zakonodajnih aktih na podlagi člena 14 PDEU. Na tej stopnji očitno prevladuje mnenje, da to ni nujna prednostna naloga[8]. Komisija meni, da je trenutno primernejši sektorski pristop, s katerim je mogoče poiskati rešitve, prilagojene konkretnim in specifičnim problemom posameznih sektorjev[9].

Komisija bo še naprej redno proučevala potrebo po reviziji obstoječe sektorske zakonodaje, ki vključuje obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, ter morebitno potrebo po uvedbi novih obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve v drugih sektorjih. Prav tako bo proučila, ali bi bilo primerno določiti načela in pogoje, ki bi posameznim javnim službam omogočili izpolnjevanje njihovih nalog na podlagi člena 14 PDEU. Komisija se bo pri oceni še naprej opirala na načelo spoštovanja obstoječe raznolikosti storitev in razmer v EU.

3. Okvir kakovosti za storitve splošnega pomena v Evropi

Z leti sta se povpraševanje po storitvah splošnega pomena in način njihovega zagotavljanja močno spremenila. Storitve, ki so jih države tradicionalno zagotavljale neposredno, so nacionalni, regionalni in lokalni organi začeli vse pogosteje oddajati zunanjim izvajalcem in dandanes jih pogosto opravlja zasebni sektor (na profitni ali neprofitni osnovi). Ta novi pristop je posledica procesa deregulacije, spremembe vladnih politik ter spremenjenih potreb in pričakovanj uporabnikov. Ker je veliko tovrstnih storitev gospodarske narave, se zanje uporabljajo pravila o notranjem trgu in konkurenci, kolikor uporaba teh pravil pravno ali dejansko ne ovira izvajanja posebnih nalog, za katere so pooblaščene javne službe. Dejansko lahko široka ponudba storitev s cenovnega in kakovostnega vidika javnih organom omogoča veliko izbiro in prinaša mnoge koristi. Čeprav imajo nekatere zainteresirane strani pomisleke glede vpliva teh pravil, zlasti na socialne storitve, je Komisija prepričana, da jih je mogoče uporabljati na način, ki upošteva posebne potrebe in izboljša zagotavljanje tovrstnih storitev. Seveda pa je treba z rednim pregledovanjem pravil poskrbeti, da bodo ta javnim organom še naprej zagotavljala potrebno prožnost za odzivanje na spreminjajoče se potrebe družbe ter sledenje tehnološkim spremembam.

Komisijin okvir kakovosti temelji na treh področjih ukrepanja: na povečanju jasnosti in pravne varnosti v zvezi s pravili EU, ki se uporabljajo za zadevne storitve, na zagotavljanju instrumentov, s katerimi bodo države članice lahko državljanom zagotovile dostop do bistvenih storitev, ter rednem spremljanju razmer na tem področju, in ne nazadnje na spodbujanju pobud v zvezi s kakovostjo, zlasti socialnih storitev, ki so namenjene zadovoljevanju zelo pomembnih potreb.

1. Prvo področje ukrepanja: povečanje jasnosti in pravne varnosti

Komisija si prizadeva zagotoviti, da bo regulativni okvir EU, ki vpliva na način organizacije, financiranja in zagotavljanja storitev splošnega gospodarskega pomena, izvajalcem omogočal izpolnjevati njihovo nalogo javne službe. V ta namen vodi stalen dialog z zainteresiranimi stranmi iz vseh sektorjev, da bi se ugotovila področja, na katerih bi bilo pravni okvir morda treba razjasniti ali spremeniti. Primera tovrstnih prizadevanj Komisije sta revizija pravil o državnih pomočeh za storitve splošnega gospodarskega pomena in revizija pravil o javnih naročilih, ki spremljata to sporočilo.

Komisija je z navedenima reformama poskušala doseči še večjo skladnost med politiko državnih pomoči in politiko javnih naročil, kar bo v pomoč zainteresiranim stranem. Oblikovala je, kolikor je bilo mogoče, skladen okvir. Po njenem mnenju popolno spoštovanje odprtih ali omejenih postopkov oddaje javnega naročila na podlagi najnižje cene ali, pod nekaterimi pogoji, ekonomsko najugodnejše ponudbe pomeni, da se naročilo dodeli na podlagi merila „najnižjih stroškov za skupnost“, kar je eden od pogojev, ki ga Sodišče zahteva za izključitev obstoja državne pomoči.

