z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu in spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 91(1) Pogodbe,

2. Ta uredba se, razen v primeru poglavij III do VI, uporablja tudi za potnike na potovanju v okviru občasnih prevozov, kadar je začetni kraj vstopa ali končni kraj izstopa potnika na ozemlju države članice.

3. Ta uredba se ne uporablja za posebne linijske storitve in prevoze za lastni račun.

4. Države članice lahko, z izjemo členov 4(2), 9 in 10(1), iz uporabe te uredbe izključijo mestne, primestne in regionalne linijske storitve, vključno s čezmejnimi storitvami navedene vrste.

5. Države članice lahko, z izjemo členov 4(2), 9 in 10(1), pregledno in brez diskriminacije odobrijo izjeme od uporabe določb te uredbe za notranje linijske prevoze. Navedene izjeme se lahko odobrijo za obdobje največ pet let, ki se lahko dvakrat podaljša.

6. Države članice lahko za obdobje največ pet let pregledno in brez diskriminacije odobrijo izjeme od uporabe določb te uredbe za določene linijske prevozne storitve, ker se znaten del linijske storitve, ki vključuje vsaj en postanek, predviden v voznem redu, izvaja izven Unije. Navedene izjeme se lahko podaljšajo.

7. Države članice Komisijo obvestijo o izjemah za različne vrste storitev, odobrenih v skladu z odstavki 4, 5 in 6. Komisija sprejme ustrezne ukrepe, če se zdi, da taka izjema ni v skladu z določbami tega člena. Komisija do … (12) Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o izjemah, odobrenih na podlagi odstavkov 4, 5 in 6.

8. Nobena od določb te uredbe ne predstavlja tehničnih zahtev, ki bi določale obveznosti za prevoznike ali upravljavce postaj, da spremenijo ali nadomestijo avtobusno infrastrukturo ali opremo na glavnih in ostalih avtobusnih postajah.

1. Prevozniki potniku priskrbijo vozovnico, razen če dajejo pravico do prevoza drugi dokumenti. Vozovnica se lahko izda v elektronski obliki.

2. Brez poseganja v socialne tarife so pogodbeni pogoji in tarife, ki jih uporabljajo prevozniki, splošni javnosti ponujeni brez kakršne koli neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi narodnosti končne stranke ali sedeža prevoznika ali prodajalca vozovnice v Uniji.

1. Če se izvajanje obveznosti iz te uredbe prenese na prevoznika izvajalca, prodajalca vozovnic ali na katero koli drugo osebo, je prevoznik, potovalni agent, organizator potovanja ali upravljavec postaje, ki je prenesel izvedbo teh obveznosti, kljub temu odgovoren za dejanja in opustitev dejanj tega izvajalca.

2. Poleg tega za izvajalca, na katerega je prevoznik, potovalni agent, organizator potovanja ali upravljavec postaje prenesel izvajanje obveznosti, veljajo določbe te uredbe v zvezi s preneseno obveznostjo.

1. Obveznosti do potnikov v skladu s to uredbo ni mogoče omejiti ali opustiti, zlasti ne s klavzulo o odstopanju ali omejevalno klavzulo v pogodbi o prevozu.

2. Prevozniki lahko ponudijo pogodbene pogoje, ki so za potnike ugodnejši kot pogoji iz te uredbe.

1. Potniki so v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo upravičeni do odškodnine za smrt ali osebno poškodbo ter izgubo ali poškodbo prtljage zaradi nesreč, ki se zgodijo pri uporabi avtobusa. V primeru smrti potnika imajo to pravico vsaj osebe, ki jih je potnik po pravni dolžnosti vzdrževal ali bi jih moral vzdrževati.

2. Znesek odškodnine se izračuna v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo. Morebitna najvišja meja določena v nacionalni zakonodaji za odškodnino za smrt in osebno poškodbo oziroma izgubo ali poškodbo prtljage v vsakem posameznem primeru ne sme biti nižja od:

V primeru nesreče, ki se zgodi pri uporabi avtobusa, prevoznik zagotovi razumno pomoč v zvezi s takojšnjimi praktičnimi potrebami potnikov po nesreči. Kakršna koli pomoč ne pomeni priznanja odgovornosti.

1. Prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj ne smejo zavrniti sprejetja rezervacije, izdaje ali drugačne zagotovitve vozovnice ali vstopa osebe zaradi invalidnosti ali omejene mobilnosti.

2. Invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo se za rezervacije in vozovnice ne smejo zaračunati dodatni stroški.

1. Ne glede na člen 9(1) lahko prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj osebi zavrnejo sprejetje rezervacije, izdajo ali drugačno zagotovitev vozovnice ali vstop zaradi invalidnosti ali omejene mobilnosti:

2. Prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj, ki zavrnejo sprejetje rezervacije ali izdajo ali drugačno zagotovitev vozovnice iz razlogov, navedenih v odstavku 1, si ustrezno prizadevajo, da zadevno osebo obvestijo o sprejemljivi nadomestni možnosti storitve, ki jo opravlja prevoznik.

