Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o davku na finančne transakcije (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 44/14

Poročevalec: g. NYBERG

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 18. februarja 2010 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Davek na finančne transakcije.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 23. junija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 15. julija 2010) s 121 glasovi za, 55 glasovi proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek in sklepi

1.1   Celotna vrednost vseh finančnih transakcij je narasla s povprečno 15-kratne vrednosti svetovnega BDP v letu 1990 na približno 70-kratno vrednost v letu 2007 (1). Vrednost promptnih poslov glede na BDP pa se ni skoraj nič spremenila, kar pomeni, da gre pri tem štirikratnem povečanju finančnih transakcij skoraj izključno za izvedene finančne instrumente, večinoma za obrestne izvedene finančne instrumente. V drugi polovici leta 2008 je prišlo do upada v trgovanju z izvedenimi finančnimi instrumenti, ki pa se je znova povečalo v prvi polovici leta 2009. Ni videti, da bi se obnašanje v finančnem sektorju kaj dosti spremenilo.

1.2   Leta 2007 je finančni sektor, katerega glavna naloga je podpiranje realnega gospodarstva, zabeležil 40 % celotnega dobička podjetij v ZDA, medtem ko je njegov delež BDP znašal samo 7 %. Poleg tega je prišlo do koncentracije na samo nekaj trgov – zlasti London in New York – in na nekaj zelo velikih finančnih institucij. Da bi preprečili propad teh institucij, so bile temu sektorju namenjene astronomske vsote denarja, zaradi česar so nastali proračunski primanjkljaji brez primere.

1.3   Davek na finančne transakcije bi lahko odločilno vplival na obnašanje finančnih institucij z zmanjšanjem števila zelo kratkoročnih finančnih transakcij, ki so pogosto tudi tvegane.

1.4   EESO je v svojem mnenju o de Larosièrjevem poročilu (2) idejo o davku na finančne transakcije načeloma podprl: „EESO meni, da je treba kratkoročno razmišljanje nadomestiti z dolgoročnim, z nagradami, ki ne bi temeljile na špekulativnih dejavnostih. Glede na to EESO podpira zamisel o davku na finančne transakcije.“ S tem mnenjem želi EESO sodelovati v tekoči razpravi o tem davku in pri poglobljeni obravnavi ciljev in učinkov, ki jih želimo doseči s takšnim davkom.

1.5   Kot prvi je predlagal davek na transakcije z vrednostnimi papirji John Maynard Keynes leta 1936. S tem je želel zmanjšati destabilizirajoče špekulacije z delnicami in okrepiti dolgoročne temelje za cene delnic. Idejo je v 70-ih letih naprej razvil James Tobin, ki je želel upočasniti finančne trge in jih povezati z realnim gospodarstvom z uvedbo davka na mednarodne promptne devizne posle. Tedaj je šlo za isti cilj, kot je tudi eden od ciljev, ki so zdaj v obravnavi: za zmanjšanje števila kratkoročnih transakcij.

1.6   Tobin je predlagal, naj bi prihodke od tega davka pošiljali Mednarodnemu denarnemu skladu ali Svetovni banki, vendar prihodki niso bili njegov glavni cilj: „Bolj ko bo davek uspešen z vidika ekonomskih ciljev, zaradi katerih sem prišel na to idejo […], toliko manj prihodkov bo ustvarjal“.

1.7   Ideja o davku je ponovno prišla v ospredje po finančni krizi leta 2008, tokrat za vse finančne transakcije med finančnimi institucijami.

1.8   Po mnenju EESO bi moral biti glavni cilj davka na finančne transakcije sprememba obnašanja finančnega sektorja z zmanjšanjem kratkoročnih špekulativnih finančnih transakcij. Tako bi lahko dejavnosti v finančnem sektorju uravnaval tržni mehanizem za določanje cen. Nekatere od teh transakcij je lord Turner (British Financial Services Authority, britanska agencija za nadzor finančnih storitev) označil celo kot družbeno nekoristne. Želeni učinek bi bilo možno doseči, saj bi davek na finančne transakcije najbolj prizadel ravno najbolj pogoste transakcije.

1.9   Davek na finančne transakcije bi precej zmanjšal kratkoročno trgovanje z vrednostnimi papirji in izvedenimi finančnimi instrumenti, hkrati pa bi s tem znižal tudi dobičke v finančnem sektorju, kar bi lahko privedlo do nižjih bonusov, pa tudi do zmanjšanja davčnih prihodkov od dobička. Tradicionalnega bančništva, ki se ukvarja s posojili podjetjem in gospodinjstvom, financiranimi iz denarnih vlog, in ustvarja svoj dobiček iz razlike v obrestnih merah, to ne bo prizadelo. S tem bi ta vrsta bančnih poslov, ki prihranke na najboljši možni način razporeja za naložbe, spet postala glavni namen finančnega sektorja. Zaradi novih finančnih težav v letu 2010 ter prizadevanj Mednarodnega denarnega sklada in EU za nove načine financiranja prihodnjih finančnih kriz ne smemo spustiti te priložnosti, da bi izboljšali finančni sektor in ga usmerili stran od kratkoročnega razmišljanja.

