2.9.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 259/31

—

poudarja pozitiven vpliv jezikov manjšin in jezikovno raznolikost v Evropi tako na socialno in kulturno področje na splošno kot na posameznike in njihove skupnosti, saj se s tem spodbujajo ustvarjalnost in inovacije in tako vrednoti celotna kulturna dediščina, kar koristi tudi gospodarskemu razvoju;

—

poudarja vse večjo zavest o tem vprašanju v Evropi, ki se kaže tudi v pravnem razvoju zakonodaje EU, zlasti z Lizbonsko pogodbo, ki je vključila spoštovanje bogate kulturne in jezikovne raznolikosti kot temeljnega elementa v okviru varovanja in razvoja evropske kulturne dediščine. Tudi Listina Evropske unije o temeljnih pravicah prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi jezika ali pripadnosti narodnostni manjšini;

—

ugotavlja, da ima sam bistveno vlogo, saj je OR skupščina, v kateri se lahko v korist vseh zgodovinskih jezikovnih manjšin zbirajo in širijo primeri dobre prakse varstva in upoštevanja jezikov manjšin ter bolj splošno kulture vsake jezikovne manjšine kot izraza evropskega kulturnega pluralizma;

—

izraža željo, da bi se Komisija in Svet bolj zavedala potrebe po trdnejši pravni podlagi, ki bi omogočila specifične in ustrezno financirane ukrepe v korist jezikovnih manjšin.

Poročevalec

Luciano CAVERI (IT/ALDE), regionalni svetnik avtonomne dežele Valle d’Aosta

1.

poudarja, da ima Evropska unija pravo bogastvo zgodovinskih jezikovnih in narodnostnih manjšin (ki jih lahko imenujemo tudi avtohtone ali tradicionalne), ki govorijo jezik, ki se razlikuje od jezika države, ki ji pripadajo;

2.

poudarja, da imajo v vseh državah Evropske unije lokalne in regionalne ravni demokracije ob spoštovanju načela subsidiarnosti vse bolj pomembno vlogo varstva in spodbujanja te kulturne in jezikovne raznolikosti v celotnem šolstvu in vseh oblikah izobraževanja, v kulturi, medijih in v regionalnem razvoju;

3.

poudarja pozitiven vpliv jezikov manjšin in jezikovno raznolikost v Evropi tako na socialno in kulturno področje na splošno kot na posameznike in njihove skupnosti, saj se s tem spodbujajo ustvarjalnost in inovacije in tako vrednoti celotna kulturna dediščina, kar koristi tudi gospodarskemu razvoju;

4.

opozarja, da se je v zadnjih desetletjih v mednarodnem pravu postopoma povečevalo število pravnih instrumentov za varovanje in razvoj teh jezikov manjšin, kot so Deklaracija Združenih narodov o pravicah oseb, ki pripadajo narodnim ali etničnim, verskim in jezikovnim manjšinam, iz leta 1992 in številne deklaracije, konvencije in priporočila, ki jih je Unesco sprejel v vsej svoji zgodovini, vse do najnovejše Konvencije o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov iz leta 2005;

5.

pozdravlja zlasti pomembno vlogo, ki jo je Svet Evrope vedno imel na področju jezikovne politike, zlasti s temeljno Evropsko listino o regionalnih in manjšinskih jezikih iz leta 1992 in Okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin iz leta 1995;

6.

opozarja tudi na nedavno sprejeto resolucijo Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope z dne 18. marca 2010 (301/2010) o jezikih manjšin kot priložnosti za regionalni razvoj, ki potrjuje pozitiven prispevek teh jezikov k regionalnemu razvoju;

7.

poudarja vse večjo zavest o tem vprašanju v Evropi, ki se kaže tudi v pravnem razvoju zakonodaje EU, zlasti z Lizbonsko pogodbo, ki je vključila spoštovanje bogate kulturne in jezikovne raznolikosti kot temeljnega elementa v okviru varovanja in razvoja evropske kulturne dediščine. Tudi Listina Evropske unije o temeljnih pravicah prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi jezika ali pripadnosti narodnostni manjšini;

8.

ugotavlja, da so različne institucije Evropske unije, še preden je sistem zaščite s to pravno podlago dobil trdnejšo osnovo, priznavale obstoj elementov varovanja v načelih obstoječih Pogodb (pravni red Skupnosti), kot se je pokazalo pri širitvi, ko so s köbenhavnskimi merili tudi zaradi razlag Evropskega sodišča na tem področju zahtevale aktivno politiko varstva jezikovnih manjšin;

9.

vendar poudarja, da glede na ustavna načela posameznih držav članic spremembe v zakonodaji, ki omogočajo večjo zaščito, za Komisijo niso pravna podlaga, ki bi upravičevala posebne proračunske postavke za zgodovinske jezikovne manjšine;

10.

