2.9.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 259/13

—

podpira krepitev usmerjevalnih politik EU in sprejetje novih ureditvenih instrumentov za opredelitev jasnih in natančnih ciljev glede učinkovitosti za posamezne sektorje dejavnosti, ki so odvisne od vode in ki jih morajo določiti države članice za svoja povodja;

—

se zavzema za povezavo pobude Komisije, ki se nanaša na učinkovitost porabe vode v stavbah, z direktivo o energetski učinkovitosti stavb, pri čemer pa mora obstajati možnost, da se zahteve uporabljajo selektivno za geografska območja, kjer primanjkuje vode;

—

zahteva sprejetje zakonodaje, s katero bi po vsej Evropi opredelili enotne stopnje kakovosti za zagotovitev pravilne reciklaže in ponovne uporabe vode v različnih sektorjih dejavnosti ob upoštevanju različnih položajev v državah članicah;

—

poziva regionalne in lokalne oblasti, naj v okviru zavestnega obvladovanja tveganja opredelijo najučinkovitejši instrument za ukrepanje v primeru izrednih pojavov. Prihodnje naložbe, namenjene omejevanju njihovih posledic, bi morale biti usmerjene predvsem v uresničevanje „zelene infrastrukture“;

—

opozarja na ključno vlogo, ki jo imajo regionalne in lokalne pri zbiranju podatkov o okolju, in predlaga spremembo sedanjega Evropskega observatorija za sušo v Evropski observatorij voda;

—

predlaga, da se pri trajnostnem upravljanju vodnih virov do leta 2020 – tudi v zvezi s cilji izvajanja Direktive 2000/60/ES – določijo konkretni in preverljivi cilji: 1) 20-odstotno povečanje prihranka vode na vseh področjih uporabe; 2) 20-odstotno povečanje vodnih teles, ki jih je treba povrniti v naravno stanje, med drugim tudi zaradi izboljšanja poplavne varnosti; 3) 20-odstotno povečanje količine vode, ki se trenutno ponovno uporablja oziroma reciklira v kmetijstvu in industriji. V tem smislu se Odbor zavzema za neposredno sodelovanje Konvencije županov.

Poročevalec

Nichi VENDOLA (IT/PES), predsednik dežele Apulije

Referenčni dokument

Dopis madžarskega predsedstva z dne 29. oktobra 2010

1.

izraža zadovoljstvo ob zaprosilu madžarskega predsedstva EU za posvetovanje o vlogi regionalnih in lokalnih oblasti pri spodbujanju trajnostnega upravljanja voda in upa, da bo v prihodnje bolj vključen v politične odločitve in načrtovanje na področju trajnostnega upravljanja vodnih virov, saj kot institucija zastopa akterje, ki so zaradi svoje vloge pri opredeljevanju trajnostnih modelov razvoja institucionalno pristojni za izvajanje teh odločitev in na splošno za zaščito naravnih virov;

2.

pozdravlja resolucijo OZN z dne 28. julija 2010, ki razglaša, da je voda univerzalna in neodtujljiva človekova pravica, ki naravno in logično izhaja iz pravice do življenja: „recognizes the right to safe and clean drinking water and sanitation as a human right that is essential for the full enjoyment of life and all human rights“ (1) („razglaša pravico do pitne in čiste vode ter sanitarij za človekovo pravico, ki je bistvena za polno uživanje življenja in vseh človekovih pravic“);

3.

meni, da za vodne vire kot omejeno dobrino človeštva, ki pa je nujna za preživetje vseh živih bitij in naravnih ekosistemov, ne morejo veljati tržna logika in pravila konkurence, pri čemer se morajo vsi ljudje zavedati obveznosti spoštovanja in varstva te dobrine, da bo zajamčena tudi prihodnjim generacijam;

4.

priznava ekološko in etično razsežnost vode ter zato vsaki živi ali neživi skupnosti, ki jo povezujejo ista moralna načela, priznava spoštovanje njenih lastnih pravic do oskrbe z vodo ter meni, da je nujno opredeliti skupne modele gospodarjenja z vodami – ključne javne storitve splošnega pomena – ki v celoti zagotavljajo trajnost in dosledno vključenost v vse druge politike na področju trajnostnega razvoja;