1.1. Revizija pravil na področju državnih pomoči za storitve splošnega gospodarskega pomena

Pravila EU, ki jih je Komisija sprejela leta 2005 v zvezi z javnim financiranjem storitev splošnega gospodarskega pomena, so se izkazala za učinkovita. Vendar pa se Komisija in zainteresirane strani strinjajo, da bi bila lahko ta pravila bolj jasna, preprosta in sorazmerna, s čimer bi se olajšala njihova uporaba in hkrati spodbudilo učinkovitejše zagotavljanje visokokakovostnih storitev v korist državljanov. Reforma pravil na tem področju ima tri cilje: razjasniti osnovne pojme, ki se navezujejo na storitve splošnega gospodarskega pomena, poenostaviti pravila o državnih pomočeh za storitve manjšega obsega, ki so organizirane na lokalni ravni in imajo omejen vpliv na trgovino med državami članicami, ter uvesti bolj ciljno usmerjeno obravnavo drugih storitev, da bi se omogočilo boljše razlikovanje med storitvami srednjega obsega in socialnimi storitvami na eni strani ter dejavnostmi velikega obsega z jasno razsežnostjo EU, za katere se bo uporabljal učinkovitejši nadzor z vidika pravil konkurence, na drugi.

Komisija je na podlagi navedenih ciljev sprejela ali predlagala več pomembnih sprememb:

· prvič, v novem sporočilu so obravnavana različna vprašanja v zvezi z razlago, ki so se pojavila na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

· drugič, v prihodnje bo večje število socialnih storitev izvzetih (ne glede na znesek nadomestila) iz postopka predhodne priglasitve in ocene, ki jo izvede Komisija, če bodo izpolnjevale nekatere osnovne pogoje glede preglednosti, pravilne opredelitve in odsotnosti čezmernega nadomestila. Tako bodo poleg bolnišnic in socialnih stanovanj v ta režim po novem vključene tudi storitve splošnega gospodarskega pomena, ki zadovoljujejo socialne potrebe na področju zdravja, dolgoročne oskrbe, varstva otrok, dostopa do trga dela in ponovne vključitve vanj ter oskrbe in socialnega vključevanja ranljivih skupin;

· tretjič, uvedeno bo strožje in bolj osredotočeno preverjanje ukrepov, ki vključujejo pomoč velike vrednosti, na primer na področju mrežnih gospodarskih panog, saj lahko tovrstni ukrepi znatno vplivajo na delovanje notranjega trga. V takih primerih se bo od držav članic zahtevalo, da v kompenzacijske mehanizme vključijo pobude za povečanje učinkovitosti, ki se bodo navezovale na celoten čas trajanja pogodbe in bodo prilagojene potrebam posameznih sektorjev;

· poleg navedenega Komisija predlaga novo pravilo de minimis, ki bo veljalo posebej za storitve splošnega gospodarskega pomena in s katerim se bo izključil obstoj pomoči ter s tem potreba, da Komisija preverja zneske pomoči do višine 500 000 EUR v obdobju treh let. V nekaterih sektorjih, zlasti v sektorju prometa in javne radiofuzije, se bodo še naprej uporabljala posebna sektorska pravila.

1.2. Reforma pravil na področju javnih naročil in koncesij

Komisija hkrati predlaga znatno reformo pravil o javnih naročilih in koncesijah, da bi se spodbudila večja kakovost pri zagotavljanju storitev splošnega gospodarskega pomena.

Prvič, z reformo je predvidena posebna obravnava socialnih in zdravstvenih storitev. Za te storitve se bo uporabljal blažji režim, ki upošteva njihovo posebno vlogo in značilnosti. Tako se bodo za tovrstne storitve uporabljali višji pragovi, izpolnjevati pa bodo morale le zahteve glede preglednosti in enake obravnave. Poleg tega reforma namenja večjo pozornost vidiku kakovosti in zato spodbuja uporabo merila gospodarsko najugodnejše ponudbe, kar pomeni, da države članice niso obvezane oddati naročila takih storitev zgolj na podlagi najnižje cene.

Drugič, zagotovljena je večja pravna varnost glede tega, kako se pravila EU o javnih naročilih uporabljajo v odnosih med javnimi organi. „Javno-javno sodelovanje“ (tj. med javnimi organi) se navezuje na primere, v katerih javni subjekti, kot so lokalni organi, sodelujejo z namenom izvajanja javnih nalog. Medtem ko javni značaj / pravna narava podpisnikov pogodbe o izvedbi javnega naročila sama po sebi ne izključuje zadevnih pogodb iz področja uporabe direktiv EU o javnih naročilih, so z reformo razjasnjeni primeri, v katerih take pogodbe v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije niso zajete s pravili EU o javnih naročilih. Z novimi pravili se bo zagotovilo, da uporaba pravil o javnih naročilih ne posega v pravico javnih organov, da sami določijo, kako bodo organizirali in izvajali svoje javne službe. Hkrati so uvedene določbe, s katerimi se bo zagotovilo, da javno-javno sodelovanje ne povzroči izkrivljanja konkurence v zvezi z zasebnimi gospodarskimi subjekti.

Tretjič, reforma v nekaterih okoliščinah priznava pomen postopka s pogajanji po predhodni objavi pri oddaji javnih naročil za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena in zagotavlja, da je ta postopek del zbirke orodij, ki so na voljo naročnikom. Podobno Komisija predlaga, da se javnim organom omogoči, da kot merilo pri oddaji naročila upoštevajo življenjski cikel zahtevanih proizvodov, storitev ali del. Reforma bo poleg tega pomagala zagotoviti, da se naročila ne oddajo zgolj na podlagi najnižje cene, temveč da se pri oddaji ustrezno upoštevajo okoljski in družbeni vidiki, ki so vse bolj pomembni.

