1. Za odločnejši odziv Evrope na izzive, ki jih predstavljajo droge

Prepovedane droge[1] resno ogrožajo zdravje in varnost posameznikov in družb v EU. Problem, ki ga ima Evropa z drogami, se hitro spreminja. Nove in škodljive psihoaktivne snovi[2] se pojavljajo hitreje kot kdaj koli prej. Preprodajalci drog spreminjajo poti in načine, ki jih uporabljajo za tihotapljenje ali pranje dobičkov od nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami.

Problem drog prizadene predvsem mlade ljudi. Uporaba drog je med najpogostejšimi razlogi zdravstvenih težav mladih in je pri mladih Evropejcih eden najpomembnejših razlogov smrti, ki bi se jo dalo preprečiti. Raziskava Eurobarometer 2011 „Odnos mladih do drog“[3] kaže, da si lahko mladi brez težav priskrbijo celo najnevarnejše droge v 24 urah. Iz statistik je razvidno, da v Evropi vsako uro zaradi prevelikega odmerka droge umre ena oseba[4]. Uporaba interneta za prodajo novih drog in hitra izmenjava informacij o novih drogah prek socialnih omrežij pomenita nove izzive za sedanje politike nadzora nad drogami in tradicionalne preventivne metode.

Za reševanje problema drog je treba storiti več. Ukrepati je treba na tistih področjih, kjer bo učinek največji, in pri tem v celoti upoštevati načelo subsidiarnosti. EU bi morala svoje ukrepe usmerjati tja, kjer bo njihova dodana vrednost največja. Države članice brez učinkovitega sodelovanja ne morejo zajeziti širjenja drog: po notranjem trgu se blago premika brez omejitev, tako pa je tudi s kriminalom. Če ena država članica prepove novo psihoaktivno snov, trgovci svoje dejavnosti preselijo v države z manj strogimi zakoni. Neusklajena poostritev nadzora lahko preprodajalce prisili, da proizvodnjo drog preselijo v sosednje države ali spremenijo poti, po katerih poteka promet s prepovedanimi drogami, vendar pa ti ukrepi tega prometa ne morejo trajno prekiniti.

V zadnjih 15 letih je Evropska komisija v okviru Strategije EU na področju drog (2005–2012)[5] pomagala pri razvoju obsežnega in uravnoteženega odziva EU na droge. Glavna pravna instrumenta EU na področju politike proti drogam sta instrument o prepovedanem prometu z drogami[6] iz leta 2004 in instrument o pojavu novih drog (novih psihoaktivnih snovi)[7] iz leta 2005. Vendar so se v zadnjih nekaj letih pojavili novi izzivi: novi načini prometa s prepovedanimi drogami in kemikalijami, ki se uporabljajo za njihovo proizvodnjo (predhodne sestavine za prepovedane droge), hitro pojavljanje novih drog in inovativne poti za distribucijo teh novih snovi.

V stockholmskem akcijskem načrtu za obdobje 2010–2014[8] se je Evropska komisija zavezala, da bo sprejela ukrepe za boljšo zaščito pred hujšimi oblikami kriminala in organiziranim kriminalom. Zdaj ko velja Lizbonska pogodba, se mora Evropa na problem drog odzvati energično in odločno, obravnavati pa mora tako povpraševanje po drogah kot tudi njihovo ponudbo. Novo zakonodajo, ki vključuje Evropski parlament, izvajajo pa jo države članice, bo nadzorovala Evropska komisija, nazadnje pa tudi Sodišče Evropske unije.

Komisija se je zavezala, da bo evropski politiki proti drogam dala nov zagon. V svojem predlogu Proračun za strategijo Evropa 2020[9] je Komisija navedla, da bo zagotovila finančno podporo za odziv na prihodnje izzive, ki jih predstavljajo droge. Proračun EU bi se moral osredotočati na financiranje ukrepov z očitno dodano vrednostjo, in sicer: reševanje problema novih drog, razvijanje inovativnih praks za preprečevanje ali zdravljenje ter čezmejno sodelovanje pri kazenskem pregonu in usposabljanju.

2. Trgovina z drogami

Trg s prepovedanimi drogami se ves čas spreminja, da se izogne nadzoru in zasegom[10]. Nove tehnologije pomagajo pri razvijanju inovativnih načinov tihotapljenja v Evropsko unijo in znotraj nje. Preprodajalci uporabljajo napredne tehnike za prikrivanje drog, tekoči kokain na primer primešajo trgovskemu blagu (oblačilom, tekočinam, plastiki) in ga v laboratorijih v Evropi pretvorijo v kokain v prahu, ali pa drogi odvzamejo vonj. Proizvodnjo in skladišča nadzorujejo na daljavo. Za boljšo zaščito preprodajalci razširijo svoje posle na več drog (tihotapijo več različnih drog ali nedovoljenih poživil, ki škodujejo zdravju športnikov) in se ukvarjajo z več nedovoljenimi dejavnostmi.

