3.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 99/77

—

ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) ter Kjotskega protokola h konvenciji,

—

ob upoštevanju petnajste konference pogodbenic UNFCCC (COP 15) in pete konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic kjotskega protokola (COP/MOP5) od 7. do 18. decembra 2009 v Københavnu na Danskem, ter københavnskega dogovora,

—

ob upoštevanju šestnajste konference pogodbenic (COP 16) v okviru UNFCCC in šeste konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (COP/MOP6), ki bosta potekali od 29. novembra do 10. decembra 2010 v Cancunu v Mehiki,

—

ob upoštevanju svežnja EU za podnebne spremembe in energijo iz decembra 2008,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije KOM(2010)0265, v katerem je predstavljena analiza možnosti, da se preseže ciljno 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter ocena tveganja selitve industrijskih virov toplogrednih plinov izven EU ter sporočila komisije KOM(2010)0086 o mednarodni podnebni politiki po Københavnu: takojšnje ukrepanje za ponovno oživitev globalnih ukrepov glede podnebnih sprememb,

—

ob upoštevanju Direktive 2008/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o spremembi Direktive 2003/87/ES zaradi vključitve letalskih dejavnosti v sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (1),

—

ob upoštevanju skupne izjave Sveta, predstavnikov vlad držav članic, ki se sestajajo v okviru Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije z dne 20. decembra 2005 o razvojni politiki Evropske unije: Evropsko soglasje, zlasti točk 22, 38, 75, 76 in 105 (2),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta EU z dne 17. novembra 2009 in svoje resolucije z dne 18. maja 2010 o usklajenosti politik EU za razvoj in „novi zasnovi uradne razvojne pomoči plus“ (3),

—

ob upoštevanju deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000, ki postavlja razvojne cilje tisočletja kot skupne cilje mednarodne skupnosti za izkoreninjenje revščine,

—

ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij o podnebnih spremembah, zlasti resolucij z dne 4. februarja 2009 o „2050: Prihodnost se začenja danes - priporočila za prihodnjo celovito politiko EU o podnebnih spremembah“ (4) in z dne 10. februarja 2010 o izidih konference o podnebnih spremembah v Københavnu (COP15) (5),

—

ob upoštevanju vprašanja za ustni odgovor Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane v skladu s členom 115 poslovnika in izjav Sveta in Komisije,

—

ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker so znanstveni dokazi za podnebne spremembe in njihove posledice nedvoumni, kar pomeni, da so za spoprijem s tem svetovnim izzivom nujni hitri, usklajeni in ambiciozni ukrepi na mednarodni ravni,

B.

ker so države v razvoju najmanj prispevale k podnebnim spremembam, vendar jih te najbolj prizadenejo; ker so zaradi podnebnih sprememb mednarodne naložbe za zmanjšanje revščine tvegane, s čimer je ogroženo tudi doseganje razvojnih ciljev tisočletja,

C.

ker je treba po skopih rezultatih konference o podnebju v Københavnu povrniti zaupanje v mednarodna pogajanja o podnebnih spremembah,

D.

ker so se razvite države, države v vzponu in države v razvoju, ki skupaj povzročijo več kot 80 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, obvezale//zavezale k zmanjšanju emisij v okviru sporazuma iz Københavna,

E.

ker te obveznosti/zaveze ne bodo zadostovale za doseganje splošnega cilja omejitve skupne povprečne letne temperature na površini na največ 2 °C (t.i. cilj o 2 °C),

F.

ker te zaveze niso bile dane v okviru sistema, ki bi zajemal pravne ukrepe za zagotavljanje skladnosti ali zadostnega merjenja, poročanja ali preverjanja,

G.

ker bodo nastali ogromni okoljski in gospodarski stroški, če cilj 2 °C ne bo dosežen; ker med drugim bo več kot 40 % vrstam grozilo izumrtje, več milijonov ljudi bo razseljenih zaradi dvigovanja morske gladine in pogostejših skrajnih vremenskih pojavov, pridelek bo manjši, cene hrane bodo višje, svetovni gospodarski prihodki pa se bodo zmanjšali za najmanj 3 %,

H.

ker je uradno poročilo (6) izključilo, da bi medvladni forum o podnebnih spremembah (IPPC) naredil napake, ki bi ogrozile glavni zaključek v poročilu iz leta 2007 o morebitnih regionalnih vplivih podnebnih sprememb v prihodnosti,

I.

ker po ocenah medvladnega foruma o podnebnih spremembah 20 % toplogrednih plinov nastane zaradi krčenja gozdov in drugih sprememb namembnosti zemljišč,

J.

ker mora biti eden ključnih ciljev EU pojasnitev, da je za pospešitev inovacij ter povečanje njihove predstavitve in uporabe, kar bi vsem državam omogočilo dostop do trajnostnih tehnologij po razumnih cenah, pa tudi višji življenjski standard za večji delež svetovne populacije, potrebno globalno preoblikovanje tehnologije in tehnološkega sodelovanja,

