[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 21.12.2010

COM(2010) 785 konč.

POROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

o učinkovitosti in doslednosti sanitarnega in fitosanitarnega nadzora pri uvozu živil, krme, živali in rastlin

POROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

o učinkovitosti in doslednosti sanitarnega in fitosanitarnega nadzora pri uvozu živil, krme, živali in rastlin

KAZALO

1. UVOD 3

1.1. Povpraševanje po uvozu 3

1.2. Vloga Evropske unije 4

1.3. Izvajanje usklajenega nadzora, ki temelji na oceni tveganja 4

1.4. Evropa kot globalni akter 4

2. PREGLED SEDANJEGA UVOZNEGA NADZORA 4

2.1. Zakonodajni okvir 4

2.2. Različni proizvodi, različna tveganja 4

2.3. Kako vse skupaj deluje? 4

3. UKREPI ZA ZAGOTOVITEV UČINKOVITOSTI UVOZNEGA NADZORA 4

3.1. Inšpekcijski pregledi, ocena tveganja in informacijski sistemi 4

3.2. Večstranski in dvostranski dogovori 4

3.3. Usposabljanje 4

3.4. Usklajevanje in komuniciranje 4

3.5. Zagotavljanje ustreznega odziva 4

4. NEDAVNE IN NASTAJAJOČE TEŽAVE 4

4.1. Čedalje večji pomen sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov 4

4.2. Izzivi 4

4.3. Razumnejši pristopi 4

5. UKREPI ZA IZBOLJŠANJE IN OKREPITEV NADZORA PRI UVOZU ŽIVIL, KRME, ŽIVALI IN RASTLIN V PRIHODNOSTI 4

5.1. Zakonodajne izboljšave 4

5.2. Nezakonodajne izboljšave 4

5.3. Optimalna uporaba virov 4

6. SKLEPNE UGOTOVITVE 4

UVOD

Svet je decembra 2008 pozval Komisijo, naj „ Svetu in Parlamentu do konca leta 2010 predloži poročilo o učinkovitosti in doslednosti sanitarnega in fitosanitarnega nadzora pri uvozu živil, krme, živali in rastlin, da se zagotovi nadaljnje ustrezno delovanje okvira Skupnosti o uvozu, če je to primerno, pa tudi predloge“.[1]

To poročilo je odgovor na ta poziv. Poročilo tako dokazuje, da sanitarni in fitosanitarni nadzor, ki se izvaja pri uvozu živil, krme, živali in rastlin, zagotavlja predvsem, da so ti varni.

V ločeni razpravi o uvozu se obravnavajo vprašanja konkurenčnosti. Ta razprava je osredotočena na razlike v proizvodnih stroških med EU in tretjimi državami, kot so zemljišče, delo in kapital, ter potrošniške izbire, ki vplivajo na nakupne odločitve na podlagi dejavnikov, kot so cena, razpoložljivost, kakovost in kulturne preference. Ker ta razprava vsebinsko presega to poročilo, je spodaj navedena analiza v skladu z zahtevami Sveta osredotočena le na učinkovitost in doslednost sanitarnega in fitosanitarnega nadzora pri uvozu živil, krme, živali in rastlin.

Povpraševanje po uvozu

Evropska unija (EU) je največja uvoznica živil in krme na svetu. Vrednost uvoza je v obdobju 2007–2009 znašala 85 milijard EUR.[2]

Čeprav je EU glede večine živilskih proizvodov večinoma samozadostna, mora nekatero blago uvažati, ker je proizvodnja EU majhna ali je ni, kot velja za čaj, kavo in začimbe, ali ker ne zadosti povpraševanju, kot velja za ribe in živalsko krmo. Potrošniki vse pogosteje zahtevajo večjo raznovrstnost proizvodov, podjetja pa morajo uvažati surovine. Te se večinoma dobavljajo za živilskopredelovalno industrijo EU, ki še naprej proizvaja proizvode velike vrednosti za domačo potrošnjo ali izvoz v tretje države.

Živilska industrija je kot največji proizvodni sektor v Evropi s skupnim letnim prometom 900 milijard EUR in več kot štirimi milijoni zaposlenih ključna za blaginjo EU.[3] Da bi ohranila svojo prednost, se mora biti sposobna zanašati na surovine z vsega sveta.[4] Da bi EU ostala konkurenčna in bi uživala zaupanje evropskih potrošnikov, mora imeti tudi vzpostavljene živilske standarde.

Kljub številnim virom povpraševanja skupni uvoz kmetijskih proizvodov pomeni le majhen delež skupne potrošnje in proizvodnje v Evropi. Medtem ko EU uvozi veliko krme, kave, tropskega sadja in kakava, po drugi strani uvozi zelo malo živalskih proizvodov, kot sta meso in mleko. Uvoz je v letu 2008 presegel izvoz za 7 milijard EUR, ta znesek pa se je v letu 2009 zaradi vpliva finančne in gospodarske krize na vrednost in obseg uvoza EU zmanjšal na samo 2,5 milijarde EUR.[5]

Ne glede na zaviralni učinek na svetovno trgovino, ki ga je povzročil svetovni upad gospodarske rasti v letu 2008, se je trgovina s kmetijskimi proizvodi v zadnjih letih hitro povečevala.[6] Zato se zaradi morebitnih groženj za zdravje ljudi ter zdravstveno varstvo živali ali rastlin vse več pozornosti namenja tveganjem, povezanim s tako trgovino. Če se taka tveganja ne nadzorujejo, se lahko pojavijo motnje v trgovini, pri čemer lahko trgi, vredni več milijard evrov, nenadoma izginejo, zaupanje potrošnikov v živilske trge in zmožnost vlad za njihovo upravljanje pa sta lahko resno ogrožena.

