SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Pregled učinkovanja določb glede delavcev na morskih ribiških plovilih iz Direktive 2003/88/ES

1. UVOD

To sporočilo preučuje učinkovanje določb člena 21 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa[1] (v nadaljnjem besedilu: Direktiva) glede delavcev na morskih ribiških plovilih, ki plujejo pod zastavo države članice (v nadaljnjem besedilu: MRP), v skladu s členom 25 Direktive. Direktiva se razlaga omejevalno, kar pomeni, da so analizirane samo določbe, ki se nanašajo izključno na delavce na MRP (in ne druge delavce).

Člen 21 Direktive določa, da se členi 3 do 6 in člen 8 ne uporabljajo za delavce na MRP. Posledično se zanje ne uporabljajo splošne določbe Direktive, ki urejajo dnevni počitek, odmore, tedenski počitek, najdaljši tedenski delovni čas in trajanje nočnega dela. Člen 21 določa posebna pravila, ki se uporabljajo za te delavce glede: pravice do ustreznega počitka in omejitve števila delovnih ur, vključno s posebnimi omejitvami največjega števila delovnih ur in najmanjšega števila ur počitka (konec odstavka 1, odstavka 2 in 3); pravice do neprekinjenega počitka, ki se lahko razdeli v največ dve obdobji in za katerega je določen najdaljši presledek med zaporednima obdobjema počitka (odstavek 4); možnosti izjem – v nekaterih okoliščinah – od omejitev iz odstavkov 1, 3 in 4 (odstavek 5); dela, potrebnega za zagotovitev trenutne varnosti plovila ali za pomoč drugim plovilom ali osebam v stiski na morju (odstavek 6); možnosti za koriščenje letnega dopusta v obdobju, v katerem ribiška plovila ne smejo delovati (odstavek 7).

Komisija je zadevo preučila na podlagi odgovorov držav članic in socialnih partnerjev na evropski ravni na vprašalnik, sestavljen v ta namen[2]. Uporabila je tudi razpoložljive informacije iz drugih virov, na primer iz poročil neodvisnih strokovnjakov.

Vprašalnik je vseboval 21 posebnih vprašanj, razdeljenih v tri skupine: (i) struktura in organizacija sektorja morskega ribolova; (ii) posebne določbe iz člena 21 Direktive, ki se uporabljajo za delavce na MRP; in (iii) druge določbe Direktive, ki se uporabljajo za delavce na MRP.

Glavne ugotovitve so povzete v oddelkih 3 do 9 tega sporočila.

2. KONVENCIJA MEDNARODNE ORGANIZACIJE DELA (ILO) O DELU NA PODROčJU RIBOLOVA

Generalna konferenca ILO je 14. junija 2007 sprejela Konvencijo št. 188 o delu na področju ribolova (v nadaljnjem besedilu: ILO 188). Člena 13 in 14 Konvencije vsebujeta določbe o „posadki in obdobjih počitka“ , ki se nanašajo na zadeve, ki jih zajema Direktiva. Člen 6 ILO 188 določa: „ Nič v tej Konvenciji ne vpliva na noben zakon, razsodbo ali navado in na noben dogovor med lastniki ribiških plovil in ribiči, ki zagotavljajo ugodnejše pogoje, kot so pogoji iz te konvencije.“

Ratifikacija ILO 188, ki ureja tudi koordinacijo sistemov socialne varnosti, ki je v izključni pristojnosti EU, je bila odobrena s Sklepom Sveta[3]. Sklep vsebuje priporočilo državam članicam, naj ILO 188 ratificirajo čim prej, po možnosti pred 31. decembrom 2012.

Socialni partnerji SSDC Sea Fisheries so 1. junija 2010 začeli pogajanja za vključitev vidikov ILO 188 v pravo EU prek sporazuma socialnih partnerjev[4]. Če bi bil tak sporazum dosežen, bi vseboval določbe o organizaciji delovnega časa na MRP. Socialni partnerji so svoje stališče o tem izrazili v odgovorih v okviru posvetovanja. Socialni partnerji „ ne želijo sprememb na ravni EU, razen tistih, ki jih prinaša konvencija ILO 188 “.