3. Če se invalidni osebi ali osebi z omejeno mobilnostjo, ki ima rezervacijo ali vozovnico in izpolnjuje zahteve iz člena 14(1)(a), kljub temu zavrne vstop zaradi invalidnosti ali omejene mobilnosti, imata ta oseba in oseba, ki jo spremlja v smislu odstavka 4 tega člena, možnost izbire med:

Na pravico do povračila denarja plačanega za vozovnico ne vpliva dejstvo, da obvestilo ni bilo dano v skladu s členom 14(1)(a).

4. Pod pogoji, ki so enaki pogojem, določenim v odstavku 1(a), lahko prevoznik, potovalni agent ali organizator potovanja zahteva, da invalidno osebo ali osebo z omejeno mobilnostjo spremlja druga oseba, ki lahko invalidni osebi ali osebi z omejeno mobilnostjo zagotovi potrebno pomoč, če je ta nujno potrebna. Prevoz takšnega spremljevalca je brezplačen, sedež pa se mu dodeli poleg invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo, če je to izvedljivo.

5. Kadar se prevozniki, potovalni agenti ali organizatorji potovanja sklicujejo na odstavek 1, invalidno osebo ali osebo z omejeno mobilnostjo takoj obvestijo o razlogih za to in zadevno osebo na zahtevo o tem v pisni obliki obvestijo v petih delovnih dneh od dneva vložitve prošnje.

1. Prevozniki in upravljavci postaj v sodelovanju z reprezentativnimi organizacijami invalidnih oseb ali oseb z omejeno mobilnostjo, po potrebi prek njihovih organizacij, uvedejo ali imajo vzpostavljene nediskriminatorne pogoje dostopa pri prevozu invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo.

2. Prevozniki in upravljavci postaj v fizični obliki ali na internetu javno objavijo pogoje dostopa iz odstavka 1 v jezikih, v katerih so informacije običajno na voljo za vse potnike.

3. Organizatorji potovanja objavijo pogoje dostopa iz odstavka 1, ki veljajo za potovanja, vključena v paketnem potovanju, počitniških paketih in izletih, ki jih organizirajo, prodajajo ali dajejo v prodajo.

4. Informacije o pogojih dostopa iz odstavkov 2 in 3 se na zahtevo potnika pošljejo v fizični obliki.

5. Prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj zagotovijo, da so vse zadevne splošne informacije o potovanju in pogojih prevoza na voljo v ustrezni in dostopni obliki za invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo, kjer je to primerno vključno z rezervacijami in informacijami prek spleta. Informacije se na zahtevo potnika pošljejo v fizični obliki.

Države članice določijo avtobusne postaje, na katerih je zagotavljena pomoč invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo. Države članice o tem obvestijo Komisijo. Komisija seznam določenih avtobusnih postaj objavi na internetu.

1. Prevozniki in upravljavci postaj v skladu s pogoji dostopa, določenimi v členu 11(1) in v okviru svojih pristojnosti na postajah, ki jih določijo države članice, invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo brezplačno zagotavljajo pomoč iz dela (a) Priloge I.

2. Prevozniki v skladu s pogoji dostopa, določenimi v členu 11(1) invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo na avtobusih brezplačno zagotavljajo pomoč iz dela (b) Priloge I.

1. Prevozniki in upravljavci postaj sodelujejo z namenom, da bi zagotovili pomoč invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo, pod pogojem, da:

2. Poleg odstavka 1 invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo prevoznika, potovalnega agenta ali organizatorja potovanja ob rezervaciji ali predhodnem nakupu vozovnice obvestijo o posebnih potrebah glede sedeža, če je potreba ob tem času znana.

3. Prevozniki, upravljavci postaj, potovalni agenti in organizatorji potovanj sprejmejo vse ukrepe, ki so potrebni za olajšanje prejemanja obvestil o potrebi po pomoči, ki jih pošljejo invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo. Ta obveznost velja na vseh določenih postajah in njihovih prodajnih točkah, vključno s prodajo po telefonu in prek interneta.

4. Če oseba ne pošlje nobenega obvestila v skladu z odstavkoma 1(a) in 2, si prevozniki, upravljavci postaj, potovalni agenti in organizatorji potovanj čim bolj prizadevajo za zagotovitev pomoči, da lahko invalidna oseba ali oseba z omejeno mobilnostjo, ki ima za prevoz kupljeno vozovnico, vstopi v avtobus, prestopi ali ob prihodu izstopi.

5. Upravljavec postaje znotraj ali zunaj postaje določi mesto, na katerem lahko invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo prijavijo svoj prihod in zaprosijo za pomoč. To mesto je jasno označeno in v dostopnih oblikah nudi osnovne informacije o postaji in zagotavljanju pomoči.

