28.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 24/111

1.1

EESO v svojem, v zgolj štirih letih že četrtem mnenju o politiki biotske raznovrstnosti, znova pozdravlja jasno stališče Komisije, da je treba storiti veliko več, da bi lahko dosegli cilje, ki jih je zastavil Evropski svet.

1.2

EESO je kritičen do dejstva, da Komisija ne opravi nobene prave analize, zakaj se zahteve, ki so znane že leta in jih je Odbor vselej pozdravil – npr. 160 ukrepov akcijskega načrta za biotsko raznovrstnost iz leta 2006 – izpolnjujejo le delno ali sploh ne. Analiza temeljnih vzrokov za neizvajanje oziroma neuspeh obsežnega svežnja ukrepov akcijskega načrta za biotsko raznovrstnost iz leta 2006 je še toliko pomembnejša za razvoj novih, obetavnih ukrepov in strategij.

1.3

Predlagana strategija ne vsebuje nič bistveno novega. Omenjene problematike namreč ne kaže reševati z novimi strategijami, ki vsebujejo stare rešitve. Ko gre za ohranjanje biotske raznovrstnosti, nam ne primanjkuje zakonov, direktiv, programov, vzorčnih projektov, političnih izjav ali smernic, temveč konkretnega izvajanja in usklajenega delovanja na vseh političnih ravneh.

1.4

Še vedno ni politične moči oziroma volje za uvedbo ukrepov, ki že več let veljajo za potrebne, čeprav sporočilo znova jasno opozarja, da bi stroga politika biotske raznovrstnosti koristila tako družbi kot tudi gospodarstvu. Države članice še po 32 oziroma 19 letih, odkar sta začeli veljati osrednji naravovarstveni direktivi EU, slednjih niso začele izvajati.

1.5

EESO vsekakor priznava, da so bili pri ohranjanju biotske raznovrstnosti doseženi delni uspehi. A kljub temu ne smemo prezreti dejstva, da biotska raznovrstnost na splošno močno upada. EU je tako pred izzivom, da pripravi strategijo, ki bo usmerjena v izvajanje.

1.6

Žal še vedno ni jasno, kako je mogoče preseči dosedanje pomanjkanje politične volje. Predlagana strategija za biotsko raznovrstnost v zvezi s tem ne prinaša nikakršnega dejanskega napredka. Glede na dosedanje razprave Sveta o sporočilu bo minilo še precej časa, preden bo politika biotske raznovrstnosti vključena v druge politike.

1.7

Zato je najpomembnejše, da bodo bližajoče se politične reforme (npr. na področju ribiške, kmetijske, prometne, energetske in kohezijske politike) tesneje povezane s strategijo za biotsko raznovrstnost. Po mnenju EESO je na tem področju treba še veliko storiti. Enako velja za predlagane načrte finančne perspektive za obdobje 2014–2020, ki po mnenju EESO ne bodo mogli zagotoviti zadostnega obsega finančnih sredstev. Komisija mora svojo lastno strategijo za biotsko raznovrstnost jemati resneje.

1.8

Med pripravo mnenja so se pri tej točki nenehno pojavljale vzporednice z dolžniško krizo in krizo evroobmočja. Če države članice EU še lastnih načel in meril ne jemljejo resno – pa naj gre za okoljsko zakonodajo ali merila stabilnosti monetarne unije, določena z Maastrichtsko pogodbo –, ne preseneča, da a) nastajajo težave na političnem področju in b) da državljani izgubljajo zaupanje v politiko.

1.9

Prav gotovo potrebujemo več informacij in znanja o biotski raznovrstnosti in njenih zapletenih vplivih na razvoj in zaposlovanje, poleg tega pa je treba prepoznati in podpreti uspešne primere.

1.10

Odbor poziva Komisijo, naj končno objavi seznam okolju škodljivih subvencij, ki ga je napovedala že leta 2006.

2.1

Evropski svet v Göteborgu je leta 2001 sprejel strategijo EU za trajnostni razvoj, ki je opredelila jasen cilj tudi na področju politike biotske raznovrstnosti, in sicer: „varovanje in obnovo habitatov in naravnih sistemov ter zaustavitev izgubljanja biotske raznovrstnosti do leta 2010“. (1)

2.2

Marca 2010 so predsedniki držav in vlad EU morali priznati, da cilja niso dosegli. Posledično so se zavzeli za nov cilj, ki ga je predlagala Komisija v svojem sporočilu o možnostih za vizijo in cilje EU glede biotske raznovrstnosti po letu 2010 (2) in ki se nanaša na leto 2020: „do leta 2020 zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev v EU, jih, kolikor je mogoče, obnoviti ter obenem povečati prizadevanja EU za zaustavitev svetovne izgube biotske raznovrstnosti“.

2.3

Svet je pooblastil Komisijo, da za dosego tega cilja pripravi osnutek nove strategije, ki je predstavljen v tem sporočilu.

2.4

V njem Komisija poudarja, da je skrajni čas za ukrepanje, in navaja že dolgo znana dejstva:

2.5

V primerjavi s predhodnimi dokumenti EU sporočilo namenja večjo pozornost gospodarskim vidikom izginjanja biotske raznovrstnosti, kar dokazuje tudi vse pogostejša raba pojma „ekosistemskih storitev“. Raziskava mednarodnega projekta o ekonomiji ekosistemov in biotske raznovrstnosti (TEEB) (5) je kot primer vnovič izpostavila letno oceno ekonomske vrednosti opraševanja žuželk v EU, ki znaša 15 milijard EUR. Iz tega sledi, da bi imelo „nadaljnje upadanje čebel in drugih opraševalcev […] resne posledice za evropske kmete in kmetijsko-poslovni sektor“.

2.6

Tretji del sporočila Komisije vsebuje okvir ukrepov za prihodnje desetletje, ki obsega 6 ciljev:

2.7

Vsak cilj vsebuje sveženj ukrepov za obvladovanje z njim povezanih izzivov. Vseh ukrepov je 37.

2.8

V sporočilu je večkrat poudarjena potreba po boljšem povezovanju politike biotske raznovrstnosti z drugimi politikami EU (npr. s kmetijsko ali ribiško politiko).

2.9

Dve zahtevi za financiranje še posebno izstopata: na eni strani za potrebe celovitega izvajanja omrežja Natura 2000 in na drugi za izpolnjevanje zavez na svetovni ravni. (6)

2.10

Sporočilo nadalje poudarja, da bo „reforma škodljivih subvencij […] prav tako koristila biotski raznovrstnosti“.

3.1

EESO je mnenja o politiki biotske raznovrstnosti pripravil že februarja 2007, julija 2009 in septembra 2010.

3.2

Odbor ugotavlja, da so bili področja, cilji in ukrepi, navedeni v najnovejšem osnutku strategije, že osrednji steber akcijskega načrta iz leta 2006.

3.3

Predlagana strategija ne vsebuje nič bistveno novega, vendar znova kaže, kateri pristopi so najnujnejši, nepogrešljivi in najobetavnejši. Strategija je v veliki meri dobeseden prepis že dolgo znanih podatkov, zahtev in ukrepov. Teme, ki jih obravnava, so že dolgo znane. Ni se nam več treba spraševati, kaj je treba storiti, temveč, zakaj ni bilo nič storjenega in kako lahko delujemo ciljno. Na to osrednje vprašanje pa strategija ne ponudi odgovora.

3.4

Zato je dokument Komisije nezadovoljiv. EESO zato v strategiji za biotsko raznovrstnost do leta 2020 poziva k odločnejši usmerjenosti v izvajanje.

3.5

Odbor želi prav tako opomniti na svoje ugotovitve iz leta 2007.

3.6

Glavni poudarki mnenja, ki je bilo sprejeto na plenarnem zasedanju leta 2007, so danes enako aktualni kot tedaj. EESO globoko obžaluje, da minula leta niso prinesla nobenih odločilnih sprememb.

3.7

V sporočilu Komisije prav tako niso analizirani temeljni vzroki za neizvajanje oziroma neuspeh obsežnega svežnja ukrepov akcijskega načrta za biotsko raznovrstnost iz leta 2006. Strokovna analiza bi bila še zlasti pomembna za razvoj novih, obetavnih ukrepov in strategij. Omenjene problematike namreč ne kaže reševati z novimi strategijami, ki vsebujejo stare rešitve.

3.8

Čeprav si Komisija že leta prizadeva, da bi okrepila ekonomsko utemeljitev za ohranitev biotske raznovrstnosti, je uspeh omejen. EESO, ki je o politiki biotske raznovrstnosti že dejal, da gre z dolgoročnega vidika za „gospodarsko vprašanje“, zaradi česar „bi se morali tej temi končno posvetiti tudi ministri za gospodarstvo in finance“ (8), na eni strani pozdravlja poskus Komisije, da izpostavi posledice neuspele politike biotske raznovrstnosti na gospodarstvo. Še vedno pa ni povezav politike biotske raznovrstnosti z gospodarsko in finančno politiko EU. Nova strategija bi morala pojasniti, kako je mogoče to spremeniti.

3.9

Na drugi strani želi EESO opozoriti na morebitno nevarnost, povezano z uvajanjem ekonomskih načel, ko bi zaščita biotske raznovrstnosti v prihodnje obveljala le za področja, ki prinašajo ali bi utegnila prinesti kratkoročne ekonomske koristi. Komisija bi morala zato premisliti, kako ravnati z vrstami in habitati, katerih ekonomske vrednosti ni mogoče neposredno izračunati. Težko bi namreč določili denarno vrednost velikih sesalcev, kot so volk, medved in ris, ali drugih živali, kot so sekulja, kobilica, bela štorklja in še več tisoč drugih vrst. Medtem pa so vrste, katerih ekonomske vrednosti ni mogoče preceniti, popolnoma izključene iz politične razprave – le kje so programi zaščite za bakterije, glive in deževnike, torej razkrojevalce, brez katerih bi bila razgradnja organskih snovi nemogoča?

3.10

Strategija se osredotoča predvsem na kmetijstvo in gozdarstvo ter ribiško politiko. To je na eni strani upravičeno zaradi a) njihovih učinkov na biotsko raznovrstnost in b) ker gre za politična področja, ki so povezana z velikimi zemljiškimi površinami in na katere lahko EU vpliva. Na drugi strani pa je premalo pozornosti namenjene dejavnikom, ki škodijo biotski raznovrstnosti, kot sta promet in razvoj naselij.

3.11

Komisija ima vsekakor prav, ko v osnutku strategije opozarja, da bo „reforma škodljivih subvencij […] prav tako koristila biotski raznovrstnosti“, vendar je čas, da tudi sama predloži seznam škodljivih subvencij. Obljube iz leta 2006 namreč še vedno ni izpolnila.

3.12

EESO pozdravlja napoved Komisije, da bo v prihodnje preverjala izdatke z vidika njihovega vpliva na biotsko raznovrstnost in s pobudo „brez neto izgube“ preprečevala nadaljnje upadanje biotske raznovrstnosti.

4.1

Po opravljenem pregledu šestih ciljev in nekaterih ukrepov želi EESO pojasniti, zakaj meni, da je predlagana nova strategija za biotsko raznovrstnost s strokovnega vidika premalo ambiciozna. Razlog, da je Komisija razmeroma zadržana pri oblikovanju ukrepov, je verjetno politične narave. Izjemno zahtevna pogajanja v Svetu za okolje o oblikovanju ukrepov kažejo, da biotska raznovrstnost še ni postala sestavni del drugih političnih področij.

4.2

Cilj 1

4.3

Cilj 2

4.4

Cilj 3

4.5

Cilj 4

4.6

Cilja 5 in 6