Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o dostopu do posojil za potrošnike in gospodinjstva: Pojavi zlorabe (mnenje na lastno pobudo)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. julij 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 30. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 462. plenarnem zasedanju 28. in 29. aprila 2010 (seja z dne 28. aprila) s 75 glasovi za, 1 glasom proti in 1 vzdržanim glasom.

1.1 EESO meni, da je vzpostavitev enotnega, preglednega in celovitega regulativnega okvira na področju dostopa do posojil ključnega pomena.

1.2 EESO poziva Komisijo, naj preuči najboljši način za odpravo vrzeli v obstoječem regulativnem okviru, zlasti z vidika ponujenih kreditnih proizvodov, zavajajočega oglaševanja, preglednosti veljavnih pogojev, kreditnih posrednikov, asimetričnosti informacij in finančne kulture zainteresiranih strani.

1.3 EESO poziva države članice, naj ustanovijo organe za nadzor nad nepoštenimi poslovnimi praksami, ki bodo imeli posebne pristojnosti na področju posojil.

1.4 EESO priporoča, da se sistem Skupnosti za hitro obveščanje (RAPEX) razširi na trženje toksičnih proizvodov na evropskem finančnem in posojilnem trgu.

1.5 EESO poziva Evropsko komisijo in države članice, naj izvedejo poglobljeno analizo vprašanja nezakonitih ali kaznivih dejanj na področju posojil, zlasti kar zadeva plenilske in oderuške prakse ter posebne pobude v okviru evropskega območja pravice.

1.6 EESO priporoča, da se določijo posebni evropski predpisi, ki se bodo uporabljali za različne vrste kreditnih posrednikov in ki bodo vsebovali opredelitve, zahteve in obveznosti glede ravnanja, ki bodo zanje veljali, ne glede na proizvod, ki se trži, in ne glede na to, ali se kreditna dejavnost izvaja kot primarna ali pomožna dejavnost.

1.7 EESO priporoča, da se pripravi poseben predpis za nadzor nad dejavnostmi, praksami in ravnanji trgovcev, kot so trgovski zastopniki, katerih dejavnost posredništva je le ena od mnogih drugih dejavnosti.

1.8 EESO poziva, da se zahteve v zvezi z registracijo različnih finančnih in kreditnih posrednikov v evropski mreži nacionalnih registrov opredelijo na podlagi evropskih standardov poslovanja, ki zajemajo strokovnost, spoštovanje pravil varnega in skrbnega poslovanja ter etiko, vključno s pravili Skupnosti o izbrisu subjektov, ki s svojimi zlorabami ali nezakonitimi praksami škodujejo potrošniku.

1.9 EESO meni, da je treba preučiti možnost, da se predpisi Skupnosti na področju odgovornosti, določeni z Direktivo 85/374/EGS in nadaljnjimi spremembami, s pomočjo sprememb in ustreznih prilagoditev razširijo na finančne in kreditne proizvode.

1.10 EESO priporoča, da se na evropski trg vnese ustrezen nabor „certificiranih“ ali „standardnih“ kreditnih proizvodov, ki bodo dopolnili obstoječe proizvode, da se tako glede praks kot tudi proizvodov spodbudi večja preglednost in poštena konkurenca pri dajanju posojil potrošnikom.

1.11 EESO meni, da je nujno izvesti evropsko kampanjo obveščanja in usposabljanja za potrošnike, potrošniške organizacije in strokovnjake, ki jim pomagajo, o pravicah potrošnikov na področju kreditnih in finančnih storitev, in da je treba razviti evropske mreže za mehanizme sodnega in izvensodnega reševanja sporov (alternativno reševanje sporov – ADR) (1).

1.12 EESO meni, da je v soglasju z javnimi organi pomembno oblikovati in spodbujati mreže civilne družbe, ki bodo odgovorne za analizo pojavov socialne izključenosti in revščine, povezanih s posojili in prezadolženostjo, ter zagotavljanje pomoči in spremljanje na tem področju.

1.13 EESO zlasti priporoča uvedbo skupnih evropskih postopkov za obravnavo primerov prezadolženosti, ki morajo služiti tudi kot podlaga za uvedbo javnih pobud za podporo ali pomoč zadevnim osebam.