Če potovalni agenti ali organizatorji potovanj prejmejo obvestilo iz člena 14(1)(a), te informacije v njihovem običajnem delovnem času čim prej posredujejo prevozniku ali upravljavcu postaje.

1. Prevozniki in po potrebi upravljavci postaj določijo postopke usposabljanja glede invalidnosti, vključno z navodili, ter zagotovijo, da:

2. Država članica lahko za obdobje največ dveh let od … (13) odobri izjemo od uporabe odstavka (1)(b) v zvezi z usposabljanjem voznikov.

1. Prevozniki in upravljavci postaj odgovarjajo za izgubo ali poškodbo invalidskih vozičkov, druge opreme za gibanje ali medicinsko-tehničnih pripomočkov, ki nastane pri zagotavljanju njihove pomoči. Odškodnino za izgubo ali poškodbo poravna prevoznik ali upravljavec postaje, ki je za navedeno izgubo ali poškodbo odgovoren.

2. Odškodnina iz odstavka 1 ustreza stroškom nadomestitve ali popravila izgubljene ali poškodovane opreme ali pripomočkov.

3. Po potrebi se skuša čim hitreje zagotoviti začasna nadomestna oprema ali pripomočki. Invalidski vozički, druga oprema za gibanje ali medicinsko-tehnični pripomočki imajo, če je le mogoče, podobne tehnične in funkcionalne lastnosti kot tisti, ki so poškodovani ali izgubljeni.

1. Brez poseganja v člen 2(4) lahko države članice notranje linijske prevoze izvzamejo iz uporabe vseh ali nekaterih določb iz tega poglavja, če s svojimi nacionalnimi predpisi zagotovijo vsaj enako stopnjo varstva invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo, kot jo zagotavlja ta uredba.

2. Države članice o izjemah, odobrenih na podlagi odstavka 1, obvestijo Komisijo. Komisija sprejme ustrezne ukrepe, če se zdi, da taka izjema ni v skladu z določbami tega člena. Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu do … (14) predloži poročilo o izjemah, odobrenih na podlagi odstavka 1.

1. Kadar prevoznik upravičeno pričakuje, da bo linijski prevoz odpovedan ali da bo imel odhod s postaje zamudo več kot 120 minut, se potniku takoj ponudi izbira med:

2. Kadar je linijski prevoz odpovedan ali bo imel odhod iz avtobusnega postajališča zamudo več kot 120 minut, imajo potniki pravico do takšnega nadaljevanja ali preusmeritve potovanja ali povračila cene vozovnice od prevoznika.

3. Izplačilo povračila iz odstavkov 1(b) in 2 se opravi v 14 dneh po tem, ko je bila dana ponudba ali je bil prejet zahtevek. Izplačilo pokriva celoten strošek vozovnice po ceni, po kateri je bila kupljena, za neopravljeni del ali dele potovanja in za že opravljeni del ali dele potovanja, če potovanje ne služi več nobenemu namenu glede na potnikov prvoten potovalni načrt. V primeru večkratne ali sezonske vozovnice je plačilo enakovredno njegovemu sorazmernemu delu polne cene večkratne ali sezonske vozovnice. Povračilo se izplača v denarju, razen če potnik sprejme drugo obliko povračila.

1. V primeru odpovedi ali zamude pri začetku linijskega prevoza prevoznik ali, če je ustrezno, upravljavec postaje potnike, katerih potovanje se začne na potniški postaji, o tem čim prej obvesti, najpozneje pa 30 minut po načrtovanem času odhoda, o pričakovanem času odhoda pa takoj, ko ima te informacije na voljo.

2. Če potniki zaradi odpovedi ali zamude zamudijo povezano prevozno storitev po voznem redu, si prevoznik ali, če je ustrezno, upravljavec postaje primerno prizadeva, da zadevne potnike obvesti o nadomestnih povezavah.

3. Prevoznik ali, če je ustrezno, upravljavec postaje zagotovi, da invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo prejmejo potrebne informacije iz odstavkov 1 in 2 v dostopnih oblikah.

Za potovanje, katerega predvideno trajanje je več kot tri ure, prevoznik v primeru odpovedi ali več kot dveurne zamude odhoda iz postaje potniku brezplačno ponudi:

Prevoznik pri uporabi tega člena posebno pozornost nameni potrebam invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo ter morebitnim spremljevalcem.

To poglavje potnikom na noben način ne onemogoča, da v skladu z nacionalno zakonodajo pred nacionalnimi sodišči zahtevajo odškodnino za izgubo zaradi odpovedi ali zamude pri linijskih prevozih.

Prevozniki in upravljavci postaje v okviru svojih pristojnosti potnikom ves čas njihovega potovanja zagotavljajo ustrezne informacije. Kjer je to izvedljivo, se te informacije na zahtevo zagotovijo v dostopnih oblikah.

