Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o revščini in dobrem počutju otrok (raziskovalno mnenje)

Belgijska podpredsednica vlade in ministrica za socialne zadeve in javno zdravje Laurette ONKELINX je v dopisu z dne 28. aprila 2010 in v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor v imenu prihodnjega belgijskega predsedstva zaprosila za raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Predsedstvo Odbora je strokovno skupino za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo 25. maja 2010 zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 464. plenarnem zasedanju 14. in 15. julija 2010 (seja z dne 14. julija) za glavno poročevalko imenoval go. KING ter mnenje sprejel s 113 glasovi za, 6 glasovi proti in 14 vzdržanimi glasovi.

1.1 Revščina danes v EU ogroža 20 milijonov otrok. Delež revnih otrok je še večji kot delež revnih odraslih (20 % proti 16 %), pričakovati pa je, da bo zaradi gospodarske krize pod prag revščine padlo še več otrok. Že sama prisotnost revščine med otroki v EU je dokaz, da so jim zanikane najosnovnejše pravice.

1.2 Posledice neukrepanja glede revščine otrok bodo škodovale prihodnji blaginji Evropske unije. Uresničitev strategije EU 2020 je odvisna od izobražene, zdrave in nadebudne generacije. Takšno tveganje revščine pri otrocih in obseg, v katerem se revščina prenaša iz ene generacije v drugo, sta jasen dokaz neuspeha sedanjih politik EU za zaščito najranljivejših skupin družbe.

1.3 Revščina in dobro počutje otrok je večplasten problem. Ugotovitve iz številnih poročil kažejo, da k problemu prispeva vrsta dejavnikov, kot so materialna prikrajšanost, pomanjkljiv dostop do osnovnih zdravstvenih storitev, dostojne nastanitve in izobraževanja. Splošno sprejeto je, da so ti dejavniki med seboj povezani in soodvisni, torej bi morale to odražati tudi rešitve tega problema.

1.4 Revščina in prikrajšanost milijonom otrok preprečujeta najboljši začetek življenja in ovirata njihov osebnostni razvoj. Zelo pogosto poseg v zgodnje faze otrokovega življenja lahko pozitivno vpliva na poznejša življenjska obdobja. Bistveno je, da se razvijejo ustrezne politike, ki bodo vsem otrokom, zlasti otrokom na družbenem obrobju, dale možnost, da razvijejo ves svoj potencial in tako pozitivno prispevajo k prihodnosti.

1.5 V evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti EESO pozdravlja politično zavezanost, ki jo je Svet pokazal s svojim sklepom, da bo zmanjšanje revščine postal eden izmed petih glavnih ciljev EU do leta 2020. Cilj je doseči „25-odstotno zmanjšanje števila evropskih državljanov, ki živijo pod nacionalno mejo revščine, s čimer bi iz revščine rešili več kot 20 milijonov ljudi“ (1).

1.6 Odbor pa je razočaran, ker za zmanjšanje revščine otrok in spodbujanje njihovega dobrega počutja ni konkretnega cilja, saj je to vprašanje v EU in državah članicah od leta 2000 deležno precej politične pozornosti in je zanj pripravljen širok spekter pobud.

1.7 Odbor pozdravlja dejstvo, da bo ena od sedmih vodilnih pobud Evropska platforma za boj proti revščini, katere cilj je „zagotovitev socialne in teritorialne kohezije, tako da bodo imeli od rasti in novih delovnih mest korist vsi ljudje in da bodo ljudje, ki se spopadajo z revščino in socialno izključnostjo, lahko dostojno živeli in se aktivno vključevali v družbo“.

1.8 EESO toplo priporoča, naj ta platforma postane okvir za izkoreninjanje revščine otrok in spodbujanje njihovega dobrega počutja, tako da se razvijejo posebni večplastni pristopi za obravnavo revščine otrok, podprti s temeljnimi otrokovimi pravicami in posebnimi cilji za obravnavo otrok in družin z otroki.

