7.6.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 166/9

—

opozarja, da mora imeti EU verodostojen proračun nad 1 % BND Evropske unije, da bo lahko dosegla velike evropske cilje v skladu s posebnimi potrebami različnih lokalnih danosti ter uresničila nove pristojnosti, ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe;

—

v celoti soglaša s pomenom strategije Evropa 2020, vendar poudarja, da pomen, ki se ji pripisuje, ne sme voditi v omejevanje drugih ciljev, ki jih določajo pogodbe, zlasti socialne, ekonomske in teritorialne kohezije;

—

izraža zadovoljstvo, da je Komisija sprejela njegov predlog za podaljšanje obdobja večletnega finančnega okvira na 10 let z obsežnim vmesnim pregledom („5+5“); v vmesnem pregledu je treba omejiti višino sredstev, ki jih je mogoče dodeliti različnim prednostnim nalogam, in tako zagotoviti, da ostane pravi desetletni program namesto dveh petletnih programov;

—

meni, da je treba zagotavljati prilagodljivost proračuna, da bi bilo po eni strani s pomočjo „rezerve za pregled“ mogoče izvesti vmesno strateško preusmeritev ter se po drugi strani z „rezervo za prilagodljivost in evropski interes“ spoprijeti z nepredvidenimi in izrednimi dogodki, hkrati pa si prizadevati za večjo učinkovitost evropskih odhodkov;

—

odločno nasprotuje predlogu, po katerem bi nespoštovanje vodilo v prenehanje financiranja v okviru kohezijske politike ter skupne kmetijske in ribiške politike, saj občin in regij ni mogoče kriviti za nezmožnost nacionalnih institucij za izpolnjevanje makroekonomskih kriterijev ali pravilno izvajanje zakonodaje EU;

—

pozdravlja dejstvo, da Komisija tudi v prihodnje kohezijsko politiko ocenjuje za potrebno v celotni Uniji in podpira predlog o skupnem strateškem okviru, ki bi zajemal strukturne sklade in druge sklade za teritorialni razvoj; zato meni, da bi morala struktura proračunskih postavk zlasti omogočati, da se v okviru istega naslova ugotovijo vsi skladi, ki ustrezajo skupnemu strateškemu okviru;

—

meni, da bi bilo treba opustiti sedanjo strukturo proračuna, ter priporoča, da bi nova struktura omogočala razvidnost delitve nalog v skladu z upravljanjem na več ravneh in da se število postavk ne zmanjša na tri glavne postavke;

—

meni, da je nujno omogočiti uvedbo obveznih evropskih projektnih obveznic (EU project bonds), in je prepričan, da bi cilj dolgoročnega povečanja obstoječih lastnih virov in/ali uvedbe novih virov moral biti nadomestitev nacionalnih prispevkov v proračun EU.

Poročevalca

Mercedes BRESSO (IT/PES), članica sveta dežele Piemont

Ramón Luis Valcárcel SISO (ES/EPP), predsednik regije Murcia

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij in nacionalnim parlamentom – Pregled proračuna EU

COM(2010) 700 konč.

1.

pozdravlja sporočilo Komisije o pregledu proračuna EU, saj vsebuje celostno vizijo reforme, ki zajema odhodke in prihodke ter skuša doseči resnično spremembo;

2.

želi potrditi ter podrobneje opredeliti stališča in predloge, izražene v prejšnjem mnenju, sprejetem aprila 2008, (1) zato opozarja:

3.

meni, da so dolgoletne izkušnje na področju izvajanja evropskega proračuna, zlasti kohezijske politike, pokazale, da regije ali organi oblasti na lokalni ravni, ki so državljanom najbližji, prepoznavajo potrebe evropskih območij in najbolj neposredno ukrepajo na tem področju. Zato Evropska unija ob vsaki priložnosti poudarja pomen procesa upravljanja na več ravneh, da bi zagotovila boljšo porabo evropskih sredstev, saj meni, da je to učinkovit instrument, ki bi ga ob upoštevanju načela subsidiarnosti lahko uporabili za vse evropske politike;

4.

izraža obžalovanje, da na področju vseh javnih izdatkov v EU kljub finančnemu prispevku in čedalje bolj aktivnemu sodelovanju regionalnih in lokalnih oblasti upravljanje na več ravneh ni jasno v korist končnim uporabnikom; zato poziva Komisijo, da že zdaj vsem vpletenim pojasni trenutno stanje javnih financ v Evropski uniji in sprejme proračunsko strukturo, ki se bo bolj skladala z upravljanjem na več ravneh;

5.

se strinja s Komisijo, ki navaja, da bi moral „obseg porabe odražati ključne prednostne naloge politik EU, pa tudi nove usmeritve politik, določene v Lizbonski pogodbi“; na podlagi tega sklepa, da je treba ekonomski, socialni in teritorialni koheziji, pa tudi npr. združljivosti proračuna s horizontalno socialno klavzulo, dati zelo veliko prednost;

6.

predlaga, da se hiter začetek prihodnjih programov olajša z določeno stopnjo kontinuitete temeljnih pravil o njihovem delovanju ter po možnosti obsežnem predvidevanju ukrepov na področju zakonodaje in predpisov, katerih namen je poenostavitev.

