[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 12.5.2010

COM(2010) 238 konč.

POROČILO KOMISIJE

KONVERGENČNO POROČILO 2010(Pripravljeno v skladu s členom 140(1) Pogodbe)

{SEC(2010) 598}

NAMEN POROčILA

Člen 140(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) zahteva, da Komisija in Evropska centralna banka najmanj vsaki dve leti ali na zahtevo države članice z odstopanjem poročata Svetu o napredku, ki so ga države članice dosegle pri izpolnjevanju svojih obveznosti glede uresničevanja ekonomske in monetarne unije. Zadnja konvergenčna poročila Komisije in ECB so bila sprejeta maja 2008.

Konvergenčno poročilo iz leta 2010 zajema naslednjih devet držav članic z odstopanjem: Bolgarijo, Češko republiko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Madžarsko, Poljsko, Romunijo in Švedsko. Danska in Združeno kraljestvo nista izrazila želje po uvedbi eura in zato nista vključena v to oceno. Natančnejša ocena stanja konvergence v teh državah je na voljo v tehnični prilogi k temu poročilu (SEC(2010)598).

Vsebina poročil, ki sta jih pripravili Komisija in ECB, temelji na členu 140(1) PDEU. Ta člen zahteva, da poročila vključujejo preverjanje združljivosti nacionalne zakonodaje, skupaj s statuti nacionalnih centralnih bank, s členoma 130 in 131 PDEU in statutom ESCB in ECB (v nadaljevanju statut ESCB/ECB). V poročilih je treba tudi preveriti, ali so zadevne države članice dosegle visoko stopnjo trajnostne konvergence, pri čemer se je treba sklicevati na izpolnjevanje konvergenčnih meril (stabilnost cen, proračunsko stanje, stabilen devizni tečaj, dolgoročne obrestne mere) in upoštevati druge dejavnike, omenjene v zadnjem pododstavku člena 140(1). Štiri konvergenčna merila so nadalje opredeljena v protokolu, priloženem k PDEU (Protokol št. 13 o konvergenčnih merilih).

Preverjanje združljivosti nacionalne zakonodaje, skupaj s statuti nacionalnih centralnih bank, s členoma 130 in 131 PDEU in statutom ESCB in ECB zahteva tudi oceno upoštevanja prepovedi denarnega financiranja (člen 123) in prepovedi privilegiranega dostopa (člen 124); združljivosti s cilji ESCB (člen 127(1)); ter vključenosti nacionalnih centralnih bank v ESCB (več členov PDEU in statuta ESCB/ECB).

Merilo glede stabilnosti cen je opredeljeno v členu 140(1) PDEU: „doseganje visoke stopnje stabilnosti cen […] je razvidno iz stopnje inflacije, ki je blizu stopnji inflacije največ treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen“;

Člen 1 Protokola o konvergenčnih merilih nadalje določa, da „Merilo stabilnosti cen […] pomeni, da ima država članica trajno stabilne cene in povprečno stopnjo inflacije, zabeleženo v enem letu pred pregledom, ki ne presega za več kakor 1,5-odstotne točke stopnje inflacije največ treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen. Višina inflacije se izračuna z uporabo indeksa cen življenjskih potrebščin na primerljivi osnovi, upoštevaje razlike v definicijah posameznih držav “[1]. Zahteva po vzdržnosti pomeni, da mora biti zadovoljivo obvladovanje inflacije predvsem posledica stroškov vlaganja in drugih dejavnikov, ki na strukturen način vplivajo na razvoj cen, in ne posledica začasnih dejavnikov. Zato preverjanje konvergence vključuje oceno dejavnikov, ki vplivajo na inflacijo in srednjeročne možnosti. S stališča prihodnosti poročilo ocenjuje tudi, ali bo država v prihodnjih mesecih verjetno dosegla referenčno vrednost[2]. Trajnost obvladovanja inflacije si zasluži posebno pozornost na sedanjem razpotju. Izpad zaradi finančne krize je močno vplival na obvladovanje inflacije v številnih državah, zato je makroekonomsko nihanje visoko. Referenčna vrednost za inflacijo, ki je bila izračunana marca 2010, znaša 1 %, kot države članice z najboljšim rezultatom pa so se upoštevale Portugalska, Estonija in Belgija[3]. Na trenutnem razpotju, za katerega so značilni hudi skupni negativni pretresi (svetovna gospodarska in finančna kriza ter s tem povezani močni protiinflacijski pritiski), ima neobičajno veliko držav obdobja z negativno inflacijo. V teh posebnih okoliščinah negativne stopnje inflacije predstavljajo gospodarsko smiselno primerjalno merilo, glede na katerega je mogoče ocenjevati stabilnost cen v posameznih državah. Vendar se zdi primerno, da se države, katerih povprečna stopnja inflacije se zelo razlikuje od povprečne inflacije na euroobmočju (0,3 % marca 2010), ne upoštevajo kot države z najboljšimi rezultati – v skladu s prejšnjim konvergenčnim poročilom iz leta 2004[4] – ker teh držav z visokimi odstopanji ni mogoče smiselno presoditi kot držav z najboljšimi rezultati v smislu stabilnosti cen, njihova vključitev pa bi resno vplivala na referenčno vrednost in s tem na pravičnost merila. Marca 2010 je bila zaradi tega izključena Irska, edina država, katere povprečna 12-mesečna stopnja inflacije (–2,3 % marca 2010) je precej odstopala od povprečja v euroobmočju in drugih državah članicah, kar je bilo večinoma posledica resnega upada gospodarske rasti.

Konvergenčno merilo glede proračunskega stanja, je opredeljeno v drugi alinei člena 140(1) PDEU kot „ vzdržnost stanja javnih financ: izhaja iz doseženega proračunskega stanja brez čezmernega primanjkljaja v skladu s členom 126(6)“ . Poleg tega člen 2 Protokola o konvergenčnih merilih določa, da to merilo pomeni, da „ v času pregleda država članica ni predmet sklepa Sveta iz člena 126(6) navedene pogodbe o obstoju čezmernega primanjkljaja “.

PDEU omenja merilo deviznega tečaja v tretji alinei člena 140(1), kot „ upoštevanje normalnih meja nihanja, predvidenih z mehanizmom deviznih tečajev evropskega monetarnega sistema, v obdobju najmanj dveh let brez devalvacije glede na euro“ .

Člen 3 Protokola o konvergenčnih merilih določa: „Merilo sodelovanja v mehanizmu deviznega tečaja evropskega monetarnega sistema (…) pomeni, da je država članica upoštevala normalne meje nihanja, predvidene z mehanizmom deviznega tečaja evropskega monetarnega sistema brez hujših napetosti vsaj zadnji dve leti pred pregledom . Država članica v tem času zlasti ni na lastno pobudo devalvirala dvostranskega osrednjega tečaja svoje valute glede na euro [5].

Zadevno obdobje dveh let za oceno stabilnosti deviznega tečaja v tem poročilu je obdobje od 24. aprila 2008 do 23. aprila 2010. Pri ocenjevanju razvoja deviznega tečaja analiza upošteva vpliv uradnih zunanjih finančnih ureditev, kadar so te pomembne, vključno s področjem njihove uporabe, zneskom in profilom tokov pomoči ter morebitne pogoje politike.

Četrta alinea člena 140(1) PDEU zahteva „ trajnost dosežene konvergence in sodelovanja države članice z odstopanjem v mehanizmu deviznih tečajev, kar se kaže v ravni dolgoročnih obrestnih mer “. Člen 4 Protokola o konvergenčnih merilih določa, da „ Merilo konvergence obrestnih mer (…) pomeni, da ima država članica v enem letu pred pregledom tako povprečno dolgoročno nominalno obrestno mero, ki ne presega za več kakor 2 odstotni točki dolgoročne obrestne mere v največ treh državah članicah z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen. Obrestne mere se izračunajo na podlagi dolgoročnih državnih obveznic ali primerljivih vrednostnih papirjev, upoštevaje razlike v definicijah posameznih držav“.

Referenčna vrednost za obrestno mero, izračunana marca 2010, je 6,0 %[6].

Člen 140(1) PDEU prav tako zahteva preverjanje drugih dejavnikov, ki so pomembni za gospodarsko združevanje in konvergenco. Ti dodatni dejavniki vključujejo združevanje finančnih trgov in trgov proizvodov, razvoj tekočega računa plačilne bilance ter gibanje stroškov dela na enoto in drugih cenovnih kazalcev. Slednji so zajeti v oceno stabilnosti cen.

BOLGARIJA

Zakonodaja v Bolgariji – zlasti zakon o Bolgarski nacionalni banki (v nadaljevanju BNB) – ni v celoti združljiva s členoma 130 in 131 PDEU in statutom ESCB/ECB. Zakon o navzkrižju interesov vsebuje določbe, ki niso združljive z neodvisnostjo BNB. V zvezi z vključevanjem centralne banke v ESCB ostajajo nezdružljivosti in nepravilnosti na področjih monetarne politike, bankovcev in kovancev, spodbujanja nemotenega delovanja plačilnih sistemov, odobritve ECB pred sodelovanjem v mednarodnih monetarnih institucijah, statistične vloge ECB in EU, revizije s strani zunanjih revizorjev, neodvisnosti institucij in osebne neodvisnosti ter na področju prepovedi denarnega financiranja. Osnutek zakona, ki ga je pripravila bolgarska vlada v sodelovanju z BNB, bo, ko bo začel veljati, odpravil nekatere obstoječe nepravilnosti. Vendar ne obravnava vprašanj v zvezi z vključevanjem BNB v Eurosistem.

V Bolgariji je bila od priključitve EU leta 2007 12-mesečna povprečna inflacija nad referenčno vrednostjo. Povprečna stopnja inflacije v Bolgariji v 12 mesecih do marca 2010 je bila 1,7 %, kar je nad referenčno vrednostjo v višini 1 %. Po pričakovanjih naj bi inflacija v prihodnjih mesecih ostala nad referenčno vrednostjo, vendar pa naj bi se ji počasi približevala.