Kriminalne mreže pogosto spremenijo poti, po katerih poteka promet s prepovedanimi drogami, da se izognejo kontrolam. Vedno večji pomen zahodnoafriške poti za tihotapljenje kokaina iz Latinske Amerike v Evropo dokazuje, da so se mreže zmožne izogniti kontrolam na atlantski obali, in kaže potrebo po učinkovitem evropskem sistemu nadzorovanja meja.

Namen evropskega pakta o mednarodnem tihotapljenju drog, ki ga je Svet sprejel 3. junija 2010[11], in evropskega pakta proti sintetičnim drogam, ki ga je začelo pripravljati poljsko predsedstvo, je izboljšati sodelovanje med različnimi pobudami za poostritev nadzora na področju prometa s prepovedanimi drogami[12].

Promet s prepovedanimi drogami je eden največjih čezmejnih izzivov na področju kazenskega pregona v EU. Od leta 2004 je Eurojust od vseh vrst kriminala obravnaval največ primerov prometa s prepovedanimi drogami. V tem obdobju se je število zadev prometa s prepovedanimi drogami več kot potrojilo, s 77 na 254[13], leta 2011 pa se ta trend še nadaljuje. Leta 2010 je bila približno tretjina operativne podpore, ki jo Europol zagotavlja nacionalnim organom pregona, povezana z nedovoljenim prometom s prepovedanimi drogami[14]. Eurojust in Europol vedno bolj pomagata pri usklajevanju čezmejnih preiskav znotraj EU in tudi s tretjimi državami.

Lizbonska pogodba promet s prepovedanimi drogami opredeljuje kot eno od „posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami“, zaradi česar je treba sprejeti direktive o določitvi minimalnih pravil glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij[15]. To je velik korak naprej, ki bo EU omogočil, da se bo odločneje odzvala, bolj pa bodo sodelovali tudi Evropski parlament in nacionalni parlamenti.

Obstoječa zakonodaja EU o prometu s prepovedanimi drogami, zlasti Okvirni sklep 2004/757/PNZ, ki določa opredelitev EU za kazniva dejanja, povezana s prometom s prepovedanimi drogami, in minimalna pravila o sankcijah, je pomemben prvi korak, da se zagotovi evropski pristop, a ima tudi svoje slabosti. Ocena Komisije o izvajanju Okvirnega sklepa[16] je pokazala, da so se s tem instrumentom nacionalni ukrepi za boj proti prometu s prepovedanimi drogami uskladili v zelo majhni meri. Ni dovolj prispeval k lažjemu pravosodnemu sodelovanju v zadevah prometa s prepovedanimi drogami.

V večini držav članic na primer promet s predhodnimi sestavinami za prepovedane droge neposredno pokriva kazensko pravo zadevne države. Vendar se v nekaterih državah članicah obravnava samo kot kaznivo dejanje pomoči ali podpore pri prometu s prepovedanimi drogami. Zato sodstvo pri učinkovitem preganjanju tega kaznivega dejanja lahko naleti na ovire. Podobno so nezadostne določbe Okvirnega sklepa v zvezi z oteževalnimi okoliščinami (ki opravičujejo visoke kazni za kazniva dejanja): ne vključujejo vseh oteževalnih okoliščin[17], naštetih v prejšnjih instrumentih EU ali ZN.

Skupna minimalna pravila so za vzpostavitev stopnje zaupanja, ki je potrebna za okrepitev sodelovanja med pravosodnimi organi držav članic, ključna. Začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe zdaj omogoča pravno in politično okrepitev tega pomembnega pravnega instrumenta.

Komisija bo predlagala novo zakonodajo EU, da se zagotovi učinkovitejše približevanje kaznivih dejanj prometa s prepovedanimi drogami in s tem povezanih sankcij po vsej EU. Novi predlog bi:

(1)        bil usmerjen v boj proti čezmejnemu prometu s prepovedanimi drogami in mrežam organiziranega kriminala, in sicer z opredelitvijo minimalnih skupnih oteževalnih ali olajševalnih okoliščin;

(2)        izboljšal opredelitev kaznivih dejanj in sankcij, po možnosti s podrobnejšo razčlenitvijo sankcij;

(3)        za države članice vpeljal strožje obveznosti poročanja o izvajanju in vplivih zakonodaje.