5.

opozarja, da lokalne in regionalne oblasti upravljajo z javnim prostorom. To pomeni, da so pristojne za politična področja, ki so pomembna za trajnostno upravljanje z vodnimi viri, kot so prostorsko načrtovanje, infrastruktura, politika na področju trajnostne mobilnosti, izdaja dovoljenj, kmetijstvo in ohranjanje krajine, prilagajanje na podnebne spremembe, zaščita pred poplavami in turizem. Hkrati so lokalne in regionalne oblasti odgovorne za sinergije med temi političnimi področji in tako po naravi delujejo celostno, ob upoštevanju prostorskega načrtovanja, kar vključuje tudi ustrezen družbeni in gospodarski razvoj regij. Mnoge so, v več evropskih državah, odgovorne tudi za javno oskrbo z vodnimi viri in za ravnanje z odpadnimi vodami. Zato je nujno, da so intenzivno vključene v prihodnjo evropsko politiko v zvezi z vodo;

6.

se strinja, da je treba oblikovati novo evropsko strategijo za vodne vire, in podpira neposredno in aktivno vključevanje lokalnih in regionalnih oblasti v ponovno opredelitev, koordinacijo in usklajevanje že obstoječih direktiv in strategij (okvirne direktive o vodah, direktive o podtalnici, direktive o poplavah, strategije za boj proti pomanjkanju vode in sušam) in v fazo priprave novih ukrepov (predlogov in ciljev EU za prilagajanje podnebnim spremembam), začenši pri pripravi načrta za varstvo evropskih voda (Blueprint to Safeguard European Waters). Tako bo zagotovljeno obsežno sodelovanje javnosti;

7.

meni, da je treba zaradi večjega pritiska človeškega dejavnika na vodne vire in njegovih negativnih posledic (izginjanje ekosistemov, izguba biotske raznovrstnosti, manjša zmogljivost zadrževanja vode, degradacija tal, podnebne spremembe itd.) sprejeti ukrepe za upravljanje in varstvo, ki bodo na podlagi vključujočega in ne več sektorskega pristopa zajeli celoten spekter politik EU na področjih vode, energije, kmetijstva, prometa, odpadkov, turizma ter boja proti podnebnim spremembam in prilagajanja nanje;

8.

želi, da bi države članice ob podpori regionalnih in lokalnih oblasti opredelile jasno politiko oblikovanja cen vode ob upoštevanju nacionalnih in lokalnih pristojnosti ter različnih geografskih in podnebnih razmer, kot tudi s tem povezanih socialnih in okoljskih vidikov. Ta politika bi se morala opirati ne samo na načelo „onesnaževalec plača“ (polluter pays), ki je že vključeno v okvirno direktivo o vodah (Direktiva 2000/60/ES), temveč – po potrebi s progresivnimi cenami – tudi na načelo „razsipnež plača“ (overuser pays), ki bi lahko prispevalo k ponovni vzpostavitvi izgubljene uporabnosti okolja. Ta pristop bi, če bi bil podprt z ustrezno kampanjo izobraževanja na okoljskem področju, uporabnike spodbudil k bolj ozaveščenemu odnosu do vode, tudi kar zadeva huda onesnaževala (denimo ostanke zdravil, kozmetike, pesticidov itd.) in bi lahko zagotovil takšno upravljanje virov, ki bi bilo v celoti vzeto bolj učinkovito in uspešno, tudi v gospodarskem smislu;

9.

priznava, da imajo znanstvena spoznanja in tehnološke inovacije ključno vlogo pri opredeljevanju naprednih praks za upravljanje vodnega ciklusa, saj so bistveni in temeljni dejavnik pri načrtovanju novih infrastrukturnih ukrepov. Hkrati so lahko raziskave in inovacije tudi pomembno gonilo rasti in zaposlovanja v „zeleni“ industriji;

10.

meni, da je treba vodno problematiko umestiti v širši okvir, ki zajema ne le pomanjkanje vode in poplave, temveč tudi druge nevarnosti, povezane z vodo, ki jih povzročajo podnebne spremembe, tako tiste bolj znane, kot so intenzivnost padavin in dvig vodne gladine, kot še neznane.

11.

opozarja, da v razpravah o podnebnih spremembah voda doslej še ni bila izpostavljena kot temeljni element ekosistema, katerega ohranjanje in varstvo je predpogoj za vsak ukrep v okviru boja proti podnebnim spremembam in prilagajanja nanje, ter potrjuje pripravljenost regionalnih in lokalnih oblasti, da pri opredeljevanju in izvajanju ukrepov za blažitev prevzamejo odgovornost in pripravijo ustrezne predloge (2);

12.

se zaveda, da bodo učinki podnebnih sprememb na vodno bilanco imeli resne družbene in gospodarske posledice za celotno ozemlje EU, saj se bo povečala intenzivnost in pogostost izrednih pojavov. Za njihovo omejitev je potreben vključujoč in solidaren pristop, ki zajema celoten spekter politik EU in presega geografsko, gospodarsko in družbeno razsežnost vpletenih akterjev ali sektorjev. V ta namen je treba okrepiti znanstveno sodelovanje na evropski, nacionalni in regionalni ravni, da se razišče razmerje med vzroki in učinki, ki povzroča izredne podnebne pojave (poplave in suše) v Evropi;

13.

se zaveda, da so učinki podnebnih sprememb na vodne vire v regijah EU različni. To povzroča velike razlike med regijami v Evropski uniji, kar zadeva težave z vodo, povezane s količino (presežek ali pomanjkanje) in letnimi časi, ko se te težave pojavijo (spomladanske poplave ali poletne suše). Ukrepi za prilagajanje, ki morajo upoštevati različne geografske, gospodarske in socialne značilnosti regij EU, bi morali biti prožni in morali bi jih uvajati ob strogem upoštevanju načela subsidiarnosti (3);

14.

se zaveda, da bodo podnebne spremembe – četudi v različnem obsegu – spremenile in vplivale na razpoložljivost vodnih virov v evropskih regijah ter posledično povzročile nove, večje konflikte med različnimi uporabniki in verjetno tudi okrepile migracijske tokove, predvsem v najbolj oddaljenih regijah, ki se nahajajo na zelo ranljivih območjih;

15.

ceni prizadevanja EU v globalnih politikah boja proti podnebnim spremembam, ki jih povzroča človek, in meni, da je pravilno upravljanje vodnih virov nepogrešljiv in učinkovit instrument za zmanjšanje emisij CO2 in podporo modelov trajnostne rasti, ki spodbujajo učinkovito uporabo naravnih in energetskih virov;

16.

meni, da je opredelitev zanesljivih postopkov za oceno pričakovane razpoložljivosti vodnih virov nepogrešljiv element za pripravo ustreznih evropskih politik na področju vodnih virov in okolja, in se zaveda, da je treba povezati rezultate podnebnih modelov, ki se uporabljajo po vsej Evropi, s hidrološkimi modeli na lokalni in regionalni ravni;

17.

poziva EU in države članice, naj okrepijo pridobivanje čiste (zelene) energije in izvedejo vse ukrepe, ki bi lahko spodbudili gradnjo hidroelektrarn, ki so brez izpustov CO2, kjer to dopuščajo morfološki in okoljski pogoji, zlasti ekološko ravnovesje in določbe okvirne direktive o vodah ter tudi ekonomski vidiki, kot je plovnost vodotokov;

18.

poziva EU in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za omejitev toplotnega onesnaženja vode in čim večje zmanjšanje uporabe vode kot hladilnega sredstva v industrijskih in energetskih obratih, zlasti če to povzroča težave bodisi v zvezi z razpoložljivostjo vode bodisi biotsko raznovrstnostjo ali z javnim zdravjem;

19.

v zvezi z ukrepi za ublažitev posledic vodnih kriz meni, da je o novih naložbah v regionalno hidrološko infrastrukturo kot ukrepu za prilagajanje na podnebne spremembe mogoče razmišljati le tam, kjer je povpraševanje po vodi približno enako kot njena razpoložljivost, saj lahko nove in različne tehnološke možnosti in možnosti upravljanja, ki so v skladu z lokalnimi pogoji, pripomorejo k večji razpoložljivosti vode brez še dodatnega črpanja vodnih virov;

20.

se zaveda vloge, ki jo morajo imeti regionalne in lokalne oblasti, da bi okrepile zavest o bistvenem pomenu vodnega ciklusa kot osnovnega načela strategij upravljanja vodnih virov, in tako prispevale k opredelitvi učinkovitih in skupnih rešitev za prilagajanje podnebnim spremembam ter spodbudile izmenjavo izkušenj med različnimi akterji na lokalni ravni.

21.

meni, da mora načrtovanje ukrepov in pobud za boljše upravljanje vodnih virov na vsak način potekati v obliki procesa z več cilji, ki upošteva raznoterost akterjev, ki jih odločitve neposredno ali delno zadevajo, in ki temelji na načelu, da so ti viri javna dobrina, ter načelih pravičnosti, kakovosti okolja, javnega zdravja, družbene vloge te dobrine in socialne varnosti;

22.

se zaveda, da je ustrezna raba vodnih virov, ki spoštuje okoljsko etiko, mogoča samo z najboljšimi tehnikami črpanja vode, njene distribucije in uporabe, če je to mogoče in ekonomsko upravičeno, pri čemer se s trdnim in prožnim modelom upravljanja srednjeročno zagotovi ravnovesje med okoljskimi zahtevami ter zahtevami gospodarskega in družbenega razvoja;

23.

podpira krepitev usmerjevalnih politik EU in sprejetje novih ureditvenih instrumentov EU za opredelitev jasnih in natančnih ciljev glede učinkovitosti za posamezne sektorje dejavnosti (gospodinjstva, industrija, kmetijstvo, ribogojstvo, akvakultura, turizem in hidroelektrarne), ki jih morajo določiti države članice za svoja povodja;

24.

meni, da je načrtovanje uporabe vodnih virov s pomočjo načrtov upravljanja povodij, tudi z različnimi časovnimi prioritetami v zvezi s posebnostmi različnih držav članic, neizogiben način, da lokalne in regionalne oblasti razvijejo sinergijske učinke z vidika solidarnosti in trajnosti ter v skladu z okvirno direktivo o vodah, ob tem pa izpolnijo večino okoljskih zahtev, ne da bi dolgoročno žrtvovale obnovljivost virov in omejevale dostop do legitimnih načinov uporabe in načinov uporabe, ki jih je vredno varovati;

25.

meni, da je treba preusmeritve vode med povodji, med katerimi imajo prednost notranja povodja v državah članicah, razumeti kot del skupne regionalne strategije upravljanja, ki jo je treba pripraviti ob upoštevanju hidrološke, hidrogeološke, okoljske in družbenoekonomske trajnosti in katere namen je pravična porazdelitev omejenega vira. Preusmeritve morajo biti predmet poglobljenih študij vpliva;

26.

meni, da je za pravilno opredelitev strategij prilagajanja na povečano povpraševanje po vodi in na teritorialne posebnosti bistveno poznavanje vodnih sistemov kot celote, od hidrološke dinamike naravnih vodnih teles do ocene učinkovitosti sistemov črpanja, transporta, distribucije in uporabe;

27.

poziva k sprejetju novih programov naložb v okviru Večletne finančne perspektive EU (2013–2020), ki dajejo prednost dolgoročnim ukrepom in državam članicam omogočajo sprejetje novih načrtov za širitev vodne infrastrukture šele, ko so sprejele in izvedle strukturiran akcijski program na področju upravljanja voda; poleg tega je treba energetsko intenzivne procese razsoljevanja obravnavati kot možnost samo takrat, kadar njihove koristi odtehtajo velik vpliv na okolje. Odbor v zvezi s tem priporoča upravljanje na več ravneh, da se v pripravo nacionalnih programov optimalno vključijo lokalne in regionalne oblasti;

