18.1.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 15/23

—

poudarja, da javno-zasebna partnerstva ne smejo veljati predvsem za kratkoročen vir financiranja, temveč jih je treba obravnavati z vidika življenjskega cikla, ki sega od načrtovanja, zasnove, financiranja do izvedbe in obratovanja, pri čemer je treba upoštevati, da so skupni stroški odvisni od celotne življenjske dobe projekta, ki lahko v nekaterih primerih traja tudi do 30 let;

—

meni, da javno-zasebna partnerstva niso vedno primerna rešitev, temveč je treba za vsak projekt, vsako javno storitev in vsako inovacijo posebej preveriti, ali sklenitev partnerstva z zasebnim sektorjem prinaša dodano vrednost;

—

meni, da bi bilo prezgodaj, če bi Komisija uvedla predpise o koncesijah za storitve. Če bo Komisija kljub temu sklenila, da bo koncesije za storitve urejala direktiva o javnih naročilih, mora biti ta ureditev nujno čim bolj preprosta in prilagodljiva. V tem primeru bi se morala ureditev ravnati po ureditvi v direktivi o koncesijah za gradnje in nikakor po ureditvah za oddajo naročil storitev.

Poročevalka

:

Catarina Segersten Larsson (SE/EPP), članica Sveta okrožja Värmland

Referenčni dokument

:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Aktiviranje zasebnih in javnih naložb za oživitev gospodarstva in dolgoročne strukturne spremembe: razvijanje javno-zasebnih partnerstev

COM(2009) 615 konč.

1.

pozdravlja ambiciozne sanacijske načrte za stabilizacijo finančnega sektorja ter omejitev posledic finančne in gospodarske krize za državljane in realno gospodarstvo, ki jih izvajajo EU in države članice. Hkrati želi opozoriti na pomen sodelovanja lokalnih in regionalnih oblasti;

2.

poleg tega meni, da lahko javno-zasebna partnerstva v okviru teh prizadevanj za oživitev gospodarstva zagotovijo učinkovite načine za izvajanje infrastrukturnih projektov, opravljanje javnih storitev in inovacije;

3.

v zvezi s tem poudarja, da javno-zasebna partnerstva ne smejo veljati predvsem za kratkoročen vir financiranja, temveč jih je treba obravnavati z vidika življenjskega cikla, ki sega od načrtovanja, zasnove, financiranja do izvedbe in obratovanja, pri čemer je treba upoštevati, da so skupni stroški odvisni od celotne življenjske dobe projekta, ki lahko v nekaterih primerih traja tudi do 30 let;

4.

meni, da javno-zasebna partnerstva niso vedno primerna rešitev, temveč je treba za vsak projekt, vsako javno storitev in vsako inovacijo posebej preveriti, ali sklenitev partnerstva z zasebnim sektorjem prinaša dodano vrednost;

5.

poziva lokalne in regionalne oblasti, da pozorno preučijo vse možne sisteme čezmejnega zakupa javne infrastrukture ali druge projekte javno-zasebnih partnerstev, pri katerih so morebiti že udeležene ali ki jih načrtujejo v prihodnosti, da bi se izognile neprijetnim presenečenjem in resnim posledicam za svoje proračune;

6.

ugotavlja, da so možnosti financiranja v posameznih državah članicah različne. V nekaterih državah članicah lahko na primer lokalne oblasti same najemajo posojila in opravljajo velike naložbe. OR meni, da se sme glede na tako različne pogoje javno-zasebna partnerstva uporabljati le v določenih primerih, da bo upravljanje javnih financ učinkovitejše in izvajanje obsežnih projektov uspešnejše;

7.

meni, da so lahko javno-zasebna partnerstva uspešna oblika upravljanja javnih naložb, vendar mora biti presoja, katera metoda je najprimernejša za različne projekte, javne storitve ali inovacije, v pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti. Pomemben pogoj za javno-zasebna partnerstva je ocena, kdo ali katera skupina partnerjev je najbolj sposobna nositi različna tveganja;

8.

je prepričan, da lahko strukturni skladi ali Evropska investicijska banka v določenih pogojih nudijo sredstva, ki jih je mogoče uporabiti za podporo projektom javno-zasebnih partnerstev;

9.

se strinja, da so lahko javno-zasebna partnerstva način za odpravljanje problemov, ki jih povzročajo podnebne spremembe, ter tudi za izboljšanje stanja v evropski industriji in javnem sektorju na področju rasti in zaposlovanja;

10.

meni, da morajo mala in srednje velika podjetja dobiti boljše možnosti za udeležbo v javno-zasebnih partnerstvih, saj so pogosto spregledan vir gospodarske rasti in ustvarjanja trajnih delovnih mest;

11.

opozarja, da lahko lokalne in regionalne oblasti najbolje presodijo, kako je treba financirati storitve javnega sektorja. Izpostavlja različne naloge občin in regij, ki so poleg organizacije, vodenja in spremljanja gospodarskih dejavnosti pristojne tudi za upravljanje v lastni režiji. Lokalne in regionalne oblasti morajo določiti jasne cilje ob upoštevanju javnega interesa, opredeliti kakovost in oblikovanje cen ponujenih storitev ter nadzorovati uresničevanje ciljev;

12.

ugotavlja, da se pojem partnerstva zdaj razume veliko širše, kot je bilo mišljeno prvotno, zato predlaga, da se javno-zasebno partnerstvo v prihodnje opredeli jasneje ter trdno navezuje na dolgoročno razmerje, skupno prevzemanje tveganj in široko gospodarsko usmeritev. Po mnenju OR je zato izjemno pomembna konkretnejša opredelitev pojma javno-zasebno partnerstvo, s čimer se bo začela potrebna razprava o možnem prihodnjem delu v Skupnosti.

13.

meni, da je glede na vse večje število javno-zasebnih partnerstev nujno oblikovati sistem za mednarodno podporo in izmenjavo izkušenj. Kljub temu poudarja, da so okoliščine v državah članicah različne in da je partnerstvo lahko uspešno le, če je oblikovano na podlagi lokalnih in regionalnih razmer. Zato je po mnenju OR smiselno zagotavljati podporo in strokovno znanje v posameznih državah članicah;

14.

meni, da morata biti, če bo na evropski ravni ustanovljena komisija ali skupina, v njej nujno zastopani lokalna in regionalna raven ter da mora imeti Odbor priložnost, da določi predstavnike lokalne in regionalne ravni.

15.

meni, da je treba pri izvajanju velikih naložbenih ukrepov nenehno paziti, da se lokalne in regionalne oblasti ter zasebna podjetja pri vračanju sredstev ne bi znašla v nevzdržnem položaju, saj so partnerstva povezana z zelo dolgoročnimi gospodarskimi obveznostmi. Po mnenju OR so sredstva strukturnih skladov EU pomemben vir za javno-zasebna partnerstva. Meni, da bi morala EIB vse več prispevati k ustvarjanju pogojev za uspešna in inovativna partnerstva.

16.

ceni zavzetost Komisije, da na evropski ravni zagotovi upoštevanje načel Pogodbe, kot so preglednost, enake možnosti, sorazmernost in medsebojno priznavanje;

17.

meni, da bi si Komisija lahko še bolj prizadevala, da se v zakonodaji o javnih naročilih zagotavljajo možnosti za sklepanje javno-zasebnih partnerstev.

18.

meni, da je treba vprašanje udeležbe EU v organih zasebnega prava in njenega neposrednega vlaganja v posebne projekte najprej podrobneje opisati in pojasniti ter preveriti skladnost z načelom subsidiarnosti, preden bo lahko do tega zavzel utemeljeno stališče.

19.

meni, da bi bilo prezgodaj, če bi Komisija uvedla predpise o koncesijah za storitve. Če bo Komisija kljub temu sklenila, da bo koncesije za storitve urejala direktiva o javnih naročilih, mora biti ta ureditev nujno čim bolj preprosta in prilagodljiva. V tem primeru bi se morala ureditev ravnati po ureditvi v direktivi o koncesijah za gradnje in nikakor po ureditvah za oddajo naročil storitev;

20.

meni, da prihodnji razvoj na področju JZP ne sme omejiti možnosti za zaposlovanje ljudi s posebnimi potrebami, kar je tudi v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije.