UVOD

To poročilo zajema pregled Uredbe (ES) št. 842/2006[1] o določenih fluoriranih toplogrednih plinih (v nadaljnjem besedilu: Uredba), s čimer se izpolnjujejo obveznosti Komisije glede objave poročila v skladu s členom 10 Uredbe. V poročilu so ocenjeni uporaba in učinki veljavnih predpisov ter potreba po nadaljnjem ukrepanju za zmanjšanje emisij fluoriranih plinov v EU. Ocena temelji na analitičnem delu, ki je bilo opravljeno za Komisijo[2].

V Uredbi so obravnavane emisije fluoriranih ogljikovodikov, perfluoriranih ogljikovodikov in žveplovega heksafluorida, ki so skupno znani kot fluorirani toplogredni plini (v nadaljnjem besedilu: F-plini). Ti plini so umetne kemikalije, ki se uporabljajo na primer kot hladilna sredstva, penilci, aerosolni potisni plini in izolacijski plini v električni opremi. Uporaba fluoriranih plinov po svetu hitro narašča zaradi vedno večje uporabe izdelkov in opreme, katerih delovanje je odvisno od teh plinov.

Splošni cilj Uredbe je, da skupaj z Direktivo 2006/ES/40 o emisijah iz klimatskih naprav v motornih vozilih (v nadaljnjem besedilu: Direktiva o emisijah iz klimatskih naprav v motornih vozilih)[3] pripomore k izpolnjevanju obveznosti Evropske unije in njenih držav članic v skladu s Kjotskim protokolom k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja[4] v obdobju 2008–2012. S to zakonodajo naj bi se ustavil naraščajoči trend v EU, pri čemer naj bi se emisije F-plinov v EU-15 v letu 2010 ohranile na ravni 75 milijonov ton ekv. CO2[5], kar je precej pod ravnjo 98 milijonov ton ekv. CO2, ki bi se pričakovala, če omejitve ne bi bilo[6].

Ureditveni okvir EU za F-pline zajema ključne aplikacije, v katerih se uporabljajo F-plini, in temelji na dveh vrstah ukrepov: prvič, na izogibanju uporabi F-plinov, kadar so bile v času sprejetja že na voljo okoljsko primernejše in cenovno dovolj ugodne nadomestne možnosti, z omejevanjem uporabe in trženja F-plinov v določenih aplikacijah; drugič, na zmanjšanju uhajanja F-plinov iz opreme, kadar teh plinov ni mogoče nadomestiti s sprejemljivimi nadomestnimi možnostmi. To se dosega z vrsto ukrepov, katerih cilj je ustrezno ravnanje z opremo skozi njeno celotno življenjsko dobo. Poleg tega so bile uvedene določbe o poročanju, da se olajša spremljanje.

Uredba je začela veljati 4. julija 2006, njene določbe pa se uporabljajo od 4. julija 2007[7]. Čeprav se Uredba neposredno uporablja v vseh državah članicah, je bila njena popolna uporaba odvisna tudi od 10 izvedbenih uredb Komisije, sprejetih v obdobju od decembra 2007 do aprila 2008, in od poznejšega sprejetja nekaterih dopolnilnih elementov s strani držav članic.

IZKUšNJE PO 4 LETIH

Uspešna uporaba omejitev uporabe in dajanja na trg (člena 8 in 9)

Posamezne omejitve uporabe in dajanja na trg so postopno začele veljati med 4. julijem 2006 (obutev) in 4. julijem 2009 (novi aerosoli). Njihova uporaba je bila uspešna, razen nekaterih izjem.

Poročalo se je o napačni uporabi izjeme od splošne prepovedi dajanja na trg EU za uvožene posode z F-plini, ki jih ni možno ponovno napolniti, izdelane pred 4. julijem 2007[8]. Pristojni organi v državah članicah so poročali o težavah pri pravilnem izvrševanju te prepovedi zaradi pomanjkanja ustreznih orodij ter strokovnega znanja in izkušenj za preverjanje pristnosti spričeval, oznak in drugih dokumentov, ki jih predložijo uvozniki.

Zadovoljiva uporaba določb o označevanju (člen 7)

Z določbami o označevanju se zagotavljajo odgovorna namestitev, vzdrževanje in odstranitev izdelkov in opreme, ki vsebujejo F-pline. Določbe veljajo za približno 50 000 izvajalcev v sektorjih hlajenja, klimatizacije in toplotnih črpalk ter proizvajalcev originalne opreme, 100 dobaviteljev posod za plin, vključno s posodami za protipožarne sisteme, ter okoli 25 proizvajalcev opreme za visokonapetostne stikalne mehanizme.

