2.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 351/69

A.

ker avtorji Maastrichtske pogodbe niso predvideli možnosti dolžniške krize znotraj evroobmočja,

B.

ker se je javni dolg, ki so ga izdale države članice evroobmočja, jeseni leta 2009 večal še hitreje,

C.

ker so se razmere na trgu državnega dolga za nekatere države članice spomladi leta 2010 precej poslabšale, maja 2010 pa so dosegle kritično raven,

D.

ker so na trgu državnega dolga nastale razmere, ki jih je treba bolje razumeti;

E.

ker je finančna pomoč Evropske unije za namen Uredbe Sveta (EU) št. 407/2010 z dne 11. maja 2010 v skladu s členom 2.2 te uredbe omejena na kritje, razpoložljivo v okviru zgornje meje lastnih sredstev za odobritve plačil; ker člen 3.5 določa, da Komisija in država članica prejemnica skleneta memorandum o soglasju, v katerem so podrobno določeni splošni pogoji gospodarske politike v zvezi s finančno pomočjo Unije in ki ga Komisija pošlje Evropskemu parlamentu in Svetu,

F.

ker so države članice evroobmočja 7. junija 2010 v skladu s sklepi z zasedanja Ekonomsko-finančnega sveta dne 9.–10. maja 2010 vzpostavile Evropski instrument za finančno stabilnost (EFSF) kot družbo z omejeno odgovornostjo (société anonyme) v skladu z luksemburško zakonodajo, pri čemer države članice evroobmočja temu instrumentu zagotavljajo sredstva v višini do 440 milijard evrov na sorazmerni osnovi,

1.

pozdravlja nedavne ukrepe za zaščito stabilnosti evra, sprejete na ravni EU in na nacionalni ravni; obžaluje, da evropski oblikovalci politike kljub stalnemu poglabljanju finančne krize niso že prej sprejeli odločnih ukrepov;

2.

vendar poudarja, da so ti ukrepi zgolj začasni in da bo treba doseči dejanski napredek v zvezi s fiskalno in strukturno politiko v posameznih državah članicah, pa tudi z vzpostavitvijo novega, močnejšega okvira za gospodarsko upravljanje, ki bo usmerjen k preprečevanju nastanka podobnih kriz v prihodnosti ter povečanju potenciala rasti in trajnostnemu makroekonomskemu usklajevanju v EU;

3.

meni, da sedanje krize ni mogoče trajno rešiti preprosto z dodajanjem novega dolga že tako globoko zadolženim državam;

4.

meni, da bi morale vse države članice, zlasti pa tiste, ki so del ekonomske in monetarne unije, pri oblikovanju svojih ekonomskih politik upoštevati učinke teh politik znotraj države in njihove posledice za Unijo, zlasti države članice ekonomske in monetarne unije; meni, da so ekonomske politike vprašanje skupnega pomena in jih je treba uskladiti v okviru Sveta v skladu s postopki iz Pogodbe;

5.

meni, da morajo predpisi, ki urejajo družbe, ustanovljene za posebne namene, ne glede na Uredbo Sveta (EU) št. 407/2010 z dne 11. maja 2010 in Uredbo Sveta (ES) št. 332/2002 z dne 18. februarja 2002 predvideti možnost, da države, ki niso v evroobmočju, sodelujejo v družbi, ustanovljeni za posebne namene, če se tako same odločijo;

6.

je seznanjen s sporočilom Komisije KOM(2010)0250 o okrepitvi usklajevanja ekonomskih politik kot pomembnem prispevku k močnejšemu usklajevanju ekonomskih politik v EU; meni, da bi morali zakonodajni predlogi o okrepljenem gospodarskem nadzoru vključevati novo sekundarno zakonodajo na podlagi člena 121(6) Pogodbe; meni tudi, da bi moral biti cilj bodočega okvira za nadzorovanje doseganje trajnostnih javnih financ in gospodarske rasti, konkurenčnosti, socialne kohezije in zmanjšanja trgovinskih neravnovesij;

7.

meni, da je treba pri vzpostavljanju novih instrumentov in postopkov EU upoštevati vloge evropskih institucij, vključno z zakonodajno in proračunsko vlogo Parlamenta ter neodvisno vlogo ECB pri odločanju o monetarni politiki,

8.

poziva Komisijo, naj pripravi oceno učinka Evropskega mehanizma za finančno stabilizacijo, zlasti na proračun EU in druge finančne instrumente EU ter posojila EIB,

9.

poziva Komisijo, naj pripravi tudi oceno učinka Evropskega instrumenta za finančno stabilnost, zlasti na delovanje trga evroobveznic in njihovo nihanje; poziva Komisijo, naj poleg tega oceni izvedljivost in uporabnost postopka odločanja za te družbe, ustanovljene za posebne namene, da bi poiskali dolgoročno rešitev,