1. Prevozniki in upravljavci postaj v okviru svojih pristojnosti potnikom zagotovijo ustrezne in razumljive informacije o njihovih pravicah iz te uredbe, in sicer najpozneje ob odhodu. Informacije se zagotovijo na postajah in na internetu, kjer je to primerno. Na prošnjo invalidne osebe ali osebe z omejeno mobilnostjo se informacije zagotovijo v dostopni obliki. Te informacije vključujejo kontaktne podatke organa izvrševanja ali organov, ki ga oziroma jih imenuje država članica v skladu s členom 27(1).

2. Za izpolnitev obveznosti glede obveščanja iz odstavka 1 lahko prevozniki in upravljavci postaj uporabijo povzetek določb te uredbe, ki ga pripravi Komisija v vseh uradnih jezikih institucij Evropske unije in jim ga da na voljo.

Prevozniki uvedejo ali imajo vzpostavljen mehanizem za obravnavo pritožb v zvezi s pravicami in obveznostmi, določenimi v členih 4, 8 in 9 do 24.

Če želi potnik, zajet v tej uredbi, pri prevozniku vložiti pritožbo v zvezi s členi 4, 8 in 9 do 24, jo predloži v treh mesecih od dne, ko je bil linijski prevoz opravljen ali bi moral biti opravljen. Prevoznik v roku enega meseca od prejema pritožbe potnika obvesti, da je bila njegova pritožba utemeljena, zavrnjena ali se še vedno obravnava. Čas za predložitev končnega odgovora ni daljši od treh mesecev od prejema pritožbe.

1. Vsaka država članica določi nov ali obstoječ organ ali organe, pristojne za izvajanje te uredbe glede linijskih prevozov iz krajev na njenem ozemlju in linijskih prevozov iz tretjih držav v te kraje. Vsak organ sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti s to uredbo.

Vsak organ je glede svoje organizacije, odločitev o financiranju, pravne strukture in sprejemanja odločitev neodvisen od prevoznikov, organizatorjev potovanj in upravljavcev postaj.

2. Države članice obvestijo Komisijo glede organa ali organov, imenovanih v skladu s tem členom.

3. Vsak potnik lahko zoper domnevno kršitev te uredbe v skladu z nacionalno zakonodajo vloži pritožbo pri ustreznem organu, imenovanem na podlagi odstavka 1, ali vsakem drugem pristojnem organu, ki ga je določila država članica.

Organi izvrševanja, imenovani na podlagi člena 27(1), do 1. junija … (15) in nato vsaki dve leti objavijo poročilo o svoji dejavnosti v preteklih dveh koledarskih letih, ki vsebuje zlasti opis sprejetih ukrepov za izvajanje te uredbe in statistične podatke o pritožbah in uporabljenih sankcijah.

Nacionalni organi izvrševanja iz člena 27(1) po potrebi izmenjujejo informacije o svojem delu in načelih ter praksi odločanja. Pri tej nalogi jih podpira Komisija.

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in sprejmejo vse ukrepe, potrebne za zagotovitev njihovega izvajanja. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračalne. Države članice uradno obvestijo Komisijo o navedenih pravilih in ukrepih do … (16), o vseh naknadnih spremembah, ki nanje vplivajo, pa nemudoma.

Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu do (17) … predloži poročilo o izvajanju in učinkih te uredbe. Poročilu se po potrebi priložijo zakonodajni predlogi o podrobnejšem nadaljnjem izvajanju določb te uredbe ali o njeni spremembi.

(2) Stališče Evropskega parlamenta z dne 23. aprila 2009 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in stališče Sveta z dne 11. marca 2010. Stališče Evropskega parlamenta z dne … (še ni objavljeno v Uradnem listu).

UTEMELJITEV SVETA

I. UVOD

Komisija je 4. decembra 2008 predložila predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu in spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (1).

Evropski parlament je mnenje v prvi obravnavi izglasoval 23. aprila 2009 (2).

Svet je 17. decembra 2009 dosegel politični dogovor o osnutku uredbe. Po pravno-jezikovnem pregledu besedila je Svet v prvi obravnavi dne 11. marca 2010 sprejel stališče v skladu z rednim zakonodajnim postopkom iz člena 294 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Svet je pri delu upošteval mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora. Odbor regij se je odločil, da mnenja ne bo dal.

II. ANALIZA STALIŠČA V PRVI OBRAVNAVI

1. Splošno

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov v avtobusnem prometu se uvršča v okvir splošnega cilja Evropske unije zagotoviti enako obravnavanje potnikov, ne glede na izbrani način prevoza. Podobna zakonodaja je bila že sprejeta za potnike v zračnem (3) oziroma železniškem (4) prometu. Besedilo vsebuje določbe o odgovornosti v primeru smrti ali poškodbe potnikov in izgube ali poškodbe njihove prtljage, samodejnih rešitvah v primeru prekinitve potovanja, obravnavi pritožb in pravnih sredstvih, obveščanju potnikov in drugih pobudah. Poleg tega določa tudi pravila o obveščanju in pomoči invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo (PRM – persons with reduced mobility).