Industrija je predvsem spodbujala uskladitev oznak na prostovoljni osnovi, zlasti za izdelke in opremo, ki se tržijo po vsej EU, ter vključila ustrezne informacije v druge oznake. Nekateri proizvajalci so v oznake vključili vse uradne jezike, kar je bil v praksi izziv za manjšo opremo, kot je toplotna črpalka sušilnega stroja. Ugotovljenih je bilo nekaj primerov neskladnih izdelkov in opreme, uvoženih v EU. Komisija trenutno proučuje vključitev predpisov o označevanju v integrirano tarifo Evropskih skupnosti, da bi države članice podprla pri izvrševanju teh določb[9].

Zamude v zvezi z usposabljanjem in spričevali (člen 5)

Države članice so morale vzpostaviti in uradno sporočiti svoje sisteme usposabljanja in spričeval na podlagi minimalnih zahtev Komisije do 4. januarja 2009. Do 4. julija 2011 8 držav članic Komisiji še ni v celoti ali delno sporočilo svoje ureditve usposabljanja in spričeval.

Ta razlika v hitrosti izvajanja izraža razlike v sistemih poklicnega izobraževanja in izdajanja spričeval v državah članicah pred začetkom uporabe Uredbe. Poleg tega države članice zamude pripisujejo velikosti nekaterih sektorjev in podcenjevanju upravne obremenitve pri oblikovanju novih sistemov in prilagoditvi obstoječih.

Komisija je redno organizirala srečanja z državami članicami, da bi spodbujala izmenjavo informacij in po potrebi sprožila postopke za ugotavljanje kršitev, da bi obravnavala zamude.

Zahteve v zvezi z usposabljanjem in spričevali trenutno veljajo za približno 600 000 oseb in 66 000 podjetij, pri čemer jih od tega 98 % deluje v sektorjih hlajenja, klimatizacije in toplotnih črpalk.

Analiza Komisije kaže, da precej velikemu številu osebja in podjetij, za katere te zahteve veljajo, do 4. julija 2011 niso bila izdana spričevala. Več kot 50 % osebja, ki se ukvarja z F-plini na področju protipožarne zaščite, nepremične opreme za hlajenje, klimatizacije, toplotnih črpalk in klimatskih naprav v motornih vozilih, še nima spričevala. Izdaja spričeval je še v obravnavi tudi za 90 % podjetij v sektorju protipožarne zaščite ter za več kot 50 % podjetij v sektorjih nepremične opreme za hlajenje, klimatizacije in toplotnih črpalk[10].

Različne ravni skladnosti z ukrepi zadrževanja (člen 3)

Ugotovljena je bila nizka stopnja splošne skladnosti, zlasti v državah članicah, v katerih pred Uredbo niso veljale nobene podobne zahteve v zvezi z zadrževanjem. V teh državah so upravljavci, zlasti proizvajalci manjše opreme, zaradi pomanjkljivosti pri izvrševanju teh določb še vedno slabo ozaveščeni.

Analiza je pokazala, da je bila pri ključnih aplikacijah, in sicer nepremični opremi za hlajenje, klimatizaciji in toplotnih črpalkah, skladnost s časovnimi razporedi za preglede uhajanja zlasti nizka med upravljavci domače in majhne komercialne opreme. Vodenje evidenc za te ključne aplikacije naj bi bilo manj kot 50-odstotno. Izpolnjevanje obveznosti namestitve sistemov za odkrivanje uhajanja je bilo zadovoljivo le na posebnih področjih, na katerih je bila namestitev takšnih sistemov običajna praksa že pred Uredbo. V sektorju protipožarne zaščite, kjer so bili prostovoljni tehnični standardi s podobnimi zahtevami že zelo razširjeni, se določbe v zvezi z zadrževanjem uporabljajo v večjem obsegu.

Vedno večje možnosti za zajemanje F-plinov (člen 4)

Zajemanje se mora izvesti pred končno odstranitvijo opreme in, kadar je to primerno, med njenim servisiranjem in vzdrževanjem.

V sektorjih hlajenja in klimatizacije so bile ravni zajemanja pred Uredbo na splošno nizke. Nekateri podatki kažejo rahlo povečanje zajetih količin, vendar sistematični podatki, ki bi omogočali natančnejšo oceno, niso na voljo. V sektorjih protipožarne zaščite in visokonapetostnih stikalnih mehanizmov je zajemanje trenutno splošna praksa, ki se izvaja med servisiranjem in vzdrževanjem. V teh sektorjih se bodo možnosti zajemanja iz sistemov, ki vsebujejo F-pline, v prihodnjih letih povečale, ker se bodo ti sistemi izrabili.

