1.7.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 192/20

—

poudarja, da morajo biti neposredna plačila še naprej temelj za stabilizacijo dohodkov kmetov kot plačilo za zagotavljanje javnih dobrin in nadomestilo za višje proizvodne standarde v EU, a pod pogojem, da nevezanost ne bo ogrozila proizvodnje na območjih s stalnimi naravnimi ovirami;

—

poudarja, da se SKP v marsičem dotika kohezijske politike. Teritorialne cilje teh politik je treba zlasti na ravni EU usklajevati bolj kot doslej;

—

ponovno poudarja svojo podporo predlogu, da bi opredelili skupni strateški okvir za strukturne sklade in druge sklade za teritorialni razvoj, kot sta EKSRP in ESR;

—

je zaskrbljen zaradi prvih smernic, ki jih je Evropska komisija predstavila v zvezi z regulacijo kmetijskih trgov po letu 2013, in meni, da je prihodnost skupne kmetijske mogoča le z ohranitvijo javne regulacijo trgov, ki omogoča ukrepanje proti nihanju cen in zagotovitev stabilnih cen za proizvajalce in potrošnike;

—

ugotavlja, da prihodnosti SKP ni mogoče obravnavati neodvisno od prihodnosti evropske trgovinske politike. Če želi EU prispevati k prehranski varnosti v svetu, morata trgovinska politika EU in svetovna trgovinska politika tudi v okviru STO zagotoviti, da bo kmetijstvo v EU lahko proizvajalo pod poštenimi pogoji;

—

opozarja na posebno subsidiarno odgovornost pri oblikovanju prihodnje kohezijske in kmetijske politike. Lokalne in regionalne oblasti je treba bolj kot doslej vključiti v sprejemanje odločitev o obliki novih stebrov prihodnje SKP, ne da bi pri tem postavili pod vprašaj pristop Skupnosti k tem politikam in dodano vrednost skupne politike. Vzpostavitev okvira upravljanja na več ravneh je nujna, če želimo ohraniti pristop Skupnosti v okviru SKP, okrepiti lokalno odgovornost za SKP in izboljšati njeno sprejemanje v družbi;

—

poudarja, da bo cilje skupne kmetijske politike mogoče uresničiti le, če bo tudi po letu 2014 na voljo dovolj finančnih sredstev.

Poročevalec

Luis DURNWALDER (IT/EPP), predsednik avtonomne pokrajine Bolzano

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Skupna kmetijska politika proti letu 2020: odziv na prihodnje izzive, povezane s hrano, naravnimi viri in ozemljem

COM(2010) 672 konč.

1.

Kmetijstvo ima velik pomen za razvoj podeželskih območij v Evropi, saj zaposluje skoraj 30 milijonov ljudi. Podeželska območja predstavljajo 90-odstotni delež ozemelj Evropske unije, 60 % Evropejcev pa živi na podeželju.

2.

Kmetijstvo omogoča oskrbo Evropejcev s hrano, pomaga ustvarjati gospodarske krogotoke in delovna mesta, prav tako pa ustvarja visokokakovostne življenjske prostore, prispeva k hidrološkim značilnostim ozemlja ter ohranja kulturne krajine in tradicijo. Brez kmetijstva si ni mogoče predstavljati večnamenskega in trajnostnega razvoja podeželja.

3.

Zato je skupna kmetijska politika (SKP) ena osrednjih nalog Evropske gospodarske skupnosti že od njene ustanovitve. SKP je dokaz, da ima politika Skupnosti veliko dodano vrednost za evropsko družbo, pri čemer je cilje strategije Evropa 2020 mogoče spodbujati prek teritorialnih paktov.

4.

SKP je bila in je uspešna tudi zato, ker se je skozi desetletja obstoja vedno znova spoprijemala z novimi izzivi v Evropi in svetu ter se jim prilagajala.

5.

Zaradi gospodarskih pogojev, nihanja cen, nižjih prihodkov kmetov, rastočega povpraševanja po živilih in kmetijskih surovinah v svetu ter zahtev po trajnosti in okolju prijaznejših proizvodnih metodah, zlasti zahtev po poostritvi varstva podnebja in zaščite pred negativnimi posledicami podnebnih sprememb v kmetijstvu, pa tudi po boljšem počutju živali in dobrem varstvu potrošnikov z vidika prehranske varnosti ter zagotovljene oskrbe v kmetijstvu, je zdaj potrebno preoblikovanje SKP za obdobje po letu 2013.

6.

