[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 9.3.2010

COM(2010)77 konč.

DELOVNI DOKUMENT KOMISIJE

Prihodnost „vračila dajatev“ v okviru pravil o poreklu v sporazumih o prosti trgovini EU

DELOVNI DOKUMENT KOMISIJE

Prihodnost „vračila dajatev“ v okviru pravil o poreklu v sporazumih o prosti trgovini EU

V sredo, 7. oktobra 2009, je kolegij razpravljal o sporazumu o prosti trgovini med EU in Korejo. V zvezi s tem je predsednik povabil GD za trgovino in GD za obdavčenje in carinsko unijo k izdelavi osnutka dokumenta o prihodnosti „vračila dajatev“.

I. Uvod

„Vračilo dajatev“ je v protokolih o poreklu iz preferencialnih trgovinskih sporazumov opredeljeno kot povračilo, odpust ali neplačilo – delno ali v celoti – carinskih dajatev ali enakovrednih taks na vhodni material iz tujine (surovine, polizdelki ali sestavine), ki se uporabljajo v proizvodnji končnega izdelka, izvoženega v tretjo državo[1].

EU in številne (če ne vse) države vračilo dajatev uporabljajo v nepreferencialnem okolju . S tem je izvozna industrija v posameznih državah v enakovrednem položaju kljub razlikam v stopnji uvoznih dajatev. Države uvoznice pa po drugi strani kljub veljavni dajatvi za države z največjimi ugodnostmi (MFN) lahko še naprej ščitijo svoje domače trge. Vračilo dajatev je omogočeno v skladu z določbami sporazuma o subvencijah STO.

V preferencialnem okolju EU v svojih številnih sporazumih o prosti trgovini[2] običajno uporablja prepoved vračila dajatev, čeprav jo delno omogoča številnim državam v razvoju[3]. Vendar nekatere partnerice EU pri pogajanjih o sporazumih o prosti trgovini taki prepovedi nasprotujejo in obravnava vračila dajatev postaja ena od ključnih tem teh pogajanj, kot se je nedavno pokazalo v primeru Koreje. Politiko EU glede vračila dajatev je zato treba proučiti. Ta dokument vsebuje nekaj osnovnih premislekov in predlogov v zvezi s političnimi vidiki teh vprašanj, ki bodo podlaga za naknadno razpravo s Svetom, z EP in zainteresiranimi stranmi.

II. Vpliv prepovedi ali omogočanja vračila dajatev v sporazumih o prosti trgovini

a) Negativni učinki vračila dajatev

Liberalizacija mednarodne trgovine običajno zadeva znižanje ali popolno odpravo obstoječih trgovinskih omejitev. Splošna odprava obstoječih trgovinskih ovir na osnovi erga omnes je najbolj neposreden način za doseganje proste trgovine ter odpravo in znižanje carinskih dajatev skupaj z zaščito naložb, odpiranjem trga storitev itd. Namesto popolne liberalizacije trgovine se je veliko držav odločilo za vmesne ukrepe, kot je omogočanje vračila dajatev, katerega namen je popravek učinka uvoznih dajatev na izvoz in spodbujanje izvoza.

Vračilo dajatev se dejansko lahko šteje za kompromis pri liberalizaciji trgovine, saj ima nanjo nekaj negativnih učinkov. Čeprav v literaturi s področja ekonomije o tem ni enotnega stališča, je bilo v nekaterih ekonomskih študijah ugotovljeno na primer, da se z vračilom dajatev zmanjša spodbujanje proizvajalcev izvoznikov za lobiranje proti visokim tarifam na njihov vhodni material, kar ima nasprotni učinek na prosto trgovino. Vračilo dajatev lahko celo nagrajuje ohranjanje protekcionizma, saj lahko državi omogoči, da še naprej ščiti svoje proizvajalce vmesnih materialov ter tako zaščito obenem selektivno zmanjšuje, da bi spodbudila izvoz končnih izdelkov. Medtem ko lahko vračilo dajatev pozitivno vpliva na izvozno konkurenčnost države, lahko tudi vodi v izvoz z nizko domačo vrednostjo in razmeroma visoko tujo vsebino.