Zajete pline je treba reciklirati, predelati ali uničiti. Leta 2010 je bila infrastruktura za predelavo in uničenje za fluorirane ogljikovodike vzpostavljena le v približno polovici držav članic, za žveplov heksafluorid pa le v nekaj državah članicah. Zato je čezmejno pošiljanje zajetih F-plinov za predelavo in uničenje znotraj EU ključno in bi ga države članice morale spodbujati[11], kot je navedeno v uvodni izjavi 9 Uredbe.

Zahteve glede poročanja so na splošno izpolnjene (člen 6)

Letno poročanje se je začelo leta 2008, in sicer za koledarsko leto 2007. Določba o poročanju se na splošno dobro izvaja. Analiza kaže, da zahteve trenutno veljajo za približno 100 podjetij EU, pri čemer sorazmerno majhna skupina velikih podjetij sporoča velik del količin proizvodnje, uvoza in izvoza. Količine, ki so zaradi praga ene tone lahko izključene iz določb o poročanju, niso relevantne.

Količine F-plinov, vsebovane v uvoženih ali izvoženih predhodno polnjenih izdelkih ali opremi, niso vključene v poročanje. Ocenjuje se, da je bilo leta 2008 približno 10 % F-plinov, uvoženih v EU, vsebovanih v predhodno polnjenih sistemih za klimatizacijo prostorov in klimatskih napravah v motornih vozilih. Istega leta je bilo približno 30 % plinov, izvoženih iz EU, vsebovanih v enokomponentni peni, stikalnih mehanizmih, medicinskih aerosolih in klimatskih napravah v motornih vozilih. Posledica te vrzeli v določbah o poročanju je izkrivljanje podatkov o skupnih količinah uvoza in izvoza ter o sestavi in predvidenih aplikacijah F-plinov, ki so na voljo v (in morda sproščeni iz) EU.

Prav tako je ugotovljeno, da se z zahtevo po sporočanju količin predelanih ali uničenih F-plinov zagotavlja le delno spremljanje predelanih in uničenih količin. Razlog je v tem, da te dejavnosti večinoma izvajajo subjekti, ki ne proizvajajo, uvažajo ali izvažajo F-plinov, zato zanje ne veljajo zahteve glede poročanja v skladu z Uredbo.

Za spremljanje v zvezi s Kjotskim protokolom[12] so države članice določile svoje letne emisije F-plinov in nato poročale o njih v skladu z revidiranimi smernicami Medvladnega foruma za spremembo podnebja (IPCC) iz leta 1996 za nacionalne evidence toplogrednih plinov[13]. Obstoječi sistemi poročanja, ki izpolnjujejo te zahteve, naj bi večinoma izpolnjevali zahtevo iz Uredbe, da se za zadevne sektorje vzpostavijo sistemi poročanja z namenom pridobivanja podatkov o emisijah.

Nekaj držav članic mora določiti nacionalne kazni (člen 13)

Države članice so morale sprejeti nacionalne predpise glede kazni, ki se uporabljajo za kršitve, in o tem do 4. julija 2008 obvestiti Komisijo. Tri leta po tem roku štiri države članice Komisije še niso uradno obvestile o svojih predpisih glede kazni. Komisija je po potrebi sprožila postopke za ugotavljanje kršitev, da bi obravnavala te zamude.

Strožje nacionalne določbe v več državah članicah (člen 9(3) in člen 14)

V skladu z Odločbo 2002/358/ES[14] so imele posamezne države članice različne cilje zmanjšanja toplogrednih plinov. Glede na to je bilo na podlagi Uredbe državam članicam, ki so že imele strožje nacionalne omejitve trženja, dovoljeno, da jih ohranijo do 31. decembra 2012, če so bili ti ukrepi združljivi s Pogodbo in je bila Komisija o njih uradno obveščena. Na podlagi tega je Komisija Danski in Avstriji odobrila, da do 31. decembra 2012 ohranita strožje določbe[15].