Odbor regij je že na 85. plenarnem zasedanju 9. in 10. junija 2010 sprejel mnenje na lastno pobudo o prihodnosti SKP po letu 2013, v katerem je zapisal, da mora SKP:

7.

Odbor regij je 27. januarja 2011 sprejel predhodno mnenje o lokalnih prehranskih sistemih, v katerem je poudaril pomen večplastnega evropskega kmetijstva ter dodano vrednost lokalnega trženja za okoljske, socialne in gospodarske potrebe.

8.

Glede na delo OR v zvezi z reformo SKP in kot odziv na sporočilo, objavljeno novembra 2010, Odbor regij z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija v tem sporočilu povzela številne točke iz zgoraj omenjenega mnenja OR, in poudarja, da imajo te točke veljavnost in jih je treba pri reformi upoštevati.

9.

Odbor regij posebej poudarja pomen SKP, zlasti njenega drugega stebra, za splošni razvoj podeželskih območij v Evropi. SKP se v marsičem dotika kohezijske politike, zato teh dveh področij politike ni mogoče obravnavati ločeno, četudi sta samostojni in vsako posebej nujni. Teritorialne cilje teh politik je treba zlasti na ravni EU usklajevati bolj kot doslej. Odbor poudarja, da mora tretja os drugega stebra imeti zadostna sredstva za izboljšanje kakovosti življenja in spodbujanje diverzifikacije podeželskega gospodarstva.

10.

Odbor regij opozarja na posebno subsidiarno odgovornost pri oblikovanju prihodnje kohezijske in kmetijske politike. Lokalne in regionalne oblasti je treba bolj kot doslej vključiti v sprejemanje odločitev o obliki novih stebrov prihodnje SKP, ne da bi pri tem postavili pod vprašaj pristop Skupnosti k tem politikam in dodano vrednost skupne politike. Vzpostavitev okvira upravljanja na več ravneh (na ravni držav članic, regij in občin) je nujna, če želimo ohraniti pristop Skupnosti v okviru SKP, okrepiti lokalno odgovornost za SKP in izboljšati njeno sprejemanje v družbi. Hkrati pa je treba preprečiti, da bi to načelo subsidiarnosti vodilo v nepotrebno pomnožitev ravni načrtovanja in s tem v nesprejemljive upravne obremenitve.

11.

Povpraševanje po hrani bo v prihodnosti po vsem svetu naraščalo. Vzrok za to je rast svetovnega prebivalstva, ki jo je moč pričakovati, in tudi povečanje kupne moči ter s tem povezano spreminjanje prehranjevalnih navad v številnih razvijajočih se državah. SKP, katere naloga je predvsem prehraniti ljudi v Evropi in pomagati doseči prehrambeno ravnovesje, lahko prispeva in mora prispevati k zadovoljevanju tega rastočega svetovnega povpraševanja. Poleg tega kmetijstvo pomembno prispeva k zagotavljanju javnih dobrin, kar bi lahko pomenilo tudi oskrbo z energijo iz obnovljivih surovin, ki ne konkurirajo neposredno proizvodnji živil, in ohranjanju dinamičnosti podeželskih območij.

12.

Ob upoštevanju navedenega prihodnosti SKP ni mogoče obravnavati neodvisno od prihodnosti evropske trgovinske politike. Če želi EU prispevati k prehranski varnosti v svetu, morata trgovinska politika EU in svetovna trgovinska politika tudi v okviru STO zagotoviti, da bo kmetijstvo v EU lahko proizvajalo pod poštenimi pogoji. Če morajo kmetje izpolnjevati zahteve, ki presegajo mednarodni standard in povzročajo dodatne stroške, je treba te stroške upoštevati v uvoznem režimu v okviru mednarodnih trgovinskih sporazumov.

13.

Kmetijska dejavnost je prav posebej povezana z okoljem, zato trajnostna raba naravnih virov ni le upravičena skrb družbe, temveč je bistvenega pomena tudi za kmete in ohranjanje proizvodnega potenciala kmetij. Kmetijstvo bi torej moralo biti v pomoč tudi pri soočanju s podnebnimi spremembami, zmanjšanjem rodovitnosti zemlje, pomanjkanjem in onesnaženostjo vode, izgubo habitatov ter zmanjšanjem biotske raznovrstnosti, SKP pa mora podpreti rešitve za te bližajoče se probleme.

14.