Vloga Evropske unije

Bistveno je zagotavljati, da so vsa živila na trgu varna. To velja za uvoz, pa tudi za živila, krmo, živali in rastline, proizvedene, vzrejene in pridelane v Evropi. Nadzor pri uvozu zagotavlja, da so uvoženi proizvodi enako kot proizvodi, proizvedeni v Evropi, v skladu z zakonodajo EU. Temeljno načelo je, da morajo biti vsi živilski proizvodi na trgih EU varni ne glede na poreklo.

EU ima celovito zakonodajo – katere osnova je potreba po usklajenem pristopu, ki temelji na oceni tveganja – za nenehno odkrivanje nevarnosti, povezanih z uvozom posameznega proizvoda iz neke tretje države. Ko se oceni tveganje, je mogoče določiti pogoje, pod katerimi je mogoče tak proizvod uvažati. Po drugi strani je nato mogoče ugotoviti, kakšen nadzor je treba vzpostaviti. Enotni uvozni pogoji in postopki na podlagi zadevne zakonodaje se zdaj uporabljajo le za nekaj proizvodov z visokim tveganjem.

Ker se tveganja nenehno razvijajo, se uvozni pogoji in s tem tudi veljavni nadzorni pregledi postopno spreminjajo. EU te spremembe obvladuje z ustrezno oceno tveganja in zmogljivostmi upravljanja, usklajenim pristopom k nadzoru ter jasno in skladno zakonodajo. S tem skupaj z državami članicami zagotavlja doslednost in učinkovitost nadzora.

Izvajanje usklajenega nadzora, ki temelji na oceni tveganja

Tveganja zaradi uvoženega blaga se ocenjujejo na podlagi grožnje, ki jo ta uvoz pomeni za zdravje ljudi ter zdravstveno varstvo živali in rastlin; višja kot je stopnja tveganja, strožji so pogoji za vstop blaga v EU, s tem pa je višja tudi stopnja nadzora.

Uvozni pogoji se določijo na podlagi kategorizacije tveganja za vsak proizvod, pri čemer se vedno upošteva več različnih dejavnikov. Ti so med drugim: informacije o izbruhih bolezni, podatki o trgovini, prestrezanje nevarnih ali neskladnih proizvodov in znanstveni dokazi. Trgovinski partnerji zagotavljajo tudi informacije o jamstvih, ki jih zagotavlja nadzorni sistem, vzpostavljen v tretji državi, vključno z veljavno zakonodajo in varnostnimi standardi. Poleg tega se v državah članicah in tretjih državah izvajajo inšpekcijski pregledi za oceno njihovih sredstev za izvajanje ustreznega nadzora. V primeru resnega izbruha bolezni ali spremembe stopnje tveganja se sprejme odločitev glede posebnih zaščitnih ukrepov, potrebnih pri uvozu.

Države članice izvajajo nadzor, katerega cilj je preveriti skladnost z obsežnim sklopom pravil, s katerimi se urejajo prehranska veriga ter zdravstveno varstvo rastlin in živali. Čeprav velika večina uvoza v EU ne pomeni znatne nevarnosti za zdravje, obstaja več proizvodov, za katere je na ravni EU vzpostavljen poseben usklajen nadzor. Pred uvozom tega blaga v Unijo je potreben sanitarni nadzor.

Evropa kot globalni akter

Način, kako EU uporablja sistem sanitarnega in fitosanitarnega nadzora, določa, v kolikšni meri lahko na svetovni ravni ohranja odprt in na znanosti temelječ pristop k zdravstvenemu varstvu živali in rastlin ter varnosti živil. Nadzor, ki ga je opredelila EU, je v skladu s standardi, ki so jih določili mednarodni organi za določanje standardov s področja varnosti živil ter zdravstvenega varstva živali in rastlin, in sicer Komisija za Codex Alimentarius, Svetovna organizacija za zdravje živali (OIE) in Mednarodna konvencija za varstvo rastlin (IPPC), kot je določeno v sporazumu Svetovne trgovinske organizacije (STO) o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov (Sporazum SFS).

Čeprav lahko vlade sprejmejo dodatne sanitarne in fitosanitarne ukrepe, ki so potrebni za zaščito življenja ali zdravja ljudi ter zdravstvenega varstva živali ali rastlin, so ti dovoljeni le, če je mogoče dokazati, da so znanstveno utemeljeni, sorazmerni in nediskriminacijski. EU je kot eden od največjih svetovnih trgovcev z živili in krmo zavezana spoštovanju mednarodnih obveznosti. EU se tudi zaveda, da se njene zahteve pogosto uporabljajo kot merila za mednarodno trgovino in pomembno vplivajo na države v razvoju, od katerih jih je veliko zelo odvisnih od dostopa do evropskih trgov.

PREGLED SEDANJEGA UVOZNEGA NADZORA

Zakonodajni okvir

Zahteve za varnost hrane so določene v Uredbi (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta, ki je splošneje znana kot splošna živilska zakonodaja. V tej uredbi je navedeno, da mora politika EU za varnost hrane zagotavljati prosti pretok na notranjem trgu, biti usmerjena k doseganju visoke ravni varovanja zdravja ljudi, zadovoljevati interese potrošnikov ter zagotavljati, da so živila in krma, uvoženi v Evropsko unijo, skladni z zahtevami, ki lahko zagotovijo ustrezne stopnje jamstev v zvezi z varnostjo.

Splošno živilsko zakonodajo dopolnjuje Uredba (ES) št. 882/2004, ki je splošneje znana kot uredba o uradnem nadzoru živil in krme. Določa splošni okvir za uradni nadzor, ki ga nacionalni pristojni organi v državah članicah in Komisija izvajajo za zagotavljanje skladnosti z zakonodajo o živilih in krmi, pravili o zdravju in dobrem počutju živali ter – delno – določbami o zdravstvenem varstvu rastlin.