1.9 Mreža neodvisnih strokovnjakov EU o socialni vključenosti je izpostavila posebne skupine otrok, ki jih posebej ogroža skrajna revščina:

1.10 Listina EU o temeljnih pravicah vključuje določbe o otrokovih pravicah in daje EU široko pooblastilo za zagotavljanje preživetja, zaščite in razvoja otrok. Za te otroke bi morali biti v okviru platforme EU za boj proti revščini zagotovljeni posebni kazalci in cilji.

1.11 EESO podpira poziv k celostnemu priporočilu Komisije o revščini in dobrem počutju otrok, ki bi opredelilo ključne politične cilje in cilje za postavitev okvira za nenehno spremljanje, izmenjavo, raziskave in medsebojne preglede, ki bo prispeval k dosegi cilja EU 2020 glede revščine.

2.1 Po letu 2000 je vprašanje revščine otrok in socialne izključenosti postalo vedno pomembnejši del odprte metode usklajevanja na socialnem področju. Izpostavljeno je bilo kot ključno vprašanje v vsakem skupnem poročilu o socialni zaščiti in socialni vključenosti (2002- 2004). Voditelji držav EU so dejali, da je treba sprejeti „ukrepe, ki so potrebni za hitro in bistveno zmanjšanje revščine otrok, pri čemer bodo imeli vsi otroci enake možnosti ne glede na njihovo družbeno ozadje“ (2).

2.2 Luksemburško predsedstvo je leta 2005 v pobudi o nadaljevanju razvoja glede socialnega vključevanja v EU (Taking Forward the EU Social Inclusion Process) posebej pozvalo k vključevanju otrok (children mainstreaming) in sprejetju vsaj enega kazalca dobrega počutja otrok na ravni EU. Leta 2006 je Evropska komisija v sporočilu o otrokovih pravicah namenila posebno pozornost vprašanju socialnega vključevanja otrok in vlogi procesa socialnega vključevanja EU. Projektna skupina EU za revščino in dobro počutje otrok in priporočila so bila formalno potrjena januarja 2008. Ob koncu leta 2009 je Komisija v delovnem dokumentu o strategiji Evropa 2020 priznala, da je revščina otrok in socialna izključenost eden dolgoročnih socialnih izzivov EU, pri katerih je finančna in gospodarska kriza še povečala njihovo resnost. Marca 2010 je konzorcij, ki ga je za Evropsko komisijo vodil institut za socialne raziskave TARKI, pripravil podrobno poročilo o revščini in dobrem počutju otrok v Evropski uniji.

2.3 Lizbonska pogodba iz leta 2009 vključuje spodbujanje otrokovih pravic kot izrecno določen cilj EU. Na otvoritveni konferenci evropskega leta (2010) boja proti revščini in socialni izključenosti je predsednik Komisije Barroso izjavil: „Zmanjšati moramo stopnjo tveganja revščine do leta 2020 za vse prebivalce, zlasti za otroke in starejše, kajti sedanje številke so nesprejemljive.“ Belgija, ki v drugi polovici leta 2010 predseduje EU, je boj proti revščini otrok in spodbujanje dobrega počutja otrok izpostavila kot ključni prednostni nalogi.

3.1.1 Revščina in dobro počutje otrok sta velika izziva po vsej Evropski uniji. Toda obseg in resnost tega problema se močno razlikujeta od države do države, v mnogih državah celo od regije do regije. Podatki iz statistike o dohodku in življenjskih pogojih (EU-SILC) iz leta 2007 kažejo naslednje (3):

