1. Uvod

Na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (SRP) je Komisija obvezana, da Evropskemu parlamentu in Svetu pred koncem leta 2012 poroča o delovanju SRP glede poglavij II (Ohranjevanje in trajnost) in III (Prilagoditev ribolovne zmogljivosti) navedene uredbe[1]. Na podlagi navedene uredbe je Komisija tudi obvezana, da do 31. decembra 2011 poroča o ureditvah iz člena 17(2) o ribolovnih omejitvah v vodah do 12 navtičnih milj od osnovnih črt[2]. To poročilo dopolnjuje poročilo v zeleni knjigi o reformi skupne ribiške politike[3].

2. Poglavji II in III 2.1. Poglavje II – Ohranjevanje in trajnost

Od leta 2002 so večletni načrti obnovitve in upravljanja postali jedro politike ohranjevanja. Ti načrti ohranjajo v ravnotežju ekološke zahteve (stanje staležev in stopnje izkoriščanja) ter gospodarske in družbene vidike (stabilnost ulova). V načrte so bili po potrebi uvedeni upravljanje napora ter posebne določbe v zvezi z inšpekcijskimi pregledi in spremljanjem. Načrti Skupnosti so bili sprejeti za 17 staležev v vodah EU. Sprejet je bil tudi načrt obnovitve staleža jegulje, v fazi pogajanj ali priprave pa so tudi dodatni predlogi (glej Prilogo I). Ob koncu leta 2010 so za približno 25 % zadevnih staležev in 80 % zadevnih ulovov (v tonah) veljali večletni načrti in pravila ulova (v obliki uredb Sveta, izjav Komisije/Sveta, predlogov Komisije ali načrtov, dogovorjenih s tretjimi stranmi, npr. regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva in Norveško).

Svet je sprejel tudi ohranitvene uredbe za Sredozemsko morje, uredbe o tehničnih ukrepih za Baltik in uredbe o posebnih določbah v zvezi z ribolovnim naporom za zahodne vode. Od leta 2004 je globokomorski ribolov urejen na podlagi dvoletnega upravljanja ribolovnih možnosti. V letih 2009 in 2010 je bila za Atlantik, Severno morje in Baltik postopno uvedena prepoved višanja vrednosti ulova. Sporazum s Svetom glede predloga za tehnične ukrepe za Atlantik in Severno morje, ki bi omogočal poenostavitev in prilagoditev regionalnim posebnostim, ni bil mogoč.

Komisija je predstavila sporočila o izboljšanju znanstvenega in tehničnega mnenja, o ekosistemskem pristopu k upravljanju morij, o izvajanju največjega trajnostnega donosa in o zavržkih. Glede vključitve okoljskih vidikov v ribiško politiko je bil dosežen konkreten napredek, vključno s sprejetjem zakonodajnih ukrepov. Pregled teh pobud je naveden v sporočilu o ekosistemskem pristopu k upravljanju morij[4]. To vključuje številna območja Natura 2000, pri katerih se je od skupne ribiške politike zahtevalo, da za ribolovne dejavnosti zagotovi potrebna pravila. Na podlagi členov 7, 8 in 9 poglavja je bilo izvedeno omejeno število ukrepov.

Komisija od leta 2006 predstavi delovno metodo za predloge sklepov o letnih ribolovnih možnostih. To omogoča preglednost pri določanju ribolovnih možnosti. Iz sporočila iz leta 2010 je razvidno izboljšanje stanja od leta 2003: zmanjšanje števila staležev zunaj varnih bioloških meja in staležev, za katere se priporoča zaprtje ribolova. Vendar pri 60 % staležev, za katere so na voljo zanesljivi podatki, ribolov še vedno presega največji trajnostni donos. Dosežen je bil napredek glede ravni celotnega dovoljenega ulova, ki jih sprejme Svet, v primerjavi z ravnmi trajnostnega ulova: v povprečju je Svet presegel znanstveno priporočilo za 45 %, in sicer najbolj leta 2005 (za 59 %) in leta 2008 (za 51 %), vendar se je razlika med mnenjem in rezultatom v zadnjih dveh letih zmanjšala in je leta 2011 znašala 23 %, kar je najmanj doslej. Povečalo se je število staležev, za katere znanstveno mnenje ni na voljo (glej tudi Prilogo II)[5].