1.10   Drugi cilj davka na finančne transakcije je zbiranje javnih prihodkov. Ta novi vir sredstev bi lahko uporabili za podporo gospodarskemu razvoju v nerazvitih državah, financiranje ukrepov na področju boja proti podnebnim spremembam v nerazvitih državah ali pa za zmanjšanje obremenitev javnih financ. Slednje pomeni tudi, da bo finančni sektor povrnil javne subvencije. Dolgoročno bi tako zbrana sredstva morala ponuditi nov splošni vir javnih prihodkov.

1.11   Davek na finančne transakcije bi bil progresivne narave, saj sodijo stranke finančnih institucij in same institucije, ko trgujejo v svojem imenu, v najbogatejši sloj družbe. Poleg tega finančni sektor po splošnem prepričanju v obliki davkov ne prispeva toliko, kot bi moral.

1.12   Davek na finančne transakcije bi moral veljati za čim več primerov, po možnosti tako za transakcije na nacionalnih trgih kot za mednarodne menjave. EESO za globalni sistem priporoča nizko davčno stopnjo 0,05 %. Za evropski sistem bi bila priporočljiva še nižja stopnja, da bi preprečili izkrivljanje delovanja finančnega trga.

1.13   Z uvedbo davka se vedno zmanjša vrednost sredstev. Vendar: ali tak davek vpliva na mesto trgovanja, tudi če ni zasnovan kot globalen davek? Iz neke študije je razvidno, da se je s sedanjo britansko takso promet zmanjšal za 20 %, torej taksa ni ravno pregnala podjetij iz Londona.

1.14   Uvedba tega davka ne bi pomenila praktično nobenega upravnega, tehničnega ali ekonomskega stroška, saj so te transakcije že v računalniškem sistemu. Transakcije na izvenborznem trgu (OTC = over the counter, trg „prek bančnih okenc“) pa še vedno niso v računalniškem sistemu, vendar je ustrezna zakonodaja EU že v pripravi. Potreba po vključitvi vseh transakcij, se pravi tudi OTC, v organizirano obliko menjave, kaže na to, da so zakonodaja in davki, kot je davek na finančne transakcije, komplementarni in ne alternativa.

1.15   S spremembo v obnašanju finančnega sektorja, ki naj bi se močneje opiral na dolgoročnejše temelje, in istočasno večjimi javnimi prihodki, bi davek na finančne transakcije prinašal t. i. dvojno dividendo. Jasno pa je, da je treba pri višji davčni stopnji pričakovati večji učinek na kratkoročne transakcije, kar bi pomenilo manj prihodkov. Zato je treba poiskati takšno davčno stopnjo, ki bo ustvarila ravnovesje med obema ciljema davka na davčne transakcije: spremembo v obnašanju in davčne prihodke.

1.16   Če bi davek veljal v celotni Evropi, bi z njim ustvarili davčne dohodke v obsegu približno 1,5 % BDP; večinski delež bi nastal na britanskem finančnem trgu. Če bi veljal po vsem svetu, bi z njim ustvarili približno 1,2 % svetovnega BDP. Rezultati v Evropi bi bili približno enaki kot v ZDA.

1.17   Na srečanju v Torontu 26. in 27. junija 2010 skupina G20 ni predlagala globalnega davka na finančne transakcije. EESO meni, da bi moral nek evropski sistem ostati na dnevnem redu finančnih reform.

2.   Ozadje

2.1   Za finančno krizo, ki je izbruhnila po bankrotu banke Lehman Brothers  (3) leta 2008, so navajali veliko razlogov: poceni denar zaradi nizkih obrestnih mer, razširjanje zelo tveganih vrednostnih papirjev z listinjenjem, napake pri regulaciji in nadzoru, dostopnost ekonomskih virov za špekulacije zaradi dolgotrajnega prerazporejanja dohodkov iz dela v korist kapitala, globalizacijo finančnega trga itd.

2.2   Delež finančnega sektorja se je glede na BDP skoraj nepredstavljivo povečal. Leta 1990 je vrednost finančnih transakcij predstavljala približno 15-kratno vrednost svetovnega BDP. Do krize leta 2008 se je ta delež povečal na 70-kratno vrednost svetovnega BDP (4). Ker je vrednost promptnih poslov glede na svetovni BDP skoraj enaka kot v letu 1990, to pomeni, da gre pri približno štirikratnem povečanju obsega finančnih transakcij skoraj izključno za izvedene finančne instrumente. Pri tem gre v glavnem za transakcije OTC, torej z neposrednim dogovorom med stranko in finančno institucijo, in večinoma gre za obrestne izvedene instrumente (5). Celo dolgoročne transakcije, kot so hipotekarne obveznice, so pristale na kratkoročnem trgu, saj pogosto menjavajo lastnike. Razlogi za veliko primerov tega novega trgovanja so tako zavarovanje pred tveganji kot špekulacije.