Poleg velikih zmogljivosti zbiranja podatkov o povpraševanju je boljše zbiranje podatkov o ponudbi drog bistveno za ocenjevanje razvoja trga z drogami. Zaradi pomanjkanja kazalnikov je težko vrednotiti ta razvoj, oceniti breme, ki ga z drogo povezan kriminal pomeni za družbo, ter oceniti vpliv in učinkovitost zmanjševanja ponudbe drog.

Na podlagi strokovnega tehničnega znanja, ki ga je razvil Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami (EMCDDA), bo Komisija v sodelovanju z Europolom predstavila ključne kazalnike za spremljanje trgov z drogami, z drogo povezanega kriminala in zmanjševanja ponudbe drog. Ti bi morali prispevati k izboljšanju učinkovitosti odziva na področju ponudbe drog.

3. Predhodne sestavine za prepovedane droge

Promet s kemikalijami, ki se uporabljajo za proizvodnjo prepovedanih drog, je velik problem. Za predelavo surovega opija v heroin je na primer potrebna precejšnja količina predhodnih sestavin. Te kemijske snovi se uporabljajo v različnih zakonitih dejavnostih, a se jih da iz zakonite trgovine preusmeriti v proizvodnjo prepovedanih drog. Z njimi se tihotapi znotraj EU ter med EU in različnimi regijami sveta. Dvostranski sporazumi med EU in trgovinskimi partnerji o nadzoru nad predhodnimi sestavinami za prepovedane droge so trdna podlaga za usklajevanje politik in izmenjavo informacij o prometu s predhodnimi sestavinami za prepovedane droge. EU je že podpisala takšne sporazume s Turčijo, Mehiko, Čilom, Združenimi državami Amerike, Kitajsko in državami v andski regiji.

Da bi se izognili nadzoru, preprodajalci spreminjajo načine proizvodnje, predhodne sestavine spreminjajo v različne snovi (pred-predhodne sestavine), iz katerih te predhodne sestavine pozneje spet pridobijo, ali pa jih pridobivajo iz farmacevtskih pripravkov.

Kakršni koli ukrepi za preprečevanje preusmerjanja predhodnih sestavin za prepovedane droge morajo biti uravnoteženi, da se zagotovi učinkovit nadzor nad preusmerjanjem, ne da bi se ovirala zakonita trgovina s temi snovmi. Dobro sodelovanje med organi – vključno z Evropsko agencijo za zdravila, nacionalnimi zdravstvenimi organi in organi za zdravila ter gospodarskimi akterji – je ključno.

Komisija je v oceni[18] izvajanja zakonodaje EU na področju spremljanja in nadzora trgovine s predhodnimi sestavinami za prepovedane droge[19] podala nekaj priporočil, med drugim: krepitev izvajanja obstoječih predpisov in možna uvedba strožje ureditve za določene kemikalije (kot je bistvena predhodna sestavina za proizvodnjo heroina: anhidrid ocetne kisline) in zagotavljanje ustreznega nadzora nad farmacevtskimi pripravki, ki vsebujejo snovi, ki se uporabljajo pri proizvodnji metamfetamina.

Komisija proučuje, kako bi lahko zaostrila predpise EU o nadzoru nad proizvodnjo predhodnih sestavin za prepovedane droge, ki vključujejo različne kategorije snovi in reakcijskih agentov, ki se pogosto uporabljajo pri izdelavi narkotičnih drog ali psihoaktivnih snovi, in prometom z njimi ter zagotovila učinkovito in enotno izvajanje teh predpisov. Trenutno ocenjuje učinek različnih možnosti politik z namenom predložiti zakonodajne predloge, da bi povečali učinkovitost predpisov za preprečevanje nedovoljenega preusmerjanja, hkrati pa omogočali zakonito trgovino s predhodnimi sestavinami brez pretiranih upravnih bremen. Posebna pozornost se bo namenila anhidridu ocetne kisline, ki je predhodna sestavina za heroin, in farmacevtskim pripravkom, ki vsebujejo efedrin in pseudoefedrin, ki se uporabljata za proizvodnjo metamfetamina.

Komisija bo sprejela ukrepe za okrepitev mednarodnega sodelovanja proti preusmerjanju predhodnih sestavin za prepovedane droge. Z Rusijo se pogaja o sporazumu o predhodnih sestavinah za prepovedane droge. Cilj je, da se sporazum zaradi nujnosti podpiše v prihodnjih mesecih. Komisija bo, skupaj z državami članicami, okrepila sodelovanje z državami Latinske Amerike in še naprej sodelovala s Kitajsko; z njimi je EU takšne sporazume že sklenila.

