EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 23.11.2011

COM(2011) 815 konč.

VOL. 1/5

SPOROČILO KOMISIJE

Letni pregled rasti 2012

Uvod

Jesenske napovedi za obdobje 2011–2013, ki jih je Komisija objavila 10. novembra 2011, kažejo, da gospodarsko okrevanje stagnira ter da nizka stopnja zaupanja negativno vpliva na naložbe in porabo. Pomanjkanje zaupanja izvira iz negativnih povratnih informacij med krizo zaradi kopičenja državnega dolga in razmer v finančnem sektorju skupaj z upočasnitvijo rasti svetovnega gospodarstva. Vpliv se še posebej kaže v euroobmočju. Zato bo BDP naslednje leto verjetno stagniral, splošna rast v EU pa naj bi leta 2012 po napovedih znašala 0,6 %. Brezposelnost bo verjetno ostala na visoki stopnji ter v letih 2012 in 2013 znašala približno 10 %, kar bo še povečalo socialni vpliv krize.

Brez prepričljivega odziva na krizo v euroobmočju se bodo gospodarski obeti za celotno EU hitro slabšali. Obeti za rast vseh držav članic, tako tistih iz euroobmočja kot zunaj njega, so odvisni od odločnega reševanja krize zaradi kopičenja državnega dolga in od dokazovanja, da je euro stabilna in močna valuta ter da so države euroobmočja odločene in sposobne izvajati dobre gospodarske politike. Glede na strah pred tveganjem, ki še vedno obstaja na finančnih trgih, ta vprašanja še niso rešena. To dolgotrajno obdobje negotovosti se mora končati. Kot se je že večkrat pokazalo v odločitvah Sveta in na srečanjih držav članic euroobmočja ter nazadnje na srečanju 26. in 27. oktobra 2011, so voditelji držav EU za izhod iz sedanje krize pripravljeni narediti vse – če je treba, tudi razmisliti o nadaljnjih spremembah Pogodbe. Ukrepi so razumljivi in nujni, vendar se preveč političnega časa in energije porabi za nujne ukrepe in premalo za izvajanje sprememb politik, s katerimi bodo naša gospodarstva ponovno dosegla višjo gospodarsko rast.

Prihodnji evropski semester bo prvi, ki bo izveden v okviru nedavno okrepljenega gospodarskega upravljanja euroobmočja in širše EU 2 . Zakonodajni „šesterček“ bo znatno okrepil Pakt stabilnosti in rasti ter razširil fiskalni nadzor. Prvič bo uveden postopek za spremljanje in odpravo makroekonomskih neravnovesij (postopek čezmernega primanjkljaja). Komisija je pravkar predstavila nove predloge 3 , ki naj bi dodatno okrepili nadzor nad proračunskimi politikami držav članic euroobmočja, zlasti tistih, ki imajo velike težave pri ohranjanju finančne stabilnosti ali so v postopku čezmernega primanjkljaja. Novi okvir upravljanja bo prinesel večje povezovanje in večjo disciplino.

V letošnjem letnem pregledu rasti je močno poudarjena potreba po izvajanju. Zdaj ko je dosežen sporazum o novem načinu gospodarskega upravljanja, v katerem je dodatno potrjena medsebojna odvisnost gospodarstev držav članic, je treba nujno izvesti, kar je že bilo dogovorjeno, z jasnim poudarkom na ukrepih za spodbujanje rasti. Za uspeh sta bistvena zaporedje in skladnost ukrepov (tudi po celotni EU), pa tudi zmogljivost za uveljavljanje vodilne vloge pri izvajanju sprememb in za dokazovanje upravičenosti tega, kar je že bilo storjeno.

Kljub resnosti položaja je napredek držav članic pri izvajanju smernic letnega pregleda rasti 2011 pod pričakovanji. Na nacionalni ravni se odgovornosti za korenite spremembe, o katerih je bilo odločeno v okviru prihodnjega gospodarskega upravljanja, še ne sprejemajo v celoti. Včasih obstaja velik razkorak med odločitvami, sprejetimi na ravni EU, in časom, ko se te sprejmejo v okviru nacionalnih politik. Da se to popravi, mora evropski semester vključevati občutek nujnosti, tako da bodo države članice hitro izvedle smernice, sprejete na ravni EU, ter to lahko tudi dokazale. Izvedbena vrzel obstaja tudi na ravni EU, saj države članice že sprejetih odločitev ne izvajajo v celoti ali dobro niti na področjih, ki so ključnega pomena, kot je notranji trg, pa tudi predlogi z velikim vplivom na rast, ki so v procesu soodločanja, še vedno niso sprejeti, sredstva iz strukturnih skladov, ki so na voljo državam članicam, pa še niso porabljena.

Obenem se je treba osredotočati na reformne ukrepe s kratkoročnim učinkom rasti in na pravi model srednjeročne rasti. Finančni trgi ocenjujejo vzdržnost javnega dolga držav članic na podlagi dolgoročnih obetov za rast, njihove zmožnosti sprejemanja daljnosežnih odločitev o strukturnih reformah in njihove zavezanosti izboljšanju konkurenčnosti.

Komisija meni, da bi se morala prizadevanja v letu 2012 na nacionalni in evropski ravni osredotočati na naslednjih pet prednostnih nalog:

1.Izvedba diferencirane in rasti prijazne fiskalne konsolidacije

Odločna fiskalna konsolidacija je pomemben ukrep, saj je bistvena za ponovno vzpostavitev makrofinančne stabilnosti kot osnove za rast in za zagotovitev prihodnosti evropskega socialnega modela. Stopnje javnih dolgov so se občutno povečale – v obdobju 2007–2010 v povprečju za 20 odstotnih točk zaradi krize – in naj bi do leta 2012 v EU dosegle 85 % BDP, v euroobmočju pa 90 % BDP.

Skladno z dogovorjenim pristopom EU so bili sprejeti znatni ukrepi za konsolidacijo javnih financ in če bodo politike ostale nespremenjene, naj bi se leta 2013 javni primanjkljaji v EU v povprečju znižali na rahlo čez 3 % BDP. Če se bodo zaveze upoštevale, bo hitrost konsolidacije tako v celoti sorazmerna s potrebnimi prizadevanji.

Ker se razmere po državah članicah razlikujejo, bi bilo treba upoštevati različne strategije iz skupnega okvira, obenem pa tudi fiskalna in makroekonomska tveganja posameznih držav, in sicer:

Države članice, ki dobivajo pomoč iz programov finančne pomoči, in tiste, v katerih je trg pod strogim nadzorom, bi morale še naprej izpolnjevati dogovorjene proračunske cilje, ne glede na možne spremembe makroekonomskih pogojev.

Države članice z velikimi zamudami v prilagajanju, ki so v postopku čezmernega primanjkljaja ali imajo velik primanjkljaj, bi morale pospešiti svoja prizadevanja za konsolidacijo. Možni omejeni popravki glavnih makroekonomskih scenarijev navzdol ne bi smeli povzročiti zamud pri zmanjševanju presežnih primanjkljajev.

V državah članicah, ki nimajo presežnega primanjkljaja in so na pravi poti, da v zvezi s prilagoditvijo dosežejo srednjeročne cilje, lahko proračunska politika v celoti odigra svojo proticiklično in stabilizirajočo vlogo, če ni ogrožena srednjeročna fiskalna vzdržnost.

Medtem ko je bil pri dosegi splošnega cilja fiskalne konsolidacije dosežen dober napredek, pa distribucijski vpliv reform zahteva strožji nadzor, da bi se izognili tveganju neupoštevanja določenih postavk, ki pospešujejo rast, in kopičenja obstoječih socialnih težav.

Kar zadeva odhodkovno stran, bi morale države članice ohraniti rast javnih odhodkov pod stopnjo srednjeročne rasti BDP. Komisija meni, da bi morale države članice nameniti posebno pozornost naslednjim vprašanjem:

prednostna obravnava rasti prijaznih odhodkov, kot so izobraževanje, raziskave, inovacije in energetika, ki so naložbe v prihodnjo rast, ter zagotovitev učinkovitosti te porabe. Prvi rezultati kažejo, da se vzorci različnih držav članic zelo razlikujejo. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti tudi ohranitvi ali okrepitvi pokritosti in učinkovitosti storitev zaposlovanja ter aktivnim politikam trga dela, kot so programi usposabljanja za brezposelne;

prizadevanja za reformo in posodobitev pokojninskih sistemov ob upoštevanju nacionalnih tradicij socialnega dialoga, da se zagotovita finančna stabilnost in primernost pokojnin, z uskladitvijo upokojitvene starosti z vse večjo pričakovano življenjsko dobo, omejenimi možnostmi za predčasno upokojitev, podpiranjem daljše delovne dobe, izenačitvijo upokojitvene starosti za moške in ženske ter podpiranjem razvoja dopolnilnih možnosti zasebnega varčevanja za povečanje pokojninskih prihodkov. To posodobitev bi morala dopolnjevati reforma zdravstvenih sistemov, katere cilja bi bila stroškovna učinkovitost in trajnost.

Da se lahko bolje upošteva potreba po povezovanju davčne politike, letošnji pregled rasti vsebuje novo prilogo o rasti prijaznih davčnih politikah držav članic in boljši davčni usklajenosti v EU 4 , ki sta zelo pomembni tudi za pakt „evro plus“. Za izboljšanje prispevka na prihodkovni strani fiskalne konsolidacije je treba več pozornosti nameniti zgradbi in strukturi davčnih sistemov, da bodo bolj učinkoviti, uspešni in pošteni, ter ob tem upoštevati tudi to, da bodo države članice morda morale povišati davke. V številnih državah članicah se davčne reforme že izvajajo. Pri njih je treba upoštevati naslednje:

Obstajajo možnosti za razširitev davčne osnove nekaterih davkov, s čimer bi se povečali prihodki ali znižale izkrivljajoče visoke davčne stopnje. Odbitki in izjeme pri standardnih davčnih osnovah na primer pogosto ustvarjajo ekonomska izkrivljanja in zmanjšujejo učinkovitost davčnega sistema. To velja zlasti za izjeme pri DDV in znižane stopnje, pa tudi za davek na dohodek pravnih in fizičnih oseb. Postopna ukinitev nekaterih skritih davčnih subvencij bi lahko pripomogla k razširitvi davčne osnove. Ukinile bi se lahko zlasti okolju škodljive subvencije.

Potrebna so večja prizadevanja za preusmeritev obdavčenja z dela na obdavčenje, ki manj škoduje rasti: obdavčitev povečane porabe, okoljska obdavčitev in obdavčitev premoženja (na primer obdavčitev lastnine visoke vrednosti) na primer lahko pripomorejo k zmanjšanju davčne obremenitve na delo in s tem k povečanju privlačnosti zaposlovanja. Pri vsakršni preusmeritvi obdavčenja pa je treba nameniti posebno pozornost potrebam najbolj ranljivih skupin.

V več državah članicah bi se lahko z izboljšanjem učinkovitosti pobiranja davkov in boja proti davčnim utajam povečali prihodki države. Pri tem bi pomagala učinkovitejša uporaba davčnih pravil na vseh področjih obdavčenja. Okrepiti bi bilo treba ukrepe za spodbujanje prehoda z neformalnega ali neprijavljenega dela na redno zaposlitev.

Na voljo bodo novi viri nacionalnih prihodkov, kot sta prodaja pravic za emisije CO2 in spektra na dražbi, ki se lahko uporabijo za podporo prihodkom z rasti prijaznih področij 5 , vključno z zeleno rastjo, ob upoštevanju zaveze, da se znaten delež teh novih virov nameni spopadanju s podnebnimi spremembami.

Za čim večji učinek davčnih reform bi morale države članice uskladiti svoja prizadevanja z okrepljenim dialogom na ravni EU. Treba bi bilo doseči napredek v zvezi s predlogi, ki jih je Komisija napovedala v svojem zadnjem letnem pregledu rasti – za skupno konsolidirano davčno osnovo za pravne osebe, za obdavčitev finančnih transakcij in za obdavčitev energije – ki so trenutno v obravnavi evropskega zakonodajalca.

2.ponovna vzpostavitev dodeljevanja posojil gospodarstvu

Zdrav finančni sistem in zlasti trden bančni sektor spodbujata rast. Bančni presežki, ki so pripeljali do krize, so povzročili šibkost sektorja, zdaj pa obstaja tveganje, da bodo zavirali okrevanje gospodarstva. Ponovna vzpostavitev zaupanja vlagateljev bo zahtevala izboljšanje kapitalskih položajev bank in okrepitev ukrepov za olajšanje dostopa bank do financiranja, pripomogla pa bo tudi k prekinitvi povezave med krizo zaradi kopičenja državnega dolga in finančnim sektorjem.

V teku je velika prenova predpisov in nadzora finančnega sektorja, številne nove odločitve pa se že izvajajo. S tem naj bi se obravnavale pomanjkljivosti sedanjega regulativnega in nadzornega okvira ter omogočili bolj običajni vzorci dodeljevanja posojil podjetjem in zasebnim gospodinjstvom brez prekomernega tveganja, značilnega za obdobje pred krizo.

Komisija meni, da bi bilo treba v srednjeročnem obdobju prednostno obravnavati naslednje:

okrepitev kapitalskih položajev sistemskih bank, kadar je to potrebno, da se upoštevajo povečana tveganja na trgih državnih dolgov. Zadevni ukrepi bodo temeljili na predlogih Evropskega bančnega organa. Pomembno bo zagotoviti, da banke svoje deleže kapitala okrepijo predvsem z izboljšanjem svojih kapitalskih položajev in ne z neustreznim omejevanjem dodeljevanja posojil realnemu gospodarstvu. Poleg tega bi morale banke upoštevati dogovorjena pravila o dodatkih in plačilih za delo;

olajšanje dostopa bank do trajnejšega financiranja z izvajanjem začasnih ukrepov (npr. državnih jamstev), da se omeji vpliv reforme bančnega sektorja na tok posojil realnemu gospodarstvu, pri čemer bi se izognili tveganju dodatne zaostritve kreditnih pogojev. Tako kapitalizacijo (v primerih, kadar se to lahko doseže le v okviru javnih sredstev) kot zagotovitev državnih jamstev bi bilo treba izvesti popolnoma v skladu s pravili o državni pomoči;

vzpostavitev posebne ureditve, prilagojene trgom rasti MSP, ki bi jim omogočala večjo prepoznavnost med naložbeniki in v okviru katere bi za MSP veljala sorazmerna merila za kotacijo na borzi. Pregledati bi bilo treba tudi pravila varnega in skrbnega poslovanja za zagotovitev, da dodeljevanje posojil MSP ni neupravičeno kaznovano;

sodelovanje z Evropsko investicijsko banko, da trajnostno ohrani in poveča svoje dejavnosti dodeljevanja posojil za MSP, pri čemer se prek poslov z delitvijo tveganja razvijejo sinergije z Evropskim investicijskim skladom, ter ustanovitev sklada skladov 6 za zagotovitev sredstev skladom, namenjenim naložbam v več kot eni državi članici;

razvoj nove evropske ureditve za tvegani kapital, ki bo evropskim skladom tveganega kapitala omogočala, da tržijo svoje sklade in zbirajo kapital na vseevropski ravni po celotnem enotnem trgu. Enotne licence se bodo dodeljevale na podlagi ene registracije v matični državi članici, odvisne pa bodo od izpolnjevanja poenostavljenih obveznosti poročanja, prilagojene organizacije in upoštevanja poslovnih pravil;

dokončanje izvajanja novega regulativnega okvira za finančne trge EU skladno z zavezami G-20 in okrepitev novih ureditev za finančni nadzor, sprejetih na ravni EU.

3.spodbujanje rasti in konkurenčnosti za danes in jutri

Fiskalna konsolidacija in sanacija finančnega sektorja sta potrebni, vendar sami ne zadostujeta za zagotovitev rasti. Glede na potrebo po fiskalni konsolidaciji morajo imeti strukturne reforme pomembno vlogo pri izboljšanju splošne učinkovitosti in sposobnosti gospodarstva EU za prilagajanje. Medtem ko učinki strukturnih reform, ki spodbujajo rast, zagotavljajo rezultate postopoma, pa lahko ustvarjanje obetov za izboljšano rast pozitivno kratkoročno vpliva na rast, saj izboljša zaupanje, ter pomaga vsem državam članicam, zlasti tistim, ki se soočajo s tržnimi pritiski.

Večina vzvodov za spodbujanje rasti je v rokah držav članic, kot je poudarjeno v priporočilih v okviru evropskega semestra. Nacionalne reforme na področjih storitev, mrežnih panog in javnega sektorja bi bilo treba na primer pospešiti, da se poveča potencial za rast v EU. Poudarek na učinkovitosti virov, na primer na področjih, kot sta energetska učinkovitost in zmanjšanje odpadkov, lahko izboljša konkurenčnost, ustvari nova delovna mesta in koristi okolju. Prednostna naloga morajo biti tudi reforme, ki izboljšujejo poslovno okolje in konkurenčnost.

Že dolgo pred sedanjo krizo je bila splošna uspešnost EU manjša kot uspešnost naših glavnih tekmecev. EU je kljub določenemu napredku na področju zaposlovanja zaostala zlasti v smislu produktivnosti in ta vrzel je vse večja. Nanjo vplivajo številni dejavniki. Vendar sta v EU v primerjavi s številnimi drugimi večjimi tekmeci dve posebni oviri: prvič, vseevropski trg je še vedno preveč razdrobljen in podjetjem ne omogoča rasti in enakih ekonomij obsega, in drugič, številni okvirni pogoji – na primer dostop do financiranja, inovacijske zmogljivosti ali regulativne ovire – ovirajo pripravljenost podjetij za kreativnost in naložbe.

Srednjeročne napovedi kažejo, da bo EU brez potrebnih strukturnih reform še naprej beležila počasno rast. Posebna prednostna področja za reforme v posameznih državah članicah so opredeljena v priporočilih EU po posameznih državah. Na ravni EU se lahko zagotovita podpora in dopolnjevanje nacionalnih ukrepov, na primer v okviru Akta za enotni trg, ki ga je predlagala Komisija, podprla pa sta ga Evropski parlament in Evropski svet. Številni vzvodi za spodbujanje rasti bi lahko v letu 2012 prinesli hitre rezultate, če bi se izvajali v vseh državah članicah in v okviru ukrepanja na ravni EU.

Trije primeri potenciala rasti

Digitalni enotni trg EU se lahko spodbudi z:

–razvojem trga EU za mobilne in spletne plačilne sisteme, pri čemer se hkrati izboljšajo pravila o varstvu podatkov in spodbuja uporaba informacij javnega sektorja,

–večjim obsegom razpoložljivega radijskega spektra, zlasti za hitro rastoče trge mobilnih podatkov. Hkrati je treba spodbujati naložbe v hitre širokopasovne povezave;

–zmanjšanjem stroškov in izboljšanjem kakovosti dobave blaga in zagotavljanja storitev, kupljenih prek spleta, vključno z dosego zadostne ravni varstva potrošnikov;

–odpravo omejitev prodaje na podlagi državljanstva ali prebivališča. Komisija bo v ta namen izdala smernice za izvajanje člena 20 direktive o storitvah;

–razvojem spletnih sistemov za reševanje sporov, da se v primeru spora potrošnikom in podjetjem zagotovi hitra in zanesljiva arbitraža;

–uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij za zagotovitev pametnih energetskih in prometnih sistemov, ki povezujejo vse kotičke EU. Pametna elektroenergetska omrežja, visoka raven energetske učinkovitosti in široka uporaba energije iz obnovljivih virov, ki jih omogoča dovršena uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter vrhunske logistike, ki služijo notranjemu trgu, so bistveni elementi sodobnega in konkurenčnega gospodarstva in ključnega pomena za razvoj EU v prihodnjih letih.

Pravi notranji trg za storitve

–V številnih državah članicah je osveščenost gospodarskih subjektov o možnostih, ki jih nudi direktiva o storitvah, omejena. „Enotne kontaktne točke“, ki podjetjem pomagajo pridobiti ustrezne informacije in urediti formalnosti, v nekaterih še ne obstajajo. Komisija sprejema ukrepe za zagotovitev izvajanja v državah članicah, ki direktive še niso prenesle v svojo zakonodajo. Opravili se bodo sektorski preskusi uspešnosti, do konca leta 2012 pa bodo sprejeti nadaljnji ukrepi za zagotovitev izvajanja v celoti.

–Spodbujanje konkurence in konkurenčnosti v maloprodajnem sektorju, zmanjšanje ovir za vstop na trg in izstop z njega za podjetja ter odprava nepotrebnih omejitev za podjetja in strokovne storitve, pravne poklice, računovodska ali tehnična svetovanja ter za zdravstveni in socialni sektor.

–Odprava tehničnih, upravnih in družbenih ovir za inovativne tehnologije in proizvodne procese, med drugim tudi pri razvoju ključnih osnovnih tehnologij.

Razsežnost zunanje rasti:

–Izkoriščanje potenciala zunanje trgovine: v prihodnjih letih bo 90 % svetovne rasti izhajalo iz držav zunaj EU. Za izkoriščanje te rasti se lahko podjetjem iz EU, zlasti MSP 7 , pomaga na veliko načinov. Že med krizo je trgovina pripomogla k ublažitvi šoka, saj je četrtina rasti EU v letu 2010 izvirala iz trgovine s partnerji zunaj EU. Pred kratkim sklenjeni trgovinski sporazumi s sosednjimi državami in nedavno sprejeti sporazum o prosti trgovini z Južno Korejo ponujajo številne koristi, ki lahko izvirajo iz izkoriščanja novih priložnosti, ki jih je treba podjetjem ustrezno predstaviti.

Uporaba proračuna EU za rast in konkurenčnost

V sedanjih okoliščinah fiskalnih omejitev so možnosti za fiskalne spodbude izredno omejene. Vendar pa se lahko z uporabo obstoječih virov zagotovi večji vpliv na rast in konkurenčnost. Za obdobje 2007–2013 je v okviru kohezijske politike na voljo 347 milijard EUR za naložbe v državah članicah. V nekaterih državah lahko skladi EU predstavljajo do 4 % BDP. Po počasnem zagonu tako prevzete obveznosti kot tudi plačila zdaj rastejo, vendar neenakomerno po vsej EU. Uporaba potenciala strukturnih skladov EU je lahko in mora biti del nove usmeritve rasti:

–Še vedno je precej možnosti za uporabo ali reprogramiranje razpoložljivih sredstev za spodbujanje rasti in konkurenčnosti ter za izvajanje priporočil po posameznih državah iz prvega evropskega semestra. Obstaja veliko primerov uspešnih programov (na primer programi za spodbujanje vajeništva za mlade, ki jih podpira Evropski socialni sklad, ali programi za naložbe v energetsko učinkovitost za gospodinjstva in podjetja), ki imajo takojšen učinek. Taki programi so zelo učinkovit in pameten način ustvarjanja delovnih mest na lokalni ravni, zlasti v sedanjih težkih časih za gradbeni sektor.

–Komisija je za države članice, ki prejemajo finančno pomoč v okviru programov, predlagala povečanje stopnje sofinanciranja za zagotovitev, da se potrebne investicije kljub zelo omejenim nacionalnim proračunom izvedejo zdaj. Komisija poziva Evropski parlament in Svet, da sprejmeta te predloge do konca leta 2011.

–V zvezi s pomočjo pri izgradnji potrebne prometne, energetske in informacijsko-komunikacijske infrastrukture je Komisija predlagala uporabo projektnih obveznic, da se spodbudi zasebno financiranje ključnih infrastrukturnih projektov, ki lahko ustvarijo tokove dohodka. Predstavljena je bila pilotna faza projektnih obveznic, ki naj bi povezovala sedanji in prihodnji proračun EU ter omogočila pravočasno financiranje nekaterih izmed teh ključnih projektov.

Program, usmerjen v hitro rast

Komisija je v podporo tem prizadevanjem opredelila vrsto sklepov na ravni EU, ki bi lahko, če bodo hitro sprejeti, takoj spodbudili rast 8 . Ti vključujejo:

bolje izkoristiti dogovore, ki so bili že sprejeti na ravni EU;

pospešiti sprejetje sklepov, ki jih Evropski parlament in Svet še nista sprejela;

hitro obravnavati nekatere prihodnje predloge, ki jih bo Komisija pripravila v prihodnjih mesecih.

Podrobnosti so opisane v prilogi. Komisija z zanimanjem pričakuje razprave o svežnju za pospešeno rast z Evropskim parlamentom in Svetom v bližnji prihodnosti.

4.spopadanje z brezposelnostjo in socialnimi posledicami krize

Socialni vpliv krize sega zelo daleč. EU je od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja ustvarila na milijone delovnih mest in povečala število zaposlenih, vendar se je po letu 2008 napredek ustavil. Brezposelnost se je zato znatno povečala in tako je danes v EU 23 milijonov brezposelnih.

Kriza je v gospodarstvu povzročila velike premike: podjetja se morajo na hitro prestrukturirati, številni poslovni odnosi se prekinjajo ali nastajajo novi, delovni pogoji se prilagajajo spreminjajočemu se okolju. Ker so obeti za zaposlitev vse slabši, znaten delež prebivalstva temu prehodu morda ne bo kos. Povečal se je delež dolgoročno brezposelnih, za katere obstaja tveganje, da bodo za vedno ostali brez dela. Izvajanje uravnoteženih politik prožne varnosti lahko pomaga delavcem pri menjavi delovnega mesta in prilagajanju razmeram na trgu dela. Hkrati se zdaj z umikom izkušenih delavcev s trga dela krepi učinek staranja prebivalstva in mirovanje/upadanje števila delovno sposobnega prebivalstva je v več državah članicah neizogibno.

Obseg in hitrost teh sprememb ustvarjata tveganje za strukturno neskladje med ponudbo in povpraševanjem po delovni sili, ki bo oviralo okrevanje gospodarstva in dolgoročno rast. Medtem ko je stopnja brezposelnosti dosegla visoko raven, pa se od sredine leta 2009 povečuje tudi število prostih delovnih mest. To je posledica neustreznih plačilnih pogojev, pomanjkanja ustreznega znanja in spretnosti ali omejene geografske mobilnosti.

Že pred krizo je bila uspešnosti držav članic pri udeležbi vseh starostnih skupin v zaposlovanju, pa tudi izobraževanju, usposabljanju in vseživljenjskem učenju zelo različna in skupno povprečje EU je v mednarodni primerjavi zaostajalo.

Uporaba delovne sile za rast:

Komisija meni, da bi morale države članice pri ustvarjanju delovnih mest in zagotavljanju okrevanja gospodarstva z velikim številom delovnih mest prednostno obravnavati naslednje točke:

upoštevanje dogovorjenih priporočil o pregledu mehanizmov določanja plač skladno z nacionalnimi praksami na področju socialnega dialoga, da se bolje upoštevajo gibanja na področju produktivnosti, in prilagoditev nadomestil za brezposelnost v povezavi z učinkovitejšimi aktivacijskimi ukrepi ter ustreznimi programi usposabljanja in podpore, da se olajša ponovna zaposlitev;

okrepitev mobilnosti delavcev z odpravo preostalih pravnih ovir, olajšanjem priznavanja poklicnih kvalifikacij in izkušenj, krepitvijo sodelovanja med javnimi zavodi za zaposlovanje ter s pregledom delovanja stanovanjskih trgov in zagotavljanja prometne infrastrukture;

omejevanje dostopa do shem predčasnega upokojevanja in drugih možnosti za predčasni umik s trga dela, obenem pa podpiranje daljše delovne dobe z zagotavljanjem boljšega dostopa do vseživljenjskega učenja, prilagoditvijo delovnih mestih bolj raznoliki delovni sili in razvojem možnosti za zaposlitev starejših delavcev, med drugim tudi s pomočjo spodbud;

spodbujanje podjetništva in samozaposlitve, vključno s socialnim podjetništvom, z izboljšanjem kakovosti podpornih sistemov in spodbujanje podjetniških znanj in spretnosti;

razvoj pobud, ki omogočajo razvoj sektorjev z najvišjim potencialom za zaposlovanje, kot so nizkoogljično gospodarstvo z učinkovito rabo virov („zelena delovna mesta“), zdravstveni in socialni sektor („bela delovna mesta“) ter digitalno gospodarstvo.

Podpora zaposlovanju, zlasti zaposlovanju mladih:

Mladim je treba nameniti posebno pozornost. Med letoma 2008 in 2010 se je skupno število mladih (do 25 let) brezposelnih v EU povečalo za milijon, kar pomeni, da so mladi ena od skupin, ki jih je kriza najbolj prizadela. Stopnja brezposelnosti v celotni EU se je povečala na več kot 20 %, v nekaterih državah članicah pa znaša celo več kot 40 %. Ta skupina se spopada tudi z drugimi strukturnimi izzivi, ki ovirajo njeno vključevanje na trg dela. Na primer 40 % mladih, ki so zaposleni, ima pogodbe za določen čas. Poleg tega danes ena od sedmih oseb (14,4 %) konča šolanje z nižjo srednješolsko izobrazbo in ne sodeluje v nobenem nadaljnjem izobraževanju in usposabljanju.

Komisija glede na te okoliščine meni, da morajo države članice prednostno obravnavati naslednje:

opredelitev najnujnejših potreb in predlaganje konkretnih ukrepov, namenjenih zlasti mladim, ki niso zaposleni ali vključeni v izobraževanje ali usposabljanje, pa tudi zavezanost spodbujanju kakovostnega vajeništva in pripravništva ter podjetniških znanj in spretnosti. Posebno pozornost je treba nameniti razsežnosti poklicnega usposabljanja v terciarnih izobraževalnih sistemih in pridobivanju delovnih izkušenj;

sodelovanje s socialnimi partnerji za izvajanje zavez za spodbujanje kakovostnega vajeništva in pripravništva, zlasti v sektorjih z ozkimi grli pri zapolnjevanju prostih delovnih mest, da si lahko mladi pridobijo dejanske delovne izkušnje in hitro vstopijo na trg dela;

reformo zakonodaje o varstvu zaposlitve ob posvetovanju s socialnimi partnerji, zmanjšanje prevelike togosti pogodb za nedoločen čas ter zagotovitev zaščite in lažjega dostopa do trga dela za tiste, ki so zunaj njega, zlasti mlade;

nadaljnje prilagajanje sistemov izobraževanja in usposabljanja, da bodo odražali razmere na trgu dela in povpraševanje po znanju in spretnostih, s poudarkom na sektorjih in poklicih z najbolj izrazitim pomanjkanjem znanj in spretnosti ali delovne sile – število diplomantov s področja informacijske tehnologije na primer se od leta 2008 ni povečalo in če bo ostalo tako, se lahko zgodi, da bo do leta 2015 v EU primanjkovalo 700 000 strokovnjakov za informacijske tehnologije;

pregledu kakovosti in financiranja univerz in proučitev ukrepov, kot je uvedba šolnine za terciarno izobraževanje v povezavi s shemami za posojila za študente in štipendije ali z alternativnimi viri financiranja, vključno z uporabo javnih sredstev za vzvod za zasebne naložbe.

Varstvo ranljivih skupin:

Poleg gospodarske stvarnosti je na preizkušnji tudi socialna struktura EU. Kriza je nesorazmerno prizadela tiste, ki so že bili ranljivi, in ustvarila nove skupine ljudi, ki jim grozi revščina. Obstajajo jasni znaki, da se je povečalo tudi število ljudi, ki jim grozi revščina zaradi prenizkih dohodkov, zlasti otrok, in zaradi socialne izključenosti, z akutnimi zdravstvenimi težavami in brezdomstvom v najbolj skrajnih primerih. Spremembam, ki vplivajo na izračun virov dohodka in upravičenost do njega, so izpostavljeni tudi ljudje, ki s trgom dela niso ali so slabo povezani, kot so upokojenci ali ranljive skupine ljudi, ki so odvisni od socialnih prejemkov, na primer samohranilci. 

Komisija meni, da bi morale države članice prednostno obravnavati naslednje: 

nadaljnje izboljšanje učinkovitosti sistemov socialnega varstva in zagotovitev delovanja samodejnih socialnih stabilizatorjev, da se prepreči predčasna ukinitev preteklih razširitev pokritosti in upravičenosti, dokler se ne začne rast v smislu delovnih mest vztrajno krepiti;

izvajanje strategij aktivnega vključevanja, ki zajema ukrepe za trg dela, ukrepe za aktiviranje trga dela, ter ustreznih in dostopnih socialnih storitev, da se prepreči marginalizacija ranljivih skupin;

zagotavljanje dostopa do storitev v podporo vključevanju v trg dela in družbo, med drugim tudi z zagotavljanjem dostopa do osnovnega plačilnega računa, oskrbe z električno energijo za ranljive odjemalce ter dostopa do cenovno dostopnih stanovanj.

5.    posodobitev javne uprave

Kakovost javne uprave na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni je odločilni element konkurenčnosti in pomemben dejavnik produktivnosti. Nenehen pritisk na javne finance povzroča velike spremembe in prestrukturiranje javnega sektorja. Ta izziv je treba spremeniti v priložnost. Čeprav reforme javnega sektorja ni mogoče doseči čez noč, ji je treba v sedanjih razmerah dati nov zagon.

Soodvisnosti in zapletenosti struktur upravljanja EU na več ravneh zlasti pod pritiskom krize kažeta, da obstajajo možnosti za izboljšave. Države članice potrebujejo uspešne uprave, da lahko v celoti odigrajo svojo vlogo v EU, izpolnjujejo svoje obveznosti in zagotovijo, da lahko njihovi državljani v celoti izkoristijo prednosti članstva v EU. Uspešno izvajanje politik EU na pomembnih področjih, kot sta carinski nadzor in kakovost statističnih podatkov, je odvisno od zmogljivosti posamezne države članice za doseganje dogovorjenih rezultatov. Nenehna vrzel pri izvajanju zakonodaje EU ali pri uporabi strukturnih skladov je v številnih primerih posledica slabe upravne zmogljivosti.

V številnih državah članicah obstajajo možnosti za povečanje učinkovitosti pri zagotavljanju javnih storitev ter preglednost in kakovost javne uprave in sodstva. Zlasti je treba izboljšati uspešnost sistema civilnega sodstva, da se lahko zahtevki rešijo v razumnem roku, saj so nepotrebna odlašanja draga za podjetja, ki zaradi njih pogosto ne morejo izkoristiti novih poslovnih priložnosti. V tem okviru je Komisija napovedala, da bo predlagala izboljšanje učinkovitosti čezmejnih pravil o nesolventnosti. Drugo področje, na katerem je treba uskladiti različne cilje politik, je izdaja gradbenih dovoljenj. V zvezi s tem je Komisija pred kratkim predlagala novo uredbo o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo 9 . To je samo nekaj primerov. Jasno je, da bi obravnavanje teh in drugih obstoječih težav omogočilo uskladitev ciljev fiskalne konsolidacije ter izboljšanje konkurenčnosti in obetov za rast.

Komisija spodbuja program za oblikovanje pametnih predpisov, katerega namen je zagotoviti, da ima EU, kadar je potrebno, predpise visoke kakovosti in da ukrepa samo, če ukrepi, sprejeti na ravni EU, zagotavljajo boljše rezultate kot ukrepi na nacionalni ravni, pri čemer se v celoti spoštuje načelo subsidiarnosti. Sestavni del tega programa so prizadevanja za poenostavitev in nenehno pregledovanje veljavne zakonodaje EU, tako da je ta vedno posodobljena in primerna za uporabo. Prav tako pomemben je program Komisije za zmanjšanje upravnih obremenitev in birokracije. Komisija je s predložitvijo predlogov že presegla cilj 25-odstotnega zmanjšanja; če sozakonodajalec sprejme njene predloge, bo zmanjšanje upravnih obremenitev znašalo kar 31 %. Komisija je pravkar predlagala 10 novo ureditev za mikro in mala podjetja, na podlagi katere so ta brez prepričljive utemeljitve za njihovo vključenost izvzeta iz novih predpisov EU. Tudi kadar bodo MSP zajeta v nov predpis, se bodo proučile možnosti za manj strogo ureditev. Nenehne izboljšave glede posvetovanj z zainteresiranimi stranmi, z dokazi podprte ocene učinka in poudarek na izvajanju zakonodaje EU na kraju samem bodo še naprej osrednji elementi agende Komisije.