Vračilo dajatev pa je še bolj vprašljivo, kadar se ohranja v procesu popolne liberalizacije v okviru sporazumov o prosti trgovini (SPT). Najbolj problematična negativna posledica omogočanja vračila dajatev je torej najbrž naslednja: če se vračilo dajatev omogoča v območju proste trgovine, lahko proizvajalec partnerske države A, s katero je sklenjen SPT, nabavlja material z oprostitvijo dajatve od tretjih držav za izvoz v partnersko državo B, s katero je sklenjen SPT, medtem ko morajo njegovi konkurenti v državi B pri nabavljanju materiala iz tretjih držav za izdelke, ki se prodajo na njihovem domačem trgu, plačati veljavne dajatve MFN.

Primer: družba iz partnerice SPT, ki izvaža tkanine v EU, uživa ugodnost vračila dajatev za vlakna, ki jih uvaža iz tretje države za proizvodnjo tkanin, medtem ko to ne velja za proizvajalca tkanin EU, ki prodaja v EU, saj se mu dajatev, plačana za vlakna, ki jih morda uvaža iz tretjih držav za izdelavo teh tkanin, ne povrne. Če je delež tako uvoženih vlaken v vrednosti tkanine za proizvajalca EU na primer 25 %, je potencialna konkurenčna prednost tega izvoznika v EU (izraženo kot odstotek skupne cene končne tkanine proizvajalca EU) rezultat zmnožka s 25 % uvozne stopnje dajatve v EU teh vlaken (4 %), kar pomeni okoli 1 % vrednosti tkanine[4].

Vračilo dajatev lahko tako vodi v neuravnoteženo konkurenco na trgu uvozne države, kar lahko negativno vpliva na domačo industrijo z možnimi posledicami na zaposlenost. Poleg tega bi omogočanje vračila dajatev tretjim državam omogočilo, da so na nek način udeležene pri ugodnostih SPT, namreč pri trgovini z vmesnimi izdelki in materiali. Medtem ko bi prepoved vračila dajatev spodbudila večjo uporabo vmesnih izdelkov in materialov iz partnerskih držav SPT z uporabo možnosti kumulacije, bi omogočanje vračila dajatev zagotovilo enakovredno obravnavo vhodnih materialov iz tretjih držav in tistih s poreklom iz partnerice SPT. Oboji bi v partnerico SPT dejansko vstopali z dajatvijo 0 %, če bi bili po vgradnji v končni izdelek ponovno izvoženi. Čeprav vračilo dajatev pravno ni „izvozna subvencija“, se v območju proste trgovine ne sme spodbujati kot vrsta izvozne spodbude.

b) Dejavniki, ki določajo vpliv vračila dajatev

Vračilo dajatev je kompleksen gospodarski instrument. Učinek omogočanja ali prepovedi vračila dajatev na izvoznike, konkurenco na trgu države uvoznice in trgovino vmesnih izdelkov, je odvisen od številnih spodaj opisanih dejavnikov[5].

a) Kar zadeva vpliv na konkurenčni položaj izvoznikov končnih izdelkov , so relevantni dejavniki dajatve MFN , ki jih država izvoznica uporablja za nekatere vmesne materiale, skupaj s stopnjo nabave tujega materiala v isti državi: čim višje so dajatve MFN in čim večja je uporaba tujih vhodnih materialov (odvisno od pravil o poreklu v SPT), tem večji je lahko vpliv vračila dajatev na izvožen končni izdelek. To je eden glavnih razlogov, zakaj ima na primer v večini držav v Aziji, kjer so dajatve MFN sorazmerno visoke, omogočanje vračila dajatev običajno precej pomembnejšo vlogo kot v ZDA ali EU, kjer so dajatve MFN primerjalno sorazmerno nizke.