4. Zaplemba in odvzem premoženja, pridobljenega s kaznivimi dejanji

Glavni motiv čezmejnega organiziranega kriminala je finančni dobiček. Poskus preprečevanja organiziranega kriminala in boja proti njemu, vključno s prometom s prepovedanimi drogami, je lahko učinkovit samo, če je osredotočen na sledenje, zamrznitev, zaseg in zaplembo premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivim dejanjem. Skupine organiziranega kriminala za pridobivanje premoženja v različnih državah članicah vedno bolj izkoriščajo prednosti, ki jim jih daje Evropa brez notranjih meja, premoženje pa pogosto skrivajo v tretjih državah. Spreminjajo tudi tehnike pranja denarja.

Sledenje, zamrznitev in zaplemba premoženja kriminalnih mrež je velik izziv. EU je sprejela pet zakonodajnih instrumentov (okvirnih sklepov)[20], da bi trgovcem z drogami preprečila uživanje zaslužkov. Ti instrumenti niso bili dovolj učinkoviti. Zlasti javnim organom niso omogočili zaplembe velike količine blaga. Delujoča mreža uradov za odvzem premoženjske koristi v Evropi je odločilna za zmanjšanje finančne moči kriminalnih mrež in učinkovito preganjanje njihove nedovoljene premoženjske koristi.

Komisija bo predlagala novo, strožjo zakonodajo EU o zaplembi in odvzemu premoženja, pridobljenega s kaznivimi dejanji, ter o vzajemnem priznavanju nalogov za zamrznitev in zaplembo. Cilj je zagotoviti učinkovit zaseg premoženjskih koristi od kaznivih dejanj in preprečiti njihovo vlaganje v zakonito gospodarstvo ali uporabo za druga kazniva dejanja. Načrtovani zakonodajni paket o zaplembi in odvzemu premoženja bo pokrival tudi promet z prepovedanimi drogami. Njegov cilj je doseči uskladitev minimalnih pravil in okrepiti medsebojno zaupanje pravosodnih organov.

Komisija bo ponovno pregledala tretjo direktivo proti pranju denarja, da se še bolj okrepi zaščita EU pred pranjem denarja, ustvarjenega s kaznivimi dejanji, vključno s prometom s prepovedanimi drogami.

5. Nove psihoaktivne snovi

V preteklih letih so se nove psihoaktivne snovi, ki so podobne prepovedanim drogam, pogosto pojavljale v EU. Od leta 2005 so države članice prek sistema EU za zgodnje opozarjanje[21] poročale o 115 novih psihoaktivnih snoveh. Naprodaj so v „specializiranih“ trgovinah ali na internetu, nekatere pa so na voljo pri nezakonitih prodajalcih prepovedanih drog. Da se obide nacionalna zakonodaja, je na teh drogah pogosto oznaka, da „niso namenjene za ljudi“. Hitrost, s katero se pojavljajo na trgu, je velik izziv za zmogljivost organov, da se ustrezno odzovejo.

Leta 2010 je bilo prijavljeno rekordno število novih snovi (41), kar je približno tretjina vseh snovi, ki so se pojavile od leta 2005. Za dve snovi, BZP in mefedron[22], je bila na ravni EU izvedena ocena tveganja, po kateri je Svet na podlagi predloga Komisije zanju uvedel ukrepe nadzora in kazenske sankcije. Na podlagi tega morajo države članice ti dve snovi uvrstiti med prepovedane droge ter uvesti ukrepe nadzora in kazenske sankcije v okviru svoje zakonodaje in v skladu s konvencijami ZN.

Raziskava Eurobarometer 2011[23] je pokazala, da je 5 % vprašanih mladih po Evropi uživalo nove psihoaktivne snovi. Cena teh snovi (ki je nižja od cene prepovedanih drog) in dejstvo, da „niso prepovedane“ – zaradi česar so lahko dostopne – bi lahko razložila njihovo hitro širjenje v številnih državah članicah. Vendar pa njihova toksičnost in potencial za odvisnost lahko povzročita primerljiva zdravstvena tveganja kot prepovedane droge.

Komisija še naprej tesno sodeluje z agencijami EU, da bi se izboljšalo razumevanje tega problema in našle učinkovitejše rešitve zanj, tudi na področju preprečevanja. Sedanja zakonodaja EU je neustrezna za odgovor na ta izziv. Komisija je v oceni delovanja Sklepa Sveta 2005/387/PNZ[24] o izmenjavi podatkov, oceni tveganja in nadzoru nad novimi psihoaktivnimi snovmi ugotovila, da ima tri glavne pomanjkljivosti:

· ne more se spoprijeti s hitro naraščajočim številom novih psihoaktivnih snovi, ker snovi obravnava posamezno, postopek pa je dolgotrajen,

· ne omogoča preventivnih ukrepov: snovi, za katere se uvedejo ukrepi nadzora, namreč hitro nadomestijo nove snovi s podobnimi učinki,

· možnosti za regulativne ukrepe in ukrepe nadzora so nezadostne.