7.

meni, da je potrebno in koristno, da Odbor regij prispeva k razpravi o medinstitucionalnem letnem proračunskem postopku in izvajanju proračuna, da bi bil ta skladen z načelom dobrega upravljanja in bi temeljil na odločanju na različnih ravneh; ta prispevek bi lahko predstavljal stališča lokalnih in regionalnih oblasti o tistih proračunskih postavkah EU, iz katerih prejmejo največ sredstev;

8.

meni, da se koncept dodane vrednosti nanaša na učinek vzvoda ali multiplikacijski učinek izvajanja evropskega proračuna v vsej Evropski uniji, zato ga ni mogoče razumeti samo v računovodskem smislu; pri čemer se upoštevajo samo javne finance. Upoštevati bi bilo treba tudi dodano vrednost proračuna Unije za zasebne akterje v gospodarstvu in za potrošnike, pa tudi dodano vrednost porabe Unije z vidika upravljanja; poleg tega meni, da je treba dodano vrednost poračuna EU ocenjevati na podlagi novega modela rasti, pri katerem se rast meri s kazalniki, ki dopolnjujejo BDP in ki bolje odražajo stopnjo razvitosti posamezne regije;

9.

se seznanja z zavezo Komisije, da bo predložila aktualizirano analizo stroškov „neobstoja Evrope“ (non-Europe), vendar jo poziva, naj to analizo pripravi pravočasno, da bo lahko vplivala na pogajanja o novem finančnem okviru;

10.

meni, da učinek vzvoda strukturno prispeva k sprostitvi virov za strateške cilje EU, ki jih določa Pogodba, kot je kohezijska politika, in za evropske strategije, kot je strategija Evropa 2020, da je odločilnega pomena za krepitev institucionalnih zmogljivosti in da je v okviru enotnega trga v korist vseh zasebnih akterjev in javnih oblasti, od najbolj uspešnih do tistih z največjim zaostankom;

11.

meni, da si je za prepoznavnost ukrepov EU, ki so usmerjeni v velike naložbe ali v nematerialne naložbe (raziskave, socialno vključevanje, usposabljanje …) treba prizadevati na vseh ravneh, od organa političnega odločanja in vodje programa do državljana in končnega prejemnika. Doseči jo je mogoče na različne prožne načine, prilagojene razmeram, in se tako izogniti nesorazmernemu upravnemu bremenu, morala pa bi se opirati na številne obstoječe dobre prakse in pri tem upoštevati možnosti posameznih regij;

12.

soglaša s Komisijo, da „EU omogoča izkoriščanje ekonomij obsega“ in da „lahko zapolni vrzeli, ki nastanejo zaradi dinamike oblikovanja politik na nacionalni ravni, kar je zlasti očitno pri reševanju čezmejnih problemov, npr. na področju infrastrukture, mobilnosti, teritorialne kohezije ali sodelovanja EU pri raziskavah“;

13.

poudarja potrebo po razvoju dinamične in stalne komunikacijske strategije, ki bi se prenesla na lokalne in regionalne skupnosti in bi se nanašala na cilje in dosežke evropskega proračuna, ob tem pa izraža pripravljenost za pripravo decentraliziranega akcijskega načrta;

14.

OR meni, da solidarnost med državami članicami, lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter državljani ni le politični cilj, skladen z evropskimi vrednotami, marveč je tudi element gospodarske učinkovitosti za celotno EU, zato bi na uresničevanje solidarnosti bolj kot na odhodek morali gledati kot na naložbo, ki EU omogoča soočanje z današnjimi in jutrišnjimi izzivi.

15.

v celoti soglaša s pomenom strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast in tako kot Komisija poudarja, da je za njen uspeh potrebno „partnerstvo med EU, državami članicami in regijami“, pa tudi partnerstvo z lokalnimi in regionalnimi oblastmi; poudarja, da pomen, ki se pripisuje strategiji Evropa 2020, ne sme voditi v omejevanje drugih ciljev, ki jih določajo pogodbe, zlasti socialne, ekonomske in teritorialne kohezije;

16.