Ne nazadnje bo z reformo uveden nov samostojen režim za koncesije. To je še zlasti pomembno za storitve splošnega gospodarskega pomena, saj se koncesijske pogodbe tradicionalno uporabljajo za obveznost izvajanja storitev v splošnem interesu ali javnih služb. Ključne značilnosti reforme pravil o javnih naročilih bodo uporabljene tudi za koncesije in, kot velja za pogodbe o javnih naročilih, bodo uvedena nova pravila za spremembo obstoječih pogodb. V nekaterih sektorjih se koncesije lahko podelijo za obdobje od 20 do 100 let in zato pri njih obstaja večja verjetnost, da jih bo v času trajanja koncesijske pogodbe treba pregledati. Komisija na podlagi sodne prakse Sodišča predlaga uvedbo novih določb, ki podrobno določajo pogoje, pod katerimi je dovoljena sprememba pogojev koncesijske pogodbe brez novega konkurenčnega razpisnega postopka, ter določb za zagotavljanje skladnosti z načeloma enake obravnave in nediskriminiranja.

Reforma pravil o javnih naročilih je eden od dvanajstih prednostnih ukrepov iz Akta za enotni trg, ki bi ga bilo treba čim hitreje izvesti, kakor je potrdila Komisija v Letnem pregledu rasti za leto 2012. Komisija zato poziva Parlament in države članice, naj do konca leta 2012 dosežejo soglasje o teh predlogih.

1.3. Ukrepi komuniciranja in obveščanja o uporabi pravil EU

Glede na vprašanja in prošnje za pojasnila, ki so jih izrazile zainteresirane strani, je Komisija zavezana pomagati javnim organom, izvajalcem storitev, uporabnikom in drugim zainteresiranim stranem, da bodo bolje razumeli in uporabljali pravila EU za storitve splošnega gospodarskega pomena. V zvezi s tem je sprejela številne ukrepe.

Ob koncu leta 2010 je objavila nov priročnik[10], v katerem so obravnavana tri ključna vprašanja:

– kako lahko države članice financirajo te storitve v skladu s pravili o državnih pomočeh;

– kako lahko javni organi uporabljajo pravila o javnih naročilih ter hkrati zagotavljajo kakovost, inovativnost, neprekinjeno delovanje in celovitost socialnih storitev;

– kako se lahko pravila o notranjem trgu in zlasti direktiva o storitvah uporabljajo za socialne storitve, ne da bi se državam članicam preprečilo, da jih uredijo s predpisi, namenjenimi zagotavljanju kakovosti in dostopnosti.

Ta priročnik je nadomestil dokument o pogosto zastavljenih vprašanjih in upošteva razvoj sodne prakse, sklepov Komisije, spremembe zakonodajnega okvira, razprave znotraj Odbora za socialno zaščito[11] in vprašanja, ki so jih prek interaktivne informacijske službe[12] zastavile zainteresirane strani. Interaktivna informacijska služba je spletna storitev, ki zagotavlja informacije za državljane, izvajalce storitev, javne organe in druge zainteresirane strani, ter jim omogoča, da zastavijo vprašanja v zvezi s pravom EU in storitvami splošnega gospodarskega pomena. Od začetka njenega delovanja januarja 2008 so službe Komisije odgovorile na skoraj 200 zastavljenih vprašanj.

Komisija je pripravila tudi priročnik za socialna javna naročila[13], ki je lahko v pomoč javnim organom pri nabavi blaga in naročanju storitev na socialno odgovoren način v skladu s pravili EU. V priročniku je poudarjena možnost prispevanja javnih naročil k socialni politiki in navedeni so praktični primeri, ki zajemajo širok razpon socialnih vprašanj, kot so spodbujanje enakih možnosti in priložnosti za zaposlovanje, izboljšanje delovnih pogojev, socialna vključenost ranljivih skupin (npr. invalidov) in upoštevanje vsebine določb temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela. Oktobra 2011 je bila objavljena nova izdaja „Buying Green! A Handbook on Green public procurement“[14]. Ta priročnik vsebuje usmeritve glede zmanjšanja okoljskih vplivov porabe javnega sektorja in uporabe zelenih javnih naročil za spodbujanje inovacij pri okoljskih tehnologijah, proizvodih in storitvah.

V delovnem dokumentu služb Komisije o javno-javnem sodelovanju[15] je povzeta in pojasnjena sodna praksa Sodišča na področju uporabe pravil o javnih naročilih za primere sodelovanja javnih subjektov, kot so občine, pri izvajanju nalog javne službe, ki so jim zaupane (glej oddelek 1.2 zgoraj). Navedeni dokument naj bi prispeval k boljšemu razumevanju pravnih določb in s tem omejil pravna tveganja, ki so povezana s to obliko sodelovanja med javnimi organi.