Komisija bo predlagala strožjo zakonodajo EU o novih psihoaktivnih snoveh. Ob upoštevanju hitrega razvoja na tem področju in znanstvenih dokazov o tveganjih, ki jih povzročajo te snovi, bo novi predlog:

(1)        okrepil spremljanje in ocene tveganja snovi z dodatno podporo za forenzične analize ter toksikološke, farmakološke in epidemiološke študije;

(2)        zagotovil hitrejše in trajnejše odzive na pojavljanje teh snovi, po možnosti s proučitvijo načinov za obravnavo snovi po skupinah, čeprav je treba za vsako posamezno snov znanstveno določiti škodljivost za zdravje;

(3)        omogočil hitrejši odziv na pojavljanje snovi, po možnosti vključno z začasnimi prepovedmi snovi, ki povzročajo neposredna tveganja;

(4)        bolje uskladil zakone na področju nadzora nad drogami, varnosti proizvodov in hrane, varstva potrošnikov ter zdravil, da bodo pokrivali široko paleto snovi, ki se pojavljajo.

6. zmanjšanje povpraševanja

Po vsej EU je bilo uvedenih več ukrepov za zmanjšanje povpraševanja po drogah. Cilj teh ukrepov je preprečevati, da bi ljudje začeli jemati droge in postali od njih odvisni, zmanjšati škodljive posledice jemanja drog za zdravje in družbo ter zagotoviti zdravljenje, rehabilitacijo in pomoč pri ponovnem vključevanju v družbo. Vendar spreminjajoči se vzorci uporabe drog in pogostejše uživanje več snovi hkrati, kot na primer prepovedane droge v kombinaciji z alkoholom ali zdravili na recept, za sedanje metode preprečevanja in zdravljenja pomenijo velik izziv.

Čeprav se je zagotavljanje zdravljenja v zadnjih letih razširilo, so po EU glede pokritosti in kakovosti storitev, povezanih z drogami, še vedno velike razlike. Približno 670 000 Evropejcev dobiva nadomestno zdravljenje za odvisnost od heroina, kar je le polovica vseh, ki zdravljenje potrebujejo. Razpoložljivost zdravljenja je v nekaterih državah EU omejena. V določenih državah članicah učinkovitost številnih programov izobraževanja, preprečevanja in zdravljenja še ni bila ocenjena.

Ukrepi, kot so programi zamenjave igel in brizgalk, s katerimi imajo ljudje, ki si vbrizgavajo drogo, dostop do čistih igel in brizgalk ter jim opreme za vbrizgavanje ni treba deliti z drugimi, so pripomogli k omejevanju širjenja HIV in drugih s krvjo prenosljivih okužb med uporabniki drog. Vendar so za uspešnost teh ukrepov potrebne trajne in celostne strategije po vsej EU, da se prepreči širjenje s krvjo prenosljivih okužb, povezanih z drogo[25].

Očitno je, da je storitve, povezane z drogo, treba razširiti in izboljšati ter tako zagotoviti, da preprečevanje deluje ter da tisti, ki se zdravijo, tudi okrevajo in se ponovno vključijo v družbo.

Komisija bo prav tako spodbujala boljše izvajanje ključnih kazalnikov na področju zmanjševanja povpraševanja po drogah, da državam članicam omogoči zagotavljanje učinkovitejših storitev.

Komisija bo pomagala razvijati minimalne standarde kakovosti, da se v EU poveča učinkovitost preprečevanja uporabe drog, izboljša zdravljenje in še bolj zmanjšajo škodljive posledice. Cilj je določiti standarde kakovosti zagotavljanja storitev, povezanih z drogami, na primer predpisovanje temeljito načrtovanega zdravljenja v skladu s posebnimi potrebami vsakega pacienta, in standarde za zahteve glede kvalifikacij osebja. Ti standardi se bodo oblikovali v sodelovanju z EMCDDA, državami članicami in zaposlenimi v službah, ki so povezane z drogami, upoštevali pa se bodo različni zdravstveni sistemi in zmogljivosti v EU.