3. OSEBNO IN MATERIALNO PODROčJE UPORABE (PRVI PODODSTAVEK čLENA 21(1))

Člen 21 Direktive se uporablja za vse delavce na MRP, ki plujejo pod zastavo države članice. Pojem „ delavec “ se nanaša samo na osebe, ki imajo pogodbo o zaposlitvi ali so v delovnem razmerju, v skladu z nacionalno zakonodajo. Člen 2 določa, da „ delovni čas pomeni vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso “.

Učinek zakonodaje o delavcih na MRP se od države do države zelo razlikuje. Nekatere države članice nimajo ribiških plovil (Avstrija, Češka, Madžarska, Luksemburg in Slovaška), medtem ko je v drugih flota MRP zelo velika. Pet držav članic nima dostopa do morja. Nekatere države članice imajo omejene praktične izkušnje glede učinkovanja člena 21 Direktive, ker se nacionalna zakonodaja, ki Direktivo prenaša, ne uporablja zaradi pomanjkanja delavcev in/ali ribiških plovil (Madžarska). In nenazadnje, flote v Sredozemskem morju na splošno sestavljajo manjša plovila, medtem ko jih v Atlantiku sestavljajo večja plovila, kar prav tako vpliva na skladnost učinka.

Po ocenah je bilo leta 2007 v ribiškem sektorju v EU (v ekvivalentu polnega delovnega časa) zaposlenih 141 110 oseb[5].

Več držav članic je poročalo, da ne poznajo natančnega števila ribičev, ki delajo na MRP, ki plujejo pod njihovo zastavo. To je zlasti posledica dejstva, da vsi delavci na ribiških plovilih niso zaposleni, velik delež malih ribiških plovil pa upravljajo samozaposleni ribiči (dober primer je Grčija, kjer je 16 576 od skupno 17 253 ribiških plovil priobalnih in delujejo z mirujočim orodjem). Poleg tega je ribištvo pogosto postranska dejavnost, zlasti v malem priobalnem ribolovu (to sta izpostavili Nemčija in Finska). Na Švedskem za plovila ne velja zahteva za prijavo, kar pomeni, da potrebni statistični podatki niso na voljo.

Poleg tega zbrani statistični podatki zaradi velikih metodoloških razlik niso primerljivi med državami članicami. Nekatere države članice na primer število oseb na ribiških plovilih ocenjujejo na podlagi popravljenega najmanjšega števila članov ladijske posadke, medtem ko druge za to uporabljajo statistične podatke o zaposlovanju ali podatke o socialnem varstvu.

Posebno pozornost je treba nameniti posledicam razvrščanja ribičev, plačanih po deležu ulova[6], kot zaposlenih ali samozaposlenih po nacionalni zakonodaji. Kadar se za ribiče, plačane po deležu ulova, šteje, da so samozaposleni, se nacionalna zakonodaja, ki prenaša Direktivo, zanje načeloma ne uporablja (tako v Združenem kraljestvu in na Malti). Vendar se uporablja za vse ribiče, plačane po deležu ulova, ki štejejo za zaposlene (kot v Franciji, Nemčiji in Španiji). Uporaba sistema deležev ima določene pogodbene posledice, na primer prevladujočo uporabo pogodb za določen čas za kar največjo časovno uskladitev prejema plačila in/ali deležev s trajanjem pogodbe o zaposlitvi (Danska). Poleg tega ta sistem ponavadi vodi k daljšemu delovnemu času (Portugalska).

Komisija je v Poročilu o izvajanju direktiv o zdravju in varnosti pri delu 93/103/ES (ribiške ladje) in 92/29/EGS (medicinska oskrba na ladjah) v praksi [7] zapisala, da je „ zlasti sistem ,sorazmernega plačila‘ na večini malih ladij (je) lahko razlog za daljši delovni čas, več časa, preživetega na ladji, in večji napor. Učinkoviti preprečevalni ukrepi v takšnih delovnih razmerah verjetno ne bodo prednostna naloga, njihova odsotnost pa lahko povzroči več poklicnih bolezni in motenj.“

V luči tega nekatere države članice menijo, da bi razširitev področja uporabe sedanjih predpisov o delovnem času na samozaposlene ribiče lahko pripomogla k izboljšanju razmer. Po njihovem mnenju bi bile koristi nedvomne, saj bi bila v področje uporabe predpisov o delovnem času vključena večina malih plovil (Malta) in ribičev, plačanih po deležu ulova, ki so v državah članicah deležni različne pravne obravnave (Francija) glede na to, ali so razvrščeni kot samozaposleni ali kot zaposleni[8].