K.

ker mednarodni partnerji EU na področju podnebnih sprememb dajejo poudarek energetski učinkovitosti, ker obstajajo težave pri opredelitvi mednarodnih ciljev emisij in ker cilji glede energetske učinkovitosti prinašajo gospodarske prednosti;

1.

poziva voditelje držav in vlad po vsem svetu, naj med pogajanji dokažejo dejansko politično vodstvo in pripravljenost ter temu vprašanju namenijo največjo prednost; obžaluje, da do sedaj pri pripravah na Cancun ni bil dosežen večji napredek;

2.

poudarja, da se je treba v Cancunu sporazumeti o pomembnih ukrepih, ki bodo utrli pot sklenitvi obsežnega mednarodnega sporazuma za obdobje po letu 2012 v Južni Afriki leta 2011, ki bi morali biti v skladu s ciljem 2 °C;

3.

poziva Evropsko unijo, naj znova prevzame vodilno vlogo v pogajanjih o podnebju in naj dejavno prispeva k bolj tvorni in pregledni konferenci o podnebju v Cancunu; v skladu s tem močno spodbuja Komisijo in države članice, da odpravijo svoja razhajanja glede rabe zemljišč, spreminjanja njihove namembnosti in gozdarstva (LULUCF) in dodatnih enot dodeljene količine (AAU), da nastopijo enotno in v pogajanjih COP-16 pokažejo visoko raven ambicioznosti ter izboljšajo svoje notranje postopke odločanja, da se bodo lahko hitreje odzivale na razvoj dogodkov med pogajanji, bolj strateško ukrepale in bile bolj odzivne do tretjih držav;

4.

poudarja, kako pomemben je pregleden postopek sprejemanja odločitev in zagotavljanja informacij glede stanja pogajanj, zlasti v zadnjih urah dela COP-16 na visoki ravni, ter poziva Evropsko unijo, naj omogoči svojemu glavnemu pogajalcu nekaj prožnosti za odzivanje na razvoj dogodkov;

5.

poziva Evropsko unijo, naj javno in nedvoumno potrdi svojo močno zavezanost kjotskemu protokolu ter naj dejavno in konstruktivno spodbuja nadaljevanje dela pri obeh skupinah, skupini za dodatne zveze pogodbenic iz Priloge 1 v okviru kjotskega protokola (AWG-KP) in ad hoc delovni skupini za dolgoročno sodelovanje v okviru Konvencije (AWG-LCA), ter vključi politične smernice københavnskega dogovora; zato zahteva, da Evropska unija pred konferenco v Cancunu javno izjavi, da je pripravljena nadaljevati z drugim zavezujočim obdobjem po kjotskem protokolu (2013–2020) na podlagi ustreznega cilja in prizna, da je potreben primerljiv napredek pri obeh pogajalskih temah, da se omogoči mednarodni sporazum za obdobje po letu 2010, ki bi dosegel cilj 2 °C;

6.

poziva EU in njene države članice, naj opredelijo in izvajajo načelo „pravičnosti glede podnebja“; zato se zavzema za klavzulo pravičnosti v prihodnjih mednarodnih pogajanjih o podnebju; vztraja, da bi se največja krivica zgodila, če svet ne bi mogel omejiti podnebnih sprememb, ker bo to zlasti prizadelo revne ljudi v revnih državah;

7.

ker so vplivi podnebnih sprememb v državah v razvoju različni, predlaga, da bi bilo treba ukrepanje in financiranje na tem področju prednostno nameniti državam, ki so za podnebne spremembe najbolj dovzetne in nimajo zmogljivosti za spoprijemanje z njimi;

8.

poudarja, da so pogajanja o podnebju zelo nujna, pa tudi, kako pomembno je sprejeti pomembne zaključke v Cancunu, kar zadeva financiranje (obseg, vire in upravljanje), zlasti stopnjo dodatnosti pri financiranju, prilagoditve, gozdarstvo, učinkovitost virov, prenos tehnologije (ob upoštevanju sedanjih načel o pravicah intelektualne lastnine), spremljanje, poročanje in preverjanje, ter pomen zagotavljanja popolne preglednosti nad hitrim začetkom izvajanja ter močne politične zavezanosti temu;

9.

v zvezi s kjotskim protokolom poudarja, kako pomembno je doseči sporazum o pravilih rabe zemljišč, spremembi namembnosti zemljišč in gozdarstvu, prožnem mehanizmu ter zajetju novih sektorjev in plinov;

10.

priznava, da bi lahko dodatne enote dodeljene količine ter raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo oslabili okoljsko celovitost Kjotskega protokola, če ta vprašanja ne bodo ustrezno obravnavana, ter poziva ostale pogodbenice, naj preučijo možnosti, ki so na voljo;

11.