Natančneje, uredba o uradnem nadzoru živil in krme v zvezi z uvoženimi proizvodi določa splošna načela, na katerih temeljijo določitev uvoznih pogojev, priznavanje enakovrednosti[7], odobritev predizvoznih pregledov, ki jih izvajajo pristojni organi tretjih držav, in ugotovitev, da so za nekatere proizvode pred njihovim vstopom na ozemlje Unije potrebni posebni pregledi. Komisiji nalaga tudi posebne dolžnosti v zvezi z zbiranjem ustreznih informacij od trgovinskih partnerjev in izvajanjem inšpekcijskih pregledov v tretjih državah. Komisija vsako leto poroča Svetu in Evropskemu parlamentu o splošnem delovanju uradnega nadzora v zvezi z varnostjo hrane, zdravjem in dobrim počutjem živali ter zdravstvenim varstvom rastlin v državah članicah.

Podrobne določbe, s katerimi se ureja uvoz, so navedene tudi v obsežnem sklopu sektorskih aktov na področjih, kot so zdravstveno varstvo rastlin, semena, zoonoze, nadzor in izkoreninjenje živalskih bolezni, živalski stranski proizvodi, higiena živil in krme, gensko spremenjena živila in krma, ostanki in onesnaževala, pesticidi, aditivi, hranilne snovi, dietetična živila, mineralne vode, nova živila, materiali za stik z živili in drugo.

Različni proizvodi, različna tveganja

Različni proizvodi povzročajo različna tveganja, zato zanje veljajo posebni uvozni pogoji in pregledi.

2.2.1 Za žive živali in proizvode živalskega izvora (kot so meso, jajca in ribe) ter živalske proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi (kot so semena in zarodki), se šteje, da so visoko tvegani, ker so lahko prenašalci bolezni na živino in ljudi. Nevarnosti za zdravstveno varstvo živali zbujajo posebno zaskrbljenost zaradi škodljivih učinkov širjenja bolezni na evropsko živinorejo.

Žive živali in živalski proizvodi lahko v EU vstopijo le prek odobrenih mejnih kontrolnih točk v skladu s strogo usklajenimi uvoznimi pogoji. V teh je določeno, da mora tak uvoz izhajati iz odobrenih tretjih držav, od odobrenih ali registriranih podjetij in da mora veterinarska spričevala, ki so priložena pošiljkam, podpisati pristojni organ države izvoznice, ki navede podrobne informacije o stanju proizvodov v zvezi z javnim zdravjem in zdravstvenim varstvom živali ter njihovi skladnosti z uvoznimi zahtevami EU. Ob izbruhu resne živalske bolezni v tretji državi se lahko določijo uvozne omejitve, da se prepreči vnos bolezni v EU.

Osebje mejnih kontrolnih točk mora ob prihodu blaga opraviti obvezni nadzor, vključno z dokumentacijskimi, identifikacijskimi in fizičnimi pregledi, ter tako preveriti, ali je blago v skladu z opisom in izpolnjuje uvozne pogoje EU. Fizični pregledi so vedno nujni za žive živali. Fizični pregledi za živalske proizvode se lahko omejijo, kadar ti izpolnjujejo usklajene uvozne pogoje in kadar so bili sklenjeni veterinarski sporazumi, ki dokazujejo, da lahko tretja država zagotovi enako ali enakovredno stopnjo varnosti kot EU. Fizični pregled lahko vključuje tudi usmerjene analitične preglede, ki se izvajajo v določenih časovnih presledkih.

Ko se v zvezi s pošiljko ti pregledi zadovoljivo opravijo, se izda skupni veterinarski vstopni dokument, ki dovoljuje sprostitev tega blaga v prosti pretok. Veterinarski organi tesno sodelujejo s carinskimi organi, ki ne dovolijo sprostitve živali ali živalskih proizvodov v promet, če in dokler se ne izda skupni veterinarski vstopni dokument.

2.2.2 Tudi za uvoz živih rastlin ali rastlinskih proizvodov se šteje, da je visoko tvegan zaradi vstopa novih škodljivih organizmov in rastlinskih bolezni na ozemlje EU, ki imajo lahko katastrofalne posledice za pridelke in naravno okolje. Preden lahko vse žive rastline in nekateri rastlinski proizvodi vstopijo v Unijo, jim je treba priložiti uradno fitosanitarno spričevalo, ki ga pristojni organ tretje države izda v skladu z obrazcem, določenim na podlagi Mednarodne konvencije o varstvu rastlin.

Zdravstveni pregledi rastlin – ki vključujejo dokumentacijske, identifikacijske in fizične preglede – se na odobreni vstopni točki opravijo na vseh pošiljkah rastlin in reguliranih rastlinskih proizvodov. Izvzetje iz opravljanja fizičnih pregledov v namembnem kraju lahko nacionalni organi odobrijo v posebnih okoliščinah, med drugim pri prevozu blaga pod carinskim nadzorom. Carinski organi ne dovolijo uvoza rastlin in reguliranih rastlinskih proizvodov, če ni predloženo dokazilo, da so bili pri ustreznih fitosanitarnih pregledih doseženi zadovoljivi rezultati.

2.2.3 Za nekatera živila in krmo neživalskega izvora, za katere se odkrije znano ali nastajajoče tveganje, je treba opraviti tudi obvezne preduvozne preglede na določenih vstopnih točkah. Med njimi so lahko oreščki in nekatero sadje ali zelenjava. Proizvodi, za katere so potrebni pregledi, se določijo na podlagi najnovejših razpoložljivih informacij v zvezi s profilom tveganja proizvoda. Seznam tega blaga in veljavne stopnje nadzora se pregledajo vsake tri mesece. Kot pri živalih in živalskih proizvodih so tudi za take proizvode obvezni mejni pregledi, pri čemer jih je v prosti pretok v Uniji mogoče sprostiti le, če je rezultat opravljenega nadzora pozitiven.

2.2.4 Za večino proizvodov iz prehranske verige se šteje, da ne pomenijo tveganja za javno zdravje in zdravstveno varstvo rastlin ali živali. V to kategorijo spada veliko tako imenovanih proizvodov „z dolgim rokom trajanja“ (konzervirani, predelani, sušeni itd. proizvodi), sestavljenih proizvodov ter številne vrste sadja in zelenjave. V teh primerih države članice nadzor pri uvozu izvajajo na podlagi večletnih načrtov za nadzor in ob upoštevanju morebitnega tveganja, ki ga opredelijo države članice.

Kako vse skupaj deluje?

Tretje države, ki želijo izvažati proizvode, ki za EU domnevno pomenijo tveganje, morajo izpolnjevati stroge zahteve, preden jih je mogoče šteti za upravičene. Vključujejo lahko kombinacijo nekaterih ali vseh naslednjih elementov:

( uradno predložitev pisne vloge za izvoz v EU;

( preverjanje zdravstvenega stanja živali in rastlin ter javnega zdravja v tretji državi, vključno z ustrezno zakonodajo, nadzornimi sistemi, ukrepi za spremljanje bolezni in laboratorijsko infrastrukturo;

( predložitev sanitarnih ali fitosanitarnih spričeval, ki dokazujejo, da proizvodi, ki se bodo izvažali, izpolnjujejo zahteve EU;

( odobritev podjetij, ki želijo izvažati v EU, s katero se potrjuje, da izpolnjujejo ustrezne zahteve Unije, zlasti v primeru živih živali in živalskih proizvodov;

( predložitev in odobritev načrta spremljanja za ostanke v EU prepovedanih ali omejenih snovi.

Pri nekaterih proizvodih z visokim tveganjem so obvezni inšpekcijski obiski za preverjanje skladnosti z zakonodajo EU. Kadar so določeni uvozni pogoji, ki jih tretja država zadovoljivo izpolnjuje, ali kadar so morda določene obveznosti priprave seznama ali pregledov pred izvozom, mora Komisija v posvetovanju z državami članicami sprejeti uradno odločitev, preden se dovoli uvoz iz navedene tretje države.

Skladnost se po odobritvi redno ocenjuje z inšpekcijskimi pregledi, ki jih opravlja Komisija, in pregledi, ki jih izvajajo države članice.

UKREPI ZA ZAGOTOVITEV UČINKOVITOSTI UVOZNEGA NADZORA

Inšpekcijski pregledi, ocena tveganja in informacijski sistemi

3.1.1 Nadzorna služba Komisije iz GD za zdravje in potrošnike, Urad za prehrano in veterinarstvo (FVO), izvaja inšpekcijske preglede v državah članicah in tretjih državah, da zagotavlja spoštovanje zakonodaje EU. Pri tem za določitev prednostnih nalog na podlagi letnega načrta združuje svoje dolgoletne izkušnje s stališči držav članic. Urad za prehrano in veterinarstvo poleg preverjanja nadzora nosilcev živilske dejavnosti ter preverjanja zdravstvenega stanja živali in rastlin v državah članicah in tretjih državah redno izvaja preglede na kraju samem, da preverja skladnost z uvoznimi pogoji, določenimi za tretje države. Ko so ti zadovoljivo izpolnjeni in se dovoli uvoz posameznega proizvoda iz neke tretje države, Urad opravlja dodatne redne inšpekcijske obiske za potrditev, da se lahko ta uvoz varno nadaljuje. Urad izvaja tudi inšpekcijske preglede na mejnih kontrolnih točkah in določenih točkah vstopa v državah članicah, da zagotavlja skladnost z zakonodajo EU. Inšpekcijski pregledi na terenu izpolnjujejo več namenov, pri čemer omogočajo tesno usklajevanje z državami članicami in tretjimi državami ter spremljanje skladnosti. Verjetno najpomembneje pa je, da omogočajo tudi hitro ukrepanje za obvladovanje morebitnega ugotovljenega nesprejemljivega tveganja.

3.1.2 Evropska agencija za varnost hrane (EFSA), ustanovljena na podlagi splošne živilske zakonodaje, Evropski komisiji zagotavlja neodvisna znanstvena mnenja o vseh zadevah, ki neposredno ali posredno vplivajo na varnost prehranske verige. Je ločen pravni subjekt, ki je neodvisen od drugih institucij EU in katerega področje dela zajema vse stopnje proizvodnje in dobave živil, tj. od vil do vilic. Kadar je to ustrezno, agencija EFSA ocenjuje tveganja, ki jih povzroča posamezen proizvod, kot funkcijo njegove nevarnosti.

3.1.3 Veterinarski sistem TRACES (angl. Trade Control and Expert System) zagotavlja spletne informacije o uvoznih pošiljkah živih živali in živalskih proizvodov. Omogoča izmenjavo informacij o inšpekcijskih pregledih zdravja živali in javnega zdravja med pristojnimi organi, veterinarskim organom omogoča hitro odzivanje na morebitne izredne razmere na področju zdravstvenega varstva, za nosilce dejavnosti pa pospešuje upravne postopke. Sistem TRACES, ki ga uporabljajo države članice in vse več tretjih držav[8], vključuje harmonizirani sistem poimenovanj in šifrskih oznak blaga Svetovne carinske organizacije (šestmestne oznake) in kombinirano nomenklaturo EU (osemmestne oznake). Tako se lahko sistemi šifrskih oznak, ki opisujejo proizvode, po celem svetu uporabljajo na ravni šestmestnih oznak.