Pri tem je treba predvsem poudariti vlogo kmetijstva v boju proti podnebnim spremembam. Kmetje so vložili že veliko truda v znatno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Poleg tega si je treba odločno prizadevati za razvoj strategij prilagajanja, da bo lahko kmetijstvo tudi v prihodnosti zagotavljalo zgoraj omenjeno vlogo. Vendar je treba tudi poudariti vlogo, ki jo lahko imajo tla pri sekvestraciji CO2, pri čemer je hkrati mogoče izboljšati njihovo proizvodno zmogljivost, tako da se povečata vsebnost organskega materiala in učinek ponora ogljika, ki ga imajo nasadi drevja. Kmetijstvo je eden ključnih sektorjev za reševanje problema. Prispeva k trajnostni oskrbi z energijo in razvoju manj škodljivih kemikalij na podlagi obnovljivih surovin. Posebno vlogo imajo tudi regionalne in lokalne oblasti, ki podpirajo inovativne energetske rešitve, ki temeljijo tudi na uporabi biomase. Najpomembnejši trajnostni vir energije je les, zato je treba v okviru razvoja podeželja tudi v prihodnje krepiti tako gozdarstvo v regijah, v katerih gozdovi pomembno pripomorejo k varnostnim ukrepom, protierozijskim ukrepom in turistični privlačnosti, kot tudi uporabo lesnih odpadkov pri obrezovanju.

15.

Odbor regij podpira stališče Komisije, da naj kmetijska politika še naprej temelji na dveh med seboj usklajenih stebrih, pri čemer bi se ohranila dosedanja usmeritev stebrov. Kljub temu poudarja, da je pomembno jasneje opredeliti cilje posameznih stebrov.

16.

Neposredna plačila iz prvega stebra zavarujejo dohodke kmetov, nagrajujejo kmete za zagotavljanje javnih dobrin, kot so varstvo krajine, varstvo okolja in varnost hrane, ki se jim evropski državljani dandanes nočejo več odpovedati, ter poskušajo izravnavati njihov zaostanek za konkurenti na svetovnem trgu zaradi izpolnjevanja višjih standardov, ki veljajo v EU, in blažijo posledice tržnih nihanj.

17.

Drugi steber spodbuja razvoj podeželskih območij, zato ga je treba prilagoditi posebnim potrebam regij in oblikovati v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi oblastmi, saj si v okviru sofinanciranja delijo finančno odgovornost pri oblikovanju drugega stebra.

18.

Odbor regij poudarja, da bo cilje skupne kmetijske politike mogoče uresničiti le, če bo tudi po letu 2014 na voljo dovolj finančnih sredstev.

19.

poudarja, da morajo biti neposredna plačila še naprej temelj za stabilizacijo dohodkov kmetov kot plačilo za zagotavljanje javnih dobrin in nadomestilo za višje proizvodne standarde v EU, a pod pogojem, da nevezanost ne bo ogrozila proizvodnje na območjih s stalnimi naravnimi ovirami;

20.

podpira zahtevo, da mora biti porazdelitev neposrednih plačil v prihodnosti pravičnejša, saj sedanji sistem neposrednih plačil, ki temelji na količinah, proizvedenih v preteklosti, izkrivlja konkurenco znotraj EU in ga je treba zamenjati s sistemom, v katerem bodo vse oblike kmetovanja v Evropski uniji obravnavane enakovredno;

21.

meni, da je treba za odpravljanje tržnih neravnovesij znotraj EU dodatno uskladiti enotna plačila kmetijam v Evropi. Pri tem pa poudarja, da je treba pri porazdelitvi sredstev posameznim državam članicam upoštevati oba stebra;

22.

se zavzema za nadaljevanje modela nevezanih enotnih plačil kmetijam in podpira predloge Komisije za čim prejšnji konec zgodovinskih in individualnih plačil kmetijam. Zato podpira prehod na plačila na regionalni osnovi;

23.

poudarja, da je treba v okviru tega postopnega prehoda odpraviti neenako porazdelitev enotnih plačil kmetijam znotraj držav članic, ki je s seboj prinesla model zgodovinske porazdelitve, saj je v nasprotju s pravili o nevezanih plačilih ter je povzročila in še povzroča nesprejemljiva tržna neravnovesja znotraj držav članic, vendar poudarja, da je treba uvesti prehodno obdobje, ki bi kmetijam omogočilo prilagajanje na novo shemo pomoči;

24.

podpira predlog Komisije o uvedbi zgornje meje enotnih plačil kmetijam. Poudarja, da je treba pri tem upoštevati različne vrste kmetij in kmetijskih združenj, prispevek kmetij k zaposlovanju in v primeru pravnih oseb tudi število članov ter paziti, da to ne bi oviralo pravočasne strukturne prilagoditve kmetijstva v Evropski uniji;