poudarja prizadevanja različnih institucij, vključno z OR, za zaščito večjezičnosti v političnih dejavnostih in upravnem delu, vključno s postopnim uvajanjem jezikov manjšin, kot kažejo sporazumi s Španijo in Veliko Britanijo;

11.

pozitivno ocenjuje sodelovanje Komisije z različnimi organizacijami, ki v Evropski uniji podpirajo jezikovne manjšine, zlasti obsežno delo Mreže za spodbujanje jezikovne raznolikosti (NPLD), ter sodelovanje v preteklosti (pred njegovo ukinitvijo) z Evropskim uradom za manj uporabljane jezike (EBLUL, European Bureau for Lesser-Used Languages) in mrežo Mercator, ki sta se ukvarjala z različnimi vidiki jezikov in kultur manjšin;

12.

ugotavlja, da že zdaj številni evropski programi (na primer MEDIA, CULTURE, ukrepi v korist MSP, strukturni skladi, razvoj novih tehnologij) financirajo ukrepe v prid jezikovnih manjšin, pri tem pa upoštevajo geografsko obsežne ukrepe, kot sta Strategija za Podonavje in Alpska konvencija (s katero se je ukvarjala skupina za Alpe);

13.

kot negativno označuje zmanjšanje sredstev za jezikovno raznolikost v primerjavi z vse večjim številom jezikov EU, kar je bilo ugotovljeno že v študiji Evropskega parlamenta leta 2008.

14.

ugotavlja, da ima sam bistveno vlogo, saj je OR skupščina, v kateri se lahko v korist vseh zgodovinskih jezikovnih manjšin zbirajo in širijo primeri dobre prakse varstva in upoštevanja jezikov manjšin ter bolj splošno kulture vsake jezikovne manjšine kot izraza evropskega kulturnega pluralizma;

15.

poziva Evropsko komisijo, naj še naprej spodbuja jezikovno raznolikost in na različne načine podpira učenje jezikov, tako jezikov manjšin kot jezikov, ki se govorijo v posameznih regijah;

16.

institucije EU poziva, naj spodbujajo uporabo teh jezikov v neposrednih odnosih med evropskimi institucijami in državljani, zlasti na spletnih straneh EU in v spletni komunikaciji, s čimer bi pokazali tudi to, kako blizu je Unija zgodovinskim jezikovnim manjšinam;

17.

spodbuja tudi lokalno in regionalno raven demokracije, da z informacijskimi kampanjami seznanja s pravicami jezikovnih manjšin ter z bogastvom in raznolikostjo lastnih kultur v okviru svoje skupnosti in v preostali Evropi;

18.

poziva Komisijo, naj podpre evropske lokalne in regionalne institucije za razvoj šolstva z materiali in instrumenti, kot je usposabljanje učiteljev glede na potrebe posameznih jezikovnih skupnosti;

19.

priporoča, da se jeziki manjšin in jeziki, ki se govorijo v posameznih regijah, popolnoma vključijo v politike ter programe in horizontalna prednostna področja Unije, zlasti v politike za avdiovizualni sektor, izobraževanje na vseh stopnjah, kulturni sektor in učenje jezikov, pa tudi v politike za teritorialno sodelovanje, regionalni razvoj, turizem in izmenjave med mladimi;

20.

Komisiji in posledično Svetu predlaga, da se jeziki manjšin in jeziki, ki se govorijo v posameznih regijah, v naslednjem programskem obdobju primerno vključijo v regionalno politiko, v naslednji okvirni program za raziskave, program MEDIA, v vse programe na področju kulture, izobraževanja in usposabljanja, zlasti v program ukrepov za vseživljenjsko učenje, podobno pa velja tudi za področja, kot so strukturni skladi, Evropska digitalna agenda in vse, kar je povezano z upoštevanjem oseb in skupnosti, ki jim pripadajo;

21.

opozarja Komisijo, da je treba imeti in redno posodabljati skupni okvir za vse različne ukrepe v korist zgodovinskih jezikovnih manjšin (in pregledati študije Euromosaic), tudi zato, da se poudarijo možnosti za izmenjave in medsebojno poznavanje v dobro trdne kulturne kohezije, ki je del celotnega projekta evropskega vključevanja; ta projekt bi moral v „evropski sestavljanki“ upoštevati tudi pomemben prispevek jezikov manjšin in jezikov, ki se govorijo v posameznih regijah;

22.

izraža željo, da bi se Komisija in Svet bolj zavedala potrebe po trdnejši pravni podlagi, ki bi omogočila specifične in ustrezno financirane ukrepe v korist jezikovnih manjšin;

23.

priporoča, da države članice, ki imajo poglavitno vlogo na področju jezikovne politike, upoštevajo jezikovno raznolikost na svojem ozemlju in spoštujejo zgodovinske jezikovne skupnosti in se pri tem zavedajo, da priznavanje kulturne dediščine in vseh drugih vrednot, ki jih izražajo (zgodovina, jezik in kultura), prispeva k mirnemu sobivanju in bogatenju evropske identitete.