[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 4.4.2011

COM(2011) 152 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

ZA VESOLJSKO STRATEGIJO EVROPSKE UNIJE, KI KORISTI DRŽAVLJANOM

SEC(2011) 381 konč.SEC(2011) 380 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

ZA VESOLJSKO STRATEGIJO EVROPSKE UNIJE, KI KORISTI DRŽAVLJANOM

1. VESOLJSKA POLITIKA: ODGOVOR NA NAšE DRUžBENE, GOSPODARSKE IN STRATEšKE IZZIVE

Vesoljske dejavnosti in aplikacije so ključne za rast in razvoj naše družbe. Pogosto neposredno vplivajo na vsakodnevno življenje državljanov. V tem smislu je vesoljska politika instrument notranjih in zunanjih politik Unije ter ustreza trem vrstam zahtev:

- družbenim: od nje je odvisno blagostanje naših državljanov na področju okolja, boja proti podnebnim spremembam, javne varnosti, civilne zaščite, humanitarne pomoči, razvoja, prometa in informacijske družbe;

- gospodarskim: vesolje ustvarja znanje, nove izdelke in nove oblike industrijskega sodelovanja. Je torej gonilo inovacij ter prispeva h konkurenčnosti, rasti in ustvarjanju delovnih mest;

- strateškim: vesolje krepi položaj Unije kot pomembnega akterja na mednarodnem prizorišču ter prispeva k njeni gospodarski in politični neodvisnosti.

Vesoljski sektor tako neposredno prispeva k ciljem strategije Evropa 2020[1], katere cilj je pametna, trajnostna in vključujoča rast. Vesoljska politika je sestavni del vodilne pobude „Industrijska politika“ in strategija določa, da Komisija poskrbi za „ razvoj učinkovite vesoljske politike, da se zagotovijo orodja za reševanje nekaterih glavnih globalnih težav in zlasti uresničita programa Galileo in GMES “. Komisija je oktobra 2010 tako sprejela sporočilo o industrijski politiki[2], ki določa, da bo Komisija predlagala „ ukrepe za leto 2011 za izvajanje prednostnih nalog vesoljske politike na podlagi člena 189 PDEU in [nadaljevala] vesoljsko industrijsko politiko, razvito v tesnem sodelovanju z Evropsko vesoljsko agencijo in državami članicami.“ Svet za konkurenčnost je v svojih sklepih decembra 2010 potrdil ta pristop in poudaril „ zlasti pomen vesoljskega sektorja za konkurenčnost in inovacije v EU .“ Poudaril je še „namero Komisije, da predlaga potrebne ukrepe vesoljske politike in […] nadaljuje vesoljsko industrijsko politiko .“

Evropa ima na voljo dragoceno dediščino na področju vesolja: uspehe ter strokovno znanje in izkušnje, ki so jih nabrale države članice in Evropska vesoljska agencija (ESA[3]). Na tej dediščini temelji postopni razvoj pristojnosti Evropske unije na področju vesolja.

Na podlagi sodelovanja z ESA je bil leta 2004 sprejet okvirni sporazum, ki med drugim določa ustanovitev „Sveta za vesolje“, skupnega zasedanja Sveta Evropske unije za konkurenčnost in ministrskega sveta ESA. Rezultat zanimanja Unije za vesolje sta programa satelitskih navigacij (EGNOS in Galileo) in evropski program za spremljanje Zemlje (GMES). Od tedaj je Svet za vesolje na sedmih zasedanjih zagotovil smernice za evropske pobude na področju vesolja. Na četrtem zasedanju maja 2007 je zlasti pozdravil skupno prizadevanje Evropske komisije in ESA za izvajanje pobud, usmerjenih v uporabnike ali namenjenih krepitvi razvoja in večji uporabi integriranih vesoljskih aplikacij[4].

Tudi Evropski parlament si je vedno prizadeval za ambicioznejšo evropsko vesoljsko politiko[5]. Očitno je, da šteje vesolje pri vseh zadevnih akterjih na najvišji politični ravni, tako kot tudi drugih vesoljskih velesilah, kot pomemben dejavnik, ki omogoča zadovoljevanje potreb državljanov.

Člen 189 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) podeljuje Uniji deljeno pristojnost z državami članicami na področju vesolja. Unija ima odslej izrecna pooblastila za oblikovanje evropske vesoljske politike. V ta namen lahko spodbuja skupne pobude, podpira raziskave in tehnološki razvoj ter usklajuje prizadevanja, potrebna za raziskovanje in izkoriščanje vesolja. Parlament in Svet za to določita potrebne ukrepe, ki so lahko v obliki evropskega programa o vesolju.