Letna inflacija po HICP se je močno povečala v prvi polovici leta 2008 in je dosegla najvišjo vrednost, 15 %, zaradi naraščanja domačega povpraševanja in hitre rasti svetovnih cen živil in energije. Od začetka finančne krize je inflacija naglo padla na približno 1,6 % konec leta 2009, ko so cene dobrin padle, domače povpraševanje se je znatno zmanjšalo, stroški dela na enoto pa so rasli bolj zmerno. Na začetku leta 2010 je inflacija ponovno začela rasti zaradi višjih trošarin in povišanja cen goriva. Marca 2010 je letni HICP znašal 2,4 %.

Inflacija naj bi po napovedih služb Komisije iz pomladi 2010 ostala zmerna in leta 2010 znašala približno 2,3%, kar odraža negativno vrzel v proizvodnji, nadzorovano rast stroškov dela na enoto in zmerno rast cen živil in energije. Vendar naj bi se ob krepitvi gospodarske dejavnosti inflacija leta 2011 rahlo povišala na 2,7 %. Razmeroma nizke cene v Bolgariji (48 % povprečja euroobmočja v letu 2008) kažejo velike možnosti za nadaljnjo dolgoročno konvergenco ravni cen.

Bolgarija ne izpolnjuje merila glede stabilnosti cen.

[pic]

Splošni javnofinančni saldo Bolgarije je ohranil presežek v obdobju 2004–2008 in je znašal v povprečju 1,7 % BDP. Po začetku krize se je javnofinančni saldo močno poslabšal in v letu 2009 je primanjkljaj znašal 3,9 % BDP zaradi povišanja odhodkov in upada prihodkov. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010 bo razmerje med primanjkljajem in BDP znašalo leta 2010 2,8 %, leta 2011 pa 2,2 %, če bo politika ostala enaka. Na začetku leta 2010 je proračunski primanjkljaj še vedno rasel, v času ko so bili prihodki nizki, odhodki pa višji od pričakovanj. Vendar naj bi po pričakovanjih od sredine leta naprej izboljšave v makroekonomskem okolju in že sprejeti dodatni ukrepi za fiskalno konsolidacijo začeli zmanjševati proračunski primanjkljaj. Delež bruto javnega dolga je ostal nizek, približno 15 % BDP leta 2009, vendar naj bi se po napovedih povečal na približno 17 % BDP v letu 2010 in na 19 % BDP v letu 2011.

Ker Bolgarija v letu 2009 ni spoštovala referenčne vrednosti 3 % BDP za javnofinančni primanjkljaj, je Komisija predložila poročilo v skladu s členom 126(3) Pogodbe, kot to zahteva Pakt za stabilnost in rast.

[pic]

Bolgarski lev ni vključen v MDT II. Bolgarska nacionalna banka si prizadeva za uresničitev svojega primarnega cilja, ki je stabilnost cen, s stabilizacijo deviznega tečaja v okviru sistema valutnega odbora (CBA). Bolgarija je ustanovila svoj CBA 1. julija 1997 z vezavo deviznega tečaja bolgarskega leva na nemško marko in pozneje na euro. Dodatni kazalniki, kot so razvoj deviznih rezerv in kratkoročne obrestne mere, kažejo, da se vlagatelji zaradi svetovne finančne krize bolj izogibajo tveganjem, vendar pa se je stanje nekoliko izboljšalo po jeseni 2009. Precejšnje uradne rezerve še naprej podpirajo odpornost CBA. V dvoletnem ocenjevalnem obdobju je bolgarski lev v skladu z delovanjem CBA ostal popolnoma stabilen glede na euro.

Bolgarija ne izpolnjuje merila glede deviznega tečaja.

Povprečna dolgoročna obrestna mera v Bolgariji v letu do marca 2010 je bila 6,9 %, kar je nad referenčno vrednostjo 6,0 %. Povprečne dolgoročne obrestne mere v Bolgariji so ostale pod referenčno vrednostjo od leta 2005 do sredine leta 2009, vendar so od takrat presegle referenčno vrednost. Razlike glede donosa v primerjavi z dolgoročnimi referenčnimi obveznicami euroobmočja[7] so se postopno povečale s približno 30 bazičnih točk leta 2007 na približno 110 bazičnih točk konec leta 2008, kar odraža razlike v inflaciji in zaskrbljenost zaradi preobremenjenosti bolgarskega gospodarstva. Razlike pri dolgoročnih obrestnih merah so se dodatno povečale v letu 2009 in dosegle 350 bazičnih točk v prvi polovici leta, ko se je zmanjšala svetovna pripravljenost tvegati in so se povečale državne premije za tveganja. Razlike so se začele zmanjševati v drugi polovici leta 2009, ko se je povrnilo zaupanje vlagateljev, ter so marca 2010 padle na 220 bazičnih točk.

Bolgarija ne izpolnjuje merila glede konvergence dolgoročnih obrestnih mer.

Poleg tega so se preučili dodatni dejavniki, vključno z razvojem plačilne bilance in združevanjem trga proizvodov in finančnega trga. Zunanji primanjkljaj Bolgarije se je v zadnjem desetletju močno povečal ter dosegel približno 27 % BDP leta 2007, preden se je zmanjšal na 9 % leta 2009, ko se je trgovinska vrzel začela zmanjševati ob upadanju domačega povpraševanja. Zunanji primanjkljaj ostaja razmeroma velik. Zunanje financiranje se je znatno zmanjšalo, ko so se zmanjšali prej visoki neto pritoki neposrednih tujih naložb in tudi zasebni kreditni tokovi. Bolgarsko gospodarstvo je močno povezano z drugimi gospodarstvi EU. Predvsem odnosi z drugimi državami članicami na področju trgovine in neposrednih tujih naložb so obsežni, prav tako je obsežno vključevanje domačega finančnega sektorja v širši finančni sektor EU, predvsem zaradi visoke ravni tujega lastništva v bančnem sistemu.

Ob upoštevanju ocene pravne združljivosti in izpolnjevanja konvergenčnih meril ter ob upoštevanju dodatnih dejavnikov Komisija meni, da Bolgarija ne izpolnjuje pogojev za uvedbo eura.

ČEšKA REPUBLIKA

Zakonodaja v Češki republiki – zlasti zakon o Češki nacionalni banki (v nadaljevanju CNB) in zakon o finančni poravnavi – ni v celoti združljiva s členoma 130 in 131 PDEU in statutom ESCB/ECB. Nezdružljivosti zadevajo predvsem vključevanje centralne banke v ESCB ob uvedbi eura, neodvisnost centralne banke in prepoved denarnega financiranja. Zakon o CNB vsebuje tudi nepravilnosti v zvezi z vlogo ECB na področju mednarodnega sodelovanja, vlogo ECB in EU pri zbiranju statističnih podatkov in pri imenovanju zunanjih revizorjev, spodbujanje nemotenega delovanja plačilnega sistema, odsotnost obveznosti za skladnost z režimom Eurosistema za finančna poročila o delovanju državne centralne banke, osebno neodvisnostjo in prepovedjo denarnega financiranja.

V Češki republiki je od januarja 2010 12-mesečna povprečna inflacija pod referenčno vrednostjo. Povprečna stopnja inflacije v Češki republiki v 12 mesecih do marca 2010 je bila 0,3 %, kar je pod referenčno vrednostjo v višini 1 %, in bo v prihodnjih mesecih verjetno ostala pod referenčno vrednostjo.

Inflacija v Češki republiki je hitro narasla v drugi polovici leta 2007 in je leta 2008 v povprečju znašala 6,3 %. To je skupna posledica dviga cen energije in živil, sprememb pri posrednem obdavčevanju in zvišanja nadzorovanih cen. Ko je enkratni učinek stroškovnih dejavnikov upadel in je češko gospodarstvo prizadela recesija, je skupna inflacija naglo padla in je leta 2009 v povprečju znašala 0,6 %. Skupna inflacija je ostala zmerna v prvem četrtletju leta 2010 kljub nadaljnjemu povišanju posrednega obdavčevanja.

Inflacija naj bi po napovedih služb Komisije iz pomladi 2010 v letu 2010 znašala okrog 1,0 %, kar odraža omejeno gospodarsko dejavnost in ugoden razvoj stroškov dela na enoto. V letu 2011 naj bi se po napovedih nekoliko povečala na povprečno okoli 1,3 % zaradi oživljanja gospodarske dejavnosti. Raven cen v Češki republiki (70% povprečja euroobmočja v letu 2008) kaže nekaj možnosti za dolgoročno konvergenco ravni cen. Ugodni rezultati v preteklosti in ohranjanje pričakovanj glede zadrževanja inflacije na nizki stopnji zagotavljajo podlago za trajno nizko inflacijo v prihodnosti.

Češka republika izpolnjuje merilo glede stabilnosti cen.

[pic]

Svet je za Češko republiko ugotovil obstoj čezmernega primanjkljaja (Sklep Sveta z dne 2. decembra 2009). Svet je Češki republiki priporočil, naj odpravi čezmerni primanjkljaj do leta 2013 in sprejme učinkovite ukrepe do 2. junija 2010. Javnofinančni primanjkljaj v Češki republiki je bil najnižji leta 2007, ko je znašal 0,7 % BDP, kar je deloma posledica ugodnih cikličnih pogojev, vendar pa se je leta 2008 spet povečal na 2,7 % BDP in leta 2009 nadalje povečal na 5,9 % BDP. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010, ki temelji na predpostavki, da politika ostane nespremenjena, bo razmerje med primanjkljajem in BDP znašalo približno 5,7 % tako leta 2010 kot leta 2011, medtem ko se bo javni dolg z 39,8 % BDP leta 2010 povečal na 43,5 % leta 2011.

Češka republika ne izpolnjuje merila glede proračunskega stanja.

[pic]

Češka krona ni vključena v MDT II. Češka republika izvaja režim drsečega deviznega tečaja. Po enakomernem dvigovanju vrednosti po letu 2004 se je devizni tečaj krone okrepil in julija 2008 dosegel najvišjo vrednost glede na euro. Krona je izgubila veliko vrednosti glede na najpomembnejše valute v drugi polovici leta 2008, ko se je svetovna finančna kriza poglabljala, kljub pozitivnemu razvoju glede kratkoročnih obrestnih merah. Krona je ponovno pridobila del izgubljene vrednosti leta 2009 in na začetku leta 2010 v času velikega nihanja valute, kar je bilo mogoče zaradi zmanjšanja izogibanja globalnim tveganjem in izboljšanja zunanjega salda. V dveh letih pred to oceno je krona glede na euro izgubila 1,1 % vrednosti.

Češka republika ne izpolnjuje merila glede deviznega tečaja.

Povprečna dolgoročna obrestna mera v Češki republiki v letu do marca 2010 je bila 4,7%, kar je pod referenčno vrednostjo 6,0 %. Povprečne dolgoročne obrestne mere v Češki republiki so bile pod referenčno vrednostjo od priključitve k EU maja 2004. Razlike v donosih glede na dolgoročne referenčne obveznice euroobmočja so se povečale med poglabljanjem svetovne finančne krize v drugi polovici leta 2008. Kljub temu je kriza manj prizadela donos čeških državnih obveznic, kot je prizadela druge države članice brez eura. Razlike v primerjavi z eurom so se v drugi polovici leta 2009 in v prvi četrtini leta 2010 zmanjšale, kar predvsem odraža znižanja vodilne obrestne mere centralne banke in razmeroma trdne temeljne dejavnike v državi. Razlike so marca 2010 znašale približno 40 bazičnih točk.

Češka republika izpolnjuje merilo glede konvergence dolgoročnih obrestnih mer.

Poleg tega so se preučili dodatni dejavniki, vključno z razvojem plačilne bilance in združevanjem trga proizvodov in finančnega trga. Potem ko je primanjkljaj leta 2007 znašal 2,6 % BDP, se je zunanji saldo Češke republike v obdobju 2008–2009 nekoliko izboljšal na zmerni presežek, kar odraža tako višji trgovinski presežek kot zmanjšanje primanjkljaja v bilanci prihodkov. Izboljšanje zunanjega salda Češke republike kaže, da omejitve pri zunanjem financiranju ne predstavljajo večjih težav. Češko gospodarstvo je močno integrirano v EU. Predvsem odnosi z drugimi državami članicami na področju trgovine in neposrednih tujih naložb so precejšnji, prav tako je precej napredovalo povezovanje domačega finančnega sektorja s širšim finančnim sektorjem EU, predvsem zaradi visoke ravni tujega lastništva nad finančnimi posredniki.

Ob upoštevanju ocene pravne združljivosti in izpolnjevanja konvergenčnih meril ter ob upoštevanju dodatnih dejavnikov Komisija meni, da Češka republika ne izpolnjuje pogojev za uvedbo eura.

ESTONIJA

Zakonodaja v Estoniji je popolnoma združljiva s členoma 130 in 131 PDEU in statutom ESCB/ECB. Parlament je 22. aprila 2010 sprejel revidiran zakon o Nacionalni banki Estonije (Eesti Pank), ta pa je sedaj v spremenjeni obliki združljiv s členoma 130 in 131. Zakon o valuti in zakon o varovanju estonske krone sta bila preklicana, nadomestil ju je zakon o uvedbi eura, ki ga je parlament prav tako sprejel 22. aprila 2010 in bo začel veljati na dan uvedbe eura, ki je predvidena za 1. januar 2011. Člen 111 estonske ustave ni formalno združljiv z zahtevami PDEU in statuta ECB/ESCB, kar zadeva vključevanje centralne banke v ESCB v času uvedbe eura. Vendar pa sklep senata za presojo ustavnosti Vrhovnega sodišča Estonije z dne 11. maja 2006 odpravlja potrebo po dodatnih spremembah.

V Estoniji je od decembra 2009 12-mesečna povprečna inflacija pod referenčno vrednostjo. Povprečna stopnja inflacije v Estoniji v 12 mesecih do marca 2010 je bila –0,7 %, precej pod referenčno vrednostjo 1,0 %, in bo v prihodnjih mesecih verjetno ostala pod referenčno vrednostjo.

Letna inflacija po HICP je začela rasti v letu 2007 zaradi velikega domačega povpraševanja in hitre rasti plač ob vse večjih omejitvah zmogljivosti v gospodarstvu. Inflacija je dosegla vrh leta 2008, ko je presegala 10 %, potem pa se je v letu 2009 hitro zmanjšala. Pritiski v zvezi z domačim povpraševanjem so se začeli zmanjševati na začetku leta 2008, ko se je gospodarski cikel začel obračati, čeprav so povečanja trošarin in dvig cen dobrin po vsem svetu prilagoditev navzdol nekoliko zamaknili. Upad gospodarske rasti in posledično znižanje povpraševanja in plač sta povzročila negativne letne stopnje inflacije od druge polovice leta 2009 naprej, marca pa je bila inflacija ponovno pozitivna po povišanju nadzorovanih cen januarja in marca 2010 ter povišanju svetovnih cen energije.

Inflacija naj bi po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010 v letu 2010 ostala omejena in se v letu 2011 nekoliko povišala na 2,0 %. V letu 2010 bodo na inflacijo večinoma vplivali višji posredni davki, ker ostajajo temeljni inflacijski pritiski omejena, potrošnja in nominalne plače pa naj bi se začeli zmerno krepiti šele po letu 2011. Raven cen v Estoniji (75% povprečja euroobmočja v letu 2008) kaže nekaj možnosti za nadaljnjo dolgoročno konvergenco ravni cen.

Trajnostna konvergenca pomeni, da upoštevanje referenčne vrednosti odraža osnovne temelje in ne začasnih dejavnikov. V primeru Estonije je bil strm upad gospodarske rasti pomemben začasni dejavnik, ki je vplival na to, da je povprečna 12-mesečna inflacija trenutno negativna, ko si bo gospodarstvo ponovno opomoglo, pa se pričakuje zmerno povišanje inflacije. Istočasno hitrost načrtovanega zniževanja inflacije in razvoj osnovnih domačih dejavnikov (predvsem stroškov na enoto dela) kažeta na precej prilagodljiv postopek oblikovanja plač in cen.

Napovedi glede srednjeročne inflacije bodo odločilno odvisne od usklajenosti določanja plač in razvoja produktivnosti. Še naprej prilagodljiv trg dela skupaj z oblikovanjem konkurenčnih cen na trgu proizvodov bosta ključna dejavnika za ohranjanje stabilnosti cen v srednjeročnem obdobju. Razvoj cen bo odvisen tudi od ohranjanja ambiciozne naravnanosti fiskalne politike, vključno s preudarnim določanjem plač v javnem sektorju, da se domače povpraševanje ohrani v skladu s temeljnimi dejavniki in prispeva k vzdrževanju pričakovanj glede inflacije na nizki ravni. Kombinacija dejavnikov, ki so prispevali k hitremu povečanju števila posojil v preteklosti (nadzorovano povpraševanje po posojilih, pospešeno finančno poglabljanje in združevanje, hitro zaustavljanje širjenja tveganja), se po pričakovanjih naj ne bi ponovila.

Skupaj z dejstvom, da je referenčna vrednost dosežena z veliko razliko, te ugotovitve podpirajo pozitivno oceno na področju izpolnjevanja merila glede stabilnosti cen. Kljub temu bo pomemben stalen nadzor, da se prepreči ponoven pojav pritiskov domačega povpraševanja, ko si bo gospodarstvo opomoglo. Ti dejavniki kažejo, da so možnosti za trajnost nizke inflacije na splošno ugodne, če se ohranijo politike, usmerjene v stabilnost.

Estonija izpolnjuje merilo glede stabilnosti cen.

[pic]

Svet za Estonijo ni ugotovil čezmernega primanjkljaja. Estonske javne finance so v obdobju med 2002 in 2007 kazale presežek. Leta 2008 je bil zabeležen javnofinančni primanjkljaj 2,7 % BDP, v letu 2009 pa je primanjkljaj znašal 1,7 % BDP. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010 bo razmerje med primanjkljajem in BDP znašalo tako leta 2010 kot leta 2011 okoli 2,5 %, če bo politika ostala enaka. Bruto javni dolg se je v letu 2009 povišal na 7,2 % BDP in naj bi se po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010 v letu 2011 nadalje povišal na 12,4 % BDP. Vlada je v letu 2009 ohranila pozitivno stanje neto sredstev zaradi trdnih finančnih rezerv, ki so se nabrale v preteklih letih.

Estonija izpolnjuje merilo glede proračunskega stanja.

[pic]

Estonska krona je vključena v MDT II od 28. junija 2004, tj. skoraj šest let v času sprejetja tega poročila. Estonija uporablja sistem valutnega odbora od ponovne uvedbe krone leta 1992, pri čemer je bila vrednost krone prvotno vezana na nemško marko, nato pa na euro. Ob začetku MDT II se je Estonija enostransko zavezala, da bo sistem valutnega odbora ohranila znotraj mehanizma. Dodatni kazalniki, kot je razvoj kratkoročnih obrestnih mer, kažejo na začasno dojemanje višjega tveganja zaradi svetovne finančne krize, stanje se je spremenilo proti koncu leta 2009 in na začetku leta 2010, ko se je povrnilo zaupanje vlagateljev. Sistem valutnega odbora ostaja dobro podprt z uradnimi rezervami. Preventivni sporazum s švedsko banko Riksbank v okviru čezmejnega sodelovanja za finančno stabilnost je veljal med februarjem in decembrom 2009, vendar se ni uporabil. V dvoletnem ocenjevalnem obdobju krona ni odstopala od centralnega tečaja, prav tako ni bila izpostavljena večjim napetostim.

Estonija izpolnjuje merilo glede menjalnega tečaja.

Zaradi zelo nizkega estonskega bruto javnega dolga niso na voljo nobene dolgoročne referenčne državne obveznice ali drugi ustrezni vrednostni papirji za ocenjevanje trajnosti konvergence, kot se odraža v dolgoročnih obrestnih merah. Kvalitativna ocena, ki temelji na zadevnih tržnih kazalnikih, kaže, da se je strah vlagateljev pred tveganji v zvezi z vlaganji v Estoniji povečal na vrhuncu krize, vendar se je ponovno precej zmanjšal proti koncu leta 2009 v času stabilizacije gospodarskega položaja in odločnega političnega odziva na krizo. V širšem smislu, dejavniki, kot so pretekli rezultati estonske fiskalne politike, nizek javni dolg in razmeroma prilagodljivo gospodarstvo, prispevajo k trajnosti konvergence. Na tej podlagi bi razvoj kazalnikov finančnega trga med referenčnim obdobjem ter širša ocena trajnosti konvergence podprla pozitivno oceno glede estonskega izpolnjevanja merila o dolgoročni obrestni meri.

Poleg tega so se preučili dodatni dejavniki, vključno z razvojem plačilne bilance in združevanjem trga proizvodov in finančnega trga. Zunanji saldo Estonije je v letu 2009 kazal precejšen presežek, 7,4 % BDP, po več letih visokih primanjkljajev, ki so dosegli najvišjo vrednost v letu 2007, in sicer 18 % BDP. Presežek odraža nenadno zmanjšanje trgovinskega primanjkljaja, ki je posledica zmanjševanja domačega povpraševanja ter izboljšanja bilance prihodkov. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010 naj bi estonski zunanji saldo ostal v presežku v letih 2010 in 2011. Zunanje financiranje se je med krizo zmanjšalo, vendar tveganja, da se bodo problemi povečali, blažijo precejšnje tuje lastništvo bančnih sistemov in precejšnje zunanje rezerve. Estonsko gospodarstvo je močno povezano z drugimi gospodarstvi EU. Predvsem odnosi z drugimi državami članicami na področju trgovine in neposrednih tujih naložb so obsežni, prav tako je precej napredovalo vključevanje domačega finančnega sektorja v širši finančni sektor EU, predvsem zaradi visoke ravni tujega lastništva nad finančnimi posredniki.

Ob upoštevanju ocene pravne združljivosti in izpolnjevanja konvergenčnih meril ter ob upoštevanju dodatnih dejavnikov Komisija meni, da Estonija izpolnjuje pogoje za uvedbo eura.

LATVIJA

Zakonodaja v Latviji – zlasti zakon o Banki Latvije – ni v celoti združljiva s členoma 130 in 131 PDEU in statutom ESCB/ECB. Nezdružljivosti zadevajo predvsem vključevanje centralne banke v ESCB ob uvedbi eura, neodvisnost centralne banke in prepoved denarnega financiranja. Nepravilnosti ostajajo na področjih ciljev ESCB, spodbujanja nemotenega delovanja plačilnih sistemov, statistične vloge ECB in EU, imenovanja zunanjih revizorjev in obsega revizije, ki jo izvede revizijska komisija, vloge ECB na področju mednarodnega sodelovanja, pravil za objavo bilanc stanja in Eurosistemovega režima za finančno poročanje o delovanju nacionalne centralne banke, ustavne in finančne neodvisnosti banke ter osebne neodvisnosti članov organov odločanja Banke Latvije.

V Latviji je bila povprečna 12-mesečna stopnja inflacije nad referenčno vrednostjo med majem 2004 in februarjem 2010. Povprečna stopnja inflacije v Latviji v 12 mesecih do marca 2010 je bila 0,1 %, tj. pod referenčno vrednostjo v višini 1 % prvič od priključitve EU, in bo v prihodnjih mesecih verjetno ostala pod referenčno vrednostjo.

Med koncem leta 2004 in letom 2008 je bila inflacija po HICP v Latviji med najvišjimi v EU ter je sredi leta 2008 dosegla najvišjo vrednost, ko je presegla 10 %. Vendar se je posledično inflacija po HICP hitro zmanjševala zaradi hitrega upadanja domačega povpraševanja, nižanja plač in zmanjševanja uvoznih cen. Medletne stopnje inflacije so postale negativne oktobra 2009.

Inflacija po HICP naj bi po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010 ostala negativna v letih 2010 in 2011, predvsem zaradi notranjih dejavnikov. Huda recesija, ki je povzročila hitro povečanje brezposelnosti in nominalno znižanje bruto plač, se bo v srednje- do kratkoročnem obdobju odražala v nadaljnjem upadanju stroškov dela na enoto, šibkem domačem povpraševanju in omejeni skupni inflaciji. Medtem ko je še vedno prezgodaj za sklep, da je bila potrebna uskladitev plač in produktivnosti dosežena v celoti, omejen prostor za nadaljnja znižanja cen in plač v malih odprtih gospodarstvih z visokim deležem uvoza za potrošnjo, kot je to Latvija, ter možne migracije iz države kažejo na možnost ponovne pozitivne inflacije v prihodnjih letih. Raven cen v Latviji (skoraj 70 % povprečja euroobmočja v letu 2008) kaže nekaj možnosti za nadaljnjo dolgoročno konvergenco ravni cen.

Latvija izpolnjuje merilo glede stabilnosti cen.

[pic]

Svet je za Latvijo ugotovil obstoj čezmernega primanjkljaja (Sklep Sveta z dne 7. julija 2009)[8]. Svet je Latviji priporočil, naj čezmerni primanjkljaj odpravi do leta 2012. Javnofinančni primanjkljaj je v Latviji leta 2008 dosegel 4,1 % BDP, v letu 2009 pa je še nadalje zrasel na 9,0 % BDP. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010 bo razmerje med primanjkljajem in BDP znašalo leta 2010 8,6%, leta 2011 pa 9,9%, če bo politika ostala enaka. Bruto javni dolg je v letu 2009 presegel 36 % BDP in naj bi po napovedih v letu 2011 narastel na 57 % BDP.

Latvija ne izpolnjuje merila glede proračunskega stanja.

[pic]

Latvijski lat je vključen v MDT II od 2. maja 2005, tj. več kot pet let v času sprejetja tega poročila. Ob vključitvi v MDT II so se oblasti enostransko zavezale, da bodo vrednost lata ohranile v mejah nihanja ± 1 % glede na centralni tečaj. V dveh letih pred to oceno devizni tečaj za lat ni odstopal od centralnega tečaja za več kot ±1 %. Vendar so na devizni tečaj občasno vplivale velike napetosti, kar se odraža v razvoju dodatnih kazalnikov, kot je razvoj uradnih rezerv in kratkoročnih obrestnih mer.

Lat je bil pod velikim pritiskom jeseni 2008, ko so bili zaradi velikih in rastočih makro neravnovesij, trgi vedno bolj zaskrbljeni glede trajnosti vezanega tečaja. Prvi odziv latvijskih organov za stabilizacijo finančnega sistema ni uspel zaustaviti uhajanja kapitala in Banka Latvije je bila do konca leta prisiljena prodati približno četrtino svojih mednarodnih rezerv na deviznih borzah. Decembra 2008 je sporazum, s katerim se je Latviji zagotovil usklajen paket mednarodne finančne pomoči, pomagal začasno zmanjšati pritisk na devizni tečaj.

Vezava deviznega tečaja je bila zopet pod pritiskom v prvi polovici leta 2009 v času politične nestabilnosti in naglega poslabšanja gospodarskih obetov. Napetosti so dosegle vrh junija, ko so kratkoročne medbančne tržne obrestne mere začasno narasle prek 30 %, kar med drugim odraža pomanjkanje likvidnosti lata v celotnem sistemu in vse večjo negotovost glede sposobnosti organov, da ohranijo režim deviznega tečaja. Medtem ko so vezavo tečaja uspešno ohranili, so se bruto tuja sredstva zmanjšala za več kot eno tretjino v obdobju od konca februarja do konca junija. Pogoji na finančnih trgih so se vidno izboljšali poleti 2009 po odobritvi posojila v okviru koordiniranega paketa mednarodne finančne pomoči. Od druge polovice leta 2009 pritiskov na devizni tečaj večinoma ni bilo.

Latvija ne izpolnjuje merila glede deviznega tečaja.

Povprečna dolgoročna obrestna mera v Latviji v letu do marca 2010 je bila 12,7%, kar je precej nad referenčno vrednostjo 6,0 %. Povprečna dolgoročna obrestna mera v Latviji je bila pod referenčno vrednostjo od maja 2004 do konca leta 2008. Decembra 2008 je 12-mesečna drseča povprečna dolgoročna obrestna mera narasla nad referenčno vrednost in je od takrat še naprej rasla. Dolgoročne razlike Latvije glede na euroobmočje so se precej povečale v drugi polovici leta 2008 in letu 2009, kot odziv na negativne spremembe v odnosu vlagateljev in bonitetnih agencij do države v času gospodarske in finančne krize. Po znakih stabilizacije gospodarstva in olajšanju pogojev na finančnih trgih se je razlika v donosu nekoliko zmanjšala. Marca 2010 je znašala okoli 7 odstotnih točk.

Latvija ne izpolnjuje merila glede konvergence dolgoročnih obrestnih mer.

Poleg tega so se preučili dodatni dejavniki, vključno z razvojem plačilne bilance in združevanjem trga proizvodov in finančnega trga. V letih pred krizo je cvetoče gospodarstvo vodilo do velikega povečanja primanjkljajev v zunanjem saldu, na prek 20 % BDP v letih 2006 in 2007. V letih 2008 in 2009 se je zunanji saldo hitro prilagodil recesiji, ki je prizadela državo. Leta 2009 se je spremenil v precejšen presežek, skoraj 12 % BDP, kar med drugim odraža izboljšanje trgovinske bilance, predvsem zaradi velikega upada uvoza (ki je upadel precej hitreje kot izvoz), pozitivnih rezultatov v saldu prihodkov in predplačil iz strukturnih skladov EU.