1.14 EESO Komisiji priporoča, naj izvede uradno študijo, s katero bi preučila, ali in kako bi se lahko uvedle obsežne evropske določbe glede oderuštva ter poglobili skupni temeljni elementi in načela za določitev razpona evropske obrestne mere, znotraj katerega bi se lahko opredelil pojav oderuštva.

1.15 EESO priporoča, da se določijo skupni postopki za spodbujanje nacionalnih sistemov, namenjenih boju proti oderuštvu, ki bodo usklajeni na podlagi evropskega regulativnega okvira.

1.16 EESO poziva k strogim predpisom Skupnosti v zvezi z izdajanjem kreditnih plačilnih kartic, da se preprečijo plenilske prakse, ki lahko spodbujajo prezadolženost, tako da se uvede obvezna sklenitev pogodbe med imetniki in izdajatelji kreditnih plačilnih kartic glede kreditnih limitov.

1.17 Predpisi Skupnosti morajo zagotoviti obsežno in pregledno varstvo v vsej EU, kar zadeva uporabo podatkov, ki jih posredujejo stranke, zlasti pri poslovanju prek spleta.

1.18 EESO meni, da je obveščanje in izobraževanje potrošnikov, vključno s pedagoškimi načini in praksami od osnovnega šolanja dalje, ključnega pomena, zato priporoča, da se spodbujajo in podpirajo pobude civilne družbe za zagotavljanje preglednosti in jasnosti informacij.

1.19 EESO nazadnje priporoča, da se datum pregleda učinkovitosti Direktive 2008/48/ES (prvi pregled naj bi se začel 12. junija 2013) premakne naprej ter da se skrajšajo obdobja med pregledi s petih na tri leta.

2.1 Ob svetovni finančni krizi so bila prizadevanja najprej usmerjena v to, kako ponovno zagotoviti stabilnost in likvidnost finančnih trgov ter kako nato to stabilnost utrditi ter prenoviti regulativni okvir, da se v prihodnje preprečijo nove tržne nepopolnosti.

2.2 Ta proces se sicer izvaja – treba ga je še okrepiti – vendar je EESO trdno prepričan, da si je treba danes prizadevati za ponovno vzpostavitev zaupanja evropskih državljanov v finančni sistem ter njihovo naklonjenost do različnih oblik dostopa do posojil.

2.3 Finančna kriza je privedla do gospodarske krize, ki zdaj povzroča velikanske izgube delovnih mest, zmanjšanje gospodarske dejavnosti ter znižanje dohodka posameznikov in gospodinjstev.

2.4 Zato so se povečale tudi prezadolženost, socialna in finančna izključenost ter revščina (2).

2.5 Posojilo je pomemben instrument za potrošnike in družine, saj jim omogoča, da pokrijejo izdatke, ki so bistveni za zagotavljanje normalnega in urejenega življenja. S tega vidika je dostop do cenovno ugodnih posojil temeljni instrument za socialno vključenost.

2.6 Vendar se posojilo ne sme obravnavati ali podpirati kot nadomestilo ali dopolnilo dohodku potrošnika in gospodinjstev.

2.7 Največji izziv ekonomske, fiskalne in socialne politike je zagotoviti odgovoren dostop do posojil, ne da bi se pri tem ustvarjal položaj odvisnosti.

2.8 V ta namen je potreben zakonodajni okvir, katerega cilj bo preprečiti vse neodgovorne dejavnosti na področju dajanja in najemanja posojil ter boj proti vsem oblikam asimetričnih informacij med posojilodajalci in potrošniki.

3.1 V tem mnenju so obravnavani primeri zlorab pri dajanju posojil ter nezakonite prakse, s katerimi se soočajo potrošniki in ki prispevajo k povečanju socialne izključenosti in revščine. Mnenje pa se ne ukvarja s posebnimi vprašanji, ki so bila obravnavana že v drugih mnenjih EESO.

3.2 V mnenju se zato preučuje obstoječi zakonodajni okvir, da se ugotovijo obstoječe vrzeli, ki omogočajo nastanek zlorab, ter da se evropskim in nacionalnim javnim organom predlagajo možne rešitve. Prav tako se to mnenje prvič osredotoča na nezakonite prakse, ki so trenutno zunaj tega zakonodajnega okvira; gre za prakse, ki so slabo poznane in težko rešljive ter tesno povezane z zlorabami in pogosto iz njih tudi izhajajo. Nazadnje so v mnenju opredeljene možne vloge, ki bi jih lahko imela civilna družba pri reševanju teh problemov.

3.3 Komisija je na zadnjem javnem posvetovanju izjavila naslednje (3): „Finančna kriza je razkrila škodo, ki jo lahko neodgovorno dajanje in najemanje posojil povzroči potrošnikom, posojilodajalcem, finančnemu sistemu in gospodarstvu na splošno. Zato smo odločeni, da se bomo učili iz napak, ki so morda bile storjene, ter tako zagotovili odgovorno dajanje in najemanje posojil“ (g. McCreevy, komisar za notranji trg). Na istem posvetovanju je Komisija dejala: „Naša naloga je, da se začnemo zavedati škodljivih mehanizmov, ki so povzročili neodgovorno dajanje in najemanje posojil, ki imata zdaj finančne posledice za veliko število naših državljanov“ (ga. Kuneva, komisarka za varstvo potrošnikov).

3.4 Končni cilj mnenja je zato tudi prispevati k boljšemu delovanju enotnega trga, tako da se oceni, katere rešitve je mogoče predlagati na ravni Skupnosti in katere na ravni držav članic, ki bodo še vedno del skupnega okvira. EESO meni, da je treba nadnacionalna vprašanja reševati na isti ravni, da se prepreči drobitev enotnega trga.

4.1 Najpomembnejši evropski predpis na področju potrošniških kreditnih pogodb je Direktiva 2008/48/ES (direktiva o potrošniških kreditnih pogodbah). Direktiva o potrošniških kreditnih pogodbah določa polno uskladitev: z drugimi besedami, države članice ne smejo še naprej uporabljati ali uvajati različnih nacionalnih predpisov, tudi če ti predpisi pomenijo večje varstvo potrošnika. Direktiva določa splošni okvir za pravice potrošnikov na področju potrošniških posojil, vendar se ne uporablja za hipotekarna posojila.

4.2 Kot dopolnitev tega okvira Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov določa splošni okvir za opredelitev in kaznovanje nepoštenih poslovnih praks. Kar zadeva „finančne storitve“, direktiva določa „minimalno“ uskladitev, ki državam članicam omogoča, da uvedejo bolj omejevalna ali strožja pravila za varstvo potrošnikov.

4.3 Evropskih predpisov o hipotekarnih posojilih ni; nacionalni predpisi se razlikujejo glede na različne kulture in nacionalne trge. Vendar obstajata evropski kodeks najboljših praks za predpogodbene informacije, ki jih je treba zagotoviti potrošnikom, in evropski standardni informativni list za potrošnike (ESIS). Ta kodeks je zgolj neobvezni instrument, njegovo področje uporabe pa je zelo omejeno.

4.4 EESO priznava, da obstoječi predpisi zagotavljajo vrsto možnih rešitev za soočanje z zlorabami pri najemanju posojil. Vendar je treba na evropski ravni premostiti še znatne vrzeli, nacionalni in evropski organi pa morajo storiti še veliko, zlasti na področju izvajanja in mehanizmov kaznovanja.

4.5 EESO poleg tega opozarja, da je bil eden od razlogov za tako resno finančno krizo zlasti komercialni pritisk na zaposlene v kreditnem in finančnem sektorju. Prizadevanja za doseganje vedno višjih prodajnih ciljev ne glede na to, ali proizvodi ustrezajo potrošnikovemu profilu, so privedla do tega, da so se toksični proizvodi razširili na vrednostne papirje podjetij, potrošnikov in v nekaterih primerih občinskih organov.

4.6 EESO meni, da so bili eden od razlogov za takšen pojav sistemi spodbud in nagrad za vodilne menedžerje, ki so se jim v nekaterih primerih dohodki pretirano zvišali. V večjih finančnih institucijah je bila razlika med letno plačo zaposlenega in generalnega direktorja dejansko 1 proti 400. Kljub vsem zavezam in svečanim obljubam voditeljev držav in vlad Evropske unije EESO opozarja, da je treba sprejeti učinkovite in konkretne ukrepe za reševanje teh problemov.