čaka na predlog večletnega finančnega okvira, da se bo lahko podrobno izrekel o odhodkih, vendar že zdaj izreka naslednja načelna stališča:

17.

poudarja, da se za raziskave namenja premalo sredstev EU, saj predstavljajo samo 4 % sredstev za javne raziskave v Evropi; zato meni, da je treba bolje povezati nacionalne in regionalne programe z evropskim okvirnim programom za raziskave, da bi dosegli ekonomijo obsega in množični učinek;

18.

se ne strinja s trditvijo Evropske komisije, da se Evropa „sooča z obsegom družbenih sprememb, kakršnega do zdaj ni poznala in ki jih je mogoče obvladati le s pomočjo pomembnih znanstvenih in tehnoloških prebojev“, saj takšno razmišljanje podcenjuje zmožnost političnih organizacij, institucij in državljanov za reformiranje naših družb, ne da bi pri tem nujno uporabili znanstvene in tehnološke rešitve. Vendar pa meni, da inovacije prispevajo k spoprijemanju z najpomembnejšimi družbenimi izzivi, s katerimi se soočamo. Zato v celoti soglaša s stališčem Evropskega sveta z dne 4. februarja 2011, da je za to, „da bi družbeno koristnim inovacijam zagotovili hitrejši vstop na trg“, „treba usklajeno izkoristiti strokovno znanje in vire v Evropi ter pospeševati sinergije med EU in državami članicami“. V zvezi s tem poudarja možnosti, ki bi jih prinesla prenova direktiv o javnih naročilih z vidika spodbujanja socialnih in ekoloških inovacij;

19.

meni, da je podpora inovacijam odločilnega pomena za preoblikovanje evropskega gospodarstva in da mora vodilna pobuda Unija inovacij zlasti spodbuditi države članice k posodobitvi izobraževalnih sistemov in sistemov usposabljanja na vseh ravneh, tudi na delovnem mestu, saj je napredek lokalne ali regionalne skupnosti odvisen predvsem od razvoja njenega človeškega kapitala. V okviru vodilne pobude je oblikovan načeloma razumen politični pristop, ki upravičeno temelji na široko opredeljenem pojmu inovacij, središčna pozornost je namenjena velikim izzivom naše družbe, upoštevane pa so tudi možnosti, ki jih ponujajo nove tehnologije. Odbor tudi podpira predlog Komisije za razvoj raziskovalnih in inovacijskih zmogljivosti v EU in za pripravo strategij za pametno specializacijo regij, tudi s pomočjo programov tehnične pomoči, ki se financirajo v okviru ESRR. Poleg tega opozarja, da je te strategije treba pripraviti v posvetovanju z vsemi zadevnimi stranmi, zlasti lokalnimi in regionalnimi podjetniki, da ne bi vsiljevali predpisov, ki niso v skladu s stvarnostjo in potencialom lokalnih in regionalnih skupnosti in ki bi utegnili povzročiti upravno in finančno breme;

20.

pozdravlja dejstvo, da Komisija v sporočilu upošteva prispevek lokalnih in regionalnih oblasti ter civilne družbe na področju inovacij in jih tako priznava kot pomembne akterje. Meni, da bi se to v proračunu EU moralo odraziti z okvirnim raziskovalnim programom, ki bi mu bila dodeljena zadostna finančna sredstva. Proračun EU je treba uporabiti za ustvarjanje večjih sinergij in dopolnjevanja med evropskimi sredstvi za raziskave in inovacije, za zagotavljanje stroškovne učinkovitosti, vključno s prednostnim vzpostavljanjem raziskovalnih zmogljivosti v revnejših delih Evrope. Nujno je tudi zagotoviti zanesljive podatke o udeleženosti regij v okvirnem programu in drugih programih EU za financiranje raziskav in inovacij, da bi tako lokalnim in regionalnim oblastem omogočili merjenje uspešnosti na ravni EU ter natančno opredelitev strukturnih pomanjkljivosti glede učinkovitosti;

21.

meni tudi, da je obstoječe nove tehnologije, ki so bile deležne finančnih sredstev za raziskave in razvoj in jih je že mogoče uporabljati, treba v celoti izkoristiti.

22.

meni, da ima odprava čezmejnih ozkih grl strateških transnacionalnih osi prometnih, komunikacijskih in energijskih mrež veliko dodano vrednost za družbo in se sklada z novim pristopom za rast EU. Zaradi gospodarske konkurenčnosti EU in tudi uravnoteženega in trajnostnega razvoja je treba razširiti visokokakovostno infrastrukturo, ki bo ustrezala potrebam, in odpraviti kritična ozka grla;

23.

poudarja, da je financiranje infrastrukture prihodnosti potrebno iz dveh enako pomembnih razlogov: zaradi povečanja mobilnosti in notranje kohezije v okviru EU ter povečanja evropske konkurenčnosti v primerjavi s tretjimi državami, kot pravilno poudarja Komisija; priporoča logične korake s političnimi odločitvami o infrastrukturnih projektih ter hkrati soglasje o instrumentih in s tem povezanih finančnih rešitvah;

24.

ponovno izreka nasprotovanje ustanovitvi enotnega sklada, ki bi zlasti s sredstvi, ki so na voljo v okviru kohezijske politike, združil vse evropske instrumente za financiranje prometne infrastrukture. Prenos sredstev bi lahko povzročil ne le neto izgubo sredstev, ki so na voljo za prometno politiko, marveč bi lahko postavil pod vprašaj tudi vključitev prometnih projektov v decentralizirane strategije razvoja.

