[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 18.11.2010

COM(2010) 675 konč.

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o izvajanju Uredbe (ES) št. 1921/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o predložitvi statističnih podatkov o iztovoru ribiških proizvodov v državah članicah

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o izvajanju Uredbe (ES) št. 1921/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o predložitvi statističnih podatkov o iztovoru ribiških proizvodov v državah članicah

Uvod (področje uporabe, ozadje, nacionalna zakonodaja)

Na podlagi določb člena 10 Uredbe (ES) št. 1921/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o predložitvi statističnih podatkov o iztovoru ribiških proizvodov v državah članicah[1] (v nadaljnjem besedilu: uredba o iztovoru) „Komisija do 19. januarja 2010 in nato vsaka tri leta predloži Evropskemu parlamentu in Svetu ocenjevalno poročilo o statističnih podatkih, zbranih v skladu s to uredbo, zlasti o njihovi pomembnosti in kakovosti. V poročilu se razčleni tudi stroškovna učinkovitost sistema, ki se uporablja za zbiranje in obdelavo statističnih podatkov, in predstavi preverjene prakse za zmanjšanje obsega dela držav članic ter izboljšanje uporabnosti in kakovosti statističnih podatkov“. V tem poročilu je zabeležen napredek, ki so ga države članice, države kandidatke in države Efte dosegle skupaj s Komisijo glede na določbe te uredbe.

Uredba o iztovoru zahteva predložitev letnih podatkov o teži in povprečni ceni ribiških proizvodov, ki jih evropska plovila in plovila Efte iztovorijo v državah članicah. Glede na prejšnji predpis ta uredba v več pogledih pomeni izboljšavo. Zahteva dodatne podrobnosti o proizvodih in njihovi predvideni uporabi ter državi plovila. Z uredbo o iztovoru se zmanjša tudi breme poročanja za države članice, saj se podatki zahtevajo na letni namesto na mesečni ravni in se zdaj zahtevajo le podrobnosti o raztovorih plovil iz EU in Efte.

Ribiška industrija v državah članicah Evropske unije je zelo raznolika glede na območja ribolova, ulovljene vrste in sestavo ribiških flot (vključno z velikostjo plovil in načinom ribolova). Metodologije zbiranja podatkov odražajo to raznolikost v industriji, zato je primerjanje položajev v različnih državah članicah težavno.

Večina podatkov, ki se zahtevajo v zvezi s poročili o iztovarjanju na podlagi Uredbe (ES) št. 1921/2006, se zbira predvsem na podlagi zakonodaje o nadzoru ribištva in zlasti Uredbe Sveta (EGS) 2847/93[2] (v nadaljnjem besedilu: uredba o nadzoru). Ta uredba določa predložitev ladijskih dnevnikov, deklaracij o iztovarjanju in potrdil o prodaji ter deklaracij o prevzemu zaradi spremljanja in izvajanja kvot. V poročilu Evropskega računskega sodišča iz leta 2007[3] so izpostavljene težave glede zanesljivosti in popolnosti podatkov. V odgovor je Svet 20. novembra 2009[4] sprejel novo uredbo o nadzoru. Ta natančneje določa obveznost kapitanov, da predložijo podatke v elektronski obliki zaradi samodejnega navzkrižnega preverjanja v državah članicah, in zajema strožja pravila glede prodaje rib. Čeprav so številne države članice že poročale o spremembah svojih sistemov v skladu z zahtevami, pa bo za izvajanje velikega števila novih določb uredbe potreben čas.

Pokritost in vsebina

Zbiranje podatkov

Na način zbiranja podatkov močno vpliva geografska raznolikost držav članic in struktura njihove industrije. Na primer, zaradi razmeroma dolge obale in mnogih možnih pristanišč za iztovarjanje poteka zbiranje podatkov na Irskem in v Združenem kraljestvu na decentraliziran način prek posameznih inšpektoratov za ribištvo. Podatki se vpisujejo v pristaniških upravah in vnašajo v osrednjo zbirko podatkov. Nasprotno je na Danskem zbiranje podatkov bolj centralizirano. Nekatere države članice, vključno z Združenim kraljestvom, Nemčijo in Španijo, prav tako poročajo o začetnem zbiranju in primerjanju podatkov prek regionalnih in decentraliziranih uprav.

Tisti z dovoljenjem za trženje rib morajo[5] pristojnim organom, na ozemlju katerih poteka prva prodaja, predložiti potrdilo o prodaji. Mnoge države članice so posebej poročale o nadzoru prve prodaje, ki so ga uvedle. To je vključevalo Dansko in tudi Združeno kraljestvo, ki sta imela od leta 2005 sistem za registracijo pooblaščenih kupcev in prodajalcev ter za določanje pooblaščenih trgov. Za vrste, ki niso vključene v kvote, podatke o cenah zagotavljajo grosisti, s čimer je pokritih 50 % iztovarjanj, ki niso vključena v kvote. Nekatere države članice, na primer Belgija, omogočajo prodajo rib v nadzorovanih okoliščinah neposredno javnosti, medtem ko druge poročajo na primer o prodaji pod 50 kg na podlagi teže kot mejne vrednosti. Za Belgijo se podrobnosti o takšnih prodajah še vedno beležijo na dražbi v Oostende. V ostalih primerih se prodaje ocenijo.