Poleg tega v več državah članicah veljajo nacionalne določbe, ki v smislu ciljev ali področja uporabe presegajo zadevne zahteve iz Uredbe. Takšni ukrepi vključujejo razširitev določb o zadrževanju na nepremično opremo, ki vsebuje majhne količine F-plinov, in/ali na nekatere vrste dodatne opreme, dodatne ukrepe za vodenje evidenc s strani upravljavcev, uvedbo največjih dovoljenih stopenj uhajanja za nepremično opremo, razširitev zahtev v zvezi z izdajanjem spričeval za drugo osebje, obvezno registracijo opreme ter programe, v okviru katerih se od proizvajalcev in dobaviteljev zahteva, da vzamejo zajete F-pline nazaj za recikliranje, predelavo in uničenje.

MERJENJE USPEšNOSTI IN UčINKOVITOSTI UREDBE

Z omejitvami uporabe in dajanja na trg, uvedenih z Uredbo, je bilo do konca leta 2010 že doseženo preverljivo zmanjšanje emisij F-plinov za skoraj 3 milijone ton ekv. CO2 v primerjavi z zmanjšanjem, ki bi bilo doseženo, če Uredba ne bi bila sprejeta. Vendar so možnosti za zmanjšanje emisij pri aplikacijah, ki jih zajemajo te omejitve, že skoraj izčrpane. Pričakuje se, da se bodo predvidena zmanjšanja F-plinov povečala le nekoliko nad 3 milijone ton ekv. CO2 do leta 2020 in 4 milijone ton ekv. CO2 do leta 2050.

V zvezi z določbami o zadrževanju in zajemanju je v analizi ugotovljeno, da še vedno primanjkuje zanesljivih podatkovnih serij, ki bi zajemale dovolj dolga časovna obdobja, zato je še prezgodaj za količinsko opredelitev njihove sedanje uspešnosti. Vendar se zdi, da glede na naravo teh ukrepov, kratko obdobje njihove uporabe in trenutno pomanjkanje skladnosti z nekaterimi pomembnimi določbami na ključnih področjih učinek na stopnje uhajanja zadevne opreme pred letom 2010 verjetno ni bil velik.

Če bi se določbe o zadrževanju in zajemanju kratkoročno v celoti uporabljale, je kljub temu mogoče pričakovati, da bi se doseglo znatno znižanje stopenj uhajanja med delovanjem in ob izrabi zadevne opreme do leta 2015. S temi določbami bi se lahko predvidene emisije zmanjšale za več kot 29 milijonov ton ekv. CO2 do leta 2020 in za več kot 38 milijonov ton ekv. CO2 do leta 2050.

Z Direktivo o emisijah iz klimatskih naprav v motornih vozilih so bile uvedene omejitve glede uporabe F-plinov s potencialom globalnega segrevanja (GWP) nad 150 v klimatskih napravah v motornih vozilih, pri čemer se pričakuje, da se bo z njeno uporabo doseglo znatno zmanjšanje predvidenih emisij za približno 13 milijonov ton ekv. CO2 do leta 2020 in skoraj 50 milijonov ton ekv. CO2 do leta 2050.

Ob upoštevanju učinkov Uredbe in Direktive o emisijah iz klimatskih naprav v motornih vozilih se pričakuje, da se bodo skupne emisije kljub vedno večji uporabi več njihovih ključnih aplikacij ohranile približno na sedanji ravni 110 milijonov ton ekv. CO2 v EU-27, glej sliko 1.

[pic]

Slika 1: Napoved emisij F-plinov v EU brez ukrepov iz uredbe o F-plinih in Direktive o emisijah iz klimatskih naprav v motornih vozilih ter z njimi.

Ocenjuje se, da bo sorazmerno zmanjšanje emisij v letu 2010 manjše od 3 %. Vendar napovedi kažejo, da se bodo letne emisije v letu 2020 zmanjšale za 28 %, v letu 2030 za 44 % in v letu 2050 za 46 %. Ocenjuje se, da bodo stroški, povezani Uredbo, približno 41 EUR na zmanjšano tono ekv. CO2.

Na splošno Uredba štiri leta po začetku uporabe že prispeva k izpolnjevanju obveznosti iz Kjotskega protokola za obdobje 2008–2012. Če se bo Uredba kratkoročno pravilno uporabljala, bi lahko skupaj z Direktivo o emisijah iz klimatskih naprav v motornih vozilih preprečila skoraj polovico predvidenih emisij, s čimer bi se emisije ohranile na sedanjih ravneh. Vendar Komisija za doseganje tega poziva države članice, naj okrepijo svoje prizadevanje za hitro in pravilno izvajanje in izvrševanje.