28.

se strinja, da je treba med ukrepi, namenjenimi varčevanju, dati prednost hidrološki učinkovitosti (water hierarchy – hierarhija možnih rešitev problemov z vodo  (4), in se zavzema za povezavo pobude Komisije, ki se nanaša na učinkovitost porabe vode v stavbah, z direktivo o energetski učinkovitosti stavb (5), da bi tako podprli mestne površine in gradbene elemente, ki sledijo načelom ekološke trajnosti. Pri tem mora obstajati možnost, da se zahteva za učinkovitost porabe vode v stavbah uporablja selektivno za geografska območja, kjer primanjkuje vode;

29.

si prizadeva spodbujati uporabo nekonvencionalnih vodnih virov s spodbujanjem kulture ponovne uporabe in recikliranja na vseh področjih, ob upoštevanju različnih značilnosti in različnih ciljev držav članic ter spodbujanju tega, da bi regionalne in lokalne oblasti sprejele gospodarske in davčne instrumente za podporo trajnostnih proizvodnih dejavnosti in tudi za zmanjšanje uporabe podtalnice, kjer je to potrebno, ter jih prilagodile lokalnim razmeram;

30.

meni, da je treba v novo skupno kmetijsko politiko (SKP) uvesti načela navzkrižne skladnosti, da bi širili zgledne oblike upravljanja vodnih virov, ki bi zavezovali k opredelitvi ureditev obdelovanja in namakanja v ravnovesju z razpoložljivostjo vodnih virov na ozemlju;

31.

predlaga, da se del sredstev v okviru nove SKP uporabi za spodbujanje varčevanja vode v kmetijstvu s sprejetjem gospodarskih in davčnih instrumentov, s katerimi bi spodbujali gojenje kultur z visoko učinkovitostjo glede na porabo vode (best crop per drop – najboljši pridelek na kapljico vode), pa tudi ukrepe za ohranjanje in ekološko saniranje kmetijskih zemljišč, da bi tako spodbudili ohranjanje gozdov in mokrišč ter omejili propadanje in erozijo tal, s čimer bi upočasnili dezertifikacijo in vdore slane vode v podtalnico ob morski obali;

32.

meni, da ne smemo več odlašati s sprejetjem zakonodaje, s katero bi z reciklažo in ponovno uporabo vode dosegli cilja učinkovitosti in uspešnosti pri uporabi vodnih virov ter hkrati opredelili po vsej Evropi enotne stopnje kakovosti za zagotovitev pravilne ponovne uporabe vode v različnih sektorjih dejavnosti; namen tega je zagotoviti pristop k reciklaži in ponovni uporabi vode, ki v celoti sledi istim ciljem, kljub zavedanju, da različni položaji v državah članicah ne narekujejo vsem enakih ukrepov.

33.

poziva regionalne in lokalne oblasti, naj v okviru zavestnega obvladovanja tveganja opredelijo najučinkovitejši instrument za ukrepanje v primeru izrednih pojavov in naj se ne omejijo le na optimalno pripravljenost v nujnih primerih (from crisis management to risk management – od obvladovanja kriz do obvladovanja tveganja);

34.

poziva države članice ter regionalne in lokalne oblasti, naj v okviru svojih pooblastil in pristojnosti ter v skladu s členom 7 okvirne direktive o poplavah (Direktiva 2007/60/ES) spodbujajo boljše usklajevanje tehnično-operativnih struktur civilne zaščite in struktur oddelkov in/ali agencij za okolje, ki se ukvarjajo s preprečevanjem in obvladovanjem nevarnosti poplav, s ciljem izmenjave znanj in izkušenj ter seznanjanja z njimi; poziva tudi lokalne in regionalne oblasti, da v največji možni meri izkoristijo transnacionalne (med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami) sinergije na ravni mednarodnih vodnih območij, in sicer v skladu s členom 8 direktive o poplavah (Direktiva 2007/60/ES);

35.