Uredba Sveta (ES) št. 1966/2006[6] nadalje zahteva, da države članice registrirajo vse, ki so pristojni za prvo prodajo ribiških proizvodov in vse, pri katerih letni promet presega 400 000 EUR (200 000 EUR po novi uredbi o nadzoru), da pošljejo nacionalnim organom elektronska obvestila o prodaji in deklaracije o prevzemu. Ta uredba prav tako zahteva, da se vzpostavi elektronsko središče za potrdila o prodaji. Z vzpostavitvijo elektronskega dostavljanja podatkov se poveča hitrost zbiranja podatkov in točnost poročanja. Države članice prek elektronskih kanalov poročajo o različnih stopnjah pokritosti iztovarjanja. Na primer, na Danskem o večini iztovorov poročajo po elektronski poti in nekatere vrste so skoraj v celoti pokrite z elektronskim načinom poročanja.

Viri podatkov

Najpomembnejši upravni viri podatkov o ulovu in iztovarjanju so ladijski dnevniki, potrdila o prodaji in deklaracije o iztovarjanju. Uredba (EGS) št. 2847/93 določa, da kapitani plovil s skupno dolžino več kot 10 m vodijo ladijski dnevnik o svojih dejavnostih (razen če so iz pristanišča odsotni manj kot 24 ur). Uredba (EGS) št. 2847/93 določa tudi, da kapitani v 48 urah po iztovarjanju ustreznim organom predložijo deklaracijo o iztovarjanju. Ladijski dnevniki imajo standardno obliko EU, ki se v nekaterih primerih (na primer Finska) prilagodi, da ustreza naravi panoge. Ladijski dnevniki so sredstvo za zapisovanje podatkov med izvajanjem dejavnosti, v katere se zapisuje le ocena žive teže ulova. So zelo uporabni za porazdeljevanje ulova po ribolovnih območjih, računanje ribolovnega napora in navzkrižno preverjanje.

Natančnejše informacije se zagotavljajo z deklaracijami o iztovarjanju, ki se pripravijo po vsaki vožnji in v katere se zapisujejo količine za vsako vrsto (pogosto le za vrste, za katere veljajo ribolovne kvote ali druga evropska zakonodaja) v obliki iztovorjene teže. Potrdila o prodaji se predložijo organom, pristojnim za prvo trženje rib (agentu plovila ali dražbenim organom). Ta potrdila vključujejo informacije o količini vsake iztovorjene vrste, njihovi obliki in vrednosti vsakega proizvoda, skupaj z informacijami o plovilu, ki opravi iztovarjanje. Tudi te informacije so lahko omejene na vrste, za katere veljajo ribolovne kvote, čeprav so v poročilih nekaterih držav članic, na primer Nemčije, zajete vse vrste s potrdili o prodaji.

Večina držav članic za poročanje uporablja druge ali nadomestne vire podatkov za svoje obalne flote, in sicer večinoma za plovila, krajša od 10 m (8 m na Švedskem in 12 m v Estoniji). Na primer, na Finskem morajo kapitani plovil, ki so krajša od 10 m, voditi mesečne ladijske dnevnike svojih dejavnosti, na Danskem pa so lahko oproščeni obveznosti vodenja ladijskih dnevnikov, če predložijo podpisano „izjavo o ribolovnem območju“ in lovijo v skladu s to izjavo. V Združenem kraljestvu se dejavnost gojenja lupinarjev zapisuje v obliki mesečnih dnevnikov, ki so pogoj za izdajo dovoljenja, medtem ko na Danskem uporabljajo vzorčno raziskavo za ocenjevanje prilova iz svojega obsežnega industrijskega ribolova.

V državah, ki izvajajo ribolov v Sredozemlju in Črnem morju, kjer obalni ribolov predstavlja razmeroma velik delež ribolovne dejavnosti, je bolj razširjena uporaba statističnih popisov in raziskav. V Grčiji in Italiji skoraj izključno uporabljajo vire statističnih podatkov, v drugih sredozemskih državah pa se bolj zanašajo na upravne vire. V Franciji dejavnosti v Sredozemlju spremljajo z raziskavami, medtem ko se za dejavnosti v severovzhodnem Atlantiku uporabljajo upravni viri. V Italiji, kjer so statistične raziskave glavni vir podatkov, se prek ladijskih dnevnikov zagotavlja le majhen del podatkov za navadnega tuna. Le iz lokacije dejavnosti pa ni mogoče ugotoviti, ali se uporabljajo upravni podatki ali podatki iz raziskav. Primera majhnih Sredozemskih otoških držav Malte in Cipra sta bolj podobna položaju držav, katerih flote izvajajo ribolov v Atlantiku, pri čemer uporabljajo upravne vire podatkov za flote, ki so daljše od 10 m, in vzorčne raziskave za zbiranje podatkov o obalnih flotah, ki so krajše od 10 m.

Nekatere države članice, vključno s Slovenijo, poročajo, da so še vedno v postopku urejanja svojih pravil in postopkov na prvi prodajni točki, ter o tem, da zbirajo podatke na podlagi potrdil o prodaji in deklaracij o iztovarjanju.