2.2.1   Razvoj trga izvedenih finančnih instrumentov je nov vidik gospodarskega sistema, ki ni vedno povezan z realnim gospodarstvom tako kot tradicionalni kapital. Obstaja veliko različnih vrst izvedenih instrumentov, npr. opcije, terminski posli (standardizirane terminske pogodbe ali futures in nestandardizirane terminske pogodbe ali forwards), zamenjave (swaps) in promptni posli. Pri tem gre lahko za različno blago, devize, obrestne mere ali pa tudi za navadno hazardiranje.

2.2.2   Statistični podatki kažejo, da je trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti v drugi polovici leta 2008 upadlo. Vendar ta upad ni bil zelo velik, saj se je obseg trgovanja zmanjšal samo na raven izpred treh let. Poleg tega je v prvi polovici leta 2009 spet začel naraščati (6). Tudi pri tej spremembi gre večinoma za obrestne izvedene finančne instrumente. Na podlagi tega lahko sklepamo, da se obnašanje finančnega sektorja ni kaj dosti spremenilo. Po drugi strani pa je listinjenje, ki je bilo glavni krivec za finančno krizo, skoraj popolnoma izginilo s trga (7).

2.2.3   Leta 2007, torej tik pred krizo, je finančni sektor zabeležil 40 % celotnega dobička podjetij v ZDA, medtem ko je njegov delež BDP znašal samo 7 % (8). Če finančni sektor pobere 40 % celotnega dobička, pomeni, da ne opravlja več vloge finančnega posrednika. S tega vidika oligopolna narava finančnega sektorja v nekaterih državah ne financira učinkovito realnega gospodarstva.

2.2.4   Poleg tega so bile te transakcije skoncentrirane na samo nekaj trgov, zlasti London in New York, in na nekaj zelo velikih finančnih institucij. Zaradi svoje velikosti so postale „prevelike, da bi lahko propadle“, zato so bile številne vlade prisiljene reševati nekatere izmed teh bank, da bi preprečile zlom finančnega sektorja. Temu sektorju so bile namenjene astronomske vsote denarja, zaradi česar so nastali proračunski primanjkljaji brez primere.

2.3   V poročilu de Larosièrjeve skupine so bili predstavljeni številni predlogi za spremembo finančnega sistema, da v prihodnosti ne bi več prihajalo do novih kriz (9). Temu so hitro sledili še štirje predlogi Komisije za uredbe o makro in mikro nadzoru finančnega sektorja (10) ter številni predlogi za spremembo pravil v finančnem sektorju (11). Vzporedno potekajo intenzivne razprave tudi v ZDA.

2.3.1   Zakonodajni predlogi se v glavnem nanašajo na nadzor in regulacijo nekaterih finančnih institucij, kar naj bi delno nadomestilo samoregulacijo finančnega sektorja. Spremembam v obnašanju finančnega sektorja pa je bilo v teh predlogih namenjenega bolj malo prostora. Za regulacijo instrumentov v finančnem sektorju do zdaj sploh ni bilo nobenega predloga, čeprav so med njimi dejanski krivci za finančno krizo.

2.4   Ravno tako EU ni predstavila nobenega formalnega predloga o davku na finančne transakcije, čeprav je o tem v zadnjih letih potekala živahna razprava. Takšen davek bi lahko po mnenju EESO odločilno vplival na obnašanje finančnih institucij in na instrumente. To bi lahko dosegli z zmanjšanjem nekaterih zdaj prevladujočih kratkoročnih finančnih transakcij.

2.4.1   Voditelji držav G20 so na srečanju v Pittsburghu septembra 2009 zaprosili Svetovni denarni sklad (IMF), naj „do naslednjega srečanja (junija 2010) pripravi poročilo o različnih rešitvah, ki so jih države sprejele oziroma jih nameravajo sprejeti, da bi dosegli pravičen in primeren prispevek finančnega sektorja k plačevanju bremen, nastalih z vladnimi posegi za reševanje bančnega sistema.“ V uvodnem poročilu IMF iz aprila 2010 je bil poudarek namenjen predvsem ukrepom za boj proti prihodnjim finančnim krizam, zlasti na načrtovani dajatvi za finančno stabilnost v povezavi s sistemom reševanja. V tem mnenju EESO ne namerava posebej komentirati teh predlogov, temveč se omejuje na kratko razpravo IMF o davku na finančne transakcije v okviru sedanje krize.

2.4.2   EESO je v svojem mnenju o de Larosièrjevem poročilu idejo o davku na finančne transakcije načeloma podprl: „EESO meni, da je treba kratkoročno razmišljanje nadomestiti z dolgoročnim, z nagradami, ki ne bi temeljile na špekulativnih dejavnostih. Glede na to EESO podpira zamisel o davku na finančne transakcije.“ S tem mnenjem želi EESO sodelovati v tekoči razpravi in pri poglobljeni obravnavi ciljev in učinkov, ki se jih pričakuje s takšnim davkom.

3.   Uvod

3.1   Kot prvi je predlagal davek na transakcije z vrednostnimi papirji John Maynard Keynes leta 1936, da bi se zmanjšale destabilizirajoče špekulacije z delnicami in okrepili dolgoročni temelji za cene delnic.