Komisija meni, da bi morale države članice prednostno obravnavati naslednje:

izboljšanje poslovnega okolja z zmanjšanjem upravnih obremenitev, med drugim z izogibanjem prekomernemu izvajanju postopkov („gold plating“) pri prenosu zakonodaje EU ter z zmanjšanjem obsega nepotrebnih predpisov in dovoljenj, ter z uvedbo enostavnejših in hitrejših postopkov, zlasti v pravosodnih sistemih. Komisija je v svojem predlogu o izvzetju mikro podjetij iz novih predpisov napovedala, da bo obdržala pregled stanja svojih predlogov za zmanjšanje upravnih obremenitev med postopkom soodločanja in prenosa v nacionalno zakonodajo, da bo lahko odkrila primere, ko zakonodajalec med postopkom dodaja obremenitev;

zagotovitev, da lahko izmenjave informacij med upravami in podjetij ter državljani potekajo digitalno, s čimer se izboljšajo upravna učinkovitost, preglednost in kakovost storitev. Spletne javne storitve so lahko še posebno koristne za MSP in bi morale biti prilagojene njihovim potrebam;

olajšanje ustanavljanja novih podjetij z izvajanjem zavez iz Akta za mala podjetja, da se čas za zagon podjetja skrajša na tri dni. Tistih 25 držav članic, ki tega še ni storilo, mora spremembe, potrebne za izpolnitev tega cilja, uvesti do konca leta 2012;

če je stopnja črpanja sredstev iz strukturnih skladov EU nizka, je treba okrepiti upravno zmogljivost, vključno s potrebnim znanjem in izkušnjami ter kontinuiteto upravljanja, da se zagotovita hitrejše izplačevanje neporabljenih sredstev za projekte za spodbujanje rasti in uporaba ustrezne razpoložljive tehnične pomoči.

6.Sklepne ugotovitve

Gospodarstvo EU se spopada z najtežjimi izzivi doslej. Letni pregled rasti 2012 se osredotoča na izvajanje prednostnih nalog, dogovorjenih v okviru novega gospodarskega upravljanja in strategije Evropa 2020. V njem je upoštevana potreba po prilagoditvi ravni ciljev in prednostnih nalog vse slabšim gospodarskim razmeram. Komisija poziva:

Evropski svet, naj upošteva ta letni pregled rasti in naj različnim sestavam Sveta da nalogo, da ga proučijo in o njem poročajo na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta, da bo lahko Evropski svet marca sprejel ustrezne smernice za evropski semester 2012;

države članice, naj smernice, dogovorjene na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta, upoštevajo spomladi 2012 v svojih prihodnjih programih stabilnosti in konvergence ter nacionalnih programih reform. Slednje bo proučila Komisija, ko bo prihodnje leto objavila nova ali posodobljena priporočila po posameznih državah ob upoštevanju stopnje izvajanja priporočil iz leta 2011, vključno z zavezami iz pakta „evro plus“;

države članice, naj pospešijo izvajanje svojih programov stabilnosti in konvergence, nacionalnih programov reform, in priporočila po posameznih državah iz leta 2011;

Evropski parlament in Evropski svet, naj potrdita hitro sprejetje predlogov s seznama, priloženega temu sporočilu, da jih bo mogoče sprejeti do konca leta 2012.

I.Boljša izkoriščenost dogovorov, ki so že bili sprejeti na ravni EU

Polno izvajanje direktive o storitvah

POTREBNI UKREPI:

Vse države članice do konca leta 2011 prenesejo direktivo v svojo zakonodajo (poročilo o izvajanju do konca leta 2011 / na začetku leta 2012).

Do konca leta 2011 se vzpostavijo vse enotne kontaktne točke.

Pregled izvajanja direktive, ki trenutno poteka, se objavi v drugem četrtletju leta 2012; nadaljnji ukrepi se sprejmejo do konca leta 2012.

Komisija v prvi polovici leta 2012 predlaga izvedbene smernice na podlagi člena 20 direktive, da se odpravijo omejitve prodaje na podlagi državljanstva ali prebivališča.

Dokončanje integriranega trga za energijo, ki bi potrošnikom omogočil izbiro med dobavitelji, ponudnikom energije pa popoln dostop do trgov

POTREBNI UKREPI:

Vse države članice v svojo zakonodajo nemudoma prenesejo drugi in tretji energetski sveženj (rok za prenos je bila sredina leta 2011).

Svet in Parlament hitro sprejmeta uredbo o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo.

Komisija v letu 2012 predlaga prvi sklop izvedbenih smernic in kodekse omrežja (kot je bilo napovedano v tretjem sklopu), da se delo na tem področju zaključi do leta 2014.

Začetek izvajanja direktive o zamudah pri plačilih bi bilo treba prestaviti z marca 2013 na marec 2012, da bi podprli MSP

POTREBNI UKREPI: Vse države članice (de facto ali de iure) prestavijo začetek izvajanja.

Polno izvajanje sporazuma o prosti trgovini s Korejo

POTREBNI UKREPI:

Kampanje za oglaševanje priložnosti, ki se v letu 2012 odpirajo v Koreji, v vseh državah članicah.

Komisija spremlja izvajanje izboljšanega dostopa do trga in do konca leta 2012 pripravi poročilo.

II.Pospešitev sprejetja sklepov, ki jih Evropski parlament in Svet še nista sprejela

S predlagano enotno evropsko patentno zaščito, ki bi veljala v 25 državah članicah, bi se stroški za podjetja po ocenah znižali za 80 % (predlog v okviru Akta za enotni trg)

POTREBNI UKREPI:

Ministri 25 držav članic do konca leta 2011 dosežejo politični dogovor o enotnem patentnem sistemu.

Sprejetje izvedbenih predpisov in dogovora na politični ravni / podpis sporazuma o enotnem patentnem sistemu po glasovanju Evropskega parlamenta februarja leta 2012.

Dogovor o spremembi uredbe o gostovanju, ki bo pomenil več priložnosti za podjetja in nižje cene za potrošnike 

POTREBNI UKREPI: Svet in Evropski parlament potrdita predlog Komisije (COM(2011) 402) v prvi polovici leta 2012 (veljavna uredba preneha veljati 30. junija 2012).

Načrtovane spremembe direktiv o letnih računovodskih izkazih bi poenostavile zahteve, zlasti v okviru izjem za mikropodjetja in zmanjšanja obremenitve za mala podjetja

POTREBNI UKREPI:

Do konca leta 2011 se doseže politični dogovor o predlogu Komisije o računovodstvu za mikrosubjekte (COM (2009) 35 COD).

Do konca leta 2012 se sprejme predlog o spremembi direktiv o računovodstvu (COM(2011) 684) (predlog v okviru Akta za enotni trg).

Predlagano povečanje stopenj sofinanciranja za strukturne sklade v državah, ki sodelujejo v programu, bi omogočilo hitro sprostitev sredstev EU v podporo rasti

POTREBNI UKREPI: Do konca leta 2011 se sprejme predlog Komisije (COM(2011) 482).

Predlagana direktiva o prihrankih energije bi spodbudila učinkovitejšo rabo energije

POTREBNI UKREPI:

Svet in Evropski parlament v prvi polovici leta 2012 sprejmeta direktivo.

Vse države članice določijo cilje za energetsko učinkovitost in predložijo prva poročila do konca 2012 (po sprejetju direktive).

Sklenitev nadaljnjih trgovinskih sporazumov, ki so v postopku sklenitve, z glavnimi strateškimi partnerji

POTREBNI UKREPI:

Ob upoštevanju stališča partnerjev se do naslednjih srečanj na vrhu z Indijo in Ukrajino končajo pogajanja s tema državama.

Ob upoštevanju stališča partnerjev se najpozneje leta 2012 končajo pogajanja s Kanado, Singapurjem in Malezijo.

Na začetku leta 2012 se formalno skleneta sporazuma s Perujem in Kolumbijo, o katerih so pogajanja že končana.

Pregled zakonodaje o evropskem sistemu standardizacije (IKT in storitve) (predlog v okviru Akta za enotni trg)

POTREBNI UKREPI: Svet in Evropski parlament sprejmeta predlog Komisije (COM(2011) 315) do konca leta 2012.

Dogovor o predlogih za obdavčitev prihrankov

POTREBNI UKREPI: Do konca leta 2011 se zaključijo razprave v Svetu o predlogu za obdavčitev prihrankov (COM(2008) 727), ki so že zelo napredovale.

Pooblastitev Komisije za pogajanja o ciljno usmerjenih davčnih sporazumih s tretjimi državami v imenu celotne EU za učinkovit boj proti davčnim utajam in v izogib dvojnemu obdavčenju

POTREBNI UKREPI:

Do marca 2012 se sprejme dogovor o pogajalskih direktivah.

Do konca leta 2011 se sklene sporazum za boj proti goljufijam z Lihtenštajnom.

Komisija do konca 2012 pripravi predlog za preprečevanje davčnih oaz.

Sprejetje izbirnega skupnega evropskega prodajnega prava

POTREBNI UKREPI: Svet in Evropski parlament do konca leta 2012 sprejmeta predlog Komisije (COM(2011) 636).

III.Hitro sprejetje predlogov, ki jih bo Komisija predlagala v naslednjih mesecih, med drugim:

Dvanajst predlogov v okviru Akta za enotni trg, ki med drugim zajemajo: 

poenostavitev dostopa do tveganega kapitala v celotni Evropi s potnim listom EU – predlog Komisije z dne 30. novembra 2011, ki ga Svet in Evropski parlament sprejmeta do konca leta 2012;

zagotovitev skupne pravne podlage za vzajemno priznavanje elektronskega potrjevanja pristnosti in elektronskega podpisa v mednarodnem prostoru – Komisija v drugem četrtletju leta 2012 pripravi predlog, ki ga Svet in Evropski parlament sprejmeta do konca leta 2012;

pregled okvira javnih naročil za zagotovitev enostavnejšega pravil in učinkovitejših postopkov – Komisija 13. decembra 2011 pripravi predlog, ki ga Svet in Evropski parlament sprejmeta do konca leta 2012;

zakonodajo v zvezi s posodobljenim sistemom priznavanja poklicnih kvalifikacij.

POTREBNI UKREPI: Svet in Evropski parlament sprejmeta zakonodajne akte do konca leta 2012.

Drugi predlogi:

Pobuda za priložnosti za mlade za spodbujanje zaposlovanja mladih, zlasti dostopa do prve zaposlitve, vajeništva in pripravništva

POTREBNI UKREPI: Komisija do konca leta 2011 pripravi predlog, ki ga Svet in Evropski parlament sprejmeta do junija leta 2012.

Kolektivno upravljanje pravic za vzpostavitev enotnega trga za spletne glasbene storitve in posodobitev upravljanje avtorskih pravic v EU

POTREBNI UKREPI: Komisija v prvem četrtletju leta 2012 pripravi predlog, ki ga Svet in Evropski parlament sprejmeta do konca leta 2012

Predlog o spletnih plačilih za izboljšanje zaupanja in konkurence, ki sta trenutno zaskrbljujoča

POTREBNI UKREPI: Komisija v letu 2012 predstavi dejanske predloge za obravnavo vprašanj, opredeljenih v zeleni knjigi (sprejetje predvideno konec leta 2011).

(1) Za natančnejšo oceno gospodarskih razmer in stanja na področju zaposlovanja glej priloge k temu sporočilu.

(2) Glej tudi COM(2011) 669 z dne 12. oktobra 2011 – Pot do stabilnosti in rasti.

(3) COM(2011) 821/2 in COM(2011) 819 z dne 23. novembra 2011.

(4) To poročilo je odgovor na poziv Evropskega sveta z dne 24. junija 2011 Komisiji, naj poroča o napredku pri strukturiranih razpravah o davčni politiki v okviru pakta „evro plus“.

(5) Letni prihodek od prodaje pravic iz sistema trgovanja z emisijami na dražbi naj bi od leta 2013 po ocenah znašal najmanj 11 milijard EUR.

(6) To bi zajemalo kolektivni naložbeni podjem na evropski ravni, ki bi ga upravljala Evropska investicijska banka in bi bil namenjen naložbam v druge sklade na nacionalni ravni, ne pa naložbam v delnice, obveznice ipd.

(7) Glej COM(2011) 702 – Mala podjetja, velik svet – novo partnerstvo za pomoč MSP pri izkoriščanju priložnosti v svetu.

(8) Ti vključujejo 12 ukrepov v okviru Akta za enotni trg, katerih hitro sprejetje sta Evropski parlament in Svet že potrdila.

(9) COM(2011) 658 z dne 19. oktobra 2011.

(10) COM(2011) 803 z dne 23. novembra 2011.

EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 23.11.2011

COM(2011) 815 konč.

DEL 2/5 – PRILOGA I

PRILOGA

POROČILO O NAPREDKU PRI URESNIČEVANJU STRATEGIJE EVROPA 2020

k

SPOROČILU KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Letni pregled rasti 2012

1.Uvod

Evropski svet se je leta 2010 zavezal k celovitemu odzivu na izzive, s katerimi se trenutno sooča Evropa, in ga predstavil v strategiji Evropa 2020. V trenutnih razmerah je postala ta strategija pomembnejša kot kdaj koli. BDP v EU je v prvem četrtletju leta 2011 narasel, vendar se je od takrat njegova rast močno upočasnila. Po pričakovanjih se bo gospodarska rast do konca leta skoraj popolnoma ustavila 1 . V euroobmočju se to kaže v nadaljevanju krize zaradi kopičenja državnega dolga in vztrajne krhkosti bančnega sektorja. V takšnem položaju so zaradi pomanjkanja zaupanja potrošnja in naložbe gospodinjstev in podjetij zadržane. Poleg tega je zaradi obremenjenih javnih financ le malo prostora za nadaljnjo ekspanzivno fiskalno politiko za spodbujanje rasti.

Vse to močno omejuje obete prihodnje rasti ter vsesplošno negativno učinkuje na poslovanje podjetij, na trg dela – zlasti lahko to občutijo mlade in nižje kvalificirane osebe – ter na javne finance tako na strani prihodkov kot odhodkov. Istočasno se veča konkurenčnost v globalnem poslovnem okolju, gospodarstva v vzponu pa vztrajno napredujejo po tehnološki lestvici.

EU se je znašla v najgloblji gospodarski krizi od svoje ustanovitve, zato mora podvojiti svoja prizadevanja, da bi pospešila rast, produktivnost in ustvarjanje novih delovnih mest. Razlikovanje med kratkoročnim in dolgoročnim ni več relevantno, saj imajo dolgoročni gospodarski obeti neposreden kratkoročen vpliv na stroške zadolževanja držav. Dolgoročne reforme je treba izvajati vzporedno s kratkoročnejšimi ukrepi.

V strategiji Evropa 2020 je upravičeno poudarjena potreba po utiranju novih poti za rast, ki lahko privedejo do pametnega, trajnostnega in vključujočega gospodarstva, poti, ki lahko premostijo strukturne pomanjkljivosti evropskega gospodarstva, izboljšajo njegovo konkurenčnost in produktivnost ter podprejo zdržno socialno tržno gospodarstvo.

V strategiji je opredeljeno, koliko želi EU do leta 2020 napredovati pri izpolnjevanju petih krovnih ciljev: 75 % prebivalstva v starosti od 20 do 64 let mora imeti zaposlitev; 3 % BDP EU je treba nameniti raziskavam in razvoju; doseči je treba cilje 20/20/20 na področju podnebja in energetike. Delež mladih, ki se odločijo za zgodnjo opustitev šolanja, mora biti pod 10 % in vsaj 40 % mladih mora uspešno zaključiti terciarno ali enakovredno izobraževanje. Revščina in socialna izključenost naj bi ogrožali vsaj 20 milijonov ljudi manj. Ti cilji se med seboj navezujejo. Nujno so potrebni za našo splošno uspešnost in dosegli jih bomo lahko le z usklajenimi prizadevanji vseh držav članic ob podpori ukrepov na ravni EU.

Strategija Evropa 2020 je del evropskega semestra. Ta proces okrepljenega usklajevanja gospodarskih politik se je začel v začetku leta 2011. Na podlagi nacionalnih reformnih programov ter programov stabilnosti in konvergence je Svet julija zaključil prvi semester, in sicer z dogovorom o sklopu priporočil po posameznih državah, v katerih je poudaril področja, na katerih morajo države članice nadalje ukrepati 2 . Priporočila so odražala potrebo po povečanju intenzivnosti strukturnih reform na številnih področjih, da bi se sprostil potencial rasti v Evropi, pri čemer je bilo posebej poudarjeno odpiranje trgov storitev, izboljšanje regulativnega okolja, zagotavljanje dostopa do financiranja in spodbujanje energetske učinkovitosti 3 . Zdaj bi moralo biti izvajanje teh priporočil po posameznih državah na prvem mestu.

2.Napredek pri uresničevanju krovnih ciljev strategije Evropa 2020

Z izpolnitvijo ciljev, zastavljenih v strategiji Evropa 2020, bi bilo mogoče precej povečati potencial rasti držav članic. Vendar trenutno načrtovane zaveze držav članic iz njihovih nacionalnih reformnih programov iz spomladi 2011 ne zadoščajo za izpolnitev večine ciljev na ravni EU, zlasti glede energetske učinkovitosti 4 . Iz zadnjih statistik je razvidno, da je bil do zdaj na ravni EU nekaj napredka pri izpolnjevanju zastavljenih ciljev doseženega le na področju izobraževanja.

Cilj glede izobraževanja: Skupnega cilja EU glede predčasnega opuščanja šolanja na podlagi trenutnih nacionalnih zavez ne bomo dosegli. Na podlagi nacionalnih ciljev je pričakovati, da bo do leta 2020 dosežena 10,5-odstotna stopnja predčasnega opuščanja šolanja, ne pa tudi skupni evropski cilj 10 %. Po EU je bila leta 2010 v povprečju 14,1-odstotna stopnja osipa v primerjavi s 14,4-odstotno stopnjo leta 2009. Vendar iz tega podatka niso razvidne precejšnje razlike med državami članicami in znotraj njih. Na področju terciarnega izobraževanja (med osebami starimi med 30 in 34 let) bi skupni učinek izpolnitve obstoječih nacionalnih ciljev držav članic pomenil zgolj 37-odstotno raven doseganja terciarne izobrazbe v letu 2020. Kljub temu pa se je stopnja doseganja terciarne izobrazbe v EU povečala iz 32,3 % v letu 2009 na 33,6 % v letu 2010, sedanji trend pa nakazuje, da bi bilo dejansko mogoče izpolniti krovni cilj 40 % za starostno skupino od 30 do 34 let.

Cilj glede zaposlovanja: Če bi vse države članice dosegle svoje nacionalne cilje, bi bila EU kot celota še vedno 1,0–1,3 odstotne točke pod zastavljenim ciljem 75 %. V letu 2011 se položaj na tem področju ni bistveno izboljšal. Ker se je okrevanje zaustavilo in je bila v prvi polovici leta zabeležena le mejna splošna rast zaposlenosti, bo stopnja zaposlovanja v EU-27 za leto 2011 najverjetneje zgolj neznatno nad 68,6-odstotno ravnjo iz leta 2010 ter bo ostala precej pod najvišjo stopnjo pred krizo, ko je bila 70,3-odstotna. Od zdaj pa do leta 2020 pred nami ostaja izziv zaposlitve dodatnih 17,6 milijona ljudi.

Cilj glede raziskav in razvoja: Na podlagi nacionalnih ciljev bi EU za približno 0,3 odstotne točke zgrešila zastavljeni cilj 3 %. Leta 2009 je stopnja naložb v raziskave in razvoj znašala 2,01 %, v letu 2011 pa ni pričakovati dosti napredka.

Cilj glede zmanjšanja revščine: Cilja EU, s katerim bi iz primeža revščine in socialne izključenosti rešili vsaj 20 milijonov ljudi, na podlagi sedanjih nacionalnih ciljev do leta 2020 ne bo mogoče doseči. Po prvi predhodni oceni skupnih ambicij bi bilo mogoče do leta 2020 iz revščine in socialne izključenosti izvleči 12 milijonov ljudi. Če se upoštevajo tudi posredni učinki na primer strategij za boj proti revščini otrok ali za zmanjševanje dolgotrajne brezposelnosti, bi se to število lahko povečalo za 25 %. Vendar to še vedno ne bi zadoščalo za izpolnitev zastavljenega krovnega cilja EU, in sicer bi rešili za 5 milijonov oziroma 25 % manj ljudi.

Cilj 20/20/20: Glede ciljev 20/20/20 je mogoče iz zadnjih napovedi zmanjšanja emisij 5 sklepati, da bi EU kot celota lahko izpolnila svoj cilj 20-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, medtem ko bi številne države članice svoje zavezujoče nacionalne cilje lahko izpolnile le z oblikovanjem dodatnih politik. Kar zadeva učinkovito porabo energije, je v pripravi celovita analiza nacionalnih ciljev držav članic. Poročilo naj bi bilo pripravljeno v začetku leta 2012. Načeloma naj bi bilo mogoče na podlagi pravno zavezujočih nacionalnih ciljev držav članic doseči cilj 20 % energije iz obnovljivih virov do leta 2020, če bi države članice v celoti izvedle svoje akcijske načrte glede obnovljivih virov energije. Delež tovrstne energije se je na ravni EU z 10,34 % v letu 2008 povečal na 11,6 % 6 v letu 2009.

Namen zastavljenih ciljev je ustvariti zagon, na podlagi katerega bi se vsaka država članica zavezala, da si bo kar najbolj prizadevala za dosego merljivega napredka na ključnih področjih, ki jih povzema pet krovnih ciljev. Ker trenutne težke gospodarske razmere in tekoča fiskalna konsolidacija omejujeta raven ambicij, bodo v naslednjih letih potrebna dodatna prizadevanja, da bi se do leta 2020 dosegli na evropski ravni zastavljeni cilji.

3.Sprostitev evropskega potenciala rasti

Vodilne pobude strategije Evropa 2020 in finančni vzvodi EU morajo biti za spodbuditev rasti v celoti mobilizirani. Zdaj, ko je bilo oblikovanih vseh sedem vodilnih pobud 7 , je treba v ospredje postaviti njihovo izvajanje. Splošni napredek je zadovoljiv. V letih 2010 in 2011 je bilo za vsako vodilno pobudo dokončanih več ključnih ukrepov. Vendar pa so številni ukrepi še v fazi oblikovanja predlogov in jih bosta morala Svet in Evropski parlament še sprejeti. Glede na resnost položaja je Komisija med prednostne uvrstila številne predloge, ki imajo velik potencial rasti in ki bi jih bilo za zagon rasti treba čim prej sprejeti 8 .

3.1.Vodilna pobuda strategije Evropa 2020: Unija inovacij

Dosežki Evrope na področju raziskav in inovacij v zadnjih letih niso bili zadovoljivi, že tako široka vrzel v inovacijah med Evropo ter ZDA in Japonsko pa se je še povečala. Zdaj številni drugi pomembni konkurenti, med drugim Kitajska in Brazilija, dohitevajo dosežke EU na področju inovacij 9 . Skupni pregled po vsej EU ne razkriva širokega razpona inovativne uspešnosti med državami članicami, med katerimi so nekatere (zlasti Švedska, Danska, Finska in Nemčija) zelo uspešne tudi v svetovnem merilu.

Za pojasnitev deficita Evrope na področju inovacij je bilo danih že veliko razlogov. Med drugim je bilo navedeno, da so evropska podjetja večinoma prisotna v bolj tradicionalnih sektorjih z manjšo intenzivnostjo raziskav in razvoja („odvisnost od zastavljene poti“); da naložbe v bolj inovativno zaznamovane sektorje rasti (npr. biotehnologija, internet) zavira nepopolni enotni trg, zlasti na področju storitev, in sicer zaradi manjše tržne možnosti za inovativne proizvode in vse večjega pomanjkanja človeških virov s primerno kombinacijo znanj in spretnosti; da je dostop do financiranja težji ter se zakonodajni okvir in politike na strani povpraševanja v korist inovacijam zgolj malo uporabljajo; in da so povezave v „trikotniku znanja“ po EU sorazmerno šibke.

Cilj vodilne pobude Unija inovacij je to problematiko obravnavati prek 34 specifičnih zavez z natančno določenimi časovnimi načrti. Na splošno je bil napredek dober in ukrepi za uresničitev 30 od 34 zavez se izvajajo kot načrtovano. Izvajati so se začele konkretne pobude in pilotne sheme. Komisija bo do konca leta 2011 na podlagi obsežnih razprav z zainteresiranimi stranmi predložila šest zakonodajnih predlogov, ki jih je napovedala v vodilni pobudi (enotna zaščita patentov, paket o standardizaciji, Obzorje 2020, nova kohezijska politika, posodobitev pravnega okvira za javno naročanje in evropski potni list za sklade tveganega kapitala).

Evropa potrebuje hitrejše in sodobnejše določanje standardov, cenovno ugodnejše patente, več javnih naročil za inovativne proizvode in storitve, boljši dostop do kapitala in resnično evropski trg znanja. Komisija je že predložila predloge za oblikovanje enotne patentne zaščite, da bi se zmanjšali kompleksnost in stroški patentiranja. Komisija poziva k sprejetju političnega dogovora o teh predlogih in predloga o ustanovitvi enotnega sodišča za patente še pred koncem leta 2011. Prav tako je predstavila paket o standardizaciji, s katerim bi se posodobilo in za 50 % pospešilo določanje standardov.

Med ključnimi ukrepi, sprejetimi v letu 2011, je začetek izvajanja pilotnega partnerstva za inovacije za aktivno in zdravo staranje, ki naj bi prispevalo k dvoletnemu podaljšanju zdravega življenja in posledično k povečanju zaposljivosti in zmanjšanju izgub na trgu dela z mobilizacijo akterjev v celotnem ciklusu inovacij in v vseh sektorjih, da se spodbudi iskanje inovativnih rešitev za družbene izzive. Evropsko partnerstvo za inovacije na področju kmetijstva in razvoja podeželja je bilo predlagano v okviru predlogov o reformi skupne kmetijske politike. Po pričakovanjih naj bi zapolnilo trenutno precejšnjo vrzel med raziskavami in izboljšanjem načinov kmetovanja. Napredek je bil dosežen tudi pri vzpostavitvi 48 prednostnih evropskih raziskovalnih infrastruktur, opredeljenih v načrtu Evropskega strateškega foruma za raziskovalne infrastrukture za leto 2010. 10 se jih že izvaja, nadaljnjih 16 pa naj bi se jih začelo pripravljati v letu 2012.

Po ocenah je bilo v letu 2009 19,9% BDP EU namenjenih javnim naročilom, kar pomeni, da ima ta panoga ogromen potencial, da na trg povede inovacije EU. Komisija poizkuša v sodelovanju z državami članicami povečati izkoristek tega potenciala. Komisija bo še pred koncem leta 2011 predstavila predlog za poenostavitev okvira za javno naročanje ter za povečanje učinkovitosti in ekološkosti postopkov javnega naročanja. S predlogom bo uveden nov poseben postopek javnega naročanja za razvoj in naknadno nabavo novih inovativnih proizvodov, gradenj ali storitev.

Poleg tega se proučujejo možnosti, ki bi podjetjem omogočile, da bi bolj izkoriščala pravice intelektualne lastnine. Komisija je raziskala sklop možnosti za povečanje vrednosti pravic intelektualne lastnine na evropski ravni. V letu 2012 namerava sprožiti razpravo z državami članicami, da bi skupaj oblikovale ukrepe na tem področju. Da bi se okrepile povezave med znanstvenimi raziskovalci in podjetji, je bil leta 2008 ustanovljen Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo. Namen inštituta je združiti visokošolske izobraževalne ustanove, raziskovalne organizacije in podjetja v novo obliko partnerstva – skupnosti znanja in inovacij. Tovrstne skupnosti so bile do zdaj vzpostavljene na treh področjih: trajnostna energija, podnebne spremembe in IKT ter so se izkazale za koristne. Komisija bo še naprej spremljala in ocenjevala uspešnost skupnosti znanja in inovacij v okviru inštituta za inovacije in tehnologijo, ki se izvajajo, ter predstavila predloge v okviru pobude Obzorje 2020 za razširitev tega inštituta od leta 2014 naprej.

Komisija bo prav tako z oblikovanjem „koalicij znanja“ med izobraževalnimi ustanovami in podjetji podprla sodelovanje med podjetji in akademskimi krogi, da se razvijejo novi interdisciplinarni učni načrti, s katerimi se bodo zapolnile vrzeli v inovativnih znanjih ter spodbujalo podjetništvo. Za ta namen se je leta 2011 začel izvajati pilotni projekt. Leta 2012 bo Komisija predlagala okvir Evropskega raziskovalnega prostora in podporne ukrepe za odstranitev ovir za mobilnost in čezmejno sodelovanje ter si prizadevala za njihovo uveljavitev do konca leta 2014. V letu 2012 bo prav tako začela uvajati orodje „U-Multirank“: orodje za razvrščanje na podlagi uspešnosti in shranjevanje informacij o profilih visokošolskih ustanov. Prve rezultate pričakuje leta 2013.

Dve državi članici sta prejeli priporočila za izboljšanje njunih sistemov za raziskave in inovacije, zlasti njuna okvira za zasebne raziskave in inovacije. Prvi znaki izvajanja kažejo, da je bilo na tem področju doseženega nekaj sicer omejenega napredka.

3.2.Vodilna pobuda strategije Evropa 2020: Evropska digitalna agenda

IKT so pomembno gonilo rasti in odgovorne za polovico povečanja produktivnosti sodobnih gospodarstev. Vendar Evropa v primerjavi s svojimi glavnimi konkurenti zaostaja pri naložbah v IKT in tudi pri vzpostavljanju hitrih širokopasovnih povezav, prav tako pa ne izkorišča v celoti potenciala za rast in nova delovna mesta v teh sektorjih, ki bi morali biti v razcvetu.

Uresničevanje vodilne pobude digitalna agenda po meritvah kazalnika napredka digitalne agende 10 napreduje, vendar je treba za izpolnitev z njo povezanih ciljev okrepiti prizadevanja. Od 101 načrtovanega ukrepa v okviru sedmih stebrov digitalne agende jih je bilo 14 dokončanih v letih 2010 in 2011, nadaljnjih 50 ukrepov se izvaja po načrtih in bodo dokončani v naslednjih 12 mesecih. Zmanjšanje ovir za uporabo hitrega interneta in krepitev zaupanja v spletno okolje bi lahko prispevalo k spodbuditvi rasti BDP, okrepilo konkurenčno prednost Evrope in ustvarilo nova delovna mesta ter podjetja. V okviru digitalne agende zajemajo najnujnejši ukrepi oblikovanje enotnega digitalnega trga, ki bi lahko zagotovil dodatne 4 % rasti BDP v naslednjih desetih letih 11 .

Svetovno povpraševanje po širokopasovnih storitvah se je na leto povečevalo za 50–60 %. Danes je več kot 50 % širokopasovnih priključkov na Japonskem in 40 % v Koreji izvedenih z optičnimi vlakni in zagotavljajo visoko zmogljive povezave, medtem ko je v Evropi le 5 % tovrstnih priključkov. Povečanje gostote širokopasovnih priključkov za 10 odstotnih točk naj bi po pričakovanjih povzročilo povečanje BDP za 0,9–1,5 odstotne točke. Zato naj bi naložbe v širokopasovna omrežja postale osrednji del strategije EU za rast, zlasti z uporabo nacionalnih in regionalnih sredstev, s sprejetjem ustreznih predpisov za načrtovanje mest, da bi se zmanjšali stroški uporabe teh omrežij, in z osredotočenjem na izkoriščanje sinergij z energetsko infrastrukturo, da bi se uporabnikom čim prej zagotovila pametna omrežja. Komisija je leta 2010 objavila sporočilo 12 , v katerem je orisala skupna pravila, v okviru katerih naj bi se razvijale evropske in nacionalne politike, da bi se lahko dosegli cilji glede širokopasovnih omrežij. Namen tega ukrepa je pospešiti razvoj zelo hitrega interneta. Sporočilo je bilo sprejeto hkrati s priporočilom o dostopovnih omrežjih naslednje generacije, da bi se spodbudile naložbe prek jasnih in učinkovitih zakonodajnih ukrepov.

Povečanje uporabe mobilnih internetnih storitev zahteva boljšo razpoložljivost pasov radiofrekvenčnega spektra. To ponazarja vsesplošna uporaba pametnih telefonov (ki bi lahko do leta 2020 po svetu dosegla 100 %) in razmah uporabe tabličnikov (po napovedi naj bi bilo leta 2011 v uporabi 62 milijonov enot 13 ). Povečana uporaba video posnetkov, ki predstavlja že dve tretjini vsega mobilnega prenosa, zahteva večje zmogljivosti. Storitve, ki se opirajo na radiofrekvenčni spekter, pomenijo 2–2,5 % BDP EU (okoli 250 milijard evrov), evropska panoga brezžičnih elektronskih komunikacij zagotavlja 3,5 milijona delovnih mest in letno ustvari približno 130 milijard evrov v davčnih prihodkih ter neposredno prispeva 140 milijard evrov v evropski BDP. Svet in Evropski parlament bi morala čim prej v začetku leta 2012 sprejeti 5-letni program za politiko radiofrekvenčnega spektra, o katerem so se institucije načeloma že dogovorile. 

Potencial rasti elektronskega trgovanja je v EU večinoma neizkoriščen. Pomembno vlogo ima pri medpodjetniškem poslovanju, saj 27 % podjetij opravlja spletne nakupe, 13 % pa jih prek spleta prodaja. Vseeno je trenutno omejeno na 3,4 % trgovine na drobno. Čeprav je v letu 2010 spletne nakupe opravljalo 40,4 % državljanov, pa je bilo le 9 % teh nakupov čezmejnih (Eurostat). Iz zadnjih podatkov je razvidno, da se trenutni gmotni prihranek potrošnikov od same e-trgovine z blagom v smislu nižjih spletnih cen in večje izbire ocenjuje na okoli 11,7 milijarde evrov, kar ustreza 0,12 % BDP EU. Če naj bi e-trgovina narasla na 15 % skupnega maloprodajnega sektorja in bi bile ovire za enotni trg odpravljene, bi skupni gmotni prihranek potrošnikov po ocenah znašal okoli 204 milijarde evrov, kar ustreza 1,7 % BDP EU 14 . Razlika med Evropo iz ZDA v obsegu spletne nabave glasbe in knjig je osupljiva. V letu 2010 je prodaja digitalne glasbe predstavljala 19 % trga posnete glasbe v EU v primerjavi z 49 % v ZDA. V vseh 27 državah članicah sta prisotna dve ponudnika spletnih glasbenih storitev, vendar je večina spletnih glasbenih storitev na voljo le v eni ali le nekaj državah članicah. V ZDA je bila v prvem četrtletju leta 2011 prodaja e-knjig večja od prodaje na masovnem trgu knjig z mehkimi platnicami, medtem ko je trg EU za e-knjige zelo šibek.