25.

OR ne podpira možnosti ustanovitve posebnih velikih skladov, namenjenih izvajanju naložb na področju energije in podnebja. Prednost daje določitvi prednostnih nalog in njihovi večji vključitvi v vsa zadevna politična področja, kjer bi upravljanje z vključitvijo vseh ravni zagotovilo učinkovitost in prepoznavnost evropskih ukrepov. Obstajale bi lahko tudi posebne obveznice, ki bi jih izdajala EIB in bi se uporabljale v transnacionalnih in čezmejnih projektih proizvodnje čiste energije in energetske učinkovitosti kot eden od ciljev za energetsko varnost in zmanjšanje posledic podnebnih sprememb.

26.

priznava dodano vrednost ene redkih skupnih evropskih politik in pozdravlja obete za obvladovanje odhodkov skupne kmetijske politike, tako da bi jo tudi z vidika proizvodnje bolj usmerili k cilju socialne in teritorialne kohezije, zeleni rasti in večji sinergiji z drugimi politikami EU;

27.

ponovno poudarja pomen skupne kmetijske politike (SKP) pri ohranjanju tkiva podeželskih skupnosti po Evropi, s čimer prispeva k širšemu cilju socialne in teritorialne kohezije; priznava tudi vrednost njenega prispevka k širši družbi pri zagotavljanju visokokakovostne hrane, upravljanju s pokrajino EU in prizadevanjih za boj proti podnebnim spremembam in njihovo ublažitev ter poudarja, da ima SKP še posebej velik vpliv na izvajanje ciljev strategije Evropa 2020;

28.

meni, da SKP, ki je na eni strani v primežu zaradi zahtev po konkurenčnosti evropske proizvodnje visokokakovostnih živil in na drugi zaradi zahtev družbe na področju okolja, podnebja, upravljanja voda in biotske raznovrstnosti ter ohranjanja vitalnosti podeželja, za spoprijemanje s prihodnjimi izzivi potrebuje učinkovit 1. in 2. steber; priznava potrebo po nadaljnjih reformah SKP, tudi potrebo po proračunu z ustreznimi viri, da bi bilo tako sredstva mogoče uporabiti še za druge prednostne naloge EU; vendar ponavlja, da bi takšne reforme morale biti postopne ter bi se morale preusmeriti na pravičnejši sistem dodeljevanja neposrednih plačil po EU in dodeljevanja sredstev v okviru drugega stebra (razvoj podeželja) med države članice; poenostavitev in učinkovitost bi morali biti glavni prednostni nalogi v naslednji fazi reforme.

29.

z zadovoljstvom sprejema analizo Komisije o vplivu kohezijske politike na evropsko gospodarstvo in prikaz glavnih kumulativnih učinkov na nacionalne BDP ter meni, da je kohezijska politika eden najuspešnejših instrumentov za solidarno spodbujanje šibkejših regij in prispeva tudi k rasti in blaginji v vsej Evropi, zlasti zaradi trgovine in izvoza;

30.

pozdravlja dejstvo, da Komisija tudi v prihodnje kohezijsko politiko ocenjuje za potrebno v celotni Uniji in s tem v vseh regijah, da bi spodbudila gospodarsko, socialno in teritorialno kohezijo ter usklajen razvoj Unije kot celote s pomočjo inteligentne, trajnostne in celovite rasti. Poudarja pa, da je pri pripravi prihodnje kohezijske politike treba predvideti velike naložbe v infrastrukturo najmanj razvitih regij. V prihodnje bi bilo zato treba velik del proračunskih sredstev EU nameniti pospeševanju razvoja v najmanj razvitih regijah in odstranjevanju ovir za razvoj;

31.

podpira predlog o skupnem strateškem okviru, ki bi zajemal strukturne sklade in druge sklade za teritorialni razvoj, kot sta EKSRP in ESR, in meni, da bi lahko v prihodnosti takšno poenostavitev razširili na druge sklade; podpira zamisel o pogodbah o razvojnem in naložbenem partnerstvu, ki natančno ponazarjajo teritorialne pakte s proračunskega vidika, in jih priporoča kot nacionalne programe reform. Takšne pogodbe je treba v skladu z načeli upravljanja na več ravneh razviti v partnerstvu z lokalnimi in regionalnimi oblastmi in ne le med državami članicami in Komisijo, kot predlaga peto poročilo o koheziji; podpira zamisel o razširitvi upravljanja kohezijske politike na druge politike, saj meni, da je to po izkušnjah najbolj učinkovita in uspešna metoda;