OCENA POTREBE PO DODATNEM ZMANJšANJU EMISIJ IN MOžNOSTI ZANJ

Stroškovno učinkovit prispevek F-plinov k cilju zmanjšanja emisij

Evropski svet je februarja 2011 ponovno potrdil cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 80–95 % do leta 2050 v primerjavi z letom 1990. Za stroškovno učinkovito doseganje teh ciljev bi bilo potrebno zmanjšanje emisij, ki niso emisije CO2, zunaj kmetijstva za 72–73 % do leta 2030 in za 70–78 % do leta 2050 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990[16]. Na mednarodni ravni naj bi se kot posledica pospešene postopne opustitve snovi, ki tanjšajo ozonski plašč, v skladu z montrealskim protokolom uporaba najpogostejše skupine F-plinov, tj. fluoriranih ogljikovodikov, povečala za štirikrat v naslednjih dveh desetletjih, kar bi oviralo prizadevanje za omejitev globalnega segrevanja na manj kot 2 °C nad predindustrijsko stopnjo. Za obravnavanje tega tveganja EU podpira ukrepanje za postopno zmanjšanje fluoriranih ogljikovodikov na svetovni ravni v skladu z Montrealskim protokolom o snoveh, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč, kot dopolnitev ukrepanja za ublažitev v skladu z Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja[17].

Tehnologije v razvoju: trenutno stanje

Svet in Evropski parlament sta leta 2006 priznala, da razvoj nadomestnih možnosti za F-pline še poteka[18], ter napovedala, da naj bi uporaba in uveljavitev Uredbe pospešila tehnične inovacije s spodbujanjem trajnega razvoja alternativnih tehnologij in prehoda na že obstoječe tehnologije, ki so okolju prijaznejše[19].

Alternativne tehnologije, ki temeljijo na tekočinah z nizkim GWP, ali druge vrste alternativnih tehnologij so zdaj tehnično izvedljive na najpomembnejših področjih uporabe. Pri aplikacijah, ki uporabljajo energijo, kot so oprema za hlajenje, klimatizacija in toplotne črpalke, ter aplikacijah, ki ohranjajo energijo, kot so izolacijske pene za stavbe in naprave, lahko tehnologije z nizkim GWP v večini primerov potencialno dosežejo enakovredne rezultate. Takšne možnosti, podprte s stalnimi raziskavami in razvojem, s katerimi se stalno izboljšujeta njihova varnost in učinkovitost ter dodatno zmanjšujejo njihovi stroški, bi lahko postopno nadomestile tehnologije, ki temeljijo na F-plinih z visokim GWP, s čimer bi prispevale k stroškovno učinkovitemu prehodu na podnebju prijazno nizkoogljično gospodarstvo, glej polje 1.

Polje 1: Razvoj tehnologije v zadevnih sektorjih

Kemična industrija je razvila nove fluoroogljikovodike, ki veljajo za potencialne nadomestke za F-pline z visokim GWP v več sektorjih, vključno z nepremično in premično opremo za hlajenje ter klimatizacijo, toplotnimi črpalkami, penami in aerosoli. V sektorjih hlajenja, klimatizacije in toplotnih črpalk sta bili z inovativnimi optimizacijami izboljšani varnost in učinkovitost več tehnologij z nizkim GWP, kot so tehnologije, ki temeljijo na obstoječih tekočinah (ogljikovem dioksidu, amoniaku in ogljikovodikih), pri čemer so se znižali tudi njihovi stroški, čeprav so pri nekaterih aplikacijah ali v posebnih okoliščinah ti vidiki še naprej izziv. Te tehnologije so nedavno pridobile tržne deleže, zlasti v EU, pri več aplikacijah, vključno z domačim, komercialnim in industrijskim hlajenjem, nekaterimi vrstami toplotnih črpalk in posamično pakiranimi klimatizacijskimi enotami. Ogljikovodiki so zdaj prevzeta možnost za več izdelkov iz pene, ki se uporabljajo za izolacijo v gradbeništvu in pri napravah. Pri več izdelkih iz pene, ki se uporabljajo v sektorjih gradbeništva, hlajenja, avtomobilske industrije in pohištva, v katerih so F-plini zdaj najobičajnejši penilci, so lahko posebne tehnologije, ki temeljijo na ogljikovem dioksidu, ogljikovodikih, nenasičenih fluoriranih ogljikovodikih in vodi, v večini primerov sprejemljive in stroškovno učinkovite možnosti za prihodnost. Poleg tega bi se lahko z razpoložljivimi tekočinami z nizkim GWP postopno in stroškovno učinkovito nadomestili tudi F-plini na drugih področjih uporabe, vključno s protipožarno zaščito, nekaterimi aerosoli, vlivanjem magnezija in recikliranjem magnezijevih zlitin. |