Komisija namenja posebno pozornost sektorju socialnih storitev. Z dveletnima poročiloma o socialnih storitvah splošnega pomena[16], ki sta bili objavljeni leta 2008 in 2010, je spremljala razvoj sektorja socialnih storitev in spodbujala dialog na evropski ravni. Poleg tega je pomagala več zaporednim predsedstvom Sveta pri organizaciji forumov na temo socialnih storitev splošnega pomena, ki so bili bistveni za izmenjavo informacij in spodbujanje dialoga ter boljše razumevanje pravil med zainteresiranimi stranmi. Prav tako bo prihodnjim predsedstvom Sveta pomagala pri organizaciji 4. Evropskega foruma o socialnih storitvah splošnega pomena, ki bo potekal čez približno dvanajst mesecev.

Komisija bo še naprej sodelovala v Odboru za socialno zaščito, ki bo v sodelovanju z vsemi relevantnimi zainteresiranimi stranmi na ravni institucij in v okviru civilne družbe do konca leta 2013 pripravil poročilo o uporabil pravil EU za socialne storitve splošnega pomena.

2. Drugo področje ukrepanja: zagotavljanje dostopa do bistvenih storitev

Pri sprejemanju sektorske zakonodaje na ravni EU se je vedno skrbno upoštevalo ravnovesje med potrebo po večji konkurenci in uporabi tržnih mehanizmov ter potrebo, da imajo vsi državljani še naprej dostop do bistvenih storitev visoke kakovosti po cenah, ki so jim dostopne. To na primer velja za mrežne gospodarske panoge, ki vključujejo telekomunikacijske in poštne storitve ter promet in energijo. Poleg tega Komisija z letnim pregledom stanja potrošniških trgov[17] spremlja delovanje približno 30 storitvenih trgov z vidika primerljivosti, zaupanja, težav in pritožb, splošnega zadovoljstva, menjave ponudnikov in izbire.

Ker se potrebe uporabnikov in tehnologije nenehno razvijajo, je treba redno pregledovati obstoječe obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve in tudi potrebo po uvedbi novih tovrstnih obveznosti. Spodnji primeri ponazarjajo proaktiven pristop Komisije na tem področju. Države članice se lahko še naprej svobodno odločajo za razširitev obstoječih ali uvedbo novih obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, pri čemer morajo biti njihovi ukrepi v skladu s pravom EU.

2.1. Poštne storitve

Tretja poštna direktiva[18] je mejnik v reformi evropskih poštnih trgov, ki se je začela izvajati leta 1992. Ta direktiva je prinesla mnoge koristi za državljane, vključno z izboljšanjem kakovosti storitev in novih, inovativnih načinov dostave poštnih pošiljk. Določa minimalne zahteve glede obsega obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve: visokokakovostne poštne storitve za običajne pisemske in paketne pošiljke določene teže ter za priporočene in zavarovane pošiljke se morajo zagotavljati (najmanj) pet delovnih dni v tednu po vsem ozemlju in po cenah, ki so dostopne vsem uporabnikom. Prav tako navedena direktiva vsebuje določbe, s katerimi se zagotavlja visoka kakovost univerzalne poštne storitve, in Komisija spremlja izvajanje te direktive. Komisija je pred kratkim ustanovila Evropsko skupino regulativnih organov za poštne storitve[19], ki obravnava vprašanja, kot so financiranje obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve in spremljanje rezultatov na trgu[20]. Komisija je organizirala tudi forum uporabnikov poštnih storitev, ki se je prvič sestal decembra 2011, udeležili pa so se ga končni uporabniki (zasebni in poslovni) in druge zainteresirane strani, vključno z operaterji in sindikalnimi združenji, da bi proučili razvijajoče se potrebe potrošnikov v spreminjajočem se komunikacijskem okolju in možnosti za trajnosten razvoj sektorja.

Komisija bo leta 2012 v okviru svojih dejavnosti na področju e-poslovanja objavila zeleno knjigo o čezmejni dostavi paketov. V tej zeleni knjigi bodo obravnavana predvsem vprašanja v zvezi s kakovostjo storitev čezmejne dostave paketov in določanjem cen teh storitev, da bi se odpravile ovire, s katerimi se srečujejo potrošniki in podjetja. Komisija namerava predstaviti tudi rezultate dveh študij o praksi poštnih operaterjev pri določanju cen in njenih učinkih na trge ter o načelih za izračun neto stroškov obveznosti univerzalne poštne storitve. Do konca leta 2013 bo pripravila četrto poročilo o uporabi direktive o poštnih storitvah.