32.

izraža upanje, da bo teritorialni razsežnosti, zlasti podeželju ter morskim in najbolj oddaljenim regijam, namenjena pozornost, ki si jo v prihodnji kohezijski politiki zasluži, ter da bodo programi za razvoj, ki jih podpirajo ESRR, ESS in EKSRP, med seboj tesneje povezani in v večji sinergiji;

33.

meni, da so institucionalne in finančne zmogljivosti javnega sektorja na nacionalni, regionalni in lokalni ravni bistvenega pomena za doseganje ciljev strategije Evropa 2020 in da mora kohezijska politika še naprej imeti poglavitno vlogo pri njihovi krepitvi; zahteva tudi pojasnitev glede financiranja ukrepov, ki se predlagajo v okviru sedmih vodilnih pobud, iz različnih finančnih programov EU;

34.

pozdravlja namero po povečanju prepoznavnosti in področja uporabe ESS, vključno z njegovo usmerjenostjo v socialno vključevanje, ter ponovno izreka podporo temu, da bi ESS ostal del kohezijske politike; poudarja, da je za prepoznavnost ESS in učinkovitost njegovih projektov potreben celostni pristop za naložbe v človeški kapital, infrastrukturo, raziskave, razvoj in inovacije;

35.

pozdravlja pozornost, ki jo Komisija posveča podpori novim podjetjem, zlasti MSP, ki bodo igrala poglavitno vlogo pri povečanju evropske konkurenčnosti; zato poziva k bolj prepoznavni vključitvi politik, naklonjenih MSP, v proračun EU in k večji pozornosti podjetnicam;

36.

meni, da je treba zagotoviti večjo učinkovitost odhodkov, ne strinja pa se z zamislijo o rezervi za uspešnost, ki bi temeljila na ciljih strategije Evropa 2020;

37.

predlaga, da se za strukturne sklade uvede poseben nov mehanizem opozarjanja v vseh regijah, da bi tako gradili na obstoječih odnosih, pri katerih Evropska komisija organom upravljanja svetuje glede stopnje porabe in možnosti odprave proračunske obveznosti, če stopnja porabe in rezultati ne dosegajo sprejetih ciljev;

38.

meni še, da je treba v prihodnosti sredstva, ugotovljena vsako leto s tem mehanizmom opozarjanja, za katera obstaja tveganje, da zaradi težav regij in organov upravljanja ne bodo porabljena, prenakazati v splošni proračun in z njimi napolniti „rezervo za prilagodljivost in evropski interes“, predvsem zato, da bi tako države članice odvrnili od sedanje prakse, da zadržujejo prispevke za sofinanciranje projektov, da bi nato neporabljena sredstva dobile nazaj;

39.

poziva k temu, da se sklad za prilagajanje na globalizacijo vključi v proračun Unije, zlasti zaradi hitrejše zagotovitve sredstev, pa tudi zato, da bi bilo mogoče učinkoviteje prispevati k uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020, zvišati stopnjo zaposlovanja in zmanjšati brezposelnost, preprečiti izključevanje iz trga dela, izboljšati kakovost, produktivnost in privlačnost delovnih mest ter povečati socialno, ekonomsko in teritorialno kohezijo.

40.

je naklonjen pregledu drugih možnosti evropske podpore, ki ne sodijo med subvencije, a ob popolnem spoštovanju načela subsidiarnosti in za vsak primer posebej, glede na vrsto odhodka in gospodarski položaj upravičencev. Instrumente finančnega inženiringa je treba jemati kot dragoceno dopolnilo nepovratnim sredstvom in ne kot nadomestilo;

41.

vendar pa poudarja, da je pri snovanju in množitvi novih finančnih instrumentov potrebna preudarnost; meni, da je gospodarska kriza pokazala na potrebo po predpisih na ravni EU, saj je njihova odsotnost večkrat ogrozila finančno ravnovesje lokalnih in regionalnih javnih proračunov; opozarja, da je državljanom treba polagati račune in da se ne bi smeli preveč oddaljevati od realnega gospodarstva;

42.

poleg tega podpira poziv k vzpostavitvi povezave med evropskim mehanizmom za finančno stabilizacijo in proračunom Evropske unije, da bi tako zagotovili, da ta mehanizem po letu 2013 ne bi bil financiran samo na meddržavni podlagi iz neporabljenih sredstev, marveč bi v skladu z načelom evropske solidarnosti vseboval tudi proračunske mehanizme Unije, ki jih določa Lizbonska pogodba;

43.

opozarja na potrebo po boljši opremljenosti regionalnih in lokalnih oblasti za doseganje rezultatov, zlasti takrat, ko se uvajajo novi finančni mehanizmi (EIB, javno-zasebna partnerstva, projektne obveznice EU), ki zahtevajo visoko raven strokovnosti;

44.