Komisija je leta 2011 predlagala zakonodajne akte za izboljšanje alternativnega reševanja sporov med potrošniki in podjetji v Uniji, med drugim poseben predlog o vseevropskem spletnem orodju za pravna sredstva za učinkovito reševanje sporov pri čezmejnem e-trgovanju. Komisija bo v letu 2012 napovedala predloge za omogočitev e-trgovanja, med drugim v zvezi z vzajemnim priznavanjem elektronskega potrjevanja pristnosti in elektronskega podpisa v mednarodnem prostoru ter v zvezi s pravili za spodbuditev trgovine z digitalnimi vsebinami, s čimer bo posodobljen evropski sistem avtorskih pravic. Komisija bo razmislila tudi o ukrepih v podporo povezovanju trga EU za plačila s karticami, spletna plačila in plačila prek mobilnih telefonov na podlagi posvetovanja v okviru zelene knjige. Predlagala bo tudi nove zakonodajne predloge za okrepljeno varstvo osebnih podatkov in ukrepe na področju izvrševanja in zagotavljanja informacij, da se poveča potrošniško zaupanje v e-trgovino.

S popolnim izvajanjem postopkov elektronskega javnega naročanja v vsej EU je mogoče tudi precej povečati njihovo učinkovitost. Po nekaterih ocenah bi lahko ti neizkoriščeni prihranki znašali celo med 50 in 70 milijard evrov letno. Komisija ocenjuje, da je bilo v letu 2009 prek elektronskih sredstev izvedenih le 5 % postopkov. V predlogu za posodobitev direktiv o javnem naročanju, ki je načrtovan za decembra 2011, bodo zato predstavljeni ukrepi, po katerih bo uporaba elektronskih postopkov prej pravilo kot izjema.

V podporo naprednim digitalnim napravam mora Evropa sprejeti pristop računalništva v oblaku, da bi se evropskim podjetjem in upravam zagotovila pravna varnost pri ponujanju in uporabi storitev prek oblakov, ki v današnjem digitalnem gospodarstvu hitro postajajo najpomembnejši vzvodi za učinkovitost in podjetništvo. Povprečni prispevek računalništva v oblaku k BDP se ocenjuje v obsegu od 0,1 % kratkoročno in 0,4 % dolgoročno, na začetku pa naj bi se v Evropi ustvarilo približno 300 000 dodatnih delovnih mest 15 . Komisija bo do leta 2013 predlagala evropski pristop k računalništvu v oblaku, da bi evropski ponudniki in uporabniki uživali ustrezno pravno varnost.

Za okrepitev varnosti interneta in izravnavo stroškov vse številnejših napadov na ključno infrastrukturo za enotni trg je potrebno odločno ukrepanje. Komisija namerava v letu 2012 predlagati ambiciozno strategijo EU za notranjo varnost.

3.3.Vodilna pobuda strategije Evropa 2020: z viri gospodarna Evropa

Če se Evropa uspešno spopade s problematiko zanesljive preskrbe z energijo in odpravljanjem posledic podnebnih sprememb ter gospodarjenja z viri, ji lahko to prinese velike gospodarske koristi. Uresničitev cilja Unije, da do leta 2020 za 20 % poveča učinkovitost porabe energije, bi lahko potrošnikom prihranila do 1000 evrov na gospodinjstvo na leto in izboljšala industrijsko konkurenčnost Evrope z oblikovanjem do 2 milijonov novih delovnih mest do leta 2020. Iz širšega vidika gospodarne porabe virov in v skladu s predhodnimi rezultati priprave scenarijev za Komisijo, bi lahko zmanjšanje skupnih snovnih potreb gospodarstva za 15 % prispevalo k povečanju BDP za do 3,6 % in povečanju zaposlitev v EU za okoli 2,5 milijona. Vsako znižanje skupnih snovnih potreb za eno odstotno točko bi podjetjem prineslo okoli 25 milijard evrov in ustvarilo do 150 000 novih delovnih mest 16 . Z ukrepi za gospodarnejšo porabo virov brez stroškov ali z zelo nizkimi stroški, in sicer s smotrnejšo porabo surovin in ustvarjanjem manjših količin odpadkov, bi se lahko podjetjem zagotovili precejšnji prihranki (okoli 25 milijard evrov letno samo v Združenem kraljestvu). Sektorji z največjim potencialom so sektorji kemikalij, rudnin, proizvodnje kovin, energetski sektor, sektor komunalnih storitev, gradbeni sektor in sektor ravnanja z odpadki 17 . Kljub zmanjšanju emisij ogljikovega dioksida zaradi gospodarske krize bo treba glede na napovedi v več državah članicah oblikovati dodatne politike za izpolnitev njihovih nacionalnih ciljev za zmanjšanje emisij do leta 2020. Prav tako bo treba sprejeti učinkovite ukrepe za izpolnitev preostalih ciljev za obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost. Pri tem bo treba znatno povečati naložbe v energetsko infrastrukturo, omrežja za prenos energije, energijo iz obnovljivih virov in energetsko učinkovitost objektov.

Komisija je izvedla 14 od 20 načrtovanih strateških pobud v okviru te vodilne pobude. Za nadaljnje vodenje izvajanja vodilne pobude Evropa, gospodarna z viri, je Komisija objavila načrt, v katerem so navedeni konkretni ukrepi, ki jih je treba izvesti, in določeni gospodarski sektorji, ki porabijo največ virov in imajo prevladujoč okoljski vpliv, ter predlagana orodja in kazalniki, ki naj bi vodili ukrepanje v Evropi in na mednarodnem prizorišču. Zlasti je predstavila zakonodajni predlog za direktivo o energetski učinkovitosti in v njem podrobno določila obseg ukrepov za energetsko učinkovitost, ki bi jih bilo treba izvesti, da bi ustvarili nadaljnje prihranke energije. Sprejeto je bilo tudi sporočilo o zanesljivi preskrbi z energijo in mednarodnem sodelovanju. V njem je bila predstavljena celovita strategija za zunanje odnose EU glede energije. Komisija je začela izvajati načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika in opredelila vmesne prelomnice za uveljavitev stroškovno učinkovitega zmanjšanja emisij v skladu s ciljem 80–95-odstotnega zmanjšanja do leta 2050. Postopni prehod na nizkoogljično gospodarstvo bi povečal zanesljivost preskrbe z energijo in zmanjšal povprečne stroške EU za gorivo za med 175 in 320 milijard evrov na leto. Druge prednosti so boljša kakovost zraka in boljše javno zdravje, kar bi stroške zmanjšalo za do 27 milijard evrov na leto v letu 2030. Komisija je predstavila tudi novo belo knjigo o prometu za konkurenčen in z viri gospodaren prometni sistem. V njej so zastavljeni daljnosežni cilji za dekarbonizacijo prometa, uveljavitev resničnega enotnega evropskega prometnega prostora in zmanjšanje odvisnosti od nafte.

Komisija je v letu 2011 odobrila paket zakonodajnih predlogov za reformo skupne kmetijske politike, v katerih je izrazila močno zavezo k precejšnjemu izboljšanju gospodarnosti porabe naravnih virov. Predlagane spremembe, ki se nanašajo na prvi in drugi steber SKP, so namenjene boljši integraciji okoljskih izzivov in izzivov glede podnebnih sprememb na ravni kmetij ter spodbuditvi trajnostnega gospodarskega razvoja podeželskih območij.

Izpopolnitev notranjega energetskega trga je predpogoj za uresničitev celotnega potenciala za prihranke, ki jih lahko resnično povezani vseevropski trg za zemeljski plin in elektriko zagotovi z okrepljeno likvidnostjo in konkurenco. Nadaljnje povezovanje trga bo prav tako povečalo zanesljivost preskrbe z energijo in omogočilo vključitev novih generacij energije iz obnovljivih virov zaradi večjih izravnalnih območij. Z obsežnejšim čezmejnim trgovanjem z elektriko in zemeljskim plinom je mogoče zgladiti cenovne viške in omogočiti vstop na trg novim akterjem, kar lahko spodbudi inovacije in konkurenco.

Za pravilno delovanje notranjega energetskega trga je nujno treba povečati skladnost pristopa v nacionalnih politikah glede vprašanj, ki zadevajo sosednje države. Pri pripravi nacionalne zakonodaje in zagotavljanju spodbud za naložbe, vključno s cenovnimi in davčnimi spodbudami, je treba natančno oceniti soodvisnost različnih instrumentov, da se zagotovi stabilen naložbeni okvir za evropske industrijske panoge in ponudnike storitev. Na primer v sektorju energije iz obnovljivih virov bi se bilo treba izogniti drastičnim spremembam politike in tudi spremembam z retroaktivnim učinkom, da se preprečijo nepotrebna regulatorna tveganja, ki lahko ogrozijo uspešnost proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Povečati bi morali stroškovno učinkovitost trenutnih shem v podporo proizvodnji energije iz obnovljivih virov. Zato je treba podpreti obsežno proizvodnjo, s čimer bi lahko tržni akterji znižali stroške, zmanjšali subvencije in povezali energije iz obnovljivih virov v resnično evropski trg.

V morebitnem prihodnjem scenariju energetske politike bo imela energetska infrastruktura osrednjo vlogo pri izravnavanju ponudbe in povpraševanja po Uniji. Zato je treba nujno posodobiti in razširiti evropska omrežja za elektriko in zemeljski plin. Pred kratkim je bil predstavljen predlog Komisije za novo uredbo o energetski infrastrukturi, ki nadomešča sedanji okvir TEN-E 18 . Cilj novega okvira je poskrbeti, da bodo strateška energetska omrežja in zmogljivosti za skladiščenje energije v različnih regijah Unije dokončani do leta 2020. Kar zadeva financiranje, ki ga zagotavlja EU, bo 9,1 milijarde evrov, predvidenih v Komisijinem predlogu za instrument za povezovanje Evrope, omogočilo celovito izvedbo naložb v vrednosti 200 milijard evrov v infrastrukturne projekte evropskega pomena od zdaj do leta 2020. Te naložbe bodo imele pomemben pozitiven učinek na BDP in zaposlovanje; skupno lahko v obdobju 2011–2020 omogočijo 0,4-odstotno povečanje BDP in oblikovanje 400 000 dodatnih delovnih mest.

Glede na rezultate študij o energetski učinkovitosti in gospodarni porabi virov bi lahko boljša gradnja in uporaba zgradb v EU vplivala na 42 % končne porabe energije 19 , okoli 35 % emisij toplogrednih plinov 20 in več kot 50 % vseh pridobljenih materialov 21 ; prav tako bi lahko prispevalo k do 30-odstotnemu prihranku vode 22 . V sektorju gradnje je zaposlenih 8 % evropske delovne sile. Okoli 230 000 ljudi je dejavnih v proizvodnji in nameščanju izolacije. Ker se naložbe v energetsko učinkovitost delno financirajo iz energijskih prihrankov, imajo lahko javni ukrepi za odpravljanje ovir, kot so dostop do kapitala in informacij, močen učinek vzvoda. Glede na navedeno bi hitro sprejetje predlagane direktive o energetski učinkovitosti prispevalo k zapolniti vrzeli do cilja iz strategije Evropa 2020, vzpostavilo potrebne okvirne pogoje 23 in državam članicam omogočilo, da bi zastavile lastne cilje glede učinkovitosti ter prva poročila predložile do konca leta 2012.

Izboljšati je mogoče tudi strukturno financiranje EU za povečanje energetske učinkovitosti in uporabo energije iz obnovljivih virov. Naložbe v trajnostno energijo je mogoče nadalje spodbuditi z evropskim podpornim mehanizmom ELENA (evropska pomoč, namenjena področju energije na lokalni ravni) in EEE-F (evropski instrument za spodbujanje energetske učinkovitosti). Vnaprejšnje stroške naložb za prenovo zgradb ali spodbujanje energetske učinkovitosti v javnem sektorju se lahko zagotovi ali poveča z vključitvijo ponudnikov energetskih storitev.

S postopno ukinitvijo okolju škodljivih subvencij se krepi gospodarnost izkoriščanja virov in spodbuja gospodarska rast. Neučinkovite subvencije ustvarjajo vezanost na zastarele tehnologije in poslovne strukture ter ovirajo naložbe v čisto energijo in druge zelene tehnologije. Odprava neučinkovitih subvencij bi tudi lahko pomembno prispevala k fiskalni konsolidaciji. Na primer, neposredne izgube prihodkov bi lahko znašale približno 0,5 % BDP EU (60 milijard evrov), zmanjšanje blaginje zaradi izkrivljanja potrošniške izbire pa so precejšnje in po ocenah dosegajo med 0,1 in 0,3 % BDP (od 12 do 37 milijard evrov). Komisija je države članice pozvala, naj v letu 2012 opredelijo najpomembnejše okolju škodljive subvencije in pripravijo načrte za njihovo postopno ukinitev 24 .

Možnosti za napredovanje na področju zelenih davkov so precejšnje, s čimer bi se lahko lažje spopadali s sedanjimi in prihodnjimi težavami v zvezi s podnebnimi spremembami, pomanjkanjem vode, zanesljivostjo preskrbe z energijo in splošno omejenimi viri. Če se zeleni davki uvajajo na proračunsko nevtralen način, se lahko skupaj s preusmeritvijo davčnega bremena od dela izboljša dodeljevanje sredstev, pri tem pa spodbudi zaposlovanje 25 . Sprejetje predloga Komisije iz leta 2011 za pregled direktive o obdavčitvi energije 26 bo omogočilo ta prehod. Poleg tega bi bilo mogoče s pravilnim oblikovanjem cen spodbuditi nove panoge in naložbe v zelene tehnologije.

V evropskem semestru leta 2011 se je več priporočil po posameznih državah nanašalo na vprašanja v zvezi s trajnostno rastjo, med drugim na primer delovanje energetskih trgov in konkurence, medsebojna povezanost omrežij in gospodarnost porabe virov. Doslej je iz prvih podatkov o izvajanju mogoče sklepati, da je večina držav članic nekoliko napredovala pri upoštevanju priporočil.

3.4.Vodilna pobuda strategije Evropa 2020: Industrijska politika za dobo globalizacije

Predelovalna industrija je vodila okrevanje po gospodarski krizi: njena storilnost se je povečala za skoraj 15 % prek njene povprečne storilnosti v začetku leta 2009. Ne glede na to pa se je gospodarsko okrevanje industrije EU v zadnjih mesecih zaustavilo, zaupanje med podjetji pa se je vrnilo na svoje zgodovinsko povprečje. Negotovosti glede obetov za evropsko gospodarstvo in nemir, povezan z dolžniško krizo v euroobmočju, sta okrnila zaupanje industrije. Visoke cene energije in nenehne težave na področju financ tudi škodujejo dinamiki okrevanja. Kljub temu je industrija EU zdaj bolje pripravljena na upočasnitev gospodarske rasti z manjšimi zalogami in višjo produktivnostjo kot leta 2008.

Vodilna pobuda o industrijski politiki za dobo globalizacije vsebuje 70 ključnih ukrepov. Komisija jih veliko že izvaja. Komisija na primer zagotavlja podrobno ocenjevanje učinkov svojih novih predlogov politik na konkurenčnost in MSP, če so ti učinki veliki. Takšne ocene so bile pripravljene za predloge, kot sta predlog o pravicah iz sistema trgovanja z emisijami, da se obravnava tveganje selitve virov CO2 in predlog direktive o kapitalskih zahtevah IV.

Komisija bo predlagala tudi konkretne ukrepe za čim večje zmanjšanje regulativnega bremena za MSP, zlasti za mikropodjetja. Med načrtovanimi ukrepi so tudi mogoče izjeme za mikropodjetja in mala podjetja iz obstoječega pravnega reda; izboljšana udeležba malih podjetij pri oblikovanju predlogov predpisov EU; uvedba razsežnosti mikrosubjektov v obstoječe besedilo o MSP; ter pregled izjem in manj strogih režimov za MSP in mikropodjetja v predlogih Komisije za nove predpise EU, njihovem sprejetju s strani zakonodajalca EU ter njihovem izvajanju v državah članicah.

Pregled Akta za mala podjetja za Evropo je bil opravljen februarja leta 2011 27 in pri tem so bili poudarjeni izboljšan dostop do financiranja, ugodnejše regulativno okolje in pomoč MSP pri spopadanju z izzivi globalizacije. Slednje je bilo nadalje obravnavano v sorodnih nadaljnjih ukrepih, kot je nova strategija za podporo internacionalizaciji MSP, ki je bila sprejeta novembra 2011 28 . V pregledu je bilo poudarjeno tudi, da morajo države članice dati prednost ureditvi poslovnega okolja z oblikovanjem pametnih predpisov, zmanjšanjem števila nepotrebnih predpisov in dovoljenj, uvedbo preprostejšega postopka prek e-uprave in skrajšanjem časa vzpostavitve novega poslovnega subjekta na tri delovne dni.

Komisija bo pred koncem leta 2011 predstavila akcijski načrt za izboljšanje dostopa do financiranja za MSP. Spremljal ga bo predlog o omogočitvi dostopa do tveganega kapitala po vsej Evropi s pomočjo potnega lista EU, ki bo skladom tveganega kapitala dovoljeval, da na podlagi ene registracije zbirajo kapital v vseh 27 državah članicah. Če bo ta pobuda uspešna, je mogoče pričakovati, da bo ustvarila do 315 000 dodatnih delovnih mest in 100 milijard dodatnega BDP. Komisija si bo prizadevala za odstranitev kakršne koli davčne obravnave, ki bi v neenakovreden položaj postavila čezmejne naložbe tveganega kapitala, in za zmanjšanje upravnega bremena.

Krepitev konkurence v vseh gospodarskih sektorjih je odvisna ne le od horizontalnih, za posamezen sektor značilnih reform trgov proizvodov in storitev, ter učinkovitega uveljavljanja pravil konkurence, temveč tudi od celovitega institucionalnega ustroja, ki omogoča konkurenco na vseh ravneh (evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni), z omejenimi stroški za države članice. Pri tem morajo imeti organi, pristojni za konkurenco, sektorski regulatorji in pravosodni organi, ki jim je poverjeno varstvo in spodbujanje konkurence, aktivno vlogo. Dobro delujoč sistem civilnega sodstva je bistven v vsakem institucionalnem okviru, ki omogoča konkurenco in rast.

Kar zadeva industrijske inovacije, je skupina na visoki ravni o ključnih tehnologijah omogočanja junija 2011 predstavila končno poročilo s konkretnimi priporočili glede razvoja in uporabe teh tehnologij 29 . Te tehnologije imajo ogromen tržni potencial z 5- do 16-odstotnimi letnimi stopnjami rasti do leta 2020 in lahko ustvarijo tudi pomembne neposredne učinke na inovacije in rast v ključnih proizvodnih industrijskih sektorjih. Komisija je junija predlagala tudi obsežno posodobitev evropskega sistema standardizacije 30 , med drugim z vključitvijo standardov za storitve v evropski sistem in z večjim upoštevanjem industrijskih specifikacij za IKT.

Komisija je predložila nekaj sektorskih pobud, kot so sprejetje strategije za vesoljsko politiko 31 , katere namen je okrepitev evropskega vesoljskega sektorja ali ponovni zagon procesa CARS 21 32 , ki bo del strategije EU za čista in energetsko učinkovita vozila. Uporaba električnih vozil ima pomemben tržni potencial in bo narasla s 100 000 hibridnih vozil danes na milijon takšnih vozil leta 2020, medtem ko naj bi trg vozil z izključno električnim pogonom do leta 2020 dosegel 750 000 vozil. Komisija si še naprej prizadeva tudi za odpravljanje pomislekov glede energetsko intenzivnih panog, zlasti z uvedbo sheme za trajnostno industrijo z nizkimi emisijami ogljika in spodbujanjem proizvodnih tehnologij z zelo nizkimi emisijami ogljika ter razvojem javno-zasebnega partnerstva za spodbuditev inovacij v energetsko intenzivnih predelovalnih panogah.

Prvi kazalniki kažejo, da so bila prizadevanja držav članic za izvajanje priporočil po posameznih državah za to področje neenakomerna. Izvajanje priporočil glede dostopa do financiranja za MSP je razmeroma neuspešno. Malo uspešnejše je izvajanje ukrepov za izboljšanje poslovnega okolja, kot so zmanjšanje upravnega bremena, izboljšanje upravne zmogljivosti ali učinkovitosti pravosodnega sistema. Šest od desetih držav članic, ki so prejele priporočila za izboljšanje poslovnega okolja, je sprejelo nekatere ukrepe na tem področju, vendar to ukrepanje v večini držav ostaja nepopolno.

3.5.Vodilna pobuda strategije Evropa 2020: Program za nova znanja in spretnosti ter nova delovna mesta

Povečanje ravni zaposlenosti in okrepitev produktivnosti dela sta poleg kapitalskih naložb in inovacij dva ključna vira rasti. Trenutno je v EU 23 milijonov brezposelnih oseb, kar je 10 % delovno sposobnega prebivalstva.

Rahlo izboljšanje stopnje brezposelnosti EU od leta 2010 se je ustavilo. Delež dolgotrajno brezposelnih med vsemi iskalci službe presega 40 % in je za tretjino večji v primerjavi s 30 % zabeleženimi pred dvema letoma. V 12 od 15 držav članic, za katere so na voljo podatki, se je povečal delež ljudi, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo.

Okrevanje brez novih zaposlitev ne povzroči le pomembnih gospodarskih in družbenih stroškov, ampak razkriva tudi strukturne pomanjkljivosti na trgu dela, ki srednje- in dolgoročno slabijo potencial rasti. Gospodarsko okrevanje ovirajo zlasti neujemanje in pomanjkanje ustreznih znanj in spretnosti. Število nezapolnjenih delovnih mest je začelo naraščati sredi leta 2009, medtem ko se stanje glede brezposelnosti ni očitno izboljšalo. To kaže na neujemanje povpraševanja in ponudbe na trgu dela, kot so neustrezna znanja in spretnosti ali omejena mobilnost, vsaj v nekaterih sektorjih in regijah.

Politike za vseživljenjsko učenje so nujne, da ljudem zagotovijo primerna znanja in spretnosti za vstop na trg dela. Leta 2000 je bilo 22 % zaposlenih v EU visoko kvalificiranih, 29 % pa jih je bilo nizkokvalificiranih. Leta 2010 je bilo stanje ravno obratno. Do leta 2020 bo za 35 % delovnih mest potrebna visoka usposobljenost, povpraševanje po nizkokvalificiranih delovnih mestih pa bo upadlo za 12 milijonov. Vendar doseganje izobrazbe trenutno ne dohaja teh zahtev po vse višjih kvalifikacijah za razpoložljiva delovna mesta. Eden od sedmih (14,41 %) mladih med 18 in 24 letom starosti v EU trenutno zapusti izobraževalni sistem zgolj z nižjo srednješolsko izobrazbo in se ne udeleži nobenega nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja (predčasna opustitev šolanja), mnogi pa pridobijo kvalifikacije, ki se ne ujemajo z zahtevami na trgu dela. Več kot petina vseh otrok ne izpolnjuje osnovnih standardov pismenosti in matematične pismenosti (merjeno pri 15 letih). 

Ukrepi politik za reševanje te problematike se pripravljajo v okviru vodilne pobude Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta. Izvajanje 13 ključnih ukrepov, kot je evropska panorama znanj in spretnosti, namenjenih izboljšanju preglednosti za iskalce službe, delavce, podjetja in/ali javne ustanove z zagotavljanjem posodobljenih napovedi ponudbe znanj in spretnosti ter potreb trgov dela do leta 2020, načrtovanih za oktober 2012, ter sektorskih pobud, predvidenih v vodilni pobudi, kot je akcijski načrt za zdravstvene delavce, dobro napreduje.

Zakonodajni predlogi glede pregleda delovnega prava EU so v pripravi. Socialni partnerji so se strinjali s pogajanjem o spremembi direktive o delovnem času. Sprejetje paketa dveh zakonodajnih predlogov v zvezi z napotitvijo delavcev je predvideno v prihodnjih tednih. Priporočilo Sveta o spodbujanju potrjevanja neformalnega in priložnostnega učenja naj bi bilo izdano v prvi polovici leta 2012, praktično orodje, s katerim bodo državljani lahko beležili z delom pridobljena znanja in spretnosti ter druge izkušnje, pa bo na spletu na voljo do oktobra 2012. V drugi polovici leta 2012 bo Komisija objavila sporočilo v zvezi s širšim razmislekom o reševanju problema znanj in spretnosti v Evropi.

3.6.Vodilna pobuda strategije Evropa 2020: Mladi in mobilnost

Trenutni položaj na trgu dela je še posebej kritičen za mlade, med katerimi je kar 20 % brezposelnih, tj. dvakrat več kot med celotnim prebivalstvom. Poleg tega je mlade nesorazmerno prizadelo zmanjšanje v številu stalnih zaposlitev zaradi krize, in čeprav je delež mladih s pogodbo za določen delovni čas mnogo prevelik, pa nedavno neto povečanje slednjih ni dosti koristilo mladim.

Vsi načrtovani ukrepi politik v okviru vodilne pobude Mladi in mobilnost so se že začeli izvajati. Začelo se je izvajati nekaj ključnih ukrepov za boj proti brezposelnosti med mladimi, kot je kampanja ozaveščanja Youth@work, katere namen je vzpostaviti stik med mladimi in malimi podjetji (MSP), ali pa evropski sistem za spremljanje ponudbe delovnih mest (European Vacancy Monitor), v okviru katerega se zbirajo posodobljene informacije o razpoložljivih delovnih mestih. Oboje se lahko uporablja kot orodje za zgodnje opozarjanje glede ozkih grl in neujemanj na trgu dela.

Kar zadeva izobraževanje je bilo 7. junija 2010 sprejeto priporočilo Sveta o politikah proti predčasnemu opuščanju izobraževanja in usposabljanja, v katerem je določen okvir za države članice za skladne, celovite in na dejstva oprte politike proti predčasnemu opuščanju šolanja. Ta okvir bi bilo treba zdaj uveljaviti.

Poleg tega je oktobra 2011 Komisija sprejela sporočilo o posodobitvi visokošolskih izobraževalnih sistemov, ki vključuje predlog za garancijsko shemo za posojila študentom magistrskega študija Erasmus, katere namen je izboljšati mobilnost študentov magistrskih študijev po Evropi.

Cilj evropskega okvira za zaposlovanje mladih je zagotoviti trdno usklajevanje politik na evropski ravni ob upoštevanju skupnih načel prožne varnosti. Okvir sloni na štirih stebrih: 1) pomoč s prvo zaposlitvijo in začetkom poklicne poti; 2) pomoč ogroženim mladim; 3) zagotavljanje ustreznih mrež socialne varnostni za mlade; 4) spodbujanje podjetništva in samozaposlovanja pri mladih. Komisija je kot del okvira predlagala naslednja specifična področja, na katerih naj bi države članice ukrepale: garancije za mlade, s katerimi bi poskrbeli, da bi imeli vsi mladi službo, nadaljnje izobraževanje ali ukrepi za aktivacijo v štirih mesecih od končanja izobraževanja; „enkratne“ pogodbe za nedoločen čas, da bi se zmanjšala segmentacija trga dela; nadomestila za brezposelnost in socialna pomoč za mlade z uveljavitvijo medsebojnih obveznosti. V okviru prihodnje pobude za priložnosti za mlade, ki jo bo Komisija predstavila pred koncem leta, bodo za podporo prehoda na trg dela potrebni nadaljnji ukrepi, zagotoviti bo treba več pripravništev in spodbujati mobilnost. 

3.7.Vodilna pobuda strategije Evropa 2020: Evropska platforma za boj proti revščini

Razen tega, da je samo po sebi dragocen cilj, spodbujanje vključujočih trgov dela in družb vpliva na rast, saj izboljšuje rezultate trgov dela, povečuje skupno povpraševanje in krepi zaupanje. Na teh treh področjih se pojavljajo tudi pomembna ozka grla, ki ovirajo vztrajno okrevanje.

V nekaj državah, v katerih so podatki o prihodku, ki odražajo gospodarsko krizo, že na voljo, je razpoložljivi prihodek gospodinjstev močno upadel 33 . Poleg tega obstajajo dokazi, da se več držav članic vse težje spopada tako z dohodkovno revščino, zlasti revščino otrok, kot s hudim materialnim pomanjkanjem. Dokler bo delež dolgotrajno brezposelnih naraščal in bo primanjkovalo nadomestil za brezposelnost, bo ostajalo tveganje precejšnjega upada razpoložljivega prihodka, ki pesti zaposlene z nizkimi prihodki.

Potrošniška usmerjenost oseb z nizkimi prihodki je navadno visoka, saj morajo večino prihodkov porabiti za osnovno blago in storitve. Zato ima lahko nadaljnje zmanjševanje na dnu porazdelitve prihodka trajni učinek na domače povpraševanje in posledično na rast 34 . Zaradi tega je zelo pomembno potrošnike spodbujati in jim omogočati, da imajo pri potrošnji optimalno izbiro in tako v največji možni meri izkoristijo svoj gmotni položaj.

Izvajanje 10 ključnih ukrepov vodilne pobude Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti napreduje. Nekateri ukrepi so se začeli izvajati letos, kot je nova evropska agenda za vključevanje v podporo prizadevanjem držav članic pri spodbujanju državljanov tretjih držav, da se aktivno udejstvujejo v naših družbah, ali pa Okvir EU za nacionalne strategije vključevanja Romov.

Pobuda za socialno podjetništvo je bila sprejeta oktobra 2011, ključni ukrepi v njenem okviru pa bodo pripravljeni v prihodnjih mesecih. Najprej bo oblikovan nov okvir za sklade za solidarnostne naložbe, ki bo nova naložbena priložnost za socialna podjetja v predlaganih strukturnih skladih, ali prihodnji osnutek uredbe o statutu evropske ustanove.

V prihodnjih mesecih je načrtovano sprejetje bele knjige o pokojninah, ki bo obravnavala vzdržnost in primernost pokojnin v obdobju po krizi.

Za (uspešen) boj proti revščini in socialni izključenost bi si bilo treba prizadevati za posodobitev sistemov socialne zaščite, in sicer v skladu s skupnimi načeli aktivnega vključevanja. Zlasti so pri tem bistvenega pomena javne službe, saj lahko pomagajo pri vključevanju na trg dela in v družbo. Dostop do učinkovitih in cenovno dostopnih storitev je ključen pri zmanjševanju zasebnih izdatkov in torej večanju razpoložljivega prihodka ter lajšanju dohodkovne revščine in neenakosti 35 . Po ugotovitvah študije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj o javnih storitvah, da naj bi pripisovanje javnih storitev v prihodek gospodinjstev precej zmanjševalo ocene revščine. Stopnje tveganja revščine znatno upadejo (skoraj za 40 %), če se uporabi spremenljiv prag revščine, s fiksnim pragom revščine pa skoraj za 80 %. Posledično bi imeli prejemki v naravi skupaj potencial za povprečno 80-odstotno zmanjšanje revščine.

Med 30 milijoni Evropejcev nad 18 let, ki nimajo bančnega računa, jih po ocenah približno 6,4 milijona dejansko nima možnosti za odprtje bančnega računa ali pa se bojijo zaprositi zanj 36 . Položaj v EU glede pomanjkanja dostopa do bančnega računa je zelo različen, v Romuniji in Bolgariji pa okoli polovica vprašanih nima bančnega računa. Potrošniki brez bančnega računa bodo verjetno imeli težave pri zaposlovanju, najemanju nepremičnin in prejemanju plač ali nadomestil, stroški transakcij pa bodo zanje višji. Priporočilo Komisije o dostopu do osnovnega plačilnega računa 37 vsebuje podrobnosti o ukrepih, ki so potrebni za boj proti finančni izključenosti.

Stroški in kakovost stanovanja sta ključna dejavnika pri določitvi življenjskega standarda in blaginje, zlasti za najranljivejše. To jasno ponazarjajo kazalniki EU za stroške za stanovanje in stanovanjske prikrajšanosti 38 . V letu 2010 je 38 % ljudi, ki jih ogroža revščina, porabilo več kot 40 % svojega razpoložljivega prihodka za stanovanje – kar je več kot šestkrat toliko kot preostalo prebivalstvo (6 %) 39 . Hkrati so stroški za stanovanje v skupnem razpoložljivem prihodku dosegli 32 % in še več za polovico oseb, ki jim grozi revščina, v primerjavi s 16 % za preostalo prebivalstvo. Če se stroški za stanovanje analizirajo podrobneje, se pokaže, da najemnine in obresti na hipotekarno posojilo predstavljajo okoli 30 % skupnega bruto stroška za stanovanje, drugi elementi, kot so popravila, vzdrževanje, gorivo in razni drugi stroški, predstavljajo okoli 70 % 40 . V skladu z raziskavo o porabi v gospodinjstvih, ki jo je izvedla Komisija, so stanovanje, voda, elektrika, plin in druga goriva najpomembnejše postavke v izdatkih gospodinjstev in ustrezajo 27,7 % potrošnje gospodinjstva.

Posledice stroškov za stanovanje in zlasti komunalnih storitev za prag revščine so precejšnje: če se razpoložljivi prihodek opredeli po odbitku stroškov za stanovanje, se delež oseb s prihodki, nižjimi od 60 % (novega) povprečja v letu 2007 v celi EU poveča s 16 % na 22 % 41 . To kaže na pomembnost popolnega izvajanja Direktive 2009/72/ES o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo, vključno s členom 3(8) o obravnavanju pomanjkanja energije.

3.8.Odpravljanje vrzeli in ovir

3.8.1.Kako čim bolje izkoristiti enotni trg

V zadnjih dveh desetletjih sta bili oblikovanje notranjega trga in odprtje meja dve najpomembnejši gibali rasti v Evropi. Ocenjeni učinek povezovanja notranjega trga v EU v obdobju 1992–2006 je bilo oblikovanje 2,75 milijona dodatnih delovnih mest in dodatna 2,1-odstotna rast BDP. Znotrajevropska trgovina zajema danes 17 % svetovne trgovine z blagom in 28 % svetovne trgovine s storitvami. Vsakih 1 000 evrov ustvarjenega bogastva v eni državi članici po ocenah prek trgovine prinese koristi drugim državam članicam v vrednosti 200 evrov.

V Aktu za enotni trg iz aprila 2011 je bilo predstavljenih dvanajst pobud za nadaljnjo dopolnitev in poglobitev notranjega trga na področjih dostopa do financiranja, mobilnosti državljanov, javnega naročanja, poklicnih kvalifikacij, pravic intelektualne lastnine, pravic potrošnikov, storitev, omrežij, enotnega digitalnega trga, obdavčitve, regulativnega okolja za podjetja ter socialnega podjetništva in kohezije. Komisija je predstavila že več od skupno 12 ključnih zakonodajnih predlogov iz Akta za enotni trg, preostale pa bo pripravila do konca leta (razen predlagane zakonodaje o e-podpisih, e-identiteti in e-avtentikaciji). Evropski parlament in Svet se morata o teh predlogih dogovoriti pred koncem leta 2012, da bo njihove praktične koristi čim prej čutiti po vsej EU.

Izvajanje Akta za enotni trg je izredno pomembno pri ustvarjanju ugodnega okolja za evropska podjetja, zlasti MSP, in za obnovitev in okrepitev zaupanja potrošnikov in delavcev, da bodo z zaupanjem izkoriščali priložnosti, ki jim jih ponuja enotni trg. Letni pregled stanja potrošniških trgov, ki ga pripravi Komisija, spremlja trge v vseh gospodarskih sektorjih in prispeva k določitvi tistih, ki ne izpolnjujejo potreb potrošnikov. Trgovina s storitvami v EU je že precej obsežna. Predstavlja več kot polovico globalne trgovine s storitvami in več kot polovica menjav se izvede znotraj enotnega trga. Vendar enotni trg za storitve še ni v celoti izkoriščen. Čeprav storitveni sektor ustvari več kot dve tretjini BDP EU in zaposlitev, storitve še vedno predstavljajo le približno eno petino skupne trgovine v EU. Ovire na enotnem trgu za storitve so delno posledica nizke intenzivnosti konkurence, ki vpliva na produktivnost.