4.7 Zlasti obstoječi zakonodajni okvir za kreditne pogodbe ne vsebuje nobene zahteve, da je treba ponudbo prilagoditi potrebam potrošnikov. Člen 8 Direktive 2008/48/ES vsebuje dobrodošlo zahtevo, da je treba oceniti plačilno sposobnost potrošnika. Člen 5(6) zgolj določa, da dajalci kreditov potrošnikom zagotavljajo zadostne razlage, da bi jim omogočili oceno, ali je predlagana kreditna pogodba prilagojena njihovim potrebam in finančnemu položaju, pri čemer to storijo z razlago predpogodbenih informacij, bistvenih lastnosti predlaganih proizvodov in specifičnih posledic, ki jih lahko imajo za potrošnika, državam članicam pa omogoča, da do določene mere prilagodijo praktično uporabo teh določb, vendar ne določa nobenega pravila o prilagoditvi proizvodov potrebam potrošnikov.

4.8 To pomanjkanje predpisov je omogočilo nastanek zlorab, pri katerih proizvodi, ki se ponujajo potrošnikom, včasih ne ustrezajo njihovim potrebam. To se dogaja, kadar je na voljo samo ena vrsta posojila ali kadar se kreditne/debetne plačilne kartice vsesplošno izdajajo za nakup proizvodov v nekaterih blagovnicah (trgovski zastopniki).

4.9 EESO v zvezi s tem poudarja, da je treba ponudbo kreditnih plačilnih kartic povsem ločiti od ponudbe komercialnih proizvodov ali s tem povezanih spodbud.

4.10 Kar zadeva oglaševanje, EESO poudarja, da obstoječa pravila sicer določajo zahteve v zvezi s standardnimi informacijami, potrebnimi za podpis kreditne pogodbe (Direktiva 2008/48/ES, člen 4 in naslednji), vendar ne vsebujejo nobenih posebnih zahtev glede praks, ki so zavajajoče in agresivne ali ki lahko na splošno privedejo do zadolženosti (4).

4.11 EESO se zaveda, je treba v tržnem gospodarstvu prepustiti trgu, da vzpostavi pravilno kvantitativno in kvalitativno ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem. Kadar pa trg ne najde ustreznih rešitev, morajo posredovati javni organi, ki so pristojni za zagotavljanje ustreznih odzivov na socialne potrebe.

4.12 EESO meni, da bi lahko bila ena od možnosti uvedba ustreznega razpona „certificiranih“ ali „standardnih“ kreditnih proizvodov na evropskem trgu. Ti proizvodi bi lahko dopolnili obstoječo ponudbo. Potrošniki bi lahko tako lažje poiskali proizvod, ki je ustreznejši in bolj prilagojen njihovim potrebam (5).

4.13 EESO zato meni, da mora Komisija natančneje preučiti pravno podlago in postopke za zagotavljanje večje preglednosti na evropskem trgu preko „certificiranih“ ali „standardnih“ kreditnih proizvodov ter za vzpostavitev evropskega sistema hitrega obveščanja za nadzor nad komercializacijo toksičnih finančnih in kreditnih proizvodov v Evropi.

4.14 Po drugi strani je pomembno, da se skrbno preuči odgovornost ponudnikov posojil in se tako omeji število proizvodov, ki niso prilagojeni potrebam potrošnikov. V ta namen je treba na evropski ravni uvesti skupne postopke za obravnavo primerov prezadolženosti ter na podlagi teh postopkov uvesti pobude za podporo ali pomoč tistim, ki so med drugim zaradi zlorab pri najemanju posojil postali prezadolženi.

4.15 Naslednji problem, ki ga evropska zakonodaja ne obravnava, je oderuštvo. To je zakonsko urejeno v nekaterih državah članicah (Španija, Francija, Italija, Portugalska), vendar ne v vseh.

4.16 Poleg tega zadnje raziskave (6) kažejo, da bi lahko zakonska ureditev oderuštva pozitivno prispevala v boju proti socialni izključenosti in revščini ter proti zlorabam.

4.17 EESO meni, da bi morala Komisija izvesti uradno študijo, s katero bi preučila, ali in kako bi se lahko uvedle obsežne evropske določbe o oderuštvu. EESO zlasti meni, da bi bilo treba razširiti skupna temeljna načela in parametre za določitev razpona evropske obrestne mere, znotraj katere bi se lahko opredelil pojav oderuštva.