Zgolj ohranitev emisij F-plinov na sedanjih ravneh, kot najugodnejši scenarij, ni združljiva s cilji EU glede zmanjšanja emisij. Priložnosti, ki se pojavljajo v okviru razpoložljivih in nastajajočih tehnologij v zadevnih sektorjih, zagotavljajo veliko možnosti za dodatna stroškovno učinkovita zmanjšanja emisij F-plinov v EU in na mednarodni ravni. Zato je treba možnosti politike za doseganje dodatnih zmanjšanj v EU obravnavati z vidika morebitnih učinkov, vključno s porabo energije, upravno obremenitvijo in varnostjo.

MOžNOSTI ZA DODATNO ZMANJšANJE EMISIJ F-PLINOV

Spodbujanje prehoda na tehnologije z nižjim potencialom globalnega segrevanja

Analiza kaže, da preprečevanje uporabe F-plinov, kadar je to izvedljivo in stroškovno učinkovito, zagotavlja največje možnosti za zmanjšanje emisij. Tehnično bi bilo mogoče preprečiti do približno 70 milijonov ton ekv. CO2 predvidenih emisij F-plinov v letu 2030, pri čemer bi bili povprečni stroški nižji od 20 EUR na zmanjšano tono ekv. CO2.

Možnosti, ki bi lahko prispevale k temu prehodu, vključujejo:

- uvedbo postopno nižajočih se mejnih vrednosti za količino F-plinov, danih na trg EU (postopno zmanjšanje), ki so izražene v ekv. CO2;

- omejitve uporabe in trženja za novo opremo in izdelke (prepovedi);

- prostovoljni okoljski sporazumi na ravni Skupnosti.

Izboljšanje določb o zadrževanju in zajemanju

Kljub vzpostavitvi politik za postopno preprečevanje uporabe F-plinov z zelo visokim potencialom globalnega segrevanja je še vedno izredno pomembno, da se preprečujejo uhajanja in se zagotavlja pravilno zajemanje F-plinov z visokim GWP iz opreme, v kateri se še vedno uporabljajo. Uredba že vsebuje bistvene določbe o zadrževanju in zajemanju, ki urejajo skoraj vse ključne aplikacije in so podlaga za znatno zmanjšanje uhajanja F-plinov, različne zainteresirane strani pa so izvedle velike naložbe, da bi dosegle skladnost z navedenimi določbami. Zato je bistveno, da države članice pravilno izvajajo in izvršujejo veljavne določbe.

Opredeljenih je bilo več možnosti za dodatno izboljšanje teh določb, vključno z možnostmi iz člena 10 Uredbe: vključitev dodatne opreme, kot so klimatske naprave in sistemi hlajenja v transportnih vozilih, v področje uporabe posameznih določb o zadrževanju in zajemanju; razširitev zahtev v zvezi z usposabljanjem in spričevali; razširitev nekaterih določb o zadrževanju na manjšo opremo; določitev najvišjih stopenj uhajanja iz objektov; razvoj standardov in napotkov EU, ki opisujejo najboljše razpoložljive tehnike in najboljše okoljske prakse za preprečevanje in zmanjšanje emisij fluoriranih toplogrednih plinov na najnižjo možno raven.

Analiza kaže, da so možnosti za dodatno izboljšanje teh določb v smislu stroškovne učinkovitosti precej omejene. Vendar bi bilo koristno dodatno obravnavati in oceniti nekatere možnosti, kot sta razširitev veljavnih določb o zadrževanju in zajemanju na sisteme hlajenja v določenih kategorijah cestnih vozil, kot so tovornjaki in priklopniki, ter razširitev določb o označevanju na nove izdelke in opremo.

Upoštevanje najnovejših znanstvenih podatkov

Uredba se zdaj navezuje na tri skupine F-plinov, ki jih zajema Kjotski protokol. V delu 1 Priloge I k Uredbi je naštetih 17 vrst fluoriranih ogljikovodikov, 7 vrst perfluoriranih ogljikovodikov in žveplov heksafluorid, ki so vključeni v njeno področje uporabe skupaj s pripravki s skupnim GWP 150 ali več.

V četrtem ocenjevalnem poročilu, ki ga je sprejel Medvladni forum za spremembo podnebja (IPCC), sta opredeljeni še dve dodatni vrsti fluoriranih ogljikovodikov[20] in dve dodatni vrsti perfluoriranih ogljikovodikov[21]. V istem poročilu je prvič opredeljen dušikov trifluorid[22], tj. snov, ki se kot nadomestek za perfluorirane ogljikovodike in žveplov heksafluorid vse pogosteje uporablja v elektronski industriji za postopke jedkanja s plazmo in čiščenja komor.