25.

opozarja na ugotovitev Komisije, da je treba za območja s posebnimi problemi in za oblike kmetijstva, ki so še posebej pomembne za nadaljnji obstoj kmetijstva na teh območjih, tudi v prihodnje predvideti vezana plačila. V zvezi s tem je treba izpostaviti pomen pašne živine za gorska, arktična, otoška in redko poseljena območja, vse proizvodne sisteme, ki zaradi podnebja in težavnega terena potrebujejo posebno pomoč, in zlasti za ohranitev mlečne industrije na teh območjih tudi po izteku sistema mlečnih kvot. Brez delujoče mlečne industrije ne bo mogoče ohraniti kmetijskih zemljišč, še posebej travnikov, pašnikov na gorskih in sredogorskih območjih ter sredozemskih gozdnih pašnikov. Nasadi oljk z majhnim pridelkom so bistvenega pomena tako za gorska območja kot za druga območja, na katerih je kmetovanje omejeno zaradi podnebnih pogojev. Poleg tega je za ohranitev evropskih ekosistemov pašnikov in kmetovanja v posebnih regijah pomembno tudi, da se ohranijo sektorji proizvodnje govejega, telečjega, ovčjega in kozjega mesa. Z izgubo teh kmetijskih površin bi izginila edinstvena kulturna krajina teh območij. Poleg tega govedoreja zagotavlja izkoriščenost zemljišč z mejno donosnostjo v primestnih območjih. To je pomembno za ohranjanje odprtih površin (npr. kot poplavnih ravnic), obenem pa omogoča določeno gospodarsko izrabo. Brez vezane pomoči je ogroženo preživetje sektorja, zaradi česar ne bo več mogel opravljati svoje vloge;

26.

meni, da je vezana plačila, ki jih STO dovoljuje, treba popolnoma izkoristiti;

27.

se strinja s priporočilom Komisije, da se zviša enotno plačilo kmetijam na prikrajšanih območjih in s tem izravnajo njihovi dodatni proizvodni stroški ter spodbuja kmetijstvo v celotni Evropi. Poudarja, da je takšno zvišanje upravičeno in nujno za zagotovitev pravične dohodkovne podpore kmetom v vseh evropskih regijah;

28.

poudarja, da SKP in kmetje pri aktivnem spoprijemanju z novimi okoljskimi izzivi ne bi smeli biti prepuščeni samim sebi, zlasti če ni povečanja sredstev, predvidenih v ta namen;

29.

opozarja, da morajo kmetijski okoljski programi v drugem stebru prispevati k cilju okolju prijaznejšega kmetijstva. V zvezi s tem je treba omeniti, da nekatere države članice uporabljajo manj kot 10 % skupnega proračuna v drugem stebru, zato kmetom nudijo le malo kmetijskih okoljskih programov. Predlaga torej zahtevo, da v prihodnje vse države članice uporabijo vsaj 10 % skupnega proračuna za kmetijske okoljske programe v drugem stebru in da se sme za to uporabiti zmanjšano sofinanciranje vsaj v višini 10 %;

30.

meni, da bi bilo treba v okviru skupne kmetijske politike več podpore nameniti ekološki in integrirani pridelavi, saj je sta del politike trajnostnega razvoja;

31.

meni, da je treba zaradi hitro starajočih se aktivnih kmetov v EU nujno predvideti dodatne ukrepe za mlade kmete. Izkazalo se je, da podpora mladim kmetom, doslej ponujena v drugem stebru, ne zadostuje za zaustavitev naraščajočega staranja aktivnih kmetov. Danes je v EU le še 7 % kmetov mlajših od 35 let, tretjina pa jih je starejša od 65 let. Zato je treba ugotoviti, ali je mogoče predvideti zvišanje neposrednih plačil v prvem stebru za mlade kmete, s čimer bi mlade dodatno spodbudili, da se zaposlijo v kmetijstvu;

32.

opozarja, da mlajše generacije za zagon kmetij na podeželju potrebujejo ustrezne javne storitve. Kmetijsko zmogljivost podeželja je mogoče ohraniti s spodbujanjem mladih k privzemanju inovativnih in okolju prijaznih proizvodnih metod ter z nudenjem novih alternativnih gospodarskih priložnosti;

33.