Primer: V Ruritaniji se uporablja 14-odstotna tarifa na uvoz vlaken iz tretjih držav. Če uvožena vlakna predstavljajo 25 % vrednosti tkanin, ki jih izvozi ruritanska družba, bi bila vrednost dajatev, plačanih na uvožena vlakna, 3,5 % (25 % od 14 %) vrednosti tkanine ruritanskega izvoznika. V skladu z navedenim bi bila vrednost dajatve, ki bi jo moral za uvoz teh vlaken plačati izvoznik EU, 1 % njegove lastne cene vlaken.

b) Kar zadeva učinek na konkurenco na trgu končnih izdelkov v državi uvoznici , je najbolj pomemben vidik dajatev MFN, ki jo država uvoznica uporablja na vmesni material. Čim višje so dajatve MFN, ki jih preferencialna država uporablja za uvoz vmesnih materialov in čim večji je obseg uporabe domačih proizvajalcev takih uvoznih materialov iz tretje države, tem bolj je lahko podrejen konkurenčni položaj domačih proizvajalcev končnih izdelkov v primerjavi z izvozniki iz držav partneric SPT, ki uživajo ugodnosti vračila dajatev.

V skladu z zgornjim primerom bi moral proizvajalec tkanine v EU, ki uvaža vlakna iz tretjih držav, plačati uvozne dajatve na ta vlakna v višini 1 % njegove prodajne cene, ne glede na to, ali je vračilo dajatev omogočeno ali prepovedano. Če bi bilo torej vračilo dajatev v SPT omogočeno, bi bila konkurenčna prednost izvoznika iz države partnerice SPT, npr. Ruritanije, v primerjavi z domačim proizvajalcem EU 1 % vrednosti tkanin.

V Ruritaniji pa bi moral proizvajalec tkanin, ki uvaža isto količino vlaken iz tretjih držav, plačati dajatve na uvožena vlakna v višini 3,5 % vrednosti tkanin. V primeru, da bi bilo vračilo dajatev omogočeno, bi bil proizvajalec EU, ki ta vlakna izvaža v Ruritanijo, v boljšem položaju.

Če pa bi bilo vračilo dajatev v SPT med EU in Ruritanijo prepovedano, bi bil ruritanski izvoznik v EU soočen z negativno prednostjo 2,5 % vrednosti tkanin (3,5 % dajatev, ki bi jih plačal na uvožena vlakna iz tretjih držav, od česar se odšteje 1 % dajatev, ki jih za ista vlakna plača njegov konkurent iz EU), nasprotno pa bi bil izvoznik EU, ki izvaža v Ruritanijo, v Ruritaniji v konkurenčni prednosti 2,5 % (3,5 % dajatev, ki jih plačajo ruritanski proizvajalci, minus 1 %, ki ga na ta uvoz plačajo izvozniki EU).

c) Če preidemo s trgovine s končnimi izdelki na trgovino z vmesnim materialom, je ključni dejavnik, ki določa učinek na trgovino z vmesnim materialom in sestavinami med EU in partnericami SPT , stopnja uvoznih dajatev, ki jo obe strani zanje uporabljata in bo v skladu s SPT odpravljena: čim višje so te dajatve, tem bolj se spodbudi trgovina med SPT in partnerskimi državami, in vendar na škodo dobaviteljev iz tretje države.

Nadaljujmo z gornjim s primerom: če bi bilo vračilo dajatev prepovedano, bi bila ruritanska družba, ki uvaža vlakna iz tretjih držav za proizvodnjo tkanin, namenjenih izvozu v EU, soočena z dodatnim stroškom v višini 3,5 %. S tem stroškom bi se spodbudilo, da bi se vlakna namesto v tretjih državah nabavljala doma ali v EU. Ob dovoljenem vračilu dajatev pa te spodbude ne bi bilo.