3.2   James Tobin je v 70-ih letih predlagal davek na valutne transakcije („Tobinov davek“), da bi se zmanjšale destabilizirajoče špekulacije z valutami. S prostim pretokom kapitala so postali špekulativni napadi na posamezne valute lažji. Tobin je želel upočasniti finančne trge in jih povezati z realnim gospodarstvom ter okrepiti vlogo monetarne politike. Davek naj bi veljal za promptne devizne posle, davčna stopnja pa naj bi bila 0,5 %. Čeprav naj ga ne bi uporabljali za vse finančne transakcije (promptni posli danes predstavljajo manj kot 10 % svetovnih transakcij), je bil cilj predloga enak enemu od ciljev, ki so zdaj v obravnavi: zmanjšati število kratkoročnih transakcij.

3.2.1   Tobin je predlagal, naj bi prihodke od tega davka pošiljali Mednarodnemu denarnemu skladu ali Svetovni banki, vendar prihodki niso bili njegov glavni cilj: „Bolj ko bo davek uspešen z vidika ekonomskih ciljev, zaradi katerih sem prišel na to idejo […], toliko manj prihodkov bo ustvarjal“. (12)

3.3   Med finančno krizo leta 2008 je ideja o davku znova oživela, vendar tokrat ne samo za devizne, temveč za vse finančne transakcije. Omeniti velja, da tudi to široko področje uporabe ne zajema finančnih transakcij, v katere so vključena gospodinjstva in podjetja. Davek bi moral biti omejen na transakcije med finančnimi institucijami. Med predlagatelji davka na finančne transakcije je tudi veliko različnih organizacij civilne družbe, ekonomistov ter oseb iz finančnega sektorja, kot je lord Turner, predsednik British Financial Services Authority, in zdaj tudi Evropski svet v svojih predlogih za zasedanje G20 17. junija 2010 (13). Med nasprotniki uvedbe davka na finančne transakcije so Mednarodni denarni sklad, OECD in Svetovna banka.

3.4   Kateri so glavni cilji takšnega davka? Kaj naj bo obdavčeno? Kako visok naj bo davek? Ali lahko velja samo za eno državo ali mora veljati za celotno EU ali celo ves svet? Kakšne rezultate lahko pričakujemo? V mnenju so obravnavana vsa ta vprašanja in predstavljeni določeni podatki na podlagi študije Avstrijskega inštituta za ekonomske raziskave (WIFO) (14) in študije, ki sta jo skupaj opravila Center for Economic and Policy Research (CEPR) in Political Economy Research Institute (PERI, University of Massachusetts, Amherst) (15).

3.5   Obnašanje v finančnem sektorju naj bi se po razpravah Keynesa in Tobina spremenilo kot posledica uvedbe tega davka na kratkoročne finančne transakcije. Zaradi pogostnosti kratkoročnega trgovanja davek na finančne transakcije povečuje stroške kratkoročnih transakcij glede na dolgoročne. Vlade bi lahko tako vplivale na finančni sektor z uporabo tržnega mehanizma za določanje cen, torej s spremenjenimi relativnimi stroški, tako da bi se finančni sektor bolj oprl na dolgoročnejše temelje realnega gospodarstva.

4.   Cilji

4.1   Če dobro pogledamo finančni trg, ugotovimo, da so vzrok za povečan obseg trgovanja predvsem kratkoročne transakcije, kjer gre pogosto za špekulacije ali pa za zavarovanje pred tveganjem. V razmerju do realnega gospodarstva je veliko teh transakcij pogosto preobsežnih. Glede na to, da kratkoročna nihanja vodijo do dolgoročnih nihanj cen vrednosti premoženja, se lahko tudi te precej odklopijo od razvoja realnega gospodarstva (16). Nekatere od teh transakcij je lord Turner označil celo za družbeno nekoristne.

4.1.1   Zato bi moral biti po mnenju EESO glavni cilj davka na finančne transakcije sprememba sedanjega načina obnašanja finančnega sektorja z zmanjšanjem kratkoročnih špekulativnih finančnih transakcij. Kratkoročne transakcije predstavljajo glavnino povečanja dejavnosti finančnega sektorja v prvem desetletju 21. stoletja. Finančni sektor mora ponovno prevzeti svojo trajno odgovornost za realno gospodarstvo.

4.1.2   IMF v svojem poročilu omenja učinke, ki bi jih imel davek na finančne transakcije na obnašanje, kot nekaj negativnega. Med drugim je kot negativno navedeno to, da ne gre za način financiranja prihodnjih sistemov reševanja. Vendar to nikoli ni bil cilj davka na finančne transakcije. Drugi ugovor je povezan s tem, da je bolje obdavčiti neposredno tiste transakcije, ki naj bi jih želeli zmanjšati. Prav to bi dosegli z davkom na finančne transakcije, ki bi najbolj prizadel ravno kratkoročne transakcije.

4.1.3   Zmanjšanje kratkoročnega trgovanja bi zmanjšalo tudi obseg delovanja finančnih institucij na tem področju. To bi pomenilo, da bi pridobilo na pomenu več drugih dejavnosti, kot je posredovanje med varčevalci in posojilojemalci. Finančni sektor ne obstaja zavoljo samega sebe, temveč je namenjen doseganju drugih gospodarskih ciljev. Učinkovit finančni sektor prihranke usmerja na najboljši možni način v naložbe v realnem gospodarstvu.