Zato je mogoče še veliko izčrpati iz notranjega trga, da bi ustvarili dodatno rast in delovna mesta. V evropskem semestru leta 2011 se je največ priporočil po posameznih državah članicah za strukturne politike nanašalo na storitveni sektor. Med njimi so bili pozivi k okrepitvi popolnega izvajanja direktive o storitvah 42 , da bi se odstranile neupravičene ovire za vstop na trg in bi se še bolj odprl trg za strokovne storitve. Direktiva o storitvah ureja širok izbor gospodarskih dejavnosti, ki predstavljajo približno 45 % gospodarstva EU, vključno z velikimi sektorji, kot so prodaja na drobno, gradnja, poslovne storitve, turizem in večina reguliranih poklicnih dejavnosti. Po previdnih ocenah bi lahko zagotovila do 1,5-odstotno rast BDP EU. Dosedanji napredek na tem področju na podlagi priporočil se med državami članicami razlikuje. Nekatere so uspele izvesti nekaj reform, druge pa niso nič napredovale.

Če želimo izkoristiti polni potencial direktive, moramo preiti iz zgolj izpolnjevanja predpisov na njihovo resnično konkurenčno izvajanje. Komisija bo še naprej analizirala kakovost izvajanja in po potrebi sprejela formalne ukrepe za izvrševanje. Prav tako bo v letu 2012 predlagala dodatne ukrepe za izpopolnitev enotnega trga za storitve.

Poleg trenutnega dometa direktive o storitvah imajo velik potencial rasti še drugi sektorji. Zdravstveni in socialni sektor je na primer v obdobju 2000–2009 ustvaril 4,2 milijona delovnih mest, kar je več kot četrtino vseh novih delovnih mest v navedenem obdobju. Na Danskem, Finskem, Nizozemskem in Švedskem je v tem sektorju 10 % vseh delovnih mest, ki skupaj zagotovijo 5 % skupne gospodarske proizvodnje. Zaradi staranja prebivalstva se bo povpraševanje po tovrstnih storitvah povečalo, zato bi morali omogočiti njihov razvoj. Težave, ki jih je treba rešiti, vključujejo zapolnitev pomanjkanja kvalificiranega osebja v tem sektorju v številnih državah članicah, omejeno svobodo ustanavljanja zaradi različnih neupravičenih ali nesorazmernih omejitev in težave s čezmejnim priznavanjem poklicnih kvalifikacij, kar slabo vpliva na ta sektor in na druge sektorje, vključno s sektorji izobraževanja, gradnje, proizvodnje in poslovnih storitev.

Vse večja brezposelnost v državah članicah bo izobražence pripravila k iskanju zaposlitvenih možnosti v drugih državah članicah 43 , kar bo spremenilo vzorce mobilnosti v Evropski uniji. Načrtovana posodobitev zakonodaje EU, ki omogoča priznavanje poklicnih kvalifikacij 44 , bo zadostila potrebam držav članic, ki se spopadajo z vse hujšim pomanjkanjem kvalificirane delovne sile in omilila pritisk zaradi brezposelnosti.

Zaupanje vseh zainteresiranih strani v enotni trg bodo okrepile politike, ki ščitijo pravni okvir za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (državne pomoči in javno naročanje) ter jamčijo, da se pri konkurenčnosti in liberalizaciji upoštevajo socialne pravice delavcev in državljanov.

3.8.2.Zagotavljanje čim večjega učinka sredstev EU

V trenutnih gospodarskih razmerah Komisija poudarja potrebo po čim smotrnejši uporabi obstoječih proračunskih sredstev EU in po vzpostavitvi preoblikovanega večletnega finančnega okvira, ki bo temeljiteje podpiral cilje strategije Evropa 2020 49 .

Obstoječe proračunske vrstice imajo velik potencial za precejšnje spodbujanje rasti v EU. Različne obsežne naložbe prek Kohezijskega sklada in Evropskega sklada za regionalni razvoj, zlasti namenjene izboljšanju okolja, prometne infrastrukture, preskrbe z energijo in širokopasovnih povezav, neposredno učinkujejo na rast in ustvarjanje novih delovnih mest. Vzporedno s temi neposrednimi naložbami se v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj zagotavlja dragocena podpora podjetništvu, naložbam v podjetja, inovacijam in raziskavam ter IKT za podjetja. Evropski socialni sklad deluje na štirih prednostnih področjih: zaposlovanje s posebnim poudarkom na zaposlovanju zapostavljenih skupin in mladih, znanje in spretnosti ter vseživljenjsko učenje, izboljšanje prilagodljivosti trga dela in spodbujanje socialne vključenosti. V mnogih primerih je ta pomoč prilagojena glede na priporočila, ki jih je posamezna država članica prejela v okviru strategije Evropa 2020.

Za izboljšanje potenciala za ustvarjanje rasti, ki ga ponujajo strukturni skladi, bi morale države članice poskrbeti za (ponovno) določitev prednostnega financiranja, da bi se pomoč usmerila k izpolnjevanju priporočil po posameznih državah ali k področjem z velikim potencialom za rast, in sicer z uporabo prožnosti, ki jim jo omogočajo njihovi programi. V nekaterih primerih bo morda potrebno spremeniti dosedanje programe, če bi intenzivnejša in vnaprejšnja uporaba sredstev EU lahko koristila podpori virom rasti. Ukrepi za podporo rasti so med drugim:

–izboljšanje likvidnosti MSP v obremenjenem bančnem okolju z večjo uporabo finančnih instrumentov sheme JEREMIE (posojila, poroštva in tvegani kapital);

–vlaganje več v energetsko učinkovitost zgradb (kot je storila Francija). To bi pomagalo zagotoviti zaposlitve v gradbeništvu, ki ga je močno prizadela kriza in ki ima znaten neizkoriščen potencial;

–okrepitev gospodarnosti porabe virov z vlaganjem v ekološke inovacije, energije iz obnovljivih virov in okoljske tehnologije;

–pospešitev izvajanja pomembnih projektov v regijah iz cilja „konvergenca“ (kot je storila Grčija);

–priprava seznama prednostnih projektov za izvedbo po hitrem postopku, ki so že pripravljeni za izvajanje in lahko takoj prispevajo k rasti, da se nadomestijo programi, ki ne izpolnjujejo razpoložljivega potenciala. Komisija je pripravljena pri tem pomagati, kot je storila že v primeru Grčije in Romunije;

–pospešitev uporabe razpoložljivih sredstev s prednostno razvrstitvijo programov glede manjšega števila prednostnih nalog, da se izboljšajo pogoji za rast in zmanjšajo regionalne razlike, kot je bilo nedavno dogovorjeno z Italijo v okviru akcijskega načrta za kohezijo.

V vsakem primeru naj bi države članice do konca leta 2012 50 poročale o izidih in rezultatih ter napredku pri izpolnjevanju ciljev kohezijske politike ter prispevanju k uresničevanju strategije Evropa 2020.

V podporo izplačilom neporabljenih sredstev v času fiskalnih omejitev je Komisija 1. avgusta 2011 predlagala povečanje stopenj sofinanciranja, da bi pomagala nekaterim gospodarstvom v EU, ki imajo največje težave, nazaj na pravo pot. Po tem predlogu bi bile Grčiji, Irski, Portugalski, Romuniji, Latviji in Madžarski na razpolago dane višje stopnje sofinanciranja EU, da bi se v vsaki od teh držav izvajali projekti za spodbujanje rasti in konkurenčnosti. Skupno bi največji pričakovani učinek znašal 2 884 milijonov evrov. Svet in Evropski parlament sta pozvana, da čim prej sprejmeta ta predlog še pred koncem leta.

Komisija dobro napreduje pri določanju podrobnega načrta za prihodnji proračun EU, ki bo usmerjen k spodbujanju rasti in ustvarjanju delovnih mest v skladu s strategijo Evropa 2020. Sprejela je podrobne predloge v zvezi z Instrumentom za povezovanje Evrope in kohezijsko politiko, skupno kmetijsko politiko in razvojem podeželja, nadaljnji predlogi pa so tik pred sprejetjem, npr. predlog Obzorje 2020. To zakonodajno podlago bodo spremljali okviri politik, kot so revidirane smernice o vseevropskih omrežjih za promet in energijo, ter predloga v začetku leta 2012 za dva skupna strateška okvira – enega za sredstva v okviru deljenega upravljanja 51 in drugega o raziskavah in inovacijah. V teh okvirih bodo imela prednost področja za podporo EU, zagotavljali pa bodo boljšo usklajevanje med različnimi programi financiranja EU.

Eden ključnih elementov predlogov večletnega finančnega okvira je potreba po zagotovitvi učinkovitih naložb iz proračuna EU, ki bodo spodbujale rast. Ključni elementi predlogov kohezijske politike, ki so namenjeni izpolnjevanju teh ciljev, so mehanizmi za tematsko osredotočanje prednostnih nalog strategije Evropa 2020, koncentracija sredstev in nove določbe o pogojnosti, s katerimi se bo zagotovilo, da bo financiranje EU usmerjeno v rezultate in ustvarjalo močne spodbude za države članice, da učinkovito izpolnjujejo cilje strategije Evropa 2020 za rast in nova delovna mesta. S posameznimi državami članicami bodo sklenjene pogodbe o partnerstvu, kar bo omogočilo vzajemno krepitev nacionalnega financiranja in financiranja EU.

Komisija je v pričakovanju vzpostavitve Instrumenta za povezovanje Evrope v okviru naslednjega večletnega finančnega okvira predlagala začetek pilotne faze izvajanja pobude za projektne obveznice Evropa 2020 v oktobru, ki bi bila vredna 230 milijonov evrov. Namen te pobude je mobilizirati naložbe na področjih, ki bodo spodbudila rast in ustvarjala nova delovna mesta. Zaradi potreb po obsežnih in nujnih naložbah v infrastrukturo in dolgega trajanja priprav projektov je treba takoj rešiti problem pomanjkanja financiranja. V času omejenih javnih proračunov je treba nujno uvesti inovativne rešitve, da bi se mobiliziral večji del zasebnih prihrankov in povečal razpon finančnih instrumentov, ki so na voljo za financiranje energetskih in prometnih projektov ter projektov ITK. Zaradi zmanjšanih možnosti dostopanja do financiranja za infrastrukturne projekte je treba poiskati alternativne vire financiranja posojil. Standardna obravnava infrastrukturnih projektov s komercialnih potencialom bi morala združevati sredstva EU v partnerstvu s trgom kapitala in bančnimi sektorji, zlasti prek Evropske investicijske banke kot finančnega organa EU, ki je bil ustanovljen s Pogodbo.

3.8.3.Izkoriščanje potenciala svetovnega trga

Jedro gospodarstva EU ostaja enotni trg, vendar delež trgovine pri ustvarjanju gospodarske rasti ni bil nikoli doslej tako visok – v letu 2010 je bilo približno 25 % rasti v EU ustvarjene z mednarodno trgovino. Kratkoročno bo velika večina gospodarske rasti ustvarjene zunaj Evrope. Do leta 2015 je bo dejansko 90 % ustvarjene zunaj Evrope. Potencial za rast v EU bo odvisen od zmožnosti za unovčenje koristi tiste rasti. Toda trgi z najhitrejšo rastjo so manj odprti kot EU.

Evropski zunanji gospodarski odnosi so dobro utečeni. EU bo te odnose še naprej vzdrževala z vsemi partnericami, zlasti z državami v razvoju, in jih prilagajala spreminjajočim se razmeram. ZDA in Kitajska sta največji trgovinski partnerici EU. EU je razvila nove in široke instrumente s strateškimi partnericami (z ZDA čezatlantski ekonomski svet kot primer sodelovanja v sektorju električnih vozil; s Kitajsko gospodarski in trgovinski dialog na visoki ravni kot primer sodelovanja na področju inovacij). V Vzhodni Aziji so najhitrejše rastoča gospodarstva na svetu. Njeno regionalno gospodarsko povezovanje hitro napreduje in EU želi izkoristiti te nove možnosti in zgrabiti ponujene priložnosti. Sporazum o prosti trgovini z Indijo je bistveni element strategije EU. Azija ni zgolj odločilen izvozni trg, je tudi pomemben člen v dobavni verigi EU. Glede Rusije je v interesu EU, da bi bila Rusija vpeta v svetovnem gospodarskem sistemu, želi pa si z njo skleniti tudi sporazum o prosti trgovini. Proučujejo se možnosti sklenitve tovrstnih sporazumov z Merkosurjem in Japonsko. Trgovinska agenda z bližnjim sosedstvom presega rast in delovna mesta ter se dotika tudi področij varnosti in solidarnosti. Vseeno je trgovanje s sosednjimi državami pomemben gospodarski dejavnik, saj so peti največji trgovinski partner EU. Kar zadeva Južno Sredozemlje, je EU poudarila sporazume o prosti trgovini in kratkoročne pobude. EU aktivno sodeluje tudi z Ukrajino (poglobljeni in celoviti sporazum o prosti trgovini) in drugimi državami vzhodnega partnerstva.

V okviru pobude glede osnovnih proizvodov in surovin 52 so bili predlagani ukrepi za zagotovitev dostopa do surovin evropski industriji na svetovnih trgih in za izboljšanje preglednosti finančnih trgov in blagovnih borz.

Za stabilno in vzdržno gospodarsko okrevanje ter za rast in nova delovna mesta v Evropi je nujno potrebno povečati obseg naložb in trgovine s svetom. Da bi to dosegla, si je EU zadala, da bo takoj sklenila trgovinske sporazume, ki so že v pripravi: (1) ob upoštevanju stališča partnerjev namerava EU do naslednjih srečanj na vrhu z Indijo in Ukrajino končati pogajanja s tema državama; (2) ob upoštevanju stališča partnerjev namerava EU najpozneje v letu 2012 končati pogajanja s Kanado, Singapurom in Malezijo ter (3) v začetku leta 2012 formalno finalizirati sporazuma s Perujem in Kolumbijo, saj so se pogajanja v zvezi z njima že končala.

Pregled priporočil po posameznih državah članicah po področjih politik

Javne finance

Trg dela

Strukturne politike

Finančna stabilnost

fiskalna konsolidacija

dologoročna vzdržnost

fiskalni okvir

obdavčitev

določitev plač

aktivna politika trga dela

udeležba na trgu dela

izobraževanje

omrežne panoge

energetska učinkovitost

storitveni sektor

poslovno okolje in MSP

R&R in inovacije

Javne storitve in kohezijska politika

bančništvo

stanov. trg

AT

x

x

x

x

x

x

x

BE

x

x

x

x

x

x

x

x

x

BG

x

x

x

x

x

x

x

x

x

CY

x

x

x

x

x

x

x

x

x

x

CZ

x

x

x

x

x

x

x

x

DE

x

x

x

x

x

x

x

DK

x

x

x

x

x

x

x

x

EE

x

x

x

x

x

x

x

ES

x

x

x

x

x

x

x

x

x

FI

x

x

x

x

x

x

x

x

FR

x

x

x

x

x

x

x

x

x

HU

x

x

x

x

x

x

x

IT

x

x

x

x

x

x

x

x

x

LT

x

x

x

x

x

x

x

x

x

LU

x

x

x

x

x

x

MT

x

x

x

x

x

x

x

x

x

NL

x

x

x

x

x

x

PL

x

x

x

x

x

x

x

x

x

SE

x

x

x

SI

x

x

x

x

x

x

x

x

x

x

SK

x

x

x

x

x

x

x

UK

x

x

x

x

x

x

x

22

17

11

11

8

13

20

16

7

5

11

10

3

11

5

3

Opomba (1): Za Irsko, Latvijo, Grčijo, Portugalsko in Romunijo je edino priporočilo, naj izvedejo obstoječe zaveze v okviru skupnih programov finančne pomoči EU in MDS

Opomba (2): Število križcev ne ustreza nujno številu priporočil za vsako državo članico, saj priporočila pogosto zajemajo več kot eno področje.

Cilji strategije Evropa 2020 53

* Države, ki so svoje nacionalne cilje izrazile glede na kazalnik, ki je različen od kazalnika, uporabljenega za krovni cilj EU.

Cilji držav članic	Stopnja zaposlenosti (v %)	R&R v % BDP	Cilji glede zmanjšanja emisij (v primerjavi z letom 2005) 54	Obnovljivi viri energije	Energetska učinkovitost – zmanjšanje porabe energije v Mtoe 55	Predčasno opuščanje šolanja v %	Terciarna izobrazba v %	Zmanjšanje števila prebivalcev, ki jih ogroža revščina ali socialna izključenost
AT	77–78 %	3,76 %	–16 %	34 %	7,16	9,5 %	38 % (vklj. z ISCED 4a, ki trenutno znaša pribl. 12 %)	235 000
BE	73,2 %	3,0 %	–15 %	13 %	9,80	9,5 %	47 %	380 000
BG	76 %	1,5 %	20 %	16 %	3,20	11 %	36 %	500 000*
CY	75–77 %	0,5 %	–5 %	13 %	0,46	10 %	46 %	27 000
CZ	75 %	1 % (samo javni sektor)	9 %	13 %	Ni podatka	5,5 %	32 %	Ohranitev števila oseb, ki jih ogroža revščina ali socialna izključenost, na ravni iz leta 2008 (15,3 % celotnega prebivalstva) s prizadevanji za njegovo zmanjšanje za 30 000
DE	77 %	3 %	–14 %	18 %	38,30	<10 %	42 % (vklj, z ISCED4, ki trenutno znaša 11,4 %)	330 000 (dolgotrajno brezposelnih)*
DK	80 %	3 %	–20 %	30 %	0,83	<10 %	Vsaj 40 %	22 000 (oseb iz gospodinjstev z zelo nizko delovno intenzivnostjo)*
EE	76 %	3 %	11 %	25 %	0,71	9,5 %	40 %	61,860 oseb zunaj tveganja revščine*
EL	70 %	Ni cilja	–4 %	18 %	2,70	9,7 %	32 %	450 000
ES	74 %	3 %	–10 %	20 %	25,20	15 %	44 %	1 400 000–1 500 000
FI	78 %	4 %	–16 %	38 %	4,21	8 %	42 % (ozka nacionalna opredelitev)	150 000
FR	75 %	3 %	–14 %	23 %	34,00	9,5 %	50 %	Zmanjšanje vztrajne stopnje tveganja revščine za eno tretjino v obdobju 2007–2012 ali za 1 600 000 oseb*
HU	75 %	1,8 %	10 %	14,65 %	2,96	10 %	30,3 %	450 000
IE	69–71 %	Približno 2 % (2,5 % BDP)	–20 %	16 %	2,75	8 %	60 %	186 000 do leta 2016*
IT	67–69 %	1,53 %	–13 %	17 %	27,90	15–16 %	26–27 %	2 200 000
LT	72,8 %	1,9 %	15 %	23 %	1,14	<9 %	40 %	170 000
LU	73 %	2,3–2,6 %	–20 %	11 %	0,20	<10 %	40 %	Ni cilja
LV	73 %	1,5 %	17 %	40 %	0,67	13,4 %	34–36 %	121 000*
MT	62,9 %	0,67 %	5 %	10 %	0,24	29 %	33 %	6 560
NL	80 %	2,5 %	–16 %	14 %	Ni podatka	<8 %	>40 % 45 % pričakovanih v letu 2020	93 000*
PL	71 %	1,7 %	14 %	15,48 %	14,00	4,5 %	45 %	1 500 000
PT	75 %	2,7–3,3 %	1 %	31 %	6,00	10 %	40 %	200 000
RO	70 %	2 %	19 %	24 %	10,00	11,3 %	26,7 %	580 000
SE	Precej čez 80 %	4 %	–17 %	49 %	12,80	<10 %	40–45 %	Zmanjšanje odstotka žensk in moških, ki niso vključeni na trg dela (razen rednih študentov), dolgotrajno brezposelnih ali tistih z dolgotrajno bolniško odsotnostjo na precej pod 14 % do leta 2020*
SI	75 %	3 %	4 %	25 %	Ni podatka	5 %	40 %	40 000
SK	72 %	1 %	13 %	14 %	1,65	6 %	40 %	170 000
UK	Ni cilja v NPR	Ni cilja v NPR	–16 %	15 %	Ni podatka	Ni cilja v NPR	Ni cilja v NPR	Obstoječi številčni cilj iz zakona o revščini otrok iz leta 2010*
Ocena za EU	73,70–74 %	2,65–2,72 %	–20 % (glede na leto 1990)	20 %	206,9	10,3–10,5 %	37,5–38,0 % 56
Krovni cilj EU	75 %	3 %	–20 % (glede na leto 1990)	20 %	20 % večja energetska učinkovitost, ki ustreza 368 Mtoe	10 %	40 %	20 000 000

(1) http://ec.europa.eu/economy_finance/eu/forecasts/2011_autumn_forecast_en.htm .

(2) COM(2011) 400 z dne 7. junija 2011.

(3) Za pregled glej razpredelnico v Prilogi 1.

(4) Za pregled glej razpredelnico v Prilogi 2.

(5) COM(2011) 1151 z dne 7. oktobra 2011.

(6) Začasni podatki.

(7) Evropska digitalna agenda (COM(2010) 245 konč./2 z dne 19. maja 2010), Mladi in mobilnost (COM(2010) 477 z dne 15. septembra 2010), Unija inovacij (COM(2010) 546 z dne 6. oktobra 2010), Celostna industrijska politika za dobo globalizacije (COM(2010) 614 z dne 27. oktobra 2010), Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta: evropski prispevek k polni zaposlenosti (COM(2010) 682 z dne 23. novembra 2010), Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti: evropski okvir za socialno in teritorialno kohezijo (COM(2010) 758 z dne 15. decembra 2010), Evropa, gospodarna z viri (COM(2011) 21 z dne 26. januarja 2011).

(8) Priloga o specifičnih predlogih na ravni EU, Letni pregled rasti 2012.

(9) http://ec.europa.eu/research/innovation-union/pdf/iu-scoreboard-2010_en.pdf.

(10) http://ec.europa.eu/information_society/digital-agenda/scoreboard/index_en.htm.

(11) http://ec.europa.eu/bepa/pdf/monti_report_final_10_05_2010_en.pdf.

(12) COM(2010) 472 konč. z dne 20. septembra 2010.

(13) Poročilo IDC (International Data Corporation) iz septembra 2011.

(14) Civic Consulting (2011) „Consumer market study on the functioning of e-commerce“ (Študija potrošniškega trga v zvezi z delovanjem e-trgovine).

(15) F. Etro (2010), „The economic impact of cloud computing“ (Gospodarski učinek računalništva v oblaku), Review of Business and Economics.

(16) Kazalnik skupnih snovnih potreb sestavlja skupna količina surovin, ki se pridobijo iz narave za opravljanje gospodarskih dejavnosti v posamezni državi. Skupne snovne potrebe pomenijo materialno osnovo gospodarstva. Kazalnik vključuje pridobivanje iz domačega ozemlja, pa tudi snovne potrebe, povezane z uvozom.

(17) „Further Benefits of Business Resource Efficiency“ (Nadaljnje koristi gospodarnejše rabe virov v podjetjih), Oakdene Hollins, 2011.

(18) COM(2011) 658 z dne 19. oktobra 2011.

(19) COM(2007) 860 konč. z dne 21. decembra 2007.

(20) COM(2007) 860 konč. z dne 21. decembra 2007.

(21) COM(2007) 860 konč. z dne 21. decembra 2007.

(22) COM(2007) 414 konč. z dne 18. julija 2007.

(23) COM(2011) 370 z dne 22. junija 2011.

(24) COM(2011) 571 z dne 20. septembra 2011.

(25) Na primer, stalno zmanjševanje povprečne obdavčitve dela za eno odstotno točko bi po ocenah v tipični državi članici dolgoročno povečalo stopnjo zaposlovanja za približno 0,4 odstotne točke; OECD (2006), OECD Employment Outlook 2006 – Boosting Jobs and Incomes: Policy Lessons from Reassessing the OECD Job Strategy (Spodbuditev ustvarjanja delovnih mest in prihodkov: izkušnje politik iz ponovne ocene strategije OECD za delovna mesta), Pariz.

(26) COM(2011) 169 z dne 13. aprila 2011.

(27) COM(2011) 78 z dne 23. februarja 2011.

(28) http://ec.europa.eu/enterprise/policies/sme/market-access/internationalisation/index_en.htm.

(29) http://ec.europa.eu/enterprise/sectors/ict/key_technologies/kets_high_level_group_en.htm.

(30) COM(2011) 311 in COM(2011) 315 z dne 1. junija 2011.

(31) COM(2011) 152 z dne 4. aprila 2011.

(32) Prvo srečanje ponovno vzpostavljene skupine na visoki ravni 10. novembra 2010. 

(33) Na primer za več kot 15 % v sredini distribucije v Litvi in Latviji, za 8 % v Estoniji in za 2–4 % v Španiji, na Irskem in v Združenem kraljestvu.

(34) IMF (2011): World Economic Outlook Report 2011, Global Prospects and Policies (Globalni obeti in politike), Washington.

(35) Glej OECD (2011) The impact of publicly provided services on the distribution of resources (Učinek javnih storitev na porazdelitev virov); Poročilo Evropski komisiji.

(36) Poročilo o evropskem finančnem povezovanju 2008, SEC(2009) 19 konč. z dne 19. januarja 2009.

(37) C(2011) 4977 z dne 18. julija 2011.

(38) Za podrobnejšo analizo glej podporni dokument k skupnemu poročilu o socialni zaščiti in socialni vključenosti za leto 2010, poglavje 5.2.

(39) Podskupina za kazalnike pri Odboru za socialno varnost je določila 40-odstotni prag, ki pomeni nesprejemljivo breme v smislu stroškov za stanovanje.

(40) Glej poročilo o socialnih razmerah v EU za leto 2009, poglavje 3.2.1.

(41) Glej poročilo o socialnih razmerah v EU za leto 2009, graf 69, str. 138.

(42) Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu.

(43) Po zadnji raziskavi Eurobarometra 28 % državljanov EU razmišlja o delu v tujini.

(44) Direktiva 2005/36/ES.

(45) IP/11/1283 z dne 27. oktobra 2011.

(46) Komisija se je sestala z Bolgarijo, Ciprom, Latvijo, Litvo, Portugalsko in Grčijo.

(47) Avstrija, Češka, Danska, Estonija, Luksemburg, Nizozemska, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo.

(48) Ciper, Finska, Francija, Grčija, Latvija, Litva, Madžarska, Nemčija in Poljska.

(49) Glej tudi mnenje Odbora regij z dne 12. oktobra 2011 o vlogi regionalnih in lokalnih organov pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020.

(50) Po veljavnih pravilih se zahteva predložitev nacionalnih strateških poročil.

(51) ESRR, ESS, Kohezijski sklad, sklad za ribištvo in razvoj podeželja.

(52) COM(2011) 25 z dne 2. februarja 2011.

(53) Končni nacionalni cilji so bili zastavljeni v nacionalnih reformnih programih iz aprila 2011.

(54) Cilji posameznih držav članic glede zmanjšanja emisij, določeni v Odločbi 2009/406/ES („odločba o skupnih prizadevanjih“), se nanašajo na cilje, ki niso zajeti v sistemu trgovanja z emisijami. Emisije iz sistema trgovanja z emisijami se bodo zmanjšale za 21 % glede na stopnjo iz leta 2005. Ustrezno splošno zmanjšanje emisij bo torej –20 % glede na stopnjo iz leta 1990.

(55) Opozoriti je treba, da se tudi nacionalne napovedi razlikujejo glede na izhodiščna leta za izračun ocene prihrankov.

(56) Izračun ne vključuje ISCED 4 (Nemčija, Avstrija, rezultat z ISCED 4: 39,9–40,4 %.

EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 23.11.2011

COM(2011) 815 konč.

DEL 3/5 – PRILOGA II

PRILOGA

MAKROEKONOMSKO POROČILO

k

SPOROČILU KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Letni pregled rasti 2012

Uvod

Gospodarska rast EU je oslabljena. V euroobmočju se to kaže v krizi zaradi kopičenja državnega dolga in krhkosti bančnega sektorja, zaradi katerih je nastala nevarna povratna zanka. Pomanjkanje zaupanja v finančni trg je povzročilo nihanja in porušilo zaupanje v širše trge, kar zelo negativno vpliva na gospodarske obete za prihodnost. Po nekaj letih krize so nadaljnje možnosti, da bi z makroekonomskimi politikami spodbudili rast, zelo slabe. Zlasti so v mnogih državah fiskalno politiko omejevali visoki stroški dostopa do financiranja trga ali celo njegova izguba.

V tem okviru so ukrepi za pospešitev rasti postali osrednjega pomena. Rasti naklonjena fiskalna konsolidacija je potrebna zaradi pritiska trga in političnih izzivov, povezanih s staranjem prebivalstva. Trden bančni sektor in močnejše finančne varnostne mreže za države so ključni za obvladovanje finančnih pretresov in s tem tudi za ponovni zagon rasti. Strukturne reforme so kritičnega pomena za povečanje splošne učinkovitosti gospodarstva EU in njegove zmogljivosti prilagajanja. V pozitivni povratni zanki bodo boljši obeti za rast podprli druge cilje s povečanjem zaupanja in spodbujanjem zaposlovanja, prispevanjem k fiskalni konsolidaciji in stabilnosti bančnega sektorja ter tudi lajšanjem razmer v najbolj prizadetih državah.

1.Gospodarske razmere in obeti: nove težave

Po svetovni finančni in gospodarski krizi je gospodarstvo EU začelo okrevati. Kot je običajno po finančnih krizah, je bila rast šibka, se je pa od ene države članice do druge precej razlikovala. Zlasti so se države članice z nakopičenimi velikimi neravnovesji spustile v boleč, a nujen proces prilagoditve, ki je zaviral rast. Obenem pa so države članice, ki nimajo večjih neravnovesij, izkoristile prilagodljivejše zunanje okolje in dosegle visoko stopnjo rasti (graf 1). Podobne razlike je mogoče opaziti tudi v razvoju brezposelnosti, lahko pa so celo večje. Okrevanje je tako spremljala zgolj počasna rast zaposlovanja. Čeprav se v tem do neke mere kaže ohranjanje presežne delovne sile med recesijo, pa rast zaposlovanja ni bila dovolj velika, da bi občutno zmanjšala trdovratno visoko stopnjo brezposelnosti.

Te razlike v rasti so odločilno pripomogle k zmanjšanju makroekonomskih neravnovesij, zlasti proračunskih primanjkljajev, vendar je nakopičeni dolg še vedno velik. Največji popravki so bili zabeleženi v državah članicah, v katerih so bila zunanja neravnovesja pred krizo največja, kar je v veliki meri posledica zmanjševanja domače potrošnje (graf 2). Vendar pa se zdi, da se nekateri strukturno visoki presežki na tekočih računih tudi postopno zmanjšujejo zaradi močnejšega domačega povpraševanja in dinamičnega uvoza. Kljub temu je v nekaterih državah članicah potrebna nadaljnja prilagoditev, saj je splošna raven zadolženosti še vedno visoka, napredek pri oživljanju konkurence stroškov in cen pa je bil v nekaterih državah članicah (zlasti v euroobmočju) počasen.

Graf 1: Zunanja neravnovesja in gospodarska rast, države članice EU	Graf 2: Tekoči račun leta 2007 in leta 2011, države članice EU (v % BDP)
Vir: službe Komisije	Vir: službe Komisije

Fiskalna neravnovesja še vedno niso odpravljena. Fiskalna konsolidacija se je začela leta 2011, kot so se dogovorile države članice oktobra 2009: skupni proračunski primanjkljaj EU se je zmanjšal za skoraj 2 odstotni točki s 6,6 % leta 2010 na 4,7 % leta 2011. Vendar je izziv, ki ga predstavlja dolg, še vedno zastrašujoč. Razmerje med dolgom in BDP v EU je od leta 2007 poskočilo za več kot 20 odstotnih točk in leta 2011 preseglo 82 %, kar je najvišja zabeležena raven. Predvidoma se bo leta 2012 povišalo na skoraj 85 % BDP in se nato ustalilo na tej ravni.

Finančne napetosti so se zaostrile. Dvomi o vzdržnosti javnega dolga v nekaterih državah članicah euroobmočja so od zgodnjega poletja postopoma spodkopavali zaupanje vlagateljev. To je povzročilo še večja nihanja na finančnih trgih in veliko povečanje razlike med donosnostjo državnih obveznic v nekaterih ranljivejših državah članicah euroobmočja in referenčno stopnjo (graf 3). Nedavno so se napetosti razširile na druge države članice in donosi nekaterih držav z oceno AAA, so se začeli povečevati. Napetosti so se razširile na bančni sektor, saj imajo evropske banke v lasti glavnino evropskih državnih obveznic. Negotovost v zvezi z izbiro politik v euroobmočju in v ZDA preteklo poletje pa je sprožila korenite popravke na svetovnih finančnih trgih, zaradi česar na njih še vedno vlada velika napetost (graf 4).

Graf 3: Donosi državnih obveznic, izbrane države članice euroobmočja	Graf 4: Borzni indeksi, euroobmočje
Vir: službe Komisije	Vir: službe Komisije

V EU se je okrevanje zdaj zaustavilo. Finančni pretresi in verjetnost upada rasti svetovnega gospodarstva so zelo zmanjšali zaupanje v celotno gospodarstvo, kar ima negativen vpliv na potrošnjo in vlaganja. Potrebna fiskalna konsolidacija zavira rast. Čeprav bi moralo odločno politično ukrepanje za reševanje dolžniške krize v euroobmočju ponovno vzbuditi zaupanje, pa se rast predvidoma ne bo hitro povečala. Predvideva se, da bodo pogoji financiranja zavirali napredek in oteževali vlaganja. Potreba po zmanjšanju neravnovesij in zadolženosti zasebnega in javnega sektorja bo nekaj časa zavirala rast. Rast gospodarstva EU bo v začetku leta 2012 predvidoma zastala in v celem letu dosegla skromno 0,6-odstotno stopnjo (graf 5). Rast zaposlovanja naj bi se leta 2012 zaustavila in leta 2013 ostala skromna. Zaradi slabih možnosti za zaposlitev se je podaljšalo trajanje brezposelnosti, obstaja pa tudi tveganje, da brezposelnost postane zakoreninjena, kar bi negativno vplivalo na prispevek dela k potencialni rasti.

Sedanji upad rasti še poudarja dolgoročno šibkost evropske rasti. V zadnji četrtini stoletja so se ravni prihodkov po Evropi močno približevale, vendar EU ne dohaja več ZDA. Omejeni potencial rasti EU je finančna kriza še dodatno oslabila. Ocene Komisije kažejo, da lahko pričakujemo, da bo EU, in zlasti euroobmočje, v primerjavi z ZDA v prihajajočem desetletju z vidika rasti in produktivnosti še bolj zaostala. Po ocenah naj bi bila v naslednjih desetih letih povprečna letna stopnja rasti za eno odstotno točko nižja kot v preteklem desetletju in bo znašala le 1,25 % (graf 6).