2.2. Osnovne bančne storitve

Dostop do osnovnih plačilnih storitev po pravičnih pogojih je pomemben za finančno in socialno vključenost ter potrošnikom omogoča, da v celoti izkoristijo ugodnosti enotnega trga. Komisija je v začetku leta 2011 pripravila oceno učinka, da bi ugotovila, ali je na tem področju potrebna zakonodaja EU. Po proučitvi vseh možnosti se je odločila, da na tej stopnji predlaga Priporočilo[21]. Z njim želi zagotoviti, da se osnovne plačilne storitve in plačilna kartica ponudijo vsem državljanom in osebam s prebivališčem v EU, ki še nimajo plačilnega računa v državah članicah in želijo tak račun odpreti. Ponudniki plačilnih storitev bi morali ta osnovni plačilni račun zagotoviti brezplačno ali pa po razumni ceni. Priporočilo državam članicam in ponudnikom pošilja jasno sporočilo o pričakovanem rezultatu, medtem ko dopušča prožnost na nacionalni ravni glede doseganja tega cilja.

Prav tako so v Priporočilu določena merila za oceno njegovega izvajanja v državah članicah in predvideno je, da se prouči potreba po nadaljnjih ukrepih. Komisija bo leta 2012 izvedla pregled in oceno učinka ter se na njuni osnovi odločila glede morebitnih nadaljnjih ukrepov, potrebnih na tem področju.

2.3. Promet

Obveznosti javnih služb v prometnem sektorju so določene v posameznih zakonodajnih aktih za storitve v zračnem, kopenskem in pomorskem prometu[22]. Ta sektorska zakonodaja določa načela, ki bi jih morale države članice upoštevati pri opredeljevanju obveznosti javne službe za posamezne vrste prometa.

V beli knjigi o prometu[23], objavljeni leta 2011, je navedeno, da bo večji delež potovanj s kolektivnimi prevoznimi sredstvi, skupaj z obveznostmi minimalnih storitev omogočil povečanje pokritosti s storitvami in tako ustvaril pozitivno razvojno spiralo za javni potniški promet.

Pri sklepanju pogodb o javnih naročilih storitev, v katerih so opredeljene obveznosti zagotavljanja javne službe za različne vrste prometa, morajo biti spoštovana načela preglednosti, nediskriminiranja in konkurenčnega razpisnega postopka. To se lahko najbolje doseže z odprtimi razpisnimi postopki. V naslednjih letih bo kakovost storitev potniškega prometa vse pomembnejša zaradi starajočega se prebivalstva in potrebe po zagotovitvi, da so javna (kolektivna) prevozna sredstva privlačna alternativa individualnemu prevozu, s čimer so bodo dosegli cilji glede učinkovitosti virov in varnosti oskrbe z gorivi. Z oblikovanjem dinamičnega in odprtega trga železniških storitev bi bilo mogoče doseči pomembne koristi – za potnike z vidika kakovosti, učinkovitosti in obsega ponujenih storitev, za javne organe in davkoplačevalce pa z vidika manjšega financiranja javnih naročil storitev.

Komisija namerava v letu 2012 pripraviti predlog o odprtju trga za storitve javnega potniškega prevoza v notranjem prometu. Predtem sta že bila odprta trg za tovorne storitve in trg za mednarodne storitve potniškega prometa. Prav tako bo Komisija leta 2012 proučila potrebo po reviziji predpisov o javnih službah na področju kopenskega prometa z namenom splošne uvedbe oddajanja javnih naročil storitev v železniškem sektorju na podlagi konkurenčnih razpisnih postopkov. Države članice imajo široko polje diskrecije pri določanju področij, na katerih je treba naložiti obveznosti javne službe potniškega prometa, vendar pa za zagotovitev trajnosti zadevnih storitev pomembno, da so te učinkovite in visokokakovostne ter se izvajajo v stabilnem finančnem okolju. K temu naj bi prispevala tudi obveznost javnih razpisov.

2.4. Energetika

Tretji energetski sveženj je začel veljati 3. marca 2011. V njem so opredeljene obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, vključene jasne določbe o obveznostih javne službe in varstva potrošnikov na trgu električne energije in na trgu zemeljskega plina, predvidena pa je tudi zaščita ranljivih odjemalcev pred revščino[24]. Ukrepi, ki se sprejmejo na podlagi navedenih direktiv, morajo biti v splošnem interesu, jasno opredeljeni, pregledni, nediskriminatorni in preverljivi ter morajo zagotavljati enakovreden dostop evropskih elektroenergetskih in plinskih podjetij do nacionalnih odjemalcev v EU in obratno.

Za spodbuditev oblikovanja konkurenčnih, energetsko učinkovitih in pravičnih maloprodajnih trgov je Komisija leta 2008 na podlagi izkušenj s prejšnjimi forumi ustanovila forum za državljane o energiji[25], ki služi kot regulativna platforma. V delovnem dokumentu služb Komisije z naslovom „Energetska politika za potrošnike“[26] so bile ocenjene koristi, ki jih državljanom prinašajo že sprejeti ukrepi na področju energetske politike. Opredeljena je bila vrsta zakonodajnih pobud in pobud na ravni politike EU, ki neposredno ali posredno prispevajo k izboljšanju blaginje potrošnikov v energetskem sektorju.