Na učinek vračila dajatev vpliva tudi stopnja restriktivnosti ali prizanesljivosti pravil o poreklu v skladu s SPT: posebna pravila o poreklu za posamezne izdelke, ki določajo, da morajo biti materiali brez porekla „zadostno obdelani ali predelani“, da se lahko izdelek šteje za izdelek s poreklom, za katerega se lahko uporabljajo ugodnosti preferencialne tarifne obravnave, opredeljujejo delež dopustne uporabe materiala iz tujine in s tem največji znesek dajatve za morebitno plačilo ali vračilo v primeru izvoza končnega izdelka.

Primer: za tkanine je standardno preferencialno pravilo o poreklu EU proizvodnja iz vlaken, ki so bila dvakrat predelana – s predenjem in tkanjem/pletenjem – kar običajno predstavlja približno tri četrtine dodane vrednosti tkanine, ki jo je torej treba zagotoviti doma. S tem se omeji nabava v tujini ter s tem tudi obseg in učinek omogočanja ali prepovedi vračila dajatev. Učinek, ki ga ima omogočanje vračila dajatev, pa bi bil večji v sektorjih, kjer je pravilo bolj ohlapno – na primer pri nekaterih kemikalijah, kovinah ali strojih, kjer materiali iz tretjih držav lahko predstavljajo 40–50 % vrednosti izdelka, pa se izdelek še vedno šteje za domači izdelek. V teh primerih bi prepoved vračila dajatev lahko bistveno dodatno omejila možnosti nabave, ki jih teoretično omogoča pravilo o poreklu .

Pomen vračila dajatev je odvisen tudi od gospodarstva države . Pri trgovini s končnimi izdelki je učinek, ki ga ima omogočanje vračila dajatev na EU, dejansko sorazmerno majhen, saj EU na splošno uporablja zelo nizke tarife na uvoz vmesnih izdelkov/materialov, in ker ima EU zelo raznoliko industrijsko bazo, se proizvajalcem ni treba vedno zanašati na dobavo iz tujine, čeprav postajajo proizvajalci EU z globalizacijo vedno bolj odvisni od zunanjih dobaviteljev. Ta učinek je lahko večji pri trgovinskih partnerjih EU, ki pogosto uporabljajo višje uvozne dajatve in so zaradi svoje velikosti bolj odvisni od uvoženih materialov. Z drugimi besedami, na zaprtih, zaščitenih trgih z visokimi dajatvami MFN za dele, in na trgih, kjer ima nabava iz tujine pomembno vlogo, ima omogočanje vračila dajatev večji učinek kot na liberalnejših carinskih območjih s povezanim gospodarstvom.

Na splošno je možen negativni učinek omogočanja vračila dajatev dober razlog za prizadevanje, da se ga na območjih proste trgovine načelno prepove .

c) Težave v zvezi s prepovedjo vračila dajatev

Čeprav se zdi, da je prepoved vračila dajatev še vedno najprimernejša možnost v okviru SPT, lahko takšna politika pri izvajanju povzroči težave.

Mednarodna trgovina med bodočimi partnerskimi državami območja proste trgovine pred sklenitvijo preferencialnega sporazuma temelji na nepreferencialnem okolju. V takih trgovinskih odnosih se vračilo dajatev vedno uporablja ali je vsaj na voljo. Če se v takšnih razmerah na območju proste trgovine uvede prepoved vračila dajatev, se lahko največje možne ugodnosti, ki jih je mogoče pričakovati na podlagi znižanja tarif, dogovorjenih v okviru SPT, znatno zmanjšajo .