3.1.4 EU je vzpostavila dva sistema za obveščanje za zagotovitev hitre in učinkovite izmenjave informacij. Sistem hitrega obveščanja za živila in krmo (RASFF)[9] omogoča 24-urno pošiljanje nujnih obvestil, kadar je odkrito živilo ali krma, ki pomeni resno tveganje. S sistemom RASSF se obvesti zadevna tretja država, da bi se tako preprečil ponovni pojav težave. Podoben sistem obveščanja, imenovan EUROPHYT[10], omogoča izmenjavo informacij, kadar so rastline in rastlinski material prestreženi zaradi neizpolnjevanja zahtev EU glede zdravstvenega varstva rastlin.

Večstranski in dvostranski dogovori

EU je dejavna v Svetovni trgovinski organizaciji in mednarodnih organih za določanje standardov. To ji omogoča, da promovira svoj regulativni model in tako oblikuje mednarodne standarde, ki so bodo nato uporabljali za EU.

EU prav tako nenehno ohranja dialog s tretjimi državami o vprašanjih sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov ter sklepa dvostranske trgovinske sporazume z določbami o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih, ki zajemajo trgovino s kmetijskimi proizvodi. Nekateri sporazumi, katerih cilj je omogočanje trgovine z živimi živalmi in živalskimi proizvodi, so sklenjeni tudi z redkimi tretjimi državami. Ti sporazumi v nekaterih primerih predvidevajo priznavanje „enakovrednosti“, ki lahko vodi do izvzetja iz nekaterih veterinarskih pregledov. Vendar EU nikakor ne znižuje svoje stopnje zaščite.

Tudi v uredbi o uradnem nadzoru živil in krme je predvidena „enakovrednost“, ki naj bi jo EU enostransko priznala na katerem koli delu prehranske verige. Vsaka članica STO ima v skladu s sporazumom STO o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih pravico, da od trgovinskih partnerjev zahteva razpravo o priznanju „enakovrednosti“. Tudi tretja država lahko na podlagi razširjenih predizvoznih pregledov predloži vlogo za nižjo stopnjo uvoznega nadzora ob vstopu v EU. Te lahko preveri Urad za prehrano in veterinarstvo.

Usposabljanje

Program Boljše usposabljanje za varnejšo hrano je pobuda Komisije, s katero so bili vzpostavljeni celoviti programi usposabljanja za pristojne organe v državah članicah, da bi bili seznanjeni z najnovejšimi vidiki zakonodaje EU ter da bi bilo zagotovljeno enotno, objektivno in ustrezno izvajanje nadzora. Med drugim je na voljo poseben modul usposabljanja za osebje mejnih kontrolnih točk za spodbujanje usklajenega pristopa teh točk k uvozu. V usposabljanju, ki je organizirano za države članice, lahko sodelujejo udeleženci iz tretjih držav, v nekaterih primerih pa se posebna usposabljanja organizirajo v tretjih državah, zlasti državah v razvoju.

Usklajevanje in komuniciranje

Komisija z državami članicami v ustreznih strokovnih skupinah in regulativnih odborih redno razpravlja o vseh novih ali nastajajočih težavah, ki povzročajo posebne skrbi, ali spremembah na mednarodni ravni.

Tesni odnosi z državami članicami so posebno pomembni za hitro odzivanje na kršitve zakonodaje o živilih in krmi ter zdravstvenega varstva živali in rastlin. Pristojni organi držav članic lahko sprejmejo ukrepe v obliki upravnih predpisov, vendar lahko Komisija v nujnih primerih na lastno pobudo sprejme ustrezne ukrepe, preden jih potrdijo države članice. Komisija lahko prav tako zaprosi Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), naj ji pomaga pri preiskavah v zvezi s sumi, ugotovljenimi nezakonitimi dejanji ali nezakonitim delovanjem.

Zagotavljanje ustreznega odziva

V preteklosti so pomembni povzročitelji nalezljivih živalskih bolezni in organizmi, ki so škodljivi za rastline, v EU vstopali na različne načine, vključno z nezakonitim uvozom, premiki ptic selivk ali prenašalci bolezni v obliki insektov. Vendar se je pokazalo, da nobena od večjih zdravstvenih kriz v zadnjih letih ni bila posledica zakonito uvoženih pošiljk ali pomanjkljivosti pri veterinarskih ali fitosanitarnih uvoznih pregledih.

Ker je obvladovanje zdravstvenega varstva živali in rastlin ali kriz v zvezi z varnostjo hrane lahko zelo drago in pomembno vpliva na celotno družbo, se v proračunu EU vsako leto približno 300 milijonov EUR nameni preprečevanju in izkoreninjenju bolezni[11], 100 milijonov EUR pa ukrepom v zvezi z varnostjo živil in krme. EU je razvila tudi zmogljivosti za hitro odzivanje na krize in nove grožnje. V zadnjem desetletju so bila za nadaljnje zmanjšanje tveganja, ki ga povzroča morebiten nezakonit vnos živil, na primer pregledana in okrepljena pravila o odstranjevanju mednarodnih odpadkov iz gostinstva in živilih, ki jih v EU prinesejo potniki.

Zagotavljanje skladnosti uvoza z zakonodajo EU je povezano z resnimi izzivi, saj proizvodnja praviloma poteka zunaj neposrednega nadzora EU in njenih držav članic. Ne glede na to je izvajanje regulativnega okvira na več ravneh in z več udeleženci, ki se redno pregleduje, torej ključno za zagotovitev, da na evropski trg vstopijo le varni uvoženi proizvodi.

NEDAVNE IN NASTAJAJOČE TEŽAVE

Čedalje večji pomen sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov

Zniževanje tarif in zmanjševanje kvotnih omejitev sta še vedno pomembni prednostni nalogi trgovinske politike, vse več izzivov pa je v zvezi z regulativnimi vidiki. Kar zadeva zahteve glede sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov, imajo države pravico do vzpostavitve svojih stopenj zaščite in ustrezne zakonodajne ureditve. Vendar mora biti to v skladu z določbami sporazuma STO o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih. Nediskriminacijska uporaba nesorazmernih ali neznanstvenih sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov ali ukrepov, ki ne temeljijo na mednarodnih standardih, je težava, ki jo obravnavajo EU in njeni trgovinski partnerji.