Preučila bi se lahko možnost vključitve teh plinov v Prilogo I.

Poleg tega bi bilo treba preučiti možnost posodobitve vrednosti GWP iz Priloge I na podlagi četrtega ocenjevalnega poročila IPCC. Vrednosti GWP, ki so zdaj navedene v Prilogi I, so iz tretjega ocenjevalnega poročila IPCC.

Izboljšanje spremljanja z okrepitvijo določb o poročanju

Da bi se izboljšalo spremljanje, je treba preučiti stroške in koristi morebitne razširitve določb o poročanju na F-pline, vsebovane v predhodno polnjenih izdelkih in opremi, ki se uvažajo v EU ali izvažajo iz nje, ter na subjekte, ki predelujejo ali uničujejo F-pline v EU.

Prav tako je treba preučiti načine za izboljšanje kakovosti sistemov poročanja držav članic za podatke o emisijah, tako da bi se uporabile informacije, ki jih evidentirajo in hranijo upravljavci, v skladu z Uredbo. Analiza kaže, da količine, ki so zaradi praga ene tone lahko izključene iz določb o poročanju, niso relevantne, zato se sprememba mejne vrednosti ne šteje za nujno.

Sklepne ugotovitve in naslednji koraki

Določbe Uredbe so se začele uporabljati v različnih obdobjih med letoma 2006 in 2011. Z analizo je bilo ugotovljenih nekaj pomanjkljivosti pri sedanji uporabi nekaterih njenih ključnih določb, zlasti določb v zvezi z usposabljanjem in spričevali ter določb o zadrževanju in zajemanju.

Zaradi kratkega obdobja uporabe Uredbe sedanjega učinka določb o zadrževanju in zajemanju iz Uredbe še ni mogoče količinsko opredeliti. Kljub temu je Uredba z omejitvami uporabe in dajanja na trg že pripomogla k izpolnjevanju obveznosti EU in njenih držav članic v skladu s Kjotskim protokolom k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja v obdobju 2008–2012.

Če bi se vse njene sedanje določbe v celoti izvajale v vseh državah članicah, bi Uredba skupaj z Direktivo o emisijah iz klimatskih naprav v motornih vozilih omogočila preprečitev skoraj polovice predvidenih emisij do leta 2050, s čimer bi se emisije EU-27 ohranile na sedanjih ravneh, tj. 110 milijonov ton ekv. CO2. Zato je ključno, da države članice čim prej okrepijo svoje prizadevanje za pravilno izvajanje in izvrševanje Uredbe. Komisija je pripravljena še naprej podpirati, organizirati in spodbujati ukrepe, katerih cilj je boljša uporaba zakonodaje. Prav tako bo Komisija po potrebi sprožila postopke za ugotavljanje kršitev.

Vendar v okviru splošnega cilja EU, da se emisije do leta 2050 zmanjšajo za 80–95 %, ohranitev emisij F-plinov na sedanjih ravneh ni dovolj, pri čemer analiza kaže, da so razpoložljive in nastajajoče tehnologije z nizkim GWP tehnično izvedljive ter so lahko stroškovno učinkovite na več področjih uporabe. Takšne možnosti, podprte s stalnimi raziskavami, s katerimi se stalno izboljšujeta njihova varnost in učinkovitost, bi lahko postopno nadomestile tehnologijo, ki temelji na F-plinih z visokim GWP, s čimer bi pripomogle k prehodu na podnebju prijazno nizkoogljično gospodarstvo.

Zato mora EU sprejeti dodatne ukrepe za doseganje dodatnih stroškovno učinkovitih zmanjšanj emisij toplogrednih plinov. EU v okviru montrealskega protokola že podpira ukrepanje na svetovni ravni za zmanjšanje emisij F-plinov pri čemer so v tem poročilu opredeljene možnosti za dodatna stroškovno učinkovita zmanjšanja emisij F-plinov v EU. Komisija se bo o teh možnostih posvetovala z zainteresiranimi stranmi in bo ocenila njihove morebitne gospodarske, socialne in okoljske učinke. Na podlagi tega bo Komisija po potrebi predstavila zakonodajni predlog za spremembo te uredbe.