4.18 Da bi nadgradili in izkoristili izkušnje, ki so si jih številne države članice nabrale v mnogih letih, EESO meni, da bi bilo koristno oblikovati evropski regulativni okvir za spodbujanje nacionalnih sistemov za boj proti oderuštvu in za pomoč žrtvam tega oderuštva.

4.19 EESO opozarja, da se večina zlorab pri najemanju posojil pojavlja v odnosih med kreditnimi posredniki in potrošniki.

4.20 Evropski parlament je v zvezi s tem pozval (7) k oblikovanju okvira Skupnosti, da se pojasnijo in uskladijo odgovornosti in obveznosti kreditnih posrednikov na podlagi načela „enak posel, enako tveganje, enaka pravila“, da se zagotovi varstvo potrošnikov ter preprečijo nepregledne prodajne prakse in neustrezne oblike oglaševanja, ki zlasti škodijo bolj ranljivim, manj obveščenim skupinam potrošnikov. EESO se s tem strinja in meni, da bi tak okvir prispeval k očiščenju ponudbe na trgu ter odločnejšemu boju proti zlorabam, neodgovornim kreditnim posrednikom in nezakonitim dejavnostim oderuhov.

4.21 EESO meni, da bi vzpostavitev registra kreditnih posrednikov zagotovila preglednost, zanesljivost in strokovnost, vendar bi ta okvir moral vključevati zavezujoča merila glede registracije; nadzor, ki bi ga izvajali organi, sestavljeni iz strokovnih sektorskih združenj, finančnih/borznih posrednikov in združenj potrošnikov, pod kontrolo nadzornih organov; ter opredelitev razlogov za začasno izključitev, črtanje ali izbris in navedbo solidarne odgovornosti v primeru škode, dokazane pred kazenskim sodiščem.

4.22 V ozadju zlorab so pojavi, kot so ponujanje posojil mladim prek pošiljanja SMS sporočil, „enostavna“ posojila preko telefona, posojila, ki temeljijo na pričakovanem dohodku, ter vsesplošno ponujanje kreditnih ali debetnih plačilnih kartic. V boju proti tem praksam je treba uporabiti vsa možna sredstva. V zvezi s temi primeri Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov določa številne možne rešitve za težave, povezane z neodgovornim dajanjem posojil, te možne rešitve pa bi bilo mogoče tudi prilagoditi in vključiti v pravila o potrošniških kreditnih pogodbah.

4.22.1 EESO zahteva, da se za finančne družbe, ki izdajajo kreditne plačilne kartice, uvedejo strogi predpisi (promocijske ponudbe, najvišja stopnja splošne zadolženosti, starost možnega imetnika, preglednost izpiskov prometa na računu), da se preprečijo plenilske prakse, ki lahko spodbujajo prezadolženost.

4.22.2 Zlasti bi bilo treba kreditni limit na kreditnih plačilnih karticah določiti v soglasju z imetnikom. Vsako naknadno povišanje tega limita bi moralo biti mogoče samo v skladu z izrecnim dogovorom med imetnikom in izdajateljem kreditne plačilne kartice.

4.23 Za učinkovitost pa je potrebna strožja uporaba zakonodaje (8). Glede na nove razmere, ki so nastale kot posledica globalne finančne krize, EESO poudarja, da je treba datum pregleda učinkovitosti Direktive 2008/48/ES (prvi pregled naj bi se začel 12. junija 2013) premakniti naprej ter skrajšati obdobja med pregledi s petih na tri leta. EESO meni, da morajo države članice zlasti na področju nepoštenih poslovnih praks pri dajanju posojil vzpostaviti tržne regulatorje, ki bodo imeli ustrezna in posebna tehnična pooblastila in sredstva na področju posojil.

4.23.1 EESO zlasti zahteva vzpostavitev okrepljenega zakonodajnega okvira, da se zagotovi obsežno in pregledno varstvo pri uporabi podatkov, ki jih posredujejo stranke, posebno pri poslovanju prek spleta in elektronski pošti.