poziva k sporazumu v Cancunu o strogih pravilih glede rabe zemljišč, spreminjanja njihove namembnosti in gozdarstvu, ki bodo krepila raven ambicij pogodbenic iz Priloge I in bodo oblikovana tako, da bodo zagotovila zmanjšanje emisij iz gozdarstva in rabe zemljišč, zahtevala, da bodo pogodbenice iz Priloge I odgovorne za vsako povečanje emisij zaradi rabe zemljišč, spreminjanja njihove namembnosti in gozdarstva, in bodo skladna z obstoječimi zavezami partneric za varstvo in povečanje ponorov in zbiralnikov toplogrednih plinov;

12.

meni, da bi se morale dejavnosti prihodnje „diplomacije EU za podnebje“ osredotočiti na odločno politično sodelovanje s tretjimi državami, politike za vzpostavitev učinkovitih mehanizmov za mednarodno sodelovanje o podnebnih spremembah znotraj konference UNFCCC in zunaj nje ter sodelovanje na področju podnebja s tretjimi državami, da se zagotovi praktična podpora nizkoogljičnemu, podnebju prilagojenemu razvoju po svetu;

13.

poudarja, da sta ohranjanje biotske raznovrstnosti in uporaba ekosistemskega pristopa najučinkovitejši in cenovno najugodnejši strategiji za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje; ponovno potrjuje svoje stališče, da odzivi za blažitev in prilagajanje ne morejo biti izključno tehnološki;

14.

ponovno poudarja, da je po znanstvenih dokazih medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) mogoče cilj o 2 °C doseči le, če svetovne emisije toplogrednih plinov dosežejo vrhunec najpozneje leta 2015 in se do leta 2050 zmanjšajo vsaj za 50 % v primerjavi s stopnjo iz leta 1990, nato pa se še naprej zmanjšujejo;

15.

poziva vse mednarodne partnerje, tudi ZDA in Kitajsko, naj ponudijo bolj ambiciozne obveznosti za zmanjšanje emisij na podlagi načela o skupnih, a različnih odgovornostih, da se zagotovi skladnost s ciljem 2 °C;

16.

ponavlja, da je treba v primerjavi z ravnijo iz leta 1990 sprejeti cilj 30 % zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za Evropsko unijo za leto 2020 v interesu prihodnje gospodarske rasti Evropske unije;

17.

pozdravlja sporočilo Komisije in njeno analizo tega, kar je potrebno za dosego 30-odstotnega zmanjšanja; podpira zamisel, izraženo v sporočilu, da je ne glede na izid mednarodnih pogajanj v interesu EU, da si prizadeva doseči cilj zmanjšanja emisij za več kot 20 %, ker bo to spodbudilo zelena delovna mesta, rast in varnost;

18.

opozarja, da je zmanjšanje emisij zaradi recesije povzročilo, da se je letni strošek za uresničitev cilja 20-odstotnega zmanjšanja emisij do leta 2020 znižal za tretjino, in sicer od 70 na 48 milijard EUR, in da je po sedanjih ocenah za 30-odstotno zmanjšanje potrebnih 11 milijard EUR več kot za uresničitev prvotnega cilja 20-odstotnega zmanjšanja, kar je dodatni strošek v višini manj kot 0,1 % vrednosti gospodarstva v EU;

19.

ugotavlja, da je cilj 2 °C mogoče doseči le, če bodo tudi države v razvoju kot skupina, zlasti bolj razvite med njimi, do leta 2020 dosegle znatno in količinsko opredeljivo odstopanje pod sedanjo predvideno stopnjo rasti emisij, približno 15 do 30 % pod običajno predvidenimi vrednostmi in da bo to zahtevalo finančno, tehnično in tehnološko podporo razvitih držav za krepitev zmogljivosti; priznava, da bodo za to, da bi bili doseženi cilji glede nižje temperature, potrebne više ravni podpore;

20.

poudarja, da bodo posledice podnebnih sprememb najhuje prizadele države v razvoju, zato je v njihovem velikem interesu, da prispevajo k uspešni sklenitvi mednarodnega sporazuma; pozdravlja zelo visoko zastavljene zaveze nekaterih držav v razvoju, na primer Kostarike in Maldivov, ter nekaterih držav v vzponu, na primer Mehike in Brazilije, in obžaluje, da druge države v vzponu še ne sledijo temu zgledu;

21.

ugotavlja, da je boj proti podnebnim spremembam najbolj osredotočen na mesta, saj urbana območja proizvedejo 75 % emisij ogljikovega dioksida; zato izraža pohvalo zavezi evropskih mest, ki so podpisala konvencijo županov; pozdravlja zavezo mest za boj proti podnebnim spremembam; priznava prizadevanja v številnih evropskih mestih na področju prometa in mobilnosti; poudarja, da je treba nadaljevati to pot in iskati okolju prijaznejše možnosti, ki bodo izboljšale kakovost življenja ljudi, hkrati pa zagotoviti potrebno usklajenost prizadevanj na lokalni, regionalni, nacionalni, evropski in mednarodni ravni odločanja;

22.