Evropsko komisijo poziva, naj prouči izvedljivost „državljanskih obveznic“ (lokalnih skladov, ki bi jih financirali državljani za lokalni razvoj), s čimer bi lahko državljani vlagali v razvoj svojih skupnosti in regij ter tako podprli večje infrastrukturne in energetske projekte v večletnem časovnem obdobju;

45.

vendar poziva Komisijo, naj bo ambiciozna in učinkovito izkoristi učinek vzvoda, ki ga je mogoče doseči z vključitvijo lokalnih in regionalnih oblasti na področju političnih prednostnih nalog; poudarja multiplikacijski učinek lokalnih in regionalnih javnih financ, tudi v zvezi z zasebnimi partnerstvi in možno povezovalno vlogo EU;

46.

meni, da je nujno omogočiti uvedbo obveznih evropskih projektnih obveznic (EU project bonds), s katerimi bi financirali obsežne projekte s srednjeročnimi ali dolgoročnimi gospodarskimi učinki. S tem mehanizmom bi povečali prepoznavnost ukrepov EU, zlasti pa njihovo učinkovitost. Mehanizem ima lahko zelo koristen vpliv na dinamiko notranjega trga in prispeva h krepitvi teritorialne kohezije. Je jasno v skladu s prizadevanji za racionalnejšo porabo sredstev v EU in za osredotočenje na evropsko dodano vrednost;

47.

pozdravlja javno posvetovanje, ki ga je Evropska komisija uvedla o „projektnih obveznicah Evropa 2020 za financiranje infrastrukture“, in meni, da ima v zvezi s tem krepitev teritorialne kohezije prednostni pomen. Kljub temu pa ima pomisleke glede uporabe evropskih projektnih obveznic samo za vseevropske projekte tehnične infrastrukture, saj imajo lahko tudi drugi infrastrukturni projekti na regionalni ravni dodano vrednost na evropski ravni. Poleg tega meni, da je treba pojasniti povezavo med evropskimi projektnimi obveznicami in evropskimi pomočmi in da je treba sprejeti ukrepe, da bodo lokalne in regionalne oblasti lahko dostopale do novih finančnih instrumentov;

48.

poziva Evropsko komisijo k podrobnejši analizi predlagane izdaje euroobveznic, ki bi poleg tega, da bi združila del javnih dolgov, vsem državam euroobmočja omogočila posojila po obrestnih merah, ki so blizu najboljših na trgu, zmanjšala špekulacije v zvezi z državnimi posojili in izboljšala usklajevanje proračunske politike;

49.

meni, da je verodostojen proračun eden izmed odgovorov na sedanjo gospodarsko krizo, saj učinkuje kot vzvod za gospodarski, socialni in teritorialni razvoj.

50.

meni, da bi bilo treba opustiti sedanjo strukturo proračuna, ter priporoča, da bi bila nova struktura praktična, stvarna, pregledna in lahko razumljiva ter bi omogočala razvidnost delitve nalog v skladu z upravljanjem na več ravneh, pa tudi, da bi se odhodkovne postavke določale glede na konkreten način izplačil ter izvajanje politik v praksi. Ocenjuje, da ni razloga za zmanjšanje števila postavk na tri glavne postavke (notranji, zunanji in upravni odhodki). Če bo samo nekaj velikih postavk, bodo informacije združene in se bodo temu primerno izgubile. Glavne postavke bi morale biti razdeljene v ustrezne podkategorije, ki bi zagotovile jasne informacije. Ta predlog ne bi prispeval k preglednosti;

51.

meni, da je strategija Evropa 2020 sicer pomembna gonilna sila za politično ukrepanje, vendar pa nobenega izmed njenih treh sklopov (pametna, trajnostna in vključujoča rast) in nobene izmed sedmih vodilnih pobud ni mogoče uporabiti za opredelitev strukture proračuna. Ker noben od treh sklopov sam ne bi mogel zajeti nekaterih politik, kot sta kohezijska politika ali SKP, bi struktura, ki jo predlaga Komisija, ob dodeljevanju sredstev in izvajanju vodila v neskončna trgovanja;

52.

meni, da bi bilo zlasti treba paziti na to, da bi bila v prihodnji strukturi proračuna izrecno navedena kohezijska politika ter bi se upoštevala krepitev pravne podlage na področju (gospodarske, socialne in teritorialne) kohezije v okviru Lizbonske pogodbe;