S stopnjevanjem mednarodne finančne krize v drugi polovici leta 2008 je postalo financiranje zunanjega primanjkljaja vse težje. Svetovna kriza likvidnosti je preprečila zasebnemu in javnemu sektorju dostop do mednarodnih zasebnih kapitalskih trgov in pridobivanje tuje valute, ki je potrebna za blažitev vse večjih težav z likvidnostjo v bančnem sistemu. Konec leta 2008 so se Evropska unija, MDS, Svetovna banka in Evropska banka za obnovo in razvoj dogovorili, da Latviji odobrijo koordiniran paket mednarodne finančne pomoči v višini 7,5 milijarde EUR do leta 2011, od tega do 3,1 milijarde EUR izhaja iz aranžmaja za plačilne bilance EU, ki pa se odobri ob številnih zahtevah glede politike, da se obnovi zmožnost plačilne bilance. Do konca marca 2010 je bila izplačana več kot polovica predhodno odobrenih finančnih sredstev, potem ko je Latvija izpolnila pogoje politike, ki veljajo za izplačilo nadaljnjih obrokov pomoči.

Latvijsko gospodarstvo je vse bolj povezano z drugimi gospodarstvi EU, odnosi z državami članicami EU na področju trgovine in neposrednih tujih vlaganj se povečujejo, predvsem s sosednjimi baltskimi državami ter tudi z drugimi novimi državami članicami. Latvijski finančni sektor je uspešno vključen v širše gospodarstvo EU, predvsem prek visoke stopnje tujega lastništva nad finančnimi posredniki.

Ob upoštevanju ocene pravne združljivosti in izpolnjevanja konvergenčnih meril in ob upoštevanju dodatnih dejavnikov Komisija meni, da Latvija ne izpolnjuje pogojev za uvedbo eura.

LITVA

V konvergenčnem poročilu iz leta 2008 je bilo ugotovljeno, da sta Zakon o banki Litve in druga zakonodaja v zvezi z Banko Litve v celoti združljiva s pravom EU. Vendar je bila zakonodaja pozneje spremenjena in člen 23 Zakona o Banki Litve vsebuje novo pravilo o razporeditvi dobičkov Banke Litve, člen 14(4) Zakona o državnem revizijskem uradu pa zdaj izrecno pooblašča državni revizijski urad, da opravlja revizije Banke Litve. To sta dve nepravilnosti v zvezi z neodvisnostjo centralne banke. V Litvi je 12-mesečna povprečna inflacija v letih 2008 in 2009 ostala nad referenčno vrednostjo, čeprav se je razlika glede na referenčno vrednost postopno zmanjševala. Povprečna stopnja inflacije v Litvi v 12 mesecih do marca 2010 je bila 2,0%, kar je nad referenčno vrednostjo 1,0 %, in bo v prihodnjih mesecih verjetno padla pod referenčno vrednost.

Letna inflacija po HICP se je izrazito povečala v prvi polovici leta 2008 v času rasti domačega povpraševanja in povečanja cen dobrin po svetu. Inflacija je dosegla vrh sredi leta 2008 in je od takrat naprej upadala zaradi znižanja cen nafte in živil, zmanjšanja domačega povpraševanja in znižanja plač. Povišanja posrednih davkov in nadzorovanih cen so le delno izravnala pritiske na zniževanje inflacije. Letna inflacija po HICP se je marca 2010 zmanjšala na –0,4 %.

Inflacija naj bi po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010 v letu 2010 ostala okrog nič in rahlo narasla na 1,4 % v letu 2011, kar odraža šibko domače povpraševanje, upadanje stroškov dela in številne rezervne zmogljivosti. Razmeroma nizke cene v Litvi (62% povprečja euroobmočja v letu 2008) kažejo možnosti za nadaljnjo dolgoročno konvergenco ravni cen.

Litva ne izpolnjuje merila glede stabilnosti cen.

[pic]

Svet je za Litvo ugotovil obstoj čezmernega primanjkljaja (Sklep Sveta z dne 7. julija 2009)[9]. Svet je februarja 2010 Litvi priporočil, naj čezmerni primanjkljaj odpravi do leta 2012. Potem ko je Litva v obdobju 2004–2007 zabeležila razmeroma nizke primanjkljaje, je javnofinančni saldo v letu 2008 dosegel 3,2 % BDP ter približno 8,9 % za leto 2009, kljub precejšnjim prizadevanjem za fiskalno konsolidacijo. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010 bo razmerje med primanjkljajem in BDP znašalo leta 2010 približno 8,4%, leta 2011 pa 8,5%, če bo politika ostala enaka. Delež bruto javnega dolga se je po postopnem upadanju na 15,6 % v letu 2008 povečal na 29,3 % leta 2009 in naj bi po napovedih v letu 2011 še bolj narasel na 45,4 % BDP.

Litva ne izpolnjuje merila glede proračunskega stanja.

[pic]

Litva se je vključila v MDT II 28. junija 2004 in v času sprejetja tega poročila že skoraj šest let sodeluje v mehanizmu. Ob vključitvi v MDT II so se organi enostransko zavezali, da bodo prevladujoč sistem valutnega odbora ohranili znotraj mehanizma. Dodatni kazalniki, kot je razvoj kratkoročnih obrestnih mer, kažejo na začasno dojemanje večjega tveganja zaradi svetovne finančne krize, vendar pa se je konec leta 2009 stanje začelo spreminjati. Sistem valutnega odbora ostaja dobro podprt z uradnimi rezervami. V dvoletnem ocenjevalnem obdobju litas ni odstopal od centralnega tečaja, prav tako ni bil izpostavljen večjim pretresom.

Litva izpolnjuje merilo glede menjalnega tečaja.

Povprečna dolgoročna obrestna mera v Litvi v letu do marca 2010 je bila 12,1 %, kar je precej nad referenčno vrednostjo 6,0 %. Povprečne dolgoročne obrestne mere v Litvi so v obdobju med 2004 in 2008 ostale stalno pod referenčno vrednostjo. Od leta 2009 so bile dolgoročne obrestne mere nad referenčno vrednostjo zaradi majhnega števila manjših trgovinskih poslov, izvršenih v januarju, v času ko so vlagatelji regijo obravnavali kot zelo tvegano območje, medtem ko se v sledečih 11 mesecih novi trgovinski posli niso sklepali. Ko so se konec leta 2009 in v začetku leta 2010 sklepali novi trgovinski posli, se je razlika med povprečno dolgoročno obrestno mero glede na euroobmočje izrazito zmanjšala. Razlika med dolgoročno obrestno mero Litve in euroobmočjem je marca 2010 znašala približno 150 bazičnih točk.

Litva ne izpolnjuje merila glede konvergence dolgoročnih obrestnih mer.

Poleg tega so se preučili dodatni dejavniki, vključno z razvojem plačilne bilance in združevanjem trga proizvodov in finančnega trga. Potem ko je Litva leta 2008 dosegla javnofinančni primanjkljaj v višini približno 10 % BDP, se je njen zunanji saldo v letu 2009 spremenil v presežek 7 % BDP, čemur je sledilo precejšnje zmanjšanje trgovinskega primanjkljaja v času upada domačega povpraševanja. Po napovedih služb Komisije iz pomladi 2010 naj bi zunanji saldo Litve ostal v presežku v letih 2010 in 2011. Svetovna finančna kriza je močno prizadela zunanje financiranje, ker se je pritok kapitala v zasebnem sektorju močno zmanjšal. Litvansko gospodarstvo je zelo odprto in močno povezano z drugimi gospodarstvi EU. Predvsem odnosi z drugimi državami članicami na področju trgovine in neposrednih tujih naložb so močni, prav tako je litvanski finančni sektor dobro vključen v širši finančni sektor EU, predvsem zaradi visoke ravni tujega lastništva nad finančnimi posredniki.

Ob upoštevanju ocene pravne združljivosti in izpolnjevanja konvergenčnih meril in ob upoštevanju dodatnih dejavnikov Komisija meni, da Litva ne izpolnjuje pogojev za uvedbo eura.

MADžARSKA

Zakonodaja na Madžarskem – zlasti Zakon o madžarski nacionalni banki (v nadaljevanju MNB), statuti MNB, madžarska ustava in zakon o kreditnih institucijah – ni v celoti združljiva s PDEU in statutom ESCB/ECB. Nezdružljivosti zadevajo vključevanje centralne banke v ESCB ob uvedbi eura, neodvisnost in prepoved denarnega financiranja. Nepravilnosti ostajajo na področjih ciljev ESCB, vprašanj v zvezi z bankovci in kovanci, spodbujanja nemotenega delovanja plačilnih sistemov, statistične vloge ECB in EU, vloge ECB na področju mednarodnega sodelovanja, odsotnosti zahteve po upoštevanju Eurosistemovega režima za finančno poročanje, finančne in osebne neodvisnosti MNB ter na področju prepovedi denarnega financiranja.

Na Madžarskem je bila 12-mesečna povprečna inflacija nad referenčno vrednostjo od priključitve EU. Povprečna stopnja inflacije na Madžarskem v 12 mesecih do marca 2010 je bila 4,8%, precej nad referenčno vrednostjo 1,0 %, in bo v prihodnjih mesecih verjetno ostala nad referenčno vrednostjo.

Letna inflacija po HICP je dosegla najvišjo vrednost na začetku leta 2007 zaradi rasti cen živil in energije ter povečanja posrednih davkov in nadzorovanih cen. Inflacija se je nato do januarja 2009 zmanjševala, ko se je inflacija cen živil in energije postopno zmanjševala in je učinek enkratnih ukrepov na inflacijo počasi upadel. Inflacija je začela ponovno rasti v prvi polovici leta 2009 zaradi šibkejšega deviznega tečaja in cen nepredelanih živil in industrijskega blaga. Ker prilagoditev navzdol rasti nominalne kompenzacije na zaposlenega ni v celoti ustrezala padcu produktivnosti dela v času recesije, je rast nominalnih stroškov dela na enoto ostala pozitivna. Povišanje DDV v juliju 2009 je povzročilo dodatno povišanje cen potrošniškega blaga. Inflacija po HICP je v letu 2009 znašala v povprečju 4,0 %.