opozarja, da so se razvite države s københavnskim dogovorom zavezale, da bodo v obdobju od 2010 do 2012 zbrale nova in dodatna sredstva v višini vsaj 30 milijard USD, do leta 2020 pa 100 milijard na leto, ki bodo namenjena predvsem ogroženim in najmanj razvitim državam; spodbuja Evropsko unijo, naj omogoči ustanovitev zelenega podnebnega sklada, ki bo od leta 2020 na leto razpolagal s 100 milijardami USD;

23.

opozarja, da bi moral biti skupni prispevek EU k prizadevanjem držav v razvoju za blažitev in njihovim potrebam po prilagajanju dodatek, ki ne bi smel biti nižji od 30 000 milijonov EUR na leto do leta 2020; ta znesek pa se lahko poviša z novimi spoznanji o resnosti podnebnih sprememb in obsegom s tem povezanih stroškov;

24.

meni, da sta hitro izvajanje in njegov hiter začetek bistvena za vzpostavitev zaupanja pred konferenco v Cancunu in po njej; poudarja, da je treba nameniti 7,2 milijarde EUR, kakor so se zavezale EU in njene države članice, kot nova in dodatna sredstva v proračun uradne razvojne pomoči, enakomerno porazdeljena med prilagajanje in blažitev, ter poziva Evropsko unijo, naj pod vodstvom generalnega direktorata Komisije za podnebne ukrepe zagotovi popolno preglednost pri oddaji usklajenih poročil o izvajanju v Cancunu in kasneje vsako leto;

25.

poudarja, da mora spremljanje, poročanje in preverjanje financ vsebovati pravično skupno osnovo, po kateri bodo prispevki šteli kot novi in dodatni; priporoča, da bi bila ta osnova dolgoročna zaveza o zagotovitvi 0,7 % bruto nacionalnega prihodka (BNP) za uradno razvojno pomoč ali drugi ustrezni nacionalni cilji, če so višji od tega;

26.

poziva Komisijo in države članice, naj spoštujejo svoje zaveze in zajamčijo, da bodo sredstva za prilagajanje in omilitev izplačana poleg ciljne stopnje 0,7 % za uradno razvojno pomoč, ter opredelijo, kolikšen delež obljubljene vsote bo zagotovljen z javnim financiranjem; nadalje poudarja, da je treba uporabiti vse razpoložljive domače in tuje vire, kar bo prispevalo k uresničitvi tega cilja;

27.

vztraja, da je treba na področju financiranja blažitve in prilagajanja prek novih mehanizmov upoštevati in izvajati sprejeta načela razvojne politike, kakršno je dobro upravljanje in demokratična udeležba pri odločanju; vztraja tudi, da morajo države prejemnice dokazati, da je denar porabljen za prijavljene in potrjene projekte;

28.

opominja, da bi morali udeleženci pogajanj na 16. konferenci o podnebnih spremembah upoštevati državno lastništvo, učinkovito porabo virov in povečanje učinka, hkrati pa zagotoviti financiranje za najbolj ogrožene države in skupnosti, da bi izboljšali dotok finančnih sredstev in naložb;

29.

pozdravlja določbe sporazuma iz Københavna o spremljanju, poročanju in preverjanju ter o mednarodnih posvetovanjih analizi ter poziva Evropsko unijo, naj sodeluje z vsemi stranmi pri izdelavi smernic za izvajanje določb, ki bodo sprejete v Cancunu;

30.

priznava, da pri merjenju doslejšnje dozdevne uspešnosti EU pri zmanjševanju emisij CO2 ni upoštevan prenos industrijske proizvodnje prek njenih meja; ugotavlja, da je lahko dejansko zmanjšanje emisij CO2 zaradi porabe v EU znatno manjše, kot zdaj kažejo številke, in meni, da je treba ta razkorak upoštevati tako pri razvoju prihodnje politike EU kot pri mednarodnih pogajanjih;

31.

poudarja zgodovinsko odgovornost, ki jo nosijo razvite države za nepopravljive podnebne spremembe, ter opozarja, da so dolžne pomagati državam v razvoju in najmanj razvitim državam pri prilagajanju nanje, tudi z zagotavljanjem finančne podpore nacionalnim prilagoditvenim akcijskim programom kot pomembnim instrumentom za prilagajanje podnebnim spremembam, ki spodbujajo odgovornosti držav;

32.

priznava, da je proaktivno prilagajanje neizbežnim posledicam podnebnih sprememb pomembno, zlasti na tistih svetovnih območjih, ki jih podnebne spremembe še posebej prizadevajo, in za zaščito najbolj ogroženih skupin v družbi, zato poziva k sporazumu v Cancunu, ki bo vključeval odločne politične in finančne zaveze, da bi zadevnim državam v razvoju pomagali razvijati zmogljivosti;

33.

pozdravlja odločitev iz Københavna o oblikovanju tehnološkega mehanizma; poziva EU in države članice, naj okrepijo svoja obstoječa partnerstva na področju podnebja z državami v razvoju in sklenejo nova partnerstva tam, kjer še ne obstajajo, ter tako zagotovijo večjo finančno podporo razvoju in prenosu tehnologije, soglasje o pravicah intelektualne lastnine in okrepitev institucionalnih zmogljivosti;