Področje uporabe konvencije ILO 188 vključuje samozaposlene ribiče, kar pomeni, da bi ratifikacija Konvencije s strani držav članic lahko pomenila, da se jih vključuje v področje uporabe vseh ali dela določb o delovnem času (na kar so opozorili Francija, Danska, Poljska in Združeno kraljestvo).

4. OMEJITEV DELOVNEGA čASA IN USTREZEN POčITEK (DRUGI PODODSTAVEK čLENA 21(1))

V skladu z drugim pododstavkom člena 21(1) morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima vsak delavec na MRP pravico do ustreznega počitka, in delovni čas na MRP omejijo na povprečnih 48 ur tedensko, izračunanih za referenčno obdobje, ki ne presega dvanajst mesecev.

Posebne določbe, ki urejajo delovni čas delavcev na MRP, so še naprej upravičene. Stališče socialnih partnerjev je jasno. Zagovarjajo potrebo po posebni zakonodaji o delovnem času za ta sektor. V skupnem odgovoru na posvetovanje vztrajajo, da „ ne bi bilo primerno, da se Direktivo uporabi za določanje enakih omejitev glede delovnega časa za ribiške delavce, ki delajo stran od obale, in tiste, ki delajo na obali.“ Po njihovem mnenju „ ni primerno poskusiti izvajati ukrepov, ki ne bi upoštevali posebnosti našega sektorja. “ Poudarjajo še, da „ delovnega časa na ribiških plovilih ne bi smeli dodatno omejiti “, saj „ to ne bi bilo v interesu niti ribičev niti delodajalcev .“

Več držav članic je sprejelo posebno zakonodajo, ki ureja delovni čas delavcev na MRP, v okviru predpisov, ki veljajo za mornarje (Bolgarija, Estonija, Finska, Poljska, Švedska) ali prevoz po vodi (Madžarska), in/ali s posebnimi instrumenti (Nemčija, Francija, Malta, Poljska, Španija, Litva). V drugih državah članicah se zanje uporablja splošna delovna zakonodaja brez kakršnih koli posebnosti (Avstrija, Češka, Slovaška in Slovenija). Te razmere niso v nasprotju z Direktivo pod pogojem, da veljavna zakonodaja zagotavlja najmanj stopnjo zaščite, kot jo določa člen 21 Direktive.

Direktivo je 15 držav članic preneslo z zakonom, ena pa je uporabila upravne določbe (Danska). Avstrija in Italija sta uporabili kolektivno pogodbo (vendar se zdi, da se splošna zakonodaja o delovnem času še naprej uporablja subsidiarno). V več državah članicah kolektivnih pogodb v ribiškem sektorju ni ali pa niso običajne.

5. MERILA ZA NAJDALJšI DELOVNI čAS IN/ALI NAJKRAJšI čAS POčITKA (čLEN 21(2) DO 21(4))

V skladu s členom 21(2) se možnost omejitve največjega števila delovnih ur in določitve najmanjšega števila ur počitka v referenčnem obdobju lahko uporabi samo ob upoštevanju omejitev iz drugega pododstavka člena 21(1) (glej zgoraj).

Francija, Švedska in Portugalska so izpostavile praktične težave pri ocenjevanju in nadzoru dejanskega delovnega časa na krovu ter možnost enostavnega neupoštevanja omejitev. V luči tega trdijo, da je referenčno obdobje dvanajstih mesecev, ki ga določa Direktiva, v praksi zelo težko uporabiti. Francoski zakon za premostitev te težave kot alternativno rešitev predlaga letno omejitev 225 dni na morju[9] namesto omejitve 48-ih ur v referenčnem obdobju, ki ne presega enega leta.

V skladu s členom 21(2) in (3) Direktive imajo države članice možnost, da bodisi omejijo največje število delovnih ur bodisi določijo najmanjše število ur počitka v določenem referenčnem obdobju. Člen 21(4) določa, da se ure počitka lahko razdelijo v največ dve obdobji, presledek med zaporednima obdobjema počitka pa ne sme presegati 14 ur.