V skladu s sklepi Evropskega sveta iz decembra 2011 bi morale države članice tretji energetski sveženj čim prej in celovito uveljaviti. Komisija v zvezi s tem poudarja, da je za države članice pomembno, da jasno opredelijo koncept ranljivih odjemalcev. Novembra 2012 namerava organizirati 5. srečanje foruma za državljane o energetiki, da bi se nadaljeval dialog z zainteresiranimi stranmi glede ključnih vprašanj, kot so zaščita ranljivih odjemalcev, optimalni model maloprodajnega trga, preglednost cen in morebitne koristi pametnih merilnikov za upravljanje povpraševanja po energiji.

2.5. Elektronske komunikacije

Direktiva o univerzalnih storitvah na področju elektronskih komunikacij[27] določa socialno varnostno mrežo za primere, v katerih sam trg potrošnikom ne omogoča dostopnih cen za osnovne storitve, zlasti kadar potrošniki živijo na območjih, na katerih je zagotavljanje takih storitev težavno ali drago, ali imajo nizek prihodek ali pa so invalidi. Koncept varnostne mreže zajema tri posebne cilje: razpoložljivost, cenovna primernost in dostopnost. Komisija je pred kratkim sprejela Sporočilo o univerzalni storitvi v e-komunikacijah[28], v katerem poroča o rezultatih javnega posvetovanja iz leta 2010 in o tretjem rednem pregledu obsega obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve na področju elektronskih komunikacij. Eno ključnih vprašanj se je navezovalo na vlogo, ki bi jo morala imeti obveznost zagotavljanja univerzalne storitve pri uresničevanju cilja „širokopasovnega dostopa za vse“. Komisija je na podlagi analize sklenila, da trenutno ni potrebe po spremembi obsega obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve na ravni EU. Nadaljnja ugotovitev na podlagi analize je, da so zaradi tveganja različnih nacionalnih pristopov in potencialnih finančnih posledic za zadevno industrijo potrebne dodatne usmeritve glede izvajanja pravil o univerzalni storitvi. Komisija bo te usmeritve predlagala v letu 2012, prav tako pa bo prispevala k omejevanju tveganja za socialno izključenost, pri čemer bo v skladu z načelom subsidiarnosti omogočila, da se upoštevajo različne nacionalne okoliščine in potreba po čim manjšem izkrivljanju trga, ter poskrbela, da se prepreči nalaganje nesorazmernega bremena temu sektorju[29].

3. Tretje področje ukrepanja: spodbujanje kakovosti – zgled socialnih storitev splošnega pomena

Socialne storitve splošnega pomena imajo poglavitno vlogo v evropskih družbah, saj prispevajo k socialnemu varstvu in socialni vključenosti. Medtem ko se povpraševanje po teh storitvah veča, pa so zmožnosti njihovega financiranja vse bolj omejene, kar je trenutno posledica gospodarske krize, dolgoročno pa bo posledica staranja prebivalstva. Komisija, države članice in zainteresirane strani, ki zastopajo uporabnike tovrstnih storitev, ter njihovi ponudniki so pred kratkim sprejeli vrsto pobud na področju kakovosti socialnih storitev.

Komisija je leta 2007[30] napovedala strategijo v podporo kakovosti socialnih storitev po vsej EU. Na podlagi te strategije je v okviru programa PROGRESS[31] podpirala evropske pobude za razvoj orodij, namenjenih opredeljevanju in merjenju kakovosti, znotraj Odbora za socialno zaščito pa je podpirala razvoj prostovoljnega evropskega okvira kakovosti za socialne storitve.

3.1. Projekti, podprti v okviru programa PROGRESS

V okviru programa PROGRESS je bilo med letoma 2008 in 2010 financiranih osem projektov za razvoj orodij, namenjenih opredeljevanju, merjenju, oceni in izboljšanju kakovosti socialnih storitev, pri čemer je bila posebna pozornost namenjena dolgoročni oskrbi. Vsi projekti so se izvajali v okviru večnacionalnih partnerstev, vključevali pa so tudi izmenjavo dobrih praks med lokalnimi organi, ponudniki storitev in drugimi akterji, ki so prihajali iz različnih kulturnih okolij in so delovali v različnih pravnih in upravnih kontekstih ter različnih socialno-ekonomskih razmerah. Skoraj vsi projekti so poudarjali pomen vključevanja uporabnikov pri opredeljevanju in vrednotenju kakovosti socialnih storitev[32].

Komisija bo leta 2012 v okviru programa PROGRESS podprla številne nove nadnacionalne projekte, namenjene izvajanju prostovoljnega evropskega okvira kakovosti v različnih državah članicah in sektorjih.

3.2. Odbor za socialno zaščito: prostovoljni evropski okvir kakovosti za socialne storitve

Odbor za socialno zaščito je oktobra 2010 sprejel prostovoljni evropski okvir kakovosti za socialne storitve. Namen okvira je razviti skupno razumevanje kakovosti teh storitev znotraj EU. Oblikovan je bil dovolj prožno, da se lahko uporablja za celo vrsto socialnih storitev v nacionalnem, regionalnem in lokalnem kontekstu v vseh državah članicah in je skladen z obstoječimi nacionalnimi pristopi glede kakovosti. Določa načela in merila, ki jih mora izpolnjevati socialna storitev, da bi zadovoljila potrebe in izpolnila pričakovanja uporabnikov storitve. Vključeni so tudi elementi za metodologijo, ki bi morala javnim organom omogočiti, da na ustrezni ravni razvijejo orodja za kakovost (standarde ali kazalnike), s katerimi bi se lahko opredelila, merila in vrednotila kakovost socialnih storitev. Okvir namenja posebno pozornost pravicam in lahko na primer prispeva k povečanju varstva otrokovih pravic pri prehodu s sistemov institucionalnega otroškega varstva na alternativne varstvene sisteme.

3.3. Statut evropske fundacije

Fundacije, katerih naloga je delovati v javno korist, imajo vse pomembnejšo vlogo pri zagotavljanju in financiranju socialnih storitev splošnega interesa v EU. Vendar pa se še vedno srečujejo s težavami pri ustanavljanju v drugih državah članicah ali pri združevanju svojih sredstev prek meja. Omogočiti je treba ustanavljanje, poslovanje in samofinanciranje fundacij splošnega interesa na čezmejni ravni, hkrati z ustreznim nadzorom. S tem bi jim omogočili zmanjšati upravno breme, ki ga povzroča kompleksnost izvajanja dejavnosti v različnih državah članicah. Tako bi se posledično sprostilo več njihovih sredstev za spodbujanje blaginje državljanov EU.

Komisija bo za dosego teh koristi leta 2012 pripravila predlog o statutu evropske fundacije, ki bi soobstajal z nacionalnimi oblikami fundacij in bi bil neobvezen.

4. Sklepne ugotovitve

Sedanja gospodarska in finančna kriza nas je opomnila, da imajo storitve splošnega interesa osrednjo vlogo pri zagotavljanju socialne in teritorialne kohezije. Hkrati pa kriza zaradi krčenja finančnih sredstev močno vpliva na javni sektor, zato je bistvenega pomena, da se sprejmejo vsi potrebni ukrepi za nadaljnje zagotavljanje teh storitev in izboljšanje njihove kakovosti. V tem sporočilu je prikazano, da Pogodbi dajeta evropskim institucijam in državam članicam potrebne pravne instrumente za dosego navedenega cilja. Evropska komisija je v celoti zavezana prispevati z oblikovanjem okvira kakovosti za te storitve, kakor je razvidno iz dveh predlogov za revizijo pravil o državnih pomočeh, ki se uporabljajo za storitve splošnega gospodarskega interesa, ter pravil o javnih naročilih in koncesijah, ki ju je predstavila hkrati s tem sporočilom. Prav tako bo v prihodnjih mesecih sprejela vrsto drugih ukrepov, ki bodo skupaj z že navedenimi ukrepi prispevali k oblikovanju razumnega okvira kakovosti za storitve splošnega pomena v EU v naslednjih letih. To delo bo nadaljevala v okviru širše zaveze, v skladu s katero bosta socialno gospodarstvo in socialne inovacije v središču njenih dejavnosti na podlagi strategije Evropa 2020. Nedaven dokaz te zaveze je njena Pobuda za socialno podjetništvo[33], ki podpira razvoj novih in socialno inovativnih načinov poslovanja in zagotavljanja storitev.

[1]               Zakonodaja EU, zlasti na področju migracij, zagotavlja, da so nekatere kategorije državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU, pri dostopu do javnih dobrin (blaga in storitev) ter njihovem zagotavljanju pod določenimi pogoji deležne enake obravnave kot državljani EU.

[2]               „Politične smernice za naslednjo Komisijo“, Bruselj, 3. septembra 2009.

[3]               „Politične smernice za naslednjo Komisijo“, str. 24.

[4]               „Evropa 2020: Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010) 2020).

[5]               „Akt za enotni trg: Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja“ (COM(2011) 206).

[6]               „Izvajanje programa Skupnosti iz Lizbone: Socialne storitve splošnega pomena v Evropski uniji“ (COM(2006) 177 konč. z dne 26. aprila 2006).

[7]               Združene zadeve C-180/98 do C-184/98, Pavlov in drugi, Recueil 2000, str. I-6451, točka 118; zadeva C-218/00, Cisal in INAIL, Recueil 2000, str. I-691, točka 37; in zadeva C-355/00, Freskot, Recueil 2003, str. I-5263.

[8]               Novejši dokaz za to je Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2011 o prihodnosti socialnih storitev splošnega pomena (2009/2222(INI)), točka 48: „meni, da okvirna uredba EU o storitvah splošnega gospodarskega pomena, ki je dopustna v skladu s členom 14 PDEU, v tem trenutku ni osrednjega pomena“.