V tem novem okviru so cilji evropske vesoljske politike spodbujati tehnološki in znanstveni napredek, inovacije in konkurenčnost industrije, evropskemu državljanu omogočiti, da uživa koristi vesoljskih aplikacij, ter povečati težo Evrope na mednarodnem prizorišču na področju vesolja. Da bi to dosegla, mora Evropa ohraniti neodvisen dostop do vesolja. V nadaljevanju so opisani prednostni ukrepi za doseganje teh ciljev.

2. Prednostni ukrepi za vesoljsko politiko Unije

Prvi prednostni nalogi te politike, ki ju je Svet za vesolje določil na četrtem zasedanju, sta vodilna projekta Galileo in GMES. Na petem zasedanju je Svet za vesolje ta dva projekta potrdil in določil nadaljnja prednostna področja: podnebne spremembe, varnost, konkurenčnost in raziskovanje vesolja, ki so bila odtlej vedno potrjena. Primerno je, da se na teh področjih še naprej sprejemajo ukrepi.

2.1. Satelitska navigacija: programa Galileo in EGNOS

Galileo je eden vodilnih programov Unije in prvi sistem satelitske navigacije na svetu, narejen za civilne namene. Uniji bo omogočil neodvisnost na strateškem področju v obdobju vse večje odvisnosti od globalnih satelitskih navigacijskih sistemov. EGNOS je bil prvi korak Evropske unije na področju satelitske navigacije, katerega namen je izboljšati kakovost signalov, ki jih svetovni sistemi satelitske navigacije pošiljajo na evropsko ozemlje. Sistemi, ki izhajajo iz programov Galileo in EGNOS, pomenijo prvo večjo vesoljsko infrastrukturo, ki je v izključni lasti Unije in pod njenim upravljanjem.

Navedena programa sta polno vključena v strategijo Evropa 2020, saj naj bi Uniji omogočila prednost na svetovni ravni pri razvoju inovativnih storitev izkoriščanja satelitske navigacije, in sicer s spodbujanjem gospodarske dejavnosti na prodajnem trgu, ustvarjanjem novih komercialnih možnosti, lajšanjem humanitarne pomoči in izboljšanjem blagostanja evropskih državljanov (npr. z večjo prometno varnostjo, civilno zaščito, razvojem socialnih storitev za starejše in invalidne osebe itn.). Unija bo od teh dveh programov dejansko imela koristi v vseh gospodarskih sektorjih, kot so promet, telekomunikacije, okolje, varnost itn.

Komisija je januarja 2011 sprejela Vmesni pregled evropskih programov satelitske navigacije, v katerem je navedla, da trgi aplikacij, ki temeljijo na geolokalizaciji, zelo hitro rastejo in naj bi njihov letni promet leta 2020 dosegel okrog 240 milijard EUR. Poleg tega bi morala Galileo in EGNOS zaradi svojih prednosti glede na druge konkurenčne sisteme ustvariti gospodarski in družbeni dobiček v višini med 60 do 90 milijard EUR v naslednjih 20 letih.

V letu 2011 bo Komisija v skladu s smernicami Evropskega parlamenta in Sveta pripravila tudi zakonodajni predlog za prilagoditev institucionalnega okvira, katerega del sta programa Galileo in EGNOS. Treba je namreč v primernem času zagotoviti konstelacijo satelitov, potrebnih za nadaljevanje teh dveh programov, ter sprejeti vse potrebne ukrepe za postopno razširjanje storitev programa Galileo.

2.2. Vesolje v korist okolja in boja proti podnebnim spremembam: program GMES

2.2.1. Zagotavljanje izvajanja programa GMES

Namen programa GMES je zagotoviti nepretrgan dostop do storitev obveščanja o okolju in varnosti, ki temeljijo na stalnih infrastrukturah za opazovanje v vesolju in „in situ“. Program GMES ima ključno vlogo pri spremljanju morja, kopnega in zraka, njegov cilj pa je boljše razumevanje okolja, tako na evropski kot svetovni ravni, da bi se določile javne politike, ki jih bo treba izpeljati. To bo omogočilo trajnostno uporabo virov in priskrbelo boljše informacije o podnebnih spremembah.

Tako bi se lahko uporabil za podporo politikam prilagajanja na podnebne spremembe in varnosti ter prispeval k preprečevanju in upravljanju kriz, zlasti kar zadeva humanitarno in razvojno pomoč ter civilno zaščito.

Razen izboljšanja ponudbe storitev za oblikovalce politik in državljane, bi GMES morda lahko ponudil nove možnosti uporabe teh informacij v zasebnem sektorju.

Evropski parlament in Svet sta leta 2010 sprejela uredbo o začetnih operativnih dejavnostih programa GMES v obdobju 2011–2013[6]. Program GMES ima tako pravno podlago, kar pomeni, da ne spada več zgolj na področje raziskovanja. Zdaj je treba v sodelovanju z državami članicami zagotoviti, da se program izvaja hitro in učinkovito ter da je po letu 2014 v celoti operativen.