Izzivi

Bolezni so že od nekdaj eden od najpomembnejših dejavnikov, ki jih je treba vedno upoštevati pri ugotavljanju stopnje tveganja. Zaradi bolezni, kot so goveja spongiformna encefalopatija (BSE) in nove različne aviarne influence, ki so se pojavile v zadnjih letih, se je stopnja tveganja pri trgovini z nekaterimi živalskimi proizvodi povišala. Podobno je tudi spreminjanje podnebnih razmer povzročilo znatne spremembe v vzorcih bolezni in njihovem širjenju. Pojav bolezni modrikastega jezika kot glavne bolezni goveda in ovc v severni Evropi ter borove ogorčice, ki napada borova drevesa po Sredozemlju, sta le dva primera. Prav tako obstaja tveganje, da bi se lahko pojavile bolezni, za katere se je prej štelo, da jih v Evropi ni, kot je mrzlica doline Rift.

Tudi naključno ali namensko onesnaženje živil in krme je težko napovedati, saj lahko zastrupitev povzročijo novi proizvodni postopki, novi vzorci potrošnje ali goljufivo ravnanje, ki ogroža zdravje ljudi in živali.

Poleg tega se pojavljajo in razvijajo tehnologije, kot sta biotehnologija in nanotehnologija, ter nove generacije sestavin živil in krme. Obvladovanje načina, kako potrošniki dojemajo tveganja teh novih tehnologij, je zaradi njihovih številnih uporab v živilskem sektorju vse pomembnejše. Pomemben element pri splošnem nadzoru uvoza in drugih vidikov so jasna in objektivna sporočila o varnosti tehnologij ter primernosti in učinkovitosti veljavnih zahtev glede sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov.

Zaradi biološkega terorizma, ki lahko vključuje uporabo virusov in patogenov, ki se prenašajo s hrano in lahko resno ogrozijo javno zdravje in zdravje živali ter gospodarstvo, se je povečala potreba po pazljivem nadzoru uvoza in biološke varnosti na splošno. To velja tudi za tveganja zaradi nezakonite in goljufive trgovine, vključno z namernim onesnaženjem živil.

Razumnejši pristopi

V obdobju, ko je finančnih in drugih virov vse manj, je bistveno, da se sredstva za nadzor uporabijo na področjih, ki evropskim državljanom najbolj koristijo. Zato je nujen zakonodajni okvir, ki bo spodbujal bolj usklajen pristop k uvoznemu nadzoru po vsej EU ter vzpostavljal preglednejši, posodobljen in učinkovit sistem uvoznega nadzora. Obstajajo tudi nove informacijske tehnologije, kot so elektronsko izdajanje spričeval, ki se lahko celoviteje uporabljajo. Države članice bodo lahko z razvojem na oceni tveganja temelječega pristopa k fizičnim pregledom na mejnih kontrolnih točkah in racionalizacijo usklajevanja izvršnih organov razumneje usmerjale svoje vire. S tem se bosta olajšala tudi odkrivanje goljufivega in nezakonitega uvoza ter odvračanje od njega.

Usklajevanja nadzora zdravja živali in ljudi na mejah EU, ki se ureja z obsežno zakonodajo EU, ni mogoče vedno dosledno in učinkovito izvajati. V času pozivov k pametni pravni ureditvi lahko razdrobljena zakonodaja vodi k različnim ravnem razlage in izvajanja. To vodi k težavam uvoznikov, ko predstavljajo proizvode za uvoz, in ustreznih izvršnih organov, ko si prizadevajo za usklajen pristop in trgovino na splošno. Tretje države, ki se pri dostopu do trgov EU zato srečujejo s težavami, svojo zaskrbljenost ustrezno izražajo, tudi v STO.

UKREPI ZA IZBOLJŠANJE IN OKREPITEV NADZORA PRI UVOZU ŽIVIL, KRME, ŽIVALI IN RASTLIN V PRIHODNOSTI

Zaradi tega zapletenega in nenehno spreminjajočega se okolja mora biti EU vedno sposobna načrtovati, razvijati in izvajati ustrezne odzive na grožnje za varnost hrane.

Sedanji sistem na podlagi pristopa k uvoznemu nadzoru, ki temelji na oceni tveganja in dokazih, je do zdaj dobro deloval. Vendar gre za sistem z različnimi pristopi k nadzoru živil, krme, živali in rastlin, ki je lahko za tiste, ki nadzor izvajajo, zelo zapleten. Čeprav je bilo s splošno živilsko zakonodajo ter uredbo o uradnem nadzoru živil in krme zagotovljene nekaj splošne usklajenosti, pa je bila ta dosežena šele z uvedbo dodatne zakonodaje.

Zato je treba poenostaviti veljavni sistem nadzora, tako da se izboljšajo ocena tveganja ter doslednost in učinkovitost vzpostavljenih mehanizmov, ne da bi se hkrati pojavili dvomi o osnovnih domnevah, na katerih temeljijo. To naj bi omogočilo večjo usklajenost različnih veljavnih nadzornih mehanizmov in njihovo povezovanje.

Zakonodajne izboljšave

Splošna živilska zakonodaja ter uredba o uradnem nadzoru živil in krme bosta še naprej zagotavljali splošni okvir za nadzor živil in drugih pomembnih proizvodov v prehranski verigi, hkrati pa bo sprejetih več novih in inovativnih ukrepov za preučitev, kako sedanji sistem razviti v učinkovitejši mehanizem za obvladovanje usklajenega uvoznega nadzora na mejah EU. Čeprav bo večina teh sprememb vključena v načrtovane predloge sprememb uredbe o uradnem nadzoru živil in krme, se obravnava tudi nova zakonodaja o zdravstvenem varstvu živali in rastlin.

5.1.1 Spremembe uredbe o uradnem nadzoru živil in krme so načrtovane kot del širše – leta 2004 sprožene – pobude za preoblikovanje in poenostavitev zakonodaje EU na področjih varnosti hrane in krme, zdravja in dobrega počutja živali in delno zdravstvenega varstva rastlin. Cilj je zagotoviti celovit pristop k uradnemu nadzoru na vseh področjih.

Izkazalo se je, da lahko splošni zakonodajni okvir, ki je bil vzpostavljen s to uredbo in velja od januarja 2006, podpre celovit pristop k uspešnemu delovanju uradnega nadzora v celotni prehranski verigi. S pregledom njegovih določb se bo ta celoviti pristop utrdil, tako da se bodo pregledala pravila, ki zdaj veljajo za financiranje uradnega nadzora, pravila, ki veljajo za nadzor ostankov zdravil za uporabo v veterinarski medicini[12], in določbe, ki veljajo za veterinarski nadzor uvoza živih živali in proizvodov živalskega izvora.[13] V pregledu se bodo obravnavale tudi spremembe, ki jih je treba vključiti za upoštevanje sprememb v zakonodaji o zdravstvenem varstvu živali in rastlin, ki se zdaj pripravlja, poleg tega pa bo njegov splošnejši cilj poenostavitev sedanjega okvira za sodelovanje v izvršnih zadevah, znotraj katerega Komisija in države članice izvajajo nadzorne dejavnosti. Prav tako bo njegov cilj skladnost z določbami novega posodobljenega carinskega zakonika EU, ki naj bi začel veljati leta 2013.

V operativnem smislu bo zato treba izboljšati sedanja orodja in morda razviti nova, da bi omogočili, da se v odločitvah o obvladovanju tveganja v zvezi z uvoženimi proizvodi celovito upoštevajo profil tveganja posameznega proizvoda, s tem povezane nevarnosti (pomen katerega se lahko oceni ob sodelovanju agencije EFSA) in poreklo. To bodo spremljali naloge iskanja in obravnave podatkov ter dosleden in pregleden postopek za določitev uvoznih pogojev in mejnega nadzora.

5.1.2 Nova zakonodaja o zdravstvenem varstvu živali bo temeljila na strategiji za zdravstveno varstvo živali za obdobje 2007–2013, v kateri je določen okvir za ukrepe za zdravstveno varstvo in dobro počutje živali. Cilj te strategije, ki temelji na načelu, da je „bolje preprečiti kot zdraviti“, je namenjanje večje pozornosti previdnostnim ukrepom, spremljanju bolezni, pregledom in raziskavam, zmanjšanju pojavnosti živalskih bolezni in čim večjemu zmanjšanju vpliva izbruhov. Sedanja zakonodaja o zdravstvenem varstvu živali zajema več različnih področij politike, kot so nadzor živalskih bolezni ter prehrana in dobro počutje živali. Vključuje tudi pravila o trgovini z živalmi in živalskimi proizvodi znotraj EU ter njihovem uvozu. Ta sklop medsebojno povezanih ukrepov politike bo nadomestil enoten regulativni okvir, ki se bo približal mednarodnim standardom. Poleg tega bo razvit usklajen okvir EU za delitev odgovornosti in stroškov.

5.1.3 Podobno bo pregledan tudi sistem EU za zdravstveno varstvo rastlin, da bi se upoštevale nove razmere, za zaščito EU pred vnosom in širjenjem škodljivih organizmov, krepitev trajnostne proizvodnje, zagotovitev konkurenčnosti kmetijskega sektorja, krepitev varstva gozdov in krajine ter izboljšanje varnosti hrane. Različni dogodki, vključno s širitvijo EU, globalizacijo, podnebnimi spremembami in znatnim razvojem znanstvenega strokovnega znanja, na katerem temelji prvotni sistem za zdravstveno varstvo rastlin, upravičujejo celovito oceno sistema, ki je bil prvotno razvit v sedemdesetih letih 20. stoletja.

Nezakonodajne izboljšave

Nadzorna služba Komisije, Urad za prehrano in veterinarstvo, bo imela še naprej vodilno vlogo ter bo zagotavljala informacije za sprejemanje odločitev v zvezi s tveganjem in skladno posodabljanje seznamov držav in podjetij.

Sistem TRACES se bo še naprej posodabljal in se prilagajal spreminjajočim se razmeram in tehnološkemu napredku za zagotovitev boljše analize tveganja. Sistem se bo razširil na nove uporabnike, vključno s tretjimi državami in nosilci dejavnosti. Uvedeno bo tudi elektronsko izdajanje spričeval za poenostavitev sistema in boj proti goljufijam.

Sistema RASFF in EUROPHYT bosta usmerjena k zagotavljanju, da bo njuno obveščanje v realnem času še naprej koristno orodje za opredelitev tveganja in sporočanje potrebe po ukrepanju v primeru težav. Koncept, na katerem temeljijo ti podatkovni sistemi, lahko postane izhodišče za širši mehanizem, namenjen zagotavljanju sledljivosti pri mejnem nadzoru za vsa uvožena živila, krmo, živali in rastline.

EU bo na dvostranski in večstranski ravni nadaljevala dialog s tretjimi državami za zagotovitev, da se težave v zvezi s sanitarnimi in fitosanitarnimi ukrepi obravnavajo odprto in pregledno.

Optimalna uporaba virov

Ob omejenem številu virov si je treba prizadevati za zagotovitev optimalne uporabe človeških in finančnih virov, potrebnih za nadzor. Boljše usklajevanje sorazmernih in ustrezno usmerjenih sredstev za nadzor mora zagotavljati strožji pristop k uvoznemu nadzoru in izvršnim organom omogočati, da prizadevanja osredotočijo na bolj tvegane primere. EU si prizadeva izogniti položaju, ko se izvajajo pretirani pregledi proizvodov z nizkim tveganjem, medtem ko lahko drugi proizvodi z visokim tveganjem brez nadzora vstopajo na notranji trg.