Svet sicer soglaša s Komisijo glede cilja predloga, vendar je v svojem pristopu prvotni predlog znatno prilagodil. Več predlaganih določb zanj ni bilo sprejemljivih, ker so nalagale pretežko upravno breme, povezano s stroški za prevoznike in nacionalne uprave, potnikom pa ne bi prinesle dodane vrednosti, ki bi odtehtala te težave. Druge je preoblikoval glede na zakonodaje držav članic, da ne bi prišlo do navzkrižja med osnutkom predloga uredbe in veljavnimi nacionalnimi zakonodajami ter evropsko zakonodajo. Spet druge določbe so bile preoblikovane zato, da bi bila uredba enostavnejša in jasnejša.

S tem pristopom stališče Sveta v prvi obravnavi v določeni meri spreminja prvotni predlog Komisije, saj ga preoblikuje in več določb iz besedila tudi črta. To pomeni tudi to, da Svet ni sprejel nobene spremembe iz mnenja Evropskega parlamenta v prvi obravnavi, ki se je nanašala na črtane določbe.

Svet si prizadeva za uravnoteženo rešitev, pri kateri bi bile upoštevane tako pravice potnikov kot tudi potreba po zagotavljanju gospodarsko sprejemljivih pogojev delovanja subjektov v sektorju avtobusnega prevoza, ki ga sestavljajo v glavnem mala in srednje velika podjetja, ter je zato v stališče v prvi obravnavi vključil spremembo 3, kakor jo predlaga EP.

2. Ključna vprašanja zadevne politike

(i) Področje uporabe

Po prvotnem predlogu Komisije bi se uredba uporabljala na splošno za linijski prevoz potnikov, ki ga opravljajo avtobusna podjetja. Države članice bi lahko iz področja njene uporabe izvzele le mestni, primestni in regionalni prevoz, ki ga urejajo pogodbe o izvajanju javne službe, če je raven pravic potnikov, ki jo zagotavlja takšna javna služba, primerljiva z ravnijo v skladu s to uredbo. Ob tem je Evropski parlament vnesel spremembo, ki bi državam članicam omogočila, da navedenega pogoja oprostijo mestni in primestni promet, ne pa tudi regionalnega prometa.

Svet takšnega področja uporabe, kot ga je začrtala Komisija, niti z njim povezanih sprememb EP (spremembe 1, 2, in 81) ne more sprejeti, saj meni, da mestni, primestni in regionalni promet spadajo v okvir subsidiarnosti.

Če bi v področje uporabe vključili tudi regionalni prevoz, kakor predlaga Evropski parlament, bi to lahko povzročilo težave tako za potnike kot tudi za sektor. Na obsežnih mestnih območjih podjetja običajno pokrivajo celotno transportno mrežo, ki zajema avtobusne linije, podzemne linije, vlake za prevoz na delo in v šolo ter tramvajske linije. Pogosto so to linije mestnega, primestnega in regionalnega značaja. Če bi izjemo omejili le na mestne in primestne linije, bi s tem dele teh omrežij podvrgli pravilom, ki so bila mišljena za prevoze na daljših relacijah. Podjetja, ki pokrivajo ta omrežja, bi v tem primeru morala znotraj istega omrežja delovati na podlagi več sistemov nadomestil, čeprav nekateri od njih res niso primerni za tovrstni prevoz. Tudi pri potnikih na teh omrežjih bi to povzročalo zmedo, saj bi si bilo težko biti na jasnem, katera pravila pravzaprav veljajo.

Poleg tega predpisi o pravicah potnikov v železniškem prometu že sedaj dopuščajo izjemo pri regionalnem železniškem prevozu; če v uredbi o pravicah potnikov v avtobusnem prometu ne bo primerljive določbe, bi to lahko izkrivljalo konkurenco med tema dvema sektorjema. Avtobusni in železniški prevozi so pogosto alternativa drug drugemu.

Zato Svet ne more sprejeti spremembe EP, ki se nanaša na področje uporabe. Svet predlaga, naj se predlagana uredba uporablja za potnike v nacionalnem in mednarodnem linijskem prevozu, vendar z možnostjo, da se iz uredbe izključi mestni, primestni in regionalni linijski prevoz. Poleg tega Svet uvaja določbo, s katero bi potnikom pri vseh avtobusnih prevozih brez izjeme zagotovili nekatere osnovne pravice (tj. nediskriminatorni pogodbeni pogoji in tarife, pravica do prevoza za invalide in osebe z omejeno mobilnostjo ter s tem povezana odstopanja).

Države članice naj bi smele odobravati odstopanja od uporabe določb uredbe za notranje redne linije za največ pet let, z možnostjo dvakratnega podaljšanja. Države članice pa bi poleg tega lahko odobravale izjeme do pet let, z možnostjo podaljšanja, tudi za redne linije, pri katerih znaten odsek z vsaj enim rednim postankom poteka izven EU.

