[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 10.3.2011

COM(2011) 114 konč.

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU SVETU

Poročilo o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe v letu 2011 Zavezovanje strateških gospodarskih partnerjev k boljšemu dostopu do trga: prednostni ukrepi za odstranitev trgovinskih ovir SEC(2011) 298 konč.

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU SVETU

Poročilo o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe v letu 2011 Zavezovanje strateških gospodarskih partnerjev k boljšemu dostopu do trga: prednostni ukrepi za odstranitev trgovinskih ovir

UVOD

Evropska unija je največje trgovinsko območje na svetu ter najpomembnejši vir in cilj neposrednih tujih naložb, zato je v njenem lastnem interesu, da zagotovi odprt in pošten svetovni trgovinski sistem. Ta interes se bo v prihodnjih letih le še povečeval – do leta 2015 bo 90 % svetovne rasti ustvarjene zunaj Evrope. Evropsko gospodarstvo mora izkoristiti priložnost višjih stopenj rasti v tujini, predvsem v Aziji.

Ključno sporočilo nove trgovinske strategije EU[1] je, da naša prenovljena trgovinska politika poleg pogajalske agende potrebuje odločnejši pristop – tudi zaradi zagotovitve, da evropska podjetja ne bodo prikrajšana za legitimne priložnosti dostopa do trga in se bodo naše pravice ustrezno uresničevale, da bodo zagotovljeni enaki konkurenčni pogoji. Komisija bo pri uresničevanju te agende osredotočena in nepopustljiva. Poleg tega je odločena, da se bo še naprej borila proti protekcionizmu. EU mora ravno zaradi prepričanja v koristi odprtih trgov doma in v tujini zavezati partnerje, da sledijo njenim prizadevanjem v duhu vzajemnosti in skupnih koristi.[2]

Pomoč evropskim podjetjem pri zagotavljanju dostopa do trgov tretjih držav je bila in ostaja ključni element trgovinske politike EU, vendar mora EU svoja prizadevanja še okrepiti. Znano je, da glavni izziv današnje trgovinske politike ni predvsem v zniževanju tarif za blago, temveč v premagovanju regulativnih ovir, zagotavljanju boljšega dostopa do trga storitev in naložb, odpiranju trgov javnih naročil, boljšem varstvu in uresničevanju pravic intelektualne lastnine ter obravnavi neutemeljenih ovir, ki ovirajo trajnostno dobavo surovin. Na splošno je treba zagotoviti, da trgovina prispeva k trajnostnemu razvoju, hkrati pa upošteva socialne učinke trgovinskih ovir. Študije kažejo, da bi z dokončanjem naše dvostranske in večstranske pogajalske agende lahko povečali bruto domači proizvod (BDP) EU za več kot pol odstotka.[3] To številko pa bi lahko podvojili, če bi EU dosegla resnični napredek glede netarifnih ovir in regulativnih vprašanj s svojimi glavnimi trgovinskimi partnerji, kot so ZDA in Kitajska.[4] Trgovinska politika lahko in tudi mora pomembno prispevati k delovnim mestom in rasti.

Strategija dostopa do trga[5] je ključni element naših ukrepov uveljavljanja pri zagotavljanju, da se trgovinski sporazumi učinkovito udejanjajo v obliki konkretnih trgovinskih rezultatov. Posebna pozornost je namenjena preventivnim ukrepom, vključno z uporabo mehanizmov zgodnjega opozarjanja, kot so določeni v sporazumih STO o tehničnih ovirah pri trgovanju ter sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih. Komisija je odločena nadaljevati razvoj svojega novega načina sodelovanja z državami članicami in podjetji, da bi obravnavala ovire na trgih tretjih držav, odstranjevanje ovir pa naj bi postalo temelj naših odnosov s tretjimi državami, tudi na najvišji ravni. Po mnenju Komisije morajo biti vprašanja dostopa do trga pomemben del stalnih razprav v Evropskem svetu o krepitvi naših strateških gospodarskih partnerstev z določitvijo prednostnih nalog, racionalizacijo različnih instrumentov in usklajevanjem naših sporočil za učinkovitejšo promocijo interesov EU v tujini. Koristno je tudi premisliti o prednostnih nalogah prav zdaj, ko začenja delovati Evropska služba za zunanje delovanje.

To je prvo letno poročilo Evropskemu svetu o trgovinskih ovirah in ovirah za naložbe v tretjih državah, kot je bilo prvič napovedano v strategiji Evropa 2020[6]. Zagotavlja priložnost, da se pozornost usmeri v potrebna skupna prizadevanja glede izbranega sklopa ovir pri dostopu do trga, vključno s „čezmejnimi“ ukrepi in praksami industrijske politike[7]. Pri glavnih trgovinskih partnerjih EU se je dejansko ponovno prebudilo znatno zanimanje za industrijsko politiko. To včasih vključuje prakse, kot je dejavna promocija „nacionalnih tržnih akterjev“, ki bi lahko škodila interesom EU.

Izbrane so ovire, ki imajo velik gospodarski in/ali sistemski pomen za evropska podjetja na trgih nekaterih strateških partnerjev. To vključuje tudi omejitve izvoza surovin, ki pravzaprav ne ovirajo „dostopa do trga“, vendar so prav tako škodljive za evropska podjetja, predvsem za evropske proizvajalce, ki te surovine v nadaljnji proizvodnji vključujejo v končne izdelke, namenjene izvozu. To poročilo bo pomagalo usmeriti razprave v Evropskem svetu o skupnih prednostnih nalogah glede dostopa do trgov, da bi polno izkoristili možnosti združene moči EU ter zagotovili neposredne koristi v smislu rasti in delovnih mest v Evropski uniji.

NAJPOMEMBNEJŠE OVIRE PRI ODNOSIH S STRATEŠKIMI PARTNERJI

To poročilo se osredotoča na ovire, ki pomembno gospodarsko in/ali sistemsko vplivajo na evropska podjetja na trgih nekaterih strateških partnerjev EU – Kitajske, Indije, Japonske, Brazilije/Argentine (skupaj obravnavani kot Mercosur), Rusije in ZDA. Leta 2009 je trgovina s temi partnerji pomenila 45 % naše trgovine z blagom in komercialnimi storitvami (19 % z ZDA in 10 % Kitajsko) ter 41 % naših tokov neposrednih tujih naložb[8] (samo z ZDA 35 %). Ker EU s štirimi od šestih partnerjev trenutno nima dvostranskih pogajanj v okviru sporazuma o prosti trgovini, je okrepljen skupni pristop k tem državam še toliko pomembnejši.

Vendar osredotočenost tega poročila na navedene strateške partnerje seveda ne pomeni, da Komisija zanemarja pomen ovir na drugih pomembnih trgih, ki so pogosto gospodarstva v vzponu, kot so države zveze ASEAN, države Sveta za sodelovanje v Zalivu, države južnega ali vzhodnega sosedstva oziroma drugi strateški partnerji, kot sta na primer Mehika in Južnoafriška republika. To poročilo je dopolnjeno s priloženim delovnim dokumentom služb Komisije, ki vsebuje več podatkov o predvidenih prizadevanjih in ukrepih za obravnavo ovir, ugotovljenih v širšem okviru 32 prednostnih izvoznih trgov.

Izbira posameznih ovir temelji na nedavnih skupnih ocenah položaja v sedmih zadevnih državah, kot je ugotavljanje ključnih ovir, ki je bilo na zahtevo Sveta opravljeno v letih 2009/2010[9] in je omogočilo prednostno razvrstitev 205 ovir za 32 trgov, in na stalnem spremljanju zaščitnih ukrepov, uvedenih po nedavni gospodarski in finančni krizi.[10]

Kitajska

Kitajska je drugi največji trgovinski partner EU, pri čemer je EU največji trgovinski partner Kitajske. Kitajska ni le vir poceni potrošniškega blaga, temveč tudi ključnih polizdelkov za naše proizvodne industrije. Ne glede na naš velik dvostranski trgovinski primanjkljaj je Kitajska postala najhitreje rastoči trg za naš izvoz blaga in storitev ter pomemben cilj naložb EU. EU je leta 2009 kljub krizi na Kitajsko izvozila blago v vrednosti 82 milijard EUR, kar je 4 % več kot leta 2008, do konca oktobra 2010 pa se je naš izvoz povečal za 38 % letno. Na splošno se je izvoz iz EU na Kitajsko med letoma 2005 (prvih 11 mesecev) in 2010 (prvih 11 mesecev) več kot podvojil (121 %). Vendar ta raven izvoza EU še vedno ne izkorišča vseh možnosti; boljši dostop do trga bi izvoznikom in vlagateljem iz EU omogočil, da prispevajo k izjemni gospodarski rasti Kitajske in v njej polno sodelujejo.

Minilo je deset let od pristopa Kitajske k STO, vendar mora še izboljšati rezultate glede uresničevanja ključnih načel STO na področju nediskriminacije, preglednosti in nacionalne obravnave. Pomembne ovire pri dostopu do trgov so na področju standardizacije in tehničnih predpisov ter storitev, naložb in javnih naročil. Nezadostno uveljavljanje pravic intelektualne lastnine in zahtevni postopki certificiranja še naprej povzročajo veliko zaskrbljenost. Glavno in vse večjo zaskrbljenost povzroča dejstvo, da je Kitajska očitno razvila intervencionistične ukrepe industrijske politike, katerih cilj so nadomestitev uvoza, prisilni prenos tehnologije in dodeljevanje prednostnega dostopa do surovin lokalnim proizvajalcem. To vključuje industrijske subvencije, kot so preferenčna posojila državnih bank, subvencije za zemljišča, preferenčne cene za vložke (energijo) in izvozna posojila.