Poenostavitev in okrepitev določb v zvezi z uradnim nadzorom morata koristiti pristojnim organom in nosilcem dejavnosti v državah članicah. To bo omogočilo učinkovitejšo uporabo virov nosilcev dejavnosti in nadzornih organov v državah članicah ter povečalo dodano vrednost, ki jo lahko ustvari učinkovit vseevropski nadzorni sistem. Zaradi učinkovitejšega, na oceni tveganja temelječega celovitega uradnega nadzora, s katerim se bo zagotavljala varnost v celotni prehranski verigi, bodo imeli koristi tudi potrošniki. To bo ugodno vplivalo tudi na odnose s trgovinskimi partnerji in posledično na trgovino.

SKLEPNE UGOTOVITVE

Čeprav je cilj uvoza živil, krme, živali in rastlin zadostiti povpraševanju evropskih podjetij in potrošnikov, se zaradi rasti celotne svetovne trgovine povečuje tveganje, povezano s tem uvozom. EU ima pri obvladovanju tega tveganja pomembno vlogo.

Izvaja jo z ocenjevanjem tveganj, povezanih z uvozom določenega blaga, določitvijo uvoznih pogojev in vzpostavljanjem pregledov, ki jih je treba izvajati, da lahko EU zagotavlja varen uvoz živil, krme, živali in rastlin. Temeljno načelo je, da mora biti hrana na trgih EU vedno varna, ne glede na to, ali je proizvedena v EU ali uvožena iz tretjih držav.

V zvezi s tem je ključna celovita usklajena zakonodaja za proizvode z visokim tveganjem, ki je vzpostavljena v EU ter temelji na usklajenem in na oceni tveganja temelječem pristopu k uvoznemu nadzoru. S tem se preprečuje uresničitev pomembnih varnostnih pomislekov, poleg tega pa EU omogoča obvladovanje nastajajočih tveganj ali izrednih razmer ter preprečuje resna izkrivljanja trgovine.

Poročilo kaže, da se s to zakonodajo sicer učinkovito obvladujejo morebitna in dejanska tveganja, vendar je včasih nekoliko zapletena in na splošno ni dovolj usklajena. To pomeni, da lahko državam članicam in nosilcem dejavnosti povzroča obremenitve in težave pri izvajanju. V poročilu je prav tako ugotovljeno, da se lahko razpoložljiva orodja v podporo tej zakonodaji bolj usklajeno uporabljajo za različne proizvode iz prehranske verige za zagotovitev, da za vse uvožene proizvode veljajo pogoji in pregledi, neposredno sorazmerni tveganju, ki ga ti proizvodi povzročajo.

Zato je Komisija sicer še vedno prepričana, da večja sprememba sedanje zakonodaje ni potrebna, vendar si bo – s pregledom in okrepitvijo različnih aktov – prizadevala za večjo usklajenost pri uvoznem nadzoru, ki bo koristila zlasti tistim, ki ga izvajajo. Celovitejši pristop bo omogočil izboljšanje učinkovitosti sistema EU za uvozni nadzor, zagotovil optimalno dodelitev virov ter olajšal spodbujanje in zaščito regulativnega modela EU.

Evropska komisija je zavezana zagotavljanju varnosti vseh uvoženih živil, krme, živali in rastlin. Prav tako je prepričana, da bo lahko v tesnem sodelovanju z državami članicami še naprej zagotavljala in krepila doslednost in učinkovitost vzpostavljenega uvoznega nadzora.

[1] Sklepi Sveta o varnosti uvoženih kmetijskih in kmetijsko-živilskih proizvodov ter skladnosti s pravili Skupnosti, 2 917. zasedanje Sveta za kmetijstvo in ribištvo, Bruselj, 18. in 19. decembra 2008 – 17169/08 ADD 1.

[2] GD za kmetijstvo in razvoj podeželja, glasilo Monitoring Agri-trade Policy, št. 01–10, junij 2010.

[3] Generalni direktorat Evropske komisije za podjetništvo in industrijo.

[4] COM(2010) 612, Trgovina, rast in svetovne zadeve,http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2010/november/tradoc_146955.pdf.

[5] Ibid .

[6] Ibid . Stopnja rasti svetovne trgovine s kmetijskimi proizvodi je v letih 2007 in 2008 znašala 21–25 %.

[7] Enakovrednost pomeni, da je EU sprejela nadzorni sistem, ki ga uporablja zadevna tretja država, kot enakovrednega svojemu.

[8] V sistemu TRACES se zdaj vsak mesec registrira približno 5 000 skupnih veterinarskih vstopnih dokumentov za žive živali in 40 000 dokumentov za proizvode živalskega izvora. Štirinajst tretjih držav sistem TRACES uporablja za izdajanje spričeval, ki se priložijo živalim ali proizvodom za uvoz v EU.

[9] V sistemu RASFF sodelujejo države članice EU, Komisija, agencija EFSA, Norveška, Lihtenštajn in Islandija.

[10] Sistem EUROPHYT Komisiji, državam članicam in Švici zagotavlja neposreden spletni dostop.

[11] To vključuje ukrepe, ki jih EU sprejme za nadzor nekaterih živalskih bolezni v državah kandidatkah in morebitnih državah kandidatkah na mejah EU, da bi zmanjšali tveganje za širjenje bolezni v EU. Cepljenje proti klasični prašičji kugi, ki se zdaj izvaja na zahodnem Balkanu, je en tak primer.

[12] Zdaj urejen z določbami Direktive 96/23/ES.

[13] Zdaj določen v direktivah Sveta 91/496/EGS oziroma 97/78/ES.