Medtem ko bi prepoved vračila dajatev pomenila manj ugodnosti kot njegovo omogočanje, vračilo dajatev razen odprave uvoznih dajatev samo po sebi za partnerico SPT ne bi pomenilo dodatne ugodnosti. Na primer, v skladu z obravnavo MFN znaša dajatev za uvoz avtomobila v EU 10 %. Če je uvozna cena avtomobila 10 000 EUR, se v okviru SPT v primerjavi s trenutno situacijo glede MFN prihrani dajatev 1 000 EUR. Torej, če predpostavimo, da proizvajalec avtomobilov na primer v Ruritaniji 20 % delov in sestavin uvozi iz nepreferencialnih tretjih držav in da uvozne dajatve zanje v Ruritaniji znašajo v povprečju 16 %, bi bila dajatev na te sestavine 320 EUR. Če je v SPT vračilo dajatev prepovedano, je namesto 1 000 EUR neto ugodnost izvoznika 680 EUR (1 000 EUR – 320 EUR), to pomeni 32-odstotno zmanjšanje ugodnosti zaradi odprave dajatve. Če je delež uvoženih delov, ki jih uporabi proizvajalec avtomobilov v Ruritaniji, največji dovoljen v skladu s standardnimi pravili EU o poreklu (40 %), potem je neto ugodnost zmanjšana na malo več kot tretjino uvoznih dajatev EU (1 000 EUR – 640 EUR = 360 EUR)[6].

Pri nekaterih izdelkih proizvajalci partnerske države lahko celo dajo prednost carinski tarifi MFN , saj bi bili stroški odpovedi vračilu dajatev lahko višji od veljavne dajatve MFN.

Raven pojavljanja teh težav in njihov sorazmeren pomen v primerjavi z učinkom omogočanja vračila dajatev sta, kot je navedeno zgoraj, odvisna od različnih gospodarskih dejavnikov, kot so zadevne tarife MFN obeh držav, raven znižanja/odprava tarif v okviru SPT, raven „prizanesljivosti“ „pravil o poreklu“ in s tem največji dovoljeni delež tuje vsebine ter gospodarstva obeh partneric.

S prepovedjo vračila dajatev v okviru SPT bi se sicer izognili njegovemu negativnemu učinku na konkurenco na domačem trgu in spodbudili dvostransko trgovino z vmesnimi izdelki/materiali, vendar je lahko v preferencialnih trgovinskih sporazumih z državami v razvoju dodatni razvojni vidik razlog za dodaten razmislek. Prepoved vračila dajatev pri državah v razvoju morda dejansko ne bi bila vedno primerna. Težko bi si bilo zamisliti, da bi razvita država na eni strani omogočila neki najmanj razviti državi dajatev prost dostop na svoj trg, da bi ji pomagala in podpirala njeno gospodarstvo, na drugi strani pa bi omejila ekonomske ugodnosti takega prostega dostopa s prepovedjo vračila dajatev za tuj vhodni material, ki ga uporabljajo proizvajalci te najmanj razvite države, če bi obe partnerici sklenili SPT.

To bi lahko veljalo tudi v primeru, če bi EU sklenila SPT s skupino držav, med katerimi bi bile tudi najmanj razvite. Za najmanj razvite države veljajo ugodnosti pobude EBA (Everything But Arms - Vse razen orožja), zato lahko izvažajo v EU dajatev prosto in so obenem upravičene do vračila dajatev. Če bi se v okviru takega SPT prepovedalo vračilo dajatev, bi morali izvozniki v zadevnih najmanj razvitih državah plačevati dajatve za vhodni material, uvožen iz tretjih držav in vključen v njihove izdelke, ki se izvažajo dajatev prosto v EU, to pa v okviru pobude EBA ni predvideno.

Prav tako bi prepoved vračila dajatev, ki bi pomenila omejitev ugodnosti odprave uvozne dajatve, s tem zmanjšala motivacijo držav v razvoju za sklepanje SPT z EU, saj je delež njihovega izvoza v EU, za katerega veljajo uvozne dajatve EU, razmeroma nizek[7].