podpira predlog Komisije, da se za male kmete uvede poenostavljena in specifična podporna ureditev, s čimer bi se ohranilo malo kmetijstvo in bi se jim omogočila dodelitev dodatne podpore, zlasti na prikrajšanih območjih, in zmanjšala birokracija. Pri tem poudarja, da 82 % kmetov v Evropi prejema podporo, nižjo od 5 000 EUR, zato bi zmanjšanje birokracije za male kmete prineslo znatno upravno razbremenitev in med kmeti povečalo sprejemanje SKP;

34.

opozarja, da je treba navzkrižno skladnost ter integrirani upravni in nadzorni sistem (IACS) poenostaviti, ne da bi pri tem ogrozili funkcionalnost tega sistema. Izhodišči za to sta uvedba enotno veljavnih ključnih meril v EU za nadzor navzkrižne skladnosti na terenu ter polovično zmanjšanje stopnje pregledov navzkrižne skladnosti in IACS, s čimer bi poenotili zahteve in nadzor v različnih evropskih regijah, pod pogojem, da imajo države članice delujoč sistem in uporabljajo izvedljiv tolerančni prag;

35.

se strinja s Komisijo, da bi bilo treba plačila omejiti le na aktivne kmete, pri čemer ne smejo biti prikrajšane osebe, za katere je kmetijstvo dodatna dejavnost, saj imajo te zlasti na prikrajšanih območjih pomembno vlogo pri ohranjanju kmetijstva, vendar predlaga, da Komisija oblikuje osnovne opredelitve pojmov „aktivni kmet“ in „kmetijsko zemljišče“, ki ju je mogoče dopolniti na ravni držav članic oz. regij;

36.

meni, da je na področjih, ki so doslej imela lastno tržno ureditev in v katerih se zato sistem nevezanih enotnih plačil kmetijam ni uporabljal ali se je uporabljal le delno, na primer v pridelavi sadja in zelenjave, vina ali sladkorja, treba ohraniti to posebno tržno ureditev.

37.

je zaskrbljen zaradi prvih smernic, ki jih je Evropska komisija predstavila v zvezi z regulacijo kmetijskih trgov po letu 2013, in meni, da je prihodnost skupne kmetijske mogoča le z ohranitvijo javne regulacijo trgov, ki omogoča ukrepanje proti nihanju cen in zagotovitev stabilnih cen za proizvajalce in potrošnike;

38.

opozarja, da mora „preferenca Skupnosti“ ostati pomembno načelo SKP, saj bistveno pripomore k ohranitvi neodvisnosti preskrbe s hrano v Evropi;

39.

meni, da so se še obstoječi tržni instrumenti, kot so intervencije, zasebno in javno skladiščenje ter izvozne subvencije, omejene na občutljive proizvode, izkazali za nujne, zato jih je treba z ustrezno proračunsko postavko ohraniti kot varnostno mrežo;

40.

poudarja, da je nevezanost plačil vodila v močnejšo tržno usmerjenost evropskega kmetijstva, vendar je to povzročilo veliko nihanje cen, ki ogroža obstoj kmetij;

41.

opozarja, da morajo biti tržni instrumenti po eni strani zasnovani tako, da zagotavljajo preskrbo kmetijskih trgov, ščitijo kmete pred nenadnimi padci cen in s tem povezanimi izgubami dohodka ter omejijo nestanovitnost potrošniških cen živil;

42.

meni, da je te instrumente vsekakor treba izboljšati. Pri tem je treba razmisliti o razširitvi seznama proizvodov, za katere je določeno časovno omejeno skladiščenje, o podaljšanju obdobja ukrepov in izvajanju ukrepov začasnega opuščanja proizvodnje. Prav tako je treba z ustreznimi sredstvi preprečevati zlorabe v trgovini s kmetijskimi proizvodi, ne da bi pri tem ovirali delovanje trgov. Tako bi preprečili nestanovitnost trgov zaradi kmetijskih in zdravstvenih kriz;

43.

opozarja, da udeležba kmetov pri dodani vrednosti, ki se ustvari v celotni verigi preskrbe s hrano, nenehno upada in da je treba razviti tržne instrumente, ki bodo to ustavili. V zvezi s tem poziva Komisijo, da na vseh proizvodnih področjih oblikuje okvirne določbe za združenja proizvajalcev in panožna združenja ter s tem okrepi položaj kmetov v celotni verigi preskrbe s hrano. Še posebej je treba podpreti povezovanje in skupno trženje proizvajalcev v mlečni industriji na območjih z naravnimi omejitvami ali drugih območjih z občutljivimi proizvodnimi strukturami in sistemi, da se ublažijo posledice ukinitve mlečnih kvot in prepreči selitev proizvodnje;