Naslednje ovire so bile opredeljene kot prednostna vprašanja za gospodarske subjekte EU:

1) Na področju surovin Kitajska zdaj sistematično uporablja ukrepe za omejevanje trga, kot so izvozne dajatve in kvote. Leta 2009 so te omejitve vplivale na uvoz surovin EU iz Kitajske v vrednosti približno 1,2 milijarde EUR, kar je 6 % skupnega uvoza tega blaga v EU. 59 % kitajskega uvoza, na katerega so vplivali ti ukrepi, so bile industrijske surovine. Te trgovinske ovire so še posebej težavne v svetovnem okolju, kjer alternativni viri dobave ali nadomestne surovine niso lahko dostopne. Nedavno dogajanje glede trgovine z redkimi zemljinami dobro ponazarja to težavo. Ovire na Kitajskem, povezane z redkimi zemljinami, so vplivale na 62 % skupnega uvoza teh vrst redkih zemljin v EU leta 2009.[11] Posledica zmanjšanja izvoznih kvot redkih zemljin na Kitajskem je bilo veliko pomanjkanje na trgu in skokovito povišanje cen, kar je znatno vplivalo na proizvodne stroške aplikacij, ki temeljijo na redkih zemljinah. Cene redkih zemljin so se zvišale za do 500 %, po predvidevanjih pa bodo zaradi nedavnega zmanjšanja izvoznih kvot še naprej rasle. Industrija EU uporablja redke zemljine v vse večjem obsegu aplikacij v nadaljnji proizvodnji, predvsem v katalizatorjih za avtomobile, sektorju IKT (npr. za tiskana vezja, optična vlakna in polprevodnike), fosfornih svetilkah, močnih trajnih magnetih (npr. v električnih avtomobilih ali vetrnih turbinah), visokotehnološkem steklu in keramiki. Zato je za sedanji in predvsem prihodnji razvoj evropskega gospodarstva veliko na kocki.

2) Največjo zaskrbljenost glede javnih naročil in intelektualne lastnine povzroča „avtohtona inovacijska“ politika, katere cilj je podpreti kitajska podjetja, da napredujejo po vrednostni verigi. Zaradi tega so evropska podjetja, ki želijo izvažati iz EU ali že poslujejo na Kitajskem, zelo zaskrbljena. V preteklosti je ta politika resno ovirala dostop do kitajskih javnih naročil v številnih inovativnih sektorjih, od zelene tehnologije do telekomunikacij, saj se je od tujih podjetij zahtevalo, da na Kitajskem registrirajo svoje pravice intelektualne lastnine. Osnutek predpisov od prijaviteljev še zahteva, da razkrijejo poslovno občutljive informacije v zvezi z inovacijami in pravicami intelektualne lastnine.

Kitajska vlada je ob najnovejšem gospodarskem in trgovinskem dialogu na visoki ravni vendarle zagotovila, da izdelkov in storitev ne bo obravnavala različno glede na kraj registracije patentov oziroma ne bo sprejemala ali ohranjala ukrepov, na podlagi katerih je poreklo razvoja ali lastništva intelektualne lastnine pogoj za prednosti pri javnem naročanju. Komisija je pozdravila to napoved, vendar bo pozorno spremljala izvajanje ukrepov, tudi na ravni provinc, da bi vzpostavila enake konkurenčne pogoje med domačimi podjetji, podjetji, ustanovljenimi na Kitajskem s tujimi naložbami, in tujimi podjetji.

Na splošno pa kitajski okvir javnega naročanja ostaja nepopoln in nepregleden. Potrebne so obsežne reforme za zagotovitev spoštovanja mednarodnih standardov in predvidljivega okolja za ponudnike. Pristop Kitajske k sporazumu STO o javnih naročilih je ključen za dosego teh ciljev.

Na širšem področju pravic intelektualne lastnine je dostop tujih podjetij do kitajskega sistema uveljavljanja pravic intelektualne lastnine še naprej težaven, kar predvsem velja za podjetja v ustvarjalnih in inovativnih sektorjih. Ta so v slabšem položaju zaradi strožjih formalnih zahtev, ki veljajo zanje. Zlasti obremenjujoče in drage so zahteve po legalizaciji in notarski overitvi pooblastil in dokazil, ki prihajajo iz tujine, tujim gospodarskim subjektom pa onemogočajo, da bi na sodiščih in pred upravnimi organi učinkovito branili svoje pravice. Poleg tega je v praksi težko doseči začasne sodne prepovedi in škoda, ki jo prisodijo sodišča, je pogosto prenizka.

3) Kitajska vse pogosteje uvaja zahteve za skladnost s posebnimi kitajskimi standardi ter povezanimi obremenjujočimi postopki testiranja in certificiranja tretje stranke. Take zahteve so pogosto v nasprotju z mednarodnimi standardni in praksami, zaradi česar so tuja podjetja v slabšem položaju. Zgovoren primer je sektor informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), kjer splošna zapletenost in pomanjkanje preglednosti kitajskih regulativnih praks in praks za ugotavljanje skladnosti prispevata k vse bolj nepredvidljivemu poslovnemu okolju in resnim težavam pri dostopu do trga, s katerimi se spopadajo tuja podjetja in podjetja s tujimi naložbami.

4) Trenutni tokovi na področju naložb kažejo ogromno neizkoriščenih možnosti. Čeprav so evropska podjetja v letu 2009 na Kitajskem vložila več kot 5 milijard EUR, je to manj kot 3 % skupnega odliva naložb. Trenutno naložbeno okolje na Kitajskem je ovirano zaradi pomanjkanja preglednosti in predvidljivosti. Poleg tega kitajski predpisi predvsem v sektorju energetike (glede kvalifikacijskih zahtev, omejenega dostopa do koncesijskih projektov in zahtev glede montaže) preprečujejo energetskim družbam EU popoln dostop do kitajskega trga, predvsem v sektorju obnovljivih virov energije.

Kot je razvidno iz tako imenovanega „kataloga naložb“, številni pomembni sektorji ostajajo zaprti za tuje naložbe na Kitajskem ali pa je dostop omejen v okviru skupnih naložb, omejitev lastniškega deleža, omejitev števila poslovalnic itd. Kitajska s skupnim učinkom različnih ukrepov uporablja svojo naložbeno ureditev kot orodje za usmerjanje svojega gospodarskega razvoja, predvsem z dajanjem prednosti lokalnim podjetjem s prenosom tehnologije ter znanja in izkušenj. To je resna težava za evropska podjetja, ki želijo vlagati na Kitajsko. Prihodnja revizija kataloga naložb je dobra priložnost za posredovanje jasnega sporočila kitajskim oblastem o nujnosti resnično odprtega in nediskriminatornega naložbenega okolja na Kitajskem.

Indija

Indija je pomemben trgovinski partner EU in vse večja gospodarska sila. Z letno stopnjo rasti med 8 in 10 % je med najhitreje rastočimi gospodarstvi na svetu. Dohodek na prebivalca se je v obdobju 1990–2005 več kot podvojil. Vzporedno se je trgovina med EU in Indijo v samo štirih letih povečala za 31 %, na več kot 53 milijard EUR v letu 2009, naložbe EU v Indiji pa so se od leta 2003 povečale za več kot štirikrat, na 3,1 milijarde EUR v letu 2009.

Vendar trgovinska ureditev in regulativni okvir Indije še vedno ostajata razmeroma omejujoča.[12] Poleg velikih tarifnih ovir Indija uvaja tudi številne netarifne ovire v obliki količinskih omejitev, izdajanja uvoznih dovoljenj, obremenjujočega obveznega testiranja (na primer za pnevmatike) in certificiranja za številne izdelke ter zapletenih in dolgotrajnih carinskih postopkov. Pri intelektualni lastnini je bilo ugotovljeno nekolikšno izboljšanje infrastrukture za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, vendar je še vedno precej zaskrbljenosti glede odziva Indije na ponarejanje in piratstvo. Poleg tega ostaja indijski zakonodajni okvir na področju javnih naročil nepopoln. Potrebne so obsežne reforme za zagotovitev spoštovanja mednarodnih standardov in predvidljivega okolja za ponudnike.

Zato je trenutna trgovinska dejavnost med EU in Indijo precej pod možnostmi. Izčrpen in ambiciozen sporazum o prosti trgovini z Indijo, ki je trenutno v fazi pogajanj, bi lahko bil eden najpomembnejših dogovorov, ki jih je sklenila EU. Trgovinski sporazum takega obsega bi prispeval precejšnje koristi za obe gospodarstvi – po previdnih ocenah v razponu od 9 do 19 milijard EUR.

Treba je odpraviti naslednje ovire, ki pomembno hromijo trgovino z Indijo:

1) V zvezi z novimi varnostnimi določbami so bile predlagane obremenjujoče zahteve glede izdajanja dovoljenj , ki bi v primeru celovitega izvajanja vplivale na dostop evropskih gospodarskih subjektov na komercialno naročanje na področju telekomunikacij . Predpisi določajo predhodno varnostno preverjanje in zahteve glede prenosa tehnologije ter obveznost nadomestitve tujih inženirjev z indijskimi. Take zahteve nimajo primere v mednarodnem okolju in bi škodile naložbam v Indiji. Leta 2009 je EU v Indijo izvozila telekomunikacijsko opremo v vrednosti 1 milijarde EUR.