34.

poudarja, da je razvojni vidik za številne dražbe v razvoju in države v vzponu bistvenega pomena; priznava, da bi moral ta cilj v pogajanjih imeti vidnejšo vlogo, in ponavlja zavezo EU, da bo podpirala manj razvite države na njihovi poti do višjega življenjskega standarda; poudarja, da je mogoče višji standard zagotoviti z izbiranjem bolj trajnostnih rešitev;

35.

poudarja, da držav, ki niso navedene v prilogi I, ne moremo obravnavati kot skupino, saj imajo drugačne zmogljivosti za vlaganje v blaženje in uravnavanje podnebnih sprememb ter za prilagajanje nanje; poleg tega poudarja, da so nekatere od teh držav že zdaj velike proizvajalke emisij CO2 in emisije pri njih izredno hitro naraščajo;

36.

poudarja, da morata biti zagotavljanje skladnosti politike in vključevanje okoljskih vprašanj v razvojne projekte jedro učinkovite strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo omilitev; še posebej vztraja, da je treba spodbujati razvojne poti, ki so naklonjene bolj raznolikim in decentraliziranim gospodarstvom; obenem globoko obžaluje, da EU ni bila bolj uspešna pri vključevanju okoljskih vprašanj v razvojno sodelovanje in druge sektorske evropske politike;

37.

opominja, da velik delež toplogrednih plinov v državah v razvoju izhaja iz sprememb v namembnosti zemljišč in kmetijstvu; poziva EU, naj se zavzema za trajnostno kmetovanje, zlasti v najmanj razvitih državah, saj prispeva k blaženju podnebnih sprememb in revščine, ker lokalnim skupnostim omogoča bolj raznolike vire prihodkov;

38.

poziva EU, naj se zavzame za to, da bi mednarodni forum domorodnih ljudstev postal polnopravna stranka v pogajanjih 16. konference o podnebnih spremembah, saj so posledice podnebnih sprememb, pa tudi učinki mehanizmov za prilagajanje in blažitev, v domorodnih skupnostih še posebej veliki;

39.

poudarja, da skupno ukrepanje proti podnebnim spremembam zahteva trdne strukture in postopke vodenja, ki bodo državam v razvoju omogočili večji vpliv, in zato poziva EU, naj prispeva k institucionalni strukturi, ki bo vključujoča, pregledna in pravična, v njenih osrednjih vodstvenih organih pa bodo uravnoteženo zastopane razvite in nerazvite države;

40.

poudarja, da so naravni ponori toplogrednih plinov – gozdovi – učinkovito sredstvo za blaženje podnebnih sprememb zaradi svojih zmogljivosti za absorpcijo CO2, in poziva pogodbenice, naj priznajo potrebo po ohranjanju gozdov in oblikovanju gozdarske politike, ki bi jo vključili v mednarodni sporazum o podnebnih spremembah;

41.

meni, da je treba zagotoviti znatno finančno podporo ter tehnično in upravno pomoč, da se zaustavi surovo krčenje tropskega gozda najkasneje do leta 2020, in ponavlja, da je javno financiranje najbolj realistično sredstvo glede na ta časovni rok; Evropsko unijo pa poziva, naj ukrepa za sprejetje konkretnih odločitev, tudi posebnih ciljev, za zmanjšanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov v Cancunu;

42.

poziva EU, naj dejavno podpre mehanizem REDD+, da bi omogočili natančnejšo opredelitev dejavnikov, ki povzročajo krčenje gozdov, in zagotovili učinkovito udeležbo domorodnih in lokalnih skupnosti pri spremljanju in poročanju; poziva jo tudi, naj poskrbi za to, da bodo v mehanizmu REDD predvideni zaščitni ukrepi ali kodeks ravnanja, da ne bodo kršene pravice ljudi, ki živijo v gozdovih, in da bo krčenje gozdov učinkovito ustavljeno;

43.

podpira uvedbo mehanizma za zmanjšanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov ter povečanje naravnega odstranjevanja emisij toplogrednih plinov, ki bo spodbujalo ohranjanje biotske raznovrstnosti; podpira tudi vlogo ohranjanja in trajnostnega upravljanja gozdov ter povečanje zalog ogljika v gozdovih v državah v razvoju (REDD+);

44.

obžaluje, da financiranje programa REDD temelji na tako široki opredelitvi gozdov, da velja tudi za monokulturne nasade ene neavtohtone vrste; meni, da lahko taka opredelitev preusmeri financiranje od tako potrebnega varstva starih in prvobitnih gozdov k novim komercialnim nasadom (ali omogoči sprevrženo spodbudo za to);

45.