Večina držav članic najmanjše število ur počitka določa kot edino merilo (Danska, Finska, Francija, Malta, Nizozemska in Švedska) ali v kombinaciji z omejenim številom delovnih ur (Avstrija, Bolgarija, Nemčija, Španija, Madžarska, Litva, Portugalska, Grčija). Na Danskem največje število delovnih ur ponavadi urejajo kolektive pogodbe ali posamezne pogodbe o zaposlitvi, najmanjše število ur počitka pa določa zakonodaja.

Vse države, ki so poročale o uporabi časa počitka kot edinega merila za delavce na MRP, imajo posebno zakonodajo, ki se uporablja za ribiče (ali mornarje in ribiče). Te države ne uporabljajo vedno časa počitka kot merila v splošni zakonodaji o delovnem času, ki se uporablja za delavce v drugih poklicih.

Nizozemska meni, da merilo o najmanjšem številu ur počitka „ najbolj ustreza sistemom dela v ribiški industriji “. V Nemčiji se uporabljata obe merili, vendar lahko kolektiva pogodba pod nekaterimi pogoji določa, da se največje število delovnih ur lahko preseže, najmanjšega števila ur počitka pa se ne more zmanjšati.

Samo Estonija in Romunija sta poročali o uporabi največjega števila delovnih ur kot edinega merila za delavce na MRP.

Ulov in posledična predelava proizvodov sta zelo odvisna od nepredvidljivih vremenskih in tehničnih omejitev, ki so povezane z delovanjem ribolovnega orodja in pomorsko varnostjo. Zato socialni partnerji pozivajo k prožnosti delovnega časa. Poročalo se je tudi, da je v nekaterih okoliščinah delovni čas v praksi presežen (Nemčija).

Treba je poudariti, da ILO 188 najmanjše število ur počitka uporablja kot edino merilo za omejitev delovnega časa delavcev na MRP.[10] To so v svojih odgovorih na posvetovanje omenile Francija, Poljska in Danska.

Samo Francija je poročala o praktičnih težavah pri uporabi člena 21(4). Predlagala je, da se kot možna rešitev dovoli nadaljnja razdelitev na 6-urna obdobja počitka, kar bi se lahko izvedlo samo s kolektivnimi pogodbami.

6. IZJEME (čLEN 21(5) IN 21(6))

V skladu s členom 21(5) lahko države članice dovolijo izjeme od omejitev iz drugega pododstavka odstavka 1 ter odstavkov 3 in 4. Za to morata biti izpolnjeni dve zahtevi: (i) izjeme morajo biti v skladu s splošnimi načeli varovanja zdravja in varnosti delavcev; in (ii) izjeme se lahko dovolijo samo iz objektivnih ali tehničnih razlogov ali razlogov, ki izhajajo iz organizacije dela. Obstajati mora poseben razlog in izjema mora biti sorazmerna temu razlogu. Isti člen tudi navaja, da take izjeme lahko povzročijo „pogostejše ali daljše odsotnosti ali dodeljevanje kompenzacijskih odsotnosti delavcem“.

Pet držav članic je poročalo, da niso uporabile možnosti izjem (Avstrija, Estonija, Finska, Portugalska in Romunija).

Danska, Nemčija, Francija in Poljska dovoljujejo izjeme glede pogojev ribolova ali predelave rib (kadar je ladja neposredno vključena v ribolovno dejavnost in/ali deluje na ribolovnih območjih). V teh primerih je delavcem dodeljena kompenzacijska odsotnost (razen na Poljskem).

V drugih državah članicah so izjeme dovoljene v številnih drugih okoliščinah, ki niso neposredno povezane z ribolovom ali predelavo rib. V vseh primerih države članice izjeme, ki jih dovoljujejo, štejejo za stalne in jih verjetno kratko- oziroma srednjeročno ne nameravajo odpraviti. V nadaljevanju je na kratko opisanih nekaj primerov.

Na Nizozemskem je izjema ratione personae in se uporablja za kapitane ter vodstveno in pomožno osebje na MRP.

Na Malti se izjema nanaša na priobalni ribolov, vendar je njen učinek omejen, ker so na Malti vsi ribiči samozaposleni.