Graf 5: Realni BDP, EU	Graf 6: Potencialna in dejanska rast proizvodnje, EU
Vir: službe Komisije	Vir: službe Komisije

Težišče svetovnega gospodarstva se premika v smeri bolj dinamičnih gospodarstev, ki bodo še povečala konkurenco na svetovni ravni. Vloga gospodarstev v vzponu v svetovnem gospodarstvu se je hitro povečevala, kar naj bi se nadaljevalo tudi v prihodnosti. Čeprav je kriza hudo prizadela nekatera od odprtih gospodarstev v vzponu, so si hitro opomogla (graf 7). Njihovi razvojni modeli se zdaj močno nagibajo k izvoznim sektorjem. Čeprav ta model ne more vzdržati v nedogled in se na dolgi rok lahko pričakuje postopno uravnoteženje, se bo v bližnji prihodnosti konkurenca v svetovnem gospodarstvu stopnjevala. Zlasti so se izvozne košarice trgov v vzponu vzpenjale po tehnološki lestvici, v nekaterih primerih pa jim je celo uspelo prodreti v sektorje, v katerih je imela Evropa tradicionalno konkurenčno prednost. Skupaj z napovedano upočasnitvijo svetovnega gospodarstva to pomeni, da bo zunanje okolje postalo vedno večji izziv tako v kratkoročnem kot v dolgoročnem smislu, če EU ne bo povečala svoje konkurenčnosti.

Graf 7: Realna rast BDP v EU in gospodarstvih v vzponu

Vir: službe Komisije

V evropskem gospodarstvu so nastale nevarne negativne povratne zanke. Zaskrbljenost vlagateljev glede vzdržnosti državnega bremena dolga v Evropi je povzročila državno dolžniško krizo in rastoče napetosti v bančnem sektorju, ki ima v lasti velik del državnega dolga. Obremenitve v bančnem sektorju pa so še zaostrile državno tveganje, saj vlagatelji na države članice gledajo kot na zadnjo možnost zaščite za ranljive finančne institucije. Poleg tega so te napetosti in obstoječa neravnovesja v nekaterih državah članicah tako zasebni kot javni sektor spodbudila k zmanjšanju dolga, kar zavira rast, nižja napovedana rast pa še dodatno spodjeda vzdržnost javnega dolga. Zaradi napetosti na trgih se povečujejo obrestne mere za javno zadolževanje, kar dodatno škoduje vzdržnosti javnih financ.

Vse elemente negativne povratne zanke je treba reševati skupaj, vendar pa ima rast še vedno prednostno vlogo. Evropski svet se je 26. oktobra 2011 dogovoril o obsežni strategiji reform, da se zagotovi fiskalno vzdržnost in ponovno vzpostavi zaupanje v evropski bančni sektor. Rast je bistven element te strategije, saj lahko zmanjša vse ostale izzive, ne da bi ustvarila posredne stroške. Večja gospodarska rast v prihodnosti bo zagotovila boljše pogoje za odplačilo dolga. Pričakovana višja rast bo prispevala k ponovni vzpostavitvi zaupanja in stabilnosti finančnih trgov. Z boljšimi perspektivami bodo začela podjetja spet več vlagati. Rast je nepogrešljiv element evropskega socialnega modela, ki se je oblikoval „v zlatih časih“ evropske rasti. Če bo trend rasti ostal nespremenjen, ne bomo mogli ohraniti sedanje stopnje socialnega varstva.

2.Rasti naklonjena fiskalana konsolidacija, javna poraba in prihodki

Javne finance so imele med svetovno krizo ključno vlogo stabilizatorja, vendar je posledica tega večji dolg. Od začetka krize leta 2007 so se stopnje državnega dolga v EU povečale z 59 % BDP leta 2007 na približno 82,5 % leta 2011. To zvišanje je rezultat številnih dejavnikov. Upad gospodarske dejavnosti med krizo je povzročil povečanje javnofinančnih primanjkljajev na splošno, saj je bilo omogočeno, da samodejni stabilizatorji ublažijo učinek recesije. Resnost krize, kakršne še ni bilo, je sprožila tudi evropski načrt za oživitev gospodarstva – usklajeni načrt fiskalnih ukrepov za podporo gospodarstvu, ki ga je Evropska komisija uvedla decembra 2008. Poleg tega pa so bile nekatere države članice prisiljene določenim finančnim institucijam dodeliti podporo, da so zagotovile uspešno delovanje finančnega sistema.

Graf 8: Splošni javni dolg EU, ZDA in Japonske (v % BDP)

Vir: službe Komisije

Napovedano povečanje dolga se ni pojavilo prvič niti gledano zgodovinsko niti v primerjavi z enakovrednimi gospodarstvi. Finančne krize so se že v preteklosti izkazale za drage s fiskalnega vidika: povzročile so velika in trdovratna povečanja deleža dolga. Čeprav je sedanja kriza prav tako povzročila veliko povečanje javnega dolga v Evropi, pa sta bila povečanje in stopnja dolga še večja v drugih naprednih gospodarstvih, kot sta gospodarstvi ZDA in Japonske (graf 8).

Vendar pa je več dejavnikov, ki poslabšujejo sedanjo situacijo in pritiskajo na vzdržnost dolga EU.

Prvič: stopnje dolga so trenutno višje kot v preteklosti, zlasti v številnih državah članicah (graf 9). Leta 2007 je bil dolg nad 60 %BDP v devetih državah EU, v Grčiji in Italiji pa je presegal 100 % BDP. Čeprav je bilo napovedano, da bo povprečno predvideno povečanje razmerij med dolgom in BDP za obdobje med letoma 2007 in 2013 približno 25 odstotnih točk BDP, so med državami velike razlike, in sicer več kot 96 odstotnih točk na Irskem, 90 odstotnih točk v Grčiji in 40 odstotnih točk v Španiji, na Portugalskem in v Združenem kraljestvu.

Drugič: proračunski stroški starajočega se prebivalstva bodo vedno večje breme za javne finance. Na podlagi sedanjih politik se predvideva, da se bodo v naslednjih petdesetih letih v EU s staranjem prebivalstva povezani javni izdatki povprečno povečali za 4,75 odstotne točke BDP – zlasti zaradi pokojnin ter izdatkov za zdravstveno varstvo in dolgotrajno oskrbo. Vendar so tudi glede tega med državami članicami precejšnje razlike tako v smislu demografskih napovedi, potenciala rasti, modela pokojninskega sistema in sistema socialnega varstva kot tudi v smislu omejitev v zvezi s fiskalnim položajem in zunanjo konkurenčnostjo.

Tretjič: pritisk trga je dosegel največjo moč doslej. Zaradi slabih obetov rasti so se na finančnih trgih pojavili resni dvomi glede vzdržnosti fiskalnega položaja nekaterih držav članic euroobmočja. To je povzročilo zvišanje obresti za javno zadolževanje in še vse negativne posledice in povratne zanke, opisane v prejšnjem poglavju.

Zaradi tega trenutno ni nobene druge možnosti kot izvajanje obsežne in izvedljive davčne strategije izhoda. Načela te strategije, o katerih so se dogovorili ministri v okviru Sveta ECOFIN, določajo, da mora biti konsolidacija po državah EU usklajena in mora upoštevati posebne razmere v posameznih državah. Dogovorili so se, da je treba konsolidacijo v vseh državah članicah EU začeti najpozneje leta 2011, v številnih državah pa bi z njo morali začeti že prej. Prav tako je treba poudariti, da so se dogovorili tudi, da bodo države članice okrepile svoje nacionalne proračunske okvire in sprejele strukturne ukrepe, ki bodo dvignili potencialno rast proizvodnje in s tem podprli dolgoročno fiskalno vzdržnost.

Rezultati dogovorjene strategije izhoda so že tu: konsolidacija se je začela. Proračunski načrti, ki so jih predstavile države članice v posodobitvah programov stabilnosti in konvergence za leto 2011, predvidevajo, da se bo splošni primanjkljaj države v EU leta 2013 znižal pod 3 % BDP. Proračunski načrti se izvajajo. Javne finance v EU so se počasi začele izboljševati že leta 2010 s pomočjo okrepljene gospodarske rasti in tudi prvih ukrepov konsolidacije. Opaznejše izboljšanje je bilo zabeleženo leta 2011 z obsežnimi konsolidacijskimi prizadevanji v skoraj vseh državah članicah EU. Leta 2012 se pričakuje še nadaljnji napredek in – na podlagi nespremenjenih politik – tudi leta 2013, čeprav z nekoliko počasnejšim tempom. Vendar skupni trendi prikrivajo velike razlike med posameznimi državami. Trenutno je v postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem (EDP) vključenih 23 držav članic, od katerih jih pet dobiva pomoč v okviru programa finančne pomoči 1 . Nekatere države članice dobro napredujejo v smeri pravočasnega in vzdržnega zmanjšanja presežnega primanjkljaja, medtem ko se pri drugih kažejo zamude v prilagoditvi, zaradi česar bodo morale okrepiti svoja prizadevanja, da bodo dosegle zastavljene proračunske cilje (graf 9, preglednica 1).

Graf 9: Državni primanjkljaj in dolg leta 2011, države članice EU (v % BDP)
Vir: službe Komisije

Zagotavljanje vzdržnosti je trenutno ključni dejavnik, ki vpliva na gospodarsko stabilnost. Do sredine leta 2011 so se davčne strategije izhoda izvajale vzporedno z okrevajočo gospodarsko dejavnostjo. Vendar pa naj bi se po napovedih rast naslednje leto popolnoma ustavila. Kljub temu pa hudi pretresi na trgu državnih obveznic pomenijo, da si večina držav članic ne more privoščiti večjega primanjkljaja, saj je fiskalna vzdržnost postala najpomembnejša. Tako je zlasti v državah članicah, v katerih je trg pod tesnim nadzorom, in v tistih z velikimi makroekonomskimi fiskalnimi neravnovesji (graf 10). Tveganja nezadostne konsolidacije zvišujejo premije za tveganje, kar pa bi zelo slabo vplivalo na gospodarske obete.

Tabela 1 Splošno neto posojanje države (v % BDP) po napovedih Komisije iz jeseni 2011, roki za EDP
	2011	2012	2013	Rok za zmanjšanje
Belgija	–3,6	–4,6	–4,5	2012
Nemčija	–1,3	–1,0	–0,7	2013
Estonija	0,8	–1,8	–0,8	Ni v EDP.
Irska	–10,3	–8,6	–7,8	2015
Grčija	–8,9	–7,0	–6,8	2014
Španija	–6,6	–5,9	–5,3	2013
Francija	–5,8	–5,3	–5,1	2013
Italija	–4,0	–2,3	–1,2	2012
Ciper	–6,7	–4,9	–4,7	2012
Luksemburg	–0,6	–1,1	–0,9	Ni v EDP.
Malta	–3,0	–3,5	–3,6	2011
Nizozemska	–4,3	–3,1	–2,7	2013
Avstrija	–3,4	–3,1	–2,9	2013
Portugalska	–5,8	–4,5	–3,2	2013
Slovenija	–5,7	–5,3	–5,7	2013
Slovaška	–5,8	–4,9	–5,0	2013
Finska	–1,0	–0,7	–0,7	Ni v EDP.
Bolgarija	–2,5	–1,7	–1,3	2011
Češka	–4,1	–3,8	–4,0	2013
Danska	–4,0	–4,5	–2,1	2013
Latvija	–4,2	–3,3	–3,2	2012
Litva	–5,0	–3,0	–3,4	2012
Madžarska	3,6	–2,8	–3,7	2011
Poljska	–5,6	–4,0	–3,1	2012
Romunija	–4,9	–3,7	–2,9	2012
Švedska	0,9	0,7	0,9	Ni v EDP.
Združeno kraljestvo	–9,4	–7,8	–5,8	2014/15
EU	–4,7	–3,9	–3,2	-
Euroobmočje	–4,1	–3,4	–3,0	-
Vir: službe Komisije

Zato je treba konsolidacijo prilagoditi posameznim državam. Svet ECOFIN je 4. oktobra 2011 priznal, da se situacija od ene države članice do druge razlikuje, in ponovno poudaril načelo, da mora biti hitrost fiskalne prilagoditve primerna glede na specifična fiskalna in makrofinančna tveganja vsake posamezne države. Pri tem zlasti velja naslednje:

Države članice, ki prejemajo pomoč iz programov finančne pomoči, in tiste, v katerih je trg pod tesnim nadzorom, bi morale še naprej izpolnjevati dogovorjene proračunske cilje ne glede na možne spremembe makroekonomskih pogojev.

Države članice z velikimi zamudami pri prilagajanju, ki so v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem ali imajo velik primanjkljaj, bi morale okrepiti svoja prizadevanja za konsolidacijo. Možni omejeni popravki navzdol glavnih makroekonomskih scenarijev ne bi smeli povzročiti zamud pri zmanjševanju presežnih primanjkljajev.

V državah članicah, ki nimajo presežnega primanjkljaja in so na pravi poti, da v zvezi s prilagoditvijo dosežejo srednjeročne cilje, lahko proračunska politika v celoti odigra svojo proticiklično in stabilizirajočo vlogo, če to ne ogroža srednjeročne fiskalne vzdržnosti.

V sedanjih gospodarskih okoliščinah je izjemno pomembno, da so načrti konsolidacije tako na strani odhodkov kot na strani prihodkov zasnovani tako, da se omeji negativne kratkoročne učinke na rast.

Graf 10: Fiskalna in zunanja neravnovesja, države članice EU

Vir: službe Komisije

Dokazano je, da imajo konsolidacije, ki temeljijo na odhodkih, boljše možnosti za uspeh, a je pri tem pomembno, kakšni sta sestava in kakovost odhodkov:

Pri zmanjševanju odhodkov, ki prinašajo koristi, zlasti naložbenega kapitala, bi bilo kljub vsemu treba dati prednost projektom z najvišjim donosom, da se zmanjša učinek na potencial rasti.

Učinkovitost javne porabe v določeni kategoriji odhodkov se zelo razlikuje po državah članicah, pa tudi znotraj posamezne države. To pomeni dodatne možnosti za izboljšanje: če bi pri najmanj učinkovitih enotah zagotovili višje standarde, bi lahko za enako količino javnih storitev prihranili velike vsote.

Potreba po dajanju prednosti odhodkom in povečanju učinkovitosti porabe na vseh ravneh uprave zahteva razvoj ustreznih podpornih institucionalnih orodij v okviru proračuna, kot so pregledi porabe, proračunsko načrtovanje in k rezultatom usmerjeno oblikovanje proračuna. Upoštevati je treba lastniški kapital, da se zagotovi pravično razdelitev proračunske obremenitve zaradi prilagoditve.

Obenem je treba strukturo in zasnovo obdavčitve razviti tako, da bo spodbujala rast. Davčne reforme imajo lahko dva cilja: kot prvo lahko podpirajo konsolidacijo javnih financ v tistih državah članicah, ki bi lahko povečale davčne prihodke, in kot dodatek k nadzoru nad izdatki; kot drugo pa lahko podpirajo rast prek sprememb v strukturi obdavčitve in boljše zasnove posameznih vrst davkov, ki na primer povečujejo spodbude za delo, proizvodnjo, vlaganja ali povečanje učinkovitosti virov. Glede na strukturo obdavčitve:

Države članice z visokim davkom na delo, zlasti za ranljive skupine, kot so nizkokvalificirani delavci in osebe, katerih dohodki predstavljajo drugi vir prihodka v gospodinjstvu, obdavčitev preusmeriti na druge davke, ki manj škodujejo rasti, kot so davki na potrošnjo, nepremičnine ali okoljski davki. Lahko bi se proučilo tudi preoblikovanje obdavčitve dela po stopnjah dohodkov.

Države članice z visokimi davki na dohodke pravnih oseb bi se morale izogibati nadaljnjemu povečevanju davčnih stopenj, zlasti v sedanjem času, ko je naložbena dejavnost šibka.

Za spodbujanje delovne mobilnosti in učinkovitega dodeljevanja ponudbe stanovanj se lahko zahteva, da se obdavčitev nepremičnin preusmeri z davka na transakcijo na periodične davke.

Zmanjšanje davčnih izdatkov pri dohodnini in davku od dohodka pravnih oseb ter omejevanje oprostitev DDV in znižanih stopenj v skladu z direktivo o DDV bosta razširila davčno osnovo, kar bo omogočilo višje dohodke in/ali nižje davčne stopnje s pozitivnim učinkom na rast.

Spodbude za kopičenje zasebnega dolga, ki obstajajo v več državah članicah, bi bilo treba omejiti pri obdavčitvi pravnih oseb in upoštevanju stanovanjskih vprašanj pri dohodnini.

Obdavčitev lahko v večini držav članic postane okolju prijaznejša z odpravo prikritih davčnih olajšav.

Države članice s slabim izpolnjevanjem davčnih obveznosti bi morale povečati učinkovitost davčne uprave in bolje preprečevati davčne utaje.

Zmanjšanje obremenitev v zvezi z izpolnjevanjem davčnih obveznosti lahko občutno izboljša poslovno okolje. To pomeni povečanje preglednosti, zmanjšanje zapletenosti davčnih zakonikov in predpisov o izpolnjevanju obveznosti ter poenostavitev plačilnih postopkov.

Države članice se spodbuja, da v celoti izkoristijo instrumente za lažje sodelovanje med davčnimi upravami za opredelitev in izmenjavo najboljših praks po EU, izboljšanje pobiranja davkov in zmanjšanje stroškov usklajevanja.

Da se spoprimemo z izzivi, ki jih za javne finance predstavlja staranje prebivalstva, so potrebne nujne reforme. V zadnjem desetletju je bil pri izvajanju reform sistemov socialnega varstva (pokojnine in tudi zdravstveno varstvo) dosežen precejšen napredek, a je treba storiti še veliko. Zadnji letni pregled rasti je poudaril, da je pokojninska reforma področje, na katerem je treba ukrepati takoj. Številne države, v katerih se pokojninska reforma ni začela izvajati in kjer se v prihodnosti predvideva veliko povečanje izdatkov za pokojnine, morajo svoje „pokojninske obljube“ uskladiti s tem, za kar se lahko pričakuje, da bo ostalo gospodarstvo preneslo. Poleg tega je treba poskrbeti, da bodo sistemi zdravstvenega varstva bolj stroškovno učinkoviti, vzdržni in usmerjeni v preventivo, da se omeji predvideno zvišanje stroškov zaradi staranja prebivalstva.

Zviševanje upokojitvene starosti in njeno povezovanje s pričakovano življenjsko dobo je posebno pomembno vprašanje. Zvišanje upokojitvene starosti bi nadomestilo del podaljšanja življenjske dobe, ki še ni bilo upoštevano v pokojninskih sistemih. Njeno povezovanje s pričakovano življenjsko dobo bi pripomoglo k stabilizaciji ravnotežja med leti dela in leti v pokoju. Da bi ljudem omogočili, da delajo dlje, in jih k temu spodbujali, morajo reforme pokojninskih sistemov sloneti na politikah, ki zagotavljajo učinkovito vključevanje starejših delavcev v trg dela, in politikah, ki podpirajo aktivno in zdravo staranje, oboje pa morajo spremljati politike na področju davkov in socialnih prejemkov, ki bodo ljudi spodbudile k daljši delovni aktivnosti.

Priporočila za posamezne države članice se izvajajo, da se izboljša dolgoročna fiskalna vzdržnost, čeprav sta hitrost in odločnost izvajanja od države do države različni. Od 17 držav članic, ki so dobile priporočila na tem področju, jih je 12 že ukrepalo, vključno z izvedbo reforme pokojninskega sistema in povečanjem spodbud za starejše delavce, da ostanejo na trgu dela. Zvišanje uradne upokojitvene starosti in njeno povezovanje s pričakovano življenjsko dobo, ki izhaja iz sporazuma med socialnimi partnerji in vlado, je pomemben korak naprej, čeprav so se takšni dogovori – predvideni v številnih državah – do zdaj zaključili v zelo malo državah članicah. Na področju spremljanja dostopa do invalidskih pokojninskih sistemov in reforme zavarovanja za dolgotrajno oskrbo ni bilo sprejetih dosti ukrepov.

Prepričljivi fiskalni okviri in učinkoviti mehanizmi nadzora bodo okrepili dolgoročno fiskalno vzdržnost. Sedanja dilema med vlogo kratkoročne stabilizacije javnih financ in bojaznijo vlagateljev glede vzdržnosti dolga v nekaterih državah članicah bi se lahko rešila z uresničljivimi zavezami k fiskalni vzdržnosti. Če se pričakovanja trgov natančno upoštevajo v verjetnem srednjeročnem scenariju, bodo vlagatelji manj občutljivi na kratkoročne fluktuacije fiskalnih agregatov, hkrati pa bo več prostora za stabilizacijske ukrepe. Za ustrezno upoštevanje pričakovanj je glede tega vloga nacionalnih fiskalnih okvirov in fiskalnega nadzora EU ključna.

Korenite spremembe Pakta za stabilnost in rast bodo povečale učinkovitost fiskalnega nadzora. Za okrepitev gospodarskega nadzora bo konec leta začel veljati paket šestih zakonodajnih predlogov o gospodarskem upravljanju, ki ga je Komisija predstavila septembra 2010 in ki bo zagotovil okrepljen pravni okvir za gospodarski nadzor EU in okvir usklajevanja od leta 2012 dalje. Ta zakonodaja bo prinesla velike spremembe v načinu izvajanja gospodarskega nadzora v EU. Vendar pa je za ustrezno upoštevanje pričakovanj trga, odpravo fiskalnih in makroekonomskih neravnovesij ter pripravo terena za trajnostno gospodarsko rast (okvir 1) potrebno hitro in temeljito izvajanje paketa. 

Nova direktiva o minimalnih zahtevah za nacionalne proračunske okvire bi lahko izboljšala proračunske postopke na nacionalni ravni. Kakovost institucionalnih in postopkovnih ureditev, ki se na nacionalni ravni uporabljajo za oblikovanje fiskalne politike, kot so nacionalni fiskalni predpisi, večletni fiskalni okviri in neodvisne institucije, lahko znatno izboljšajo proračunske rezultate. V tem pogledu imajo reforme, ki bi jih lahko spodbudila navedena direktiva, možnost izboljšati vodenje fiskalne politike na nacionalni ravni in hkrati spodbuditi spoštovanje določb Pakta za stabilnost in rast. Države članice bi morale pohiteti z izvajanjem direktive in sprejeti ustrezne reforme na področjih, ki jih pokriva. Za države članice euroobmočja je še posebno pomembno, da čim hitreje prenesejo direktivo v svojo nacionalno zakonodajo, dogovor z oktobrskega vrha euroobmočja, da se te minimalne zahteve preseže, pa je dobrodošel. Glede tega nacionalni fiskalni predpisi, ki so jih nekatere države članice euroobmočja pred kratkim vključile v svoje ustave, presegajo določbe direktive (npr. Španija).

Izvajanje priporočil za posamezne države članice za izboljšanje fiskalnih okvirov je zaenkrat različno. Enajst držav članic je za to področje dobilo posebno priporočilo. Priporočila se nanašajo na široko paleto vprašanj, vključno z učinkovitostjo davčne uprave in pobiranja dohodkov, uvedbo večletnih proračunskih pravil in zgornjih mej odhodkov, operacionalizacijo „zavor za dolg“, vlogo neodvisnih fiskalnih svetov in širšimi vprašanji v zvezi s proračunskimi podatki in preglednostjo. Do zdaj je napredek jasno viden le pri petih od desetih držav članic. Sprejeti ukrepi se nanašajo na uvedbo pravil za uravnotežen proračun ali zavore za dolg, ki imajo ustavni status, krepitev pristojnosti glavnih fiskalnih organov, da se izboljša predvidljivost proračunskega načrtovanja, in vzpostavitev ali okrepitev neodvisnih fiskalnih svetov. Kjer se je izvajanje že začelo, je zakonodajni postopek sicer šele v začetni fazi, a gre v pravo smer.

Usklajevanje ekonomskih politik bo treba še dodatno okrepiti, zlasti v euroobmočju. Evropski semester in „šesterček“ že zagotavljata trden okvir upravljanja. Toda ta okvir, vključno z razsežnostjo Skupnosti, je treba še okrepiti in vse možnosti za to še niso izčrpane. Pri načrtovanju, izvajanju in naknadnem ocenjevanju politik držav članic bi morala pomembnejše mesto zavzemati razsežnost euroobmočja, da bi se zagotovilo tesnejše usklajevanje ekonomskih politik, ki bi temeljilo na vse strožjih postopkih nadzora (tj. večjih omejitvah za nacionalne proračune in ekonomske politike), če se katera od držav članic oddalji od dogovorjene previdne politike. V tem okviru je Komisija še povečala vlogo komisarja za ekonomske in monetarne zadeve, ki je postal podpredsednik Komisije za ekonomske in monetarne zadeve in euro. Potreben je enoten in skladen okvir za boljše gospodarsko upravljanje na podlagi metode Skupnosti.

Okvir 1: „Šesterček“: zakonodaja za izboljšanje gospodarskega upravljanja v EU

Prednostne naloge politik

Za reševanje zgoraj opisane problematike so v obdobju 2012–2013 potrebni zlasti naslednji ukrepi:

Fiskalna konsolidacija se mora nadaljevati s hitrostjo, različno od hitrosti fiskalne prilagoditve.

Rasti naklonjena fiskalna prilagoditev se mora obravnavati prednostno. Čeprav je na splošno treba dati prednost prilagoditvi z ukrepi na strani odhodkov, je treba zdaj dati prednost izdatkom, ki spodbujajo rast. Treba si je prizadevati za splošno izboljšanje kakovosti izdatkov.

Vpliv davčne strukture na rast mora biti viden.

Treba je začeti izvajati pokojninske reforme oziroma jih izvajati v celoti, če so se že začele. Zvišanje upokojitvene starosti bi lahko bila kratkoročna prednostna naloga.

Sprejeti zakonodajni „šesterček“ je treba izvajati hitro in temeljito, vključno z zahtevami direktive o fiskalnih okvirih. Države članice euroobmočja bi morale nemudoma nadgraditi in spoštovati dogovor o preseganju zahtev Direktive. Predlog Komisije o nadaljnji krepitvi upravljanja euroobmočja je treba začeti hitro izvajati.

3.Finančni sektor: prekinitev začaranega kroga

Negativna povratna zanka med bančnim sektorjem in trgi državnega dolga je bila glavni povzročitelj naraščanja napetosti v sedanji krizi. Kot je navedeno v prvem poglavju je negativna povratna zanka med bančnim sektorjem in trgom državnih dolgov pri vlagateljih povzročila dvome o zmogljivostih držav in bank za servisiranje dolga. Posledica tega so visoki stroški zadolževanja držav in finančnih institucij, kar ni vzdržno, če traja dlje kot kratek čas (graf 11). Poleg ukrepov, navedenih v prejšnjem poglavju, je za prekinitev tega začaranega kroga nujno hkrati okrepiti bančni sektor in ustvariti zanesljivo in trdno varnostno mrežo za banke in države.

Graf 11 iTraxx – stečajno tveganje, finančne vrednosti in skupne vrednosti

Opomba: kazalnik zajema razpon sprememb pri likvidnih kreditnih zamenjavah (CDS), ki se glasijo na dolžnike z visoko boniteto na kreditnem trgu euroobmočja in pomeni referenčno vrednost za ceno, ki jo morajo plačati vlagatelji, da svoje obveznice zaščitijo pred stečajnim tveganjem. Povečanje kaže, da so začeli vlagatelji pozorneje spremljati banke, ki financirajo njihov nacionalni državni dolg ali so močno izpostavljene državam, ki so vključene v program, ali področjem, na katera se je problem že razširil. Vir: službe Komisije

Zdrav finančni sistem in trden bančni sektor sta bistvena za podporo okrevanju in financiranje dolgoročne rasti. Finančno pretiravanje, ki je povzročilo globalno krizo, je spodkopalo verodostojnost finančnega sektorja in njegovo vlogo v gospodarstvu. Finančni sektor je v krizi utrpel hud udarec, propadu pa se je izognil zgolj na račun javne podpore. Finančni sektor ima v tržnem gospodarstvu ključno vlogo, usklajuje potrebe varčevalcev in posojilojemalcev v času in prostoru ter pomaga pri financiranju realnega gospodarstva. V Evropi ima v tem smislu ključno vlogo bančni sektor, ki zagotavlja posojila podjetjem in gospodinjstvom. Zato je bistveno, da se začeta sanacija finančnega sektorja in prestrukturiranje bančnega sektorja dokončata, da se zavaruje pogoje za trajnostno okrevanje.

Javni in zasebni sektor sta uvedla številne ukrepe za obnovitev zmogljivosti finančnega sektorja v EU. Javna podpora, v celoti usklajena z okvirom EU za državne pomoči, se je izvajala predvsem v obliki kapitalskih vložkov za kritje preteklih izgub in povečanje vzdržljivosti bank v neugodnih pogojih. Zagotovljena so bila tudi jamstva za ponovno vzpostavitev zaupanja v sektorju in ponovno oživitev trga medbančnih kreditov. Razpoložljivost potrebne javne podpore, pod pogoji, primerljivimi z notranjim trgom, so olajšala posebna krizna pravila za državne pomoči finančnim institucijam, ki jih je v letih 2008–2009 uvedla Komisija. Kljub napredku, ki so ga prinesli ti ukrepi politik, je situacija ostala občutljiva, zaupanje pa se ni nikoli popolnoma obnovilo. Trem zaporednim testom izjemnih situacij, ki so se od leta 2009 izvedli po vsej EU, ni uspelo prepričati vlagateljev o kakovosti bilanc stanja bank v EU, čeprav so banke v pričakovanju testov oziroma v odgovor na njihove ugotovitve precej povečale količino kapitala in izboljšale njegovo kakovost. Zaradi še vedno prisotne šibkosti bančnega sektorja namerava Komisija podaljšati veljavnost kriznih pravil za državne pomoči za banke na obdobje po letu 2011.

Finančna ureditev in nadzor sta bila okrepljena in bi morala imeti pomembno vlogo pri ponovni vzpostavitvi zaupanja v finančni trg. Od začetka leta 2011 so bili ustanovljeni trije novi evropski nadzorni organi za boljše usklajevanje nadzora pri nadziranju bank, trgov, zavarovanj in pokojnin. Ti organi tesno sodelujejo z novim Evropskim odborom za sistemska tveganja, ki je odgovoren za makrobonitetni nadzor. Poleg tega je Komisija 20. julija 2011 sprejela zakonodajni paket za strožjo ureditev bančnega sektorja. S predlogom se je v zakonodajo EU vključil sporazum Basel III, ki je mednarodni standard o bančnem kapitalu, sprejet na ravni skupine G-20. Predlog bo od bank zahteval, da imajo več kapitala in da je ta kakovostnejši, da se bodo lahko spopadle s pretresi v prihodnosti. Vključuje tudi enotni pravilnik za bančni nadzor, s katerim se bosta izboljšala preglednost in tudi izvrševanje bonitetnih pravil. V prihodnosti bo potreben ustrezen okvir za obvladovanje kriz na ravni EU za finančne institucije, da se poveča vzdržljivost bank in bolje prepreči pomanjkljivosti.

Evropski svet je pred kratkim podprl „bančni paket“ ukrepov za nadaljnjo okrepitev bančnega sektorja. Paket, ki temelji na predlogu Evropskega bančnega organa, je del obsežnega načrta za ponovno vzpostavitev zaupanja v trge in rešitev krize državnega dolga v euroobmočju. Dogovorjeni paket ima dva dela: (i) jamstveno shemo financiranja z usklajenim trajanjem na ravni EU, da se bankam olajša dostop do financiranja na daljši rok, in (ii) ukrepe za izboljšanje kapitalskih položajev bank, da se zagotovi dodatna kapitalska rezerva za bančni sistem EU. Nacionalni nadzorniki so bili povabljeni, da sodelujejo z bankami in oblikujejo strategije dokapitalizacije, ki ne bodo ogrožale razvoja posojil gospodarskim subjektom. Nov kapital je treba najprej iskati v zasebnih virih. Če ti niso na razpolago, je treba zagotoviti javne vire – najprej iz nacionalnih virov – če pa tudi ti niso na voljo, se lahko kot izhod v sili uporabi evropski instrument za finančno stabilnost (EFSF). Izredno pomembno je, da se paket izvaja v dogovorjenem časovnem okviru. Visoka stopnja usklajevanja med nadzorniki in vladami na ravni EU je nepogrešljiva za uspeh načrta.

Okrepljeni EFSF bo omejil širjenje težav na druge države in finančne sektorje. V zadnjih letih se je jasno pokazalo, da izključno nacionalni pristopi za reševanje krize niso niti učinkoviti niti skladni z visoko stopnjo finančne in gospodarske povezanosti v EU, kar pa še bolj drži za euroobmočje. Zato so poleg krepitve proračunov držav in bank kot prve stopnje obrambe potrebni instrumenti na ravni EU, da se zavarujejo finančne institucije in države. V skladu s tem so se 21. julija 2011 voditelji držav in vlad euroobmočja strinjali, da je treba povečati učinkovitost EFSF in pozneje tudi evropskega mehanizma za stabilnost (EMS), in sicer z novimi instrumenti, ki jima bodo omogočili: (i) ukrepanje na podlagi preventivnega programa, (ii) financiranje dokapitalizacije finančnih institucij s posojili vladam, pri čemer so vključene tudi države, ki ne sodelujejo v programu, in (iii) posredovanje na primarnih in sekundarnih trgih državnih obveznic. Evropski svet je nato 26. oktobra 2011 sklenil razširiti zmogljivost ESFS z okrepitvijo njegovih sredstev s pomočjo vzvoda, pri čemer je navedel dve neizključujoči možnosti: (i) izboljšanje kreditne kvalitete novega državnega dolga in (ii) združevanje sredstev zasebnih in javnih finančnih institucij ter vlagateljev.

Hitro izvajanje in dobro sodelovanje med nadzornimi organi je ključno za uspeh te strategije. Dogovorjeni ukrepi v zvezi z EFSF in EMS so sicer drzni, a je zdaj pomembno, da se takoj začnejo izvajati, da bodo nova orodja uporabna čim prej. Obenem se je treba potruditi, da se doseže dogovor o čim hitrejši uvedbi EMS, saj bi njegova trdnejša struktura na podlagi kapitala lahko ublažila nekatere pomanjkljivosti EFSF. Poleg tega bi visoka stopnja usklajevanja med državami članicami ter dobro sodelovanje fiskalnih organov in monetarnega organa pri oblikovanju novih strategij za reševanje sedanje krize okrepilo zaupanje v zmožnost EU, da ponovno doseže stabilnost. V tem pogledu je jasna komunikacija odločilna.

Pri izvajanju priporočil, ki so jih posamezne države dobile za finančni sektor, je viden znaten napredek, vendar ni enak v vseh državah članicah. Osem držav članic je za to področje dobilo posebno priporočilo. V več državah članicah se izvajajo ukrepi za nadaljnjo poostritev okvira bonitetnega nadzora, napredovanje pri prestrukturiranju bank, spodbujanje konkurence v tem sektorju in lažji dostop do financiranja s tveganim kapitalom. V nekaj primerih objavljeni načrti politik niso dovolj ambiciozni, izvajanje pa je le delno. Glede na zgoraj navedena tveganja in negotovosti kaže, da bo nujno odločneje ukrepati, zlasti kjer se lahko pričakujejo precejšnji posredni učinki.

Prednostne naloge politik:

Glavni strateški cilj katere koli pobude finančne politike je prekiniti povezavo med krizo državnega dolga in finančnim sektorjem.

Zmogljivost EFSF in EMS bi bilo treba spraviti na najvišjo možno raven z oblikovanjem ustreznega mehanizma vzvoda, pri tem pa še vedno spoštovati določbe Pogodbe.

Ker nekatere države članice nimajo dovolj fiskalnega prostora, da bi lahko zagotovile podporo svojih finančnim sektorjem, je treba oblikovati mehanizme za podporo državam članicam in bolje uskladiti te posege na ravni EU.