Poleg tega so države v razvoju trenutno upravičene do uporabe vračila dajatev za ves izvoz v EU v okviru enostranskih preferencialov (GSP – splošni sistem preferencialov), dejansko je velik delež izvoza v EU številnih držav v razvoju že dajatev prost ali pa zanj že veljajo zelo nizke stopnje dajatev (včasih imenovane „dajatve nizke stopnje“) v okviru GSP, obenem pa uživajo ugodnosti vračila dajatev. V teh primerih bi bili izdelki, za katere v okviru GSP trenutno velja dajatev nič, v okviru SPT v slabšem položaju[8].

Primer: Dajatev EU MFN za motorje motornih vozil je 4,2 %, a po znižanju dajatve v okviru uredbe o GSP znaša ta dajatev za vse države v razvoju nič. Tako lahko država v razvoju v skladu z GSP te motorje izvaža v EU prosto dajatev in upravičeno do vračila dajatve. Če bi se v okviru SPT z državo v razvoju vračilo dajatev prepovedalo, bi bila obravnava SPT izvoznikov teh motorjev iz držav v razvoju manj ugodna od trenutne: ob predpostavki, da je vrednost motorja 2 000 EUR in da je delež uvoženih delov za izdelavo motorja 20 %, če so povprečne uvozne dajatve na te dele denimo 16 %, bi za motorje, izvožene v okviru SPT iz navedene države v razvoju nastal dodaten strošek v višini 64 EUR v primerjavi z izvozom v skladu s trenutnimi pravili (20 % od 2 000 EUR x 16 % = 64 EUR, kar bi bilo enakovredno 3,2-odstotni dajatvi na motorje). Če bi delež uporabljenih uvoženih delov dosegel najvišjo dovoljeno vrednost v skladu s standardnimi pravili o poreklu EU (40 %), bi se dodaten strošek podvoji na 128 EUR, kar je 6,4 % vrednosti izvoza in obenem presega uvozno dajatev EU MFN.

III. Sklepi

Omogočanje vračila dajatev v okviru območja proste trgovine vzbuja pomisleke, saj prinaša možnost izkrivljanja trgovine med udeleženimi državami, medtem ko bi morala trgovina z blagom in storitvami na zadevnih trgih potekati na podlagi primerjalnih prednosti. Torej obstajajo utemeljeni razlogi za prizadevanje, da se vračilo dajatev na območjih proste trgovine načelno prepove.

Ker pa lahko prepoved vračila dajatev našim partnerskim državam povzroči težave pri njenem izvajanju, bi bilo dobro razmisliti o omejenih koncesijah v zvezi s tem splošnim načelom v zameno za primerne koncesije druge strani in pod pogojem, da „pravila o poreklu“ ustrezajo potrebam industrije EU. Tako se lahko predvidijo omejene možnosti izjem in sicer na podlagi celovite ocene naslednjih meril:

a) V kakšnem obsegu so pravila o poreklu SPT zadovoljiva za EU in njeno industrijo. Z gospodarskega vidika je določitev ustreznih pravil o poreklu za posamezen izdelek lahko dejansko prav tako ali še bolj pomembna, kot pa prepoved vračila dajatev. Na eni strani morajo pravila o poreklu v naših SPT zahtevati ustrezno raven preoblikovanja in/ali dodane vrednosti, da bi se lahko promoviralo korist, ki jo od ugodnosti SPT imajo predvsem partnerice SPT. Po drugi strani bi bilo zelo zaželeno, da bi imeli SPT enaka ali podobna pravila o poreklu, saj industrija EU ne more prilagajati nabave v tujini različnim pravilom glede na namembni trg. Zato je zelo pomembno, da se v SPT sprejemajo pravila o poreklu, ki so čim bolj podobni standardnim pravilom EU o poreklu. Ko se sprejme dogovor o pravilih o poreklu, ki v celoti ustreza potrebam industrije EU, lahko Komisija izkaže prilagodljivost glede vračila dajatev, čeprav po možnosti znotraj določenih omejitev in ob upoštevanju drugih spodaj navedenih meril.