4.1.4   Tradicionalno komercialno bančništvo temelji na posojilih podjetjem in gospodinjstvom, kjer razlika v obrestnih merah ustvarja dobiček. Da bi podprle svoje stranke, banke tem tudi pomagajo pridobiti denar na kapitalskih trgih, zavarovati in kriti valutno in blagovno izpostavljenost, povezano z mednarodnim poslovanjem, kot tudi zavarovati blagovne standardizirane terminske pogodbe, povezane s kmetijstvom. Banke pri zagotavljanju teh storitev zmanjšujejo svoje lastno tveganje s transakcijami z drugimi bankami – na splošno v realnem času. Storitve za stranke lahko vključujejo več zelo kratkoročnih transakcij. Banke ustvarjajo dobičke tudi z lastnim trgovanjem z vrednostnimi papirji in izvedenimi finančnimi instrumenti. Vsega tega ne smemo kar izbrisati s finančnega trga, saj gre pri tem delno tudi za trgovanje med posameznimi bankami, da bi si zagotovile likvidnost. Davek na finančne transakcije bi precej zmanjšal kratkoročno trgovanje z vrednostnimi papirji in izvedenimi finančnimi instrumenti, hkrati pa znižal tudi dobičke v finančnem sektorju, tako da bi bili posledično tudi bonusi in davčni prihodki od dobička verjetno manjši. Tradicionalno bančništvo pri tem skoraj ne bo prizadeto, dobiček finančnih institucij bo v prihodnosti nižji in odvisen v glavnem od tradicionalnih dejavnosti bank.

4.1.5   Čeprav se mnenja o tem v strokovni literaturi razhajajo, bi bil eden od stranskih učinkov lahko manjša nestanovitnost cen premoženja. Z manj špekuliranja bi lahko cene premoženja postale bolj stabilne. Po alternativnem stališču je lahko občasno trgovanje zelo nestanovitno in naključno brez zaviralnega učinka, ki bi ga imelo, če bi se izvajalo v velikem obsegu.

4.1.6   V zvezi s potencialnimi učinki davka na finančne transakcije na obnašanje različnih finančnih institucij želi EESO poudariti, da bi takšne spremembe lahko zmanjšale obseg hitrega trgovanja (high-frequency trading). Zaradi novih finančnih težav v letu 2010 ter prizadevanj Mednarodnega denarnega sklada in EU za nove metode financiranja prihodnjih finančnih kriz ne smemo spustiti te priložnosti, da bi izboljšali finančni sektor.

4.2   Drugi glavni cilj davka na finančne transakcije je zbiranje javnih prihodkov. Z davkom na finančne transakcije bi zbrali precej sredstev. V razpravi o načinu porabe tega novega vira sredstev se govori med drugim o podpori gospodarskemu razvoju v nerazvitih državah, financiranju ukrepov na področju boja proti podnebnim spremembam v nerazvitih državah in zmanjšanju obremenitev javnih financ zaradi finančne krize. Glede na nedavne politične razprave znotraj EU bodo ta sredstva po vsej verjetnosti nov vir javnih prihodkov.

4.2.1   Komisija navaja, da je bila zagotovljena finančna pomoč v višini 30 % BDP EU. Brez jamstev znaša ta pomoč samo 13 %. Delež v Veliki Britaniji je dvakrat večji. Ko govorimo o tem javnem strošku podpore finančnemu sektorju v času krize, je treba upoštevati, da skoraj polovica teh sredstev ni bila uporabljena in da bo velik del nekoč vrnjen. 13 % se nanaša na kapitalske injekcije (premoženje bank), nakup sredstev in neposredno pomoč. Zdi se, da večina jamstev sploh ni bila uporabljena.

4.2.2   S sredstvi, zbranimi z davkom na finančne transakcije, bi lahko sprva poplačali preostale stroške. Kjer je bil največji del javnih sredstev uporabljen za reševanje bank, bi moral biti zaradi koncentracije finančnega trga tudi največji del prihodkov, zbranih z davkom na finančne transakcije. Vendar je celotni javni strošek veliko višji zaradi izgube prispevkov za socialno varnost, stroškov avtomatskih stabilizatorjev, stroškov višjih obresti za javna posojila itd. Celo po mnenju IMF „veliki davčni, gospodarski in družbeni stroški finančne krize kažejo na to, da bi moral finančni sektor k splošnim prihodkom prispevati več kot le kritje davčnih stroškov neposredne pomoči“ (17).

4.2.3   V prihodnje bi zato davek na finančne transakcije morali obravnavati kot nov vir javnih prihodkov. Ker so finančne storitve oproščene DDV in uporabniki bančnih storitev plačajo manj davka na bančne storitve kot za večino drugih storitev, je tudi zaradi visokih dobičkov v finančnem sektorju še posebej upravičeno zvišati davke za ta sektor.