3.2.1 Opredelitev, ki jo uporablja EU za otroke, ki jih ogroža revščina, temelji na številu otrok, ki živijo v družinah z nizkimi dohodki. To je sicer pomembno merilo, vendar ne zadostuje, saj ne vključuje vsega, kar otrok potrebuje za dober začetek življenja. Otroci lahko živijo v podstandardnih stanovanjskih prostorih ali so celo brezdomski, živijo v zapuščenih soseskah, izkusijo visoko stopnjo kriminala, so šibkega zdravja, imajo slabo prehrano, so izpostavljeni večjemu tveganju nesreč in poškodb, fizične zlorabe, mučenja, imajo omejen dostop do otroškega varstva, socialnih in družinskih storitev, pomanjkljivo izobrazbo in priložnosti izobraževanja nizke kakovosti, imajo omejen dostop do igrišč, športne in rekreativne infrastrukture ter kulturnih dejavnosti ali takega dostopa sploh nimajo. Nekatere otroke doleti več kot ena vrsta prikrajšanosti. Če se te kopičijo, lahko pride do medsebojnega vpliva in krepitve in tako sta otrokova revščina in socialna izključenost še večji, poveča pa se tudi medgeneracijsko dedovanje revščine in izključenosti.

3.2.2 Stopnja materialne prikrajšanosti za vse otroke v EU je enaka prikrajšanosti zaradi tveganja revščine (20 %). Toda materialna prikrajšanost se veliko bolj razlikuje med državami članicami. Sega od 4 do 10 % (v Luksemburgu, treh nordijskih državah, na Nizozemskem in v Španiji) do 39 do 43 % (na Madžarskem, v Latviji in na Poljskem), 57 % (Romunija) in 72 % (Bolgarija). To je primerljivo z deležem tveganja revščine od 10 do 33 %. Ta velika razhajanja v materialni prikrajšanosti odražajo razlike v povprečnih življenjskih standardih v državah članicah ter porazdelitev v njih.

3.2.3 Stopnja materialne prikrajšanosti med , znaša 46 %, delež, ki se od države do države zelo razlikuje – od 18 do 28 % (Danska, Luksemburg, Nizozemska, Španija, Švedska) do 72 do 96 % (Bolgarija, Madžarska, Latvija, Romunija). Med otroki, ki so nad pragom tveganja revščine, povprečna materialna prikrajšanost v EU znaša 13 %. Tukaj je odstopanje precej veliko, in sicer od 1 do 6 % (Danska, Luksemburg, Nizozemska, Španija, Švedska) do 35 do 62 % (Bolgarija, Madžarska, Latvija, Romunija).

3.2.4 EESO priporoča, da se stopnje tveganja revščine v državi, pragi tveganja revščine in stopnje materialne prikrajšanosti v državi uporabijo kot kazalci.

3.3.1.1 Otroci, ki živijo s samohranilci in tisti, ki živijo v velikih družinah, so najbolj ogroženi v tako rekoč vseh državah. Podatki iz statistike o dohodku in življenjskih pogojih (EU-SILC) iz leta 2007 kažejo, da na ravni EU 34 % otrok, ki živijo s samohranilcem, ogroža revščina z deležem, ki sega od 17 do 24 % (Danska, Finska, Švedska) do 40 do 45 % (Estonija, Irska, Litva, Luksemburg, Romunija, Združeno kraljestvo) in 54 % (Malta). Pri otrocih, ki živijo v velikih družinah (tj. gospodinjstvih z dvema odraslima osebama in tremi ali več otroki), tveganje revščine v EU znaša 25 %. Delež sega od 12 do 15 % (Nemčija, Finska, Švedska, Danska, Slovenija) do 41 do 55 % (Italija, Latvija, Portugalska, Romunija) in 71 % (Bolgarija).

3.3.2.1 Anketa o delovni sili iz leta 2007 kaže, da 9,4 % otrok živi v gospodinjstvih brez delovno aktivnih članov, delež sega od 2,2 do 3,9 % (na Cipru, v Grčiji, Luksemburgu in v Sloveniji) do 12 % v Belgiji, 12,8 % v Bolgariji, 13,9 % na Madžarskem in 16,7 % v Združenem kraljestvu (6). Pri teh otrocih je tveganje revščine zelo visoko – v povprečju 70 %, najnižje je zabeleženo na Danskem in Finskem (47 do 49 %), najvišje pa v Bolgariji, Češki republiki, Estoniji Litvi, na Portugalskem, v Romuniji in na Slovaškem (81 do 90 %).