2) Drugo aktualno trgovinsko vprašanje zadeva nedavne indijske ukrepe, ki omejujejo izvoz bombaža. Od leta 2004 do 2009 se je uvoz bombaža v EU povečal za 17 %. V Indiji za več bombažnih izdelkov veljajo omejitve izvoza.[13] Čeprav se je skupni uvoz teh bombažnih izdelkov v EU v petih letih zmanjšal za 48 %, so nedavno sprejeti ukrepi za te izdelke pomembni, saj je v letu 2009 EU iz Indije uvozila 23 % celotnega uvoza teh vrst bombažnih izdelkov. Poleg tega je Indija drugi največji proizvajalec bombaža na svetu (20 % svetovne proizvodnje) in edini svetovni neto izvoznik bombaža, zato njena politika pomembno vpliva na svetovno preskrbo z bombažem in s tem na cene, kar zaostruje svetovno rast cenovne spirale. Evropska industrija se posledično srečuje z zelo visokimi cenami in pomanjkanjem preskrbe, saj je Indija glavni vir uvoza bombažnih izdelkov.

3) Poleg tega naložbena politika Indije še naprej ovira tuje naložbe. Mnogo pomembnih gospodarskih sektorjev, kot je trgovina na drobno z več blagovnimi znamkami, ostaja zaprtih za tuje naložbe, sprejetih pa je bilo tudi več ukrepov za nadzor tokov tujega kapitala in zagotovitev največjih možnih koristi za lokalna podjetja v okviru prenosov tehnologije, znanja in izkušenj.

4) Na koncu je treba navesti še sanitarne in fitosanitarne uvozne zahteve , ki brez strokovne utemeljitve presegajo mednarodne standarde in ovirajo razne vrste izvoza iz EU, kar velja predvsem za perutnino, svinjino, zelenjavo, sadje in les.

Japonska

Japonska je visoko razvito gospodarstvo ter pomemben svetovni trgovec in vlagatelj, zato je že zdaj pomemben partner EU, kljub temu pa še vedno ostajajo odprte precejšnje trgovinske priložnosti. S skoraj 4-odstotnim deležem izvoza blaga in storitev EU v letu 2009 je Japonska sedmi največji izvozni trg EU. Vendar se je v obdobju 2005–2009 izvoz blaga EU na Japonsko v povprečju zmanjšal za skoraj 6 % na leto. Dejstvo, da japonski trgovinski presežek ostaja velik, deloma kaže stalne težave, ki jih imajo tuja podjetja z dostopom do japonskega trga.

Medtem ko so tarife na Japonskem na splošno nizke, ostajajo ovire za trgovanje z blagom in storitvami, naložbe in javna naročila velike, industrija EU pa jih zaznava kot enega glavnih razlogov, zakaj japonski trg pogosto velja za težavnejšega od drugih trgov.[14] Dejstvo pa je, da je bila leta 2010 sprejeta obnovljena zaveza o tesnejših gospodarskih vezeh med EU in Japonsko v okviru razprav tako imenovane skupine na visoki ravni, ustanovljene na vrhu EU-Japonska, ki je potekal aprila 2010. Po jasnih navedbah EU je zmožnost Japonske, da dokaže, kako je mogoče odpraviti regulativne ovire, edini in najpomembnejši pogoj za tesnejše gospodarsko povezovanje med EU in Japonsko.

Zato so naslednje tri pomembne ovire dobri primeri za preizkus japonskih prizadevanj, da se dostop do trga izboljša v vzajemno korist EU in Japonske.

1) Prvi primer se nanaša na glavne ovire, s katerimi se srečujejo podjetja EU na japonskem trgu javnih naročil – čeprav je Japonska podpisnica sporazuma STO o javnih naročilih. Japonska se je zavezala, da bo za partnerje tega sporazuma (in s tem podjetja EU) odprla trg javnih naročil v približni vrednosti 22 milijard EUR. Leta 2007 je to pomenilo le 4 % skupnih trgov javnih naročil na Japonskem in 0,5 % japonskega BDP. Nasprotno pa so imela japonska podjetja dostop do trga javnih naročil EU v vrednosti 312 milijard EUR (ali 2,5 % BDP v EU). V ozadju tega vprašanja so med drugim omejitve dostopa do naročil, ki jih oddajo operaterji železniškega in mestnega prevoza, pretirani pragovi javnih naročil za gradbena dela ter premalo obširno zajetje lokalnih naročnikov.

2) Drugič, uvajanje novih medicinskih pripomočkov na japonskem trgu ostaja težavno, saj japonski regulativni okvir ne zagotavlja zadostnega priznavanja mednarodnih standardov, odobritveni postopki pa so dolgotrajni. Na Japonskem je na voljo le polovica medicinskih pripomočkov, ki se uporabljajo v EU in ZDA.

3) Glede sektorja finančnih storitev je evropski zavarovalniški sektor stalno izražal precejšnje pomisleke, ker je japonski regulator prednostno obravnaval japonsko pošto. Na podlagi nove zakonodaje, ki jo je pripravila vlada, bi se diskriminacija tujih zavarovalnic še nadaljevala, namesto da bi bili zagotovljeni enaki konkurenčni pogoji japonskim zasebnim in tujim gospodarskim subjektom.

Mercosur: Brazilija in Argentina

Brazilija je deseti največji trgovinski partner EU (po podatkih za leto 2009), saj je vrednost izvoza blaga iz EU več kot 21 milijard EUR, medtem ko je EU največji trgovinski partner Brazilije, saj se vanjo izvozi skoraj četrtina celotne brazilske trgovine. Brazilija je tudi največji izvoznik kmetijskih proizvodov v EU, saj prispeva osmino celotnega uvoza kmetijskih proizvodov v EU. EU je največji tuji vlagatelj v Braziliji. Dejstvo pa je, da je brazilski trg razmeroma močno zaščiten, saj se v povprečju uporablja 12-odstotna carinska tarifa, poleg tega pa dejavnosti trgovcev in vlagateljev otežujejo precejšnje netarifne ovire.

Argentina je prav tako pomemben trgovinski partner EU, ob tem pa je EU največji tuji vlagatelj v Argentini, saj prispeva skoraj polovico neposrednih tujih naložb v Argentini. Kot je poudarjeno v različnih poročilih o spremljanju, ki so jih pripravile mednarodne organizacije in Komisija[15], so bili odzivi argentinske trgovinske politike skozi celotno krizo še posebej sporni, saj je bilo od leta 2008 uvedenih precej novih zaščitnih ukrepov.

Kot članici Mercosurja se Brazilija in Argentina trenutno pogajata z EU o pridružitvenem sporazumu, ki bo vključeval sporazum o prosti trgovini.

Ob tem ozadju je treba obravnavati naslednje pomembne trgovinske ovire, da bi olajšali dostop do trgov v obeh državah:

1) V Braziliji postaja enak dostop tujih podjetij do rastočega trga javnih naročil , ki je že tako omejen, vse težavnejši – nedavno sprejeti zakon je uvedel 25-odstotno preferenčno stopnjo za lokalno blago in storitve ter omejil javna naročila blaga in storitev, ki so nacionalnega strateškega interesa, na domače dobavitelje. To že vpliva na evropske dobavitelje na področju IKT. Zaradi obsega (ocena vrednosti za leto 2007 je bila približno 133 milijard EUR) in velikega potenciala brazilskega trga javnih naročil je ta ovira precejšnja – še bolj zato, ker je videti, da so razlogi v ozadju tega ukrepa del širše industrijske politike.

2) Omejitve v pomorskem prevozu , ki veljajo za Brazilijo in Argentino, povzročajo neposredne pomisleke za poslovanje EU. Sporazumi o delitvi tovora med Brazilijo in Argentino omejujejo priložnosti za ladjarska podjetja EU, da bi sodelovala v mednarodni trgovini med obema državama. Zaradi obsega in rasti trgovinskih tokov v okviru Mercosurja ter med EU in Mercosurjem in zaradi verjetne rasti teh tokov, ki bo posledica morebitnega sporazuma o prosti trgovini med Mercosurjem in EU, je to vprašanje za podjetja EU še posebej pomembno.

3) Brazilija in Argentina ovirata trgovino tudi z raznimi ukrepi, ki omejujejo izvoz surovin . Zadevni izdelki vključujejo kmetijske proizvode ter surove kože z dlako ali brez dlake in kože, strojene s kromom („wet-blue“). Za nekatere kmetijske proizvode, kot so na primer sojini kalčki, so izvozne dajatve v Argentini celo 35-odstotne. Skupaj z obremenjujočimi izvoznimi postopki, kot so „izvozni registri“ npr. za govedino in žito, ti ukrepi precej negativno vplivajo na evropske proizvajalce v nadaljnji proizvodnji in na koncu na potrošnike. Surove kože z dlako ali brez dlake in kože, strojene s kromom, katerih izredno pomembna svetovna proizvajalca sta Brazilija in Argentina, so zelo pomenljive. Usnjarska industrija EU je močno odvisna od dobav iz Brazilije in Argentine; leta 2009 je bila vrednost uvoza brazilskih govejih surovih kož z dlako ali brez dlake in kož, strojenih s kromom, za katerega so veljale omejitve, 87 milijonov EUR (12 % skupnega uvoza EU), vrednost uvoza iz Argentine, za katerega so veljale omejitve, pa je bila 81,2 milijona (10 % skupnega uvoza EU). Uporaba izvoznih dajatev za surove kože z dlako ali brez dlake vodi v podrejen konkurenčni položaj usnjarske industrije EU, saj te dajatve pomenijo precejšen delež stroškov proizvodnje usnja. Navesti je treba, da Brazilija in Argentina vzporedno z uvedbo omejitev izvoza razvijata vsaka svojo industrijo končnih usnjenih izdelkov. Zaradi neoviranega dostopa do poceni surovin, ki niso na voljo tujim tekmecem, sta ti dve industriji mednarodno že postali zelo konkurenčni.