2.2.2. „Podnebne spremembe“ kot družbeni izziv

Program GMES je močno orodje Unije pri spopadanju s podnebnimi spremembami. Opazovanje vesolja – v povezavi z drugimi vrstami opazovanja – namreč zagotavlja informacije, ki nam pomagajo bolje razumeti razvoj podnebja in pripraviti politike prilagajanja nanje.

Evropska unija in njene države članice bi lahko stalno in sistematično razpoložljive dodatne informacije uporabile pri prilagajanju številnih javnih politik, zlasti za izboljšanje učinkovitosti ukrepov, sprejetih kot odziv na podnebne spremembe, in ukrepov za njihovo preprečevanje. Položaj Evropske unije bi se prav tako lahko okrepil, če bi imela na voljo zanesljive in neodvisne vire informacij, s katerimi bi lahko nadzirala spoštovanje mednarodnih zavez v boju proti podnebnim spremembam. Ta nadzorna zmogljivost Unije je prav tako dodana vrednost, saj bi lahko dopolnjevala ali nadomestila zmogljivosti, ki so do zdaj obstajale na nacionalni ali regionalni ravni.

Zato je treba dopolniti obstoječe infrastrukture za opazovanje vesolja in zagotoviti stalnost tistih, ki so potrebne za izvajanje in nadaljevanje politik boja proti podnebnim spremembam in prilagajanja nanje, ter tako okrepiti storitev programa GMES, ki se nanaša na podnebne spremembe. Evropska unija mora kot upraviteljica in uporabnica programa GMES določiti in spodbujati razvoj te evropske storitve in potrebnih infrastruktur.

2.3. Varno območje za izpolnjevanje varnostnih in obrambnih ciljev

Vesoljske infrastrukture so na področju varnosti hkrati instrument in objekt. Kot instrument se jih lahko uporabi za varnost in obrambo Evropske unije. Kot objekt pa jih je treba zaščititi.

2.3.1. Sestavni del „S“ (varnost, angl. security) programa GMES

Svet za vesolje je na sedmem zasedanju novembra 2010 priporočil, „da se v programu GMES več pozornosti nameni izpolnjevanju posebnih potreb varnostnih politik in storitev, namenjenih predvsem pomorskemu nadzoru, nadzoru mej in podpiranju zunanjega delovanja EU .“

Sestavni del „S“ (varnost) programa GMES je zato treba okrepiti. V teku so razprave o tem, kako lahko novosti na področju vesoljskih tehnologij prispevajo k učinkovitim rešitvam pri nadzoru mej, podpori zunanjemu delovanju Evropske unije, pomorskem nadzoru, zapletenih nujnih razmerah, humanitarni pomoči, civilni zaščiti itn.

Čeprav je GMES program samo za civilne namene, je treba je opredeliti, kako lahko obstoječe dvojne zmogljivosti za opazovanje (civilne in vojaške) prispevajo k programu GMES, zlasti za sistematičen nadzor velikih geografskih območij ali taktičen nadzor omejenih območij. Za boljše izpolnjevanje zahtev varnostnih misij je treba povezati različne vesoljske tehnologije z ustreznimi rešitvami in izboljšati odzivni čas.

2.3.2. Varnostni vidik vesoljske politike

Svet za vesolje je na sedmem zasedanju ugotovil, da „okrepljeno delovanje EU v varnostnih in obrambnih zadevah […] izhaja iz Lizbonske pogodbe in ustanovitve Evropske službe za zunanje delovanje .“ Zato poziva Evropsko komisijo in Svet EU, da ob pomoči Evropske obrambne agencije (EDA) skupaj z državami članicami in ESA „ preučita, kako bi lahko podprli sedanje in prihodnje potrebe po zmogljivostih za krizno upravljanje s stroškovno učinkovitim dostopom do stabilnih, varnih in odzivnih vesoljskih naprav in storitev, […] ki bodo ustrezno v celoti izkoriščale sinergijo dvojne uporabe .“ „ Evropsko komisijo in Svet EU “ tudi poziva, „ da po potrebi predlagata politične rešitve “.

Države članice imajo dragocene zmogljivosti. Z začetkom projekta MUSIS (večnacionalni vesoljski sistem zajemanja slik, namenjen vojaškemu opazovanju) so tudi priznale evropsko razsežnost vesolja za varnost in obrambo. V okviru skupne varnostne in obrambne politike bi potrebe Unije glede varnosti lahko zagotavljali z usklajeno uporabo nacionalnih zmogljivosti ali z vzpostavitvijo skupnih zmogljivosti.

Za zagotovitev varnostnih misij brez uporabe infrastruktur in storitev tretjih držav ter nadaljevanje misij, ki so jih države članice razvile same, mora Unija začeti razprave z državami članicami in preučiti možne rešitve. V okviru skupne varnostne in obrambne politike bi Unija lahko na primer usklajevala nacionalne infrastrukture v pogojih, o katerih bi se dogovorila z državami članicami lastnicami infrastruktur, in opredelila dodatne potrebe zaradi boljšega izpolnjevanja operativnih potreb pri upravljanju kriz in zunanjih posredovanj. Za izpolnjevanje teh potreb bi lahko sodelovala pri razvoju novih infrastruktur. V tej razpravi je treba preučiti tudi možnost uporabe komercialnih infrastruktur za varnostne misije.

Pri tem pristopu je treba upoštevati sorodne politike Unije in držav članic, kot je na primer politika pomorske varnosti in nadzora.

2.3.3. Zaščita vesoljskih infrastruktur

Vesoljske infrastrukture so ključnega pomena. Od njih so odvisne storitve, ki so nujne za dobro delovanje naših družb in gospodarstev ter za varnost naših državljanov. Treba jih je zaščititi in ta zaščita je pomembno vprašanje za Evropsko unijo, saj presega zgolj interese lastnikov satelitov.

Vesoljske infrastrukture so izpostavljene nevarnosti poškodb ali uničenja zaradi naravnih pojavov, kot so sončno sevanje in asteroidi, ali zaradi drugih vesoljskih plovil oziroma njihovih odpadkov. Ogrožajo jih tudi namerne ali nenamerne elektromagnetne motnje.

Nekaj držav članic ima zmogljivosti za delno spopadanje s temi tveganji, ki pa zaradi tehničnih omejitev in odsotnosti ustreznih mehanizmov usklajevanja ne zadostujejo. Evropska unija je zato pri zagotavljanju zaščite teh infrastruktur v veliki meri odvisna od zmogljivosti in dobre volje tretjih držav.

Svet za vesolje je na petem zasedanju leta 2008 poudaril, da mora Evropa „razviti zmogljivosti Evrope, da bo lahko spremljala in nadzirala lastne vesoljske infrastrukture in vesoljske odpadke.“ Potrdil je tudi potrebo po aktivni vlogi Unije pri vzpostavljanju nadzornega sistema spremljanja razmer v vesolju (SSA, angl. Space Situational Awareness ) in njegovih mehanizmov upravljanja.

Vzpostavitev tega sistema vključuje združitev obstoječih in pridobitev manjkajočih zmogljivosti ter vzdrževanje in vodenje sistema. Kot je Komisija spomnila v sporočilu o industrijski politiki: „Unija mora opredeliti organizacijo in upravljanje takega sistema in pri tem upoštevati njegovo dvojno naravo ter potrebo po zagotovitvi njegovega trajnostnega izkoriščanja“. Organizacija sistema SSA bi lahko temeljila na strukturi, ki jo je še treba določiti in ki bi upoštevala raven in stopnjo sodelovanja posamezne države članice in drugih organov, vključenih v nadzorni sistem SSA, glede na načrtovane misije in zahteve, ki jih je treba spoštovati.

2.4. Raziskovanje vesolja

Svet za vesolje je v resoluciji leta 2008 poudaril, „da mora Evropa razviti skupno vizijo in dolgoročen strateški načrt raziskovanja vesolja ter si tako zagotoviti ključna izhodišča, ki bi bila zato zasnovana na njenih področjih odličnosti.“ Sodelovanje Evropske unije na tem področju bi z združevanjem interesov različnih držav članic omogočilo vzpostavitev tesnejše povezave med raziskovanjem vesolja ter družbenimi in gospodarskimi izzivi ter s tem učinkovitejšo uporabo notranjih virov. Raziskovanje vesolja vključuje politično razsežnost, ki presega zgolj vprašanja raziskav in razvoja.

Evropa je zahvaljujoč znanju in zanesljivosti priznan partner v tem sektorju. Vendar zaradi razdrobljenosti ukrepov in nezadostne povezave med dejavnostmi raziskovanja ter političnimi, gospodarskimi in družbenimi izzivi ne izkorišča v celoti svojega potenciala.

Med posvetovanjem, pri katerem so sodelovale Unija in ESA ter njune države članice in mednarodni partnerji, so bile opredeljene štiri prednostne teme: kritične tehnologije, mednarodna vesoljska postaja (ISS, angl. International Space Station ), dostop do vesolja in ustanovitev mednarodnega foruma na visoki ravni.

Konkretno naj bi Unija opredelila in podprla razvoj ključnih tehnologij za raziskovanje, zlasti na področju energetike, zdravja in reciklaže (podpora življenju v izoliranem okolju). Te teme se ne obravnavajo nujno na področju vesolja, zato je primerno spodbujati sinergije z drugimi področji in tako državljanom zagotoviti neposredne koristi.

Unija bi prav tako lahko raziskala možnosti sodelovanja v ISS, da bi zagotovila udeležbo vseh držav članic.

Za neodvisen dostop Evropske unije do vesolja je potrebna okrepljena evropska zmogljivost, ki bi omogočila neodvisne misije iz evropskega vesoljskega izstrelišča Kourou.

In nenazadnje, vzpostaviti je treba mednarodno platformo na visoki ravni, da se opredelijo področja raziskovanja vesolja, na katerih je možno mednarodno sodelovanje, okrepi politična razsežnost mednarodnih razprav o raziskovanju vesolja in spodbudijo sinergije sodelovanja s tretjimi državami. Skratka platforma, v kateri bi Evropska unija lahko usklajevala evropska prizadevanja.

3. Konkurenčnost: vesolje – sestavni del strategije Evropa 2020

3.1. Z vesoljsko industrijsko politiko do večje konkurenčnosti

Člen 189 PDEU določa, da Unija za – med drugim – pospeševanje industrijske konkurenčnosti oblikuje politiko o vesolju. Vesoljska industrija (izdelava, izstrelitev in operativno delovanje, aplikacije in storitve) je gonilo rasti in inovacij. Ustvarja visoko kvalificirana delovna mesta in priložnosti na trgu za inovativne izdelke in storitve ne samo v vesoljskem, ampak tudi drugih sektorjih.

Vesoljska industrija je strateški sektor, saj je družba vse bolj odvisna od vesoljskih infrastruktur in aplikacij v civilne in tudi vojaške namene. Za vesoljsko industrijo je značilna velika koncentracija in hkrati majhen vpliv malih in srednje velikih podjetij (MSP). V Evropi, kot tudi v drugih vesoljskih velesilah, je vesoljski sektor zelo odvisen od javnih naročil. Sooča se z ostro konkurenco na svetovnem trgu.

Na tem trgu zaseda pomembno mesto satelitsko komuniciranje (Satcom); njegova naročila zagotavljajo stalno delo izstrelitvenemu podsektorju in tako prispevajo k cilju neodvisnega dostopa do vesolja za Evropsko unijo in njene države članice, ki so odvisne od zmogljivosti za izstrelitev, katerih stroški so združljivi z njihovimi programi.

Komisija meni, je treba nujno in kar se da hitro v tesnem sodelovanju z ESA in državami članicami določiti vesoljsko industrijsko politiko, ki bo upoštevala posebne potrebe posameznih podsektorjev. Glavni cilji te politike bi bili: trden in uravnotežen razvoj industrijske baze kot celote, vključno z MSP, večja konkurenčnost na svetovi ravni, neodvisnost v strateških podsektorjih, kot je na primer izstrelitveni, ki zahtevajo posebno pozornost, in razvoj trga za vesoljske izdelke in storitve.

Evropska unija, države članice in ESA bi morale pri tem usklajeno uporabiti instrumente, ki jih imajo na razpolago.

V okviru vesoljskih programov Unije bo treba bolje izkoristiti evropski ureditveni okvir, ki zadeva zlasti trgovinsko izmenjavo, in finančne instrumente v podporo raziskavam in inovacijam ter določiti najustreznejši postopek javnega naročanja in merila za dodelitev, ki se uporabljajo, kadar Evropska unija prispeva k financiranju. Lahko bi se preučila možnost sprejetja posebnih določb v okviru posebnih zakonodajnih aktov.

3.2. Spodbujanje raziskav in inovacij

Evropa potrebuje trdno tehnološko osnovo, če želi delovati neodvisno in imeti konkurenčno vesoljsko industrijo. Razviti mora tudi potrebne zmogljivosti za izpolnjevanje dolgoročnih potreb in hkrati ohranjati osnovne vesoljske raziskave. V tem smislu je odločilen razvoj ključnih generičnih tehnologij, kot so napredni materiali in nanotehnologija.

Naložbe morajo biti usmerjene v dviganje ravni odličnosti evropskih raziskav. Za odpravljanje sedanjih pomanjkljivosti je treba podpreti raziskave na področju kritičnih tehnologij (ki so nujne za strateško neodvisnost sektorja) in prebojnih tehnologij (ki pomenijo pravi tehnološki napredek), kar vključuje raziskovanje vesolja. Prizadevanja Unije na področju raziskav, primerna za spopadanje s temi izzivi, bodo del predloga za skupni strateški okvir za financiranje raziskav in inovacij.

Velik del pričakovanih koristi od vesoljskih naložb v tem in drugih sektorjih je povezan z učinkom naložb na inovacije. Vesoljska politika lahko odločilno prispeva k uresničitvi Unije inovacij. Svet za vesolje je na šestem zasedanju maja 2009 poudaril, „ da je treba na evropski, nacionalni in regionalni ravni aktivirati sedanje mehanizme za podporo inovacijam in razmisliti o novih podpornih instrumentih .“ Z aktiviranjem teh mehanizmov se bo lahko povečala vrednost razvijajočih se infrastruktur, in sicer s spodbujanjem trga za aplikacije in storitve, ki izhajajo iz programov Galileo/EGNOS in GMES, ter za sektor telekomunikacij. Določitev ambicioznih vesoljskih ciljev pa bo spodbudila inovacije.

3.3. Telekomunikacijski sateliti za spodbujanje inovacij

Komunikacijski sateliti so ključni sektor na področju vesolja. Ustvarjajo namreč največ dohodka v vesoljski industriji v Evropi in tudi v svetu[7].

Komunikacijski sateliti omogočajo širši dostop do številnih gospodarskih in družbenih storitev, kot so hitri internet, radio in televizija ali izboljšana prometna infrastruktura. Omogočajo tudi razvoj storitev za državljane na področju javne varnosti, nujne pomoči, zdravja in storitev na domu. Tako imajo komunikacijski sateliti pomembno vlogo pri doseganju cilja Evropske digitalne agende, ki je dostop do osnovne širokopasovne povezave za vse Evropejce do leta 2013, in lahko tudi prispevajo k doseganju cilja dostopa do interneta s hitrostjo nad 30 Mb/s za vse Evropejce do leta 2020. Satelitske komunikacije so lahko zlasti uporabne za širokopasovne povezave v ruralnih ali najmanj dostopnih regijah Evrope. Ta razvoj dopolnjuje uvajanje programov GMES in Galileo.

Napredne tehnologije, razvite za komunikacijske satelite, se lahko vgradijo tudi v navigacijske aplikacije in sisteme za opazovanje Zemlje. Zlasti ponovna uporaba informacij v javnem sektorju (PSI, angl. public sector information) se je izkazala za ključni dejavnik za pospeševanje ponudbe novih storitev za državljane. Na primer v varnostnem sektorju je vseevropski sistem za samodejni klic v sili v avtomobilih (eCall) odvisen od natančne določitve položaja ter bo tako prispeval k zmanjšanju števila mrtvih in poškodb v prometnih nesrečah. Če želi Evropa obdržati svojo prednost pri tehnologijah satelitskega komuniciranja, je treba nadaljevati raziskave na tem področju na evropski ravni ter pri tem upoštevati učinke v drugih sektorjih uporabe. Nazadnje, razpoložljivost ustreznega radijskega spektra bo potrebna za zagotavljanje delovanja vesoljskih infrastruktur in prispevanje k doseganju ciljev Evropske digitalne agende in evropske vesoljske politike. To je treba nujno upoštevati pri izvajanju obstoječih programov in pripravi novih evropskih vesoljskih pobud.

4. Mednarodna razsežnost vesoljske politike Unije

Na področju vesolja je mednarodno sodelovanje neizogibno. Posamezni narodi vedno teže sami izpeljejo vesoljske podvige in v mnogih primerih so ti učinkoviteje izvršeni, kadar se tehnične in finančne zmogljivosti združijo. Mednarodno sodelovanje bi prav tako moralo služiti kot platforma za pospeševanje evropske tehnologije in vesoljskih storitev, s čimer bi se krepil ta strateški industrijski sektor. Mednarodno sodelovanje na področju vesolja bi prav tako moralo omogočiti pospeševanje evropskih vrednot prek projektov, ki temeljijo na vesolju; to zadeva področja, kot so varovanje okolja, podnebne spremembe, trajnostni razvoj in humanitarne akcije. Evropska unija bo v tesnem sodelovanju z ESA nadaljevala in krepila dialog s strateškimi partnerji, tj. ZDA in Rusijo, za okrepljeno sodelovanje. Cilj tega dialoga je določitev področij, na katerem obstaja vzajemni interes za sodelovanje; zajema širok razpon dejavnosti, vključno z opazovanjem Zemlje in znanostjo o Zemlji, svetovne sisteme satelitske navigacije (GNSS) ter znanost o vesolju in raziskovanje vesolja. Evropska unija bo predlagala tudi začetek dialoga o vesolju – katerega teme in cilji bodo opredeljeni v prilagojenih dvostranskih določbah – z drugimi obstoječimi in nastajajočimi vesoljskimi velesilami, zlasti Ljudsko republiko Kitajsko, s katero si bo prizadevala tudi za iskanje konstruktivnih rešitev pri vprašanjih sodelovanja in delitve odprtih frekvenc na področju satelitske navigacije.

Evropska unija si bo morala prizadevati za boljšo vključenost „vesoljskega vidika“ v zunanjo politiko Unije. Svoje znanje in izkušnje ter infrastrukture želi zlasti ponuditi Afriki in okrepiti trenutno sodelovanje. Podatki, dobljeni s sistemi za opazovanje Zemlje ali drugimi satelitskimi sistemi, so za to celino ključni, zlasti za prometno varnost, kartografijo, upravljanje vod, vodnih poti, virov hrane in surovin, biotsko raznovrstnost, uporabo tal, krčenje gozdov in boj proti širjenju puščav. Aktivno sodelovanje na področju vesoljskih aplikacij že poteka v okviru skupnega partnerstva EU–Afrika za znanost, informacijsko družbo in vesolje. Svet je na sedmem zasedanju Sveta za vesolje zahteval, „ da so nemudoma sprejete odločitve o izvedbi prednostnih nalog, povezanih z akcijskim načrtom GMES in Afrika “. Evropsko komisijo je pozval, „ naj sodeluje s Komisijo Afriške unije pri izgradnji zmogljivosti […] in načina za možnost uvedbe infrastrukture, podobne EGNOS, v Afriki .“ V zvezi s tem zadnjim načrtom je bil na vrhu Evropa–Afrika novembra 2010 potrjen akcijski načrt, ki določa zlasti dodelitev osebja enoti za upravljanje afriškega programa GNSS, usposabljanje afriških strokovnjakov ter razvoj prvih infrastruktur in začetnih operativnih dejavnosti.

Evropska unija bo nadaljevala s podpiranjem prizadevanj mednarodne skupnosti za okrepitev varnosti, zaščite pred zunanjimi nevarnostmi in trajnosti dejavnosti v vesolju, zlasti s predlogom Evropske unije za Kodeks ravnanja za izvajanje dejavnosti v vesolju.

Zaradi znanja Unije na področju vesolja bo okrepljeno tudi njeno sodelovanje v večstranskih forumih. Glede opazovanja Zemlje je Evropa močno vključena v razvoj mednarodne pobude GEOSS (globalni sistem sistemov za opazovanje Zemlje). Komisija si bo zato še naprej prizadevala, da se v Evropi vzpostavi mehanizem za delitev podatkov, pridobljenih z opazovanjem Zemlje, ki ga bodo potrdili člani pobude GEOSS.

5. Prilagojeno upravljanje

Vse večja vključenost Unije v evropsko vesoljsko politiko je povezana z okrepljenim sodelovanjem različnih akterjev na tem področju. Unija bi zato morala zlasti okrepiti svoje sodelovanje z državami članicami, preučiti odnose z ESA in si prizadevati za optimalno vodenje programov.

5.1. Krepitev sodelovanje z državami članicami

Deljena pristojnost na področju vesolja, ki je bila EU dodeljena s Pogodbo o delovanju Evropske unije, je združljiva z okrepljenim partnerstvom z državami članicami v obliki dialoga o politikah, ki jih je treba izvesti, in koordinacije. To je toliko bolj potrebno, ker pristojnost Evropske unije ne izključuje uveljavljanja pristojnosti držav članic.

Raven vključenosti držav članic ter njihovi proračuni in tehnične zmogljivosti se od države do države razlikujejo. V večini se vesoljske dejavnosti v prvi vrsti štejejo za raziskovalne. Tudi če si države prizadevajo za dopolnjevanje in sinergije, učinki ostajajo majhni.

Evropska unija mora okrepiti politično razsežnost vesolja. Na podlagi člena 189 Pogodbe ima pooblastila in zmogljivosti za usklajevanje ukrepov držav članic in zagotavljanje učinkovitejšega dopolnjevanja. Sodelovanje med Evropsko unijo in državami članicami je zato treba nujno okrepiti. Treba je tudi zagotoviti, da vsi novi ukrepi temeljijo na obstoječih zmogljivosti in skupni določitvi potreb po novih zmogljivostih.

Nedavne institucionalne spremembe so prvo udejanjenje okrepljenega sodelovanja, ki naj bi spodbujalo usklajenost političnih ciljev v skladu s pristojnostmi Unije in držav članic. To sodelovanje bo okrepilo sinergijo vesoljske politike Unije in drugih politik, ki uporabljajo vesoljske zmogljivosti Unije ali držav članic (na primer promet, okolje, raziskave in inovacije).

5.2. Razvoj odnosov med Evropsko unijo in ESA

Člen 189 PDEU določa, da „Unija vzpostavi ustrezne odnose z Evropsko vesoljsko agencijo.“ Zaradi vse večje vključenosti Evropske unije v vesoljske zadeve je treba ponovno preučiti njene odnose z ESA in postopno prilagoditi delovanje Agencije ter tako izkoristiti prednosti obeh organizacij.

Politična razsežnost na področju vesolja pomeni, da dejavnosti Unije ne smejo temeljiti izključno ali prednostno na tehničnih ali znanstvenih vidikih. Unija si prizadeva, da bi opredelila in združila potrebe uporabnikov ter s tem zagotovila, da so vesoljske zmogljivosti v celoti prilagojene potrebam evropskih državljanov. K temu prispevajo tudi službe Komisije, ki imajo redne stike z različnimi akterji na tem področju.

Za učinkovitejše izpolnjevanje potreb uporabnikov so bili na različnih področjih ustanovljeni upravljalni organi, na primer Evropska organizacija za uporabo meteoroloških satelitov (EUMETSAT, ki izhaja iz ESA) na področju operativne meteorologije. Komisija mora okrepiti sodelovanje s temi organi, delno pa bi jih lahko tudi uporabila pri izvajanju programov Galileo in GMES.

ESA, ki izvaja programe za svoje države članice in Unijo, ima močne tehnične in upravljavske zmogljivosti in bi lahko podpirala razvoj novih vesoljskih infrastruktur v okviru medvladnih programov in tudi programov, ki jih financira Unija.

Znotraj ESA potekajo razprave o prihodnosti Agencije kot organizacije. Ne glede na zaključke te razprave Evropska komisija meni, da bi moral nadaljnji razvoj vloge evropskih „akterjev“ na področju vesolja spodbuditi tudi pragmatičen razvoj ESA, ob upoštevanju vloge Agencije in Unije glede raziskav, financiranja in operativnih zmogljivosti.

Komisija meni, da bi se morala ESA še naprej razvijati v organizacijo, ki bi lahko v eni strukturi vključevala vojaške in tudi civilne programe ter medvladno razsežnost in razsežnost Unije. ESA pri izvajanju programov Galileo in GMES že spoštuje zakonodajo Evropske unije. Še naprej bi se morala približevati Uniji in po potrebi vzpostavljati upravljavske strukture, namenjene izključno programom Unije.

Model organizacije bi moral biti prožen, da bi se lahko prilagodil finančnim virom, ki jih bodo različni akterji v prihodnje namenili programom. Takšna bi morala biti tudi struktura članstva, da bi omogočala sodelovanje Švice in Norveške v nekaterih programih ter hkrati možnost omejenega sodelovanja nekaj držav članic.

Zaradi teh sprememb bo treba v določenem času revidirati okvirni sporazum med Unijo in ESA. V vsakem primeru bo treba pri tem upoštevati učinek sprememb na veljaven pravni okvir, zlasti v skladu z mednarodnimi zavezami Unije.

5.3. Boljša koordinacija in upravljanje vesoljskih programov

Vodenje vesoljskih programov ostaja razdrobljeno in institucionalne naložbe ločene. Veliko akterjev – države članice prek vesoljskih agencij, ESA, EUMETSAT, Evropska unija – ne omogoča optimizacije postopka odločanja in učinkovitega izvajanja.

Komisija želi predlagati boljše načrtovanje na področju vesolja, in sicer z okrepljenim usklajevanjem dela programskih odborov (programov, kot sta Galileo in GMES), in na splošno boljše usklajevanje dejavnosti posameznih akterjev, da bi tako bolj usklajeno izpolnjevali potrebe uporabnikov in državljanov ter zagotavljali gospodarno in učinkovito upravljanje javnih virov.

6. Za evropski vesoljski program

Člen 189 Lizbonske pogodbe daje Uniji širši zakonodajni okvir, na podlagi katerega lahko Unija oblikuje evropski vesoljski program, ki je ločen od bolj sektorskih ukrepov, ki temeljijo na drugih členih Pogodbe ali drugih zakonodajnih aktih, ter jih dopolnjuje.

Komisija proučuje možnost predložitve predloga za tak program v letu 2011. Ob upoštevanju odgovorov na to sporočilo bo dokončno določila svojo strategijo, ki bo vsebovana v njenem junijskem predlogu o prihodnjem večletnem finančnem okviru.

7. Sklep

Člen 189 PDEU je odprl nove možnosti za oblikovanje vesoljske strategije Unije. Komisija je zato v tem sporočilu predstavila konkretne možnosti in ga predlaga v mnenje Svetu, Evropskemu parlamentu in posvetovalnima organoma Unije, kar je obvezen korak pri oblikovanju takšne strategije in ukrepov za njeno izvajanje.

[1] „EVROPA 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“, COM(2010) 2020.

[2] „Celostna industrijska politika za dobo globalizacije – Konkurenčnost in trajnost v središču pozornosti“, COM(2010) 614.

[3] V besedilu se uporablja angleška kratica ESA. ESA ima 18 držav članic, od katerih dve, to sta Norveška in Švica, nista članici Evropske unije. Kanada, Madžarska, Poljska in Romunija sodelujejo z ESA pri nekaterih projektih sodelovanja.

[4] Izid posvetovanj Sveta za konkurenčnost 21. in 22. maja 2007, Resolucija o evropski vesoljski politiki, DS 417/07.

[5] Resolucija Evropskega parlamenta iz novembra 2008, s katero je Parlament potrdil evropsko vesoljsko politiko in zahteval konkretne ukrepe na štirih prednostnih področjih: podnebne spremembe, varnost, inovacije in raziskovanje.

[6] Uredba (ES) št. 911/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2010 (UL L 276, 20.10.2010, str. 1).

[7] Telekomunikacijski sateliti predstavljajo več kot 60 % prometa vesoljske industrije. 90 % satelitov, izstreljenih z raket Ariane 4 in 5, je komunikacijskih.