Inflacija naj bi po pričakovanjih padla pod 3 % v drugi polovici leta 2011. Upadanje inflacijskega učinka enkratnih ukrepov, sprejetih v letu 2009, naj bi bilo po pričakovanjih glavni dejavnik v procesu zmanjševanja inflacije, pri čemer bo precejšnja negativna razlika v proizvodnji verjetno nadalje zadrževala temeljne pritiske na inflacijo in povišanja stroškov dela na enoto. Razmeroma nizke cene na Madžarskem (približno 65% povprečja euroobmočja v letu 2008) kažejo možnosti za nadaljnjo dolgoročno konvergenco ravni cen.

Madžarska ne izpolnjuje merila glede stabilnosti cen.

[pic]

Svet je za Madžarsko ugotovil obstoj čezmernega primanjkljaja (Sklep Sveta z dne 5. julija 2004)[10]. Zadnje priporočilo Sveta na podlagi člena 104(7) PES je bilo sprejeto 7. julija 2009. Svet je Madžarski priporočal, naj najpozneje do leta 2011 odpravi čezmeren primanjkljaj. Javnofinančni primanjkljaj je dosegel 3,8 % BDP leta 2008 in ostal v letu 2009 večinoma stabilen pri 4,0 % BDP kljub precejšnjemu poslabšanju domače gospodarske dejavnosti. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010 naj bi razmerje med primanjkljajem in BDP ostalo razmeroma nespremenjeno tako leta 2010 kot leta 2011, če bo politika ostala enaka. Bruto javni dolg se je v letu 2009 povišal na skoraj 80 % BDP in naj bi po napovedih ostal razmeroma stabilen do leta 2011.

Madžarska ne izpolnjuje merila glede proračunskega stanja.

[pic]

Madžarski forint ne sodeluje v MDT II. Februarja 2008 je Madžarska začela izvajati režim drsečega deviznega tečaja in s tem opustila enostransko vezavno tečaja forinta na euro (z razponom nihanja +/– 15 %). Vrednost forinta je močno narasla v prvi polovici leta 2008, kar so podprla tri zaporedna zvišanja vodilne obrestne mere s strani centralne banke. Vendar se je devizni tečaj znatno zmanjšal v naslednjih treh mesecih, ko je bilo madžarsko gospodarstvo zelo ranljivo zaradi svetovne finančne krize. Dogovor, da se Madžarski zagotovi koordiniran paket mednarodne finančne pomoči, je skupaj s strožjo monetarno politiko omogočil začasno stabilizacijo deviznega tečaja, vendar so se na začetku leta 2009 pritiski za znižanje vrednosti ponovno pojavili. V skladu s splošnim izboljšanjem položaja na svetovnih finančnih trgih je forint začel okrevati na začetku marca 2009 in njegova vrednost se je dvigovala do julija 2009. Zatem je devizni tečaj ostal razmeroma stabilen v času, ko je monetarna politika postopoma postajala manj restriktivna. Med dvoletnim ocenjevalnim obdobjem je forint izgubil približno 4,6 % vrednosti v primerjavi z eurom.

Madžarska ne izpolnjuje merila glede deviznega tečaja.

Povprečna dolgoročna obrestna mera na Madžarskem v letu do marca 2010 je bila 8,4%, kar je nad referenčno vrednostjo 6,0 %. Povprečne dolgoročne obrestne mere na Madžarskem so ostale precej nad referenčno vrednostjo od priključitve EU, kar odraža visoke premije za tveganja ob upoštevanju šibkih makroekonomskih temeljev. Razlike glede na euroobmočje, kar zadeva dolgoročne referenčne obveznice so se z najnižje vrednosti 200 bazičnih točk julija 2007 povečale na 700 bazičnih točk marca 2009. Trend rasti je sprva odražal nižjo svetovno pripravljenost tvegati v odnosu do novih trgov, vendar pozneje tudi vse bolj specifične skrbi glede finančne stabilnosti Madžarske. Izboljšanje položaja na svetovnih finančnih trgih in sprejetje dodatnih fiskalnih konsolidacijskih ukrepov sta omogočila postopno zmanjšanje razlik glede na euroobmočje na približno 350 bazičnih točk marca 2010.

Madžarska ne izpolnjuje merila glede konvergence dolgoročnih obrestnih mer.

Poleg tega so se preučili dodatni dejavniki, vključno z razvojem plačilne bilance ter združevanjem trga proizvodov in finančnega trga. Potem ko je Madžarska leta 2008 zabeležila primanjkljaj v višini približno 6 % BDP, se je njen zunanji saldo v letu 2009 spremenil v presežek 1,6 % BDP, predvsem zaradi izboljšanja trgovinske bilance, ki je posledica precejšnjega upada domačega povpraševanja. Sestava zunanjega financiranja se je precej spremenila po priključitvi EU, pri čemer so bili neto prilivi v portfelj negativni v letu 2007, prav tako se je v letu 2008 znatno zmanjšalo kritje zunanjega primanjkljaja z neposrednimi tujimi naložbami. Zaradi tega so druge naložbe, predvsem zunanja posojila bankam, postala pomemben vir zunanjega financiranja od leta 2007 dalje. Velika ranljivost glede sprememb pogojev za zunanje financiranje je povzročila neravnovesje plačilnih bilanc jeseni 2008, ki so se prilivi zasebnega tujega kapitala zmanjšali zaradi svetovne finančne krize. Konec oktobra 2008 so se Evropska unija, Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka dogovorili o 20 milijardah EUR pomoči Madžarski, od tega 6,5 milijarde EUR izhaja iz aranžmaja za plačilne bilance EU. Konec leta 2008 in v letu 2009 je bila izplačana večina predhodno odobrenih finančnih sredstev, potem ko je Madžarska izpolnila pogoje politike, ki veljajo za izplačilo nadaljnjih obrokov pomoči.

Madžarsko gospodarstvo je močno povezano z drugimi državami EU. Predvsem odnosi z drugimi državami članicami na področju trgovine in neposrednih tujih naložb so obsežni, prav tako je domači finančni sektor močno vključen v širši finančni sektor EU, predvsem zaradi visoke ravni tujega lastništva nad finančnimi posredniki.

Ob upoštevanju ocene pravne združljivosti in izpolnjevanja konvergenčnih meril in ob upoštevanju dodatnih dejavnikov Komisija meni, da Madžarska ne izpolnjuje pogojev za uvedbo eura.

POLJSKA

Zakonodaja na Poljskem – zlasti zakon o Nacionalni banki Poljske (v nadaljevanju NBP) in poljska ustava – ni v celoti združljiva s členoma 130 in 131 PDEU in statutom ESCB/ECB. Nezdružljivosti zadevajo cilje ESCB, vključevanje centralne banke v ESCB ob uvedbi eura, neodvisnost centralne banke, prepoved denarnega financiranja in cilje monetarne politike. Nepravilnosti ostajajo na področjih sklicevanja na cilje ESCB, statistične vloge ECB in EU, vloge ECB na področju mednarodnega sodelovanja, vloge ECB in Sveta pri imenovanju zunanjega revizorja, vloge ECB pri delovanju plačilnih sistemov, odsotnosti zahteve po upoštevanju Eurosistemovega režima za finančno poročanje, obveznosti za posvetovanje z ECB pri nekaterih ukrepih ter na področju osebne neodvisnosti organov odločanja NBP.

Na Poljskem je bila 12-mesečna povprečna inflacija nad referenčno vrednostjo od oktobra 2008. Povprečna stopnja inflacije na Poljskem v 12 mesecih do marca 2010 je bila 3,9%, precej nad referenčno vrednostjo 1,0 %, in bo v prihodnjih mesecih verjetno ostala pod referenčno vrednostjo.

Letna inflacija po HICP se je v obdobju 2008–2009 zvišala in znaša približno 4 %. V letu 2008 je to odražalo hitro povišanje svetovnih cen živil in energije, skupaj z velikim domačim povpraševanjem in hitrim povečanjem stroškov dela na enoto. Leta 2009 so dvig cen nepredelanih živil, povišanje nadzorovanih cen (predvsem električne energije in plina), višje trošarine in učinek precejšnje izgube vrednosti zlota v drugi polovici leta 2008 in na začetku leta 2009 izravnali vpliv manjšega povpraševanja na zmanjševanje inflacije. Posledično je protiinflacijski učinek nizkega domačega povpraševanja prispeval k zmernemu padcu inflacije po HICP.

Inflacija naj bi po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010 v letih 2010 in 2011 ostala nizka in naj bi v povprečju znašala okrog 2,5 %. Ta napovedan padec inflacije odraža negativno proizvodno vrzel, ki je nastala po krizi, omejena povišanja stroškov dela na enoto ter pričakovano nižjo rast cen živil in energije. Inflacija se bo med letom 2011 verjetno nekoliko povišala zaradi oživljanja gospodarske dejavnosti. Razmeroma nizke cene na Poljskem (približno 66 % povprečja euroobmočja v letu 2008) kažejo možnosti za nadaljnjo dolgoročno konvergenco ravni cen.

Poljska ne izpolnjuje merila glede stabilnosti cen.

[pic]

Svet je za Poljsko ugotovil obstoj čezmernega primanjkljaja (Sklep Sveta z dne 6. julija 2009)[11]. Svet je Poljski priporočil, naj čezmerni primanjkljaj odpravi do leta 2012. Javnofinančni primanjkljaj je na Poljskem leta 2008 dosegel 3,6 % BDP, v letu 2009 pa je še nadalje zrasel na 7,1% BDP. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010 bo razmerje med primanjkljajem in BDP znašalo tako leta 2010 kot leta 2011 približno 7,5 %, če bo politika ostala enaka. Kljub visoki povprečni stopnji rasti realnega BDP se je bruto javni dolg v letu 2009 povečal na 51 % BDP in naj bi po napovedih v letu 2011 narastel na približno 59 % BDP.

Poljska ne izpolnjuje merila glede proračunskega stanja.