Iz tega pregleda se lahko potrdi naslednje:

· Večletni načrti so učinkovitejši v upoštevanju dolgoročne perspektive pri upravljanju staležev kot vsakoletni sklepi o celotnem dovoljenem ulovu, zlasti odkar je Svet začel spoštovati pravila načrtov za celotni dovoljeni ulov.

· Vendar zakonodajni okvir, ki je bil oblikovan z reformo SRP iz leta 2002, ni zadostno zaustavil čezmernega ribolova, zato se ribištvo EU še vedno spopada z upadajočim ulovom iz voda EU.

· Precej velika razlika med ravnmi celotnega dovoljenega ulova, dogovorjenimi v Svetu, in trajnostnimi ulovi potrjuje, da kratkoročni interesi prevladujejo nad dolgoročno trajnostjo, kar dodatno ogroža staleže. Nedavno zmanjšanje razlike pa je pomembne korak v pravo smer.

· Baza znanja je ključnega pomena za ustrezno oblikovanje politike, a je pod stalnim pritiskom, kar ovira napredek pri pokrivanju staležev, za katere je na voljo znanstveno mnenje.

· Končno mora nova skupna ribiška politika zagotoviti prava sredstva za popolno vključitev ekosistemskega pristopa v ohranjevanje in trajnost.

2.2. Poglavje III – Prilagoditev ribolovne zmogljivosti

Odgovornost za prilagoditev velikosti ladjevja je bila leta 2002 prenesena na države članice. Od takrat se cilji za obvezno zmanjšanje ribolovne zmogljivosti ne določajo več. Veljajo pa globalne omejitve ribolovne zmogljivosti na državo članico, ki se upoštevajo. Ribolovna zmogljivost pa je očitno še vedno znatno prevelika, kar je resen problem. S prenosom odgovornosti za upravljanje ladjevja na države članice se ribolovna zmogljivost ni dovolj zmanjšala, čeprav je nazivna zmogljivost pod zgornjo mejo, določeno za države članice. Prilagoditev je bila kljub zaskrbljujočemu stanju staležev v EU razmeroma počasna. Upad zmanjšanja zmogljivosti ladjevja je neznaten in je nižji od stopnje tehnološkega napredka ladjevja. Ker ni pravih meril napredka, ni bilo mogoče preveriti, kakšen napredek je bil pravzaprav storjen. Politika na področju prilagajanja velikosti ladjevja skratka ni prinesla zadovoljivih rezultatov.

Ukrepi v zvezi z upravljanjem zmogljivosti ladjevja imajo dva stebra. Eden je režim vstopa/izstopa, po katerem je nova zmogljivost uravnotežena z umikom enakovredne količine, tako v smislu tonaže kot tudi moči. Drugi steber je prepoved nadomeščanja zmogljivosti, umaknjene z javno pomočjo. Te določbe so bile oblikovane v obliki izvedbenih pravil, ki združujejo oba stebra (z določbami, ki omogočajo povečanje tonaže iz varnostnih razlogov), da bi lahko izračunali zgornje meje zmogljivosti za ladjevje vsake države članice. Oblikovane so bile dodatne določbe, ki urejajo prehod med novim in starim režimom, kar je pozitivno, saj preprečuje poslabšanje problema.

Vse države članice so upoštevale pravne omejitve ribolovne zmogljivosti. Čeprav so nekatere države članice imele težave z izvajanjem novih pravil, ko so ta začela veljati, ima danes večina držav članic ladjevja z zmogljivostjo pod zadevnimi zgornjimi mejami. Razlika v povprečju znaša 10 % tonaže in 8 % moči. To pomeni, da je bilo zmanjšanje velikosti ladjevja deloma doseženo brez javne pomoči.