[9]               Treba je opomniti, da je v členu 14 PDEU jasno navedeno, da njegova uporaba ne posega v člene 93, 106 in 107 PDEU, ki določajo vlogo Evropske komisije pri nadzoru državnih pomoči in pogoje, pod katerimi je za storitve splošnega gospodarskega pomena mogoče dovoliti odstopanja od uporabe takega nadzora. To je podrobneje razloženo v Sporočilu o uporabi pravil Evropske unije o državni pomoči za nadomestilo, dodeljeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (C(2011)9404), sprejetem hkrati s tem sporočilom.

[10]             Priročnik za uporabo pravil EU o državnih pomočeh, javnih naročilih in notranjem trgu pri storitvah splošnega gospodarskega pomena, zlasti storitvah splošnega pomena na področju socialne varnosti (SEC(2010) 1545 konč.).

[11]             „Poročilo Odbora za socialno zaščito o uporabi prava Skupnosti za socialne storitve splošnega pomena“ iz novembra 2008.

[12]             Glej: http://ec.europa.eu/services_general_interest/index_en.htm.

[13]             http://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=6457&langId=en.

[14]             Na voljo na spletni strani: http://ec.europa.eu/environment/gpp/buying_handbook_en.htm.

[15]             Delovni dokument služb Komisije o uporabi prava EU na področju javnih naročil za odnose med naročniki („javno-javno sodelovanje“) (SEC(2011) 1169 konč. z dne 4. oktobra 2011).

[16]             Delovna dokumenta služb Komisije – prvo in drugo dveletno poročilo o socialnih storitvah splošnega pomena (SEC(2008) 2179 in (SEC(2010) 1284).

[17]             http://ec.europa.eu/consumers/consumer_research/editions/docs/6th_edition_scoreboard_en.pdf. Komisija je v zvezi z nekaterimi od teh storitev, kot so električna energija in bančni računi, izvedla poglobljene tržne analize, ki so prav tako na voljo na tej spletni strani.

[18]             Direktiva 2008/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008 o spremembi Direktive 97/67/ES glede popolnega oblikovanja notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti.

[19]             Sklep Komisije z dne 10. avgusta 2010 o ustanovitvi Evropske skupine regulativnih organov za poštne storitve, UL C 217.

[20]             Dokumenti so na voljo na spletni strani Evropske skupine regulativnih organov za poštne storitve: http://ec.europa.eu/internal_market/ergp/index_en.htm.

[21]             Priporočilo Komisije o dostopu do osnovnega plačilnega računa (C(2011) 4977).

[22]             Uredba (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (prenovitev) in Uredba (ES) št. 1107/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu; Uredba (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza ter o razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 1191/69 in št. 1107/70; Uredba Sveta (EGS) št. 3577/92 z dne 7. decembra 1992 o uporabi načela prostega pretoka storitev v pomorskem prometu med državami članicami (pomorska kabotaža).

[23]             Bela knjiga „Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu“ (COM(2011) 144).

[24]             Direktiva 2009/72/ES glede električne energije in Direktiva 2009/73/ES glede zemeljskega plina.

[25]             http://ec.europa.eu/energy/gas_electricity/forum_citizen_energy_en.htm.

[26]             SEC(2010) 1407 konč. z dne 11. novembra 2010.

[27]             Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES.

[28]             „Univerzalna storitev v e-komunikacijah: poročilo o rezultatih javnega posvetovanja in tretjem rednem pregledu obsega v skladu s členom 15 Direktive 2002/22/ES“ (COM(2011) 795 konč. z dne 23. novembra 2001).

[29]             Opomniti je treba, da se odstavki 20 do 30 Smernic Skupnosti o uporabi pravil o državni pomoči v zvezi s hitro postavitvijo širokopasovnih omrežij (UL C 235, 30.9.2009, str. 7) izrecno sklicujeta na opredelitev storitev splošnega gospodarskega pomena v sektorju elektronskih komunikacij.

[30]             „Storitve splošnega interesa, vključno s socialnimi storitvami splošnega interesa: nova evropska zaveza“ (COM(2007) 725 konč. z dne 20. novembra 2007).

[31]             PROGRESS je program EU za zaposlovanje in socialno solidarnost, v okviru katerega se zagotavlja finančna podpora za uresničevanje ciljev socialne agende Evropske unije.

[32]             Delovni dokument služb Komisije z naslovom „Drugo dveletno poročilo o socialnih storitvah splošnega pomena“ (SEC(2010) 1284 konč. z dne 22. oktobra, str. 59–66).

[33]             „Pobuda za socialno podjetništvo – Ustvarjanje ekosistema za spodbujanje socialnih podjetij kot ključnih akterjev socialnega podjetništva in socialnih inovacij“ (COM(2011) 682 konč. z dne 25. oktobra 2011).