zato poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo v pomožnem organu za znanstveno in tehnološko svetovanje ter drugih mednarodnih telesih in dosežejo novo opredelitev gozdov v OZN na podlagi bioma, ki bi odsevala velike razlike v biotski raznovrstnosti ter vrednost ogljika v različnih biomih, pri tem pa jasno razlikovala med avtohtonimi gozdovi in gozdovi, v katerih prevladujejo drevesne monokulture in neavtohtone vrste;

46.

meni, da je treba povečati sinergije med tremi konvencijami iz Ria o biotski raznovrstnosti (CBD), o podnebnih spremembah (UNFCCC) in o dezertifikaciji (UNCCD); poziva Komisijo in države članice, naj dejavno podprejo zamisel o srečanju treh konvencij iz Ria na visoki ravni kot dela srečanja na vrhu Rio+ 20 leta 2012;

47.

poudarja, da resolucija generalne skupščine Združenih narodov z dne 28. julija 2010 priznava dostop do pitne vode kot človekovo pravico, in poziva k posebni zaščiti vode kot elementa, ki je zlasti občutljiv za posledice podnebnih sprememb, ki bi lahko povzročile zmanjšanje količine in kakovosti razpoložljive vode, zlasti pitne;

48.

poudarja, da mnoge države iz različnih razlogov hitro napredujejo proti novemu trajnostnemu gospodarstvu: zaradi varstva podnebja, pomanjkanja in učinkovite porabe virov, zanesljive oskrbe z energijo, inovacij in konkurenčnosti; se zaveda obsežnosti načrtov za spodbuditev gospodarstva, namenjenih energetskemu prehodu v državah, kot so na primer ZDA in Kitajska;

49.

poziva k sporazumu, s katerim bi industrijskim dejavnostim, ki proizvajajo veliko ogljikovih emisij, zagotovili enake konkurenčne pogoje na mednarodni ravni; poudarja, kako pomemben bi bil zavezujoč mednarodni sporazum za konkurenčnost industrije v državah članicah EU; iz tega razloga poudarja pomembnost akcijskega načrta z Balija;

50.

meni, da bi morala Evropska unija ne glede na napredek pri mednarodnih pogajanjih nujno sprejeti politike in instrumente, potrebne za spodbujanje razvoja svojega gospodarstva v bolj trajnostno, nizkoogljično in bi učinkoviteje izrabljalo vire, ter bi s tem blažila podnebne spremembe, zboljšala kakovost zraka in okolja, okrepila zdravstvene standarde, spodbudila zanesljivost oskrbe z energijo, ustvarila nova delovna mesta in zagotovila, da bo gospodarstvo EU postalo najkonkurenčnejše in najbolj trajnostno gospodarstvo v svetu, kjer bodo naložbe vedno bolj usmerjene v čistejše tehnologije;

51.

opozarja, da so podnebne spremembe svetovni izziv, za katerega ni posplošene politične in tehnološke rešitve, da pa bi kombinacija obstoječih možnosti in bistveno povečanje učinkovitosti na vseh področjih gospodarstva in družbe tako v razvitih državah kot tudi v državah v razvoju prispevala k rešitvi težav z viri in njihovo porazdelitvijo ter utrla pot tretji industrijski revoluciji;

52.

poudarja, da bi lahko sporazum omogočil potrebno spodbudo za „trajnostni New Deal“ in dal zagon gospodarski rasti, spodbudil okoljsko trajnostne tehnologije, povečal energetsko učinkovitost v gradbeništvu in prometu, zmanjšal porabo energije ter zagotovil zaposlenost ter socialno in gospodarsko kohezijo tako v razvitih državah kot v državah v razvoju; v zvezi s tem spominja na zaveze, ki jih je EU že sprejela;

53.

opozarja na sporazum skupine G-20 o podnebni politiki, po katerem naj bi postopoma opustili subvencije za fosilna goriva, in poziva Komisijo, naj oblikuje predloge za evropsko strategijo za izvajanje tega sporazuma s časovnim načrtom in po potrebi mehanizmi za socialna nadomestila;

54.

je prepričan, da je potrebna svetovna preobrazba tehnologije in tehnološkega sodelovanja, tako da bodo vse države dobile dostop do trajnostnih tehnologij; poudarja, da bi moral vsak prihodnji sporazum omogočiti delujoče mehanizme za dostop do čistih tehnologij;

55.

meni, da je nov pristop k tehnološkemu sodelovanju nujno potreben za pospešitev inovacij ter njihove uporabe, da bi se vsem državam omogočil dostop do cenovno ugodnih okoljskih tehnologij;

56.

ugotavlja, da bodo inovacije bistvene za doseganje potrebnih sprememb, saj boj proti podnebnim spremembam zahteva zmanjšanje emisij ter našega skupnega ekološkega odtisa; inovacije morajo zato biti trajnostne, okolju prijazne, socialne, pravične in cenovno ugodne;

57.

poudarja, da bi bila lahko mreža centrov za podnebne inovacije kot del tega mehanizma koristno sredstvo spodbujanja tehnološkega razvoja, sodelovanja, razširjanja znanja in inovacij;

58.