Španska zakonodaja na splošno dovoljuje zmanjšanje števila ur počitka na ribiških plovilih. Naveden ni noben poseben razlog. Poleg tega se zdi, da določba ne pomeni izjeme, ki se uporablja v nekaterih, natančno opredeljenih okoliščinah, ampak nadomešča splošne predpise o ribiških plovilih.

Bolgarija uporablja za ribiški sektor splošno zakonodajo o nadurah. Delovni čas, dovoljen v skladu z navedeno zakonodajo, lahko v nekaterih primerih presega omejitve, ki jih določa Direktiva. Vendar zakonodaja strogo določa največje možno število nadur letno (150 ur) in okoliščine, v katerih so nadure dovoljene.

Na splošno izjeme določajo zakoni. V nekaterih državah članicah (na primer v Nemčiji ter na Madžarskem in Švedskem) pa jih lahko določajo tudi kolektivne pogodbe.

Člen 21(6) se nanaša na pravico kapitana MRP, da od delavcev na krovu zahteva, da opravijo toliko delovnih ur, kolikor je potrebno za trenutno varnost plovila, oseb na krovu ali tovora ali za pomoč drugim plovilom ali osebam v stiski na morju. Nihče ni poročal o težavah v zvezi z uporabo te določbe.

7. LETNI DOPUST (čLEN 21(7))

Člen 7 Direktive se nanaša na pravico do letnega dopusta in zajema delavce na MRP. Edina posebna določba, ki se uporablja izključno za delavce na MRP, je v členu 21(7), ki državam članicam omogoča, da lahko določijo, da delavci na MRP, ki ne smejo delovati v določenem obdobju koledarskega leta, ki presega en mesec, izkoristijo letni dopust v navedenem obdobju.

Dvanajst držav članic je navedlo, da te možnosti niso uporabile (Avstrija, Bolgarija, Danska, Španija, Estonija, Finska, Francija, Nemčija, Madžarska, Nizozemska, Poljska in Portugalska). Samo Malta in Romunija sta navedli, da sta to določbo uporabili. Vendar so na Malti njeni učinki zanemarljivi, ker so vsi ribiči samozaposleni.

8. SPLOšNE DOLOčBE DIREKTIVE, KI SE UPORABLJAJO ZA DELAVCE NA MRP (ZLASTI GLEDE NOčNEGA DELA)

Člen 21(1) določa, da se člen 8 Direktive o trajanju nočnega dela ne uporablja za delavce na MRP. Členi 9 do 11 (o zdravstvenem pregledu in razporeditvi delavcev, ki delajo ponoči, na delo podnevi, jamstvih za delo v nočnem času in obveščanju o rednem angažiranju delavcev, ki delajo ponoči) pa se še naprej uporabljajo za delavce na MRP.

Zato je treba oceniti, ali je posebna ureditev o trajanju nočnega dela, ki ga opravijo delavci na MRP, ki delajo ponoči, upravičena.

Številne države članice so se odločile, da bodo za delavce na MRP uporabile svojo splošno zakonodajo o nočnem delu (Španija, Portugalska, Romunija, Bolgarija, Finska, Madžarska, Nizozemska), čeprav imajo nekatere države članice posebno zakonodajo, ki ureja druge vidike delovnega časa na MRP.

Druge države članice so navedle, da niso opazile nobenih negativnih učinkov na zdravje ali varnost delavcev zaradi sedanje odsotnosti ureditve o trajanju nočnega dela (Nemčija, Litva). Nekateri načini ribolova zahtevajo delo v nočnem času. Poljska je navedla, da bi „delavci sami močno nasprotovali“ strožjim predpisom o nočnem delu na MRP. Združeno kraljestvo pa je izpostavilo, da so ribiči „lovci in nabiralci“ ter da njihovih dejavnosti glede nočnega dela ne bi bilo smiselno omejevati z običajnimi pravili, ki se uporabljajo za delavce na kopnem.

Francija je poudarila, da bi bilo upravičeno, da bi se osredotočili na zdravstveni nadzor ribičev, ki morajo delati ponoči.