4.24 EESO meni, da je ob upoštevanju previdnostnih ukrepov, opisanih v prejšnjih mnenjih na to temo (9), pri hipotekarnih posojilih treba oceniti možnost, da bi uporaba evropskega standardnega informativnega lista in navedb v zvezi z obrestnimi merami postala zavezujoča tudi za kreditne posrednike, kot to določa Direktiva o kreditnih pogodbah za potrošnike, kar bi lahko privedlo do večje integracije evropskega trga hipotekarnih kreditov ter obsežnega varstva potrošnikov in gospodinjstev.

4.25 Kar zadeva storitve svetovanja na področju potrošniških kreditov, EESO meni, da je treba podpreti organizacije civilne družbe, zlasti potrošnike, da bodo uvedle te dejavnosti, ki lahko osebam, ki dostopajo do posojil, zagotovijo objektivno, pregledno in strokovno mnenje o skladnosti med proizvodi, ki so na voljo, in njihovimi potrebami.

4.26 EESO poudarja, da bi moralo biti svetovanje v zvezi s posojili urejeno tako, da se zagotovi zlasti visoka raven preglednosti in neodvisnosti posojilodajalcev in posrednikov.

4.27 EESO meni, da je za obravnavo vseh teh vprašanj potreben enoten, skladen in homogen regulativni okvir na ravni Evropske unije, katerega načela in pravila se uporabljajo za vse kreditne proizvode.

5.1 EESO je prepričan, da je treba hkrati obravnavati vso tisto realnost, ki se skriva za navideznimi podjetji na področju posredništva in finančnih storitev in ki se dejansko odraža v plenilskih in oderuških praksah, povezanih s kaznivimi dejanji kot posledica veljavnih obrestnih mer in nekaterih oblik izseljevanja. To med drugim vključuje naslednje primere:

5.3 EESO meni, da možno povečanje števila nedovoljenih posojil temelji na dejstvu, da so številni potrošniki in gospodinjstva izključeni iz zakonitega kreditnega trga, zlasti, ker jim je bilo posojilo dano na neodgovoren način, zaradi česar so postavljeni v položaj odvisnosti in izjemne ranljivosti.

5.4 EESO se zaveda, da težav, ki so povezane z nizkimi dohodki gospodinjstev in različnimi oblikami spodbud k potrošnji in ki so med drugim razlog za nestabilnost, zaradi katere so potrošniki in gospodinjstva dovzetni za nezakonita posojila in vzporedne denarne trge, ni mogoče odpraviti zgolj z regulacijo posojil.

5.5 Poleg tega se zlorabe in/ali nezakonite kreditne prakse pogosto kaznujejo v okviru kazenskega prava in bi jih bilo treba zato zakonsko urediti na podlagi posebnih kazensko-pravnih pobud, sprejetih v okviru evropskega območja pravice, ki bi jih izvajali policijski organi. Polno izvrševanje nacionalnih sodb v zvezi z zaplembo blaga, ki je posledica oderuštva ali nezakonitega izsiljevanja, po celotni EU bi lahko znatno prispevalo k boju proti tem pojavom (10).

5.6 EESO opozarja, da na tem področju, ki zadeva vsa območja Evropske unije, ni dovolj podatkov, da bi v celoti prikazali različne kvalitativne in kvantitativne vidike razširjenosti tega pojava na evropski ravni, zato Komisiji priporoča, naj skupaj z državami članicami na podlagi primerljivih podatkov podrobno analizira te okoliščine.

6.1 Civilna družba – in zlasti potrošniška združenja ter dobrodelne organizacije – ima pomembno vlogo pri ugotavljanju, analizi in nadzoru težav, povezanih z zlorabami in/ali nezakonitimi dejanji pri dajanju posojil potrošnikom in gospodinjstvom.

6.2 EESO zato meni, da je v soglasju z javnimi organi pomembno oblikovati in spodbuditi mreže civilne družbe, odgovorne za analizo pojavov socialne izključenosti in revščine, povezanih s posojili in prezadolženostjo, ter za zagotavljanje pomoči in spremljanje na tem področju. Te mreže lahko imajo ključno vlogo pri izmenjavi informacij in dobrih praks, tudi kot del usklajenega sistema pritožb.

6.3 EESO opozarja, da dobre prakse na tem področju že obstajajo, kot sta „podprto socialno posojilo“ ali evropska mreža za finančno vključenost EFIN, ter da je treba te dobre prakse spodbujati in razširiti po celotni EU.