4.2.4   V skladu s študijo, ki jo je opravil OECD, bodo imele ZDA leta 2011 skoraj polovico javnega primanjkljaja vseh držav OECD skupaj. Istega leta naj bi proračunski primanjkljaj na območju eura znašal približno 6 % BDP. Velikih težav pa nimajo samo države, ki pripadajo območju eura, kot je Grčija, temveč tudi Velika Britanija, kjer proračunski primanjkljaj po ocenah znaša približno 12 % BDP.

4.2.5   Alternativna možnost za davek na finančne transakcije, ki je obravnavana v uvodnem poročilu IMF, je davek na finančno dejavnost, ki bi veljal za vse dobičke in nagrade. To je preprost način obdavčevanja finančnih dejavnosti; najpomembnejša razlika med tema dvema davkoma je v tem, da bi davek na finančno dejavnost veljal za vse dejavnosti brez razlikovanja med kratkoročnimi in dolgoročnimi transakcijami. To je zgolj eden od načinov za povečanje davčnih prispevkov bank.

4.2.6   Davek na finančne transakcije bi bil tudi v primeru enotne davčne stopnje progresivne narave, saj sodijo stranke finančnih institucij in same institucije, ko trgujejo v svojem imenu, v najbogatejši sloj družbe. Čeprav se je pomembno osredotočiti na vprašanje, kako zasnovati davek na finančne transakcije, da bi bil čim učinkovitejši instrument za finančni sektor, je treba upoštevati tudi učinke davka. V delovnem dokumentu Komisije (18) je navedeno, da „imajo inovativni viri pogosto prednost s tem, da dosegajo večjo politično sprejemljivost, zlasti če gre za nalaganje davčnih bremen skupinam in sektorjem, za katere se meni, da ne prispevajo svojega deleža davkov.“

4.2.7   Evropski parlament je Komisijo zaprosil, naj „pripravi pred naslednjim srečanjem na vrhu držav G20 dovolj zgodaj oceno učinkov globalnega davka na finančne transakcije ter pri tem preuči tako prednosti kot slabosti.“ (19) Podobno tudi EESO meni, da je treba preučiti številne tehnične vidike davka na finančne transakcije. Delovni dokument Komisije (20) ni v celoti upošteval želja Evropskega parlamenta. Zato želi EESO poudariti potrebo po popolni oceni učinkov skupaj s formalnim predlogom za davek na finančne transakcije.

5.   Priprava

5.1   Splošno področje uporabe

5.1.1   V davčno osnovo se morajo šteti ne samo mednarodne transakcije, temveč vse finančne transakcije. Tudi če uporabimo besedo „vse“, obstaja v večini primerov omejitev glede na vrsto transakcij ali pa na vrednost transakcij, ki naj bi bile obdavčene. V študiji CEPR/PERI so bile upoštevane različne davčne osnove, v študiji WIFO pa je bila izbrana različica, ki zajema vse transakcije.

5.1.2   Pri določanju merila za izbiro transakcij, ki naj bi bile obdavčene, se je treba osredotočiti na najbolj kratkoročne. Drugo uvodno merilo je izbira čim širšega področja uporabe. Tretje merilo pa je odločitev, ali naj bi se davek nanašal samo na nacionalne trge ali pa bi bilo treba zajeti tudi mednarodne menjave.

5.1.3   Če vključimo tako nacionalne kot mednarodne transakcije, so zajete vse finančne transakcije. Prizadevanje, da bi preprečili izkrivljanje realnega gospodarstva, bi lahko bil argument za izvzetje promptnih poslov.

5.1.4   Če niso vključene vse transakcije, bo to v določeni meri vplivalo na konkurenčnost posameznih transakcij. To je dobro, če se kratkoročnim špekulativnim transakcijam naloži večje breme kot dolgoročnim nešpekulativnim transakcijam. To se bo tudi uresničilo, saj bodo najbolj pogoste transakcije najbolj prizadete.

5.1.5   Predlog, da se za osnovo za davek na finančne transakcije uporabi nominalna vrednost finančne transakcije, je doživel kritiko, da je to najbolj imaginarna osnova. Kot alternativo davku na finančne transakcije bi lahko obdavčili denar, ki ga finančne institucije dejansko prejmejo v trgovanju z izvedenimi finančnimi instrumenti: honorarje, premije oziroma vse druge stroške, ki jih plača stranka. Razvoj finančnih transakcij, kjer se uporablja nominalna vrednost glede na BDP, je po mnenju EESO kljub vsemu koristen ukrep, zlasti za prikaz sprememb v obsegu trgovanja na finančnih trgih v določenem obdobju.

5.2   Območje uporabe

5.2.1   Ali naj davek na finančne transakcije velja na nacionalni, regionalni (EU) ali svetovni ravni? Ni dvoma, da bi bila najboljša rešitev svetovni davek. Če to ni možno, pa je vsekakor upravičena veljavnost za celotno EU. Obstajajo pa tudi primeri, ki kažejo, da je možen tudi nacionalni davek, zlasti za države z velikim finančnim sektorjem. Po pričakovanjih bi moral imeti močan vpliv tam, kjer poteka trgovanje. Iz izkušenj pa je razvidno, da to ni prav velik problem (21).

5.2.2   Z uvedbo davka na premoženje se vedno zmanjša vrednost premoženja. Vendar, ali se ta vpliv občuti tam, kjer poteka trgovanje? Iz neke študije je razvidno, da je sedanja britanska 0,5-odstotna taksa na delnice in nekatere obveznice zmanjšala promet za 20 %, zato ni možno reči, da te dejavnosti v Londonu (22) ni več.

5.3   Davčna stopnja

5.3.1   Predlagane so različne davčne stopnje: med 0,1 % in 0,01 %. Najbolj pogosto omenjana je 0,05-odstotna stopnja. EESO v primeru globalnega sistema priporoča to stopnjo za davek na finančne transakcije. Ta stopnja je dovolj nizka, da njena uvedba ne bi močno vplivala na kratkoročne transakcije in s tem izkrivila delovanja finančnega trga. Če pa bi bil davek na finančne transakcije uveden kot evropski sistem, bi bilo treba razmisliti o nižji stopnji.

5.3.2   S spremembo v obnašanju finančnega sektorja, ki naj bi imel dolgoročnejše temelje, in istočasno z večjimi javnimi prihodki prinaša davek na finančne transakcije t. i. dvojno dividendo. Jasno pa je, da bo višji davek imel večji učinek na kratkoročne transakcije, kar bi pomenilo manj prihodkov. Zato je treba poiskati takšno davčno stopnjo, ki bo ustvarila ravnovesje med obema ciljema davka na davčne transakcije: spremembo v obnašanju in davčne prihodke.

5.3.3   Vsi dosedanji davki in druge dajatve so vedno veljali samo za nekatere finančne transakcije, nikoli za vse. Če davek velja za vse transakcije, ni možno vnaprej točno napovedati posledic. Zato bi bilo treba davčno stopnjo ponovno preučiti – na primer po treh letih – in določiti, ali naj se stopnja zviša ali zniža.

5.4   Izvedljivost

5.4.1   Popolnoma drugo vprašanje pa je, kako enostavno je pobiranje takšnega davka. Večina transakcij, za katere se predlaga davek, je že v računalniškem sistemu. To pomeni, da z uvedbo tega davka ne bi imeli praktično nobenega upravnega, tehničnega ali ekonomskega stroška. Seveda bi bilo treba razviti poseben računalniški program. Nekaj poskusov je že bilo opravljenih.

5.4.2   Preverjati je treba nastajanje in obstoj inovativnih finančnih produktov, ki niso obdavčeni ali pa so nastali prav zato, da ne bi bili obdavčeni. Tudi te je treba vključiti v davčno osnovo.

5.4.3   Transakcije OTC še vedno niso v računalniškem sistemu, vendar je ustrezna zakonodaja EU že v pripravi. Potreba po vključitvi tudi transakcij OTC v organizirano menjavo kaže na to, da so zakonodaja in davki, kot je davek na finančne transakcije, komplementarni in ne alternativa.

6.   Učinki

6.1   Zmanjšanje števila kratkoročnih finančnih transakcij

6.1.1   Ni zanesljivih ocen o tem, kako bi davek na finančne transakcije vplival na kratkoročno trgovanje. Za zdaj lahko samo ugibamo. To je resnična težava, ko govorimo o davku na finančne transakcije. Za glavni cilj zmanjšanja kratkoročnega trgovanja torej še nimamo nikakršnih statističnih podatkov. Imamo edino statistične ocene o možnih zneskih, zbranih na račun davka.

6.1.2   Eden od učinkov davka na finančne transakcije naj bi bilo zmanjšanje likvidnosti. Kaj pa je najbolj primerna likvidnost? Ali so gospodarstva leta 2007, ko je bila zabeležena izjemno visoka likvidnost, delovala bolje kot v letu 1990 ali 2000? Ali je treba likvidnost razumeti kot celotni obseg izvršenih finančnih transakcij? Če več teh transakcij temelji na istih vrednostnih papirjih, bi moral biti odgovor negativen. Celotno število transakcij torej ne more biti dobra ocena „dejanske“ likvidnosti. Če se spomnimo, da je glavna naloga finančnega sektorja biti finančni posrednik, potem je smiselno likvidnost povezati s stopnjo BDP. Ne vemo sicer, kolikšno naj bi bilo zmanjšanje, je pa jasno, da si je treba prizadevati za zmanjšanje stopnje likvidnosti, kakršna je bila leta 2007.

6.1.3   Davek na finančne transakcije bi najbolj prizadel najbolj pogoste transakcije, zato bi morali poleg zmanjšanja števila transakcij doseči tudi spremembo med dolgoročnimi in kratkoročnimi transakcijami. Argument, ki se navaja proti davku na finančne transakcije, je morebitno zmanjšanje transparentnosti finančnega trga, saj bi kratkoročne transakcije postale manj pogoste. Glede na sedanje število teh kratkoročnih transakcij celo veliko zmanjšanje ne bi odpravilo vseh enodnevnih transakcij. Ne moremo reči, da je bil finančni sektor s tega vidika – npr. leta 2000 – netransparenten.