44.

poziva Evropsko komisijo, naj preuči vpliv maloprodajnih posrednikov na proizvajalce prehrane, distributerje, dobavitelje, potrošnike in širše okolje;

45.

meni, da je treba spremeniti predpise Unije na področju konkurence in tako omogočiti resnično ravnovesje v prehrambeni verigi;

46.

meni, da je treba poleg instrumentov za javno upravljanje trgov razviti vzajemne zavarovalniške sisteme zasebnega gospodarstva, kot je paketno zavarovanje kmetijskih pridelkov, in da je treba na tem področju ustvariti možnosti za države članice, da podprejo združevanje in sodelovanje kmetov za vzajemno zaščito ali z drugimi členi v verigi preskrbe s hrano, kar bi vodilo v upravno razbremenitev;

47.

poudarja, da si je EU v preteklih letih močno prizadevala za iztek izvoznih subvencij. Vendar opozarja, da mora biti popolna opustitev tega tržnega instrumenta odvisna tudi od pripravljenosti tretjih držav, da se v okviru STO popolnoma odpovejo temu instrumentu v mednarodni trgovini; v tem primeru bodo potrebni instrumenti za podporo izvozu, ki bodo skladni s pravili STO;

48.

poziva Komisijo, da natančno preuči posledice izteka obstoječih sistemov kvot in pripravi ukrepe, ki bodo zavarovali proizvodne in predelovalne sisteme;

49.

poziva Komisijo, naj za možnosti za prihodnjo ureditev sektorja sladkorja in izoglukoze predvidi usmeritev, ki bo zagotavljala evropsko proizvodnjo sladkorne pese in dohodke za pridelovalce, tako da bo mogoče ohraniti to kulturo in obstoječe obrate za predelavo;

50.

v zvezi s tem poziva Komisijo, da okrepi svoja prizadevanja v raziskavah in razvoju na področju inovacij ter pri pospeševanju prodaje, zato izraža prošnjo, naj prihodnji evropski programi za raziskave in razvoj vedno upoštevajo raziskave, povezane s prehrano;

51.

poziva Komisijo, da v okviru trgovinske politike, še posebej v dvostranskih sporazumih, odločno zastopa tudi interese evropskega kmetijstva in upošteva posledice trgovinske politike na SKP, zlasti dvostranskih sporazumov in sporazumov v okviru STO; za zagotovitev evropskih standardov trajnosti na svetovni ravni pa so pogajanja v okviru STO bistvenega pomena;

52.

pri tem opozarja na pravico potrošnikov, da tudi za uvožena živila zahtevajo visoke standarde kmetijstva v EU, ki veljajo za socialne pravice, varnost hrane, varstvo okolja, kakovost in dobro počutje živali. To je treba odločno podpirati v mednarodnih in dvostranskih trgovinskih pogajanjih.

53.

ugotavlja, da številna podeželska območja Evrope kljub prizadevanjem EU na področju SKP in kohezijske politike trpijo zaradi upadanja števila prebivalcev in nazadovanja ter da je stopnja razvoja teh območij pod povprečjem Skupnosti in daleč pod stopnjo večine mestnih območij;

54.

opozarja na posebno vlogo kmetov na primestnih območjih, kjer so lahko pritiski na podeželske in kmetijske vire precejšnji, ter poudarja, da je treba ohraniti proizvodnjo hrane in javnih dobrin blizu mestnih območij;

55.

zato poudarja pomen drugega stebra kmetijske politike za splošni razvoj podeželskih, tudi primestnih, območij v Evropi;

56.

izpostavlja pomen drugega stebra SKP za posodobitev kmetijstva, ohranitev in izboljšanje kmetijske strukture ter predvsem za ohranitev podeželja in njegovega prebivalstva ter izboljšanje njunih družbenogospodarskih razmer; zato je potrebna politika razvoja podeželja, ki bo upoštevala konkurenčnost kmetijstva in del te politike posvetila ukrepom glede strukture in infrastrukture v kmetijstvu in kmetijsko-živilski industriji;

57.

opozarja, da lahko razvoj podeželja pomembno prispeva k uresničevanju ciljev, ki si jih je EU zastavila v strategiji Evropa 2020; vendar je treba dobro razumeti in jasno razmejiti naloge tematskih ukrepov EU in usmerjenost njihovega financiranja (tj. podnebje in energija) ter področja, ki se financirajo iz sredstev SKP (ali regionalnih skladov);

58.