Komisija bo še naprej podpirala in spodbujala ukrepe za zmanjševanje škodljivih posledic, ki jih ima odvisnost od drog na zdravje in družbo; mednje sodijo okrepljena preventiva v okviru izobraževanja, pomoč v času prvih stikov z drogo, da se prepreči odvisnost, ukrepi za preprečevanje in nadzorovanje okužb med ljudmi, ki si drogo vbrizgavajo, ter za preprečevanje smrti zaradi droge[26]. Še naprej bo podpirala ukrepe za pomoč pri rehabilitaciji odvisnikov od drog in njihovem ponovnem vključevanju v družbo[27]. Poleg tega namerava Komisija predložiti drugo poročilo o izvajanju Priporočila o zmanjševanju škodljivih posledic iz leta 2003[28], ki je bilo pripravljeno za oceno učinkovitosti preprečevanja in zmanjševanja škodljivih posledic za zdravje, povezanih z odvisnostjo od drog.

7. Vožnja pod vplivom drog

V EU veliko prometnih nesreč povzročijo vozniki pod vplivom psihoaktivnih snovi. Študije kažejo, da vožnja pod vplivom prepovedanih drog povečuje tveganje za povzročitev prometne nesreče s smrtnim izidom. Zaradi nesistematičnega zbiranja podatkov na ravni EU pa je treba o negativnih vplivih vožnje pod vplivom drog na varnost v cestnem prometu izvesti nadaljnje študije. Kot to poudarja Načrt za enotni evropski prometni prostor[29], je razvoj učinkovitega in sorazmernega odziva za reševanje problema vožnje pod vplivom drog eden od pomembnejših izzivov.

Komisija proučuje možne ukrepe na ravni EU za reševanje problema vožnje pod vplivom drog, da se zagotovi večja varnost v cestnem prometu. Komisija bo na podlagi rezultatov projekta DRUID[30], ki ga financira EU in v okviru katerega so se ocenili vpliv uporabe prepovedanih drog na varnost v cestnem prometu, učinkovitost naprav za testiranje ter možni odzivi, predlagala ukrepe, ki bodo pripomogli k učinkovitemu reševanju tega problema. Ti odzivi bi lahko vključevali načine za izboljšanje zanesljivosti naprav, ki se uporabljajo za testiranje voznikov ob cestišču, ali ustrezno pomoč pri usposabljanju prometnih policistov.

8. Mednarodno sodelovanje

EU ima vodilno vlogo pri mednarodnem sodelovanju na področju prepovedanih drog. Aktivno sodeluje v dialogu z državami, v katerih se droge proizvajajo, in s tistimi, skozi katere droge potujejo, ter nudi politično, finančno in tehnično podporo. Za odločnejši odziv na problematiko prepovedanih drog bo morala EU okrepiti sodelovanje s sosednjimi državami in strateškimi partnerji ter svoje ukrepanje na poteh, po katerih pridejo droge v EU, na podlagi uravnoteženega in celovitega pristopa, pri katerem bo zagotovljeno polno spoštovanje človekovih pravic.

Poleg prepovedanih drog, ki izvirajo iz EU, droge v EU prihajajo po dveh glavnih poteh. To sta „kokainska pot“ (iz Latinske Amerike prek Zahodne Afrike v EU) in „heroinska pot“ (iz Afganistana čez Zahodni Balkan ali Srednjo Azijo v EU). Pristop EU k reševanju problema prepovedanih drog v mednarodnem obsegu ima tri razsežnosti, in sicer:

celovitost – Lizbonska pogodba daje EU možnost, da okrepi sodelovanje na področju kazenskega pregona s tretjimi državami ter jim tako pomaga pri izboljšanju zmogljivosti njihovih pravosodnih sistemov in krepitvi pravne države ob polnem spoštovanju človekovih pravic. EU se osredotoča na iskanje dolgoročnih rešitev, med drugim s spodbujanjem drugačnega načina življenja za kmete, ki na podeželju pridelujejo rastline za pridobivanje drog, kot na primer v Afganistanu, in z zmanjševanjem povpraševanja v državah izvora in tranzita drog. EU je odločena tesno sodelovati tako z državami tranzita kot z državami proizvajalkami drog, saj oboje trpijo zaradi uporabe drog med prebivalstvom, s tem povezanih zdravstvenih težav in tudi zaradi slabih institucionalnih zmogljivosti za reševanje tega problema;

geografsko razsežnost – EU bo še naprej utrjevala svoj pristop, osredotočen na poti drog, ki ji omogoča, da problem obravnava celostno od pridelovanja rastlin za proizvodnjo drog do vstopa drog na trg EU. Države v okviru evropske sosedske politike bodo imele še naprej prednost. Zagotovljena bo stalna podpora državam, ki se pripravljajo na pristop, namenjena krepitvi zmogljivosti za reševanje problema prometa s prepovedanimi drogami in njihove zlorabe, zlasti z instrumentom za predpristopno pomoč. EU bo okrepila sodelovanje z državami Latinske Amerike[31], Karibov in Afrike ter tudi z zadevnimi regionalnimi organizacijami, pri čemer bo gradila na uspehih platform za sodelovanje uradnikov za zvezo v Zahodni Afriki pri usklajevanju krepitve zmogljivosti;