Zakonodajo o kapitalskih zahtevah je treba hitro sprejeti in začeti izvajati, medtem ko se oblikuje okvir EU za krizno upravljanje finančnih institucij. Posebno pozornost je treba nameniti omejevanju vpliva reforme bančnega sektorja na dotok posojil v realno gospodarstvo.

4.Strukturne reforme v podporo rasti in za odpravo neravnovesij

Graf 12: Prispevki k potencialni proizvodnji, EU

Vir: službe Komisije

Strukturne reforme, ki spodbujajo rast, morajo biti v agendi politik na prvem mestu. Evropa je glede dolgoročnega potenciala rasti zaostajala za enakovrednimi državami, njen zaostanek pa se je zaradi finančne krize še povečal (graf 12). Tudi kratkoročne perspektive rasti so slabe, makroekonomska orodja za podporo rasti, zlasti fiskalna politika, pa so bila že v veliki meri izkoriščena in se morajo zdaj osredotočati na zagotavljanje stabilnosti, kot je obrazloženo v prejšnjih poglavjih. Ambiciozen program drznih strukturnih reform lahko te obete izboljša s povečanjem potenciala rasti, zmanjšanjem razlik v konkurenčnosti in olajšanjem prilagoditve. Države članice morajo uvesti strukturne reforme, enako mora storiti EU na splošno (več informacij o tem je na voljo v Prilogi I o napredku strategije Evropa 2020).

Strukturne reforme lahko povečajo potencial rasti in odpravijo makroekonomska neravnovesja. Strukturne reforme izboljšujejo učinkovitost gospodarstva, vključno z učinkovitostjo rabe virov, in tako povečujejo obseg proizvodnje, ki ga lahko gospodarstvo zagotovi pri polni zaposlenosti, ter pospešujejo stopnjo rasti. Reforme lahko povečajo tudi zmožnost gospodarstev za prilagajanje, saj omogočajo potrebno prerazporeditev delovne sile in kapitala med sektorji. Strukturne reforme imajo ključno vlogo pri odpravljanju makroekonomskih neravnovesij. Kljub zabeleženemu zmanjšanju neravnovesij so v nekaterih državah članicah še vedno potrebne precejšnje prilagoditve. Strukturni problemi na primer na področju konkurenčnosti in vzdržnosti povpraševanja so povzročili nastanek neravnovesij že pred krizo. Strukturne reforme za odpravo teh temeljnih problemov so bistvene za zagotovitev nadzorovane prilagoditve, preprečevanje ponovnega nastanka neravnovesij v prihodnosti in omogočanje obnovitve rasti.

Graf 13: Delovno sposobno prebivalstvo, EU (rast v %)

Vir: službe Komisije

Zaradi obstoječih demografskih napovedi v EU so potrebne reforme, ki spodbujajo trajnostno zvišanje stopnje zaposlenosti. Delež delovno sposobnega prebivalstva v EU upada in po napovedih naj bi se ta negativni trend nadaljeval (graf 13). Cilj strategije Evropa 2020 je povečati stopnjo zaposlenosti s sedanjih 69 % na 75 % leta 2020, da se ta trend vsaj delno uravnovesi. Poleg tega se je zaradi krize stopnja brezposelnosti zelo povečala. Obstaja nevarnost, da se tako visoka stopnja brezposelnosti ustali. Glede na to bi morale biti reforme za spodbujanje ustvarjanja delovnih mest, odpravljanje brezposelnosti in ohranjanje stopnje delovne aktivnosti v agendi politik med prvimi. Veliko se še lahko naučimo iz uspešnih reform trga dela, ki so jih izvedle nekatere države članice, z izmenjavo dobrih praks, s katerimi se je pred krizo stopnja zaposlenosti povečala, stopnja brezposelnosti pa zmanjšala.

Rasti produktivnosti je treba dati prednost, ker ima pozitiven učinek na rast proizvodnje in prilagoditev. Sedanji demografski trendi kažejo, da bo v naslednjih desetletjih rast produktivnosti glavni vir rasti na prebivalca. Vendar pa se pri primerjavi trendov produktivnosti po državah članicah zdi, da je v številnih državah še veliko možnosti za izboljšanje (graf 14). Poudariti je treba tudi, da imata med razpoložljivimi viri rasti poglabljanje kapitala in ustvarjanje delovnih mest le začasni učinek na obseg proizvodnje. Nasprotno pa se lahko povečanje produktivnosti, ki je rezultat inovacij in tehnološkega napredka, vzdržuje bolj dolgoročno. IKT so pomembno gonilo rasti in odgovorne za polovico povečanja produktivnosti sodobnih gospodarstev. V tem primeru je rast produktivnosti združljiva z rastjo zaposlovanja.

Rast produktivnosti lahko pripomore k trajnostnemu zmanjšanju neravnovesij tekočih računov. Zlasti izboljšanje produktivnosti v nemenjalnih sektorjih, kot je večina storitev, zmanjšuje pritiske na domače cene, tudi na domače vložke v izvozni sektor, s čimer se povečuje konkurenčnost. Poleg tega večja produktivnost storitev omogoča prenos sredstev v izvozni sektor, kar je pogoj za trajnostno prilagoditev. Ti načini prilagoditve so še posebej pomembni za države z zunanjim primanjkljajem. Višja rast produktivnosti obenem spodbuja domače povpraševanje, če slednje omejujejo pomanjkljivosti trga in politik. To je še zlasti pomembno za države s presežkom, v katerih je domače povpraševanje šibko.

Graf 14: Napoved rasti skupne faktorske produktivnosti 2010–2020, države članice EU, letno povprečje

Vir: službe Komisije, Odbor za ekonomsko politiko

Obseg izziva produktivnosti se od države do države razlikuje (graf 14). Kljub potrebi po povečanju razpona produktivnosti po vsej EU, je to za nekatere države članice še posebno nujno. Predvsem je tako pri državah, ki imajo velika zunanja neravnovesja. Kot je obrazloženo zgoraj, povečanje produktivnosti tem državam prinaša dodano vrednost za lažje ponovno uravnoteženje, obenem pa se zdi, da zaostajajo za drugimi državami članicami.

Učinkovita prilagoditev stroškov dela je odločilna za zmanjšanje neravnovesij in obvladovanje hitro naraščajoče brezposelnosti. To je zlasti pomembno v euroobmočju, saj je prilagoditev stroškov in cen edini način nominalne prilagoditve v monetarni uniji. Takšna prilagoditev se je že začela, vendar je treba nadaljevati z zmanjševanjem notranjih neravnovesij (visoka stopnja in trdovratnost brezposelnosti, strukturne omejitve za domače povpraševanje v zasebnem sektorju) in tudi zunanjih neravnovesij (postopno slabšanje konkurenčnosti, ki ima za posledico neravnovesja v tekočem računu). Pomembno je, da mehanizmi določanja plač upoštevajo te cilje.

V sedanjih makroekonomskih razmerah je pri strukturnih ukrepih potreben previden in selektiven pristop. Zaradi počasne rasti in finančnih napetosti je treba dati prednost reformam, ki lahko na rast pozitivno vplivajo že v bližnji prihodnosti in katerih proračunski stroški so najnižji. Zakonodajne reforme in odpiranje zaščitenih sektorjev te pogoje več kot izpolnjujejo.

Pri načrtih reform je treba upoštevati tudi razmisleke o enakosti. Po letih šibke rasti in težavnih prilagoditev v nekaterih državah se ne moremo izogniti, da obotavljajoče okrevanje ne bi ogrožalo delovnih mest in družbene strukture Evrope. Še posebno trpijo nekatere skupine prebivalstva, vključno z mladimi in nizkokvalificiranimi. Zato je pri reformah treba upoštevati tudi razmisleke o enakosti. V zvezi s tem je treba zagotoviti ustrezno financiranje in učinkovito oblikovanje socialnih varnostnih mrež, zlasti v državah, kjer socialna izključenost postaja hud problem.

Izboljšanje kakovosti javnih institucij bo prineslo pomemben napredek. V številnih državah članicah so možnosti za povečanje učinkovitosti zagotavljanja javnih storitev še velike, prav tako bi se dalo izboljšati preglednost in kakovost javne uprave, na primer z izboljšavami e-Uprave. Z reševanjem obstoječih problemov bi lahko uskladili cilje fiskalne konsolidacije z večjo konkurenčnostjo in boljšimi možnostmi za rast. Zlasti so sistemi pobiranja davkov glavna ovira za fiskalno prilagoditev v nekaterih državah članicah, bolj učinkovito pobiranje davkov pa bi prispevalo k pravičnejši razdelitvi bremena konsolidacije tudi v drugih. Za vzpostavitev ugodnega poslovnega okolja, ki bi spodbujal večjo konkurenčnost gospodarstva, je potrebno učinkovito delovanje organov, pristojnih za konkurenco, tržnih regulatorjev in pravosodnih organov.

Ker so prihodnji izzivi, s katerimi se mora soočiti gospodarstvo, res veliki, so potrebne dejanske strukturne spremembe v gospodarstvu EU. Za to pa je treba omogočiti prenos sredstev iz počasi rastočih na dinamična podjetja in sektorje, znotraj držav članic in med njimi. Prerazporeditev sredstev je še posebno pomembno za države z velikimi neravnovesji, kjer je treba sredstva prenesti iz nemenjalnega sektorja v menjalnega. To pomeni, da bi bilo treba nekatere dejavnosti v nekaterih državah prekiniti, da bi naredili prostor za nova, bolj produktivna podjetja. Pri tem je treba posebno pozornost nameniti mobilnosti delovne sile med podjetji in sektorji ter tudi med regijami in državami. Primerni cenovni signali bi olajšali mobilnost. Zato morajo mehanizmi za določanje plač zagotoviti, da rast plač pravilno odraža spremembe v lokalni in sektorski produktivnosti. Poleg tega mora biti sistem izobraževanja in poklicnega usposabljanja zmožen zagotoviti potrebno preusposabljanje in prekvalificiranje za lažjo mobilnost.

Izvajanje priporočil, ki so jih dobile posamezne države, za spodbujanje konkurence na trgih storitev in v omrežnih gospodarskih panogah je zaenkrat na splošno precej slabo. To pomeni razočaranje tako v smislu velikega pomena, ki ga ima konkurenca za dvigovanje produktivnosti, konkurenčnosti in rasti, kot tudi glede velikih koristi, ki bi jih lahko pričakovali od korenitih reform na teh področjih. Od 12 držav članic, ki so dobile priporočila glede vprašanj konkurence, jih je ukrepalo sedem. Vendar so ti ukrepi na splošno še vedno precej nepopolni in zaenkrat očitno nezadostni, da bi izpolnili zadane cilje. Priporočila iz junija 2011 so med drugim pozvala h krepitvi konkurence pri maloprodajnih storitvah, odpravi neupravičenih prepovedi pri nekaterih reguliranih poklicih in obrteh, reformi regulativnih okvirov, povečanju konkurence v omrežnih panogah in krepitvi upravne zmogljivosti organa, pristojnega za konkurenco. Med ukrepi, ki so jih sprejele številne države članice, so povečanje pristojnosti agencij za nadzor nad gibanjem cen v energetskih omrežjih, uvedba poročil, ki jih izdajo zadevne agencije, in politični dogovori, na katerih bi lahko temeljili prihodnji zakonodajni ukrepi.

Treba je nadaljevati reformne ukrepe za zagotovitev večjega ujemanja rasti plač s spremembami produktivnosti. Med ukrepi nekaterih držav članic so tudi dogovori med socialnimi partnerji o novih okvirih za pogajanja o plačah, da se olajša uporaba in poveča prožnost pogodb na ravni podjetja in sprejme zakonodaja za omejevanje izdatkov za plače v javnem sektorju, vključno z uvedbo pokojninskih prispevkov za javne uslužbence. Do zdaj je bil napredek pri reformah sistemov indeksacije plač in na področju minimalnih plač skromen. Na področju pogodbenih dogovorov in zakonodaje o varnosti zaposlitve so bili sprejeti nekateri ukrepi, a je prezgodaj, da bi lahko sklepali, ali bo mogoče na njihovi podlagi doseči zastavljene cilje glede odprave segmentacije trga dela.

Prednostne naloge politik

Za obravnavo zgoraj navedenih izzivov so v obdobju 2012–2013 potrebni zlasti naslednji ukrepi:

Strukturne reforme je treba prednostno razvrstiti glede na njihovo zmožnost povečanja rasti na kratki rok in brez velikih proračunskih stroškov.

Treba je dati prednost reformam, ki spodbujajo rast produktivnosti zaradi svojega pozitivnega učinka na rast proizvodnje in zmožnost prilagoditve ter zmanjšanja ponudbe delovne sile. Te reforme so še posebno pomembne v državah članicah z velikimi makroekonomskimi neravnovesji.

Reforme na trgih dela in zlasti reforme mehanizmov za določanja plač morajo zagotoviti učinkovito prilagoditev stroškov dela za lažje zmanjšanje makroekonomskih neravnovesij in stopnje brezposelnosti. Prednost morajo imeti tudi reforme davčnih sistemov in sistemov socialne pomoči ter ukrepi politik za odpravo togosti zakonodaje o varnosti zaposlitve, da se spodbudi ustvarjanje delovnih mest, zmanjša segmentacija trga dela in hkrati podpira prilagoditev.

Z zagotavljanjem večje učinkovitosti javnih institucij, zlasti na fiskalnem področju, področju urejanja trgov in pravosodnem področju, se lahko na enostaven način podpre fiskalna konsolidacija in obenem izboljša konkurenčnost.

Treba je izvajati politike, ki olajšujejo prerazporeditev virov med podjetji, sektorji, regijami in državami, da se podpre strukturno spremembo preusmerjanja v dinamične sektorje in dejavnosti z visoko produktivnostjo. Na nacionalni ravni pa so pomembne politike za spodbujanje mobilnosti delovne sile in ustvarjanje človeškega kapitala, k čemur bi prispevalo strogo izvajanje politik konkurence na ravni EU in nacionalni ravni.

Priloga Izbrani makroekonomski kazalniki [vključno s kazalniki pakta „evro plus“]

(1) Grčija, Irska, Portugalska in Latvija (program plačilnobilančne pomoči EU, ki bo potekel januarja 2012) in Romunija (preventivni program).

EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 23.11.2011

COM(2011) 815 konč.

DEL 4/5 – PRILOGA III

PRILOGA

OSNUTEK POROČILA O ZAPOSLOVANJU

k

SPOROČILU KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Letni pregled rasti 2012

Letošnje skupno poročilo o zaposlovanju, pripravljeno v skladu s členom 148 PDEU, je del svežnja Komisije ob začetku evropskega semestra 2012. To poročilo, ki je pomemben prispevek k okrepljenim gospodarskim smernicam, podpira in podrobneje pojasnjuje ključne podatke o zaposlovanju iz letnega pregleda rasti. Analiza in v njej vsebovana sporočila temeljijo na razmerah na področju zaposlovanja in socialnih razmerah v Evropi, izvajanju Smernic o zaposlovanju 1 ter rezultatih pregleda nacionalnih programov reform, ki so prispevali k priporočilom po državah, ki jih je Svet sprejel julija 2011, in njihovega dosedanjega izvajanja.

1.Trg dela in socialni trendi

Vse počasnejša rast ovira že tako šibko okrevanje zaposlovanja in preprečuje izboljšanje stopnje zaposlenosti

Splošno okrevanje zaposlovanja je bilo počasno in neodločno, pri čemer je bila rast zaposlovanja v vseh 27 državah članicah EU leta 2010 večinoma negativna (–0,5 %), nekoliko pozitivna pa le proti koncu leta. Novih 1,5 milijona delovnih mest, zabeleženih do sredine leta 2011, ni ublažilo ogromne izgube delovnih mest med krizo, ko se je njihovo število zmanjšalo za 6 milijonov. K šibkemu in počasnemu odzivu zaposlovanja na rast BDP sta delno prispevala kopičenje delovnih mest in povezana upočasnjena produktivnost, ki sta bila uporabljena kot prilagoditvena mehanizma. Ker se je rast BDP leta 2011 upočasnila, so možnosti za zaposlitev negotove.

Stopnja zaposlenosti v EU se je v obdobju 2008–2010 znižala za 1,8 odstotne točke z izjemo nekaterih redkih držav članic, v katerih se je stopnja zaposlenosti zvišala (Poljska, Nemčija, Luksemburg in Malta). Temeljne spremembe stopenj zaposlenosti so bile med različnimi segmenti trga dela neenakomerne. Stopnja zaposlenosti se je do leta 2010 najbolj znižala za moške v proizvodnji in gradbeništvu, nizkokvalificirane osebe ter zlasti mlade, pri čemer se je ta negativni trend nadaljeval tudi leta 2011. Kriza je imela na stopnjo zaposlenosti žensk bolj postopen vpliv. V nasprotju s tem se je stopnja zaposlenosti starejših povišala.

Višjo stopnjo zaposlenosti je bilo zaznati predvsem v zvezi s pogodbami za določen čas in delovnimi mesti s krajšim delovnim časom ...

Nedavno zvišanje stopnje zaposlenosti je temeljilo predvsem na večjem številu pogodb za določen čas, medtem ko je bilo zvišanje pred krizo zaznati predvsem pri pogodbah za nedoločen čas. Poleg tega je višja stopnja zaposlenosti leta 2011 večinoma tudi posledica večjega števila delovnih mest s krajšim delovnim časom, medtem ko se je zaposlenost pred krizo povečala predvsem zaradi večjega števila delovnih mest s polnim delovnim časom. To odraža potrebo podjetij po prilagajanju šibkim in negotovim gospodarskim razmeram ter obetom.

Število starejših delavcev s pogodbami za nedoločen čas se je še naprej povečevalo in se je leta 2010 v primerjavi s predhodnim letom povečalo za 4,7 %, v primerjavi z letom 2008 pa za 7,9 % (1,4 milijona več delavcev). Hkrati se je zmanjševanje števila delavcev v najproduktivnejših letih s pogodbami za nedoločen čas ustavilo v prvi četrtini leta 2011, medtem ko se število mladih s pogodbami za nedoločen čas še naprej zmanjšuje.

Slika 1: Sprememba števila stalnih delovnih mest po starostnih skupinah

Povečanje začasnih delovnih mest in delovnih mest s krajšim delovnim časom koristi predvsem delavcem v najproduktivnejših letih, do neke mere pa tudi starejšim delavcem. Iz povečanja števila delovnih mest s krajšim delovnim časom so izključeni zlasti mladi. Žensk z začasno zaposlitvijo je nekoliko več kot moških, medtem ko je delež delavk s krajšim delovnim časom precej višji od deleža delavcev.

Slika 2: Sprememba števila začasnih delovnih mest po starostnih skupinah

… medtem ko se je položaj mladih poslabšal

Stopnja brezposelnosti med mladimi se je med letoma 2008 in 2010 zvišala s 15,5 % na 20,9 %, medtem ko se je stopnja neaktivnosti zvišala s 55,6 % na 56,9 %. Povečana neaktivnost mladih je lahko delno posledica dejstva, da se je zaradi slabših možnostih za zaposlitev več mladih začelo ponovno izobraževati ali usposabljati. To samo po sebi ne bi bilo slabo, zlasti če bi lahko izobraževanje in usposabljanje izboljšala njihove možnosti na trgu dela v prihodnosti. Vendar se je delež mladih starih od 15 do 24 let, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, v obdobju 2008–2010 povečal za 2 odstotni točki. Neizogibna posledica visoke stopnje brezposelnosti in neaktivnosti mladih ter vse težavnejšega prehoda iz šole v poklicno življenje v obdobju nadaljnje negotovosti za mlade sta dolgoročno tveganje oddaljevanja od trga dela in izguba človeškega kapitala.

Slika 3: Sprememba števila mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, v odstotkih prebivalstva v starosti od 15 do 24 let

Vir: Eurostat, raziskava o delovni sili EU.

Dolgotrajna brezposelnost in brezposelnost nizkokvalificiranih oseb se povečujeta po vsej Uniji …

Stopnja brezposelnosti v EU je sredi leta 2010 dosegla najvišjo stopnjo, in sicer 9,7 %, pri čemer se je po manjšem upadu v prvi polovici leta 2011 ponovno zvišala na 9,7 %. Stopnja brezposelnosti žensk je bila v celotnem obdobju višja od stopnje brezposelnosti moških, pri čemer je stopnja brezposelnosti žensk septembra znašala 9,9 % (moških pa 9,5 %). Razmere v EU so zelo različne. Nekatere države članice so zdaj zabeležile nižje stopnje brezposelnosti kot pred krizo, medtem ko stopnja brezposelnosti v drugih državah članicah še vedno presega 12 %. Za obdobje 2007–2010 se skoraj tri četrtine povečanja števila brezposelnih v EU lahko pripišejo le štirim državam članicam, tj. Španiji, Združenemu kraljestvu, Italiji in Franciji. Vendar se je stopnja brezposelnosti drastično zvišala tudi v drugih državah članicah, kot so baltske države, Irska, Grčija, Portugalska, Slovaška in Bolgarija. Po drugi strani pa je v istem obdobju stopnja brezposelnosti ostala nizka v Avstriji, na Nizozemskem in v Luksemburgu, v Nemčiji pa se je celo znižala.

Dolgotrajna brezposelnost (osebe, ki so brezposelne vsaj 12 mesecev) se je po začasnem zmanjšanju v zgodnjih fazah recesije v večini držav članic začela povečevati, pri čemer je v drugi četrtini leta 2011 skupno dosegla 43 %. To kaže, da se zmanjševanje brezposelnosti upočasnjuje.

Stopnja brezposelnosti nizkokvalificiranih oseb se je v povprečju zvišala z 11,6 % leta 2008 na 16,6 % v prvi polovici leta 2011. To kaže, da se za nizkokvalificirane osebe povpraševanje po delu stalno zmanjšuje. To je po eni strani posledica sektorskih sprememb v gospodarstvu v smeri visokotehnoloških in z znanjem podprtih dejavnosti. Vendar je to po drugi strani povezano tudi s posledicami krize in dejstvom, da je ob nižji stopnji ustvarjanja novih delovnih mest konkurenca večja, nižjekvalificirane osebe pa se zamenjujejo z višjekvalificiranimi osebami.

Takšne razmere znatno prispevajo k strukturnim težavam na trgu dela EU in povečujejo socialna tveganja, zlasti ker so ranljive skupine zaradi tega še posebej izpostavljene revščini in socialni izključenosti, saj se soočajo z naraščajočo marginalizacijo ali težavami pri pravem začetku odraslega in poklicnega življenja.

… kar obremenjuje mreže socialne varnosti …

Zaradi velike brezposelnosti se je znatno povečalo število oseb, ki se morajo zanašati na nadomestila za brezposelnost ali socialno pomoč. Pritisk na sisteme socialne pomoči se je med junijem 2010 in junijem 2011 povečal v številnih državah, saj delavci, ki so bili odpuščeni v času najhujše krize, izkoriščajo svoje pravice do nadomestila za brezposelnost. Nadaljnja visoka stopnja dolgotrajne brezposelnosti bo verjetno še dodatno poslabšala ta trend. V večini evropskih držav so samodejni stabilizatorji in spodbujevalni sveženj, sprejeti na začetku krize, na splošno prispevali k ohranitvi razpoložljivih prihodkov gospodinjstva. Vendar so se začeli razpoložljivi prihodki gospodinjstev srednjega razreda znatno zmanjševati v polovici držav, za katere so na voljo podatki za leto 2009, kar bi lahko vplivalo na skupno povpraševanje. To je do neke mere posledica večje polarizacije na trgu dela, ki se je začela pred krizo in se je okrepila v obdobju 2008–2009, ko je izguba delovnih mest vplivala zlasti na srednje visoke plače v proizvodnji in gradbeništvu. Poleg tega se zahteve po izobrazbi in znanju v okviru strukture za nova delovna mesta pogosto zvišajo, kar zmanjšuje možnosti ponovne zaposlitve in dostopa do primerno plačanega delovnega mesta za nizkokvalificirane osebe.

Prihodki za pokojninske sisteme so se občutno znižali zaradi povečanja brezposelnosti in dela s krajšim delovnim časom ter stagnacije prispevka k plačam. Poleg tega nadaljnja neenakost med spoloma na trgu dela predstavlja resnično oviro, ki ženskam onemogoča, da prispevajo k svoji pokojnini. To je privedlo do večje potrebe po navzkrižnih subvencijah iz splošnih prihodkov in kaže na nevarnost dolgotrajnejših primanjkljajev v pokojninskih shemah socialne varnosti, za katere se plačujejo prispevki. Zato potekajo prizadevanja, da se časovni okvir in obseg prispevkov iz financiranih pokojninskih sistemov prilagodita, tako da se zagotovi ustrezna višina pokojnin v prihodnosti, ali da se v okviru ukrepov za fiskalno konsolidacijo zmanjšajo stroški davčnih olajšav, da bi se spodbudile dodatne pokojnine drugega in tretjega stebra. V obeh primerih bodo zaradi tega dodatne pokojnine v prihodnosti verjetno lahko ublažile pritisk na javne pokojnine le v omejenem in upočasnjenem obsegu.

… in povzroča nova tveganja dolgoročne izključenosti    

Kriza je privedla do večjih tveganj dolgoročne izključenosti iz trga dela in družbe. Delež otrok in odraslih, ki živijo v gospodinjstvih brez delovno aktivnih članov (gospodinjstva z ničelno ali zelo nizko intenzivnostjo dela), se je med letoma 2009 in 2010 v celotni EU povečal z 9 % na 9,9 %. Položaj se je bistveno poslabšal, saj se je v približno polovici držav članic ta delež povečal vsaj za 1 odstotno točko. Leta 2010 je delež oseb, ki živijo v gospodinjstvih brez delovno aktivnih članov, presegel 10 % v sedmih državah članicah. Med takimi gospodinjstvi so tveganju dolgoročne izključenosti najbolj izpostavljeni starši samohranilci, zlasti ženske, in njihovi otroci.

V večini držav so socialni transferji do nedavnega omogočali zaščito oseb na spodnjem koncu porazdelitve prihodkov pred znižanjem prihodkov. Vendar podatki, ki so na voljo za obdobje 2009–2010, kažejo na naraščajočo revščino in pomanjkanja v več državah. Leta 2010 se je splošno tveganje revščine in izključenosti na podlagi treh temeljnih kazalnikov relativne revščine, materialnega pomanjkanja in gospodinjstev brez delovno aktivnih članov po večletnem zmanjševanju ponovno začelo povečevati. Stopnja tveganja revščine se je leta 2010 povečala za več kot 0,5 odstotne točke v treh državah članicah. Hudo pomanjkanje materialnih dobrin se je med letoma 2008 in 2010 povečalo za najmanj 3 odstotne točke v štirih državah članicah in za najmanj 1 odstotno točko v dveh državah članicah. O vedno večjih težavah pri plačevanju nujnih stroškov poroča tudi prebivalstvo na splošno.

Nekatere skupine med tistimi, ki jih je kriza najbolj prizadela, se soočajo z naraščajočo izključenostjo (migranti, brezdomci, Romi). Te skupine bodo v prihodnjih letih še naprej najbolj ranljive. Ob nadaljnji krizi in tveganjih naraščajoče dolgotrajne brezposelnosti s predvidljivimi učinki na pomanjkanje materialnih dobrin in revščino se bo povpraševanje po uporabi samodejnih socialnih stabilizatorjev nadaljevalo. Vendar so ti sistemi v okviru programov fiskalne konsolidacije tudi sami pod vse večjim pritiskom.

Stopnje aktivnosti v veliki meri ostajajo nespremenjene …

Počasni trg dela na splošno ni privedel do znižanja stopenj aktivnosti, pri čemer večina tistih, ki postanejo brezposelni, vzdržuje povezave s trgom dela. Vendar splošna stabilnost stopenj aktivnosti prikriva razhajanja med ženskami in moškimi ter med različnimi starostnimi skupinami. Ženske so vedno bolj aktivne, predvsem zaradi učinka „dodatnega delavca“ (kadar ženske vstopijo na trg dela, ker so njihovi partnerji izgubili zaposlitev), medtem ko se stopnja aktivnosti moških znižuje. Aktivnost starejših delavcev (moških in žensk) se je povečala, kar odraža učinke zvišanja upokojitvene starosti in postopnega opuščanja shem predčasnega upokojevanja, medtem ko se stopnje aktivnosti mladih stalno znižujejo.

… vendar lahko slabo delovanje trga dela dodatno upočasni ustvarjanje delovnih mest …

Tako imenovana Beveridgejeva krivulja (ki povezuje stopnje brezposelnosti s prostimi delovnimi mesti, kot je prikazano s kazalnikom pomanjkanja delovne sile na sliki 4), kaže, da povečanje delovnih mest v obdobju 2010–2011 ne vpliva na brezposelnost, kar pomeni, da je morda prišlo do večjega neujemanja med delom in znanji. Zmanjšana zmožnost povezovanja iskalcev zaposlitve s prostimi delovnimi mesti in ustvarjanja delovnih mest kaže na omejitve učinkovitosti evropskih trgov dela, zlasti v času povečane potrebe po nemoteni prerazporeditvi virov in hitri prilagoditvi velikim zunanjim pretresom, kakršne je na primer povzročila gospodarska in finančna kriza. To posredno kaže na neustreznost aktivnih politik trga dela, profilov znanj in spodbud za mobilnost, kar lahko privede do večje strukturne brezposelnosti.

Slika 4: Beveridgejeva krivulja za EU, ki kaže razmerje med prostimi delovnimi mesti in brezposelnostjo

… rezultati izobraževanja pa ne ustrezajo potrebam trga dela

Izobraževalne politike so bistvene, da ljudje pridobijo ustrezna znanja za trg dela. Leta 2000 je bilo v EU 22 % visokokvalificiranih zaposlenih, medtem ko jih je bilo 29 % nizkokvalificiranih. Leta 2010 je bilo ravno nasprotno. Do leta 2020 bodo visoke kvalifikacije potrebne za 35 % delovnih mest, nizke kvalifikacije pa le za 15 %. Vendar pa rezultati izobraževanja ne zadostujejo temu povečanju intenzivnosti znanj za razpoložljiva delovna mesta. Leta 2010 je vsaka sedma (14,1 %) mlada oseba med 18 in 24 let v EU zaključila izobraževanje z največ nižjo srednješolsko izobrazbo ter se ni udeležila nobenega nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja (zgodnja opustitev izobraževanja), pri čemer jih veliko ima kvalifikacije, ki pa ne ustrezajo potrebam na trgu dela. Njihova stopnja brezposelnosti je leta 2010 znašala 53 %, kar je dvakrat višje od povprečne stopnje brezposelnosti mladih. Poleg tega več kot petina vseh otrok ne izpolnjuje osnovnih standardov glede pismenosti in računanja (merjeno v 15. letu starosti).

Nominalni stroški dela na enoto so na splošno omejeni …

Po zmernem zvišanju leta 2009 je rast nominalnih stroškov dela 2 tudi leta 2010 v večini držav članic ostala nekoliko pozitivna. Od tega trenda so odstopale zlasti baltske države, Irska in Madžarska, ki so v obeh letih zabeležile negativne stopnje zvišanja, ter nekaj novih držav članic, v katerih so se plače zelo zvišale, gospodarstvo pa še vedno zaostaja. Stopnje nominalnih stroškov dela so se do sredine leta 2011 začele hitreje zviševati tudi v nekaterih drugih državah članicah, zlasti v Nemčiji, medtem ko so v številnih drugih državah članicah še naprej rasle počasi. Če se bo takšen asimetrični razvoj stroškov dela na enoto med državami članicami s presežkom in državami članicami s primanjkljajem nadaljeval, bi to lahko kazalo na zmanjšana makroekonomska neravnovesja na ravni EU.

Skoraj splošna negativna rast produktivnosti iz leta 2009, ki je v veliki meri odražala upočasnitev gospodarske rasti in ureditve krajšega delovnega časa (ki so prispevale k večjemu upadu BDP kot v zaposlovanju) se je ustavila leta 2010. Lani se je letna produktivnost dela na zaposleno osebo povečala v vseh državah članicah razen Grčije (–2,4 %). Izpostaviti je treba rezultat v Nemčiji, kjer se je letna rast produktivnosti dela povečala z –5,2 % leta 2009 na +3,2 % leta 2010. Čeprav je rast produktivnosti v prvi četrtini leta 2011 ostala stabilna v vseh državah članicah (razen Grčije, kjer se je produktivnost še vedno zmanjševala), se je v drugi četrtini leta 2011 v večini držav članic začela zmanjševati, in sicer zaradi šibkejšega gospodarstva.

Kot posledica takšnega razvoja dogodkov so se nominalni stroški dela na enoto leta 2010 na celotnem območju eura prvič po letu 2001 znižali. Najbolj izstopa upad, ki je bil zabeležen v Nemčiji, in sicer s 5,5-odstotnega porasta leta 2009 na 1,1-odstotno znižanje leta 2010, kar je kazalo predvsem na znatno povečanje produktivnosti dela v Nemčiji. Podoben vzorec je mogoče opaziti na Danskem in Nizozemskem, medtem ko v Grčiji zmanjšanje iz leta 2010 odraža ostrejši upad plač kot produktivnosti. Druga znatna zmanjšanja je mogoče opaziti na Irskem, v Latviji in Litvi, kar le krepi njihov negativni trend, ki se je začel leta 2009. Kljub temu je zaradi upočasnjenega povečanja produktivnosti v drugi četrtini leta 2011 zvišanje nominalnih stroškov dela na enoto iz druge četrtine (+1,2 %) presegalo zvišanje iz prve četrtine (+0,2 %) v euroobmočju.

Leta 2010 je bila rast dejanskih stroškov dela na enoto, ki odražajo dejanske plače glede na produktivnost dela (tj. delež prihodkov iz dela), ponovno negativna (zmanjšanje deleža prihodkov iz dela), ki je bila na kratko prekinjena v času upočasnitve gospodarske rasti, ko se je produktivnost znatno zmanjšala. V prvi polovici leta 2011 je bil ta negativni trend v deležu plač prisoten v večini držav članic. Od tega sta izstopali zlasti Češka in Poljska, kjer je dejansko zvišanje plač preseglo povečanje produktivnosti.

… medtem ko stroški dela, ki niso del plače, še naprej ovirajo ustvarjanje delovnih mest …

Breme, ki ga stroški dela, ki niso del plače, nalagajo na gospodarsko dejavnost, v nekaterih državah članicah ovira ustvarjanje delovnih mest, zlasti v segmentih trga dela z nizkimi plačami, čeprav se ti stroški po vsej EU zelo razlikujejo. Ti stroški predstavljajo velike ovire za gospodarsko dejavnost, saj veljajo za ključne elemente pri ustvarjanju delovnih mest, pri čemer negativno vplivajo zlasti na možnosti zaposlitve nizkokvaliciranih delavcev. Poleg tega visoka davčna obremenitev in njeni učinki na sistem socialnih prejemkov zmanjšujejo pripravljenost teh skupin na delo.

Slika 5: Sestavni deli davčne obremenitve v višini 67 % povprečne plače iz leta 2010

Vir: podatki OECD za Bolgarijo, Estonijo, Litvo, Latvijo, Malto in Romunijo za leto 2009.

… neprijavljeno delo pa je še vedno prisotno

Kljub težavam v formalnem gospodarstvu je neprijavljeno delo še vedno prisotno (in morda celo prevladuje) ter po ocenah v nekaterih državah članicah predstavlja več kot 20 % gospodarstva. Izguba davčnih prihodkov, ki je s tem povezana, je v času hudega javnega primanjkljaja seveda še posebej nedobrodošla, vendar neprijavljeno delo tudi na splošno prispeva k segmentaciji trga dela, izgubi pravic delavcev in tveganju socialne izključenosti.