ugotavlja, da ukrepi za razvoj podeželja spadajo v drugi steber SKP in so s tem kmetijski ukrepi, vendar se v marsičem dotikajo kohezijske politike. Zato je treba pri načrtovanju uskladiti cilje drugega stebra kmetijske politike in kohezijske politike, da bi se v celoti izognili podvajanju ali „sivim lisam“, izkoristili sinergije ter kmetijstvo znova umestili v središče politike razvoja podeželja. V zvezi s tem predlaga, da se uskladijo predpisi, ki urejajo različne evropske sklade;

59.

ponovno poudarja svojo podporo predlogu, da bi opredelili skupni strateški okvir za strukturne sklade in druge sklade za teritorialni razvoj, kot sta EKSRP in ESR;

60.

poziva, da se pri oblikovanju drugega stebra kmetijske politike posebej upošteva subsidiarna odgovornost regij, in sicer tako, da bo načrtovanje potekalo v skladu z resničnim pristopom upravljanja na več ravneh, ki spoštuje poseben pomen in kompetentnost regij pri prilagajanju ukrepov svojim posebnim potrebam. Pri tem opozarja na pristop subsidiarnosti v drugem stebru, v skladu s katerim države članice oziroma regije na lastno odgovornost in glede na regionalne danosti izberejo, katere ukrepe bodo izvajale;

61.

zato meni, da bi bilo treba izvajanje politike razvoja podeželja, ki temelji na pristopu od spodaj navzgor, zagotoviti predvsem z močnimi partnerstvi za lokalni razvoj;

62.

meni, da je treba zaradi hitro starajočih se aktivnih kmetov v Evropi nujno predvideti ukrepe za pritegnitev mladih kmetov, da bi kmetijstvo pridobilo sveže moči, in dopolniti podporo mladim kmetom, ki je bila doslej ponujena v drugem stebru;

63.

zahteva, da se določijo posebni ukrepi za izvedbo predlogov iz „svežnja kakovosti“, kot so spodbujanje modernizacije kmetij, ki proizvajajo kakovostne proizvode, in pomoč kampanjam obveščanja potrošnikov;

64.

meni, da sistem svetovanja ne sme zajemati le navzkrižne skladnosti, marveč ga je treba razširiti na vsa pomembna področja svetovanja (proizvodne tehnike, podjetništvo, premagovanje novih izzivov, uvajanje inovacij, vprašanja v zvezi z ravnanjem z okoljem, ukrepi za ublažitev posledic podnebnih sprememb itd.) in v okviru drugega stebra ustvariti ustrezne ukrepe za spodbujanje svetovanja. Pri tem se je treba osredotočiti na zahteve pooblaščenih svetovalnih služb. Cilj mora biti, da bo vsem kmetom v EU omogočen dostop do kompetentnih svetovalnih služb, ne glede na to, ali te storitve ponuja država, javna organizacija ali zasebno podjetje;

65.

opozarja na poseben pomen diverzifikacije za male kmetije in kmetije na prikrajšanih območjih ali najsevernejših regijah z zelo nizko gostoto prebivalstva ter otoških, čezmejnih in gorskih regijah ter poziva k uvedbi spodbudnih ukrepov, ki bi to upoštevali;

66.

poudarja pomen ponudbe visokokakovostnih ukrepov za razvoj kvalifikacij v kmetijstvu, še posebej v obdobju po poklicnem usposabljanju. Hitre spremembe v kmetijstvu in prehrambni industriji ter v vseh povezanih sektorjih zahtevajo vseživljenjsko učenje;

67.

podpira prizadevanja Komisije, da spodbudi sodelovanje kmetov v okviru drugega stebra kmetijske politike, še posebej pri skupni uporabi obratnih sredstev za trženje proizvodov v okviru skupne organizacije dela ali skupnih prizadevanj v živinoreji, ter s tem izboljša konkurenčnost malih kmetij;

68.

poudarja poseben pomen drugega stebra SKP za kmetije v prikrajšanih regijah in zato podpira predlog Komisije, da se nadomestila tudi v prihodnje ponujajo v okviru načrtov za razvoj podeželja. Pri tem predlaga ohranitev sedanjega manevrskega prostora in dvig sedanje zgornje meje, da se bo mogoče prilagoditi potrebam na gorskih območjih, ki imajo še posebej velike strukturne težave, in na primestnih območjih, kjer prihaja do močne urbanizacije podeželja. Predlaga tudi, da se pri pregledu politike kakovosti Evropske unije najsevernejše regije z zelo nizko gostoto prebivalstva ter otoške, čezmejne in gorske regije podprejo s posebnim svežnjem ukrepov, kot so prispevki za stroške zbiranja, posebni ukrepi za planine in premija za biotsko raznovrstnost ter upoštevanje hribovskih proizvodov;

69.

poudarja, da mora izboljšanje konkurenčnosti v mnogih regijah nujno spremljati izboljšanje kmetijske infrastrukture; poleg tega opozarja, da so inovacije neizogiben pogoj za prilagoditev podnebnim spremembam, izboljšanje učinkovite rabe virov in optimizacijo operativnega upravljanja, zato jih je treba bolj spodbujati;

70.

opozarja, da Komisija načrtuje novo enotno določitev prikrajšanih vmesnih območij v vsej EU, in izraža zaskrbljenost zaradi izvajanja tega pregleda. Meni, da morajo biti načrtovana nova merila zanesljiva, državam članicam in regijam pa morata biti zagotovljeni zadostna subsidiarnost in prilagodljivost. Poudarja, da je novo določitev vsekakor treba ublažiti z ustreznim prehodnim obdobjem;

71.

poudarja, da je treba glede na izzive podnebnih sprememb in potrebo po trajnostnem razvoju podeželja okrepiti in olajšati podporo ukrepom za trajnostno uporabo vode v kmetijstvu, kot je zmanjšanje njene porabe in onesnaženosti, pa tudi ukrepom za ohranjanje ravni podtalnice (na primer z ohranjanjem teras na otokih in v gorskem svetu ter povečanje rodovitnosti zemlje) ter za preprečitev in odpravo škode, ki so jo podnebne katastrofe povzročile kmetijski infrastrukturi;

72.

poudarja pomen kmetijskih okoljskih programov in zahteva, da vse države članice v prihodnosti vsaj 10 % kmetijskega proračuna, ki jim je na voljo, namenijo kmetijskim okoljskim programom in tako aktivno pripomorejo k trajnosti kmetijstva ter k priznavanju kmetijskih sistemov z visoko naravno vrednostjo, ki omogočajo ohranjanje in ponovno vzpostavljanje biotske raznovrstnosti na kmetijskih območjih ter prispevajo k boljšemu varstvu voda in tal;

73.

poudarja, da je treba v kmetijske okoljske programe ponovno uvesti „element spodbude“, da se poveča sprejemanje kmetijstva in se upoštevajo tudi zunanji učinki, ki jih povzročijo nekatere kmetijske prakse;

74.

meni, da je mogoče izvajanje ukrepov v okviru načrtov za razvoj podeželja znatno olajšati, če se omogoči sofinanciranje tretjih strani;

75.

poudarja, da je aktivno gospodarjenje z gozdovi zelo pomembno za varnost številnih podeželskih območij, zlasti gorskih območij, in za turistično privlačnost, zato bi morale regije imeti možnost, da gospodarjenje z gozdovi podprejo v okviru načrtov za razvoj podeželja;

76.

poudarja pomen programa LEADER za vključujoč razvoj podeželja še posebej na podlagi pristopa od spodaj navzgor, ki se je izkazal za zelo učinkovitega, in poziva Komisijo, da ta pristop ponuja in krepi tudi v prihodnje. Vendar je treba program LEADER v prihodnosti oblikovati bolj prilagodljivo in dajati prednost inovativnim pristopom. V okviru programa LEADER morajo biti dane tudi boljše možnosti za usklajevanje različnih projektov v okviru lokalnih razvojnih načrtov. Veljaven sistem na podlagi osi razvoja pri oblikovanju načrtov za razvoj podeželja se je izkazal za togega, zato je treba lokalnim oblastem in regijam zagotoviti več prilagodljivosti ter se s tem bolje odzvati na lokalne potrebe. Treba je poenostaviti načrte za razvoj podeželja, še posebej pripravo poročil;

77.

poleg tega bi bilo treba pristop k programu LEADER uporabiti v povezavi z modelom partnerstev za lokalni razvoj, ki bi temeljil na strategijah lokalnega razvoja, pripravljenih po načelu od spodaj navzgor in z večsektorskimi ukrepi, pa tudi na sodelovanju na področju inovacij ter mrežnem povezovanju;

78.

meni, da je treba omejitve pri spodbujanju naložb v podjetja v agroživilskem sektorju prilagoditi strukturnim spremembam (zvišanje oz. odprava omejitev za MSP);

79.

opozarja, da so stroški načrtovanja, izvajanja, ocenjevanja, nadzora in spremljanja zdaj že veliko previsoki, zato jih je treba znatno znižati.