Nadalje je v zvezi s področjem uporabe posebej določeno, da lahko države članice z nacionalnimi predpisi, ki zagotavljajo vsaj enako raven varovanja invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo, kot jo zahteva ta uredba, v celoti obdržijo svoje nacionalne predpise.

(ii) Spremembe infrastrukture

Kar zadeva infrastrukturo, je Svet pripravljen spodbuditi in podpreti vsako pobudo v zvezi z novo opremo in infrastrukturo, ki jo je treba nabaviti ali izgraditi zaradi potreb invalidov in PRM, kakor je jasno zapisano tudi v ustrezni uvodni izjavi. Vendar pa se ta uredba uvršča v okvir zakonodaje o varstvu potrošnikov in zato ne more določati obveznosti v zvezi s tehničnimi specifikacijami, ki bi od prevoznikov zahtevale prilagoditve in menjavo vozil ali infrastrukture ter postajne opreme. Zato ni bilo mogoče sprejeti nobene od sprememb EP v zvezi s spremembo infrastrukture (spremembe 6–10).

(iii) Odškodnina in pomoč v primeru nesreč

Predlog Komisije določa pravila o odgovornosti avtobusnih prevoznikov za potnike in njihovo prtljago. Usklajenost pravil glede odgovornosti avtobusnih prevoznikov bi bila pridobitev za potnike. Pri odškodnini do zneska 220 000 EUR bi morala biti odgovornost avtobusnega prevoznika izključna, torej ta ne bi imel možnosti, da svojo odgovornost izključi z dokazovanjem, da do nesreče ni prišlo po njegovi krivdi. Pri odškodnini nad 220 000 EUR bi odgovornost temeljila na krivdi, vendar bi bila neomejena. Potniki, udeleženi v nesreči, bi bili upravičeni do predplačil za reševanje gospodarskih težav, v katerih bi se znašli sami ali njihove družine zaradi smrti ali poškodbe.

Sedaj veljavni sistemi odgovornosti se po državah članicah močno razlikujejo glede osnove odgovornosti (izključna neomejena odgovornost, izključna odgovornost z izjemo višje sile in krivdna odgovornost) in nikakor niso združljivi. Poleg tega zakonodaja posameznih držav članic delno temelji na Direktivi 2009/103/ES o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (direktiva o avtomobilskem zavarovanju) delno pa na nacionalni zakonodaji, ki gre dlje od zakonodaje EU. Ta besedila že urejajo odgovornost glede potnikov v avtobusnem prevozu, zato je bistveno, da se prepreči navzkrižje med tem predlogom in navedeno direktivo o avtomobilskem zavarovanju.

Svet se je zato odločil za pristop, ki temelji na sedanjem sistemu in obenem na nekaterih dodanih minimalnih elementih uskladitve. Predlagan je najnižji prag na potnika in kos prtljage: v primeru smrti ali osebne poškodbe potnika 220 000 EUR na potnika. V primeru izgube ali poškodbe prtljage 500 EUR pri mestnem, primestnem in regionalnem prevozu ter 1 200 EUR pri drugih linijskih prevozih. Tako bi bila odškodnina za prtljago usklajena z ustreznimi določbami iz uredbe o železniškem prometu, vendar ob upoštevanju posebnosti mestnega, primestnega in regionalnega prevoza. Kar zadeva invalidske vozičke, drugo opremo za gibanje ali medicinsko-tehnične pripomočke, besedilo Sveta določa, da se odškodnina pri njih izplača v celoti in se ne obravnavajo kot običajna prtljaga, tudi če se poškodujejo med zagotavljanjem pomoči (v smislu spremembe 46 EP).

Poleg tega je bilo besedilo prilagojeno tako, da predvideva pomoč potnikom pri praktičnih potrebah takoj po nesreči. Ta določba, ki je v direktivi o avtomobilskem zavarovanju ni, predstavlja resnično pridobitev za potnike v avtobusnem prevozu, hkrati pa upravnega bremena za avtobusna podjetja znatneje ne povečuje.

Glede na navedeno Svet ne more sprejeti pristopa, ki ga predlaga Komisija, niti sprememb EP v zvezi z odgovornostjo (spremembe 18–24).

(iv) Pravice invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo (PRM)

Svet iskreno podpira cilj Komisije, tj. zagotoviti invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo nediskriminatoren dostop do avtobusnega prevoza. Svet se zato zavzeto drži predloga Komisije kljub spremembi nekaterih določb, da bi jih napravil izvedljive, ter kljub uvedbi nekaterih poenostavitev in pojasnil. V tem poglavju je Svet v besedilo vključil več sprememb EP, in sicer v celoti, delno ali po smislu.