b) Pri ovrednotenju skupne bilance sporazuma je treba je oceniti in upoštevati verjeten učinek omogočanja – ali prepovedi – vračila dajatev, tako glede na konkurenčne pogoje na trgu EU kot na izvoznike EU . S takšno analizo, vključno s kvantitativno oceno, ki jo je treba začeti zgodaj v procesu pogajanj in mora biti narejena pred sklepom o sklenitvi SPT, bo proučen učinek na trgovino, proizvodnjo, naložbe in zaposlenost, na uporabo možnosti kumulacije v skladu s SPT in na zadevne države v razvoju.

c) Kakšni so cilji SPT glede dostopa na trg in v kakšnem obsegu to ustreza interesom industrije EU. Za oceno ustrezne prilagodljivosti se lahko za vsak primer posebej prouči, v kakšnem obsegu se naprednejše države na podlagi SPT zavezujejo k liberalizaciji trgovine, ki imajo na splošno zadovoljiv učinek na industrijo EU. Podobno je treba zagotoviti ustrezne pogoje dostopa na trg izvoznikom vmesnih izdelkov EU, ki sicer ne bi imeli nobenih koristi na podlagi SPT.

d) Pomisleki glede razvojnega vidika , vključno z vprašanjem, koliko pogajalske partnerice za SPT že izvažajo dajatev prosto (ali s tako imenovanimi „dajatvami nizke stopnje“) v EU z vračilom dajatev, kot tudi vprašanje učinka prepovedi vračila dajatev na njihove ugodnosti in spodbudo za sklenitev SPT, ter učinkov omogočanja vračila dajatev na uporabo doma proizvedenih vmesnih materialov. Upoštevati je treba tudi raven razvoja zadevne tretje države.

Primer omejene prilagodljivosti za možno koncesijo v zvezi z vračilom dajatev, bi bila omejitev vračila dajatev na razliko med povprečnimi stopnjami MFN, ki se uporabljajo za vmesne vhodne materiale v partnerski državi oziroma v EU, če so MFN stopnje dajatve bodoče partnerske države razmeroma visoke, v EU pa razmeroma nizke. Ta omejitev bi se lahko uporabljala splošno ali za nekatere sektorje (ali po potrebi celo izdelke), pri katerih bi lahko bil zaradi razlik v dajatvah MFN učinek vračila dajatev izrazitejši. S tem bi se zagotovili enaki pogoji za industrijo obeh držav znotraj območja proste trgovine. V drugih primerih bi lahko proučili možnost časovnih ali drugih omejitev. Pri državah v razvoju bi se manjša zahtevnost utemeljila na podlagi razvoju naklonjene politike (katere stopnja bi bila odvisno tudi od tega, ali zadeva najmanj razvite ali GSP+ države ali ne) in ob upoštevanju, da te države že imajo korist od ugodnosti vračila dajatev za svoj izvoz v EU v okviru GSP.

[1] Za ponazoritev mehanizma vzemimo, da se za motor japonskega avtomobila ob vstopu v Korejo zaračunajo 10-odstotne dajatve. Ko se ta motor vgradi v korejski avtomobil, ki se nato izvozi v EU, se lahko korejskemu proizvajalcu avtomobila vrne 10-odstotna dajatev, ki jo je plačal za uvoženi del/japonski avtomobilski motor.