Sistemi zbiranja podatkov v državah članicah in državah EFTA

Belgija – Belgijska plovila izvajajo ribolov le v severovzhodnem Atlantiku (območje 27), večinoma v Severnem morju (IVb in IVc) in vzhodnem Rokavskem prelivu (VIId). Viri podatkov so upravni (ladijski dnevniki, deklaracije o iztovarjanju in potrdila o prodaji). Prve prodaje je treba opraviti na treh glavnih dražbah (Zeebrugge, Oostende in Nieuwpoort), razen majhnih plovil, ki lahko prodajajo javnosti v Oostendeju. Potrdila o prodaji se pošljejo Službi za morsko ribištvo (Dienst Zeevisserj) na dan iztovarjanja.

Bolgarija – Bolgarska plovila izvajajo ribolov v Sredozemlju in Črnem morju (območje 37) in večinoma v podobmočju 37.4.2. Viri podatkov so upravni (ladijski dnevniki, deklaracije o iztovarjanju in potrdila o prodaji) in se pošiljajo Nacionalni agenciji za ribištvo in akvakulturo (NAFA). NAFA zahteva, da se potrdila o prodaji za prve prodaje pošljejo v 48 urah po iztovarjanju. Elektronsko pošiljanje potrdil o prodaji se načrtuje v skladu z zakonodajo Skupnosti.

Danska – Viri podatkov so upravni (ladijski dnevniki, deklaracije o iztovarjanju in potrdila o prodaji), zbiranje podatkov pa je centralno in ga opravlja Danski direktorat za ribištvo (DDF). Prve prodaje rib na Danskem ne smejo opravljati nekomercialni ribiči, vsi kupci iz prve roke pa morajo biti registrirani pri DDF, ki mu morajo pošiljati obvestila o prodaji v elektronski ali papirni obliki. Okrog 90 odstotkov potrdil o prodaji se prejme po elektronski poti.

Nemčija – Nemška plovila izvajajo ribolov v severovzhodnem Atlantiku, severozahodnem Atlantiku in vzhodnem srednjem Atlantiku ter jugovzhodnem Tihem oceanu (območja 27, 21, 34 in 87). Viri podatkov so upravni (ladijski dnevniki, deklaracije o iztovarjanju in potrdila o prodaji). Pošiljajo se Zveznemu zavodu za kmetijstvo in prehrano prek organizacij proizvajalcev (PO) in deželnih organov.

Estonija – Estonska plovila izvajajo ribolov v severozahodnem Atlantiku (območje 21) in severovzhodnem Atlantiku (27 – Baltsko morje) ter 05 (celinske vode). Viri podatkov so upravni (ladijski dnevniki, deklaracije o iztovarjanju, potrdila o prodaji ter dokumenti o pretovarjanju in transportu). Plovila skupne dolžine pod 12 m izpolnijo ladijski dnevnik o „obalnem ribolovu“, ki je določen z estonsko nacionalno zakonodajo. Kadar se podatki pošiljajo po elektronski poti, Estonija zahteva papirne kopije dokumentacije dvakrat mesečno. Prvi kupci rib morajo organom (za komercialno ribištvo Ministrstvu za kmetijstvo) po elektronski poti pošiljati potrdila o prodaji, za takšen način pa se je odločilo tudi več zasebnih družb.

Irska – Irska plovila izvajajo ribolov v severovzhodnem Atlantiku (območje 27). Viri podatkov so upravni (ladijski dnevniki, deklaracije o iztovarjanju, potrdila o prodaji in dokumenti nabiralcev školjk). Podatke v pristaniščih zbira irski organ za varstvo morskega ribištva. Z Irske poročajo o pomembnih spremembah sistemov za zbiranje podatkov, s čimer bi se olajšalo elektronsko zbiranje podatkov, ki ga zahteva zakonodaja Evropske unije.

Grčija – Grška plovila izvajajo ribolov v severovzhodnem Atlantiku, vzhodnem srednjem Atlantiku in Sredozemlju (območja 27, 34 in 37) ter beležijo podatke s statističnimi raziskavami. Za „čezmorski“ ribolov se uporablja popis, medtem ko se za območje 37 „odprto morje“ in obalni ribolov uporablja vzorčna raziskava. Raziskave izvaja grški nacionalni statistični urad. Grčija za „čezmorski ribolov“ izvaja popoln popis plovil, ki plujejo pod grško zastavo. Pri ribolovu na odprtem morju in priobalnem ribolovu je napaka zaradi neodziva precejšnja (50 odstotkov), odstopanje pa se računa s tehniko vzorčenja.

Španija – Španija ima obsežno in raznoliko ribiško industrijo, pošiljanje podatkov in kakovost pa zagotavljajo različne službe. Zbiranje podatkov na prvi stopnji opravljajo regionalni organi, nato pa se ti podatki zberejo centralno. Ugotovljenih je sedem posameznih upravnih virov za zbiranje podatkov o iztovarjanju, vključno z ladijskimi dnevniki, potrdili o prodaji, deklaracijami o prenosu, deklaracijami o iztovarjanju in podatki organizacij proizvajalcev ribiških proizvodov (PO). Različni viri so združeni v bazo podatkov za ulove in iztovarjanja. Iztovarjanja naj bi bila iz teh virov izčrpno pokrita.