poudarja, da sta razvoj in uporaba prodornih tehnologij ključ boja proti podnebnim spremembam, pa tudi pri prepričevanju naših partnerjev po vsem svetu o tem, da je zmanjševanje emisij izvedljivo tudi brez zmanjševanja konkurenčnosti in izgubljanja delovnih mest; poziva Komisijo, naj oceni različne načine za zagotavljanje spodbud za podnebju prijazne inovacije, na primer z nagrajevanjem naprednih podjetij; poziva k mednarodni zavezi, da bi povečali naložbe s področja raziskav in razvoja v prodorne tehnologije v zadevnih sektorjih;

59.

ugotavlja, da znanstvene revije podpirajo osnovno misel, da je treba globalno segrevanje, ki ga povzroča človek, rešiti z zmanjševanjem emisij CO2 in drugih toplogrednih plinov; poudarja, da je potrebnih več raziskovalnih prizadevanj na področjih, kot sta obseg in časovni razpon dvigovanja temperature na regionalni in lokalni ravni, pa tudi o vplivu rabe zemljišč, sajastih in drugih finih delcev ter ustreznih ukrepih za prilagajanje;

60.

meni, da so podnebne spremembe zelo zapleteno vprašanje, ki vključuje veliko znanstvenih panog, in da je treba politične odločitve na tem področju močno podpreti z znanstvenimi utemeljitvami; zato poziva Komisijo, naj Evropski parlament stalno obvešča o vseh novih pomembnih inovacijah ali razvoju;

61.

poudarja, da bi moral proračun EU okrepiti raziskave, inovacije in uporabo tehnologije, da bi bolje odražal stremljenje EU k boju proti podnebnim spremembam in k premiku proti trajnostnemu gospodarstvu;

62.

poudarja, da dve milijardi ljudi po vsem svetu še vedno nima dostopa do trajnostne in cenovno ugodne energije; poudarja, da je treba obravnavati vprašanje energetske revščine na način, ki je skladen s cilji podnebne politike; opominja, da so na voljo energetske tehnologije, ki zadevajo svetovno varstvo okolja in lokalne razvojne potrebe;

63.

obžaluje, da potencial za varčevanje z energijo na mednarodni ravni, pa tudi v EU, ni ustrezno obravnavan; poudarja, da bosta varčevanje z energijo in izboljšanje energetske učinkovitosti privarčevala vire, zmanjšala emisije, povečala zanesljivost oskrbe, ustvarila nova delovna mesta in povečala konkurenčnost gospodarstev; poziva EU, naj v mednarodnih pogajanjih nameni več pozornosti varčevanju z energijo;

64.

poziva EU, naj v mednarodnih pogajanjih nameni več pozornosti varčevanju z energijo; v zvezi s tem ugotavlja in močno obžaluje, da EU ni na pravi poti do uresničitve cilja o 20-odstotnem energetskem prihranku do leta 2020, ki so ga postavili voditelji držav in vlad, saj je bil sprejet pristop, ki ni zavezujoč; zato poziva EU, naj bo za zgled, Komisijo pa, naj predlaga nove ukrepe za zagotovitev uresničevanja tega cilja, da Evropa ne bo zaostajala z inovacijami na področju učinkovitosti v svetovnem okviru;

65.

poudarja, kako pomembno je združiti boj proti podnebnim spremembam z zavezo za zmanjšanje našega celotnega ekološkega odtisa, ob prizadevanju za ohranjanje naravnih virov, saj so ekološko inovativne tehnologije in nadomestne možnosti za nizkoogljično energijo odvisne od omejenih virov;

66.

ob upoštevanju preambule k sporazumu STO ter člena XX (b), (d) in (g) sporazuma GATT poudarja, da mednarodna trgovina ne sme povzročati izčrpavanja naravnih virov; v povezavi s pogajanji STO in dvostranskimi trgovinskimi sporazumi vztraja, da liberalizacija trgovine, zlasti z naravnimi surovinami, ne sme ogrožati trajnostnega gospodarjenja z viri;

67.

opozarja, da bi bila lahko EU zgled z zmanjšanjem ovir, kot so carine in druge dajatve, za trgovanje z zelenimi tehnologijami ter okolju in podnebju prijaznimi izdelki ter spodbujanjem okoljskih dobrin in storitev, ter v zvezi s tem opozarja na akcijski načrt z Balija in københavnski zeleni podnebni sklad;

68.

poziva EU in njene svetovne partnerje, naj v neposredni prihodnosti poiščejo najučinkovitejši način spodbujanja povezav med sistemom EU za trgovanje z emisijami in drugimi sistemi trgovanja z emisijami, katerih namen je svetovni trg ogljika, kar bi zagotovilo bolj raznolike možnosti postopnega zmanjševanja, večji trg, večjo likvidnost, preglednost in učinkovitejše razporejanje virov;

69.