2.Izvajanje strukturnih politik trga dela

Evropski svet je na zasedanju 24. in 25. marca 2011 določil politične smernice, v skladu s katerimi morajo države članice predložiti svoje nacionalne programe reform, ki vsebujejo njihove načrte za reforme trga dela, da bi se dosegli krovni cilji EU iz smernic za zaposlovanje.

Svet je na podlagi predlogov Komisije sprejel priporočila za posamezne države članice, v katerih so poudarjena področja, na katerih morajo države članice izvajati reforme politike v skupnem okviru smernic za politike zaposlovanja. Ta vključujejo: povečanje privlačnosti dela, pomoč brezposelnim pri ponovni zaposlitvi, boj proti revščini in spodbujanje socialne vključenosti, vlaganje v izobraževanje in usposabljanje, spodbujanje ravnovesja med prožnostjo in varnostjo, reformiranje pokojninskih sistemov ter izboljšanje rezultatov izobraževanja in dejavno vključevanje ranljivih skupin.

2.1.Povečanje privlačnosti dela (smernica 7)

Več držav članic je obravnavalo izzive, s katerimi se soočajo pri svojih davčnih sistemih in sistemih prejemkov, da bi ti bili bolj naklonjeni spodbujanju zaposlovanja, čeprav omejen proračunski manevrski prostor lahko oteži prizadevanja za reformo. Ukrepi, sprejeti na področju dajatev, na splošno zadevajo racionalizacijo sistemov; z obdavčitvijo se je obremenitev dela v nekaterih državah članicah zmanjšala.

Osem držav članic je prejelo priporočila bodisi za zmanjšanje davčne obremenitve za prejemnike nizkih/srednjih plač ali za preusmeritev obdavčenja dela, da bi se spodbudilo zaposlovanje. Nekaj sprejetih ukrepov zadeva odpravo proračunskih ovir za usmerjeno zaposlovanje posebnih skupin (Belgija) in pobude za podaljšanje nadomestila za postopno zmanjšanje davčne olajšave za zaposlene z nizkimi plačami v letu 2012 (Madžarska). Majhna skupina držav članic je že sprejela ali se zavezala, da bo sprejela splošno preusmeritev obdavčenja dela (Danska, Estonija). Še bolj si je treba prizadevati za prenos davčne obremenitve z dela, zlasti za ranljive skupine, nizkokvalificirane delavce in/ali drugotne hranilce, na manj škodljive vrste davkov ali za prenovo obdavčitve dela.

Sedem držav članic je prejelo priporočila v zvezi s plačami. Večina priporočil zadeva reforme na področju pogajanj o plačah, da bi se zagotovil razvoj plač, ki bi bil skladen z razvojem produktivnosti. Nekatera izmed njih pa zadevajo bolj specifično vprašanje sistemov indeksacije plač. Že sprejeti ukrepi politike vključujejo zaveze za decentralizirajo pogajanj o plačah (Italija, Španija), medtem ko drugi ukrepi vključujejo zaveze za pregled mehanizma indeksacije plač (Malta, Ciper) skupaj z začasno in delno opustitvijo mehanizma (Ciper).

Priporočilo za boj proti delu na črno je sprožilo nove odzive politik v obliki pravnih aktov na področju boja proti nezakonitim pogodbam o delu (Italija). Druge države članice so sprejele izvršilne ukrepe in se še bolj osredotočile na inšpekcijske preglede (Poljska, Češka, Bolgarija), medtem ko je ena država članica uporabila sredstva Evropskega socialnega sklada za boj proti nezakonitemu zaposlovanju. Nekatere države članice so sprejele lastne pobude in se osredotočile na regularizacijo dela na črno z znižanjem davka na stanovanjske prenove (Španija). Bolj si je treba prizadevati tudi za podporo prehoda od neformalnega dela ali dela na črno do redne zaposlitve, vključno s pobudami za okrepitev odkrivanja dela na črno in pobudami za zmanjšanje finančnih spodbud za neformalno delo.

Fiskalni pritiski ter potreba po povečanju vezanosti na trg dela in preprečevanju, da bi ljudje postali odvisni od socialnih prejemkov, so privedli do racionalizacije socialnih prejemkov v več državah članicah. Ukrepi vključujejo namere vlad, da socialni prejemki postanejo pogojeni s prejemnikovo privolitvijo, da sodeluje pri javnih delih (Češka, Madžarska). Drugi ukrepi vključujejo načrte za boljše usmerjanje socialnih prejemkov (Ciper, Slovenija). Cilj nekaterih drugih socialnih reform pa je spodbujanje dela in zagotavljanje, da se delo izplača (Združeno kraljestvo), z nižjo stopnjo ukinitve socialnih prejemkov in višjo stopnjo prihodkov, ki se ne upoštevajo.

Nekatere države članice so sprejele ukrepe za zmanjšanje nadomestila za brezposelnost (Madžarska, Litva), nekatere pa so napovedale zmanjšanje proračuna za subvencije za ustanove za varstvo otrok (Nizozemska). Še vedno obstaja potreba po krepitvi strukture, učinkovitosti in usklajenosti sistemov nadomestil za brezposelnost in sistemov socialne pomoči z boljšo usmerjenostjo in povezavami z ukrepi za aktiviranje.

Osem držav članic je prejelo priporočilo o spodbujanju enakosti med spoloma ali izboljšanju uravnoteženosti med poklicnim in zasebnim življenjem. Večina jih je zadevala zagotavljanje ustreznih in cenovno dostopnih storitev oskrbe, tiste iz druge skupine pa so se nanašale na izboljšanje davčne obravnave drugotnih hranilcev.

Odziv politike vključuje napovedi za izboljšanje ali reformo zagotavljanja varstva otrok (Združeno kraljestvo, Poljska, Avstrija, Češka, Nizozemska) in celodnevne šole (Avstrija), s čimer naj bi neaktivne starše in samohranilce spodbudili k delu oziroma staršem, ki so na polovičnem delovnem času, dali možnost, da delajo dlje. Drugi ukrepi vključujejo pobude za osveščanje glede enake obravnave žensk in moških, na primer z uvedbo kalkulatorja dohodka ali spolni indeks (Avstrija).

Dve državi članici sta sprejeli ukrepe za izboljšanje davčne obravnave drugotnih hranilcev, tako da so na primer povezale prispevek vlade za otroško varstvo z delovnimi urami partnerja, ki dela manj (Nizozemska), ali z uvedbo državnega prispevka za stroške otroškega varstva, da bi se zmanjšali odvračilni davčni dejavniki za drugotne hranilce. Še bolj si je treba prizadevati tudi za reševanje finančnih ovir in obravnavno kombiniranega učinka davčnih sistemov in sistemov prejemkov, dolgih starševskih dopustov ter nezadostnih ali finančno nedostopnih ustanov za varstvo in oskrbo.

2.2.Pomoč brezposelnim, da se ponovno zaposlijo (smernica 7)

Usmerjanje aktivnih ukrepov trga dela je treba okrepiti, da bi se izognili strukturni brezposelnosti in povečanju socialne izključenosti. Dvanajst držav članic je prejelo priporočila o izvajanju in področju uporabe aktivnih politik trga dela. Glavni del teh priporočil je zadeval reforme, ki naj bi povečale učinkovitost aktivnih politik trga dela, vključno z usmerjanjem na posamezne skupine. Manjši skupini držav pa je bilo priporočeno, naj izboljšajo zmogljivosti javnih zavodov za zaposlovanje in tako poskrbijo za boljše in bolj usklajene storitve.

V skladu z zgoraj navedenim nekatere države članice nameravajo izvesti reformo aktivnih politik trga dela, kakor je določeno v delovnem programu vlade (Finska, Portugalska, Nemčija). Nekaj držav članic je sprejelo ukrepe za usmerjanje ukrepanja na mlade. Predlagale so tako imenovano socialno jamstvo za mlade, s katerim ponujajo delo, pripravništvo ali usposabljanja (Finska), vzpostavile obsežnejše programe pripravništev za mlade (Bolgarija), reformirale pogodbene ureditve za usposabljanje mladih delavcev (Španija) ali uvedle nove finančne spodbude za delodajalce z namenom povečanja števila vajeništev (Luksemburg).

Nekatere druge so sprejele ukrepe za rešitev položaja dolgotrajne brezposelnosti (Slovaška, Estonija, Španija), preučile, kako bolje izkoristiti projekte, ki jih financira ESS (Estonija, Grčija, Poljska), ali sredstva, ki izhajajo iz ukinjenih oprostitev za prispevke za zavarovanje za primer brezposelnosti starejših delavcev (Avstrija). V nekaterih državah članicah pa naj bi dolgotrajno brezposelnost reševali z vzpostavitvijo začasnih trgov dela (Slovaška).

Nekatere države članice so odprle storitve posredovanja zaposlitve zasebnim zavodom za zaposlovanje (Španija), medtem ko so druge pripravljene na tristranska pogajanja o delovanju in storitvah svojih javnih zavodov za zaposlovanje, tretje pa uvajajo kupone, s katerimi bi iskalci zaposlitve lahko izbirali med različnimi izvajalci usposabljanja (Litva).

Kar zadeva brezposelnost mladih in izboljšanje dostopa mladih do trga dela, številne države članice zagovarjajo razvoj izmeničnega pripravništva za mlade.

2.3Boj proti revščini in spodbujanje socialne vključenosti (smernica 10)

Države članice so vzpostavile orodja za spremljanje, da bi ocenile socialni učinek krize, in sprejele posebne ukrepe, ki vsebujejo njene negativne učinke, in sicer poenostavitev sistemov socialnega varstva in pomoči ter prilagoditev pogojev v zvezi s prejemki socialne pomoči in/ali upravičenostjo do njih. Zelo pomembni so bili tudi posebni reformni ukrepi za preprečevanje negativnega učinka fiskalne konsolidacije v različnih državah, ki so temeljili na predhodnih ocenah socialnega učinka teh ukrepov. Nekatere države članice so proučile tudi, kako bi druga področja politik (energija, stanovanja, promet itd.) lahko uporabile za ublažitev krize. To je treba razširiti na storitve zdravstvenega varstva, da se zagotovi cenovno sprejemljiv dostop za osebe z nizkimi prihodki in ranljive skupine, zlasti v zvezi s primarno oskrbo ter kroničnimi obolenji in storitvami na področju duševnega zdravja, pri čemer je treba upoštevati učinek, ki ga lahko imajo proračunski ukrepi na področju javnega zdravja na stopnjo revščine. Pozornost je treba nameniti tudi odgovornemu financiranju, zlasti za ranljive skupine.

Več držav članic je uvedlo ukrepe za povečanje udeležbe specifičnih ranljivih ciljnih skupin, vključno z mladimi, priseljenci in etničnimi manjšinami, na trgu dela, da se prepreči njihova dolgotrajna izključenosti iz trga dela. Devet držav članic je prejelo priporočila glede boja proti revščini in spodbujanja socialne vključenosti. Večina priporočil je zadevala vprašanje vključevanja posebnih skupin na trg dela, medtem ko je nekaj priporočil neposredno obravnavalo obseg revščine in tveganja revščine. V tem okviru si je treba posebno prizadevati za izboljšanje situacije revnih zaposlenih v Evropi (8,4 % prebivalstva EU), zlasti z aktivnimi politikami vključevanja, ki omogočajo prilagajanje spremembam in zaščito znanja in spretnosti delavca ter njegove produktivnosti.

Odzivi politike vključujejo predloge za povečanje subvencij delodajalcev, ki so bile v okviru načrta „Win Win“ (obojestranska korist) odobrene posebnim ciljnim skupinam (Belgija). Nekatere države članice so začele izvajati integrirane procese (ESS in ESRR) za prehod od institucionalnega do skupnostnega varstva otrok in za zagotovitev novih socialnih stanovanj za Rome (Bolgarija).

Nekatere druge so sprejele ukrepe za obravnavo položaja priseljencev, tako da so izboljšale reformirani sistem za vstopanje na trg dela za novo prispele priseljence, zlasti glede jezikovnega usposabljanja (Švedska). Tretje so sprejele ukrepe, katerih cilj je olajšati priznavanje diplom, mladim odraslim dati drugo možnost, da se izšolajo, ter vzpostaviti programe mentorstva in usposabljanja za ženske (Avstrija).

2.4Naložbe v izobraževanje in usposabljanje (smernici 8 in 9)

Splošni ukrepi za reformo izobraževanja in usposabljanja so bili sprejeti v številnih državah članicah, usmerjeni pa so predvsem v mlade, brezposelne in priseljence. Druge reforme naj bi omogočile predvidevanje, katera znanja in spretnosti so potrebni, ter povečanju kakovosti in dostopa do poklicnega usposabljanja. Glede na izziv, ki ga trenutno predstavlja brezposelnost mladih, je treba posodobiti sisteme izobraževanja in usposabljanja ter tako zagotoviti, da bodo mladi lahko pridobili ustrezno znanje, spretnosti in kompetence. Več držav mora zagotoviti, da bodo njihovi srednješolski sistemi in sistemi usposabljanja za učence ustvarjali pogoje, ki jim bodo omogočali dostop do terciarnega izobraževanja ali pa jih naučili tistih specifičnih spretnosti, ki jim bodo omogočale neposreden dostop do trga dela. Uprave univerz bi morale nagraditi spodbude za študente, profesorje in raziskovalce, ter zagotoviti ustrezno prilagoditev študijskih programov spremenljivim potrebam na trgu dela ter zagotoviti podlago za močnejšo povezavo med raziskovalnim in poslovnim okoljem.

To zahteva tudi boljše predvidevanje prihodnjih potreb po znanjih in spretnostih ter krepitvi sodelovanja med izobraževalnimi ustanovami, podjetji in zavodi za zaposlovanje, in sicer na podlagi dela, ki ga opravljajo sveti za sektorsko znanje in spretnosti na nacionalni in evropski ravni. Kot del pametne fiskalne konsolidacije, bi bilo treba dati prednost naložbam v izobraževanje ter znanja in spretnosti, hkrati pa povečati učinkovitost in uspešnost sistemov izobraževanja in usposabljanja ter zagotoviti, da bo izobraževanje sledilo potrebam na trgu dela.

Za boj proti zgodnjemu opuščanju šolanja so nekatere države članice okrepile preventivne ukrepe, in sicer z uvedbo obveznega predšolskega leta (Avstrija, Bolgarija, Ciper, Danska, Grčija, Madžarska, Poljska, Romunija), medtem ko jih je velika večina sprejela intervencijske ukrepe za spodbujanje posameznikov, na primer z mentorstvom ali tutorstvom. V skladu s priporočili Sveta za leto 2011 glede politik, ki naj bi prispevale k zmanjšanju zgodnjega opuščanja šolanja, morajo takšni ukrepi dopolnjevati kompenzacijske ukrepe, kot je druga priložnost za izobraževanje za tiste, ki so zgodaj opustili izobraževanje in usposabljanje.

Številne države članice si prizadevajo povečati število terciarno izobraženih z različnimi ukrepi, ki so pogosto osredotočeni na izboljšanje dostopa za trenutno nezadostno zastopane skupine. Ukrepi vključujejo neposredno finančno podporo, usmerjanje in svetovanje ali pripravljalne tečaje, veliko držav pa ponuja usmerjeno pomoč skupinam z nizkimi dohodki (Belgija, Francija, Poljska, Ciper, Romunija) ali študentom priseljencem (Bolgarija, Belgija, Nizozemska, Danska, Estonija, Finska, Grčija). Nekatere države članice so sprejele posebne ukrepe za povečanje stopnje dokončanega šolanja, in sicer tako, da študentom, pri katerih obstaja tveganje, pomagajo z usmerjanjem in svetovanjem (Francija, Luksemburg, Nizozemska, Švedska, Slovenija). Reforme morajo obravnavati dvojni izziv: povečati število uspešnih diplomantov in hkrati ohraniti in izboljšati kakovost izobraževanja in raziskav.

Nekaj držav je začelo reforme na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja (Poljska, Slovaška, Ciper, Estonija), tako da se bodo njihovi sistemi izobraževanja in usposabljanja bolje odzivali na obstoječe in predvidene potrebe po znanjih in spretnostih (Belgija, Francija, Grčija, Španija, Madžarska, Irska, Italija, Romunija, Slovaška, Slovenija, Združeno kraljestvo). Močnejše zgledovanje usposabljanja po trgu dela je potrebno, spremljati pa ga mora ustvarjanje zadostnih poklicnih usposabljanj, zlasti vajeništva, v sodelovanju s socialnimi partnerji.

Kot odziv na priporočila v zvezi z naložbami in reformami v izobraževanju in usposabljanju, ki jih je prejelo 16 držav članic, so nastale številne pobude za politike.

Med državami članicami, za katere je bil poudarek na zgodnjem opuščanju šolanja, pobude za preprečevanje osipa vsebujejo začetek izvajanja projektov na področju inštruiranja mladine (Avstrija), nadaljnjo razširitev nove srednje šole (Avstrija) ali podporo osebam, ki so zgodaj opustile šolanje, da pridobijo potrebna spričevala (Avstrija, Bolgarija). Predlagani so bili tudi ukrepi, s katerimi se učenci, pri katerih obstaja tveganje zgodnje opustitve šolanja, usmerijo na zanimive poklicne poti prek poklicnega usposabljanja in diverzifikacijo ponudb šol in programov (Malta). Druge so predlagale socialne klavzule za pogodbe o javnih naročilih, da se zagotovi vajeništvo za mlade v sistemu poklicnega izobraževanja (Danska).

Vendar pa obstaja možnost za povečanje preventivnih politik in politik zgodnje intervencije, namenjenih tistim, pri katerih obstaja tveganje zgodnje opustitve šolanja, vključno s spodbujanjem zmogljivosti in kakovosti izobraževanja in varstvenih ustanov v zgodnjem otroštvu. To bi zagotovilo več različnih pristopov individualnega poučevanja, bolje usmerjeno podporo za učence, pri katerih obstaja tveganje opustitve šolanja, sisteme zgodnjega obveščanja ter izvenšolske dejavnosti, s katerimi bi razširili priložnosti za učenje in osebni razvoj. Večjo pozornost je treba nameniti tudi relevantnosti izobrazbe otrok migrantov glede na potrebe na trgu dela.

Drugo področje, kjer je potreben odziv politike, je reforma visokega šolstva, ki bi moralo biti bolje usklajeno s potrebami trga dela. Ukrepi vključujejo na primer reformni program visokega šolstva „Partnerstvo za znanje“ (Poljska) ali uvedbo „univerzitetnih tehničnih šol (UTC)“ v sodelovanju z delodajalci in univerzami (Združeno kraljestvo). Druge države članice so sprejele ukrepe, s katerimi bi se olajšal dostop do poklicnega izobraževanja (Španija).

V nekaterih državah članicah so bile predstavljene nove strategije vseživljenjskega učenja (Avstrija, Poljska, Slovaška), v nekaterih drugih (Estonija) so bile le prenovljene, v nekaterih pa so začeli nacionalni dialog in pripravili belo knjigo (Luksemburg). Pomembno je še naprej spodbujati dodatno izobraževanje in usposabljanje ter vseživljenjsko učenje, s posebnim poudarkom na brezposelnih mladih in odraslih z nizko ali zastarelo izobrazbo, ter podjetja in lokalne oblasti vključevati v partnerstva ter tako zagotoviti, da dodatno izobraževanje ustreza specifikam trga dela.

2.5Ravnovesje med varnostjo in prožnostjo (smernica 7)

Veliko držav je sprejelo splošne ukrepe za obravnavanje ravnovesja med varnostjo in prožnostjo, zlasti za pregled brezposelnosti in socialnih prejemkov, boj proti segmentaciji trga dela in za reformo obstoječe zakonodaje o minimalnih plačah ali za povečanje skladnosti z določbami o minimalnih plačah in delu na črno. Izboljšanje izvajanja prožne varnosti na celovit način ostaja prednostna naloga za večino trgov dela držav članic.

Pet držav članic je prejelo priporočila o delovanju trga dela in o boju proti segmentaciji. Priporočila so osredotočena na različne zadeve od reforme zakonodaje o varnosti zaposlitve, da se zmanjša segmentacija med osebami, zaposlenimi za določen čas, do tega, da pogodbe za nedoločen čas postanejo glavni cilj.

Dve državi članici sta se na priporočilo odzvali s politiko, ki vključuje zakonodajne reforme, namenjene zmanjšanju dvojnosti trga dela, krepitvi notranje prožnosti in izboljšanju možnosti za zaposlitev za nezaposlene (Španija), ali zakon o „podpornih ukrepih“ za zaposlovanje, s katerim naj bi se okrepila druga stopnja pogajanj (Italija).

Druge države so sprejele pravno podlago, ki ureja delovanje agencij za začasno zaposlovanje (Litva) ali povečuje prožnost njihovega trga dela z reformo delovnega zakonika (Slovaška). Treba je zagotoviti, da je zaposlenim na začasnih pogodbah in pogodbah za krajši delovni čas zagotovljena ustrezna socialna varnost, zlasti tako, da lahko pridobijo primerne pravice do pokojnine, okvirni pogoji pa morajo biti takšni, da se jim omogoči napredek na trgu dela, vključno z možnostjo prehoda na polni delovni čas, kariere in dostopa do usposabljanja.

2.6Reforma pokojninskih sistemov (smernica 10)

Splošne pokojninske reforme so bile izvedene ali so v pripravi v številnih državah članicah (Češka, Danska, Ciper, Litva, Nizozemska), medtem ko so v drugih (Malta, Poljska) izvedli reforme na področju čezmejnih pokojnin. Številne države članice so že sprejele ukrepe za omejitev ali preprečevanje predčasnega upokojevanja (Češka, Litva, Portugalska).

19 držav članic je prejelo vsaj eno priporočilo v zvezi s pokojninskimi sistemi. Priporočila so se večinoma nanašala na bodisi povišanje dejanske upokojitvene starosti bodisi na zvišanje zakonsko določene upokojitvene starosti in njene povezave s pričakovano življenjsko dobo. Približno polovica držav se je nanje odzvala s spremembo politike ali zavezo, da bo ta vprašanja ustrezno obravnavala.

Nekatere države so predlagale, sprejele ali izvedle reforme, ki bodo omejile dostop do predčasne upokojitve za osebe z dolgimi zavarovalnimi obdobji (Avstrija, Španija). Druge so sprejele ukrepe za izboljšanje proračunske vzdržnosti z zvišanjem zakonsko določene upokojitvene starosti (Litva, Češka) ali z zvišanjem spodbud za udeležbo na trgu dela (Španija).

Ena država članica je sprejela pomembne ukrepe za reformo sheme predčasnega upokojevanja (Danska). Države članice so sprejele ukrepe za izvajanje načrtovanih pokojninskih reform, vključno s prestrukturiranjem javnih pokojnin, ter ukrepe za povečanje prispevkov zaposlenih v javnem sektorju (Ciper). Druge so predlagale delni prenos prispevkov v zasebne sklade (Češka) ali spodbude za postopno povečanje pogojev za upravičenost do pokojnine, ki se nanašajo na delovna leta (Bolgarija), povezavo upokojitvene starosti s pričakovano življenjsko dobo in povišanje upokojitvene starosti za državno pokojnino na 66 let (Nizozemska). Za razvoj okvirov spodbud in priložnosti za daljše delovno življenje žensk in moških so potrebni nadaljnji ukrepi, ki bi dopolnjevali zvišanje upokojitvene starosti, hkrati pa zagotovili ustrezne določbe o minimalnem dohodku, s katerimi bi ublažili tveganje revščine in materialnega pomanjkanja pri ranljivih starejših osebah.

3.Strukturne reforme trga dela za podporo rasti

Iz analize v zgornjih točkah je mogoče razbrati, da so bile prednostne naloge in ukrepi za leto 2011 ustrezni in da njihovo izvajanje še zdaleč ni zaključeno, vendar so na nekaterih področjih potrebna še dodatna prizadevanja.

Okrepiti je treba zmogljivost ustvarjanja delovnih mest in s tem zagotoviti okrevanje s poudarkom na delovnih mestih, ki podpira gospodarsko rast in znižanje brezposelnosti. Čeprav so dolgoročno gledano priložnosti za nova delovna mesta predvsem posledica močne gospodarske rasti in ustrezne makroekonomske politike, lahko podjetja, ki lahko ustvarjajo nova delovna mesta in podporne politike trga dela, ki temeljijo na načelih prožne varnosti, kratkoročno prispevajo k spodbujanju rasti. Izboljšanje kakovosti poslovnih in finančnih podpornih sistemov, vključno s socialnim podjetništvom, je ključnega pomena. Okrepiti je treba tudi ukrepe za prehod z neformalnega dela ali dela na črno v redno zaposlitev. Podpora geografski in poklicni mobilnosti ter okrepljeno sodelovanje med delodajalci in službami za zaposlovanje lahko odpravijo situacije, ko prosto delovno mesto ostane nezasedeno zaradi pomanjkanja delovne sile ali neustreznega znanja in spretnosti. Ustrezno zasnovani sistemi socialne zaščite, vključno z ustreznim kritjem za vse pogodbe o zaposlitvi in samozaposlitvi, lahko zmanjšajo negotovost zaposlitve, delo pa naredijo bolj privlačno.

Težave mladih lahko povzročijo nepopravljivo škodo na trgu dela in zahtevajo izvajanje celovitih okvirov v skladu z jamstvom za mlade. Stopnja brezposelnosti mladih se je močno povečala med letoma 2008 in 2010, se pravi v času, ko niti delež mladih v izobraževanju, zaposlovanju in usposabljanju ni bil velik. Obstaja dejansko tveganje, da EU lahko izgubi kompetence cele generacije mladih, kar bo negativno vplivalo na zaposljivost. V skladu s pristopom jamstva za mlade 3 so potrebni celoviti okviri politik, s katerimi bi se zagotovil prehod iz izobraževanja v delo, ki bi obsegali pridobivanje znanj in spretnosti, vajeništvo in pripravništvo, pomoč pri usmerjenem iskanju zaposlitve ter usmerjanje na poklicni poti. V tem kritičnem trenutku je največ pozornosti treba nameniti vzpostavitvi partnerstev med izobraževalnimi ustanovami in institucijami trga dela, socialnimi partnerji in podjetji, zlasti na regionalni in lokalni ravni, ter jih, kadar je primerno, podpreti s sredstvi iz skladov EU.

Visoka stopnja brezposelnosti in neugodni izgledi za zaposlitev zahtevajo učinkovite aktivne politike trga dela, ki prejemajo in nudijo podporo ustreznim sistemom prejemkov, da se ohrani zaposljivost, ljudem pa pomaga ponovno najti delo. Veliko oseb, ki so že dlje časa nezaposlene, si zasluži največ pozornosti, saj dolga obdobja brez dela lahko privedejo do malodušnosti in razvrednotenja ter zastaranja znanj in spretnosti, kar negativno vpliva na možnost zaslužka in potencialno rast. Prekvalifikacija in delovne izkušnje, usmerjene na dolgotrajno brezposelne, slednjim lahko pomagajo ohraniti zaposljivost. Učinkoviti in uspešni zavodi za zaposlovanje, ki jih podpirajo lokalna partnerstva, morajo zagotavljati posamezniku prilagojeno podporo pri aktiviranju in iskanju zaposlitve, povezovanju znanj in spretnosti z delovnimi mesti ter zagotoviti skladnost s socialno pomočjo.

Socialni položaj se je v zadnjih mesecih poslabšal, zato so nujni dodatni ukrepi. Treba je zagotoviti, da so najbolj ranljive skupine in tisti, ki jih je kriza najbolj prizadela, zaščiteni pred prerazdelitvenimi učinki gospodarske krize in načrti proračunske konsolidacije. Spiralo brezposelnosti in poslabšanja socialnih pogojev je treba zaustaviti z vsemi sredstvi. Učinkovitost sistemov socialne zaščite bi bilo treba okrepiti, da se zagotovi, da bodo še naprej delovali kot blažilci revščine in socialne izključenosti. Strategije aktivnega vključevanja, ki zajemajo ukrepe aktiviranja trga dela, ustrezne socialne storitve in dohodkovne podpore, so bistvenega pomena za preprečevanje marginalizacije oseb z nizkimi dohodki in ranljivih skupin. Pametna konsolidacija bi morala dati prednost ohranjanju minimalnih pokojnin in najbolj ranljivim skupinam zagotavljati dostop do zdravstvenega varstva. 

Povečevanje neujemanja znanj in spretnosti s povpraševanjem ovira gospodarsko dejavnost kratkoročno, medtem ko bo vlaganje v izobraževanje in usposabljanje povečalo produktivnost in višino dohodkov dolgoročno. Znanja, spretnosti in kompetence so predpogoj za rast prek inovacij, produktivnosti in zaposlovanja. Zlasti je pomembno povečanje števila in kakovosti diplomantov na področju znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike kot tudi spodbujanje dodatnih znanj, spretnosti in kompetenc, npr. podjetniških, ustvarjalnih in inovacijskih. Trenutni proračunski okvir zahteva dajanje prednosti naložbam v izobraževanje in spretnosti, s katerimi se posodabljajo sistemi izobraževanja in usposabljanja ter s tem njihova učinkovitost in uspešnost. Preventivne politike in politike zgodnje intervencije, namenjene tistim, pri katerih je tveganje opustitve šolanja visoko, ter pomen izobraževanja za trg dela bodo prispevali k zmanjšanju brezposelnosti in socialne izključenosti ter izboljšali rezultate trga dela. Sveti za sektorske spretnosti na nacionalni in evropski ravni lahko okrepijo sodelovanje med izobraževalnimi ustanovami, podjetji in zavodi za zaposlovanje, da bo mogoče bolje predvideti, po katerih spretnostih se povprašuje in kako jih zagotoviti.

(1) UL L 308, 24.11.2010, str. 46, Sklep Sveta z dne 21. oktobra 2010 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (2010/707/EU).

(2) Merjena na podlagi sprememb plač na zaposlenega.

(3) Kot je predlagano v pobudi Mladi in mobilnost.

EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 23.11.2011

COM(2011) 815 konč.

DEL 5/5 – PRILOGA IV

PRILOGA

RASTI NAKLONJENE DAVČNE POLITIKE DRŽAV ČLANIC IN BOLJŠA DAVČNA USKLAJENOST V EU

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Letni pregled rasti 2012

Poročilo o rasti naklonjenih davčnih politikah v državah članicah in boljši davčni usklajenosti je prvič del svežnja Komisije za začetek evropskega semestra 2012. V tem poročilu so upoštevani tudi sklepi Evropskega sveta z dne 24. junija 2011, ki je zahteval, naj Komisija do decembra 2011 poroča o napredku pri strukturiranih razpravah o vprašanjih davčne politike v okviru Pakta „evro plus“ ( 1 ), predvsem da se zagotovi izmenjava najboljših praks, izogibanju škodljivim praksam in oblikovanju predlogov za boj proti davčnim goljufijam in utajam. To poročilo, ki je pomemben vložek za okrepljene gospodarske smernice, naj bi še utrdilo prizadevanja k davčnemu sodelovanju za razvoj učinkovitejšega davčnega sistema, na podlagi katerega se bomo bolje in hitreje izvlekli iz krize. Poročilo, v katerem so razdelana bistvena sporočila letnega pregleda rasti, bi moralo pomagati državam članicam skladno in učinkovito poglobiti njihove strukturirane razprave o usklajevanju davčne politike ob upoštevanju priporočil, ki so že ali še bodo oblikovana v okviru evropskega semestra ( 2 ), in ciljev strategije Evropa 2020.

1.Ozadje

Obdavčenje je v sedanjih gospodarskih razmerah, v katerih morajo države članice pospešiti svoja prizadevanja za konsolidacijo, posebej pomembno. Države članice morajo proučiti ukrepe za zvišanje prihodkov, obenem pa ohraniti evropsko gospodarsko rast, ki je še vedno šibka. Boljša davčna usklajenost na ravni EU mora imeti v tem okviru pomembno vlogo, saj lahko koristi tako reševanju skupne problematike kot uresničevanju nacionalnih ciljev politik.

K dosegi ravnovesja med povečanjem prihodkov in rastjo bo pripomoglo izboljšanje kakovosti obdavčenja v okviru evropskega semestra za usklajevanje ekonomskih politik. Priporočila, pripravljena za posamezne države, ki jih je Svet sprejel 12. julija 2011, in zaključek prvega evropskega semestra opozarjajo na pomen nadaljnjih davčnih reform, ki poudarjajo za rast ugodne vire obdavčenja in hkrati ohranjajo splošne davčne prihodke. Zmanjšanje obdavčitve dela, da bi se delo izplačalo, je pri tem izpostavljeno kot potencialno pomembno vprašanje. V tem okviru sta lahko še posebej dobrodošla izmenjava najboljših praks in okrepljen dialog med Komisijo in državami članicami. Potreba po izboljšanju kakovosti obdavčenja se je medtem še povečala skupaj s potrebo po večji pozornosti, ki jo je treba nameniti splošni kakovosti fiskalne konsolidacije in njenemu vplivu na rast.

Proces evropskega semestra proučuje reforme davčne politike na ravni držav članic, s katerimi bi se podprla gospodarska rast in vzdržnost javnih financ. Obenem bi lahko izmenjava najboljših praks okrepila evropski semester na področju davčnih politik, koristila vsem državam članicam in zagotovila koristna navodila za skupne ukrepe za doseganje bolj trajnostnih davčnih sistemov, ki bodo naklonjeni rasti in ustvarjanju delovnih mest, hkrati pa zadostila potrebi po znatni fiskalni konsolidaciji, odpravila izkrivljanja, ki prispevajo k makroekonomskim neravnovesjem, in ohranila njihove zmožnosti (ponovne) porazdelitve.

Davčna usklajenost je potrebna zlasti v primerih, ki vključujejo čezmejna vprašanja. Lahko namreč pripomore k izboljšanju učinkovitosti notranjega trga, saj nekatere najpomembnejše ovire za notranji trg, ki še niso odpravljene, trenutno izvirajo iz neusklajenih davčnih politik držav članic. Povezovanje enotnega trga EU in mobilnost nekaterih dejavnikov pomenita, da obdavčenje vpliva na čezmejne odločitve gospodarskih subjektov. Neskladja med davčnimi določbami posameznih držav članic lahko učinkujejo kot ovire ter državljanom in podjetjem preprečujejo, da bi v celoti izkoristili integrirani trg ( 3 ).Poleg tega lahko usklajenost pripomore k izvajanju nacionalnih rasti naklonjenih strategij davčne politike, na primer kadar vodi k odpravi škodljivih davčnih praks ter preprečevanju davčnih goljufij in utaj. Skupna prizadevanja v boju proti davčnim goljufijam in utajam lahko utrdijo davčne osnove držav članic in pripomorejo k povečanju prihodkov brez povečanja davčnih obremenitev.

2.Izzivi davčne politike v državah članicah, ki jih je treba obravnavati v evropskem semestru

Države članice EU se trenutno na področju davčne politike spopadajo z dvema krovnima izzivoma. Prvi je boj proti davčnim goljufijam in utajam, zmanjšanje davčnih vrzeli in izboljšanje učinkovitosti pobiranja davkov, kar lahko precej pripomore k povečanju dodatnih prihodkov. Drugi izziv je bolj za rast ugodna splošna struktura obdavčenja, ki je pomemben element splošne potrebe po okrepitvi potenciala rasti gospodarstev EU. Ker je to že samo po sebi cilj, je hkrati tudi pogoj za vzdržnost javnih financ. Poleg tega mora več držav članic izboljšati strukturo posameznih vrst davkov, med drugim z razširitvijo davčnih osnov, ter izboljšati izpolnjevanje davčnih obveznosti in okrepiti davčno upravo. Kadar kljub uspešnemu spopadanju s tema izzivoma še vedno obstaja potreba po povečanju prihodkov, potem je morda treba za vzdržnost javnih financ zvišati davčne stopnje.