Čeprav nekateri načini ribolova zahtevajo delo v nočnem času, delavcev na MRP ne moremo vedno šteti za „delavce, ki delajo ponoči“ v smislu člena 2(4) Direktive, ki navaja določen delež delovnega časa v nočnem času.

Velja omeniti, da se za mlade delavce uporabljajo posebna pravila v skladu z Direktivo 94/33/ES[11].

9. SPLOšNA OCENA

Komisija je države članice in socialne partnerje, s katerimi se je posvetovala, pozvala, naj na splošno ocenijo člen 21 Direktive, zlasti, ali so njegove določbe še ustrezne, posebej v zvezi z zdravjem in varnostjo. Najpomembnejše ugotovitve so povzete spodaj:

1. Posebne določbe glede delavcev na MRP iz člena 21 Direktive bi se morale uporabljati še naprej. Dvanajst držav članic je menilo, da je člen ustrezen, socialni partnerji pa so močno zagovarjali ohranitev posebnih določb o delavcih na MRP. Socialni partnerji so kljub temu zapisali, da „ je jasne omejitve iz člena 21 sedanje Direktive v zvezi z delavci na MRP treba šteti za ustrezne “.

2. Čeprav vse države članice niso izrazile svojega mnenja, pa jih je devet navedlo, da se jim zdi sedanje osebno področje uporabe Direktive primerno.

3. Nekatere države članice so izrazile dvome glede ustreznosti merila največjega števila delovnih ur, in sicer zaradi posebnega poteka dela v ribiški industriji ter težavnega nadzora in izvrševanja. Meni se, da je težavno natančno določanje dejanskih delovnih ur na krovu najpogostejši problem pri nadzoru. Poleg tega se nadzor ponavadi izvaja samo v pristaniščih. Nekatere države članice menijo, da je nadzorovanje časa počitka v praksi manj težavno.

4. Nekatere države članice imajo praktične težave pri upoštevanju neprekinjenih 6-urnih obdobij počitka.

5. Obstaja splošno strinjanje, da se člen 8 o trajanju nočnega dela ne bi smel uporabljati za delavce na MRP. Prav tako se posebna zakonodaja o trajanju nočnega dela delavcev na MRP ne šteje za upravičeno.

6. Možnost uporabe izjem od splošnih ureditev delovnega časa, določenih za delavce na MRP, se je štela za nujen mehanizem prožnosti.

10. SKLEPNE UGOTOVITVE

7. Komisija bo ob polnem spoštovanju neodvisnosti socialnih partnerjev nadaljevala pogajanja glede vključitve vidikov ILO 188 v pravo EU prek sporazuma socialnih partnerjev, da bi v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji opredelila morebitna področja, na katerih je ukrepanje EU potrebno ali upravičeno. Vsak tak ukrep bo uskladila s trenutno revizijo Direktive.

8. Komisija je na podlagi posvetovanja opredelila številna področja, ki jih je treba podrobneje preučiti. In sicer:

9. Posebno pozornost je treba nameniti samozaposlenim delavcem, ki ponavadi delajo na malih plovilih in so pogosto ribiči, plačani po deležu ulova, zlasti v kontekstu ratifikacije in izvajanja ILO 188 s strani držav članic.

10. Na podlagi informacij, ki so jih zagotovile države članice, ni možno ugotoviti, ali je referenčno obdobje, ki ne presega dvanajst mesecev, iz drugega pododstavka člena 21(1) vedno zagotovljeno in spoštovano.

11. ILO 188 kot edino merilo za omejitev delovnega časa uporablja najmanjše število ur počitka, medtem ko Direktiva dovoljuje bodisi uporabo najmanjšega števila ur počitka bodisi največjega števila delovnih ur. Države članice bi zato lahko uporabile samo merilo najmanjšega števila ur počitka ali pa največje število delovnih ur in najmanjše število ur počitka skupaj, da bi tako upoštevale oba instrumenta. Ta rešitev je v skladu z Direktivo pod pogojem, da so spoštovane katere koli določbe Direktive, ki so ugodnejše za delavce. Pravica do neprekinjenih obdobij počitka je še zlasti pomembna (ker ILO 188 ne vsebuje nobene podobne določbe) in jo je treba spoštovati.