3.3.2.2 Z vidika materialne prikrajšanosti bo življenje v gospodinjstvu brez dohodka iz zaposlitve verjetno bistveno vplivalo na sedanje in prihodnje življenjske pogoje otrok. Brezposelnost ne sproža le vprašanja o potencialnih finančnih problemih, odsotnost delovno aktivne odrasle osebe v gospodinjstva, katerega član je otrok, lahko omejuje tudi sedanje ali prihodnje priložnosti za polno udeležbo v družbi.

3.3.3.1 Mreža neodvisnih strokovnjakov EU o socialni vključenosti je izpostavila posebne skupine otrok, ki jih posebej ogroža resnejša ali skrajna revščina. To je razvidno predvsem iz različnih nacionalnih akcijskih načrtov o socialnem vključevanju držav članic in nekaj projektov transnacionalne izmenjave. Te skupine vključujejo: invalidne otroke, otroke iz skupin etničnih manjšin (zlasti Romov), mlade iskalce azila in priseljence, otroke, ki so žrtve zlorabe, trpinčenja ali zapuščenosti, otroci, katerih starši imajo duševne probleme, otroci v skrbništvu, brezdomski otroci ali otroci, ki so žrtve nasilja v družini ali trgovanja z ljudmi, otroci, ki živijo v zelo revnih in izoliranih podeželskih območjih in nimajo dostopa do osnovne infrastrukture, ter otroci, ki živijo v velikih predmestjih velemest (7). Iz analize EU leta 2007 je možno sklepati, da je položaj otrok iz priseljenskih družin in nekaterih etničnih manjšin v starejših državah članicah vedno bolj zaskrbljujoč.

3.4.1.1 Pomembna tema iz skupnih poročil o socialni zaščiti in socialnem vključevanju je, da odraščanje v revščini omejuje osebnostni razvoj in ima dolgoročne posledice za razvoj in dobro počutje otrok in njihovo zdravje v prihodnosti in dobro počutje kot odrasli. Večje je tveganje, da bodo tudi kot odrasli revni, brezposelni in izključeni iz družbe. Ta dolgoročni učinek je bil izpostavljen v poročilu leta 2007, ki je zaključilo, da „je manj verjetno, da bodo otroci, ki odraščajo v revščini, tako uspešni v šoli kot njihovi vrstniki z boljšimi življenjskimi pogoji, zdravi, ne bodo vpleteni v kazenske sodne postopke in da se bodo – kot mladi odrasli – uveljavili na trgu dela in v širši družbi“.

3.4.2.1 Obseg revščine, ki se prenaša iz ene generacije v drugo, je tudi povezana in vedno aktualna tema. V številnih državah je medgeneracijski prenos posebej opazen v zvezi z izobrazbo in kaže, da to velja za države z visokimi in nizkimi stopnjami revščine otrok in socialne izključenosti. Modul EU-SILC iz leta 2005 o medgeneracijskem prenosu pomanjkljivosti je pokazal, da priložnosti izobrazbe v otroštvu vplivajo na verjetnost revščine v odrasli dobi. Tako posameznika, katerega starši imajo zaključeno osnovnošolsko izobrazbo, 23-krat bolj ogroža tveganje, da ne bo zaključil formalne izobrazbe v primerjavi z otrokom, katerega starši imajo zaključeno visokošolsko izobrazbo.

4.1 Pomemben izziv, ki mu je treba posvetiti posebno pozornost, je tako na državni kot na evropski ravni dati osrednje in vidno mesto doslednim primerjalnim analizam, spremljanju in ocenjevanju.

5.1 Krepitev socialne razsežnosti EU in zlasti uresničitev ciljev EU 2020 bo močno odvisna od predlagane vodilne pobude EU 2020, tj. Evropske platforme za boj proti revščini.

5.2 Ta platforma mora postati razpoznaven simbol prenovljene socialne Evrope. