27.3.2010

Uradni list Evropske unije

C 78/7

Objava vloge na podlagi člena 6(2) Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila

2010/C 78/07

Ta objava daje pravico do ugovora zoper vlogo na podlagi člena 7 Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 (1). Izjavo o ugovoru mora Komisija prejeti v šestih mesecih po dnevu te objave.

ENOTNI DOKUMENT

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

„FARINE DE CHÂTAIGNE CORSE/FARINA CASTAGNINA CORSA“

ES št.: FR-PDO-005-0581-22.12.2006

ZGO ( ) ZOP ( X )

1. Ime:

„Farine de châtaigne corse/Farina castagnina corsa“

2. Država članica ali tretja država:

Francija

3. Opis kmetijskega proizvoda ali živila:

3.1 Vrsta proizvoda:

Skupina 1.6 –

Sadje, zelenjava in žita, sveži ali predelani

3.2 Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz točke 1:

Za korziško kostanjevo moko „Farine de châtaigne corse/Farina castagnina corsa“ sta značilna kremno bela do rjavkasta barva ter fino in homogeno mletje z naslednjo granulacijo: najmanj 70 % moke se mora presejati skozi sito, katerega odprtine so velike 106 mikronov, vsa moka pa se mora presejati skozi sito, katerega odprtine so velike 450 mikronov.

Odlikuje se po izrazito sladkem okusu ter sestavljenih vonjih in okusih, ki lahko spominjajo zlasti na družine arom suhega kostanja, suhega sadja, piškotov, začimb ali mlečnih izdelkov.

Kostanjeva moka, obdelana po postopku „biscuitage“, je temnejše in intenzivnejše barve, ima bolj poudarjen okus in aromo piškotov.

Stopnja vlažnosti je 10 % ali manj.

Kostanj za proizvodnjo moke je kostanj naslednjih lokalnih sort vrste Castanea sativa Mill. in lokalnih kultivarjev vrste Castanea sativa:

Aligialincu, Ariata, Arizinca, Bastelicacciu, Campana, Campanari, Campanese, Carpinaghja, Chijina, Faretu, Frisgiata, Furcutone, Giallu, Giucatoghju, Ghjentile, Ghjentilone, Insetu, Insetu petrinu, Insetu pinzutu, Insitina, Leccia, Nocella, Macedia, Marrunaghja, Minuta, Morianinca, Murasgione, Palatina di Monte, Palatina Prunaccia, Petra, Petra Ferrigna, Pianella, Pilosa, Pitrina, Povaru Pa, Radacampana, Radulacciu, Rossa, Rossa canale, Rossa pilosa, Rossuccia, Rossula, Russella, Russina, Terra Magnese, Tighjulana ali Teghja, Tricciuta, Venachese, Vicu, Zittimi.

Hibridne sorte so prepovedane.

Kostanji se pobirajo od 1. oktobra do 31. decembra, potem ko sami odpadejo. Zaradi velikosti dreves se zreli plodovi tradicionalno pobirajo s tal.

Ti kostanji so plodovi najmanj 10 let starih dreves. Drevesa se gojijo po starih običajih, da se lahko optimalno razvijejo, to pomeni največ 60 dreves na hektar in najmanj 12 metrov razdalje med posameznimi drevesi, nasadi se redno vzdržujejo s čiščenjem tal brez kemičnega zatiranja plevela, drevesa pa se redno redčijo in obrezujejo ter gnojijo samo z organskimi gnojili ali apnom. Namakanje z mirujočimi napravami je prepovedano, da se ohrani tradicionalni način gojenja kostanjevih nasadov.

Največji letni pridelek je omejen na 150 kg svežih kostanjev na drevo in 6 ton na hektar, v skladu z naravno pridelavo v kostanjevem nasadu, oskrbovanem po lokalnih običajih.

—

sušenje: v tradicionalnem sušilniku, pri katerem se kot gorivo uporablja les lokalnih vrst kostanja, jelše, navadne jagodičnice, resja, jesena, bukve ali hrasta, včasih skupaj s kostanjevimi luščinami, ali v mehanskem sušilniku z dovajanjem zraka. Sušenje v tradicionalnem sušilniku traja najmanj 18 dni, v mehanskem sušilniku pa najmanj 6 dni,

—

luščenje je ročno ali mehansko odstranjevanje obeh lupin (perikarpa in ovojnice) ploda,

—

odbiranje, katerega namen je odstraniti plodove, ki so jih poškodovali zajedavci ali plesni, ali slabo oluščene plodove. Serije kostanjev, pripravljene za mletje, vsebujejo največ 5 % poškodovanih ali slabo oluščenih plodov. Zaloga kostanja se do predelave hrani v suhem in zračnem prostoru,

—

„biscuitage“: neobvezni dodatni postopek peke, v katerem se prebrani kostanj da v peč na drva, ki je že segreta in iz katere so bili odstranjeni vsi ostanki gorenja. V nekaterih vaseh je to tradicionalni postopek za dokončanje luščenja in pripravo plodov na mletje,

—

mletje brez predhodnega drobljenja plodov v mlinu z mlinskim kamnom iz granita, kremena ali skrilavca.

3.3 Krma (samo za proizvode živalskega izvora):

—

3.4 Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itd.:

Kostanjeva moka se na geografskem območju pakira v največ 5-kilogramske posode za enkratno uporabo.

Moka, razen moke za neposredno prodajo, se pakira vakuumsko ali v spremenjeni atmosferi z vbrizganjem plinov za živila.

Kostanjeva moka je občutljiv proizvod, ki se lahko spremeni zaradi razmer skladiščenja in shranjevanja, zlasti ko se proti koncu zime temperature povišajo.

Pakiranje na geografskem območju v ustreznih, zgoraj opredeljenih razmerah preprečuje poznejše spreminjanje proizvoda in poslabšanje njegove kakovosti, povezano s tveganjem, da se proizvod navlaži in nato postane žaltav ali plesniv.

Da se zagotovi najboljša kakovost tega izjemno občutljivega proizvoda, moke ni več mogoče dati v promet pod registrirano označbo porekla „Farine de châtaigne corse/Farina castagnina corsa“ po 31. decembru leta, ki sledi letu, v katerem so bili pobrani v moko predelani kostanji.

3.5 Posebna pravila za označevanje:

Poleg obveznih navedb, določenih v predpisih o označevanju in predstavljanju živil, oznaka na vsaki embalaži moke vsebuje:

—	ime „Farine de châtaigne corse/Farina castagnina corsa“, izpisano s črkami velikosti, najmanj enake polovici velikosti največjih črk na etiketi,

—	navedbo „appellation d’origine contrôlée“ (registrirana označba porekla) ali kratico „AOC“ (ROP) tik pred imenom označbe ali tik za njim, brez vmesnih navedb,

—	neobvezno navedbo „séchage au feu de bois“ (sušeno z gorečimi drvmi) glede na uporabljeni način sušenja,

—	neobvezno navedbo „passé au four“, „passé au four – infurnata“ ali „passé au four – affurnata“ (sušeno v peči) za kostanjevo moko, obdelano po postopku „biscuitage“.

Vsaka embalaža je označena s sistemom označevanja, ki ga odobrijo službe francoskega nacionalnega inštituta za označbe porekla (INAO) in ki ga podeljuje vlagatelj.

4. Jedrnata opredelitev geografskega območja:

Geografsko območje vključuje 270 občin, od tega 233 celotnih občin in 37 delno vključenih občin.

Departma Corse du Sud:

V celoti vključene občine: Altagène, Ambiegna, Arbori, Argiusta-Moriccio, Arro, Aullène, Azilone-Ampaza, Azzana, Balogna, Bastelica, Bocognano, Campo, Cannelle, Carbini, Carbuccia, Cardo-Torgia, Cargiaca, Ciamannacce, Corrano, Cozzano, Cristinacce, Cuttoli-Corticchiato, Evisa, Forciolo, Frasseto, Guagno, Guargualé, Guitera-Les-Bains, Letia, Levie, Lopigna, Marignana, Mela, Moca-Croce, Murzo, Ocana, Olivese, Orto, Ota, Palneca, Pastricciola, Peri, Petreto-Bicchisani, Piana, Poggiolo, Quasquara, Quenza, Renno, Rezza, Rosazia, Salice, Sampolo, Sari-d’Orcino, Sarrola-Carcopino, Serra-di-Scopamene, Soccia, Sorbollano, Sant’Andréa-d’Orcino, Santa-Maria-Siche, Tasso, Tavaco, Tavera, Tolla, Ucciani, Urbalacone, Valle-di-Mezzana, Vero, Zerubia, Zevaco, Zicavo, Zigliara, Zoza.

Delno vključene občine: Albitreccia, Calcatoggio, Casaglione, Cauro, Coggia, Eccica-Suarella, Grosseto-Prugna, San-Gavino-di-Carbini, Vico, Zonza.

Departma Haute Corse:

V celoti vključene občine: Aiti, Alando, Albertacce, Altiani, Alzi, Ampriani, Antisanti, Asco, Bigorno, Bisinchi, Brando, Bustanico, Cagnano, Calacuccia, Cambia, Campana, Campi, Campile, Campitello, Canari, Canavaggia, Carcheto-Brustico, Carpineto, Carticasi, Casabianca, Casalta, Casamaccioli, Casanova, Casevecchie, Castellare-di-Mercurio, Castello-di-Rostino, Castifao, Castiglione, Castineta, Castirla, Chisa, Corscia, Corte, Croce, Crocicchia, Erbajolo, Erone, Favalello, Felce, Feliceto, Ficaja, Focicchia, Gavignano, Ghisoni, Giocatojo, Isolaccio-di-Fiumorbo, Lano, Lento, Loreto-di-Casinca, Lozzi, Lugo-Di-Nazza, Luri, Manso, Matra, Mausoleo, Mazzola, Meria, Moïta, Moltifao, Monacia-d’Orezza, Monte, Morosaglia, Muracciole, Murato, Muro, Nessa, Nocario, Noceta, Novale, Olcani, Olmeta-di-Capocorso, Olmeta-di-Tuda, Olmi-Capella, Olmo, Omessa, Ortale, Ortiporio, Parata, Penta-Acquatella, Perelli, Pero-Casevecchie, Pianello, Piano, Piazzali, Piazzole, Piedicorte-di-Gaggio, Piedicroce, Piedigriggio, Piedipartino, Pie-d’Orezza, Pietralba, Pietracorbara, Pietra-di-Verde, Pietraserena, Pietricaggio, Pietroso, Piève, Piobetta, Pioggiola, Poggio-di-Nazza, Poggio-di-Venaco, Poggio-d’Oletta, Poggio-Marinaccio, Polveroso, Popolasca, Porri, Porta, Prato-di-Giovellina, Prunelli-di-Casacconi, Pruno, Quercitello, Rapaggio, Rapale, Riventosa, Rospigliani, Rusio, Rutali, Saliceto, Scata, Scolca, Sermano, Silvareccio, Sisco, Sorio, Soveria, Stazzona, Sant’Andrea-di-Bozio, Sant’Andrea-di-Cotone, San-Damiano, San-Gavino-d’Ampugnani, San-Gavino-di-Fiumorbo, San-Giovanni-di-Moriani, San-Lorenzo, San-Martino-di-Lota, Santa-Lucia-di-Mercurio, Santa-Maria-di-Lota, Santo-Pietro-di-Venaco, Santa-Reparata-di-Moriani, Tarrano, Tomino, Tox, Tralonca, Vallecalle, Valle-d’Alesani, Valle-di-Rostino, Valle-d’Orezza, Vallica, Velone-Orneto, Venaco, Verdese, Vezzani, Vignale, Vivario, Volpajola, Zalana, Zuani.

Delno vključene občine: Borgo, Canale-Di-Verde, Castellare-Di-Casinca, Cervione, Chiatra, Furiani, Giuncaggio, Linguizzetta, Lucciana, Oletta, Pancheraccia, Penta-Di-Casinca, Poggio-Mezzana, Prunelli-Di-Fiumorbo, Serra-Di-Fiumorbo, Sorbo-Ocagnano, San-Giuliano, Santa-Lucia-Di-Moriani, Santa-Maria-Poggio, San-Nicolao, Taglio-Isolaccio, Talasani, Tallone, Valle-Di-Campoloro, Ventiseri, Venzolasca, Vescovato.

5. Povezava z geografskim območjem:

5.1 Posebnost geografskega območja:

Posebnost naravnega okolja

Skoraj 90 % korziškega ozemlja, na katerem tla ne vsebujejo apnenca, popolnoma ustreza kostanju, ki na otoku uspeva že od 12. stoletja.

Geografsko območje označbe ROP „Farine de châtaigne corse/Farina castagnina corsa“ je velika regija z naslednjimi značilnostmi:

—	kisla tla, vrste rjava kisla prst ali rankerji, obogatena z dodatkom finih elementov, s pH med 4 in 6,

—	tla z malo apnenca (manj kot 4 %),

—	tla so globoka, vlažna, vendar ne pretirano, sveža, zračna in dobro odcedna,

—	predvsem kremenasta tla, pa tudi tla s starejšim aluvijem in vulkanska tla,

—	nadmorska višina navadno od najmanj 400 m do največ 1 200 m. Izjemoma je v nekaterih zemljepisnih legah, kot so vlažne in hladne doline, nasad kostanjev lahko na nadmorski višini pod kot 400 m,

—

povprečne letne temperature približno od 10 °C do 13 °C in precej dolgo poletno sušno obdobje – kostanj je drevo, ki uspeva na območjih zmerno toplega pasu. Ni zelo občutljiv za mrzle zime, zato pa je toliko bolj za zapoznele spomladanske pozebe. Ne mara močnih in suhih vetrov, pa tudi močnega sonca ne,

—	količina padavin od 800 mm do 1 500 mm. Kostanj je zahtevnejši glede vlage: najmanj 700 mm na leto, vlažna pomlad in konec poletja, ko se začenja njegova doba rasti in se plod dokončno oblikuje.

Posebnost človeškega okolja

Vsi korziški kostanji, razen redkih izjem, kot so hibridi in eksotične vrste, uvedeni zaradi boja proti boleznim, so kostanji vrste Castanea sativa Mill., ki izvira iz sredozemske regije.

Trenutno se zdi, da analize cvetnega prahu potrjujejo, da je kostanj na Korziki domoroden že tisočletja, čeprav so ga Feničani, Grki, Rimljani in številni drugi stoletja zelo razširjali.

Do začetka 20. stoletja je bil dober pridelek kostanja sinonim za blaginjo na kostanjerodnih območjih, na katerih je bil temelj prehrane svež, pečen ali kuhan, posušen in v moko predelan kostanj. Svež kostanj so hranili v sodih ali luknjah v tleh, obdanih z vejami navadne jagodičnice, saj so se plodovi tako ohranili vso zimo, ne da bi se pokvarili. Vendar so večino kostanja posušili in predelali v moko. Od decembra do junija so iz kostanjeve moke pripravljali raznovrstne jedi, o čemer pričajo različna poročila in raziskave, od katerih naj navedemo Robiquetovo anekdoto (La Corse 1835), ki pravi, da so na svatbi v kantonu Alesani gostom ponudili dvaindvajset različnih jedi iz kostanjeve moke. Iz kostanjeve moke, ki so ji včasih primešali pšenično, ječmenovo ali rženo moko, so delali nekakšen kruh iz vzhajanega testa, imenovan „pisticcine“ ali „frascaghiola“.

Do začetka 20. stoletja so kostanjevo moko dnevno uživali v močniku, palačinkah ali kruhu. Jedi iz kostanjeve moke – hrana revnih, slabi nadomestki – ki sprva niso bile cenjene, so danes po nenavadnem preobratu priljubljene sladice, praznične jedi in zelo zaželen znak identitete.

5.2 Posebnost proizvoda:

Za korziško kostanjevo moko so značilni izrazit sladek okus, kremno bela do rjavkasta barva, sestavljeni izjemni vonji in okusi po suhem kostanju, suhem sadju, piškotih, začimbah ali mlečnih izdelkih ter posebno fino in homogeno mletje.

Stopnja vlažnosti korziške kostanjeve moke je 10 % ali manj.

Peka v peči (neobvezno), imenovana „biscuitage“, da moki temnejšo in intenzivnejšo barvo ter bolj poudarjen okus in aromo piškotov.