Z Uredbo Sveta (ES) št. 639/2004[6] je bila uvedena posebna obravnava za ladjevja, registrirana v najbolj oddaljenih regijah Evropske unije. S tem so bila ladjevja iz teh regij izvzeta iz splošnih pravil za upravljanje ladjevja in določene so bile omejitve zmogljivosti na segment ladjevja za Azore, Madeiro, francoske čezmorske departmaje in Kanarske otoke. Režim je deloval zadovoljivo, čeprav je bilo treba povečati omejitve zmogljivosti za nekatere segmente.

Ker so države članice spoštovale pravila za upravljanje ribolovne zmogljivosti, člen 16 o pogojevanju finančne pomoči EU za ladjevja nikoli ni bil uporabljen.

Referenčne ravni iz člena 12 dodatno omejujejo ribolovno zmogljivost, tako v smislu tonaže kot tudi moči. Ne veljajo za države članice, ki so vstopile v EU po letu 2003 in ne pomenijo dodatne omejitve v zvezi z zgornjimi mejami zmogljivosti iz režima vstopa/izstopa. Register ladjevja EU dobro opravlja svojo vlogo kot sredstvo za spremljanje upoštevanja pravil za upravljanje ribolovne zmogljivosti.

Končno so države članice obvezane poročati o zmogljivosti ladjevja, kar je bistveni sestavni del politike. Ocenjeni rezultati niso zadovoljivi. Države članice Komisiji vsako leto predložijo poročila z informacijami za letno poročilo Komisije o stanju ladjevja. Čeprav je bilo mogoče pričakovati, da bo v poročilih kot največji problem navedena presežna ribolovna zmogljivost, so razpoložljivi podatki nejasni. Sredstvo poročanja ne omogoča natančnih ocen presežne ribolovne zmogljivosti na segment ali ribištvo.

Glede na navedeno je mogoče o učinkovitosti določb o upravljanju ribolovne zmogljivosti ugotoviti naslednje:

· Kljub spoštovanju pravil za upravljanje ribolovne zmogljivosti, opredeljenih na ravni EU, obstajajo še vedno jasni znaki čezmerne zmogljivosti ladjevja EU, in sicer: prevelika ribolovna umrljivost nekaterih staležev, nizka donosnost in majhna uporaba zmogljivosti.

· Tonaža je zanesljiv pokazatelj ribolovne zmogljivosti, vendar Komisija resno dvomi v sporočeno moč ribiških plovil, saj podatki nakazujejo na sporočanje premajhne zmogljivosti, zaradi česar je zmogljivost ladjevja izjemno težko pravilno oceniti.

· Politika je statična, saj določa le zgornjo mejo brez posebnih ciljev glede zmanjšanja. Spoštovanje omejitev nazivne zmogljivosti v skladu z zgornjimi mejami ne pomeni, da ni stalne čezmerne zmogljivosti. Sistem ne omogoča upoštevanja tehnološkega napredka pri ukrepih upravljanja. Zaradi tehnološkega napredka statična zgornja meja privede do čezmerne zmogljivosti.

· Zaradi kompleksnosti, ki je neločljivo povezana s količinsko opredelitvijo čezmerne zmogljivosti, se je izkazalo za izjemno težavno določiti jasne cilje za velikost ladjevja in spremljati uravnoteženost med ribolovno zmogljivostjo in ribolovnimi možnostmi. Pri določanju ustrezne velikosti ladjevja glede na ribolovne možnosti je treba upoštevati tudi dejavnike, ki niso biološki ali gospodarski.

3. Člen 17(2) – Ribolovne omejitve v vodah do 12 navtičnih milj od osnovnih črt

Pooblastilo za posebne ribolovne omejitve iz člena 17(2) Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 poteče 31. decembra 2012, Komisija pa mora Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o ureditvah, določenih v navedenem odstavku.

Cilji, povezani z uvedbo (pred začetkom veljavnosti SRP) posebnih ureditev v vodah do 12 navtičnih milj od osnovnih črt, kot je opredeljeno v členu 17(2) Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002, so bili:

· ohranjanje ribjih virov tako, da je le ladjevju za mali priobalni ribolov dovoljeno vpluti na območje; tovrstno ladjevje na splošno izvaja manj ribolovnega pritiska na območjih, ki lahko vključujejo najbolj občutljive vode EU in območja drstenja, ter

· ohranjanje tradicionalnih ribolovnih dejavnosti obalnih ladjevij za vzdrževanje socialne in gospodarske infrastrukture teh območij.