53.

zato meni, da bi morala struktura proračunskih postavk zlasti omogočati, da se v okviru istega naslova ugotovijo vsi skladi, ki ustrezajo skupnemu strateškemu okviru (tj. ESRR, ESS, Kohezijski sklad, EKSRP in ESR). Ta struktura bi bila lahko naslednja:

54.

izraža zadovoljstvo, da je Komisija sprejela njegov predlog za podaljšanje obdobja večletnega finančnega okvira na 10 let z obsežnim vmesnim pregledom („5+5“), saj je to mogoč kompromis med stabilnostjo, prožnostjo in demokratičnim parlamentarnim nadzorom evropske javne porabe; v vmesnem pregledu je treba omejiti višino sredstev, ki jo je mogoče dodeliti različnim prednostnim nalogam, in tako zagotoviti, da ostane pravi desetletni program namesto dveh petletnih programov, kar bi bilo manj zaželeno kot sedanji sedemletni programi;

55.

poudarja, da naložbenih in razvojnih politik, kot je kohezijska politika, ni mogoče prilagoditi obdobju, krajšemu od 7 let. Zato je podaljšanje na 10 let dober obet in daje zadostno trdnost, hkrati pa zares omogoča vmesno prilagodljivost, ki zdaj manjka v proračunu EU;

56.

meni, da bi glede na nove postopke in nove finančne instrumente, ki izvirajo iz Lizbonske pogodbe, ta nov pregled lahko dobil velik pomen s pomočjo mehanizma na dveh ravneh:

57.

meni, da je treba zagotavljati prilagodljivost proračuna, da bi bilo po eni strani s pomočjo „rezerve za pregled“ mogoče izvesti vmesno strateško preusmeritev ter se po drugi strani z „rezervo za prilagodljivost in evropski interes“ spoprijeti z nepredvidenimi in izrednimi dogodki, hkrati pa si prizadevati za večjo učinkovitost evropskih odhodkov;

58.

pozdravlja predloge Komisije, vendar poudarja, da prožnost ne bi smela biti izgovor za podcenjevanje proračunskih potreb politik EU in da obveznost 5 odstotkov, ki jo predlaga Komisija, mora ostati okvirna, saj je meja prožnosti vsekakor odvisna od kazalnikov in se spreminja gleda na politične in gospodarske okoliščine;

59.

poudarja, da „rezerve za prilagodljivost in evropski interes“ nikakor ne bi smeli uporabiti za nagrajevanje najboljših dosežkov pri črpanju finančnih sredstev, marveč za povečanje zmožnosti EU, da se hitreje odziva na nove izzive ali nepredvidene pretrese, podporo novim prednostnim nalogam in spodbujanje sodelovanja in eksperimentiranja na evropski ravni. Ta rezerva ne bi smela biti dodeljena vnaprej, marveč bi zanjo morala biti potrebna izrecna odločitev proračunskega organa. Z njo bi lahko nagradili uspešnost nekaterih proračunskih postavk, ocenjenih z vidika učinkov in dosežkov;

60.

meni, da prožnost neporabljenih sredstev v evropskem proračunu mora pomeniti, da se ta sredstva prerazporedijo v skladu z objektivnim merilom odličnega upravljanja, nikakor pa se ne smejo uporabiti za druge namene;

61.

meni, da je možnost prerazporeditve, ki omogoča prenose med razdelki za določeno leto in o kateri razmišlja Komisija, potrebna, saj se je sedanji sistem izkazal za preveč togega. Treba je preučiti poenostavitev takšnih prenosov v okviru potreb večletnega finančnega okvira, pri tem pa zagotavljati popolno spoštovanje načel zdravega finančnega upravljanja in proračunske discipline;

62.

pozdravlja predlog o uvedbi možnosti prenosa neporabljenih rezerv iz enega leta v drugo, tako da ta sredstva niso samodejno prerazporejena državam članicam, in razporejanja sredstev na začetek ali konec programskega obdobja znotraj posameznega razdelka večletnega okvira;

63.

opozarja na potrebo po prožnosti na vseh ravneh z zagotovitvijo manevrskega prostora lokalnim in regionalnim oblastem, da bodo po potrebi lahko prerazporedila sredstva ter spremenila prednostne naloge in odhodke.