[pic]

Poljski zlot ni vključen v MDT II. Poljska izvaja režim drsečega deviznega tečaja. Po stabilnem dvigovanju vrednosti v obdobju od leta 2004 do sredine leta 2008 je zlot med julijem 2008 in februarjem 2009 izgubil skoraj 30 % vrednosti glede na euro. Učinek splošnega povečanja nepripravljenosti vlagateljev, da prevzamejo tveganja v času finančne krize, in nezaupanje do rastočih trgov sta se povečala z izvajanjem opcijskih pogodb za tuje valute. V tem obdobju se je prav tako zelo povečala razlika pri 3-mesečni obrestni meri glede na euroobmočje, in sicer na več kot 300 bazičnih točk. Od marca 2009 je vrednost zlota naraščala, in sicer zaradi večjega zaupanja v trge in podpore odobrene prilagodljive kreditne linije MDS, ki pa je poljski organi še niso uporabili. Med dvoletnim ocenjevalnim obdobjem je zlot izgubil približno 12 % vrednosti v primerjavi z eurom.

Poljska ne izpolnjuje merila glede deviznega tečaja.

Povprečna dolgoročna obrestna mera na Poljskem v letu do marca 2010 je bila 6,1%, kar je nad referenčno vrednostjo 6,0 %. Povprečne dolgoročne obrestne mere na Poljskem so ostale pod referenčno vrednostjo od novembra 2005 do decembra 2009, vendar so od takrat nekoliko presegle referenčno vrednost. Z razmeroma nizke vrednosti, tj pod 100 bazičnih točk, se je razlika v donosu glede na euroobmočje postopno povečala v letih 2007 in 2008. Sprva je to odražalo pričakovanja po še bolj restriktivni monetarni politiki, od druge polovice leta 2008 pa obsežno prodajo sredstev rastočih trgov. Razlike v dolgoročnem donosu glede na euroobmočje so ostale razmeroma stabilne na približno 230 bazičnih točkah v letu 2009 ter so marca 2010 znašale približno 200 odstotnih točk.

Poljska ne izpolnjuje merila glede konvergence dolgoročnih obrestnih mer.

Poleg tega so se preučili dodatni dejavniki, vključno z razvojem plačilne bilance in združevanjem trga proizvodov in finančnega trga. Potem ko je Poljska leta 2008 zabeležila primanjkljaj v višini približno 4 % BDP, je njen zunanji račun v letu 2009 večinoma ostal uravnotežen, kar je bila posledica precejšnjega zmanjšanja trgovinskega primanjkljaja, ki izhaja iz upada domačega povpraševanja ter premika na podlagi cen pri sestavi uvoza, in sicer v korist domačih proizvodov. Zunanje financiranje je večinoma dobro prestalo krizo, pri čemer se je zunanji primanjkljaj financiral s prilivi neposrednih tujih naložb in v vse večji meri z medbančnimi posojili in posojili podjetij. Poljsko gospodarstvo je vse bolj vključeno v EU. Predvsem odnosi z drugimi državami članicami na področju trgovine in neposrednih tujih naložb se izboljšujejo, prav tako je precej napredovalo vključevanje domačega finančnega sektorja v širši finančni sektor EU, predvsem zaradi visoke ravni tujega lastništva nad finančnimi posredniki.

Ob upoštevanju ocene pravne združljivosti in izpolnjevanja konvergenčnih meril ter ob upoštevanju dodatnih dejavnikov Komisija meni, da Poljska ne izpolnjuje pogojev za uvedbo eura.

ROMUNIJA

Zakonodaja v Romuniji – zlasti zakon o nacionalni banki Romunije (BNR) – ni v celoti združljiva s členoma 130 in 131 PDEU in statutom ESCB/ECB. Nezdružljivosti zadevajo vključevanje centralne banke v ESCB ob uvedbi eura, neodvisnost Nacionalne banke Romunije (Banca Naţională a României, v nadaljevanju BNR) in prepoved denarnega financiranja. Nepravilnosti ostajajo na področjih sklicevanja na cilje ESCB, institucionalne in osebne neodvisnosti, pravice ECB do svetovanja na področjih pod njeno pristojnostjo, odsotnosti zahteve po upoštevanju Eurosistemovega režima za finančno poročanje o dejavnosti NBR, spodbujanja nemotenega delovanja plačilnega sistema, statistične vloge ECB in EU ter njune vloge pri imenovanju zunanjega revizorja.

V Romuniji je bila 12-mesečna povprečna inflacija nad referenčno vrednostjo od priključitve EU leta 2007. Povprečna stopnja inflacije v Romuniji v 12 mesecih do marca 2010 je bila 5,0 %, precej nad referenčno vrednostjo 1,0 %, in bo v prihodnjih mesecih verjetno ostala precej nad referenčno vrednostjo.

Romunska inflacija se je povišala v zadnjih letih. Letna inflacija se je močno povečala v drugi polovici leta 2007 zaradi dviga cen živil in nafte ter visokega povišanja stroškov dela na enoto. Inflacija je dosegla triletni vrh julija 2008, in sicer 9,1 %. Leta 2009 je inflacija po HICP ostala visoka kljub velikemu upadu gospodarske rasti in je v povprečju znašala 5,6 %. To je bil med drugim odraz precejšnega povišanja trošarin ter trajno visoke inflacije pri storitvah.

Inflacija naj bi se umirila v letih 2010 in 2011 zaradi manjše gospodarske dejavnosti ter v skladu z vse manjšim učinkom cen, povezanim s povišanjem trošarin. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010 naj bi bila letna inflacija po HICP leta 2010 v povprečju 4,3 %, leta 2011 pa 3 %. Razmeroma nizke cene v Romuniji (58% povprečja euroobmočja v letu 2008) kažejo precejšnje možnosti za nadaljnjo dolgoročno konvergenco ravni cen.

Romunija ne izpolnjuje merila glede stabilnosti cen.

[pic]

Svet je za Romunijo ugotovil obstoj čezmernega primanjkljaja (Sklep Sveta z dne 7. julija 2009)[12]. Svet je februarja 2010 Romuniji priporočil, naj čezmerni primanjkljaj odpravi do leta 2012. Javnofinančni primanjkljaj v Romuniji je presegel 3 % prag leta 2008, ko je znašal 5,4 % BDP, v letu 2009 pa se je še nadalje povečal na 8,3 % BDP. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010, ki temelji na predpostavki, da politika ostane nespremenjena, bo razmerje med primanjkljajem in BDP znašalo 8,0 % leta 2010 in se leta 2011 znižalo na 7,4 %, medtem ko se bo javni dolg s 30,5 % BDP leta 2010 povečal na 35,8 % leta 2011.

Romunija ne izpolnjuje merila glede proračunskega stanja.

[pic]

Romunski leu ni vključen v MDT II. Romunija izvaja režim drsečega deviznega tečaja. Po trendu rasti vrednosti med koncem leta 2004 in sredino leta 2007 so prvi pretresi na svetovnih finančnih trgih v drugi polovici leta 2007 sprožili precejšen padec deviznega tečaja leua. Jeseni leta 2008, v času krepitve svetovne finančne krize in velikih domačih makroekonomskih neravnovesij, so se znova pojavili močni pritiski, zaradi katerih je valuta izgubljala vrednost. Razlike v kratkoročni obrestni meri glede na euroobmočje so se začele povečevati konec leta 2008, ko so se zaradi pomanjkanja likvidnosti kratkoročne obrestne mere v Romuniji povišale, kar odraža manjšo pripravljenost finančnih institucij, da prevzamejo tveganja. Po sporazumu na začetku leta 2009, na podlagi katerega se je Romuniji odobril usklajen paket mednarodne finančne pomoči, so se pritiski na finančni trg nekoliko zmanjšali in romunski leu se je v letu 2009 in v začetku leta 2010 v veliki meri stabiliziral. Razlike v kratkoročni obrestni meri glede na euroobmočje so se zmanjšale v letu 2009 in na začetku leta 2010, kar odraža precej boljše pogoje na denarnem trgu, znižanje vodilnih obrestnih mer BNP ter izboljšanje zaupanja, povezano z izplačilom mednarodne finančne pomoči. V dveh letih pred to oceno je leu glede na euro izgubil 12,9% vrednosti.

Romunija ne izpolnjuje merila glede deviznega tečaja.

Povprečne dolgoročne obrestne mere v Romuniji so nad referenčno vrednostjo od priključitve EU. Povprečna dolgoročna obrestna mera v Romuniji v letu do marca 2010 je bila 9,4 %, kar je nad referenčno vrednostjo 6,0 %. Razlike glede na euroobmočje so se povečale v drugi polovici leta 2007 in v letu 2008, ko se je začenjala svetovna finančna kriza in so nastajala notranja neravnovesja. Dolgoročne obrestne mere v Romuniji so ostale visoke v letu 2009 v času visokih nihanj, preden so se nekoliko znižale na začetku leta 2010, ko so se začeli kazati prvi znaki izboljševanja pogojev na domačih trgih. Razlike glede na euroobmočje so marca 2010 znašale 350 bazičnih točk.

Romunija ne izpolnjuje merila glede konvergence dolgoročnih obrestnih mer.

Poleg tega so se preučili dodatni dejavniki, vključno z razvojem plačilne bilance in združevanjem trga proizvodov in finančnega trga. Zunanji primanjkljaj Romunije je dosegel najvišjo vrednost v obdobju 2007–2008, ko je v povprečju znašal 12 % BDP. To je večinoma odražalo poslabšanje trgovinske bilance, ker se je uvoz naglo povečeval zaradi hitre rasti domačega povpraševanja. Zunanji primanjkljaj Romunije se je v letu 2009 precej zmanjšal na 4,0 % BDP, kar je bilo posledica zmanjšanja trgovinskega primanjkljaja zaradi nenadnega zmanjšanja domačega povpraševanja in sprememb relativnih cen domačega in tujega blaga. Precejšen zunanji primanjkljaj je povzročil zaskrbljenost zaradi vzdržnosti zunanjega dolga in poostritve pogojev za zunanje financiranje v okviru poslabšanja svetovne krize. Ker se vlada prav tako srečuje z vedno večjimi težavami pri izpolnjevanju vse večjih potreb po refinanciranju, so se EU, MDS, Svetovna banka, EIB in EBRD v začetku leta 2009 dogovorile, da Romuniji odobrijo usklajen paket mednarodne finančne pomoči v višini skupno 20 milijard EUR do leta 2012, od tega 5 milijard EUR izhaja iz aranžmaja za plačilne bilance EU. Po odobritvi mednarodne finančne pomoči so se pritiski glede zunanjega financiranja nekoliko zmanjšali proti koncu leta 2009 in na začetku leta 2010 v skladu s hitrim izboljšanjem zunanjega salda in s stabilizacijo domačih finančnih trgov. Do marca 2010 je bilo izplačanih več kot polovica predhodno odobrenih finančnih sredstev, potem ko je Romunija izpolnila pogoje politike, ki veljajo za izplačilo nadaljnjih obrokov pomoči.