sodelovanje s strateškimi partnerji – EU bo še okrepila sodelovanje s strateškimi partnerji, s katerimi ima skupne interese za reševanje problema prepovedanih drog. Sodelovanje z ZDA na področju evidence osebnih podatkov letalskih potnikov (PNR) je bilo še posebno dragoceno v boju proti prometu s prepovedanimi drogami. EU in ZDA proučujejo načine za vzpostavitev skupne mreže kazenskega pregona na področju prometa s prepovedanimi drogami in za usklajevanje projektov za krepitev zmogljivosti v zahodni Afriki, Latinski Ameriki in na Karibih. EU krepi prizadevanja, da bi skupaj z ZDA in Rusijo zmanjšala promet s prepovedanimi drogami in preprečila zlorabo drog v Srednji Aziji. Sodeluje tudi z mednarodnimi partnerji, da bi se izboljšalo mednarodno sodelovanje pri reševanju problema proizvodnje drog v Afganistanu, od koder pride 90 % vsega heroina na svetu.

Nadaljnji ukrepi za krepitev mednarodnega sodelovanja na področju drog se bodo obravnavali v okviru ocenjevanja sedanje strategije EU na področju drog in akcijskih načrtov.

9. Sklepne ugotovitve

Cilj evropske politike na področju drog je zaščititi in izboljšati blaginjo družbe in posameznika, zaščititi javno zdravje, zagotoviti visoko raven varnosti prebivalstva ter vzpostaviti uravnotežen in celosten pristop k problemu drog. Začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe in odprava stebrne strukture pri oblikovanju politik EU zagotavljata nove možnosti za vključevanje vseh področij politike, ki so pomembna za problem drog. Obsežnost problema, ki ga ima Evropa z drogami, in njegov spreminjajoč značaj zahtevata hitro, odločno in učinkovito ukrepanje EU. Komisija načrtuje še odločnejši odziv na problem prepovedanih drog in novih psihoaktivnih snovi, ki imajo podobne učinke (večinoma nove sintetične droge)[32], pri čemer bo izkoristila nove možnosti, ki jih zagotavlja Lizbonska pogodba.

Komisija bo kot zakonodajne predloge predstavila:

(1) zakonodajni paket o drogah, v katerem bo predlagala revizijo okvirnega sklepa Sveta o prometu s prepovedanimi drogami in sklepa Sveta o novih psihoaktivnih snoveh;

(2) zakonodajne predloge o predhodnih sestavinah za prepovedane droge;

(3) zakonodajne predloge o zaplembi in odvzemu premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivimi dejanji, ter o okrepitvi vzajemnega priznavanja nalogov za zamrznitev in zaplembo;

(4) nove zakonodajne ukrepe za boj proti pranju denarja.

Poleg tega bo Komisija predstavila tudi:

(5) kazalnike za spremljanje ponudbe drog, kaznivih dejanj, ki so povezana z drogami, in zmanjševanja ponudbe drog, da pripomore k večji učinkovitosti ukrepov za zmanjšanje ponudbe;

(6) minimalne standarde kakovosti za izboljšanje preprečevanja uporabe drog, zdravljenja in storitev za zmanjševanje škodljivih posledic.

Komisija poziva Evropski parlament in Svet, civilno družbo in druge pomembne zainteresirane strani, naj sodelujejo v razpravi o učinkovitih odzivih na prepovedane droge in nove psihoaktivne snovi. Da bi vse zainteresirane strani lahko prispevale k tej razpravi, bo Komisija začela spletno javno posvetovanje o tem, kako se najbolje spoprijeti s problemom prepovedanih drog in pojavljanjem novih snovi, ki so jim podobne.

[1]               Prepovedane droge so tiste psihoaktivne snovi, katerih nedovoljeno pridelovanje, proizvodnja in posedovanje ter trgovanje z njimi – za namene, ki niso medicinski in znanstveni – je prepovedano.

[2]               Nove psihoaktivne snovi so novi narkotiki ali psihotropne droge, ki lahko za zdravje ljudi pomenijo primerljivo grožnjo kot prepovedane droge in so se na trgu pojavile nedavno, niso pa prepovedane. Velika večina teh snovi je sintetičnih.

[3]               Evropska komisija, Flash Eurobarometer št. 330, Odnos mladih do drog (Youth attitudes on Drugs).

[4]               Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami (EMCDDA), Letno poročilo o stanju problema drog v Evropi za leto 2010.