6.4 EESO meni, da lahko države članice in civilna družba na področju obveščanja in izobraževanja potrošnikov, vključno s pedagoškimi načini in praksami od osnovnega šolanja dalje, dosežejo izjemne rezultate (11). Gre za pomembne ukrepe za razvoj finančne kulture na evropski ravni, ki bo prisotna v celotni Uniji.

6.5 EESO meni, da je treba spodbujati in razvijati te dejavnosti, vendar poudarja, da so posojilodajalci odgovorni za zagotavljanje informacij o proizvodih, javni organi pa za izobraževanje. EESO prav tako meni, da bodo pobude civilne družbe na področju preglednega in obsežnega obveščanja ter izobraževanja učinkovite samo, če bodo v celoti vključene v enoten in vseobsegajoč regulativni okvir.

6.6 Na javnem posvetovanju, ki ga je EESO organiziral 28. januarja 2010 v Bruslju in ki so se ga udeležili ustrezni predstavniki civilne družbe na nacionalni in evropski ravni, je bila poudarjena potreba po evropskem nadzoru pojava zlorab in/ali nezakonitih dejanj, tako z vidika zakonodajnih vidikov in pomoči žrtvam kot tudi politik, ki se izvajajo na področju izobraževanja, usposabljanja in obveščanja vseh zainteresiranih strani.

6.7 EESO meni, da je za spodbuditev socialno-tržnega gospodarstva na področju posojil treba ustanoviti in razviti socialno-tržna podjetja, kot so zadruge (12). Prav tako meni, da so javni organi odgovorni za podporo in spodbujanje ustanavljanja in delovanja teh vrst podjetij (13).

V Bruslju, 28. aprila 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(2) Glej drugo skupno oceno socialnih učinkov gospodarske krize in odzivov politike nanjo, ki sta jo izvedla Odbor za socialno zaščito in Evropska komisija – SPC/2009/11/13 FINAL; raziskava Eurobarometer o revščini in socialni izključenosti – 2010, Evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti; Sporočilo Komisije – skupno poročilo o socialni zaščiti in socialni vključenosti, http://ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=757&langId=fr.

(3) Javno posvetovanje o odgovornem dajanju in najemanju posojil, Bruselj, 3.9.2009.

(4) Dobre opredelitve „zavajajočih praks“ (člen 6) in „agresivnih praks“ (člen 8) pa so vsebovane v Direktivi 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov.

(5) V zvezi s tem glej ISO 22222 (Načrtovanje osebnih financ – 2005); UNI-ISO (Načrtovanje osebnih financ – 2008); AENOR-UNE 165001 (Etica. Requisitos de los productos financieros socialmente responsables); in tudi ECO/266 – Družbeno odgovorni finančni produkti.

(6) Glej Oderuštvo – Rapporto finale dell'Osservatorio socioeconomico sulla criminalità (Oderuštvo – končno poročilo socialno-ekonomske opazovalnice za zločine), CNEL (Nacionalni ekonomski in delavski svet) – Rim, 2008.

(7) Resolucija EP z dne 5.6.2008 – Preiskava sektorja v zvezi z bančnim poslovanjem s prebivalstvom.

(8) Države članice morajo svoje predpise uskladiti s predpisi EU do 12. junija 2010.

(10) Vlade in institucije, ki se soočajo s pojavi, ki so zdaj svetovnega obsega, lahko še naprej hlinijo nevednost ali se omejujejo na odzive v okviru nacionalnih razsežnosti. Vendar če bi se le zavedale, kakšno spodbudo je uvedba evropskega sodnega naloga za prijetje pomenila pri iskanju beguncev, bi s polno hitrostjo in skladno začele opredeljevati skupen instrument za preiskavo in pregon ter sklop kazenskih določb, ki bodo na podlagi nadomestila za škodo zaradi kaznivih dejanj mafijskih združenj skupne vsem državam članicam. Glej F. Forgione, Mafia export, 2009, Milan.

(11) UNI (Osnutek standarda za finančno izobraževanje državljanov – zahteve glede opravljanja storitev), januar 2010.

(12) Glej Resilience of the Cooperative Business Model in Times of Crisis, ILO, 2009.