Te posebne omejitvene določbe so bile v SRP uvedene leta 1983 in so bile odtlej razširjene z vsako reformo politike.

EU se je od leta 2002 razširila dvakrat. Akta o pristopu iz leta 2004 (deset novih držav članic) in 2007 (dve novi državi članici) posebej ne omenjata režima v vodah do 12 navtičnih milj od osnovnih črt, prav tako ni bilo nobenih sprememb Priloge I k Uredbi Sveta (ES) št. 2371/2002.

Službe Komisije so opravile inšpekcije v državah članicah, ki jih režim zadeva. Poleg ureditev, navedenih v Prilogi I, je osem držav članic poročalo o obstoju ureditev na podlagi obstoječih sosedskih odnosov zunaj Priloge I, od katerih je večina recipročnih, čeprav to ni pravni predpogoj. Nobenih prošenj ni bilo, da bi navedene ali druge ureditve vključili v Prilogo I k Uredbi Sveta (ES) št. 2371/2002 (Danska in Nemčija sta leta 2008 zaprosili za popravek). Večina novih držav članic skupaj z Grčijo nima posebnih recipročnih ureditev glede dostopa. Ribolov v območju 12 navtičnih milj od osnovnih črt omogočajo le nacionalnemu ladjevju in ne opravljajo ribolovnih dejavnosti v območju 12 navtičnih milj od osnovnih črt drugih držav članic. Številne države članice so uvedle posebne (tehnične) ohranitvene ukrepe za plovila, ki lovijo v teh območjih, kar prispeva k ohranjevanju, kot je navedeno v uvodni izjavi 11 Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002.

Komisija od leta 2002 ni bila obveščena o (pravih) težavah ali sporih v zvezi s posebnimi omejitvami, tako pri njihovem določanju kot tudi pri njihovem upravljanju in delovanju. Države članice so težave lahko razrešile, ne da bi jih morale predložiti Komisiji. Režim je zelo stabilen in pravila še vedno zadovoljivo delujejo. Vse države članice so v odzivih na zeleno knjigo o reformi SRP poudarile pomen posebnih omejitev glede na svoje izvirne cilje. Ena država članica je predlagala razširitev območja 6–12 milj na 10–20 milj, da bi lahko učinkoviteje dosegli cilje režima.

Ob upoštevanju sedanjega ohranitvenega stanja mnogih staležev in nadaljnje občutljivosti obalnih voda glede ohranjevanja kot tudi tekočih težav na obalnih območjih, ki so močno odvisna od ribištva in za katera ni verjetno, da bi imela koristi od drugega gospodarskega razvoja, se zdijo cilji posebnega režima utemeljeni, tako kot so bili leta 2002. Sprememba sedanjih ureditev bi lahko ogrozila ravnotežje, ki se je vzpostavilo od uvedbe posebnega režima.

Priloga I – Načrti obnovitve in/ali upravljanja, ki jih je Svet sprejel od leta 2003

Št. Uredbe Sveta (ES) || Vrsta načrta || Vrsta (število staležev) || Območja

423/2004 || obnovitev || trska (4) || Kattegat, Skagerrak, Severno morje, vzhodni Rokavski preliv, zahodno od Škotske, Irsko morje

811/2004 || obnovitev || severni oslič (1) || Kattegat, Skagerrak, Severno morje, Rokavski preliv, zahodno od Škotske, okoli Irske, Biskajski zaliv

2115/2005 || obnovitev || grenlandska morska plošča (1) || severozahodni Atlantik

2166/2005 || obnovitev || južni oslič (2) in škamp (1) || Kantabrijsko morje, vode zahodnega Iberskega polotoka

388/2006 || upravljanje || morski list (1) || Biskajski zaliv

509/2007 || obnovitev in upravljanje || morski list (1) || zahodni Rokavski preliv