Različne jedi iz kostanjeve moke so kalorične ter vsebujejo ogljikove hidrate, lipide, mineralne soli in potrebne vitamine. Nizko vsebnost beljakovin delno nadomestijo mlečni izdelki (mleko, smetana, brocciu ali mladi sir) in mesnine, ki te jedi pogosto spremljajo. Pregovor iz regije Niolo „pane di legnu e vinu di petra“ (kruh iz lesa in vino iz kamenja), ki poudarja preprostost in enoličnost te prehrane, veliko pove o tem, kakšno mesto je imel kostanjev kruh v tradicionalni prehrani.

Na Korziki kostanj in kostanjevo moko „slavijo“ večkrat na leto na sejemskih prireditvah, zlasti na:

—	kostanjevem dnevu („Journée du Marron“), ki poteka novembra v kraju Evisa. Na ta dan je bila na 10. obletnici leta 2003 ustanovljena bratovščina kostanja in maronov,

—

„A Fiera di a Castagna“, decembrskem kostanjevem sejmu v kraju Bocognano, posvečenem kostanju in proizvodom iz njega; prireditev je bila ustanovljena pred 20 leti in ima pomembno vlogo pri ponovnem razcvetu panoge pridelave kostanja. Je največji sejem na otoku in vsako leto privabi 30 000 obiskovalcev.

5.3 Vzročna zveza med geografskim območjem in kakovostjo ali značilnostmi proizvoda (za ZOP) ali posebno kakovostjo, slovesom ali drugo značilnostjo proizvoda (za ZGO):

Korzika in kostanjevo drevo sta kot ustvarjena drug za drugega. Otoška zemlja skriva vse odgovore na pedološke zahteve drevesa, podnebje pa spodbuja njegov razvoj.

„Kruhovo drevo“ se je skozi stoletja namreč uveljavilo kot neizogibni temelj prehrane prebivalstva v notranjosti Korzike. Več kot štirideset danes znanih sort je bilo izbranih glede na to, ali jih je mogoče predelati v moko. Proizvajalci so se namreč poleg uporabe svežega ploda od nekdaj in z vso vnemo posvečali prav moki.

Pri izbiri sort so tako dobili prednost plodovi, ki najlažje in čim bolje izkoristijo prednosti, ki jih ponuja otoška zemlja. Med njimi je na primer obdobje tako imenovanega „poznega“ pobiranja (od sredine oktobra dalje), ki je omogočilo, da so plodovi čim dlje izpostavljeni soncu.

Tudi vsebnost sladkorjev je merilo pri izboru korziških sort, kar daje korziški kostanjevi moki značilni izrazito sladki okus.

Po drugi strani sta na izbor sort, ki se še danes uporabljajo, vplivala način sušenja (do končne vsebnosti vlage 10 % ali manj) in čim boljšega luščenja. V stalno navzočem prizadevanju dobiti plodove, ki jih je mogoče predelati v moko, je v povezavi z naravnimi značilnostmi korziške zemlje nastal proizvod, katerega značilnostim ni para.

V različnih fazah proizvodnje in predelave svežega kostanja v moko se razvijejo barve, ki prehajajo od kremno bele do rjavkaste, ter sestavljeni izjemni vonji in okusi po suhem kostanju, suhem sadju, piškotih, začimbah ali mlečnih izdelkih.

Peka v peči (neobvezno), imenovana „biscuitage“, da moki temnejšo in intenzivnejšo barvo ter bolj poudarjen okus in aromo piškotov.

Te arome še poudari fina in homogena tekstura, katere mehkoba spominja na svilo. Značilno fino teksturo korziške kostanjeve moke pojasnjuje dejstvo, da so kostanj na Korziki zaradi sistema kmetijstva in živinoreje z ekstenzivnim pridelovanjem žitaric vedno mleli v mlinih za žito z mlinskim kamnom iz granita, kremena ali skrilavca.

Zaradi te alkimije izbire sort, uporabe tradicionalnih orodij in korziškega znanja o gojenju kostanjev je korziška kostanjeva moka izjemen proizvod, povezan z neprekosljivo zemljo.

Sklic na objavo specifikacije:

(Člen 5(7) Uredbe (ES) št. 510/2006)

http://www.inao.gouv.fr/repository/editeur/pdf/CDCAOP/CDCFarineDeChataigneCorseFarinaCastagninaCorsa.pdf

(1) UL L 93, 31.3.2006, str. 12.