meni, da mora politika na področju voda temeljiti na naslednjih treh elementih: shranjevanje, zadrževanje in odvajanje. Njihov cilj je ublažiti izredne razmere v hidrološkem ciklu in tako zagotoviti, da lahko presežna voda odteče po naravni poti in da je v sušnih obdobjih na voljo dovolj vode;

36.

meni, da je nujno dati prednost ukrepom za preprečitev in zajezitev posledic izrednih pojavov, ki so usmerjeni v povečanje pomena in ponovno vzpostavitev naravnega okolja; zaveda se, da je tovrstno ukrepanje, ki ohranja biotsko raznovrstnost in katerega cilj je obnova naravne vodne energije povodij na podlagi trajnostne rabe površin, izredno učinkovit instrument ne samo za omejevanje vse večjega problema pozidave tal, temveč tudi za blažitev posledic podnebnih sprememb;

37.

meni, da je eden od preventivnih ukrepov razširitev površin za vodni sistem, na primer z ustvarjanjem novih odprtih vodnih teles, pa tudi z večnamenskim izkoriščanjem prostora, pri čemer se vodi poleg drugih namenov uporabe, kot so bivanje, delo, promet, rekreacija in narava, nameni lastno mesto. V zvezi s tem imajo pomembno vlogo lokalne in regionalne oblasti;

38.

želi, da bi države članice Solidarnostnemu skladu EU (EU Solidarity Fund) namenile primeren pomen, saj je v primeru izrednih pojavov nepogrešljiv instrument gospodarske in socialne solidarnosti, ter da bi predpise za dostop do njega in načine upravljanja prilagodile tako, da bo mogoče ta sredstva v celoti črpati.

39.

meni, da je v skladu z okvirno direktivo o vodah in direktivo o poplavah metoda načrtovanja povodja kot osnovna enota za okoljsko, teritorialno in gospodarsko analizo pravilen pristop za zagotovitev enotnega varstva vodnih virov na celotnem ozemlju EU;

40.

meni, da morajo imeti lokalne in regionalne oblasti – nosilci potreb in zahtev prebivalstva – na področju načrtov upravljanja povodij in skupnega upravljanja vodnih virov vlogo načrtovalca, izvajalca in nadzornika ter prepustiti EU in državam članicam, da v okviru svojih pristojnosti pripravljajo politične smernice in prednostne naloge upravljanja;

41.

poudarja vlogo regionalnih in lokalnih oblasti v procesu preverjanja in nadzora stanja izvajanja evropskih politik na področju vodnih virov, kajti samo neposredno in aktivno vključevanje lokalnih oblasti zagotavlja uspeh ukrepov za varstvo in ohranjanje, ker te oblasti ukrepajo iz občutka pripadnosti ozemlju in zavestno spoštujejo svoje naravne vire;

42.

poziva k uporabi pravnih in finančnih instrumentov – že obstoječih ali takih, ki so še v pripravi (načrti upravljanja povodij, programi za razvoj podeželja in kohezije, strukturni skladi itd.) – namenjenih usmerjanju upravljanja vodnih virov na ravni vodnih območij, pri čemer se vključujoče in soodvisno ocenijo vsi vidiki, povezani z njimi (količina in kakovost virov, plovba in promet, energija), tudi skupno upravljanje čezmejnih voda;

43.

meni, da je nedavna Strategija EU za Podonavje primer transnacionalnega sodelovanja in upravljanja obnovljivih vodnih virov, usklajena z okvirno direktivo o vodah in z družbenega in okoljskega vidika v celoti vredna podpore, ter izraža željo, da bi bile v njeno izvajanje neposredno vključene regionalne in lokalne oblasti;

44.

opozarja na ključno vlogo, ki jo imajo regionalne in lokalne pri zbiranju podatkov o okolju (6) (k čemur naj bi bistveno prispeval program globalnega spremljanja okolja in varnosti GMES), in predlaga spremembo sedanjega Evropskega observatorija za sušo v Evropski observatorij voda, pri čemer bi se razširile njegove pristojnosti tudi na potrjevanje in poenotenje razpoložljivih podatkov o stanju evropskih voda;

45.

meni, da je treba zagotoviti koherentnost, preglednost in zanesljivost podatkov ter kazalcev v zvezi s stanjem okolja in vodnih virov, da bo mogoče v ekosistemske storitve vključiti družbeno in gospodarsko razsežnost in v vsej EU učinkovito uvesti okoljsko strategijo, „ki presega BDP“ (7).

46.

želi ob sklicu na vodilno pobudo Evropa, gospodarna z viri tudi prek delovanja svoje platforme za spremljanje strategije Evropa 2020 prispevati k ukrepom Evropske komisije na področju vodnih virov, energije in odpadkov, bodisi k opredelitvi pristopa bodisi k določitvi operativnih instrumentov, in se zaveda, da so okoljski vidiki, povezani s temi področji, med seboj tesno prepleteni;

47.

opozarja, da politike v zvezi s kakovostjo vode vplivajo na razpoložljive količine in njihovo možno uporabo, zato opozarja, da tega vidika ne smemo zanemariti. Glede na to je treba ukrepati v čim zgodnejši fazi, zlasti na področju politike proizvodov, tako da se lahko s pomočjo analize življenjskega cikla in presoje vplivov na okolje preuči vpliv proizvodov na kakovost vode;

48.

se obvezuje, da bo posvetil čim večjo pozornost temu, da bodo prihodnje naložbe – tako evropske kot mednarodne, namenjene omejevanju posledic izrednih pojavov (poplav in suš), ki nastajajo tudi zaradi podnebnih sprememb – usmerjene predvsem v uresničevanje „zelene infrastrukture“ (območja za nadzorovano poplavljanje, naravni zbiralniki vode, pogozdovanje in varstvo gorskega okolja, sanacija obrežnih pasov in mokrišč, urejanje in utrjevanje pobočij itd.), da bi bilo zagotovljeno varstvo voda na ozemlju in hkrati ohranitev biotske raznovrstnosti ter varovanje naravnih virov in da bi se odprle nove turistične in zaposlitvene možnosti. Če ukrepi na področju „zelene infrastrukture“ niso primerni ali jih lokalne razmere ne dopuščajo, so za zaščito območja, prebivalcev in gospodarstva pred poplavami nujni ukrepi „sive infrastrukture“ (umetna akumulacijska jezera, odvodni kanali, jezovi itd.);

49.

želi, da bi se na področju okvirnega raziskovalnega programa EU spodbujali ukrepi za prenos znanstvenih in tehnoloških spoznanj v podporo razvoju novih tehnologij, ki bi lahko ne le povečale konkurenčnost Evrope, ampak bi tudi omogočile učinkovitost in inovativnost pri upravljanju vodnih virov;

50.

ponavlja svoje stališče, da bi morale lokalne in regionalne oblasti imeti možnost, da prejemke iz trgovanja z emisijami toplogrednih plinov uporabijo neposredno za financiranje lokalnih programov za boj proti podnebnim spremembam (8); hkrati pa se morajo obvezati, da bodo del teh sredstev namenile ukrepom, ki naj bi izostrili občutek posameznika za vrednost vode, in sicer tako z navajanjem vodnega odtisa na proizvodih kot s spodbujanjem vključevanja v sisteme ravnanja z okoljem (EMAS) v proizvodnih procesih, ki zahtevajo veliko vode, oziroma z izvajanjem informacijskih kampanj in okoljsko vzgojo v vrtcih;

51.

predlaga, da se pri trajnostnem upravljanju vodnih virov do leta 2020 – tudi v zvezi s cilji izvajanja Direktive 2000/60/ES – določijo naslednji konkretni in preverljivi cilji: 1) 20-odstotno povečanje prihranka vode na vseh področjih uporabe; 2) 20-odstotno povečanje vodnih teles, ki jih je treba povrniti v naravno stanje, med drugim tudi zaradi izboljšanja poplavne varnosti; 3) 20-odstotno povečanje količine vode, ki se trenutno ponovno uporablja oziroma reciklira v kmetijstvu in industriji. V tem smislu se Odbor zavzema za neposredno sodelovanje Konvencije županov.