SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Krepitev pravic žrtev v EU

1. Zakaj so žrtve pomembne?

Kaznivo dejanje lahko prizadene vsakogar izmed nas. V Evropski uniji je vsako leto več milijonov ljudi žrtev kaznivega dejanja. Po podatkih Eurostata se vsako leto zgodi 30 milijonov kaznivih dejanj nad ljudmi ali imetjem, veliko pa je tudi kaznivih dejanj, ki se nikoli ne prijavijo. Kaznivo dejanje pogosto prizadene več kot eno osebo, posredno pa trpijo tudi bližnji žrtev. Iz teh podatkov lahko ocenimo, da število neposrednih žrtev kaznivih dejanj vsako leto verjetno doseže 75 milijonov[1].

Vsako leto je veliko žrtev prometnih nesreč. V več kot milijon prometnih nesrečah po vsej Evropski uniji je leta 2010 življenje izgubilo kar 30 700 ljudi. Na cestah vsako leto umre 31 000 ljudi, od katerih je 850 otrok, mlajših od 14 let, 250 000 ljudi utrpi resne, 1,2 milijona pa manjše poškodbe[2].

V Evropi ljudje ves čas potujejo in prečkajo meje, v tujini pa prav tako lahko postanejo žrtve.. Od ocenjene 1,4 milijarde potovanj, na katera so se Evropejci odpravili leta 2008, jih je bilo 90 % znotraj Unije[3]. Poleg tega približno 11,3 milijona Evropejcev stalno prebiva zunaj svoje domovine, 10 % Evropejcev je v tujini živelo in delalo v določenem obdobju svojega življenja, 13 % pa se jih je v tujini izobraževalo ali usposabljalo[4].

Te številke kažejo, kako pomembno je zagotoviti, da se sprejmejo primerni in učinkoviti ukrepi glede pravic žrtev kaznivih dejanj ali prometnih nesreč v njihovi državi ali na potovanju ali bivanju v tujini. To je čezmejen in tudi notranji problem, ki zahteva ukrepanje na ravni EU.

Pri pravicah žrtev je treba upoštevati tudi vidik enakosti spolov. Ženske so še posebej izpostavljene skritim in neprijavljenim oblikam nasilja. Svet Evrope ocenjuje, da je 20–25 % žensk v Evropi v obdobju odraslosti vsaj enkrat žrtev fizičnega nasilja, 12–15 % jih utrpi zlorabo v družini, več kot 10 % pa jih je žrtev spolnega nasilja[5].

V prizadevanjih za utrditev območja svobode, varnosti in pravice je Komisija na podlagi stockholmskega programa in svojega akcijskega načrta[6] za strateško prednostno nalogo[7] določila, da je treba ukrepati na področju krepitve pravic žrtev kaznivih dejanj ter zagotoviti, da se njihove potrebe po zaščiti, podpori in dostopu do pravnega varstva izpolnijo.

EU je že sprejela ukrepe na področju pravic žrtev v kazenskih postopkih[8], večina držav članic pa zagotavlja določeno raven zaščite in pomoči za žrtve. Vendar se vlogi in potrebam žrtev v kazenskih postopkih na splošno še vedno ne posveča dovolj pozornosti, obseg pravic žrtev pa se po EU še vedno zelo razlikuje.

Zato Komisija predstavlja sveženj predlogov za okrepitev obstoječih nacionalnih ukrepov, s čimer bodo žrtvam kaznivih dejanj po vsej EU brez diskriminacije zagotovljene minimalne pravice ne glede na njihovo državljanstvo ali državo prebivališča. Ta sveženj vključuje tudi nov mehanizem vzajemnega priznavanja, da se žrtvam, oziroma potencialnim žrtvam, ki imajo korist od zaščitnega ukrepa v državi članici, v kateri prebivajo, zagotovi, da pri prečkanju meje te zaščite ne izgubijo. S tem svežnjem ukrepov bo EU prispevala, da bodo potrebe žrtev kaznivih dejanj postale osrednji del pravosodnih sistemov, poleg lovljenja in kaznovanja storilcev.

Odškodnina je ena od osnovnih potreb žrtev. Ljudje, ki so udeleženi v prometni nesreči v drugi državi članici, pa imajo lahko pri zahtevanju odškodnine zaradi različnih prekluzivnih in zastaralnih rokov upravne ali postopkovne težave. Komisija bo ta problem reševala s predlogom za uskladitev pravil o prekluzivnih rokih, da ne bo nevarnosti, da bi žrtve izgubile pravico do odškodnine iz postopkovnih razlogov.

Med pravicami žrtev in preprečevanjem kaznivih dejanj je očitna povezava. Komisija že vrsto let ukrepa na področju preprečevanja kaznivih dejanj in nasilja ter večje varnosti na cestah[9]. Preprečevanje je odločilno tako za kratko- in srednjeročno zmanjševanje števila kaznivih dejanj in nesreč kot tudi za spremembe v odnosu do kaznivih dejanj ali brezobzirnega vedenja, ki lahko zagotovijo pozitivne, dolgoročne in trajne rezultate.

2. Zakaj na ravni EU potrebujemo nove ukrepe za žrtve?

· Na področju priznavanja žrtev je bilo storjeno že veliko, a je potrebno storiti še več

Stališče, da bi moral biti dostop žrtev do pravic enakopraven in brez diskriminacije, ni novo. Leta 1989 je Sodišče potrdilo, da zagotovitev odškodnine, ki je ključna potreba žrtev, ne more biti omejeno glede na njihovo državljanstvo[10]. Od takrat si EU prizadeva za vzpostavitev splošnih minimalnih standardov za žrtve, zlasti z Okvirnim sklepom Sveta iz leta 2001[11] in osredotočanjem na posamezne skupine žrtev – žrtve trgovine z ljudmi, spolnega izkoriščanja in zlorabe otrok ter terorizma[12]. Komisija je finančno podprla tudi delo javnih agencij in nevladnih organizacij, ki delajo z žrtvami ali zanje in katerih večino vodijo prostovoljci[13].

Vendar izvajanje standardov iz Okvirnega sklepa Sveta iz leta 2001 ni zadovoljivo[14]. Lizbonska pogodba zdaj zagotavlja jasno pravno podlago, na kateri lahko EU vzpostavi minimalna pravila za pravice žrtev kaznivih dejanj, ki bodo olajšala vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb. Poleg tega sta tudi Evropski parlament in Svet pozvala k ukrepanju na tem področju[15]. Ob nadgrajevanju in dopolnjevanju obstoječih instrumentov je cilj predlogov Komisije okrepitev pravnega okvira z uvedbo neposredno zavezujočih in primerno izvršljivih pravnih instrumentov.

· Spodbujanje zaupanja v pravosodni sistem in izboljševanje kakovosti pravosodja

Eden od ciljev Evropske unije je državljanom ponuditi območje svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljena svoboda gibanja. Vendar je brez učinkovitega izvajanja minimalne stopnje pravic žrtev v celotni EU medsebojno zaupanje nemogoče. To pomeni, da bi morali pravosodni sistemi popolnoma zaupati v standarde poštenosti in pravice drug drugega, državljani pa bi morali zaupati, da se bodo uporabljala enaka minimalna pravila, ko bodo potovali ali bivali v tujini.

· Minimalne standarde je treba uporabljati v vseh državah članicah

Danes je v večini držav članic žrtvam kaznivih dejanj zagotovljena določena stopnja zaščite in podpore. Vendar vloga in potrebe žrtev v kazenskih postopkih v nacionalnih pravosodnih sistemih še vedno niso v celoti obravnavane. Čeprav imajo vse države članice postopke za uveljavljanje odškodnine po prometni nesreči, se pravila o prekluzivnih rokih, ki se uporabljajo pri takšnih zahtevkih, razlikujejo. Da bi rešili ta problem, morajo države članice zvišati standarde za pravice žrtev, EU pa mora zagotoviti, da bodo imele žrtve koristi od enakih pogojev. Z določeno minimalno ravnjo zagotovil in standardov, ki se uporabljajo v vseh državah članicah, bo pravosodno sodelovanje lažje, kakovost pravosodja boljša, pa tudi zaupanje ljudi v sam pojem „pravica“ se bo povečalo.

· Temeljne pravice je treba spoštovati

Primerno obravnavanje žrtev se ujema z vrsto temeljnih pravic, kot jih priznavata Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina EU) in Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP)[16]. Zato je treba zagotoviti dejansko priznavanje in spoštovanje pravic žrtev, zlasti njihovega človekovega dostojanstva, zasebnega in družinskega življenja ter lastnine, obenem pa zagotoviti tudi temeljne pravice drugih, npr. obdolžencev. Ukrepi EU bodo zvišali standarde temeljnih pravic za vse, udeležene v kazenskem postopku –žrtve, obdolžence ali pripornike, pri čemer bo zagotovljeno, da se pravice ne bodo omejevale brez potrebe in nesorazmerno.

· Izpolnjevanje potreb žrtev prispeva k zmanjševanju skupnih stroškov kaznivih dejanj

Krepitev pravic žrtev pozitivno vpliva na posamezne žrtve in na družbo kot celoto. Izpolnjevanje potreb žrtev pred in med kazenskim postopkom ter po njem lahko precej zmanjša skupne stroške kaznivih dejanj[17]. To vključuje opredmetene stroške v gospodarskem in zdravstvenem sektorju ter v kazenskem pravosodju, pa tudi neopredmetene stroške, kot so bolečine, trpljenje in poslabšanje kakovosti življenja žrtve. Žrtve, ki se jim zagotovijo spoštovanje, pomoč in zaščita, si bodo prej opomogle, tako fizično kot čustveno, kar jim bo omogočilo, da bodo lahko hitreje spet normalno zaživele. To bo zmanjšalo izgubo prihodkov, izostajanje od dela in tudi potrebo po nadaljnji zdravstveni oskrbi. Žrtve, ki so ustrezno obravnavane, bodo verjetno bolj dejavno sodelovale pri postopkih, kar povečuje možnosti za uspešno izvajanje kazenskega pregona in izrekanje sodb, kar pa posledično zmanjšuje ponavljanje kršitev in nekaznovanost.

3. Posvečanje posebne pozornosti žrtvam kaznivih dejanj – Kaj potrebujejo?

Vsako leto je v EU veliko žrtev kaznivih dejanj. Te žrtve imajo vrsto potreb, za katere je treba poskrbeti, da lažje prebolijo posledice: potrebo po priznanju ter spoštljivi in dostojanstveni obravnavi; zaščiti in podpori; dostopu do pravnega varstva; ter odškodnini in vrnitvi v prejšnje stanje.

Osrednji cilj zakonodajnega svežnja Komisije je celostna obravnava potreb žrtev. Predlogi Komisije dejansko obravnavajo potrebe tako neposrednih žrtev kot tudi posrednih žrtev, kot so družinski člani, ki prav tako trpijo zaradi posledic kaznivega dejanja. Najbližji ali odvisni člani neposrednih žrtev bodo zato, če je primerno, upravičeni do podpore in zaščite, predlaganih v tem svežnju.

Spodnji primer ponazarja slabo obravnavo, ki jo je lahko deležna žrtev, in kako lahko na njeno življenje vpliva, če med in po prijavi kaznivega dejanja za njene potrebe kot posameznika ni ustrezno poskrbljeno. V naslednjih odstavkih bomo – z osredotočanjem na vsako kategorijo potreb posebej – prikazali, kako bi se lahko ista zgodba odvijala, če bi bili žrtev in njena družina ustrezno obravnavani v skladu z izvajanjem predlogov Komisije.

Alex je z družino bival v najetem počitniškem stanovanju v tujini, ko so neke noči v stanovanje vdrli vlomilci. Ko je poskusil napadalce ustaviti, so ga fizično napadli pred njegovo družino. Kaznivo dejanje je prijavil lokalni policiji, a zaradi jezikovnih ovir ni mogel izraziti vseh podrobnosti v zvezi z napadom. V naslednjih tednih ni dobil veliko informacij o zadevi, bil pa je vedno bolj razočaran, saj so njega in njegovo družino večkrat rutinsko zaslišali različni policijski uradniki. Večkrat so zaslišali tudi njegove otroke, kar jih je zelo vznemirilo.

Ko se je Alex vrnil domov, je moral iti zaradi poškodb na več operacij in več tednov ni mogel delati. Od policije ni dobil nobenih novic do dne, ko so ga pozvali, naj nastopi na sojenju v tujini in priča proti dvema osumljencema. Razprava je bila naporna, ker mu nihče ni obrazložil tujih sodnih postopkov, poleg tega pa ga je bilo strah, ker se je moral soočiti z obdolžencema zunaj sodne dvorane.

Alex po koncu razprave ni izvedel ničesar več o zadevi niti o tem, kaj se je zgodilo z obdolžencema. Vendar so on in njegova družina po napadu še dolga leta čutili čustvene, fizične in finančne posledice kaznivega dejanja. Čeprav se je napad zgodil v drugem okolju in v tuji državi, se nikoli več niso počutili varne, niti v svojem lastnem domu[18].

3.1.        Priznanje in spoštljiva obravnava

Človeško dostojanstvo posameznika je osrednja temeljna pravica v našem pojmovanju pravične družbe in temelj ustrezne obravnave žrtev. Posamezniki, ki so utrpeli kazniva dejanja, zato pričakujejo, da se jim prizna status žrtve in njihovo trpljenje ter da se z njimi ravna z občutkom in profesionalno. Treba je razumeti, da so žrtve posamezniki, katerih potrebe je treba priznati. Vendar po vsej Evropi uradniki, ki imajo reden stik z žrtvami kaznivih dejanj, pogosto niso zadostno usposobljeni glede potreb žrtev oziroma načinov ugotavljanja teh potreb z individualnim ocenjevanjem.

Alex je bil med počitnicami v tujini napaden pred svojo družino. Pri prijavi kaznivega dejanja mu je policija zagotovila tolmača, da je lahko podrobno razložil, kaj se je zgodilo. Policija ga je povezala z organizacijo za pomoč žrtvam in ga obvestila o njegovih pravicah in upravičenosti do odškodnine. V tednih, ki so sledili napadu, ga je oseba za stike s policije sproti obveščala o napredovanju preiskave.

3.2.        Zaščita

Žrtve lahko v kazenskih postopkih trpijo zaradi načina delovanja sistema. Da bi se izognili škodi, ki jo lahko povzročijo neprimerni postopki, kot je večkratno in brezčutno spraševanje, je treba zagotoviti, da bodo žrtve zaščitene skozi celotno kazensko preiskavo in sodni postopek. Ta zaščita je bistvena pri še posebej ranljivih žrtvah, kot so otroci.

Tudi po kaznivem dejanju so žrtve izpostavljene nadaljnjemu škodovanju, ustrahovanju in maščevanju storilca. Približno 40 % prijavljenih kaznivih dejanj na leto je ponovnih kaznivih dejanj nad isto žrtvijo[19]. Zagotovitev zaščitnih ukrepov je lahko ključna pri preprečevanju nadaljnjih incidentov. Poleg tega se zaradi povečane mobilnosti v EU več žrtev seli ali potuje v tujino. Vendar se pri prečkanju meje njihova zaščita lahko prekine. Da bi zaščitili osebe, ki uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja, Komisija tokrat prvič predlaga vzajemno priznavanje zaščitnih ukrepov.

Ko je Alex prijavil kaznivo dejanje, ga je policija vprašala, ali bi morda potreboval zaščito ali pomoč med sodnim postopkom. Med kazensko preiskavo, ki je sledila, sta bila Alex in njegova žena zaslišana le, kolikor je bilo nujno potrebno, zaslišanje pa je vedno vodil isti policijski uradnik. Z njunimi otroki pa se je le enkrat pogovoril specializirani uradnik, da bi se čim bolj izognili negativnim posledicam. Ko je zadeva prišla pred sodišče, so Alexa poklicali na pričanje. Ko je prišel na sodišče, se je počutil varnega, saj je lahko počakal v posebni sobi za žrtve in se tako izognil srečanju z obdolžencema zunaj sodbe dvorane.

3.3.        Podpora

Kaznivo dejanje ima lahko uničujoč in izčrpavajoč učinek na žrtve, ki jih lahko hudo prizadene ali jim onemogoči, da bi uspešno obvladale praktične vidike njegovih posledic. Če se kaznivo dejanje prijavi, bo morala žrtev poiskati pot skozi zapleten pravni sistem. Primerna in pravočasna pomoč je torej ključna, da se žrtvam pomaga, da premagajo čustvene, praktične, upravne in pravne prepreke ter si opomorejo. Kljub delu, ki ga opravljajo obstoječe službe za pomoč žrtvam, trenutno dostop do takšne pomoči ni vedno lahek.

Policija je Alexa povezala z organizacijo za pomoč žrtvam. Njemu in njegovi družini so zagotovili čustveno podporo, da bi si lahko opomogli od kaznivega dejanja. Nudili so mu tudi praktično pomoč, tj. priskrbeli so mu zdravstveno oskrbo in uredili birokratske zadeve. Organizacija za pomoč žrtvam ga je obvestila o kazenskem postopku in njegovih pravicah ter vlogi v postopku. Dobil je kontaktne podatke organizacije za pomoč žrtvam v svoji državi, s katero je bil v rednem stiku tudi, ko je bila zadeva že zaključena. Njihova pomoč je Alexu in njegovi družini omogočila, da premagajo težave in nadaljujejo s svojim življenjem.

3.4.        Dostop do pravnega varstva

Interes žrtev, da se pravici zadosti, je zakonit. Treba jim je omogočiti učinkovit dostop do pravnega varstva, kar je lahko pomemben element pri njihovem okrevanju. Informacije za žrtve glede njihovih pravic, ključnih datumov in odločitev so bistven vidik sodelovanja v postopku, podane pa jim morajo biti tako, da jih žrtve razumejo. Žrtvam mora biti omogočeno tudi, da se lahko sojenja udeležijo in zadevo v celoti spremljajo. Dejstvo je namreč, da žrtve v EU ne dobijo vedno dostopa do teh osnovnih elementov pravnega varstva.

Policija je pozneje Alexa obvestila, da sta bila dva moška aretirana in obdolžena kaznivega dejanja. Obvestili so ga tudi o času in kraju sojenja ter mu povedali, da bo moral na sodišču pričati. Med sodno razpravo mu je tolmač pomagal pri razumevanju vprašanj in drugih delov postopka.

3.5.        Odškodnina in vrnitev v prejšnje stanje

Osebe, ki so zaradi dejanj drugih utrpele škodo, pogosto pričakujejo neke vrste finančno odškodnino, bodisi od države bodisi od storilca. Namen odškodnine je povrnitev takojšne in dolgoročnejše finančne škode. Lahko deluje tudi kot priznanje v obliki simboličnega plačila.

Restorativna pravičnost, ki je relativno nov pojem v kazenskih postopkih, zajema več kot le finančno odškodnino in se osredotoča na okrevanje žrtve. Kot alternativa formalni pravičnosti ali v kombinaciji z njo je namenjena ponovni vzpostavitvi stanja pred kaznivim dejanjem, tako da žrtvam, če to želijo, omogoči, da se soočijo s storilci, storilcem pa da možnost, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja.

Alex je lahko stopil v stik z organom za odškodnine v svoji domovini in izpolnil potrebno dokumentacijo v svojem jeziku ter jo nato poslal v državo, kjer se je zgodil napad. Z denarjem si je lahko pomagal pri plačilu dodatnih stroškov, ki jih je imel zaradi napada, vključno z operacijami.

4. Posebne kategorije žrtev

· Žrtve terorizma

Žrtve terorizma so morda med žrtvami edine, ki so utrpele napade, katerih edini namen je škodovati družbi. Te žrtve imajo v veliki meri enake potrebe po zaščiti in pomoči kot žrtve katerih koli drugih hudih nasilnih kaznivih dejanj. Te potrebe je treba izpolniti ter tem žrtvam in njihovim družinam pomagati na podoben način[20]. Zaradi značilnosti teh napadov pa so žrtve terorizma pod močnejšim javnim nadzorom, njihova potreba po socialnem priznanju in spoštljivi obravnavi s strani kogar koli, naj bodo to uslužbenci, mediji ali posamezniki, pa je pogosto še veliko večja. Te žrtve bodo imele koristi od poudarka na priznanju in spoštljivi obravnavi, za kar se v svojih predlogih zavzema Komisija.

· Žrtve prometnih nesreč

Žrtve prometnih nesreč imajo pogosto občutek, da njihov status žrtve v družbi ni dovolj priznan. V preiskavah prometnih nesreč se zlasti raziskujejo razlogi in okoliščine nesreče ter se ne osredotoča na potrebe žrtev. Žrtve takšnega dogodka seveda želijo, da se nesreča ustrezno razišče, v primeru kaznivega dejanja pa tudi, da se zadosti pravici. Očitno je, da bi morali biti tisti, ki sodelujejo v takšnih zadevah, usposobljeni za razumevanje in prepoznavanje teh potreb.

Žrtve prometnih nesreč so lahko upravičene do uveljavljanja odškodnine za škodo. V primeru čezmejnih prometnih nesreč se žrtve pogosto srečajo s težavo, da so roki, v katerih morajo zahtevati odškodnino, po EU zelo različni, zgodi pa se tudi, da žrtve ne vedo, pravila katere države veljajo. Posledica tega je lahko, da žrtve ne dobijo nobene odškodnine zaradi posebno kratkih prekluzivnih in zastaralnih rokov v državi članici, kjer se je zgodila nesreča. Te žrtve bodo imele koristi od ponovnega pregleda zakonodaje EU o koliziji zakonov[21], ki jim bo omogočil, da se lahko zanesejo na prekluzivne roke svoje države.

· Posebej ranljive žrtve

Nekatere žrtve so bolj ranljive in je tveganje, da bodo med kazenskim postopkom utrpele dodatno škodo, večje. Njihove posebne potrebe po zaščiti in podpori je treba izpolniti. Zato je Komisija v skladu z obstoječimi mednarodnimi in nacionalnimi pristopi prvič opredelila tako kategorije ranljivih žrtev kot tudi mehanizme za odkrivanje drugih ljudi s tem tveganjem, ki temelji na individualni oceni potreb.

Kategorije ranljivih žrtev so otroci, invalidne osebe ter žrtve spolnega nasilja in trgovine z ljudmi. Poleg tega so žrtve lahko ranljive iz drugih razlogov, povezanih z njihovimi osebnimi značilnostmi (npr. visoka stopnja strahu ali stiske, nevarnost ustrahovanja ali ponavljajočega se nasilja ali osebni, socialni ali ekonomski položaj, ki žrtvi otežuje, da bi se soočila s posledicami kaznivega dejanja ali razumela sodne postopke), in/ali zaradi vrste in značilnosti kaznivega dejanja (npr. terorizem, organizirani kriminal, kazniva dejanja zaradi predsodkov ali nasilje, ki temelji na spolu). Žrtve organiziranega kriminala so na primer še posebno izpostavljene ustrahovanju in ponavljajočemu se nasilju s strani storilcev ter so zanje lahko potrebni posebni zaščitni ukrepi.

Pristop Komisije se ujema z določbami predloga nove direktive o spolni zlorabi in spolnem izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji ter nove direktive o trgovini z ljudmi[22]. Oba ukrepa obravnavata posebne potrebe teh ranljivih žrtev.

Otroci imajo v skladu z Listino EU in Konvencijo ZN o otrokovih temeljno pravico, da se v vseh nacionalnih in mednarodnih zakonih in politikah, vključno s sodnimi postopki, upošteva njihov najboljši interes, ki jo priznava tudi Pogodba o Evropski uniji. Zaradi njihove ranljivosti se Komisija aktivno zavzema za pristop otrokom prijaznega pravosodja pri otrocih, udeleženih v kazenskih postopkih[23]. Za otroke je kazenska preiskava lahko zelo boleč proces, zlasti če so bili žrtve zlorabe, zato morajo obstajati posebni ukrepi za njihovo zaščito.

Žrtve spolnega nasilja – v veliki večini so to ženske – potrebujejo zaščito pred nadaljnjim nasiljem ter posebno podporo in pomoč, da premagajo številne posledice takšnega nasilja in ponovno zaživijo. Zaradi sramu in krivde, povezanih s takšnimi kaznivimi dejanji, ter intimnega razmerja, ki ga ima pogosto žrtev s storilcem, te žrtve še posebno nerade prijavijo kaznivo dejanje. Žrtve spolnega nasilja še posebej potrebujejo zdravniško in psihološko pomoč, vključno s takojšnjim sodnomedicinskim pregledom, zato prijava kaznivega dejanja ne bi smela biti pogoj za dostop do teh storitev.

Zagotavljanje varnosti in zaščite posameznikov, ki so bili izpostavljeni ponavljajočemu se nasilju istega storilca, je izredno pomembno. Za preprečitev in omejitev tveganja nadaljnje škode je zaščita ključna in bi morala vključevati možnost zoper storilca odrediti sodno prepoved ali prepoved približevanja ali izdati odredbo o zaščiti, da se prepreči nadaljnji stik z žrtvijo. Takšna zaščita bi morala biti prenosljiva v drugo državo članico EU, če se žrtev vanjo preseli ali tja odpotuje.

Poleg tega, da se žrtvam zagotovi dostop do ustrezne podpore in zaščite, je pomembno preprečiti, da bi se nasilje sploh zgodilo. Ženske so še posebno izpostavljene različnim oblikam fizičnega, spolnega in psihološkega nasilja, zlasti v krogu družine in v intimnih razmerjih. Komisija si bo zato še naprej prizadevala za preprečevanje nasilja nad ženskami v Evropi in boj proti njemu ter za podporo in zaščito žrtev ter ogroženih skupin[24].

5. Odziv Komisije – Čas za ukrepanje

Komisija kot odziv na zgoraj opisane potrebe in za zagotovitev, da bodo žrtve v Evropi deležne vsaj minimalnih pravic, zaščite, podpore, dostopa do pravosodja in vrnitve v stanje pred kaznivim dejanjem, predlaga naslednji sveženj zakonodajnih instrumentov. Komisija bo predlagala:

· direktivo o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj, ki bo nadomestila Okvirni sklep iz leta 2001. Direktiva bo zagotovila spoštljivo obravnavo žrtev in ustrezno izpolnjevanje posebnih potreb ranljivih žrtev. Zagotovila bo tudi, da bodo žrtve dobile potrebno podporo, da bodo lahko sodelovale v postopkih ter prejele in razumele za njih pomembne informacije ter da bodo zaščitene skozi celotno kazensko preiskavo in sodni postopek. · uredbo o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah, ki bo prispevala k preprečevanju škode in nasilja ter žrtvam (npr. žrtvam nasilja v družini), ki so deležne zaščitnega ukrepa, sprejetega v eni državi članici, zagotovila enako stopnjo zaščite v drugi državi članici, če se bodo tja preselile ali odpotovale. Takšna zaščita bi morala biti žrtvam zagotovljena brez dodatnih postopkov. Ta ukrep dopolnjuje predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o Evropski odredbi o zaščiti[25], ki ga je septembra 2009 predložila skupina držav članic in ga zdaj obravnavata Evropski parlament in Svet.

Ta zakonodajni sveženj je prvi korak pri umeščanju žrtev na vrh kazenske pravosodne agende EU. Komisija bo, osredotočena na prihodnost, za naslednjo fazo ukrepanja glede pravic žrtev ponovno pregledala Direktivo 2004/80/ES o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj in Uredbo „Rim II“ (za reševanje vprašanja prava, ki se uporablja za prekluzivne roke pri čezmejnih prometnih nesrečah). Za izboljšanje položaja teh žrtev se bodo izvedli tudi nadaljnje študije in ukrepi za žrtve, zlasti posebne kategorije žrtev, kot so žrtve terorizma, organiziranega kriminala in nasilja, ki temelji na spolu, vključno s pohabljanjem ženskih spolnih organov.

Poleg teh ukrepov in vzporedno z njimi bo Komisija izvedla vrsto spremljevalnih ukrepov, ki bodo bistveni za zagotavljanje, da bodo žrtve ta pravice lahko dejansko uveljavile, in sicer ne le kadar bodo udeležene v kazenskem postopku. Ti bodo zajemali usposabljanje in krepitev zmogljivosti, izmenjavo dobrih praks, preprečevanje kaznivih dejanj in nasilja (kot npr. povečevanje osveščenosti in zagotavljanje informacij), zbiranje podatkov in raziskave. Poleg tega bomo še naprej zagotavljali finančno podporo v okviru sedanjih programov financiranja za spodbujanje vprašanj v zvezi s pravicami in potrebami žrtev.

Vsa ta prizadevanja bodo nadgradila že dosežene uspehe na nacionalni ravni in ravni EU. Poleg tega bodo EU omogočila, da bo pravicam žrtev zagotovila osrednje mesto na področju pravnega varstva. EU bi morala zagotoviti, da so žrtve ustrezno priznane in da se njihove pravice spoštujejo brez kakršne koli diskriminacije po vsej EU.

[1]                      Eurostat, Statistics in focus, 36/2009; ocene na podlagi raziskave mednarodnega kriminala v EU „Breme kriminala v EU“ (www.europeansafetyobservatory.eu), pri čemer se predvideva, da je delež neprijavljenih kaznivih dejanj 60 % in da imajo žrtve v povprečju tri bližnje družinske člane. Ti statistični podatki ne vključujejo manjših kršitev.

[2]               Podatkovna baza Evropske komisije CARE.

[3]               COM(2010) 352, na podlagi publikacije Eurostata, Tourism Statistics 2008.

[4]               Eurostat, Statistics in Focus, 94/2009. Eurobarometer 337/2010.

[5]           Svet Evrope, študija pregleda o nasilju nad ženskami, 2006.

[6]               COM(2010) 623.

[7]               UL C 115, 4.5.2010, str. 1. COM(2010) 171.

[8]               Okvirni Sklep Sveta 2001/220/PNZ o položaju žrtev v kazenskem postopku; Direktiva Sveta 2004/80/ES o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj.

[9]               Npr. programi Daphne III; Preprečevanje, pripravljenost in obvladovanje posledic v zvezi s terorizmom ter drugimi tveganji, povezanimi z varnostjo; Preprečevanje kriminala in boj proti njemu, Evropski akcijski program za varnost v cestnem prometu 2011–2020.

[10]             Zadeva 186/87 – Ian William Cowan proti Trésor public, sodba z dne 2. februarja 1989.

[11]             Glej opombo 8.

[12]             Direktiva 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ; predlog direktive o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji, ki razveljavlja Okvirni sklep 2004/68/PNZ; Okvirni sklep 2002/475/PNZ o boju proti terorizmu.

[13]             V Evropi več kot 20 000 prostovoljcev dela v organizacijah za podporo žrtev (Victim Support Europe 2010).

[14]             Poročilo Komisije o izvajanju, COM(2009) 166.

[15]             Resolucija EP z dne 7. maja 2009 o razvoju kazenskopravnega območja EU (INI/2009/2012), „Stockholmski program“ (UL C 115, 4.5.2010, str. 1).

[16]             Bistvene pravice so: pravica do človekovega dostojanstva, pravica do življenja, pravica do osebne integritete, pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravica do varstva osebnih podatkov, pravica do lastnine, pravica do svobode gibanja in prebivanja, pravica do enakosti pred zakonom, pravice otroka in starejših, pravica do vključenosti invalidov ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

[17]             Glej delovni dokument služb Komisije, SEC(2011) 580, str. 14.

[18]             Izmišljena zgodba, ki temelji na resničnih težavah.

[19]             Raziskava mednarodnega kriminala iz leta 2000.

[20]             Kot je določeno v členu 10 Okvirnega sklepa 2002/475/PNZ o boju proti terorizmu.

[21]             Uredba (ES) št. 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II).

[22]             Glej opombo 12.

[23]             Sporočilo Komisije „Agenda EU za otrokove pravice“ – COM (2011) 60.

[24]             Glej izjavo št. 19, priloženo Sklepni listini Medvladne konference, ki je sprejela Lizbonsko pogodbo (UL C 83, 30.3.2010, str. 345).

[25]             UL C 69, 18.3.2010, str. 5.