6.1.3.1   Kot opisuje študija WIFO, so se z večjo uporabo izvedenih finančnih instrumentov skrajno povečale tako kratkoročne kot dolgoročne cene. Z manjšo uporabo izvedenih instrumentov bi lahko tako dosegli manjše nihanje cen na finančnih trgih in ne nasprotno, kot se včasih trdi.

6.1.3.2   Finančno trgovanje je skoraj enakomerno porazdeljeno med banke in druge finančne institucije. Ni pa podatkov o porazdeljenosti med kratkoročnimi in dolgoročnimi transakcijami.

6.2   Višina javnih prihodkov

6.2.1   Po študiji WIFO naj bi se pri 0,05-odstotni davčni stopnji obseg obdavčenih transakcij zmanjšal za 65 %. Nižja davčna stopnja naj bi privedla do manjšega zmanjšanja obsega, višja pa do večjega.

6.2.1.1   Če bi davek na finančne transakcije veljal samo v Veliki Britaniji, naj bi po tej študiji z davki zbrali skoraj 7 % britanskega BDP. Nemčiji, ki je po obsegu teh finančnih transakcij na drugem mestu med državami članicami EU, za Veliko Britanijo, naj bi prinesel malo več kot 1 % BDP. Če bi veljal v celotni Evropi, bi z njim dosegli približno 1,5 % BDP; pri čemer bi večina prihodkov nastala na britanskem finančnem trgu. Če bi veljal po vsem svetu, bi z njim dosegli približno 1,2 % svetovnega BDP.

6.2.2   V študiji CEPR/PERI znašajo možnosti za zmanjšanje obsega trgovanja med 25 % in 50 %. Da bi lahko rezultate te študije primerjali s študijo WIFO, navajamo samo podatke za 50-odstotno zmanjšanje davčne osnove. V tej študiji so podatki razčlenjeni glede na vrsto naložb, s katerimi se trguje. Podatki, ki jih študija navaja v USD, so spremenjeni v ustrezne deleže ameriškega BDP.

6.2.3   Rezultati obeh študij so približno enaki tako za Evropo kot za ZDA. Iz študije CEPR/PERI je razvidno, da predstavljajo promptni posli zelo majhen delež vseh transakcij.

(1)  Podatki Banke za mednarodne poravnave (Bank for International Settlements, BIS).

(2)  Poročilo de Larosièrjeve skupine – UL C 318/11, 23.12.2009, str. 57.

(3)  Finančno podjetje, ki je delovalo po vsem svetu.

(4)  Stephan Schulmeister, A General Financial Transaction Tax, WIFO Working Papers 344/2009.

(5)  Banka za mednarodne poravnave (BIS); v Davas/ von Weizsäcker, Financial Transaction Tax: Small is Beautiful, 2010.

(6)  Glej opombo 5.

(7)  H.W. Sinn na predstavitvi Ekonomskega poročila skupine EEAG za leto 2010, 23.2.2010, Bruselj.

(8)  Helene Schubert, Avstrijska nacionalna banka.

(9)  Poročilo de Larosièrjeve skupine – UL C 318/11, 23.12.2009, str. 57.

(10)  Makro- in mikrobonitetni nadzor, UL C 277/25, 17.11.2009, str. 117.

(11)  Bonitetne agencije, UL C 277/25, 17. 11. 2009, str. 117.

Mnenje o prospektu, ki se objavi ob javni ponudbi ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje in o uskladitvi zahtev v zvezi s preglednostjo informacij o izdajateljih, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, UL C…

(12)  Tobin, James: A Proposal for International Monetary Reform, 1978.

(13)  Sklepi Evropskega sveta, 17. junija 2010: „EU bi morala prevzeti vodilno vlogo pri prizadevanjih za določitev svetovnega pristopa k uvedbi sistemov dajatev in davkov za finančne institucije, s čimer bi ohranili enake pogoje za vse po vsem svetu; to stališče EU bo odločno zagovarjala pred vsemi partnerji iz skupine G20. V zvezi s tem bi bilo treba preučiti zamisel o uvedbi globalne obdavčitve finančnih transakcij in si prizadevati za njeno uveljavitev.“

(14)  Stephan Schulmeister, A General Financial Transaction Tax, WIFO Working Papers 344/2009.

(15)  Baker, Pollin, McArthur, Sherman, The Potential Revenue from Financial Transactions Taxes. CEPR/PERI, december 2009.

(16)  Glej opombo 14.

(17)  IMF, A fair and substantial contribution by the financial sector. Vmesno poročilo za srečanje držav G20.

(18)  SEC(2010) 409 konč. Delovni dokument služb Komisije: Inovativne oblike financiranja na svetovni ravni.

(19)  PE432.992v01-00 Predlog resolucije.

(20)  SEC(2010) 409 konč.

(21)  Tovrstne davke je najti v Južni Koreji, Hong Kongu, Avstraliji, na Tajvanu in v Indiji, podobne pa tudi v Belgiji, Argentini in Braziliji.

(22)  The Institute for Fiscal Studies 2002: Stamp duty on share transactions: is there a case for change? Commentary 89.