Glede izjem v zvezi s pravico do prevoza je Komisija predlagala, da se invalidom lahko odreče prevoz zaradi varnostnih zahtev ali velikosti vozila. Svet je pripravil več izboljšav in uporabil pojem „zasnova“ vozila in ne „velikost“ ter tako vključil po vsebini ali po smislu spremembi 26 in 27 EP. Poleg tega je Svet sprejel tudi spremembo 73 v zvezi z izbiro, ki se da na voljo invalidu ali osebi z omejeno mobilnostjo, ko se ji odreče vstop.

V skladu s prvotnim predlogom bi prevoznik lahko zahteval, da invalida ali osebo z omejeno mobilnostjo spremlja druga oseba, ki ji lahko zagotovi pomoč. Stališče Sveta iz prve obravnave določa, da je prevoz spremljevalca brezplačen in da ta sedi poleg invalida oziroma osebe z omejeno mobilnostjo, kadar je to izvedljivo, če prevoznik da takšno zahtevo v zvezi s potniško storitvijo. Ta določba po vsebini vključuje spremembo 29 EP.

Besedilo Sveta iz prve obravnave določa pogoje za nediskriminacijski dostop in njihovo objavo v obliki, dostopni za invalide in osebe z omejeno mobilnostjo, s čimer sta delno ali v celoti sprejeti spremembi 31 in 32 EP. Poleg tega Komisija na spletu objavi seznam avtobusnih postaj, ki jih določijo države članice in na katerih je poskrbljeno za pomoč invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo, kot je predlagano v spremembi 36 EP.

Glede pomoči invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo se takšna pomoč zagotovi pod pogojem, da zadevna oseba o tem obvesti prevoznika ali upravljavca postaje najpozneje dva delovna dneva vnaprej (Komisija je predlagala 48 ur) in pride na določeno mesto vsaj 60 minut pred objavljenim časom odhoda. Svet ni mogel sprejeti spremembe 39, v kateri se predlaga krajši čas 24 ur. Če ima poleg tega oseba posebne potrebe glede sedišča, bi morala prevoznika o teh potrebah obvestiti ob rezervaciji, če ji je takrat potreba znana. Ta dodatna zahteva, ki jo je vnesel Svet, bo prevozniku omogočila, da poskrbi za te posebne potrebe in zadevni osebi nudi najboljšo možno storitev.

Glede pomoči na vozilu je Svet omejil področje uporabe začetnega predloga Komisije. V besedilu Sveta je določeno, da morajo biti informacije v dostopni obliki, prav tako je določena pomoč pri vstopanju in izstopanju ob postankih med potovanjem, a le, če je na vozilu še drugo osebje poleg voznika. To odraža dejstvo, da večino vozil upravlja le voznik sam in bo zato zagotavljanje pomoči med potovanjem vplivalo na voznikov delovni čas in torej na varnostne zahteve.

Na avtobusnih postajah z osebjem, ki jih določijo države članice, je treba zagotoviti pomoč invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo, medtem ko mora osebje, ki tem osebam zagotavlja neposredno pomoč, opraviti ustrezno usposabljanje, ki jim omogoča, da tem osebam pomagajo. Osebje, vključno z vozniki, ki delajo neposredno s potniki, bi moralo opraviti usposabljanje na temo ozaveščanja o invalidnosti.

(v) Pravice potnikov v primeru zamude ali odpovedi

V predlogu Komisije so določene obveznosti avtobusnih prevoznikov v primeru prekinitve potovanja zaradi odpovedi storitve ali zamud. Prevozniki naj bi plačali odškodnino v višini 100 % cene vozovnice, če ne zagotovijo nadomestnega prevoza ali potrebnih informacij.

Čeprav Svet v celoti podpira načelo, da bi morali prevozniki in upravljavci postaj poskrbeti za potnike, pa je spremenil predlog Komisije tako, da je upošteval posebno strukturo sektorja avtobusnega prevoza. Dogovorjena je bila različna obravnava potnikov, katerih potovanje se začne na postaji oziroma potnikov, ki imajo odhod z avtobusnih postajališč, saj ni mogoče niti ni razumno, da bi na postajališčih zagotovili, na primer, enako podrobne informacije o zamudah kot na postajah z osebjem.

V primeru več kot dvourne zamude ali odpovedi potovanja se lahko potnik odloči, da bo potovanje nadaljeval z uporabo istega načina prevoza ali pa da bo zahteval transfer ali povračilo stroškov vozovnice (plačilo v roku 14 dni po dogodku in, če je potrebno, brezplačno povratno potovanje). V primeru več kot dvourne zamude na potovanjih, ki trajajo več kot tri ure, bo moral prevoznik potnikom, katerih potovanje se začne na postaji, priskrbeti obrok ali osvežilno pijačo (v duhu spremembe 53 EP), ne bo pa mu treba zagotoviti namestitve v hotelu, čeprav bo moral pri tem pomagati. Vendar pa potniki v avtobusnem prevozu ne bodo prejeli dodatnih povračil (povrh cene vozovnice), kot to velja za potnike v pomorskem in železniškem prometu. Spremembe EP (49, 50, 51, 52, 54 in 55) v zvezi z nadomestilom in namestitvijo torej niso bile obdržane.