Francija – Za pošiljanje podatkov in kakovost je zlasti pristojen urad za ribolov in akvakulturo (BSPA), ki je del Ministrstva za prehrano, kmetijstvo in ribištvo (MAAP). Podatke o pomembnem tropskem ribolovu tunov pošilja Inštitut za raziskave in razvoj Službi za morski ribolov in akvakulturo (Direction des Pêches Maritimes et de l'Aquaculture –DPMA). Francoska plovila so zlasti dejavna v severovzhodnem Atlantiku, Sredozemlju in Indijskem oceanu. Podatki, pridobljeni iz upravnih virov (ladijskih dnevnikov, deklaracij o iztovarjanju in potrdil o prodaji), dobro pokrivajo ribolovno dejavnost v Atlantiku. Za območja, kjer so upravni podatki manj zanesljivi, zlasti za Sredozemlje, se ti viri dopolnijo z vzorčnimi raziskavami. Francija je vložila znatna sredstva v posodobitev in izboljšanje svojega sistema za zbiranje ribiških podatkov.

Italija – Italija izvaja ribolov v Sredozemlju, vzhodnem srednjem Atlantiku in zahodnem Indijskem oceanu (območja 37, 34 in 51). Za območje 37 opravlja vzorčno raziskavo, za druga območja pa popis. Dnevniki se uporabljajo le za zbiranje podatkov o ulovu navadnega tuna, te podatke pa zbira Ministrstvo za kmetijsko, prehrambeno in gozdarsko politiko. Nacionalni statistični urad ISTAT zbira podatke za območji 34 in 51, IREPA pa za območje 37. ISTAT je pristojen za usklajevanje poročanja Eurostatu. Italija ima veliko število majhnih plovil (s skupno dolžino manj kot 12 m). Okrog 99 odstotkov plovil lovi v obalnih vodah okrog italijanskega polotoka. Od tega okrog dve tretjini predstavljata majhna plovila s pasivno opremo[7]. Podatki se zbirajo z multivariatno vzorčno raziskavo, ki se izvede na populaciji, razvrščeni glede na območje, velikost povila in ribolovno opremo, ki se uporablja. Metodologija raziskave omejuje napake pri vzorčenju s toleranco do 3,5 %. Napake zaradi neodziva se tudi upoštevajo in obravnavajo prek izbire vzorcev. Vprašalnik izpolni le malo plovil (okrog 20), ki lovijo v območjih 34 in 51.

Ciper – Upravne podatke (ladijske dnevnike) za plovila s skupno dolžino, ki je enaka ali presega 10 m, zbira inšpektorat za ribištvo. Izvajata se mesečna dopolnilna raziskava za floto s pridneno vlečno mrežo in vzorčna raziskava obalne ribiške flote (plovila s skupno dolžino manj kot 10 m). Ta se določa naključno in pokriva 15–20 odstotkov sektorja. Udeleženci v raziskavi morajo izpolniti poročila o dnevnem ulovu/iztovarjanju. Za zbiranje ribiških podatkov in pripravo poročil je pristojen Oddelek za ribištvo in raziskovanje morja Ministrstva za kmetijstvo, naravne vire in okolje.

Latvija – Latvijska plovila delujejo v Atlantiku (območja 27, 21 in 34). Glavno odgovornost za prenos podatkov nosi Oddelek za ribištvo Ministrstva za kmetijstvo, medtem ko so za zbiranje podatkov pristojne druge službe, vključno z Upravo za pomorstvo in celinske vode Ministrstva za okolje ter Latvijsko upravo za vire rib (Ministrstva za kmetijstvo). Viri podatkov so upravni – ladijski dnevniki, potrdila o prodaji in deklaracije o iztovarjanju. Latvija zahteva centralno registracijo in letno potrjevanje kupcev rib. Kupci rib morajo v 48 urah po zaključku prodaje oddati elektronska potrdila o prodaji (nato pa še papirne kopije).

Litva – Litva izvaja ribolov v severovzhodnem in severozahodnem Atlantiku, vzhodnem srednjem Atlantiku in južnem Tihem oceanu. Za zbiranje in obdelavo podatkov je pristojen Oddelek za ribištvo Ministrstva za kmetijstvo. Glavni viri podatkov so ladijski dnevniki in deklaracije o iztovarjanju. Iz Litve poročajo o integriranem samodejnem sistemu za obdelavo in potrjevanje podatkov o ulovu in iztovarjanju.

Malta – Malteški center za ribiške znanosti v okviru Ministrstva za vire in podeželje je pristojen za zbiranje podatkov, ki jih nacionalni statistični urad (statistična enota za kmetijstvo in ribištvo) pošlje Eurostatu. Malteška plovila lovijo v Sredozemlju (območje 37, podobmočje 15). Malta kot vir podatkov za floto dolžine več kot 10 m uporablja ladijske dnevnike in potrdila o prodaji. Na otokih Gozo in Malta se v šestih pristaniščih izvaja raziskava na podlagi stratificiranih vzorcev. Velikost vzorca je določena tako, da se oceni skupni ribolovni napor s 95-odstotno zanesljivostjo.

Nizozemska – Nizozemska plovila lovijo v območjih severovzhodnega in vzhodnega srednjega Atlantika ter jugovzhodnega Tihega oceana (območja 27, 34 in 87). Viri podatkov so upravni (ladijski dnevniki, deklaracije o iztovarjanju, dokumenti o pretovarjanju in transportu ter potrdila o prodaji). Podatke zbira Ministrstvo za kmetijstvo, ohranjanje narave in kakovost živil (Ministerie van Landbouw, Natuurbeheer en Voedsekwaliteit), Osrednji statistični urad pa jih pošlje Eurostatu. Nizozemska uporablja pravila, ki urejajo prodajo rib na pooblaščenih prodajnih mestih prek organizacij proizvajalcev. Elektronska potrdila o prodaji se pošljejo v 48 urah po prodaji.