Priloga: Kratice

F-plini fluorirani toplogredni plini

Direktiva o emisijah iz klimatskih naprav v motornih vozilih Direktiva 2006/ES/40 o emisijah iz klimatskih naprav v motornih vozilih

ekv. CO2 ekvivalent ogljikovega dioksida

GWP potencial globalnega segrevanja

HFC fluorirani ogljikovodiki

PFC perfluorirani ogljikovodiki

SF6 žveplov heksafluorid

NF3 dušikov trifluorid

[1] UL L 161, 14.6.2006, str. 1–11.

[2] Schwarz, W. idr., (2011) Končno poročilo: Service contract to provide technical support for conducting a review of Regulation (EC) No 842/2008 on certain fluorinated greenhouse gases (pogodba o naročilu storitev zagotavljanja tehnične podpore za izvedbo pregleda Uredbe (ES) št. 842/2008 o določenih fluoriranih toplogrednih plinih).

[3] UL L 161, 14.6.2006, str. 12–18.

[4] Odobreno z Odločbo Sveta 2002/358/ES, UL L 130, 15.5.2002, str. 1–3.

[5] Ekvivalent ogljikovega dioksida je mera, s katero se primerjajo emisije različnih toplogrednih plinov na podlagi njihovega potenciala globalnega segrevanja.

[6] COM(2003) 492 konč. z dne 11. avgusta 2003. Ta predlog Komisije je bil podlaga za Uredbo in Direktivo o emisijah iz klimatskih naprav v motornih vozilih.

[7] V členu 9 in Prilogi II so uvedene prepovedi dajanja na trg nekaterih izdelkov in opreme, ki vsebujejo F-pline ali katerih delovanje je odvisno od teh plinov. Izjemoma so se začele uporabljati od 4. julija 2006, čeprav so posamezne prepovedi postopno začele veljati med 4. julijem 2006 (obutev) in 4. julijem 2009 (novi aerosoli).

[8] Na podlagi člena 9(2) so izdelki in oprema iz Priloge II, za katere je ugotovljeno, da so bili izdelani pred datumom začetka veljavnosti zadevne prepovedi, izključeni iz prepovedi dajanja na trg.

[9] Vzpostavljena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi, UL L 256, 7.9.1987, str. 1–675, kakor je bila spremenjena.

[10] Za vse osebje in podjetja v sektorjih nepremične opreme za hlajenje, klimatizacije in toplotnih črpalk morajo biti celotna spričevala izdana najpozneje do 4. julija 2011.

[11] Uredba (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov, UL L 190, 12.7.2006, str. 1–98.

[12] Odločba št. 280/2004/ES z dne 11. februarja 2004 o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov v Skupnosti in o izvajanju Kjotskega protokola, UL L 49, 19.2.2004, str. 1–8.

[13] Odločba Komisije št. 2005/166/ES z dne 10. februarja 2005 o določitvi pravil za izvajanje Odločbe št. 280/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov Skupnosti in o izvajanju Kjotskega protokola, UL L 55, 1.3.2005, str. 57–91.

[14] UL L 130, 15.5.2002, str. 1–3.

[15] Odločba Komisije 2007/62/ES z dne 8. decembra 2006 o nacionalnih določbah, o katerih je Danska poslala uradno obvestilo v zvezi s toplogrednimi plini, UL L 32, 6.2.2007, str. 130–134, in Odločba Komisije 2008/80/ES z dne 21. decembra 2007 o nacionalnih določbah o nekaterih fluoriranih toplogrednih plinih, o katerih je Republika Avstrija poslala uradno obvestilo, UL L 24, 29.1.2008, str. 45–50.

[16] Sporočilo Komisije Evropskemu Parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050. COM(2011) 112 konč.

[17] Sklepi Sveta z dne 14. oktobra 2010 o pripravi na 16. konferenco pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja v Cancúnu 29. novembra do 10. decembra 2010.

[18] Uvodna izjava 7 Uredbe (ES) št. 842/2006 o določenih fluoriranih toplogrednih plinih.

[19] Uvodna izjava 8 Uredbe (ES) št. 842/2006 o določenih fluoriranih toplogrednih plinih.

[20] HFC-152 in HFC-161, pri čemer je potencial globalnega segrevanja za obdobje 100 let pri prvem 53, pri drugem pa 12.

[21] PFC 9-1-18 in perfluorociklopropan, pri čemer je potencial globalnega segrevanja za obdobje 100 let pri prvem večji od 7 500, pri drugem pa večji od 17 340.

[22] NF3 s potencialom globalnega segrevanja 17 200 za obdobje 100 let.