[5]               Komisija je naročila zunanjo oceno Strategije EU na področju drog (2005–2012), ki bo končana do konca leta 2011.

[6]               Okvirni sklep Sveta 2004/757/PNZ z dne 25. oktobra 2004 o opredelitvi minimalnih določb glede elementov kaznivih dejanj in kazni na področju nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami (UL L 335, 11.11.2004, str. 8–11).

[7]               Sklep Sveta 2005/387/PNZ z dne 10. maja 2005 o izmenjavi podatkov, oceni tveganja in nadzoru nad novimi psihoaktivnimi snovmi (UL L 127, 20.5.2005, str. 32–37).

[8]               Evropski svet je 10. in 11. decembra 2009 sprejel stockholmski program, ki je obsežen okvir pobud na področju pravosodja in notranjih zadev. Da bi Komisija te politične cilje spremenila v konkretne predloge, je izbrala nekaj ključnih ukrepov, ki jih bo sprejela v obdobju 2010–2014. COM(2010) 171 konč.

[9]               COM(2011) 500.

[10]             Europol, Ocena nevarnosti organiziranega kriminala v EU za leto 2011.

[11]             http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/jha/114889.pdf.

[12]             Na dnevnem redu Sveta za pravosodje in notranje zadeve 27. in 28. oktobra 2011.

[13]             Poročilo Eurojusta za leto 2010.

[14]             Europol, Splošno poročilo dejavnosti Europola za leto 2010.

[15]             Člen 83(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

[16]             COM(2009) 669 in SEC(2009) 1661.

[17]             Na primer o viktimizaciji ali uporabi mladoletnikov, kot to predvideva člen 3.5(f) Konvencije ZN proti nedovoljenemu prometu z narkotičnimi drogami in psihotropnimi snovmi iz leta 1988, ter Resolucija Sveta z dne 20. decembra 1996 o izrekanje kazni za hude oblike nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami (UL C 10, 11.1.1997, str. 3–4).

[18]             COM(2009) 709.

[19]             Uredba Sveta (ES) št. 111/2005 z dne 22. decembra 2004, UL L 22, 26.1.2005, str. 1–10; Uredba (ES) št. 273/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 (UL L 47, 18.2.2004, str. 1–10).

[20]             Trije okvirni sklepi se nanašajo na usklajevanje nacionalnih ukrepov za zamrznitev in zaplembo premoženja, pridobljenega s kaznivimi dejanji (2001/500, 2005/212, 2007/845), dva okvirna sklepa pa se nanašata na vzajemno priznavanje sklepov držav članic za zamrznitev in zaplembo premoženja, pridobljenega s kaznivimi dejanji (2003/577, 2006/783).

[21]             SEC(2011) 912.

[22]             Za BZP leta 2008 (UL L 63, 7.3.2008, str. 45–46) in za mefedron leta 2010 (UL L 322, 8.12.2010, str. 44–45).

[23]             Evropska komisija, Flash Eurobarometer št. 330, Odnos mladih do drog (Youth attitudes on Drugs).

[24]             COM(2011) 430.

[25]             Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami (EMCDDA), Letno poročilo o stanju problema drog v Evropi za leto 2010.

[26]             Kot je navedeno v Sporočilu Komisije o boju proti HIV/aidsu v državah EU in sosednjih državah, COM(2009) 569.

[27]             Takšne pobude se bodo še naprej financirale s finančnimi programi EU, vključno s Programom preprečevanja uporabe drog in obveščanja, Programom za zdravje in Evropskim socialnim skladom.

[28]             UL L 165, 3.7.2003, str. 31–33.

[29]             COM(2011) 144.

[30]             DRiving Under the Influence of Drugs, alcohol and medicines (vožnja pod vplivom drog, zdravil in alkohola). http://www.druid-project.eu.

[31]             Program COPOLAND zagotavlja trden okvir za nadaljnja prizadevanja z državami Latinske Amerike za obravnavo vseh vidikov politik na področju drog. Poleg tega se bodo v Latinski Ameriki in na Karibih vprašanja glede varnosti v zvezi z drogo obravnavala z vidika vedno večjih težav na tem področju.

[32]             Prva pobuda EU o novih psihoaktivnih snoveh je bil Skupni ukrep 97/396/PNZ z dne 16. junija 1997 o izmenjavi podatkov, oceni tveganja in nadzoru novih sintetičnih drog. Nove psihoaktivne snovi so večinoma nove sintetične droge, vključujejo pa tudi organske snovi. Skupni ukrep je nadomestil Sklep Sveta 2005/387/PNZ z dne 10. maja 2005 o izmenjavi podatkov, oceni tveganja in nadzoru nad psihoaktivnimi snovmi.