Poljska – Po poročilih so ladijski dnevniki in potrdila o prodaji glavni vir podatkov. Za zbiranje in prenos podatkov je pristojen Oddelek za ribištvo Ministrstva za kmetijstvo in razvoj podeželja.

Portugalska – Za pošiljanje statističnih podatkov Eurostatu je pristojen portugalski Glavni direktorat za ribištvo in akvakulturo. Portugalska ima veliko in raznoliko nacionalno floto, katere značilnosti se razlikujejo glede na ribolovno območje. V floti prevladujejo majhni, odprti leseni čolni, ki opravljajo mali ribolov. Najpomembnejša območja so severovzhodni in severozahodni Atlantik ter vzhodni srednji Atlantik. Pomemben je tudi ribolov s parangalom v Atlantiku in Indijskem oceanu, ki je usmerjen na mečarico (in na sinjega morskega psa v Indijskem oceanu). Podatki večinoma izvirajo iz ladijskih dnevnikov, deklaracij o iztovarjanju in potrdil o prodaji. Sveže ali hlajene ribe se prodajajo prek organiziranih trgov in zagotovljene so popolne informacije iz potrdil o prodaji teh rib. Povprečne cene rib, predelanih na morju, se dobijo iz deklaracij o iztovarjanju.

Romunija – Romunija deluje v izključni ekonomski coni Črnega morja (območje 37). Viri podatkov so upravni – ladijski dnevniki, potrdila o prodaji in transportu. Dokumente zbirajo regionalni inšpektorji Nacionalne agencije za ribištvo in akvakulturo (NAFA). NAFA dokumente primerja za poročanje Eurostatu.

Slovenija – Za zbiranje in posredovanje podatkov so pristojni Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Zavod za ribištvo Slovenije in Statistični urad Republike Slovenije. Slovenska flota izvaja ribolov v severnem Jadranskem morju (območje 37). Viri podatkov so upravni za količine (ladijski dnevniki). Vsa plovila morajo izpolniti ladijske dnevnike, tako da je ulov flot v celoti pokrit, z izjemo iztovarjanja majhnih količin rib (manj kot 50 kg), ki se trenutno ne beležijo. V razvoju so sistemi za urejanje točke prve prodaje in za zbiranje podatkov iz potrdil o prodaji. Podatki o cenah se zbirajo prek statistične mesečne raziskave poslov, ki pokriva 50 % vseh iztovorov po količini.

Finska – Za zbiranje, predložitev in kakovost ribiških podatkov je pristojen finski Inštitut za divjad in ribištvo. Registre upravlja Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo. Finske flote lovijo le v Baltskem morju. Viri podatkov vključujejo različico ladijskega dnevnika EU za floto z dolžino več kot 10 m. Zapisujejo se tudi podrobnosti o pretovarjanjih, kupcih rib in zavržkih. Dejavnosti flote dolžine manj kot10 m se mesečno zapisujejo v obrazec za obalni ribolov (razen lososa, za katerega se uporablja drugačen obrazec). Za vrste, vključene v kvoto, je prodaja iz prve roke zakonsko urejena in obvezno je poročanje v 48 urah po iztovarjanju. Podatki o prodaji vrst, ki niso vključene v kvote, se dopolnijo z raziskavo največjih prodajalcev rib na debelo.

Švedska – Za zbiranje in pošiljanje podatkov je pristojen švedski Odbor za ribištvo. Viri podatkov so upravni in zajemajo ladijske dnevnike, potrdila o prodaji, deklaracije o iztovarjanju, za obalno floto pa tudi mesečne (ali celo dnevne) dnevnike. Potrdila o prodaji se zbirajo centralno, po elektronski poti ali v papirni obliki, obalni ribiči pa lahko obalne dnevnike pošiljajo po elektronski poti, prek varnega spletnega vmesnika.

Združeno kraljestvo – Najpomembnejši so ulovi iz severovzhodnega Atlantika (območje 27). Združeno kraljestvo ima obsežno obalno ribiško floto, ki zlasti lovi vrste, ki niso vključene v kvote, zavzema pa tudi znaten delež nekaterih vrst, vključenih v kvote. Združeno kraljestvo upravlja tudi majhno oddaljeno vodno floto, ki je registrirana v Združenem kraljestvu, vendar je nameščena in se upravlja v tujini. Za zbiranje podatkov so pristojni ribiški inšpektorati v Angliji, na Škotskem, v Walesu in na Severnem Irskem. Podatke primerja in pošilja Eurostatu Služba za pomorstvo in ribištvo Ministrstva za okolje, prehrano in podeželje (DEFRA). Za flote dolžine več kot 10 m zajemajo viri podatkov upravne vire (ladijske dnevnike, potrdila o prodaji in deklaracije o iztovarjanju). Za flote dolžine manj kot 10 m se ladijski dnevniki in deklaracije o iztovarjanju pošiljajo prostovoljno, potrdila o prodaji pa se zahtevajo na podlagi pravil, ki urejajo prve prodaje rib. Ti viri zagotavljajo popoln popis večine ribolovnih dejavnosti. Dodatne podatke o lupinarjih vsebujejo dnevniki dejavnosti, ki se morajo izpolnjevati kot pogoj za pridobitev dovoljenja za lupinarje.

Islandija – Islandska plovila lovijo predvsem v vodah severovzhodnega Atlantika, v manjši meri pa tudi v severozahodnem in južnem Atlantiku. V primerjavi z državami članicami EU ni bistvenih razlik v metodologiji zbiranja statističnih podatkov o ulovih in iztovarjanjih. Podatki se pridobivajo iz ladijskih dnevnikov. Islandija natančno ureja prvo prodajo rib in vse iztovore je treba opraviti v določenih pristaniščih in stehtati na potrjeni tehtnici. Poročila morajo predložiti kupci in predelovalci rib. Za zbiranje podatkov je pristojen islandski Direktorat za ribištvo, Statistični urad Islandije pa je pristojen za pošiljanje podatkov Eurostatu. Čeprav obe organizaciji uporabljata iste vire podatkov, lahko pride do razhajanj, kadar Direktorat za ribištvo podatke pošilja neposredno, ker jih črpa iz žive baze podatkov, ki se pregleduje.

Norveška – Norveška plovila izvajajo ribolov v severovzhodnem Atlantiku (območje 27), severozahodnem Atlantiku (območje 21) in Severnem ledenem morju (območje 48). Za zbiranje ribiških podatkov je pristojen norveški Direktorat za ribištvo. Viri podatkov so upravni in zajemajo ladijske dnevniki o ulovu, deklaracije o iztovarjanju in potrdila o prodaji. Podatki v ladijskem dnevniku, ki so registrirani pri Direktoratu za ribištvo, vključujejo zlasti zapise plovil z vlečno mrežo, vključno s plovili, ki delujejo zunaj območja ICES. Podatki o iztovarjanju in potrdila o prodaji se zbirajo prek šestih različnih prodajnih organizacij in se redno pošiljajo Direktoratu za ribištvo v elektronski obliki. V skladu z norveško zakonodajo imajo prodajne organizacije ribičev izključno pravico do vseh prodaj iz prve roke norveških ribičev. Potrdila o prodaji vključujejo podatke o iztovarjanju norveških plovil doma in v tujih pristaniščih ter o iztovarjanju tujih plovil na Norveškem. V skladu z norveškimi predpisi vsebuje vsako potrdilo o prodaji podatke o živalski vrsti, tipu proizvoda, ribolovnem območju, količini in vrednosti itn. Za statistične namene se predložijo tudi dodatni podatki, kot je stanje rib.

Kakovost podatkov

Metodologije zbiranja podatkov za izvrševanje in nadzor ter za statistične namene so v državah članicah razmeroma skladne. Zanesljivost statističnih podatkov je odvisna od verodostojnosti in točnosti dokumentacije, ki jo predložijo ribiči, in od nadzora kakovosti, ki ga izvajajo organi držav članic.

Države članice za spremljanje ribolovnih dejavnosti uporabljajo več mehanizmov, vključno z opazovanjem zračnih plovil, plovil za ribolovno zaščito, satelitskega spremljanja (za plovila s skupno dolžino več kot 15 m) in inšpekcij na krovu ribiških plovil. Te informacije se uporabljajo za preverjanje informacij, ki so zapisane v ladijskih dnevnikih, potrdilih o prodaji in deklaracijah o iztovarjanju. Mnoge države članice že poročajo o uporabi elektronskih metod za izvajanje takšnih navzkrižnih kontrol.

Preverja se tudi kakovost različnih virov podatkov ob vstopu, da se zagotovi notranja doslednost podatkov in odpravijo osnovne napake, vključno z oblikovnimi napakami in vnosi napačnih vrst, območij in cen. Kot je bilo omenjeno, se različni glavni viri podatkov preverijo med seboj zaradi doslednosti, prav tako pogosto v elektronski obliki. Nekatere države članice, vključno z Združenim kraljestvom, poleg tega poročajo, da imajo z drugimi državami članicami sklenjene delovne pogodbe, v skladu s katerimi njihova plovila iztovarjajo, da izmenjajo podatke zaradi navzkrižnih kontrol, zlasti zaradi spremljanja kvot.

Zajetje podatkov iz različnih virov je izčrpno, večina držav članic pa poroča o popolnosti podatkov. Kadar se kot viri podatkov uporabljajo upravni viri (ladijski dnevniki, deklaracije o iztovarjanju in potrdila o prodaji), to večinoma predstavlja popoln popis in se statistično vzorčenje ne izvaja. Na Švedskem se ladijski dnevniki predhodno registrirajo za plovila, kar zagotavlja še posebej visoko stopnjo poročanja. Vrzeli v zajetju podatkov se uredijo s statističnimi raziskavami, ki lahko zajemajo vse ribolovne dejavnosti ali njihov del.