poudarja pa, da morajo vsa tovrstna prizadevanja izhajati iz nauka nedavne finančne krize ter pomanjkljivosti evropskega sistema za trgovanje z emisijami, da bi dosegli preglednost, preprečili špekulacije in zagotovili dejansko zmanjšanje emisij;

70.

poziva EU in njene partnerje, naj v neposredni prihodnosti predlagajo omejitve za zlorabe mednarodnih dobropisov iz projektov na področju industrijskih plinov, vključno z uničevanjem HFC-23 v sistemih trgovanja z emisijami po letu 2012, zlasti v projektih mehanizma čistega razvoja in prihodnjih sektorskih tržnih mehanizmih; zato jih tudi poziva, naj spodbujajo napredne države v razvoju, da bi z ustreznimi lastnimi ukrepi prispevale k prizadevanjem za globalno zmanjšanje emisij, začenši z možnostmi zmanjševanja emisij z najnižjimi stroški;

71.

poudarja, da na svetovnih konkurenčnih trgih tveganje selitve ogljikovih virov zbuja velike pomisleke v nekaterih sektorjih, ki so pomembna sestavina splošne industrijske proizvodne verige – vključno s proizvodi za boj proti podnebnim spremembam; poziva Komisijo, naj nadalje analizira to tveganje in predlaga ustrezne učinkovite ukrepe, da bi ohranili mednarodno konkurenčnost evropskega gospodarstva, obenem pa poskrbeli, da se ogljikov odtis EU ne bo povečal;

72.

poziva k reformi projektno osnovanih mehanizmov, kot sta mehanizem čistega razvoja in skupno izvajanje, tako da se uvedejo strogi standardi kakovosti projektov, ki bodo zagotovili spoštovanje človekovih pravic in zanesljivo, preverljivo in dejansko dodatno zmanjšanje emisij, ki bo podprlo tudi trajnostni razvoj v državah v razvoju; poleg tega se strinja s stališčem Komisije, da se je treba dogovoriti o sektorskih mehanizmih za gospodarsko naprednejše države v razvoju za obdobje po letu 2012, mehanizem čistega razvoja pa bi moral ostati na voljo najmanj razvitim državam;

73.

vztraja, da morajo EU in države članice izpolniti svoje obveznosti za blažitev predvsem znotraj EU, ter opozarja vse strani, da bi bilo treba uporabo prožnih mehanizmov kar najbolj zmanjšati;

74.

opozarja, da je transport sektor, ki po vsem svetu proizvaja največ toplogrednih plinov, in sicer 30 % emisij v razvitih državah ter 23 % emisij v svetovnem merilu; obžaluje premajhen napredek pri obravnavanju letalskega in pomorskega prometa ter vztraja, da je treba vključiti mednarodni letalski in pomorski promet v sporazum v okviru UNFCCC;

75.

da bi preprečili povečanje emisij toplogrednih plinov zaradi prometa do leta 2050, poziva Evropsko unijo, naj zagotovi, da se bo v mednarodnih sporazumih upošteval celotni učinek letalskega in pomorskega prometa ter da bodo cilji za zmanjšanje emisij v letalskem in pomorskem sektorju enaki kot v drugih industrijskih sektorjih;

76.

pozdravlja zavezo letalskih prevoznikov po vsem svetu o izboljšanju gorivnega izkoristka za 1,5 % letno do leta 2020, odtlej naprej pa naj bi dosegli z vidika ogljika nevtralno rast, in o 50-odstotnem zmanjšanju emisij CO2 do leta 2050 glede na vrednosti iz leta 2005;

77.

ugotavlja, da polovico emisij v cestnem prometu povzročijo osebna vozila in da velik delež emisij iz industrije izhaja iz rafiniranja goriv; zaradi vztrajnega naraščanja emisij v cestnem prometu meni, da bi bilo treba še naprej sprejemati ukrepe, na podlagi katerih bi morali proizvajalci izboljšati okoljsko in energetsko učinkovitost vozil;

78.

meni, da ima delegacija EU pomembno vlogo v pogajanjih o spremembah podnebja in da je zato nesprejemljivo, da poslanci Evropskega parlamenta, ki so del te delegacije, na prejšnjih konferencah pogodbenic niso mogli sodelovati na usklajevalnih sestankih EU; kot je bilo maja 2005 določeno v okvirnem sporazumu med Komisijo in Evropskim parlamentom ter potrjeno po ponovnih pogajanjih leta 2009, velja, da mora Komisija, kadar zastopa Evropsko skupnost, na zahtevo Parlamenta omogočiti udeležbo poslancev kot opazovalcev v delegacijah Skupnosti, ki se pogajajo o večstranskih sporazumih; opozarja, da mora v skladu z Lizbonsko pogodbo (člen 218 PDEU) sporazume med Unijo in tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami odobriti Evropski parlament; pričakuje, da bodo na usklajevalnih sestankih v Cancunu lahko sodelovali vsaj predsedniki delegacije Evropskega parlamenta;

79.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter sekretariatu Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja s prošnjo, naj jo posreduje tudi vsem pogodbenicam, ki niso članice EU.