Romunsko gospodarstvo je vse bolj povezano z drugimi gospodarstvi EU. Predvsem odnosi z drugimi državami članicami na področju trgovine in neposrednih tujih naložb se izboljšujejo, prav tako je precej napredovalo vključevanje domačega finančnega sektorja v širši finančni sektor EU, predvsem zaradi visoke ravni tujega lastništva nad finančnimi posredništvi.

Ob upoštevanju ocene pravne združljivosti in izpolnjevanja konvergenčnih meril ter ob upoštevanju dodatnih dejavnikov Komisija meni, da Romunija ne izpolnjuje pogojev za uvedbo eura.

ŠVEDSKA

Zakonodaja na Švedskem – zlasti zakon o Švedski centralni banki (Sveriges Riksbank), vladni instrument (del švedske ustave) in zakon o politiki deviznega tečaja – ni v celoti združljiva s členoma 130 in 131 PDEU in s statutom ESCB/ECB. Nezdružljivosti zadevajo prepoved denarnega financiranja, neodvisnost centralne banke in njeno vključevanje v ESCB ob uvedbi eura. Več nepravilnosti ostaja v zvezi s cilji centralne banke, spodbujanjem nemotenega delovanja plačilnih sistemov, prepovedjo denarnega financiranja, vlogo ECB pri delovanju plačilnih sistemov in na področju mednarodnega sodelovanja, statistično vlogo ECB in EU ter vlogo ECB in Sveta pri imenovanju zunanjih revizorjev.

Na Švedskem se je julija 2009 12-mesečna inflacija prvič po decembru 1996 premaknila nad referenčno vrednost. Povprečna stopnja inflacije na Švedskem v 12 mesecih do marca 2010 je bila 2,1 %, kar je nad referenčno vrednostjo 1,0 %, in bo v prihodnjih mesecih verjetno padla pod referenčno vrednost.

Letna inflacija po HICP se je v letu 2008 precej zvišala in je znašala približno 3,3 %. To odraža naglo povišanje svetovnih cen živil in energije ter višanje stroškov dela na enoto ter vpliv šibkejše krone. Konec leta 2008 je začela inflacija naglo padati v času strmega upada gospodarske dejavnosti in rasti cen živil in energije. Inflacija je v letu 2009 v povprečju znašala 1,9 %.

Inflacija naj bi po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010 ostala zmerna v letih 2010 in 2011 ter v povprečju znašala 1,7 %, ker naj bi po pričakovanjih obsežne rezerve zadržale povišanje cen in stroškov dela na enoto.

Švedska ne izpolnjuje merila glede stabilnosti cen.

[pic]

Svet za Švedsko ni ugotovil čezmernega primanjkljaja. V obdobju 2002–2007 se je javnofinančni saldo izboljšal, najvišjo vrednost pa je dosegel s presežkom 3,8 % BDP v letu 2007. Z začetkom krize se je poslabšalo proračunsko stanje, presežek je leta 2008 padel na 2,5 % BDP in se v letu 2009 spremenil v primanjkljaj 0,8 % BDP. Po napovedi služb Komisije iz pomladi 2010 bo razmerje med primanjkljajem in BDP znašalo leta 2010 približno 2,1%, leta 2011 pa 1,6%, če bo politika ostala enaka. Delež bruto javnega dolga je v letu 2009 narasel na 42,8 % BDP in naj bi se po napovedih nadalje povečal na približno 46 % BDP v letih 2010 in 2011.

Švedska izpolnjuje merilo glede proračunskega stanja.

[pic]

Švedska krona ni vključena v MDT II. Švedska izvaja režim drsečega deviznega tečaja in neposredno določa inflacijo od začetka 90-ih let. Krona je hitro izgubljala vrednost ob zaostrovanju finančne krize septembra 2008, ko so se vlagatelji začeli bolj izogibati tveganjem. Med avgustom 2008 in začetkom marca 2009 je krona izgubila skoraj 20 % vrednosti v primerjavi z eurom, deloma tudi zaradi negativne razlike kratkoročnih obresti v primerjavi z euroobmočjem. Vendar je krona od takrat pridobila nazaj večji del izgubljene vrednosti zaradi stabilizacije finančnih trgov in izboljšanih globalnih gospodarskih obetov. Med dvoletnim ocenjevalnim obdobjem je krona izgubila 3 % vrednosti v primerjavi z eurom.

Švedska ne izpolnjuje merila glede deviznega tečaja.

Povprečna dolgoročna obrestna mera na Švedskem v letu do marca 2010 je bila 3,3 %, kar je pod referenčno vrednostjo 6,0 %. Povprečne dolgoročne obrestne mere na Švedskem so nad referenčno vrednostjo od priključitve EU leta 1995. Razlike glede donosa v primerjavi z dolgoročnimi referenčnimi obveznicami euroobmočja so postale negativne leta 2008 ter dosegle najnižjo točko na prehodu iz leta 2008 v leto 2009, in sicer minus 100 bazičnih točk. Negativna razlika v donosu se je posledično zmanjšala, vendar še vedno ostaja približno minus 45 bazičnih točk.

Švedska izpolnjuje merilo glede konvergence dolgoročnih obrestnih mer.

Poleg tega so se preučili dodatni dejavniki, vključno z razvojem plačilne bilance in združevanjem trga proizvodov in finančnega trga. Švedski zunanji račun beleži presežke od sredine 90-ih let zaradi visokega neto izvoza blaga in v zadnjem času tudi storitev. Presežek zunanjega računa se je povečal s približno 4 % BDP na začetku tega stoletja na približno 7–8 % od leta 2003 dalje. Švedsko gospodarstvo je odprto in dobro vključeno v okvir EU, pri čemer je njen delež trgovine z blagom znotraj EU precej nad povprečjem EU, prav tako se povečuje njen delež neposrednih tujih naložb znotraj EU. Švedski finančni sektor je dobro vključen v širši finančni sektor EU ter je posebej dobro povezan s drugimi nordijskimi in baltskimi državami. Švedski finančni sektor je dobro razvit, tako glede velikosti kot strokovnosti ter ustreza naprednemu položaju Švedske glede gospodarskega razvoja.

Ob upoštevanju ocene pravne združljivosti in izpolnjevanja konvergenčnih meril Komisija meni, da Švedska ne izpolnjuje pogojev za uvedbo eura.

[1] Za merilo glede stabilnosti cen se inflacija meri s harmoniziranim indeksom cen življenjskih potrebščin (HICP), ki je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 2494/95, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1882/2003 Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbo (ES) št. 596/2009 Evropskega parlamenta in Sveta.

[2] Vse napovedi glede inflacije in drugih spremenljivk v trenutnem poročilu izhajajo iz napovedi služb Komisije iz pomladi 2010. Napovedi služb Komisije temeljijo na sklopu splošnih predpostavk za zunanje spremenljivke in na predpostavki, da se politike ne spremeni, pri čemer se upoštevajo ukrepi, ki so dovolj natančno znani. Napovedovanje referenčne vrednosti je zelo negotovo, ker se ta izračuna na podlagi napovedi inflacije za tri države članice, ki naj bi po napovedih dosegle najboljše rezultate pri stabilnosti cen v obdobju, vključenem v napoved, zaradi česar se povečajo možnosti napake.

[3] Rok za podatke, ki se uporabljajo v tem poročilu, je 23. april 2010.

[4] Ko je bila povprečna 12-mesečna inflacija v Litvi 2,3 odstotne točke pod 12-mesečnim povprečjem inflacije za euroobmočje in država ni bila vključena med države z najboljšim rezultatom.

[5] Pri ocenjevanju združljivosti z mehanizmom deviznega tečaja Komisija preveri, ali je devizni tečaj ostal blizu srednjega tečaja MDT II, hkrati pa lahko tudi upošteva razloge za dvig tečaja v skladu s Skupno izjavo o državah pristopnicah in MDT 2 neuradnega Sveta ECOFIN v Atenah, 5. aprila 2003.

[6] Estonija, ki je bila ena izmed držav članic z najboljšimi rezultati pri stabilnosti cen marca 2010, nima usklajene referenčne dolgoročne državne obveznice ali primerljivega jamstva, ki bi se lahko uporabilo za izračun referenčne vrednosti. Zato se v skladu s členom 4 Protokola (ki se sklicuje na „države članice z najboljšimi doseženimi rezultati“) referenčna vrednost za marec 2010 izračuna kot enostavno povprečje povprečja dolgoročnih obrestnih mer v preostalih dveh državah z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen, tj. Portugalski (4,2 %) in Belgiji (3,8 %), plus dve odstotni točki.

[7] Razlike med dolgoročnimi obrestnimi merami držav in dolgoročnimi referenčnimi obveznicami euroobmočja se seštevajo z uporabo mesečne serije „Konvergenčno merilo EMU – donosi obveznic“, ki jo objavlja Eurostat. ECB objavlja serijo pod imenom „Dolgoročna obrestna mera za konvergenčne namene“.

[8] 2009/591/ES, UL L 202, 4.8.2009, str. 50

[9] 2009/588/ES, UL L 202, 4.8.3009, str. 44-45.

[10] 2004/918/ES, UL L 389, 30.12.2004, str. 27.

[11] 2009/589/ES, UL L 202, 4.8.2009, str. 46.

[12] 2009/589/ES, UL L 202, 4.8.2009, str. 46.