676/2007 || obnovitev in upravljanje || morska plošča (1) in morski list (1) || Severno morje

1098/2007 || obnovitev || trska (2) || Baltik

1100/2007 || obnovitev || jegulja (1) || ustja/reke držav članic, ki se izlivajo v cone ICES III–IX in Sredozemsko morje

1559/2007 || obnovitev || tun (1) || vzhodni Atlantik in Sredozemsko morje

1300/2008 || obnovitev in upravljanje || sled (1) || zahodno od Škotske

1342/2008 || obnovitev in upravljanje || trska (4) || Kattegat, Skagerrak, Severno morje, vzhodni Rokavski preliv, zahodno od Škotske, Irsko morje

Priloga II – Staleži, ki se urejajo na podlagi letnih ribolovnih možnosti, v severovzhodnem Atlantiku in sosednih vodah (2003–2011)

Znanstveno mnenje o stanju staleža || Število staležev

|| 2003 || 2004 || 2005 || 2006 || 2007 || 2008 || 2009 || 2010 || 2011 || Povprečje

Zunaj varnih bioloških meja || 30 || 29 || 26 || 26 || 26 || 28 || 27 || 22 || 19 || 26

Znotraj varnih bioloških meja || 12 || 10 || 14 || 11 || 12 || 13 || 12 || 15 || 15 || 13

Stanje staleža ni znano zaradi pomanjkanja podatkov || 48 || 53 || 53 || 57 || 58 || 55 || 57 || 60 || 61 || 56

Znanstveno mnenje o prelovu || 2003 || 2004 || 2005 || 2006 || 2007 || 2008 || 2009 || 2010 || 2011 || Povprečje

Stopnja ribolova na stalež v primerjavi s stopnjo največjega trajnostnega donosa je znana || || || 34 || 23 || 32 || 33 || 35 || 39 || 35 || 33

Stalež je prekomerno izkoriščan || || || 32 || 21 || 30 || 29 || 30 || 28 || 22 || 27

Stalež se lovi na stopnji največjega trajnostnega donosa || || || 2 || 2 || 2 || 4 || 5 || 11 || 13 || 6

Razlika med TAC in trajnostnimi ulovi || 2003 || 2004 || 2005 || 2006 || 2007 || 2008 || 2009 || 2010 || 2011 || Povprečje

TAC presega trajnostni ulov (kot ga predlaga ICES/STECF v skladu s previdnostnim pristopom) v odstotku staleža || 46 % || 49 % || 59 % || 47 % || 45 % || 51 % || 48 % || 34 % || 23 % || 45 %

Povzetek znanstvenega mnenja o ribolovnih možnostih || 2003 || 2004 || 2005 || 2006 || 2007 || 2008 || 2009 || 2010 || 2011 || Povprečje

Staleži, za katere se lahko napovesta velikost staleža in ribolovna umrljivost || 40 || 34 || 40 || 31 || 29 || 30 || 34 || 36 || 36 || 34

Staleži, za katere je na voljo znanstveno mnenje o ribolovnih možnostih || 59 || 52 || 54 || 65 || 61 || 62 || 63 || 55 || 55 || 58

Staleži, za katere znanstveno mnenje ni na voljo || 31 || 40 || 39 || 29 || 35 || 34 || 33 || 42 || 40 || 36

[1]               V skladu s členom 35 Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov na podlagi skupne ribiške politike.

[2]               V skladu s členom 17(2) Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002.

[3]               Sporočilo Komisije o reformi skupne ribiške politike, COM(2009) 163 z dne 22. aprila 2009.

[4]               Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu – Vloga SRP pri izvajanju ekosistemskega pristopa k upravljanju morij, COM(2008) 187 z dne 11. aprila 2008.

[5]               Sporočilo Komisije – Posvetovanje o ribolovnih možnostih, COM(2010) 241 z dne 17. maja 2010, in interni podatki Komisije za leto 2011.

[6]               Uredba Sveta (ES) št. 639/2004 z dne 30. marca 2004 o upravljanju ribiških flot, registriranih v najbolj oddaljenih regijah Skupnosti