64.

pozdravlja zahtevo Komisije po večji učinkovitosti upravljanja proračuna EU, saj učinkovitejše upravljanje odhodkov prispeva k boljšim rezultatom, in spodbuja Komisijo, naj to čim prej uresniči;

65.

močno spodbuja lokalne in regionalne oblasti, da povečajo svoje zmogljivosti na področju tehnologije in človeških virov, hkrati pa meni, da je treba močno zmanjšati zapletenost projektov, ki se financirajo s sredstvi EU, predvsem upravne obremenitve in birokracijo; v okviru gospodarske krize, zaradi katere je prišlo do večjih proračunskih rezov, za učinkovito uporabo proračuna EU zato poudarja potrebo po zagotovitvi ustreznih ravni financiranja, da bi tako lokalnim in regionalnim oblastem omogočili sodelovanje v večjih projektih, financiranih iz strukturnih skladov;

66.

se strinja tudi s predlogom za usmeritev odhodkov v oprijemljive prednostne naloge, pri čemer bi bilo treba manj razvitim regijam dati možnost, da opredelijo več prednostnih nalog; zato predlaga, da nabora ciljev tudi glede na to, da so se z zaporednimi širitvami EU povečale razlike v Uniji, ne bi preveč širili;

67.

ugotavlja, da učinkovitost izvajanja evropskega proračuna in torej odhodkov zahteva usklajevanje, skladnost in sodelovanje tako med različnimi ravnimi uprave kot med skladi; zato se lahko zdi protislovna vrnitev – do katere je že prišlo – k načelu enega sklada, kar zahteva pripravo novih mehanizmov usklajevanja med skladi, da bi se tako izognili prekrivanju in podvojevanju; upravičenci za finančna sredstva se namreč soočajo s težavami zaradi premalo usklajevanja, ki je nujno potrebno za izboljšanje učinkovitosti upravljanja.

68.

znova svari pred možnostjo povezovanja dodeljevanja sredstev iz strukturnih skladov s tem, da države članice spoštujejo pakt za stabilnost in rast, ter izraža resno zaskrbljenost zaradi predlaganih pogojev, ki naj bi se izvajali na lokalni in regionalni ravni in ki bi kršili načela dobrega upravljanja in odgovornosti na vseh ravneh;

69.

odločno nasprotuje predlogu, po katerem bi nespoštovanje vodilo v prenehanje financiranja v okviru kohezijske politike ter skupne kmetijske in ribiške politike, saj občin in regij ni mogoče kriviti za nezmožnost nacionalnih institucij za izpolnjevanje makroekonomskih kriterijev ali pravilno izvajanje zakonodaje EU, takšen ukrep pa bi utegnil najbolj prizadeti regije, ki zaostajajo v razvoju in ki za spopadanje s strukturnimi pomanjkljivostmi nujno potrebujejo te sofinancirane programe;

70.

poziva k temu, da se lokalne in regionalne oblasti zgodaj vključijo v proučevanje razmer in iskanje rešitev;

71.

izraža pripravljenost za sodelovanje z drugimi institucijami pri vzpostavljanju resničnega sistema navzkrižne skladnosti pri izplačilih skladov ter prizadevanju za poenostavitev povsem formalnih postopkov nadzora;

72.

poziva k celoviti prenovi finančnih predpisov EU, da bi bila finančna pravila preprostejša tako za izvajanje kot uveljavljanje in bi spodbudili več potencialnih upravičencev, da bi se prijavili na javne razpise EU.

73.

ponavlja, da mora novi sistem financiranja proračuna EU temeljiti na preglednosti in novih lastnih virih ter izključevati kakršne koli finančne popravke in izjeme;

74.

meni, da so pogajanja o evropskem proračunu zgolj z vidika neto prispevkov držav članic v nasprotju s filozofijo ustanovitve Evropske unije in cilji strategije Evropa 2020; takšen pristop utegne voditi v zahteve po ponovni nacionalizaciji politik, čemur OR odločno nasprotuje;

75.

pozdravlja zamisli o oblikovanju finančnega mehanizma na podlagi virov lastnih sredstev, ki jih navaja Komisija. Ugotavlja, da vplivi teh različnih možnosti na teritorialno raven med seboj niso enaki in da lokalne in regionalne oblasti v nekaterih državah članicah že uporabljajo nekatere od teh možnosti, o katerih se razmišlja;

76.

bo skrbno ocenil vpliv vsake možnosti na teritorialno raven, pri tem pa bo posebej zainteresiran za tiste, ki so bolj povezane s trajnostnim razvojem, pod pogojem, da bodo dodeljeni viri neposredno usmerjeni v projekte, ki spodbujajo energetsko učinkovitost, varstvo okolja, preprečevanje tveganj ali ukrepanje v primeru velikih katastrof;

77.

meni, da bi cilj dolgoročnega povečanja obstoječih lastnih virov in/ali uvedbe novih virov moral biti nadomestitev nacionalnih prispevkov v proračun EU. Poudarja, da:

78.

poudarja, da je treba uporabo finančnih virov podpreti s prožnimi upravnimi postopki.