12. Posebno pozornost je treba nameniti zdravstvenemu nadzoru mornarjev, ki delajo v nočnem času.

13. V enem primeru (Španija) izjema od pravil o delovnem času ni utemeljena z nobenim od razlogov iz člena 21(5). Izjeme morajo biti sorazmerne razlogom, ki jih upravičujejo, in ne smejo zajemati celotnega področja uporabe določbe. Komisija bo posebno pozornost namenila preverjanju, ali se navedena načela spoštujejo pri uporabi izjem iz člena 21(5) Direktive.

14. V širšem smislu Komisija poudarja, da je glavni cilj strategije Skupnosti 2007–2012 za zdravje in varnost pri delu [12], ki jo podpira Resolucija Sveta z dne 25. junija 2007[13], še naprej stalno izboljševanje delovnih pogojev, zlasti z znatnim zmanjšanjem delovnih nesreč in poklicnih bolezni. Za doseganje tega cilja je treba okrepiti pravilno in učinkovito izvajanje zakonodaje EU o zdravju in varnosti ter hkrati podpirati mala in srednja podjetja, zlasti v sektorjih z visokim tveganjem, kot so gradbeništvo, kmetijstvo, ribolov in promet. Komisija v ta namen z novim programom PROGRESS in v sodelovanju s svetovalnim odborom pripravlja nezavezujoče praktične smernice o pravilni uporabi direktiv, zlasti v ribiškem sektorju (za plovila, ki so krajša od 15 metrov).

[1] UL L 299, 18.11.2003, str. 9–19.

[2] Odgovore je poslalo 25 držav članic (poslali jih nista Belgija in Irska). Češka in Slovaška člena 21 nista prenesli v svojo zakonodajo, ker MRP ne smejo pluti pod njihovo zastavo. Luksemburg pod svojo zastavo nima registriranega nobenega MRP. Socialni partnerji, ki jim je bil poslan vprašalnik (ETF, Europeche), so poslali skupen odgovor.

[3] 2010/321/: Sklep Sveta z dne 7. junija 2010 o pooblastitvi držav članic, da v interesu Evropske unije ratificirajo Konvencijo o delu na področju ribolova Mednarodne organizacije dela iz leta 2007 (Konvencija št. 188).

[4] V skladu s členom 155(2) PDEU.

[5] Evropska komisija, Skupna ribiška politika v besedi in številkah, izdaja 2010.

[6] Tradicionalni sistem osebnih prejemkov v ribiški industriji temelji na delitvi ulova ali deležu prihodkov brez stroškov ali sistemu deleža in plače (vir: ILO: Fishermen’s conditions of work and life (Delovne in življenjske razmere ribičev), Ženeva, Doc. CFI/4/1988/1 ). Ribiči pogosto opravljajo dejavnost s čim manjšo posadko, da bi čim bolj povečali svoj delež prihodkov.

[7] COM(2009) 599 konč.

[8] Španija ima zanimiv „hibridni“ pravni status, imenovan „ekonomsko odvisna samozaposlena oseba“. Zanj je značilna skoraj ekskluzivna povezava v odnosu s stranko. Zakon določa vrsto posebnih pravic, kot so počitek ali jamstva ob odpovedi pogodbe.

[9] Omejitev 225 dni na morju se v pripravljalnih dokumentih za francoski zakon šteje kot ekvivalent 35 ur tedensko, kar je zakonska omejitev delovnega časa v Franciji. Obstaja možnost odstopanja do 250 ur na morju, kar je ekvivalent 48-im uram tedensko.

[10] To je v nasprotju s Konvencijo o delu v pomorstvu iz leta 2006, ki ohranja možnost izbire med največjim številom delovnih ur in najmanjšim številom ur počitka kot merilo za delovni čas mornarjev.

[11] Izvajanje Direktive v praksi je bilo nedavno ocenjeno v Poročilu Komisije (SEC (2010) 1339).

[12] Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru Regij – Izboljšanje kakovosti in produktivnosti pri delu: strategija Skupnosti 2007–2012 za zdravje in varnost pri delu [COM(2007) 62 konč., 21.2.2007].

[13] Resolucija Sveta z dne 25. junija 2007 o novi strategiji Skupnosti za zdravje in varnost pri delu (2007–2012), UL C 145, 30.6.2007, str. 1.