4) Na koncu je treba omeniti še pomembno trgovinsko omejitev, ki jo je uvedla Argentina v odziv na gospodarsko in finančno krizo – to je širitev sistema neavtomatičnega izdajanja dovoljenj na širok razpon izdelkov. Sistem, ki je bil prvotno usmerjen v tekstil, obutev in igrače, se vse pogosteje uporablja za druge izdelke, kot so pnevmatike, železne cevi, strojne in mehanske naprave (npr. dvigala, stroji za pobiranje kmetijskih pridelkov), navadne kovine in izdelke iz navadnih kovin ter avtomobilski deli. Po ocenah naj bi bile morebitne izgube evropskih izvoznikov vsaj 45 milijonov EUR. Poleg tega kaže, da bi se lahko obseg sistema neavtomatičnega izdajanja dovoljenj še povečal. Pomembna značilnost teh ukrepov so zelo pogosto „prostovoljne“ omejitve uvoznikov, da uvoz izravnajo z domačo proizvodnjo. V skladu s to logiko je argentinska vlada sprejela tudi ukrepe za omejitev uvoza nekaterih živilskih izdelkov , tj. z neuradnim spodbujanjem supermarketov, naj ne prodajajo več takih proizvodov, in z zamudami pri izdajanju tako imenovanih „dovoljenj za prosti pretok“.

Rusija

Rusija je med ključnimi trgovinskimi partnerji EU, dvostranski trgovinski tokovi pa so dosegali strmo povečevanje stopenj rasti do sredine leta 2008, ko je Rusija v odziv na gospodarsko in finančno krizo sprejela enostranske ukrepe za omejevanje trgovine, da bi zaščitila domačo industrijo. Ti zaščitni ukrepi so močno prizadeli trgovinske odnose med EU in Rusijo. EU je leta 2009 v Rusijo izvozila blago v vrednosti 65,6 milijarde EUR (kar je manj kot 89,1 milijarde EUR v letu 2007), uvoz iz Rusije pa je dosegel 115 milijard EUR (144,5 milijarde EUR v letu 2007). Na področju komercialnih storitev je izvoz iz EU dosegel 18,3 milijarde EUR (2009), odlivi EU v obliki neposrednih tujih naložb pa 26,3 milijarde EUR (2008). Podjetja v državni lasti imajo v ruskem gospodarstvu še naprej pomembno vlogo.

Negativni učinek na izvoz EU, ki so ga imele številne nedavno sprejete zaščitne politike v Rusiji, se je nadaljeval s konsolidacijo začasnih ruskih tarifnih povišanj v okviru skupne zunanje tarife carinske unije med Rusijo, Kazahstanom in Belorusijo, ki so začela veljati 1. januarja 2010.[16] Rusija je nedavno pospešila postopek pridruževanja STO in ga namerava končati v tem letu, kar bi pomenilo, da se bodo take povišane dajatve znižale na stopnje, sklenjene s pogajanji s članicami STO.

V zadnjih letih je Rusija uvedla visoke izvozne dajatve za številno blago, ki je pomembno za uvoznike iz EU, kot so les ter železne in neželezne odpadne kovine. Glede na pomen ruskih dobav imajo take politike velik vpliv na panoge EU. Uvoz teh industrijskih surovin iz Rusije v EU, za katerega so veljale ovire, je bil leta 2009 vreden skoraj 3 milijarde EUR. V okviru pristopa Rusije k STO, ki bi zagotovil stabilnejše pogoje za poslovanje v Rusiji in z njo, je bil nedavno dosežen dvostranski dogovor o rešitvi perečih vprašanj, kot so izvozne dajatve za les in diskriminatorne železniške pristojbine.

Naslednje trgovinske ovire so izpostavljene kot ključne za poslovne interese EU:

1) Med glavnimi področji, ki povzročajo zaskrbljenost izvoznikov EU, predvsem malih podjetij, so še naprej dragi in obremenjujoči carinski postopki , vključno s samovoljnim vrednotenjem in zatekanjem k minimalnim cenam. Uresničitev carinske unije med Rusijo, Kazahstanom in Belorusijo je težave na tem področju še poslabšala.

2) Zaskrbljenost glede uveljavljanja pravic intelektualne lastnine ostaja visoko na dnevnem redu odnosov z Rusijo. V Rusiji je še vedno precej piratstva. Prodaja in uporaba ponarejenega blaga sta široko razširjeni na tržnicah in trgovinah na drobno. Poleg tega sistematične kršitve patentov, poslovnih skrivnosti ter znanja in izkušenj v inovativnih sektorjih ogrožajo konkurenčnost EU. Carinska unija med Rusijo, Kazahstanom in Belorusijo, ki je bila vzpostavljena 1. januarja 2010, je prinesla precejšnje tveganje za nadaljnjo slabitev uveljavljanja varstva blagovnih znamk. Tveganje je povezano s šibko ureditvijo pravic intelektualne lastnine v Kazahstanu, kjer je zaradi poroznih meja omogočen vnos ponarejenega blaga in nezakonitega vzporednega uvoza iz azijskih držav, predvsem iz Kitajske.

3) Ruska naložbena politika , katere cilj je zaščititi in spodbuditi domače industrije, ostaja še eno področje, ki povzroča precej zaskrbljenosti. Naložbeni ukrepi, povezani s trgovino, vključujejo zahteve po lokalni vsebini, domači prodaji, izvozu in prenosu tehnologije. Nedavna „lokalizacijska pobuda“, namenjena zagotavljanju spodbud za tuja podjetja, da vzpostavijo proizvodnjo v Rusiji v številnih sektorjih, vključno z avtomobili, elektroniko in farmacevtskimi izdelki, je najnovejša ponazoritev te politike. Poleg tega ruska zakonodaja o tujih naložbah v strateških sektorjih nalaga zelo nizke pragove za predhodno odobritev tujih energetskih naložb v Rusiji, zaradi česar so naložbe EU v nabavni energetski trg v Rusiji zelo otežene.

4) Na koncu je treba omeniti še vprašanja, povezana s sanitarnimi in fitosanitarnimi uvoznimi zahtevami , ki še naprej precej ovirajo izvoz EU v Rusijo. Večina ruskih sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov ni usklajenih z mednarodnimi standardi in nima nobene strokovne utemeljitve. Ekonomska vrednost izvoza, ki bi lahko bil prizadet zaradi teh ovir, je precejšnja: leta 2009 je izvoz kmetijskih proizvodov v Rusijo prispeval približno 10 % celotnega izvoza EU v Rusijo, dosegel pa je skoraj 7 milijard EUR. Tako je Rusija glavni izvozni trg za kmetijske proizvode, omejitve na zadevnem področju pa pomenijo neposredno tveganje za podjetja, ki poslujejo v tem sektorju.

Združene države Amerike

ZDA so daleč največji trgovinski in naložbeni partner EU. Leta 2009 je izvoz blaga in komercialnih storitev iz EU v ZDA dosegel 322 milijard EUR (20,6 % skupnega izvoza EU), uvoz blaga in storitev iz ZDA pa je dosegel 281,9 milijarde EUR (17,6 % skupnega uvoza EU). EU in ZDA imata najcelovitejši gospodarski odnos na svetu, kar ponazarjajo ravni stanja vzajemnih naložb, ki so brez primere in so leta 2009 dosegle 1 044,1 milijarde EUR pri naložbah ZDA v EU in 1 134 milijarde EUR pri naložbah EU v ZDA, ter tokovi, ki so leta 2009 dosegli 75,1 milijarde EUR v smeri iz EU v ZDA in 97,8 milijarde EUR v smeri iz ZDA v EU.

Vendar ogromne možnosti čezatlantskega odnosa še zdaleč niso v celoti izkoriščene. Glede na nizke splošne tarife (pod 3 %) je ključ do sprostitve tega potenciala v obravnavanju netarifnih ovir. Največja ovira je v različnih standardih in predpisih, ki veljajo na drugi strani Atlantika. Vpleteni vložki so visoki: Nedavna študija je pokazala, da bi odprava le polovice veljavnih netarifnih ovir in regulativnih razlik med EU in ZDA povečala BDP v EU za 122 milijard EUR na leto.[17]

Ob ozadju tako obsežnega in globoko zakoreninjenega odnosa je treba prednostno obravnavati naslednje ovire v ZDA.

1) Presenetljiva je nizka stopnja odprtosti trgov javnih naročil v ZDA za evropske ponudnike. To je deloma posledica omejenega skupka zavez v skladu s sporazumom STO o javnih naročilih, ki so jih sprejele ZDA in zajemajo le 3,2 % trga javnih naročil v ZDA (v skupni vrednosti 34 milijard EUR). Nasprotno pa se je EU zavezala, da bo odprla približno 15 % trgov javnih naročil za druge podpisnice sporazuma STO o javnih naročilih. Pobuda Kupujmo ameriško je še bolj omejila dejanski dostop do trgov javnih naročil v ZDA na področjih, ki niso zajeta v zavezah ZDA v skladu s sporazumom STO o javnih naročilih, saj so bile v zakon o ameriškem gospodarskem okrevanju in ponovnem vlaganju ter podobno zakonodajo vključene nove diskriminatorne določbe. Te določbe so ustvarile dodatno negotovost za tuje gospodarske subjekte na trgu ZDA in jih učinkovito izločile iz nekaterih razpisov, predvsem v gradbeništvu, ter žal posledično vplivale na podobne ukrepe v drugih državah. Še en primer škodljivih praks je prepoved javnih naročil ZDA od tako imenovanih spreobrnjenih podjetij, ki so prvotno ameriška, vendar so zamenjala kraj davčne pristojnosti in zanje velja davčni sistem druge države.

2) Druga horizontalna ovira, ki bi lahko gospodarsko in praktično precej vplivala na izvoz EU v ZDA, so določbe o „ 100-odstotnem preverjanju “. Zakonodaja ZDA, katere namen je povečati varnost z bojem proti morebitnim terorističnim nevarnostim za mednarodni sistem pomorskega kontejnerskega trgovanja, predvideva 100-odstotno preverjanje (predhodno preverjanje kontejnerjev pred prihodom v pristanišča ZDA) vseh kontejnerjev, namenjenih v ZDA od 1. julija 2012. Učinki tega ukrepa so tako daljnosežni, da bodo močno ovirali trgovino med EU in ZDA. Nedavno je bil sicer dosežen napredek v okviru razprav čezatlantskega ekonomskega sveta, da bi ZDA priznale koncept „pooblaščenega gospodarskega subjekta“, vendar bo morala EU glede te ovire še naprej skrbno spremljati nadaljnji razvoj dogodkov.

NAJPOMEMBNEJŠE OVIRE: HORIZONTALNA ANALIZA SPLOŠNIH TRENDOV IN PREDNOSTNIH NALOG

Ovire, navedene v oddelku 2, so izbor najpomembnejših težav, s katerimi se srečujejo evropska podjetja, ko želijo dobiti dostop do trgov naših strateških partnerjev. Nekatere vrste ovir se ponavljajo. Naslednja analiza takih skupnih značilnosti bi lahko bila koristna za ugotavljanje najboljših poti za obravnavanje teh vprašanj, vključno z možnostmi za prihodnjo spodbuditev in opredelitev okrepljene (in odločnejše) strategije odpravljanja za prihodnost.

Javno naročanje

Trgi javnih naročil ostajajo precej zaprti za tuje udeležence, kar je jasno razbrati iz težav, opredeljenih v ZDA, na Kitajskem, Japonskem in v Braziliji. Kljub temu ti trgi še zdaleč niso zanemarljivi s trgovinskega vidika. Precejšnje možnosti so neizkoriščene. Leta 2007 so odhodki za javna naročila zajemali približno 16 % BDP v EU, 11 % v ZDA in 18 % na Japonskem. Podatki za gospodarstva v vzponu in razvoju so pičli. Za leto 2007 velja ocena, da je bila vrednost trgov javnih naročil v Indiji in Mercosurju (Braziliji in Argentini) skupaj približno 212 milijard EUR. To je v absolutnem smislu morda še vedno relativno malo, vendar se za te trge pričakuje, da bodo precej rasli in najverjetneje pomenili pomembne prihodnje poslovne priložnosti v sektorjih, kjer je industrija EU visoko konkurenčna.

Javna naročila so očitno največji del trgovine, ki še naprej ostaja razmeroma zaščiten pred mednarodnimi zavezami. Sporazum o javnih naročilih (GPA) je podpisalo le 14 držav. Med šestimi strateškimi partnerji, opredeljenimi v tem poročilu, sta trenutno le ZDA in Japonska podpisnici GPA, Kitajska pa je v postopku pridružitvenih pogajanj. Poleg tega so celo tiste države, ki so podpisale GPA, s pogajanji dosegle pomembne omejitve glede zavez o odpiranju svojih trgov, ki so v obliki minimalnih pragov oziroma izločitev sektorjev ali subjektov (na primer na podzvezni ravni). Zato ne preseneča, da je bilo ob finančni in gospodarski krizi v letih 2008 in 2009 opaziti širjenje zaščitnih ukrepov na področju javnih naročil.[18]

Poleg tega je za GPA značilno pomembno nesorazmerje ponudbe različnih pogodbenic v smislu zavez glede dostopa do trgov, kjer je EU precej bolj odprta od drugih pogodbenic. Našim trgovinskim partnerjem na tem področju očitno primanjkuje vzajemnosti. Na primer, leta 2007 je vrednost javnih naročil ZDA, ponujenih tujim ponudnikom v okviru GPA, dosegla le 34 milijard EUR, na Japonskem pa 22 milijard EUR. Gre za pomembno razliko v primerjavi s 312 milijard EUR vrednimi trgi javnih naročil, ki se jih je zavezala odpreti EU. Zato je več kot upravičeno spodbujati boljši dostop do trgov javnih naročil, predvsem glede naših strateških partnerjev, ki niso sprejeli sorazmernih zavez. Treba bo okrepiti prizadevanja za povečanje mednarodnih zavez – v okviru stalnih pogajanj o sporazumu GPA in širitvi njegovega članstva, sporazumov o prosti trgovini, ki jih s pogajanji sklene EU, ali ciljno usmerjenih dvostranskih ukrepov.

Zaradi sorazmerne odprtosti EU do tujih ponudnikov je njeno vzvodje pri trgovinskih pogajanjih glede dostopa do tujih trgov javnih naročil oslabljeno.[19] Da bi okrepili vzvodje in zagotovili bolj sorazmeren dostop do trgov javnih naročil, je Komisija v nedavnem sporočilu o trgovinski politiki in aktu o enotnem trgu menila, da je potrebna posebna pobuda in da glede tega namerava letos pripraviti predlog. Glavna namena novega pravnega instrumenta sta pojasniti pravila glede dostopa do trga javnih naročil EU za blago, storitve in podjetja iz tretjih držav, s čimer se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji na trgu javnih naročil EU, ter okrepiti položaj EU pri pogajanjih za dostop podjetij EU do trga javnih naročil tretjih držav, da se doseže (nadaljnje) odprtje trga javnih naročil naših trgovinskih partnerjev.

Poleg tega bo potrebna visoka raven prizadevanj, da se evropskim podjetjem zagotovi dostop do legitimnega deleža na tujih trgih javnih naročil.

Učinkovito varstvo pravic intelektualne lastnine

Zgoraj navedene težave v zvezi s kitajskim in ruskim trgom kažejo glavne težave, s katerimi se srečujejo evropska podjetja ob izvozu blaga in storitev, zaščitenih s pravicami intelektualne lastnine. V svetovno usmerjenem gospodarstvu je primerjalna prednost gospodarstva EU vse bolj v blagu in storitvah, ki prispevajo visoko dodano vrednost in so intenzivni z vidika intelektualne lastnine. V primeru piratstva in ponarejanja naših zamisli, blagovnih znamk in izdelkov so posledično močno ovirani rast, delovna mesta in inovacije v EU. Pomanjkanje pravnega varstva in učinkovitega uveljavljanja pravic intelektualne lastnine, vključno z nezadostnim varstvom geografskih označb, ovira evropska podjetja pri izkoriščanju ugodnosti, ko gre za pomembne izvozne priložnosti. Le kot primer: leta 2007 je bila ocenjena veleprodajna vrednost zaščitenih označb porekla (ZOP) in zaščitenih geografskih označb (ZGO) kmetijskih proizvodov 14,2 milijarde EUR, po ocenah pa se 30 % ZOP in ZGO izvozi iz EU. Zato je okrepljeno varstvo pravic intelektualne lastnine za naša podjetja ključni element za zagotovitev, da bo EU konkurenčna v svetovnem gospodarstvu.

Stanje na področju varstva pravic intelektualne lastnine se je nekoliko izboljšalo, predvsem z okrepljenim izvajanjem strategije Komisije za zagotovitev spoštovanja pravic intelektualne lastnine[20]. V dvostranskih sporazumih so bile s pogajanji dogovorjene trdne določbe o pravicah intelektualne lastnine. S številnimi podobno mislečimi državami je bil sklenjen Trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA)[21]. Okrepljeni so bili posebni „dialogi o pravicah intelektualne lastnine“ z nekaterimi ključnimi partnerji, kot sta Kitajska in Rusija. Tudi novoustanovljena služba za pomoč uporabnikom, namenjena svetovanju MSP glede varstva in zaščite njihovih pravic intelektualne lastnine na Kitajskem, je bila zelo učinkovita,[22] poleg tega pa je med organi EU in Kitajske potekal partnerski projekt „IPR2“[23], katerega cilj je izboljšati uveljavljanje pravic intelektualne lastnine na Kitajskem.

Komisija je v nedavni oceni strategije za zagotovitev spoštovanja pravic intelektualne lastnine[24] ugotovila, da je ta strategija pomembna in z več vidikov uspešna, vendar jo je treba po šestih letih od uveljavitve nekoliko prilagoditi. Temu primerno Komisija zdaj pregleduje svojo strategijo, ki bo nadgrajena s celovitejšim pristopom (predvsem z upoštevanjem širšega razpona interesov zainteresiranih strani, kot so vprašanja, povezana z razvojem), na podlagi zgoraj navedene ocene in vložkov iz drugih virov, vključno s posvetovanji z zainteresiranimi stranmi.

Trajnostna preskrba s surovinami

Rast svetovnega povpraševanja in pritisk na povišanje cen zaradi hitre industrializacije gospodarstev v vzponu sta spodbudila zaskrbljenost glede dobrega delovanja svetovnih trgov surovin.[25] Uvoz surovin dosega približno tretjino celotnega uvoza EU. Industrija EU je pri proizvodnji in izvozu mnogih visokotehnoloških in bolj zelenih izdelkov zelo odvisna od uvoza posameznih surovin.

Zato lahko trgovinske omejitve tega blaga potencialno vplivajo na konkurenčnost industrije EU. Če je pridobivanje surovin skoncentrirano na omejeno število držav, omejitve izvoza pomembno vplivajo na svetovni trg zadevne trgovine in lahko pomenijo zelo veliko težavo za industrijo EU.[26] Poleg tega uvedba izvoznih omejitev v državi proizvajalki pomeni pritisk na druge izvoznice, da ji bodo sledile in tako zaščitile domačo nadaljnjo industrijo, kar spodbudi verižno reakcijo, ki še poslabša izkrivljanja na svetovnih trgih in zviša cene. Ker se bodo domače cene v državah, ki uporabljajo omejitve, najverjetneje znižale, bi to lahko dodatno odvrnilo nadaljnje naložbe v proizvodnjo oziroma pridobivanje in tako še naprej ogrozilo dolgoročno preskrbo s temi surovinami.

Med državami, ki so izbrane v tem poročilu, omejitve izvoza surovin trenutno veljajo v Argentini, Braziliji, na Kitajskem, v Indiji in Rusiji. Ti ukrepi so leta 2009 prizadeli uvoz EU v vrednosti skoraj 6 milijard EUR. Nedavna študija OECD je pokazala, da je v obdobju 2003–2009 izvozne pristojbine uporabljalo 65 članic STO.[27] Po podatkih Komisije[28] so se od septembra 2009 omejitve izvoza, ki so veljale za gospodarske subjekte EU, nanašale na več kot 1200 tarifnih postavk.[29] Države z največjim številom uvedenih ukrepov so bile Kitajska, Rusija, Argentina in Ukrajina. Najbolj prizadeti so bili sektorji kmetijskih proizvodov, mineralov, kemikalij, surovih kož z dlako ali brez dlake, lesa in lesnih izdelkov ter kovin.

Obravnavanje take vrste ukrepov, ki izkrivljajo trgovanje, vsekakor pomeni še poseben izziv, saj glede na veljavne ureditve STO niso popolnoma prepovedani. Medtem ko za količinske omejitve (predvsem izvozne kvote in izvozna dovoljenja) veljajo predpisi GATT, izvozni davki na splošno v večstranskih ureditvah niso zajeti.[30] Zato je Komisija v okviru splošnega pristopa na področju surovin razvila posebno trgovinsko strategijo za surovine, ki temelji na treh stebrih: pogajanjih o ustreznih ureditvah na večstranski in dvostranski ravni, uveljavljanju obstoječih pravic z izpodbijanjem nezakonitih omejitev izvoza, po možnosti tudi s postopki za reševanje sporov pri STO, ter dejavnostih ozaveščanja tretjih držav, da bi jih prepričali o svetovni naravi vprašanja surovin in koristih, ki jih lahko imajo zaradi jasnih pravil trgovanja na tem področju.

EU uresničuje to strategijo tudi tako, da izvaja številna trgovinska pogajanja, začenja postopke v okviru STO zoper številne ukrepe za omejitev izvoza, ki jih je uporabila Kitajska (Komisija trenutno preučuje najprimernejše naslednje ukrepe, ki bi jih lahko sprejeli, vključno z morebitnim spremljanjem v okviru STO), in spodbuja razprave o tem vprašanju pri dvostranskih stikih in na različnih forumih, kot je OECD. Vprašanje surovin bo treba vedno znova postavljati na dnevni red pogovorov z zadevnimi partnerji na najvišji ravni, poleg tega pa uporabiti kanale za reševanje sporov in čim bolj izkoristiti pogajanja v okviru sporazumov o prosti trgovini, kjer je to mogoče.

Storitve

Hitro rastoči sektor storitev po vsem svetu več kot kateri koli drugi sektor prispeva h gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest. V EU ustvari storitveni sektor približno tri četrtine BDP, več kot 70 % delovnih mest[31] in približno 30 % izvoza. Dejstvo pa je, da trgovanje s storitvami prispeva le 20 % svetovne trgovine. EU je „vodilna na trgu“ svetovne trgovine s storitvami, saj je leta 2009 prispevala 27 % svetovnega izvoza in 25 % svetovnega uvoza. Tako so storitve področje mednarodnega trgovanja, kjer je industrija EU sicer zelo konkurenčna, vendar ji trgovinske ovire – kot je razvidno iz ovir, navedenih v oddelku 2 za Japonsko in Mercosur – še naprej preprečujejo, da bi v celoti izkoristila prednosti svoje močne konkurenčnosti. Ovire pri trgovini s storitvami so v obliki ovir za vstop na trg, neposrednega razlikovanja med domačimi in tujimi ponudniki storitev ali regulativnih ovir, ki veljajo za vse ponudnike, vendar dejansko ustvarjajo dodatne ovire za tuje ponudnike.

Ker se približno 75 % trgovine s storitvami nanaša na zagotavljanje infrastrukturnih storitev, bi njeno okrepljeno odpiranje lahko povečalo tudi konkurenčnost proizvodnih podjetij, kar bi prispevalo k splošni blaginji. Treba je okrepiti naša prizadevanja za odprtje trgov za storitve v tujini. EU se trenutno pogaja o liberalizaciji trgovine s storitvami v večstranskem okviru Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (GATS) in v okviru dvostranskih sporazumov o prosti trgovini. Zadnja možnost je že prispevala pomemben liberalizacijski sveženj v okviru sporazuma o prosti trgovini med EU in Korejo. Na podlagi te pomembne dosedanje prakse bo EU prednostno razvrstila storitve, da bi v prihodnjih sporazumih dosegla visoko zastavljene cilje, kratkoročno predvsem z Indijo in Kanado.

Naložbe

V sedanji fazi globalizacije, za katero je značilen velik porast povezanih dobavnih verig, so se neposredne tuje naložbe močno povečale. Te naložbe veljajo za enega ključnih dejavnikov pri pospeševanju gospodarske rasti, tudi za države v razvoju. Neposredne tuje naložbe so pomemben vir za rast produktivnosti ter imajo ključno vlogo pri ustanavljanju podjetij v tujini in gradnji svetovnih dobavnih verig, ki oblikujejo sodobno mednarodno gospodarstvo. Nedavna raziskava je še pokazala, da ima odprto naložbeno okolje pomembno vlogo pri zagotavljanju delovnih mest v EU.[32] EU je največji vir neposrednih tujih naložb v svetovnem gospodarstvu, zato je njen ključni interes izboljšati dostop do tujih trgov ter sprostiti celoten potencial notranjih zmogljivosti EU v zvezi s storitvami in ustanavljanjem.

Ovire za neposredne tuje naložbe so v obliki regulativnih omejitev, ki jih OECD razvršča v tri obsežne kategorije: (i) omejitve glede tujega lastništva trajnega kapitala, (ii) obvezni postopki preverjanja in odobritve, ki povečujejo stroške vstopa, in (iii) operativne omejitve, kot so omejitve glede tujih državljanov, zaposlenih v podružnicah, oziroma zahteve po državljanstvu in stalnem bivališču za člane upravnega odbora, omejitve glede vložkov in diskriminatorne vladne uredbe ali omejitve glede repatriacije dobička. Večji delež omejitev je najti v storitvenem sektorju, kjer so najbolj omejene panoge prevoz, telekomunikacije, finance in oskrba z električno energijo. Čeprav omejevanja neposrednih tujih naložb na državo ni preprosto meriti, izstopa visoka stopnja ovir za naložbe v Indijo, Kitajsko in Rusijo, kot je navedeno v oddelku 2.

Glede na koristi tujih naložb si EU prizadeva oblikovati privlačno in stabilno okolje za evropske vlagatelje v tujini, doma pa ohraniti in spodbujati odprto naložbeno ureditev v duhu vzajemnosti in skupnih koristi. Temu cilju se sledi s kombinacijo pogajanj in dialogov s ključnimi partnerji, kot so ZDA, Kitajska in Rusija, ter dejavnim sodelovanjem pri delu, ki poteka na mednarodnih forumih, kot so OECD, UNCTAD in G8/G20. Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe in širitvijo pristojnosti EU na neposredne tuje naložbe se naložbena politika celoviteje razvija in upravlja na evropski ravni, kar EU omogoča okrepljeno pogajalsko izhodišče, da lahko prispeva k progresivnemu odpravljanju omejitev glede neposrednih tujih naložb v tretjih državah, poleg tega pa zagotavlja boljšo zaščito naložb vsem evropskim podjetjem – ob tem pa hkrati ohranja ravni zaščite, ki so jih države članice individualno dosegle s pogajanji s tretjimi državami pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe. Komisija je že objavila sporočilo[33] o mednarodni naložbeni politiki, ki povečuje konkurenčnost EU in tako prispeva k ciljem pametne, trajnostne in vključujoče rasti, kot so določeni v strategiji Evropa 2020. Prenovljena trgovinska strategija še zavezuje EU, da obravnava potrebe vlagateljev EU zunaj EU, tako da se pogaja o celovitem dostopu do trga in določbah o zaščiti naložb s ključnimi trgovinskimi partnerji, najbolj nujno z Indijo, Kanado in Singapurjem, kjer so trgovinska pogajanja v že precej napredni fazi. EU bo tudi razmislila o samostojnih sporazumih o naložbah z drugimi velikimi trgovinskimi partnerji, kot sta Kitajska in Rusija.

Poleg teh zelo pomembnih in razvijajočih se načrtov pogajanj bo treba pri posebnih naložbenih ovirah vsak posamezni primer obravnavati na visoki politični ravni, da se prepreči diskriminacija evropskih vlagateljev.

Regulativna vprašanja – tehnični predpisi in standardi (tehnične ovire za trgovino ter sanitarna in fitosanitarna vprašanja)

Ovire, povezane s tehničnimi predpisi in standardi, so visoko na seznamu skrbi mnogih izvoznikov EU, povezanih z dostopom na trg. Primeri, navedeni v oddelku 2, vključujejo težave v sektorju informacijske tehnologije na Kitajskem in v Indiji ali medicinskih pripomočkov na Japonskem. Take ovire lahko pomembno gospodarsko vplivajo na proizvajalce, saj zahtevajo najmanj prilagoditev proizvodov in proizvodnih zmogljivosti zaradi uskladitve z razlikujočimi se zahtevami. Ker podjetja iz EU vse bolj postajajo del svetovnih dobavnih verig, razlike v predpisih in standardih zvišujejo stroške sodelovanja v svetovnem gospodarstvu in zmanjšujejo konkurenčnost lokalnih podjetij na svetovnem trgu.

Regulativna vprašanja, ki so že bila navedena v tem poročilu v zvezi s Kitajsko, Indijo, Japonsko in Rusijo, bi lahko v letu 2009 morebiti vplivala na izvoz EU v vrednosti 13,7 milijarde EUR. Regulativne ovire tudi močno hromijo čezatlantsko trgovino. Zadevajo precej sektorjev, kot je avtomobilski, kjer varnostni standardi ZDA vsebujejo 42 standardov, s katerimi se morajo uskladiti proizvajalci avtomobilov in opreme, prodanih v ZDA, in ki se razlikujejo od mednarodnih standardov, ali pa tekstilni, kjer zakon o izboljšanju varnosti potrošniških izdelkov predvideva daljnosežne zahteve.

Nekatere regulativne ovire so preprosto posledica razlik v regulativnem pristopu. Te razlike so lahko popolnoma zakonite in preprosto izražajo zgodovinski razvoj regulativnih pristopov, razlik v stopnjah prihodkov, prednostne izbire potrošnikov in dojemanje tveganja. Dejstvo pa je, da se v mnogih primerih razlike – kot so zahteve po dvojnem preverjanju in čezmerne potrebe po dokumentaciji – uporabljajo bolj sistematično, pri čemer dajejo prednost ali ščitijo domačo proizvodnjo. Medtem ko bo za obravnavo zadnjih ovir potreben trden, osredotočen in odločen odziv EU, je treba prve obravnavati z bolj sistematičnim in dolgoročnim sodelovanjem ter dialogom, s čimer se predvsem povečuje preglednost in predvidljivost regulativnih ureditev.

Primer kitajskih ukrepov v sektorju informacijske tehnologije, naveden v oddelku 2, ponazarja vprašanja, povezana z regulativnimi standardi. Kitajski ukrepi pri opredelitvi varnostnih vprašanj precej presegajo splošno prakso drugih držav in ustrezne mednarodne standarde[34]. Evropska podjetja imajo zaradi potrebe po spoštovanju kitajskih domačih standardov precejšnje stroške. Intervencije na visoki ravni so sicer pripeljale do nekaterih prilagoditev kitajske politike, vendar pa je osnovna težava nepriznavanja mednarodnih standardov še vedno pereča. EU sodeluje s kitajskimi organi v številnih regulativnih dialogih, katerih cilj je doseči uporabo mednarodnih standardov in nadalje vključiti Kitajsko v organizacije za mednarodno standardizacijo. Jasno je, da so vložki zelo veliki in bodo za dosego oprijemljivega napredka potrebne redne razprave na visoki ravni, vključno z mehanizmom gospodarskega in trgovinskega dialoga na visoki ravni ter srečanji na vrhu.

Kot je običajno pri regulativnih vprašanjih, je preprečevalno ukrepanje pred sprejetjem ukrepov precej bolj obetavno kot poskus odprave ukrepov, ki so že opravili zakonodajni postopek. To je treba upoštevati pri strategiji EU za obravnavanje regulativnih vprašanj.

Podobno se je v zadnjih letih močno povečala uporaba trgovinskih ovir v obliki predpisov za varnost hrane ter zdravstveno varstvo živali in rastlin, kot kažejo pomembne ovire iz oddelka 2 za Rusijo in Indijo, kar izvoznikom iz EU povzroča resne težave. Primera Rusije in Indije kažeta, da vlade pogosto presežejo zahteve za varstvo zdravja potrošnikov ter uporabijo sanitarne in fitosanitarne omejitve, da domače proizvajalce kmetijskih proizvodov zavarujejo pred pošteno konkurenco. Ker se bodo tarifne ovire za kmetijske proizvode v prihodnjih letih progresivno zmanjševale, obstaja resnično tveganje, da se bodo taka vprašanja v prihodnosti še razširila.

Ovire, povezane s carino

Kot je razvidno iz oddelka 2 v zvezi z ruskimi carinskimi ukrepi in argentinskim sistemom za izdajanje uvoznih dovoljenj, tradicionalne carinske ovire še naprej obstajajo skupaj z bolj izdelanimi novimi oblikami ukrepov. Ukrepi v obeh državah od začetka finančne in gospodarske krize leta 2008 povzročajo vse več skrbi evropskim uvoznikom. Podrobna analiza izvajanja ukrepov razkrije dosledni vzorec pomanjkanja preglednosti, upravne diskriminacije v obliki obremenjujočih postopkov in postopno samovoljne razlage veljavnih predpisov, npr. o carinskem vrednotenju.

EU je strogo ukrepala proti takim ukrepom, predvsem v primeru dobrih razlogov za prepričanje, da ukrepi niso skladni s STO, kot je bilo v primeru argentinskega sistema izdajanja izvoznih dovoljenj. Vendar v zadnjem primeru niti usklajeno ukrepanje z drugimi partnerji v okviru STO, ki so jih ukrepi prav tako prizadeli, ni prineslo pomembnih rezultatov. Zato bo treba premisliti, ali je utemeljena uporaba drugih sredstev, kot so uradni postopki STO za reševanje sporov ali bolj politično intervencijo.

POT NAPREJ: KAKO ČIM UČINKOVITEJE OBRAVNAVATI POMEMBNE OVIRE PRI DOSTOPU DO TRGOV?

Čeprav ni mogoče natančno količinsko opredeliti gospodarskega vpliva ovir iz tega poročila, je vrednost potencialno prizadetega evropskega izvoza zaradi takih ukrepov med 96 in 130 milijoni EUR (9 do 12 % skupnega izvoza EU v letu 2009), vrednost uvoza surovin v EU pa približno 6 milijard EUR [35] . Teh ocen „potencialno prizadete trgovine“ ne bi smeli razlagati v smislu kazalnika „izgubljene trgovine“ EU. Izgubljena trgovina je implicitno le del „prizadete trgovine“ in je njen obseg zato verjetno precej manjši, vendar je zaradi razpoložljivih informacij in zapletene narave trgovinskih ovir ni mogoče natančno količinsko opredeliti.[36] Kljub temu pa ti podatki omogočijo predstavo o obsegu trgovine, ki je potencialno prizadeta zaradi raznih ukrepov. Tako bi odpravljanje teh ovir močno vplivalo na izvoz EU in zagotovilo dodaten dostop do pomembnih trgov javnih naročil. Poleg gospodarskih koristi, pričakovanih od gospodarske agende EU, bi to pomenilo zelo pomemben prispevek k zunanji razsežnosti ciljev strategije Evropa 2020 o pametni, trajnostni in vključujoči rasti.

Za dosego teh ciljev pa bi bilo nujno dejavno sodelovanje vseh vpletenih akterjev – na eni strani Komisije kot predstavnice EU v trgovinskih zadevah, ki ji pomagajo delegacije EU, zdaj združene v Evropski službi za zunanje delovanje, na drugi strani pa pristojnih organov držav članic. Potrebna so skupna prizadevanja na vseh ravneh , da se našim strateškim partnerjem prenesejo usklajena mnenja, ki poudarjajo pomen dvostranskega odnosa za odpravo ovir, navedenih v tem poročilu. S tega vidika je pomemben enoten nastop. Če EU lahko deluje usklajeno in odločno, poleg tega pa odmerjeno uporabi različna orodja Unije za zunanje odnose, bodo strateški partnerji konstruktivno obravnavali naše skrbi.

Glede tega je Evropski svet na zasedanjih v septembru in decembru 2010 izpostavil potrebo po opredelitvi interesov EU do njenih strateških partnerjev. Visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednika Komisije je pooblastil, da v sodelovanju s Komisijo in Svetom za zunanje zadeve „ določi skupne evropske interese in opredeli vse mogoče spodbude za dosego teh interesov “. To poročilo je mogoče v skladu z agendo izvrševanja prenovljene trgovinske politike EU razumeti kot prispevek k navedenemu mandatu. Ovire, navedene v tem poročilu, in spremna horizontalna analiza so izbor vprašanj glede dostopa do trga, ki bi jih bilo treba prednostno obravnavati s strateškimi partnerji EU.

Z nekaterimi strateškimi partnerji EU so že vzpostavljeni posebni forumi na visoki ravni, kot so čezatlantski ekonomski svet z ZDA, mehanizem gospodarskega in trgovinskega dialoga na visoki ravni s Kitajsko ali skupina na visoki ravni z Japonsko. Dostop do trgov in predvsem regulativne ovire imajo na teh forumih pomembno vlogo. Dejstvo pa je, da bo morala biti EU, če bo želela učinkoviteje uresničevati svoje interes, po potrebi pripravljena povečati ovire pri dostopu do trgov na srečanjih na vrhu ali drugih srečanjih na najvišji ravni.

Očitno gre za povezanost ofenzivnih in defenzivnih interesov, koncepta vzajemnosti in skupnih koristi pa sta pomemben del mednarodnih odnosov in predvsem trgovinske politike. Zato bo treba preučiti, ali je mogoče spodbudo doseči tako, da se skrbi EU glede ovir pri dostopu do trgov njenih strateških partnerjev povežejo z zadevnimi interesi teh partnerjev glede večjega dostopa do trga EU. V zvezi s tem bo za javna naročila, kot je navedeno v oddelku 3 tega poročila, predlagana posebna pobuda. Na vseh drugih področjih je treba kar najbolj izkoristiti obstoječa orodja, da se partnerje EU prepriča, naj tudi oni ustrezno odprejo svoje trge.

Delegacije EU bodo imele pomembno vlogo pri uresničevanju evropskih interesov glede dostopa do trgov. Delegacije so naše antene za analizo položaja v domačih sistemih naših strateških partnerjev, vključno z gospodarskimi in političnimi interesi ter praksami industrijske politike. Pomembno bo uporabiti te antene, tako da bodo politične intervencije na visoki ravni glede ovir pri dostopu do trgov dobro pripravljene ter utemeljene na vseh razpoložljivih političnih in gospodarskih informacijah, poleg tega pa ustrezno spremljane in pravočasno uresničene.

V tem poročilu je določen ambiciozen načrt. Njegov cilj je povzdigniti in odmeriti raven intervencije EU glede posebnih skrbi, povezanih z ovirami dostopa do trgov naših strateških partnerjev. Usklajeno delovanje na najvišji politični ravni lahko pomembno prispeva k izvoznim in naložbenim interesom evropskih podjetij, pa tudi k rasti in ustvarjanju delovnih mest v Evropi. Komisija bo redno spremljala napredek v zvezi s tem načrtom in letno poročala Evropskemu svetu.

[1] Trgovina, rast in svetovne zadeve , COM(2010) 612, 9.11.2010.

[2] Sklepi Evropskega sveta, 16. septembra 2010.

[3] Delovni dokument služb Komisije „ Trgovina kot gibalo razcveta “, priložen k sporočilu Komisije „ Trgovina, rast in svetovne zadeve “;

http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2010/november/tradoc_146940.pdf.

[4] Delovni dokument služb Komisije „ Trgovina kot gibalo razcveta “, glej opombo 3, str. 9; http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2010/november/tradoc_146940.pdf.

[5] COM(2007) 803, 11.12.2007.

[6] COM(2010) 2020, 3.3.2010.

[7] Za več informacij o praksah industrijske politike glej „ Celostna industrijska politika za dobo globalizacije “, COM(2010) 614, 28.10.2010.

[8] V letu 2009 je Evropska unija malo zmanjšala naložbe na Japonskem.

[9] Sklepi Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 8. decembra 2008, dokument 16198/08.

[10] Glej na primer GD za trgovino: „ Sedmo poročilo o potencialnih ukrepih omejevanja trgovine “, november 2010; http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2010/october/tradoc_146796.pdf.

[11] Redke zemljine so opredeljene kot redke zemeljske kovine, skandij in itrij (HS 280530), spojine cerija (HS 284610) in spojine redkih zemeljskih kovin (HS 284690).

[12] Svetovna banka je leta 2008 Indijo uvrstila na 120. mesto (od 178 gospodarstev) glede „neoviranega poslovanja“.

[13] Oznake HS 5201, 5202, 5203, 5205, 5206 in 5207.

[14] „ Assessment of barriers to trade and investment between the EU and Japan “ (Ocena trgovinskih ovir in ovir za naložbe med EU in Japonsko), poročilo iz Copenhagen Economics, november 2010; http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2010/february/tradoc_145772.pdf.

[15] Glej na primer GD za trgovino: „ Sedmo poročilo o potencialnih ukrepih omejevanja trgovine “, november 2010; http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2010/october/tradoc_146796.pdf.

[16] Po oceni Komisije znašajo skupni stroški višjih carinskih dajatev, ki jih je med gospodarsko krizo uvedla Rusija in so konsolidirane v skupni zunanji tarifi carinske unije med Rusijo, Kazahstanom in Belorusijo, 540 milijonov na leto (približno 860 milijonov na leto v celotni carinski uniji). Glej tudi: GD za trgovino: „ Peto poročilo o potencialnih ukrepih omejevanja trgovine “, november 2009; GD za trgovino: „ Šesto poročilo o potencialnih ukrepih omejevanja trgovine “, maj 2010.

[17] Ecorys: „ Non-Tariff Measures in EU-US Trade and Investment – An Economic Analysis “ (Netarifni ukrepi pri trgovini in naložbah med EU in ZDA – Ekonomska analiza); objavljeno na spletu 16. decembra 2009, http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2009/december/tradoc_145613.pdf.

[18] Glej na primer GD za trgovino: „ Sedmo poročilo o potencialnih ukrepih omejevanja trgovine “, november 2010.

[19] Glej delovni dokument služb Komisije: „ Trgovina kot gibalo razcveta “, priložen k sporočilu Komisije „ Trgovina, rast in svetovne zadeve “, str. 52 in naslednje, ter „ K aktu za enotni trg – Za visokokonkurenčno socialno tržno gospodarstvo “, glej predlog št. 24, str. 18.

[20] Strategija za zagotovitev spoštovanja pravic intelektualne lastnine v tretjih državah, 2004.

[21] Avstralija, Kanada, Japonska, Koreja, Mehika, Maroko, Nova Zelandija, Singapur, Švica, Združene države Amerike in EU.

[22] http://www.china-iprhelpdesk.eu.

[23] http://www.ipr2.org.

[24] Ocena strategije za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v tretjih državah, ADE, november 2010, http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2010/november/tradoc_147053.pdf.

[25] Za podrobnejše informacije glej delovni dokument služb Komisije „ Trgovina kot gibalo razcveta “, priložen k sporočilu Komisije „ Trgovina, rast in svetovne zadeve “, str. 65 in prikaz 15.

[26] S preskrbo povezano tveganje je posledica dejstva, da velik delež svetovne proizvodnje (tj. zmogljivosti za predelavo surovin v komercialne industrijske izdelke) izhaja predvsem iz ene same države ali iz peščice držav, to velja za Kitajsko (antimon, fluorit, galij, germanij, grafit, indij, magnezij, redke zemljine in volfram), Rusijo (platinske kovine), Demokratično republiko Kongo (kobalt in tantal) in Brazilijo (niobij in tantal). Ta koncentracija proizvodnje je v mnogih primerih povezana z nizko stopnjo zamenljivosti in recikliranja surovine.

[27] To je pomenilo tudi precejšnje povečanje v primerjavi z obdobjem 1997–2002, ko je take instrumente uporabljalo 39 članic STO; glej J. Kim, „Recent trends in export restrictions“ (Najnovejši trendi pri omejitvah izvoza), delovni dokumenti trgovinske politike OECD, 101, 2010.

[28] Podatkovna zbirka zajema 19 držav, vključno z Alžirijo, Argentino, Brazilijo, Kitajsko, Egiptom, Indijo, Indonezijo, Kazahstanom, Rusijo, Južnoafriško republiko, Tajsko in Ukrajino.

[29] Ukrep je opredeljen kot tarifna postavka na ravni HS4, za katero veljajo količinska omejitev (izvozna kvota ali prepoved izvoza), izvozni davek ali neavtomatični postopek izdajanja izvoznih dovoljenj; glej GD za trgovino, Surovine 2009, letno poročilo, http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2010/june/tradoc_146207.pdf.

[30] Razen kadar so bile določbe sklenjene s pogajanji v pristopnih protokolih STO, kot v primeru Kitajske in Rusije velja za številne surovine.

[31] Iz poročila „Zaposlovanje v Evropi v letu 2010“ (str. 165) izhaja, da je bila leta 2009 zaposlenost v storitvenih sektorjih v EU 70,4-odstotna.

[32] Glej poročilo iz Copenhagen Economics, „ Impacts of EU outward FDI “ (Učinek zunanjih neposrednih tujih naložb EU), 20. maj 2010, http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2010/june/tradoc_146270.pdf.

[33] COM(2010) 343 konč., 7.7.2010; http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2010/july/tradoc_146307.pdf.

[34] Ustrezni standard bi bil ISO/IEC 15408, ki je dopolnjen s Sporazumom o skupnem priznavanju meril za ureditev vzajemnega priznavanja varnostnih spričeval za IT.

[35] To število zajema le omejitve izvoza uvoženih kmetijskih in industrijskih surovin, ki prispevajo le tretjino skupnega uvoza surovin v EU (11 % skupnega uvoza EU). Drugi dve tretjini uvoza surovin v EU zadevata energetske surovine (23 % skupnega uvoza EU). Podrobni statistični podatki glede omejitev izvoza energetskih surovin se sicer še zbirajo, vendar je jasno, da take omejitve prevladujejo v številnih ključnih državah proizvajalkah energije. Nazoren primer take prakse je Rusija, kjer imajo 30-odstotno izvozno dajatev za plin, kar vpliva na 13,1 milijarde EUR uvoza plina v EU (28 % skupnega uvoza plina v EU).

[36] Te ocene temeljijo na obstoječih trgovinskih tokovih, na katere vplivajo tudi drugi dejavniki, zaradi katerih se podcenjuje dejanska vrednost „potencialno prizadete trgovine“. Na primer, večja je zadevna trgovinska ovira, manjši bodo zaznani „prizadeti“ trgovinski tokovi. Ob prepovedi izvoza ali uvoza v skrajnem primeru ne bo zaznati trgovine, zato ne bo mogoče konkretno izmeriti vpliva na „potencialno prizadeto trgovino“, dejansko pa bo gospodarski vpliv take ovire zelo velik. Zato bi ta ukrep lahko dal večjo težo manjšim oviram in podcenil pomen strožjih ovir.