V veljavi so stroga pravila, ki urejajo roke za predložitev potrdil o prodaji, ladijskih dnevnikov in deklaracij o iztovarjanju, in se upoštevajo v večini primerov, kadar se iztovarjanje izvrši na ozemlju zadevne države članice. V nekaterih primerih, kadar se na primer uporablja elektronski način dostave podatkov, se podatki posodabljajo vsakodnevno. Države članice pogosto poročajo o težavah zaradi zamude pri prejemanju potrdil o prodaji s plovil, ki so pristala v drugi državi članici ali tretji državi. Takšne zamude lahko trajajo nekaj mesecev. Čeprav se ta težava ne nanaša neposredno na poročila na podlagi Uredbe (ES) št. 1921/2006, ki velja za iztovarjanja na ozemlju držav članic, pa vpliva na kakovost ustreznih obveznih poročil o ulovih, zlasti kratkoročno, kadar se uporabijo manj natančni podatki v ladijskih dnevnikih, dokler niso na voljo potrdila o prodaji. Zamude pri dostavljanju podatkov lahko vodijo do razhajanj med podatki, ki so bila poslana Eurostatu in drugim službam Komisije (DG MARE) zaradi spremljanja kvot in ki naj bi bili identični. Medtem ko si države članice prizadevajo, da bi svoje zapise zaključile čim bliže zaključka ribolovnega leta, pa so baze podatkov odprte za popravke, čeprav se na splošno šest mesecev po referenčnem letu opravi nekaj pomembnih posodobitev.

Nizozemska je poročala o posebni težavi v zvezi s podatki, ko se riba pripravi in zamrzne na krovu, prva prodaja pa se zabeleži kot izvoz ob izstopu iz države. V tem primeru velja podatek o povprečni ceni, dokler niso na voljo pravi podatki. V praksi se to nanaša na večino ulovov Nizozemske, ki zajemajo zlasti pelagične vrste (skuša, sled in sinja ugotica itn.). Ostale države članice poročajo o podobnih težavah, kadar se riba ne proda takoj in se uporabljajo ocene na podlagi prodaje enake vrste ali podobnih vrst.

Države članice poročajo tudi o težavah z razlikami med pretvorbenimi faktorji za preračunavanje teže ob iztovarjanju v živo težo, ki jih uporabljajo različne države članice. To prav tako ni neposredno vprašanje, o katerem bi bilo treba poročati na podlagi Uredbe (ES) št. 1921/2006, ki zahteva težo proizvoda namesto žive teže. Vendar pa je bila to posebna težava za spremljanje kvot držav članic in druge namene poročanja. To v veliki meri obravnava Uredba Komisije (ES) št. 409/2009[8], ki določa skupne pretvorbene faktorje za preračunavanje teže ob iztovoru v živo težo za mnoge vrste in proizvode.

Zabeležena je bila težava z določanjem vrst. Za izboljšanje je bilo danih več pobud, med drugim, da se ribičem zagotovijo identifikacijske tabele. To vpliva zlasti na vrste brez kvote in na vrste, katerih iztovor je majhen ali nereden. Vrste bi bile vključene na podlagi generične oznake, tudi če bi bila vrsta določena, na primer, če natančna oznaka še ne bi bila vključena v sistem. Države članice lahko ponovno preučijo te podatke in jih v primeru ugotovljene težave popravijo. Danska opozarja na občasne kampanje, ki bi bile usmerjene na določena vprašanja ribičev v zvezi s poročanjem.

uporaba podatkov ( RAZšIRJANJE PODATKOV)

Poročila držav članic so vsem uporabnikom, ki imajo dostop do interneta, na voljo brezplačno prek Eurostatove baze podatkov za razširjanje podatkov. Glavni uporabniki teh statističnih podatkov so DG MARE za namene skupne ribiške politike in Mednarodni svet za raziskovanje morja (ICES), ki uporablja podatke iz Eurostata za oblikovanje priporočil DG MARE v zvezi z ribolovom v severovzhodnem Atlantiku.

Glavne ugotovitve: analiza rezultatov

Povzetek rezultatov je predstavljen v Prilogi k temu poročilu. Celotna količina in vrednost iztovarjanj je od leta 2007 v večini držav članic padla za okrog 11 % in 17 % (glej tabelo 1). Od leta 2007 so največji padec zabeležile Nizozemska (308 tisoč ton), Nemčija (83 tisoč ton) in Danska (79 tisoč ton).

Med državami članicami so najvišje vrednosti iztovarjanj zabeležile Španija, Italija, Združeno kraljestvo in Francija (glej graf 1 in 2 Priloge). Količinsko je Danska zabeležila najvišjo vrednost iztovarjanj. Vzrok so veliki ulovi Danske ribiške industrije pelagičnih rib z razmeroma nizko vrednostjo.

Norveška in Islandija sta zabeležili večje količine iztovarjanj od drugih držav članic, pri čemer je tudi tukaj večina iztovarjanj zajemala le dve pelagični vrsti (43 % oz. 63 %).

V celotni EU je po količini večina ujetih vrst pripadala pelagičnim vrstam (sled, papalina, sinja ugotica, jegulja itn.) (glej tabelo 2 Priloge) z eno pridneno vrsto med 10 največjimi ulovi. Vendar pa je vrednost pelagičnih vrst, ki so količinsko močnejše, znatno nižja od pridnenih vrst. Škamp (Nephrops norvegicus) je vrsta z najvišjo skupno vrednostjo v letu 2008, vse štiri vrste, ki mu sledijo po vrednosti, pa so pridnene.

Nekatere države članice so poročale o znatnih količinah iztovarjanj na podlagi generičnih oznak za vrste. Za Irsko, Grčijo in Italijo je to predstavljalo več kot 5 % iztovarjanj. Španija je na podlagi generičnih oznak zabeležila visoke količine, ki pa so predstavljale dokaj nizek delež (manj kot 2 %) zabeleženih iztovarjanj. To najverjetneje kaže na raznoliko naravo španske ribiške industrije. Tudi za Italijo in Grčijo lahko uporaba generičnih oznak kaže na raznolikost iztovarjanj, prav tako pa je lahko rezultat metod zbiranja podatkov in majhnosti večine njunih flot.

SKLEPI IN PRIPOROčILA

1. Večina držav članic je predložila podrobna poročila o svojih metodologijah, opisala svoje vire podatkov in kontrole kakovosti, ki jih uporablja. Večina podatkov, ki se pošiljajo Eurostatu, se zbere na podlagi mehanizmov, ki so uvedeni zaradi nadzora in izvajanja. Eurostat se glede točnosti in kakovosti podatkov v prvi vrsti zanaša na ribiče in nacionalne organe.

2. Države članice ne poročajo o posebnih razlikah v metodologiji, ki se uporablja za podatke, posredovane službam Komisije (DG MARE in Eurostat). Ponovna uporaba podatkov za statistične namene zagotavlja, da ribiška industrija ni obremenjena z večjimi dodatnimi stroški. Da bi se kar najbolj zmanjšalo breme držav članic, ki pošiljajo poročila Evropski komisiji, se vzpostavlja vedno tesnejše sodelovanje med DG MARE in DG ESTAT prek skupnih rešitev glede razvoja informacijske tehnologije za zbiranje in razširjanje podatkov.

3. Težava z natančnim določanjem vrst je zlasti pri manjših vrstah stalno prisotna, prav tako pa uporaba generičnih oznak za vrste. Eurostat za rešitev te težave uvaja nove samodejne sisteme potrjevanja. Zagotovljeno je nadaljnje raziskovanje v zvezi s poročanjem nekaterih držav članic o pomembnih količinah rib na podlagi generičnih oznak.

4. Različni upravni viri podatkov se lahko med seboj preverijo zaradi doslednosti. Ob njihovi celostni uporabi lahko ti viri podatkov zagotovijo izčrpen in dosleden pogled na ribiško dejavnost. Zaupanje v kakovost podatkov omogoča tudi navzkrižno preverjanje iz dejavnosti nadzora. Vedno pogostejša uporaba elektronskih načinov zbiranja podatkov je izboljšala njihovo pravočasnost in točnost. V mnogih državah članicah si prizadevajo za izvajanje sistemov v skladu z evropskimi zahtevami, ki se spreminjajo.

5. Zmanjšanje pogostosti poročanja zmanjša delovno obremenitev držav članic. Podatki bodo še naprej dragocen vir informacij za oblikovanje politike in upravljanje trgov v okviru SRP.

PRILOGA

IZTOVARJANJA RIBIŠKIH PROIZVODOV V EU IN EFTA

Tabela 1

[pic]

* Številke za Litvo za leto 2008 se pregledujejo.

Številke za količine so izražene kot teža proizvoda.

Graf 1

Skupna vrednost iztovorov v letu 2008 – EU in EFTA

[pic]

Graf 2

Skupna vrednost iztovorov v letu 2008 – EU in EFTA

[pic]

Tabela 2

10 vrst z največjimi količinami in vrednostjo (EU) v letu 2008

[pic]

[1] UL L 403, 30.12.2006, str. 1.

[2] Uredba Sveta (EGS) št. 2847/93 z dne 12. oktobra 1993 o oblikovanju nadzornega sistema na področju skupne ribiške politike. UL L 261, 20.10.1993, str. 1.

[3] Posebno poročilo 7/2007 o sistemih nadzora, inšpekcije in sankcij v zvezi s pravili o ohranjanju ribolovnih virov Skupnosti.

[4] Uredba Sveta (EGS) št. 1224/2009 z dne 20. novembra 2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike, o spremembi uredb (ES) št. 847/96, (ES) št. 2371/2002, (ES) št. 811/2004, (ES) št. 768/2005, (ES) št. 2115/2005, (ES) št. 2166/2005, (ES) št. 388/2006, (ES) št. 509/2007, (ES) št. 676/2007, (ES) št. 1098/2007, (ES) št. 1300/2008, (ES) št. 1342/2008 in razveljavitvi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1627/94 in (ES) št. 1966/2006. UL L 343, 22.12.2009, str. 1.

[5] Člen 9 Uredbe Sveta (EGS) št. 2847/93.

[6] Uredba Sveta (ES) št. 1966/2006 z dne 21. decembra 2006 o elektronskem zapisovanju in poročanju podatkov o ribolovnih dejavnostih ter daljinskem zaznavanju. UL L 409, 30.12.2006, str. 1.

[7] Ribolovna oprema je na splošno razvrščena v dve glavni kategoriji: pasivno in aktivno. Ta razvrstitev temelji na relativnem obnašanju ciljnih vrst in ribolovne opreme. Ulov rib s pasivno opremo temelji v glavnem na premikanju ciljne vrste proti opremi (npr. vabam), medtem ko ulov z aktivno opremo v glavnem temelji na ciljnem zasledovanju ciljne vrste (npr. z ribiško mrežo, strgačami).

[8] Uredba Komisije (ES) št. 409/2009 z dne 18 maja 2009 o določitvi pretvorbenih faktorjev Skupnosti in opisnih kod oblik, ki se uporabljajo za preračunavanje teže predelanih rib v težo živih rib in o spremembi Uredbe Komisije (EGS) št. 2807/83. UL L 123, 19.5.2009, str. 78.