Evropski parlament je sprejel nekaj sprememb v zvezi z nadomestilom in pomočjo v primeru zamud pri prihodih in s tem povezanimi izjemami v primeru „“ (spremembi 56 in 57), pri čimer prevoznik ni več odgovoren za škodo, nastalo zaradi okoliščin, ki niso povezane z opravljanjem njegovih storitev in ki jih ni bilo mogoče predvideti. Svet teh sprememb ni upošteval, saj v njegovem besedilu niso predvidene določbe o nadomestilu v primeru zamude pri prihodu.

Takšna nadomestila bi pomenila dodatno odgovornost za avtobusne prevoznike in pretirano obremenitev; poleg tega bi bili vozniki pod pritiskom, da morajo za vsako ceno spoštovati urnik, kar bi ogrožalo prometno varnost.

Svet je sprejel spremembo 58 glede informacij, ki morajo biti v obliki, dostopni invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo.

(vi) Splošni predpisi o informacijah, obravnavi pritožb in nacionalnih izvršnih organih

Po stališču Sveta iz prve obravnave prevozniki in upravljavci postaj zagotavljajo potnikom v okviru svojih pristojnosti ustrezne informacije ves čas njihovega potovanja, in sicer v dostopni obliki, kjer je to izvedljivo. Poleg tega potnike ustrezno in na razumljiv način obveščajo o njihovih pravicah (po smislu spremembe 62 EP).

Predlog Komisije je glede pritožb določal pravila, v skladu s katerimi bi jih morali obravnavati prevozniki, zlasti daljnosežne pravne posledice neodgovarjanja na pritožbe.

Čeprav se je Svet načeloma strinjal s predlogom Komisije, pa je v sistem vpeljal več prožnosti, da bi se tako izognili nepredvidenim posledicam za pravne sisteme ali upravne strukture držav članic. Zaradi tega in da bi se izognili dodatni birokraciji, Svet ni sprejel spremembe 64 EP, ki je določala, da morajo avtobusni prevozniki vsako leto izdati podrobno poročilo o prejetih pritožbah.

Poleg tega je Parlament predlagal, naj bi bili nacionalni izvršni organi neodvisni (sprememba 65). Stališče Sveta iz prve obravnave določa bolj natančno, naj bodo ti organi neodvisni od prevoznikov, organizatorjev potovanj in upravljavcev postaj.

(vii) Začetek uporabe uredbe

Komisija je predlagala, naj začne uredba veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije in se začne uporabljati eno leto po navedenem datumu.

V stališču Sveta iz prve obravnave je določeno, da se bo uredba začela uporabljati dve leti po objavi, s čimer je po vsebini sprejeta sprememba 69 EP.

3. Druge spremembe, ki jih je sprejel Evropski parlament

Druge spremembe, ki jih Svet ni vključil v stališče iz prve obravnave:

—	spremembe opredelitve pojmov „pogodba o prevozu“ (sprememba 13), „prodajalec vozovnic“ (sprememba 14), „organizator potovanja“ (sprememba 15), „odpoved“ (sprememba 16);

—	predlagana nova opredelitev pojma „dostopnih oblik“ (sprememba 17);

—	navedba „starejših oseb in otrok, ki ne morejo potovati brez pomoči“ (sprememba 34);

—	pomoč, prilagojena individualnim potrebam invalida ali osebe z omejeno mobilnostjo (sprememba 35);

—	potreba po zagotovitvi tega, da potnik prejme potrdilo, da je bila potreba po pomoči sporočena (sprememba 40);

—	morebitno nadomestilo, ki je dodeljeno na podlagi uredbe in se lahko odšteje od dodatnega nadomestila (sprememba 59);

—	kazni, ki se uporabljajo za kršitve uredbe in lahko vključujejo odredbo za plačilo nadomestila (sprememba 68);

—	spremembe 70, 71 in 72, ki zadevajo priloge k uredbi.

III. SKLEP

Svet je pri oblikovanju stališča iz prve obravnave v celoti upošteval predlog Komisije in mnenje Evropskega parlamenta iz prve obravnave. Kar zadeva spremembe, ki jih je predlagal Evropski parlament, Svet ugotavlja, da je precejšnje število sprememb v celoti, delno ali po smislu že vključeno v njegovo stališče iz prve obravnave.

(1) Dok. 16933/08.

(2) Dok. A6-0209/2009.

(3) Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91, UL L 46, 17.2.2004, str. 1, in Uredba (ES) št. 1107/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o pravicah invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo v zračnem prevozu, UL L 204, 26.7.2006, str. 1.

(4) Uredba (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu, UL L 315, 3.12.2007, str. 14.