[2] EU ni edina članica STO, ki v sporazumih o prosti trgovini vračilo dajatev prepoveduje. Tudi druge države ga v nekaterih svojih SPT prepovedujejo, čeprav je to včasih lahko odvisno od njihovih partnerjev: npr. Mehika in Čile vračilo dajatev včasih prepovedujeta, včasih pa ne. Znotraj Mercosurja je vračilo prepovedano za nekatere avtomobile. Za ZDA je najpomembnejši SPT NAFTA, v katerem je vračilo dajatev prepovedano. Po politični razpravi leta 2003, so se ZDA zadnja leta odločala za vsak primer posebej in vračilo dajatev je omogočeno v vseh SPT, o katerih so se pogajali, razen v SPT med ZDA in Čilom, v katerem je bilo prepovedano. Opozoriti pa je treba, da je večina teh SPT zadevala države v razvoju (tj. Maroko, Oman, Bahrajn, CAFTA, Kolumbija, Jordanija, Peru) – z izjemo Izraela in Avstralije in še nesprejetega STP ZDA-Koreja – ter da je bila v preteklosti tudi EU pri državah v razvoju prilagodljiva. V SPT ZDA-Singapur vračilo dajatev dejansko nima gospodarskih posledic, saj je singapurska MFN za večino izdelkov 0.

[3] Vračilo dajatev je ob upoštevanju prehodne ureditve prepovedano v SPT z državami v razvoju, kot sta Mehika in Čile pa tudi v vseh evro-sredozemskih SPT. Vendar pa se omogoča v trgovinskih preferencialih z razvojnimi nameni: v okviru pravil SPT, ki veljajo za vse države v razvoju in države AKP na podlagi Sporazuma iz Cotonouja, sporazumov o gospodarskem partnerstvu, ter Sporazuma o trgovini, razvoju in sodelovanju (STRS) z Južno Afriko.

[4] Opozoriti je treba, da v večini drugih industrijskih sektorjev in izdelkov pravila o poreklu lahko omogočajo večji delež uvožene vsebine (v nekaterih primerih do 50 %) in da bi bili podatki ter učinek omogočanja ali prepovedi vračila dajatev lahko večji glede na dejansko uporabo možnosti nabave virov v tujini.

[5] Zaradi poenostavitve pri navedenih primerih niso bili upoštevani dodatni dejavniki, kot so vprašanje, ali materiali, uvoženi iz tretjih držav, morda prihajajo iz preferencialnih držav, za katere ne veljajo uvozne dajatve, in, ali obstajajo možnosti kumulacije. Prav tako je bila zaradi poenostavitve vrednost vračila dajatev izračunana na podlagi cene uvoza končnega izdelka in ne stroškov izdelave, zato je nekoliko previsoka.

[6] Vendar je mogoče ugovarjati (glej točko II.a) zgoraj), da je upravičeno, da se v okviru SPT izvoznikom s prepovedjo vračila dajatev prepreči v celoti izkoristiti odpravo dajatve, saj bi bili sicer izvozniki v boljšem položaju kot njihovi konkurenti, ki poslujejo na domačem trgu države uvoznice.

[7] Za približno tri četrtine izvoza držav v razvoju, s katerimi se EU trenutno pogaja o STP, se v EU v okviru MFN in GSP uporablja ničelna ali zelo nizka dajatev. Tako je bilo leta 2008 58 % celotnega uvoza iz Indije v EU dajatev prostega, za nadaljnjih 7 % pa so veljale dajatve nizke stopnje (≤ 3%), 65 % uvoza iz držav ASEAN je bilo dajatev prostega in za nadaljnjih 5,6 % so veljale dajatve, nižje od 3 %, 80 % uvoza iz centralne Amerike je bilo dajatev prostega, dajatev prostega je bilo 77 % kolumbijskega izvoza in 95 % izvoza iz Peruja. Tako bi prepoved vračila dajatev pomenila omejitev ugodnosti SPT za četrtino izvoza teh držav v EU, vendar pa izvoz zadeva izdelke, za katere veljajo najvišje tarife v EU in so običajno bolj občutljivi.

[8] Deleži takega izvoza, za katerega v okviru GSP velja dajatev nič, so leta 2008 znašali: 24 % za Indijo, 10 % za države ASEAN, 20 % za centralno Ameriko, 13 % za Kolumbijo in 23 % za Peru. Zanje bi bila v primeru prepovedi vračila dajatev obravnava v okviru SPT manj ugodna.