Ta oddelek temelji na sklepnih ugotovitvah nedavno objavljenega poročila o davčnih reformah v državah članicah EU iz leta 2011( 4 ).V njem se za okvirno ugotovitev zgoraj navedenih izzivov davčne politike v posameznih državah članicah uporablja horizontalno pregledovanje, ki temelji na makroekonomskih kazalnikih. Da se zagotovijo izvedljivi strateški nasveti, prilagojeni potrebam posameznih držav članic, morajo predhodno oceno nacionalnih davčnih politik dopolnjevati ustrezni dokazi makroekonomske ali kvantitativni narave po posameznih državah.

2.1.Vpliv višjih davčnih prihodkov na konsolidacijo

Posledice finančne in gospodarske krize je in bo v veliki meri čutiti v javnofinančnih prihodkih držav članic. V obdobju 2008–2010 so bile uvedene številne davčne spodbude, zato se je usmeritev davčne politike zdaj očitno premaknila proti nadvse potrebni konsolidaciji javnih financ. Nekatere države članice bi za vzdržnost svojih javnih financ lahko razmislile o povečanju davčnih prihodkov – kot dopolnilu nadzoru odhodkov. To velja zlasti za države, v katerih proračunsko stanje sicer ni vzdržno, a bi vseeno lahko povečale davčne prihodke. Raziskave kažejo, da prvotno majhen delež davkov v razmerju do BDP pomeni večjo verjetnost uspeha konsolidacije, ki temelji na prihodkih. Kot prvo prednostno nalogo bi bilo mogoče obravnavati potrebo po povečanju davčnih prihodkov, in sicer z izboljšanjem davčne usklajenosti in uprave, ne pa s samovoljnim povišanjem davkov. Kadar je izpolnjevanje davčnih obveznosti že visoko in/ali potreb po povečanju prihodkov ni mogoče izpolniti zgolj z okrepitvijo izvajanja davčnih obveznosti, je treba razmisliti o povečanju učinkovitosti obdavčenja z ukrepi za razširitev davčne osnove, kot so pregled davčnih olajšav in znižanih stopenj DDV (glej oddelek 2.3). Kot zadnja možnost bi bilo v nekaterih primerih neizogibno povišanje davčnih stopenj ali uvedba novih obdavčitev. Pri določanju ustreznosti konsolidacije, ki temelji na davkih, je treba proučiti obstoj „davčnega manevrskega prostora“ ter analizirati, i) ali so se ukrepi za povečanje prihodkov že široko uporabljali v nedavni preteklosti in ii) ali je mogoče povečati prihodke iz kategorij davkov, ki najmanj škodujejo rasti. Pri določanju prednostnih nalog konsolidacije, ki temelji na davkih, bodo države članice svoje odločitve najverjetneje sprejemale na podlagi razpoložljivega fiskalnega manevrskega prostora, poslovnega cikla in drugih mikroekonomskih ali institucionalnih dejavnikov.

2.2.Bolj rasti naklonjena davčna struktura

Možnosti za preusmeritev davčnega bremena

Velika davčna obremenitev dela, zlasti za ranljive skupine, lahko v povezavi z nizko posredno obdavčitvijo in obdavčitvijo porabe kaže na potrebo po ponovni proučitvi strukture davčnega sistema. Literatura s področja ekonomije poudarja pomen sestave davkov za gospodarsko rast ter predlaga razvrstitev glavnih kategorij davkov glede na rast, pri čemer slednjo najmanj ovirajo davki na nepremičnine, sledijo jim davki na porabo (vključno z davki, povezanimi z okoljem) ter na koncu še davki na dohodek (fizičnih in pravnih oseb), ki najbolj zavirajo rast.

Kot je bilo že navedeno v letnem pregledu rasti iz leta 2011, bi morala večina držav članic za spodbuditev povpraševanja po delovni sili in ustvarjanje delovnih mest kot prednostno nalogo preusmeriti davčno breme s področja dela. Zlasti je zaskrbljujoče nizka stopnja aktivnosti zaposlenih z nizkimi dohodki in oseb, katerih dohodki pomenijo drugi vir prihodka v gospodinjstvu, kar odraža potrebo po ustreznih ukrepih, da bi se delo za te ranljive skupine izplačalo. Potrebne so tudi reforme davčnega sistema in sistema socialnih prejemkov, da se olajša udeležba oseb, katerih dohodki pomenijo drugi vir prihodka v gospodinjstvu, na trgu dela ter se zmanjša obseg neprijavljenega dela in odvisnost od socialnih prejemkov.

Glede na analizo iz poročila o davčnih reformah v državah članicah EU iz leta 2011( 5 ) o možnostih za bolj rasti naklonjeno davčno strukturo bi lahko nekatere države članice spodbudile gospodarsko rast s preusmeritvijo davčne strukture z obdavčitve dela (dohodnina in prispevki za socialno varnost). Nekatere države članice so pred nedavnim nekoliko preusmerile davčne obremenitve k obdavčitvi porabe, zlasti s povišanjem stopenj DDV in trošarin. Vendar pa v številnih državah članicah veliko davčno obremenitev dela še vedno spremlja razmeroma nizek delež prihodkov od porabe in drugih posrednih davkov. S povišanjem obdavčitve porabe, okoljske obdavčitve in obdavčitve nepremičnin bi se lahko zmanjšala velika davčna obremenitev dela in hkrati okrepile možnosti za rast gospodarstva. Vsa zmanjšanja davčne obremenitve dela bi bilo treba osredotočiti na nizko kvalificirane delavce in/ali prejemnike drugega prihodka v gospodinjstvu, saj se te skupine pogosto soočajo s posebej velikimi nespodbudnimi okoliščinami za delo, medtem ko je prožnost ponudbe dela glede na zaslužek pri njih razmeroma visoka.

Lahko bi se proučilo tudi prerazporeditev obdavčitve dela po ravneh prihodkov. Za spodbujanje delovne mobilnosti in učinkovitega dodeljevanja ponudbe stanovanj se lahko zahteva, da se obdavčitev nepremičnin preusmeri z davka na transakcijo na periodične davke. Razmisli se lahko tudi o povišanju okoljskih davkov, ki lahko s srednjeročnim vplivom na rast, prihodke, produktivnost in davčne prilive prispevajo k fiskalni konsolidaciji ( 6 ), vendar je treba ob tem upoštevati dejstvo, da mora njihova davčna osnova na splošno ostati dokaj skromna in da je njihov glavni cilj odprava izkrivljanj, povezanih z okoljem.

Ker se rezultati empiričnih študij nagibajo k temu, da davki od prihodkov pravnih oseb najbolj škodujejo rasti na splošno, bi si morale države članice z razmeroma visoko davčno obremenitvijo prihodkov pravnih oseb v sedanji situaciji prizadevati za to, da se izognejo povišanju stopenj davka od prihodkov pravnih oseb. Če bi se spremenil profil tveganja in donosa podjetniških odločitev, bi lahko davki na poslovne dobičke izkrivljali kopičenje kapitala in zavirali naložbe.

2.3.Razširitev davčnih osnov

Poleg zgoraj navedenih splošnih makroekonomskih izzivov za trajnost in rast je treba za izboljšanje učinkovitosti obdavčenja nameniti posebno pozornost tudi številnim bolj specifičnim izzivom, povezanim z oblikovanjem posameznih vrst davkov. To se nanaša zlasti na primere, ko so davčne osnove okrnjene zaradi neupravičenih davčnih olajšav in široke uporabe znižanih davčnih stopenj. Kot je že navedeno, bi bilo treba namesto (dodatnega) povišanja davčnih stopenj več uporabljati razširitev davčnih osnov ter tako zadostiti potrebam po konsolidaciji, ki temelji na prihodkih.

Ponovna proučitev in zmanjšanje davčnih odhodkov pri neposrednem obdavčenju

Obseg davčnih odhodkov pri posrednem obdavčenju je kazalnik za širino davčne osnove. Davčni odhodki, ki so dejansko subvencije, so odbitki, oprostitve in odstopanja od širše opredeljene davčne osnove. Medtem ko jih je mogoče upravičiti z vidika lastniškega kapitala in prerazporeditve, z odpravo negativnih zunanjih učinkov ali ustvarjanjem pozitivnih ali negativnih spodbud, pa pogosto pomenijo neutemeljene preferenčne ureditve, ki ustvarjajo gospodarska izkrivljanja in slabšajo učinkovitost davčnega sistema. Z zmanjšanjem davčnih odhodkov pri obdavčitvi prihodkov fizičnih in/ali pravnih oseb se bo razširila davčna osnova in zmanjšala zapletenost davčnega sistema. Tako bi bilo mogoče zbrati dodatne prihodke pri nespremenljivih (ali celo nižjih) davčnih stopnjah. Poleg tega lahko zmanjšanje obremenitev v zvezi z izpolnjevanjem davčnih obveznosti občutno izboljšalo poslovno okolje. To pomeni povečanje preglednosti in zmanjšanje zapletenosti davčnih zakonikov in predpisov o izpolnjevanju obveznosti, poenostavitev plačilnih postopkov, med drugim tudi z uporabo e-uprave, ter zagotovitev stabilnosti davčne zakonodaje.

Izboljšanje učinkovitosti DDV

DDV predstavlja največji delež obdavčitve porabe. Omejevanje oprostitev plačila DDV in uporaba znižanih stopenj v skladu z direktivo o DDV (2006/112/ES) bosta bistvenega pomena za razširitev davčne osnove in izboljšanje splošne davčne učinkovitosti ( 7 ). Dejanski prilivi iz naslova DDV so v številnih državah članicah precej pod ravnjo, na kateri bi se ti davki lahko pobirali, če bi bil uveden enotni davek na porabo (za povprečne vrednosti za EU/euroobmočje glej graf 2). V praksi sedanji sistem DDV še zdaleč ni enoten, saj odraža zlasti cilje socialne politike, ki bi se lahko učinkoviteje dosegli z drugimi instrumenti politik. Države članice uporabljajo zelo različne stopnje DDV, kar pomeni zelo raznolik in zapleten sistem DDV.

Razmeroma nizki prihodki iz naslova DDV so lahko tudi posledica davčnih goljufij in utaj oziroma tako imenovane „vrzeli v izpolnjevanju obveznosti“, ki je značilna zlasti za nekatere države članice. Izboljšanje učinkovitosti in skladnosti DDV, ki bi se dosegla z odpravo znižanih stopenj ter bojem proti davčnim goljufijam in utajam, bi v številnih državah članicah znatno izboljšalo pobiranje prihodkov in zmanjšalo ekonomska izkrivljanja.

2.4.Boljša oblikovanje posameznih vrst davkov

V poročilu o davčnih reformah v državah članicah EU iz leta 2011 sta opredeljeni še dve drugi vprašanji, pomembni za izboljšanje gospodarske učinkovitosti v številnih državah članicah.

Zmanjšanje davčnih ugodnosti za financiranje naložb z zadolževanjem pri obdavčitvi pravnih oseb in nepremičnin

Sistemi za obdavčitev pravnih oseb in obdavčevanje nepremičninskih naložb v državah članicah omogočajo davčne ugodnosti za financiranje naložb z zadolževanjem (debt bias).

Davčna ugodnost za financiranje naložb z zadolževanjem pri obdavčitvi pravnih oseb odraža dejstvo, da se lahko plačila obresti na dolgove pravnih oseb odbijejo od obdavčljivega dobička, medtem ko se donos lastniškega kapitala ne more. Stroški socialnega varstva, povezani s to davčno ugodnostjo, morda niso zanemarljivi. Še pomembnejše pa je, da čezmerno zadolževanje povečuje verjetnost bankrota. Nedavna finančna kriza je pokazala, da so lahko stroški prilagoditve precejšnji.

Davčna ugodnost za financiranje nepremičninskih naložb z zadolževanjem je tudi posledica davčnih olajšav za plačila obresti (ali celo plačila glavnice) hipotekarnih posojil pri dohodnini, ki pomeni spodbude za kopičenje dolga in prekomerne naložbe v nepremičnine, tj. neustrezna razporeditev virov na račun (bolj) donosne naložbe. Tovrstne davčne olajšave naj bi bile krive za dvig cen nepremičnin in učinek vzvoda zadolževanja ter s tem za nepremičninski balon. Dokazano je, da je za države, ki spodbujajo lastništvo nepremičnin z davčnimi ugodnostmi za financiranje hipotekarnih dolgov, značilno tudi višje razmerje med hipotekarnim dolgom in BDP.

Zaradi obeh vrst davčnih ugodnosti za financiranje naložb z zadolževanjem finančne odločitve gospodinjstev in podjetij v korist povečanemu učinku vzvoda temeljijo na davčnih spodbudah in ne na ekonomskih razlogih. Ta izkrivljanja povečujejo tveganja in nihanja v gospodarstvu, lahko pa tudi povečajo negativne ekonomske izide, kadar se ta tveganja uresničijo.

Razvoj okolju prijaznega obdavčenja

Glede na varčevalne ukrepe in konsolidacijo proračuna se zdi nadvse težko sprejeti ukrepe okoljske politike na odhodkovni strani proračuna. Zato je pomembno, da se pri okoljski politiki davčni okvir uporabi čim učinkoviteje. Okolju škodljive davčne subvencije bi bilo tako treba postopno ukiniti, strukturo okoljskih davkov pa ustrezno spremeniti. Posebno zaskrbljujoče so subvencije za porabo energije v obliki znižanih stopenj DDV, ugodna davčna obravnava za službene avtomobile ( 8 ) in nedosledne cene za emisije CO2 (npr. zmanjšanje implicitnih subvencij za dizelsko gorivo). Ker se uporabljajo v številnih državah članicah ( 9 ), je treba ponovno proučiti strukturo okoljskega obdavčenja, da se zagotovijo ustrezne spodbude za varstvo okolja in da se bolje upoštevajo zadevne izgube na področju socialnega varstva. Da se doseže socialno najugodnejša raven okoljskega obdavčenja, izkoristijo izkušnje držav članic, ki so pogosto uporabljale okoljsko obdavčenje, ter da se prispeva k vzpostavitvi enakih pogojev za vsa podjetja EU, bi bilo treba okrepiti usklajevanje na evropski in mednarodni ravni.

2.5.Vloga evropskega semestra in izmenjava najboljših praks

Okrepljen dialog med Komisijo in državami članicami EU lahko pripomore h kakovosti smernic o politikah v okviru evropskega semestra, državam članicam pa lahko pomaga, da te smernice pravilno uporabljajo ob ustreznem upoštevanju značilnosti posameznih držav. Tak okrepljen dialog se lahko izvaja na različnih forumih:

V okviru delovne skupine na visoki ravni za davčna vprašanja bi si morale države članice izmenjavati stališča o procesu in vsebini, da se lahko pravočasno pripravijo v prihodnost usmerjeni osnutki poročil, ki se lahko uporabijo kot načrti za prihodnje delo na področju usklajevanja davčne politike.

Komisija je v okviru skupine za davčno politiko razpravljala z državami članicami o rasti naklonjeni strukturi davkov in njihovem ocenjevanju. Razpravljala je tudi o nekaterih najboljših praksah ter se pri tem osredotočila predvsem na izkušnje pri preusmeritvi na okoljske davke. Potrebnih je še več takih izmenjav, ki bi se lahko med drugim osredotočile na vprašanja davčne uprave, da se državam članicam zagotovi pomoč pri pobiranju davkov.

V okviru Sveta za ekonomske in finančne zadeve, zlasti Odbora za ekonomsko politiko, ki mu je priključen ( 10 ), bi morale potekati tehnične razprave o horizontalnih načelih rasti naklonjenih in v trajnost usmerjenih politikah, ki bi temeljile na izkušnjah posameznih držav, da se dodatno okrepi metodološka in analitična osnova usmerjanja davčne politike.

Pri tem bodo pomembne tudi dobre in zanesljive informacije, ki so potrebne za analiziranje, vrednotenje in primerjavo preteklih in prihodnjih davčnih reform ter za lažjo izmenjavo dobrih praks. Izmenjava dobrih praks bi se lahko okrepila (i) z nadaljnjim razvojem spletnega portala Evropske komisije ( 11 ) v zvezi z glavnimi značilnostmi davčnih reform posameznih držav, vključno z oceno njihove učinkovitosti, ter (ii) z določitvijo okvirnih ciljev, kadar je to potrebno.

3.davčno usklajevanje in zakonodaja EU

Usklajevanje v okviru EU ali zakonodaje EU, katere sprejetje se lahko šteje za nujno na področjih, ki so posebej pomembna za dobro delovanje notranjega trga, lahko dopolni prizadevanja držav članic za oblikovanje bolj rasti naklonjenih davčnih sistemov in izboljšanje učinkovitosti pobiranja davkov.

Davčno usklajevanje in zakonodaja EU sta posebej pomembna za reševanje treh vrst vprašanj. Prvič, davčno usklajevanje lahko prispeva k odpravi ovir za enotni trg in s tem k vzpostavitvi enakih konkurenčnih pogojev za podjetja in posameznike. Tako lahko z usklajenimi davčnimi ukrepi odpravimo dvojno obdavčenje ter druge davčne ukrepe, ki pomenijo čezmejne ovire za notranji trg in naložbe v EU. Drugič, davčno usklajevanje ima lahko tudi pomembno vlogo pri omejevanju in preprečevanju neobdavčenja ter zlorab, saj tovrstne dejavnosti ogrožajo poštenost in učinkovito povezovanje davčnih sistemov držav članic. To pa posledično lahko pomeni večje izpolnjevanje davčnih obveznosti in zelo potrebne dodatne prihodke za nacionalne proračune. Tretjič, usklajevanje lahko pripomore k preprečevanju škodljive davčne konkurence in posledičnega izravnavanja navzdol, ki zmanjšujeta zmogljivost držav članic za obdavčitev gibljivih osnov in jih silita k dvigovanju prihodkov iz najmanj gibljive osnove, kot je obdavčitev dela, zlasti za nizko kvalificirane delavce. To bo verjetno povzročilo pomembna izkrivljanja v smislu nespodbudnih okoliščin za delo in višjih stroškov dela za delodajalce. Z usklajenostjo bi lahko države članice dobile koristne možnosti za oblikovanje boljše strukture svojih davčnih politik.

Komisija je pripravila več zakonodajnih predlogov (glej okvir 1), ki bi, če bi bili izvedeni, izboljšali enotni trg in davčne sisteme držav članic.

Okvir 1: Zadevni predlogi Evropske komisije Pregled Direktive o obdavčitvi energije je namenjen prilagoditvi mehanizmov notranjega trga iz veljavne direktive na nove okoljske zahteve. Njeno sprejetje bi državam članicam omogočilo, da preoblikujejo svoje splošne davčne strukture in tako morda omogočijo preusmeritev na bolj rasti naklonjeno obdavčenje. Cilj predloga za skupno konsolidirano davčno osnovo za pravne osebe je podjetjem olajšati izvajanje čezmejnih dejavnosti z enim samim sklopom pravil za izračunavanje davčne osnove podjetja ali skupine ter z določitvijo sistema „vse na enem mestu“ za izpolnjevanje obrazcev za davčno napoved. Podjetja, ki bi se odločila za ta sistem, bi znatno zmanjšala stroške izpolnjevanja davčnih obveznosti, ki so trenutno visoki zaradi soobstoja različnih sistemov v posameznih državah. Sistem bi lahko tudi okrepil davčno preglednost v EU. Skupna konsolidirana davčna osnova za pravne osebe ne zajema uskladitve nacionalnih davčnih stopenj in bi se lahko uporabljala na prihodkovno nevtralen način. Lahko bi prispevala h konkurenčnosti evropskih podjetij. Predlog za skupni sistem davka na finančne transakcije, ki je bil nedavno objavljen, bi zagotovil ustrezno delovanje notranjega trga na zadevnem področju in ustvaril znatne dodatne davčne prihodke iz finančnega sektorja, ki bi prispevali k povečanju javnih financ. Pregled direktive o prihrankih bi razširil njeno področje uporabe in zagotovil širšo davčno pokritost plačil obresti. Proučuje se tudi možnost ponovnih pogajanj o obstoječih ureditvah na področju prihrankov s tretjimi državami skladno s spremembami navedene direktive. Namen vseh štirih predlogov, o katerih trenutno potekajo razprave na Svetu, je ustvariti enake konkurenčne pogoje za podjetja v Evropi, izboljšati delovanje davčnega sistema, obenem pa zmanjšati možnosti za škodljive davčne prakse ter davčne utaje in goljufije. Države članice bi morale proučiti preoblikovanje direktive o DDV, kakor je bilo predstavljeno v zeleni knjigi in kakor bo predstavljeno v prihodnjem sporočilu o prihodnosti DDV, da se posodobijo in izboljšajo sedanji sistemi ter da se izpopolni notranji trg.

3.1.Škodljive davčne prakse in dobro poslovno okolje

Škodljiva davčna konkurenca se lahko obravnava le z mednarodnim sodelovanjem znotraj in tudi zunaj EU. Kodeks ravnanja glede obdavčenja pravnih oseb, ki je instrument mehkega prava in zato ne zagotavlja pravno izvršljivega sklopa pravil, je bil bistvenega pomena pri odpravi številnih škodljivih davčnih ukrepov.

Skupina za kodeks ravnanja je pred kratkim začela proučevati bolj horizontalna vprašanja. Kot primer lahko navedemo spodbujanje načel kodeksa v tretjih državah. Komisija je lani na povabilo Sveta začela pogajanja s Švico in Lihtenštajnom o uporabi načel in meril kodeksa v teh državah. Drugo vprašanje, katerega namen je omejevanje izogibanja plačevanju davkov in davčnih utaj, zadeva usklajenost ukrepov za preprečevanje zlorab.

Poleg tega Komisija meni, da postaja načrtovanje davkov na ravni podjetij v zadnjih 15 letih vse bolj dovršeno, nekatera podjetja namreč ne izkoriščajo ugodnosti preferenčne davčne ureditve ene države, kar bi bila preprosta rešitev, ampak se odločajo za zapletene davčne rešitve, pri katerih se davčne ugodnosti dosežejo v okviru nepopolne usklajenosti davčnih sistemov dveh ali več držav. Taki pojavi so sprožili razprave o sedanji in prihodnji vlogi skupine za kodeks ravnanja. K učinkovitosti skupine za kodeks ravnanja bi znatno pripomogla nov zagon in okrepitev njenih pooblastil. Pri tem bi bilo treba prednostno obravnavati okrepitev skupnih prizadevanj za preprečevanje škodljivih davčnih praks. Delo skupine za kodeks ravnanja bi bilo treba razširiti zlasti za zagotovitev, da zaradi neujemanj med davčnimi sistemi ne pride do škodljivih rezultatov za davčne uprave ali podjetja. Neujemanja so lahko predvsem razlog za dvojno neobdavčenje, ki lahko zmanjša davčne prihodke držav članic in omogoči neupravičene prednosti za nekatera podjetja. V sedanjih težkih časih se je treba spopasti s tovrstnimi vrzelmi, ki tudi škodujejo duhu enotnega trga. Če rezultatov ne bo mogoče doseči do leta 2012, bo Komisija za obravnavo teh pomembnih vprašanj izkoristila svojo pravico do oblikovanja pobud.

Poleg preprečevanja škodljivih davčnih praks je davčno sodelovanje namenjeno odstranitvi obstoječih davčnih ovir, ki gospodarskim subjektom še vedno preprečujejo, da bi izkoriščali ugodnosti, ki jih lahko ponuja enotni trg. Dvojno obdavčenje je opredeljeno kot ena najbolj škodljivih še obstoječih ovir za enotni trg. Dvojno obdavčenje ima številne oblike in prizadevanja za obravnavanje njegovih različnih elementov že potekajo. Komisija je na primer ustanovila forum strokovnjakov, ki iščejo rešitev za probleme transfernih cen. Poleg tega proučuje obseg problemov dvojnega obdavčenja za sklade tveganega kapitala, da se najdejo rešitve, ki bi lahko zagotavljale dragocen vir financiranja MSP. Komisija, ki je zavezana reševanju preostalih težav, je sprejela sporočilo o dvojnem obdavčenju, v katerem je poudarila področja, na katerih so glavne težave EU, povezane z dvojnim obdavčenjem, ter predstavila dejanske ukrepe, ki jih bo sprejela za njihovo odpravo. Pri tem si prizadeva za odpravo resničnih ovir, da se zagotovi še konkurenčnejše gospodarstvo in da bo v EU še laže investirati in poslovati ( 12 ).Ena od možnosti, ki se proučujejo, je zavezujoč mehanizem za reševanje sporov, s katerim bi bilo na celovit način odpravljeno dvojno obdavčenje v EU. 

Nadaljnje povezovanje trga in odprava izkrivljanj v EU se lahko dosežeta tudi z izvedbo pobud, kot je predlog za skupno konsolidirano davčno osnovo za pravne osebe. Ta sistem bi zadevnim podjetjem ponudil možnost izbire skupnega sistema, pri čemer bi se izognila pomembnim davčnim oviram za čezmejne dejavnosti. Poleg tega sprejetje direktive o obdavčitvi energije, ki obravnava pomanjkljivosti veljavne direktive, ne bi le prispevalo k doseganju enakih pogojev za vse v EU, ampak bi tudi omogočilo preusmeritev k bolj rasti naklonjenemu obdavčenju. 

3.2.Boj proti davčnim goljufijam in utajam

Številne države članice si prizadevajo za sprejetje ukrepov politik, usmerjenih v pobude, za zmanjšanje davčnih vrzeli z izboljšanjem učinkovitosti pobiranja davkov in z uspešnejšim preprečevanjem davčnih utaj. Prvič, kakovost administrativnega upravljanja in boljše razumevanje ravnanja davkoplačevalcev sta ključna za doseganje čim večje splošne uspešnosti davčnega sistema in zmanjšanje stroškov davčne uprave. Drugič, učinkovitost dejavnosti izvrševanja bo odvisna od dejanskih (človeških in IT) virov, namenjenih odkrivanju kršitev pravil, ter kazni, povezanih z kršenjem pravil, in nadzora učinkovitosti procesa izvrševanja. O vprašanju dobrega upravljanja na davčnem področju so potekale razprave v okviru skupine za davčno politiko in delovne skupine na visoki ravni za davčna vprašanja pri Svetu. Na njih se je skušalo najti rešitve, kako izboljšati preglednost, izmenjavo informacij in pošteno davčno konkurenco.

Na ravni EU je bilo na tem področju že marsikaj storjenega, zlasti v okviru uporabe določb upravnega sodelovanja, ki zajemajo vsa področja obdavčenja. Države članice bi morale v EU kar najbolje izkoristiti obstoječa orodja za boj proti davčnim goljufijam. V praksi lahko te dejavnosti podpira program Fiscalis ( 13 ), zlasti v okviru skupnega ukrepanja za podporo sodelovanja med državami članicami.

Kar zadeva EU, države članice trenutno proučujejo spremembo direktive o prihrankih, da bi razširile njeno področje uporabe in bolje zagotovile obdavčitev plačil obresti, ki se zagotavlja prek posrednih neobdavčenih struktur. Proučujejo tudi možnost ponovnih pogajanj o obstoječih ureditvah na področju prihrankov s tretjimi državami skladno s spremembami navedene direktive. Svet bi moral dokončati svoje delo v zvezi z direktivo o davkih na prihranke in hitro odobriti pooblastila za pogajanja, ki bodo Komisiji omogočila, da začne razprave na tem področju s tretjimi državami.

Zunaj EU pa bi morala pogajanja o sporazumih EU s tretjimi državami, kot so sporazumi o partnerstvu in sodelovanju ter sporazumi o gospodarskem partnerstvu, pomeniti priložnost, da se tretje države zvežejo izvajanju načel dobrega upravljanja in davčnih zadev. V skupni pristop je treba vključiti tudi pobude za zaščito držav članic pred jurisdikcijami, ki ne sodelujejo. Začela so se nadaljnja prizadevanja na področju dobrega upravljanja in davčnih zadev na mednarodnih forumih, kot sta Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in skupina G-20. Da se ohrani tehtnost pritiska na jurisdikcije, ki ne sodelujejo, bi bilo treba okrepiti raven usklajenosti med pristopi držav članic. To bi lahko vključevalo skupno uporabo protiukrepov zoper te jurisdikcije. Ta uskladitev ukrepov in večja usklajenost med stališči držav članic na mednarodnih forumih sta bistvena za boj proti goljufijam.

Komisija je v svojem nedavnem sporočilu z naslovom „Oblikovanje kazenskopravne politike EU: zagotavljanje učinkovitega izvajanja politik EU s pomočjo kazenskega prava“ poudarila pomen kazenskega prava za zagotovitev učinkovitega izvajanja politik EU. Meni, da bi bilo ukrepanje v tem okviru korak naprej v boju proti davčnim goljufijam, zlasti tistim s čezmejno razsežnostjo. Zato bo proučila, kako bi se lahko okvir, določen v njeni nedavni pobudi glede kazenskega prava, uporabil za oblikovanje okrepljenih ukrepov proti davčnim goljufijam.

4.Sklepne ugotovitve

Davčno usklajevanje in izmenjava najboljših praks pomembno prispevata k prizadevanjem za rast in konsolidacijo, zlasti v sedenjih gospodarskih razmerah, ko je pomembna kakovost prihodkov in ko mora več držav članic razmisliti o sprejetju ukrepov za povečanje prihodkov. Države članice lahko številne davčne reforme, ki spodbujajo rast, izvedejo same. Okrepljen dialog med državami članicami EU pa je lahko koristen pri izvajanju nacionalnih strategij na področju davčne politike, na primer kadar zaradi tega pride do izmenjave dobrih praks ali odprave neujemanj med nacionalnimi sistemi. Poleg tega sodelovanje med državami članicami in zakonodaja EU koristi nekaterim reformam, saj lahko čezmejni posredni učinek omeji zmogljivost obdavčenja posamezne države članice.

Evropski semester skupaj z različnimi forumi EU omogoča proučitev reform davčne politike v državah članicah, da se podpreta gospodarska rast in vzdržnost javnih financ, obenem pa vzpostavi integrirano usklajevanje gospodarskih politik v EU. Okrepljen dialog med državami članicami in s Komisijo, vključno z izmenjavo najboljših praks, lahko pripomore k analitični kakovosti strateškega svetovanja v okviru evropskega semestra ob ustreznem upoštevanju značilnosti posameznih držav. Lahko bi bil in tudi moral bi biti del obstoječih forumov EU, vključno z delovno skupino na visoki ravni za davčna vprašanja pri Svetu, skupino za davčno politiko in mrežo ECOFIN, zlasti z Odborom za ekonomsko politiko.

Usklajeno ukrepanje na ravni EU in pravne pobude EU naj bi zagotovili, da različni davčni sistemi postanejo bolj združljivi z enotnim trgom, ter omejili negativen učinek prelivanja nacionalnih davčnih politik. Poleg tega podpirajo prizadevanja držav članic za vzpostavitev bolj rasti naklonjenih davčnih sistemov ter prispevajo k odpravi znatnih ovir za enotni trg. Zakonodajne pobude EU so bile sprejete na področjih, ki so posebej pomembna za dobro delovanje enotnega trga, kot so obdavčitev prihrankov, energije in prihodkov pravnih oseb. Da se poveča gospodarska učinkovitost in izpopolni enotni trg, je Svet pozvan, naj hitro finalizira te predloge. Poleg tega si prihodnost sistema DDV glede na svojo vlogo pri pravilnem delovanju enotnega trga zasluži posebno pozornost. Boj proti davčnim oazam in dvojnemu obdavčenju ostajata ključna izziva, ki zahtevata uporabo sedanjih in novih instrumentov.

(1) ()Pakt za evro, ki je bil pozneje, da bi se mu lahko prostovoljno pridružile tudi države članice zunaj euroobmočja, preimenovan v Pakt „evro plus“, so 11. marca 2011 ustanovili voditelji vlad in držav euroobmočja, 24. in 25. marca 2011 pa ga je potrdil tudi Evropski svet. V Paktu je navedeno: „Pragmatična uskladitev davčnih politik je nujna za temeljitejše usklajevanje gospodarskih politik v euroobmočju, s čimer bi izboljšali fiskalno konsolidacijo in gospodarsko rast. V zvezi s tem se države članice zavezujejo, da bodo sodelovale v strukturiranih razpravah o vprašanjih s področja davčne politike, predvsem zato, da bi si izmenjale najboljše prakse, se izognile škodljivim praksam in oblikovale predloge za boj proti davčnim goljufijam in utajam.“

(2) ()Potreba po okrepitvi evropskega semestra za usklajevanje ekonomskih politik, da bi se okrepil nadzor nad ekonomskimi in fiskalnimi politikami, tudi z vključevanjem pakta „evro plus“ v postopke semestra, je bila opredeljena v sporočilu Komisije z naslovom Pot do stabilnosti in rasti, COM(2011) 669 konč.

(3) ()Monti, M. (2010), Nova strategija za enotni trg.

(4) ()European Economy 5/2011 in Taxation Papers št. 28.

(5) ()Prav tam.

(6) ()Po gospodarski krizi so številne države v svoje strategije za fiskalno konsolidacijo uvedle višje davke, povezane z okoljem. Tipičen primer za to je Irska, pri kateri so višji davki na gorivo, uvedba davka na CO2 v višini 15 EUR na tono (ki naj bi se do leta 2014 podvojil in znašal 30 EUR na tono) in dajatve za porabo vode ključni elementi zadnjih proračunov.

(7) ()Za razliko od znižanih stopenj DDV je večina oprostitev za države članice obvezna in določena v direktivi o DDV.

(8) ()Po ocenah Komisije naj bi zaradi davčnih ugodnosti za službene avtomobile neposredne izgube prihodkov znašale skoraj 0,5 % BDP EU (54 milijarde EUR), izgube na področju socialnega varstva pa naj bi bile prav tako precejšnje, saj naj bi znašale 0,1–0,3 % BDP EU (12–37 milijard EUR).

(9) ()Evropska komisija 2011, Tax reforms in EU Member States 2011 (Davčne reforme v državah članicah EU 2011).

(10) ()Odbor je bil ustanovljen s sklepom Sveta iz leta 1974 za svetovanje in pomoč pri delu Sveta za ekonomske in finančne zadeve in Komisije. Ključne dejavnosti Odbora so osredotočene na dva medsebojno povezana stebra, in sicer: i) steber ekonomske politike, ki se nanaša zlasti na strategijo Evropa 2020, ii) steber javnih financ, pri katerem ima Odbor za ekonomsko politiko posebne odgovornosti v zvezi s kakovostjo in trajnostjo. Odbor se glede na trenutne gospodarske razmere osredotoča na rast in delovna mesta, zlasti na reforme za krepitev konkurenčnosti in zmogljivosti prilagajanja, pa tudi na zagotavljanje vzdržnosti javnih financ. 

(11) ()Baza podatkov o davčnih reformah.

(12) ()Evropska komisija (2011), COM(2011) 712.

(13) ()Program Fiscalis znatno prispeva k davčni usklajenosti med državami članicami, saj zagotavlja okvir za sodelovanje med nacionalnimi davčnimi upravami in dodatno krepi sodelovanje med obstoječimi nacionalnimi davčnimi sistemi. Predlagani program FISCUS 2020 naj bi zagotovil, da bodo nacionalne davčne uprave učinkoviteje in uspešneje obravnavale čezmejne transakcije. Tako se bodo lahko uspešneje borile proti davčnim goljufijam in povečale davčne prilive.