10.

zahteva več podrobnih informacij o tem, kako bo potekalo usklajevanje med Evropskim mehanizmom za finančno stabilizacijo in Mednarodnim denarnim skladom, vključno s tem, ali bo dodeljevanje med skladi določeno na vzporedni osnovi ob ohranitvi razmerja 2:1; ali bo obrestna mera kakor koli usklajena z obrestno mero Mednarodnega denarnega sklada, če domnevamo, da bo mera MDS določena v skladu z njegovo običajno prakso; kakšna bo načrtovana obrestna mera, ki presega nemške državne obveznice, in ali je verjetno, da bo okrog 1 %; sprašuje, ali bodo posojila MDS in Evropskega mehanizma za finančno stabilizacijo enakovredna, ker bi tako EFSF samodejno imel privilegij nevključevanja v primeru morebitnega prestrukturiranja obveznosti posojilojemalcev, saj bi bil drugače Evropski mehanizem za finančno stabilnost dejansko prvi izpostavljen izgubi;

11.

sprašuje, ali so predvideni kakšni ukrepi za zagotovitev enakega obravnavanja; v zvezi s tem ugotavlja, na primer, da se zdi obrestna mera za Evropski mehanizem za finančno stabilnost drugačna od sprejetega paketa za Grčijo, ker bodo posojilojemalci EFSF plačali neto vrednost celotnih stroškov družbi, ustanovljeni za posebne namene, za zbiranje sredstev; poleg tega sprašuje, kako je mogoče zagotoviti poštenost za države, ki niso članice ekonomske in monetarne unije, če Evropski mehanizem za finančno stabilnost deluje zgolj po tem, ko so bila porabljena sredstva v višini 60 milijard evrov;

12.

opaža, da javni dolg v evroobmočju nima nujno ničnega nominalnega kreditnega tveganja, kot določa direktiva o kapitalskih zahtevah, in da se je zaradi nedavnih dogodkov povečalo kreditno tveganje dolgoročnega dolga, ki ga izdajo države članice; meni, da bi morala Evropski bančni organ in Evropski odbor za sistemska tveganja obravnavati ta problem;

13.

ugotavlja, da ima direktiva o kapitalskih zahtevah nično utež tveganja za javne obveznice;

14.

poziva ECB, naj poda podrobno razlago za svoje nedavne odločitve, da kupi javne obveznice na sekundarnem trgu, in meni, da bi morala ECB pripraviti izhodno strategijo z jasnim časovnim razporedom za končanje te prakse;

15.

meni, da je treba za dolgoročno rešitev obravnavati problem notranjih neravnovesij in nevzdržnega bremena dolgov, torej strukturnih vzrokov sedanje krize; meni, da takšna dolgoročnejša vizija vključuje izravnavanje notranjih makroekonomskih neravnovesij v evroobmočju in v EU, ter torej obravnavanje znatnih razlik v konkurenčnosti med državami članicami;

16.

meni, da bi moral močnejši okvir EU za gospodarsko upravljanje vsebovati stalni mehanizem EU za reševanje dolžniške krize, kot na primer evropski denarni sklad, usklajen pristop za makroekonomsko uravnavanje, pa tudi okrepljene sinergije med proračunom EU in proračuni držav članic kot dopolnilo za trajnostno fiskalno konsolidacijo;

17.

ugotavlja, da Evropski parlament kljub morda pomembnemu vplivu tega mehanizma na proračun EU nima vloge pri tem postopku odločanja, saj je aranžma vzpostavila uredba Sveta v skladu s členom 122(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije; meni, da je treba zagotoviti, da bo Evropski parlament kot proračunski organ vključen v vprašanje, ki ima lahko takšne dolgoročne posledice;

18.

poziva Komisijo, naj do konca leta 2010 pripravi neodvisno študijo o izvedljivosti v zvezi z vprašanjem inovativnih finančnih instrumentov, na primer skupnega izdajanja evroobveznic kot sredstva za zmanjšanje nihanj in povečanje likvidnosti na dolžniških trgih, kjer zadolževanje poteka predvsem v evrih;

19.

opaža, da bi bilo lahko izdajanje evroobveznic za infrastrukturo, pomembno za EU, v skladu s paktom stabilnosti in rasti;

20.

poziva Komisijo, naj analizira vrsto različnih možnosti za dolgoročne sisteme za preprečevanje in reševanje morebitnih problemov javnega dolga na učinkovit in trajnosten način, pri tem pa naj v celoti izkoristi prednosti enotne valute; meni, bi te analize morale upoštevati, da se kreditno tveganje javnih obveznic lahko razlikuje med državami članicami in se mora morda bolje odražati v kapitalskih razmerjih kreditnih institucij;

21.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu svetu, predsedniku Evroskupine in Evropski centralni banki.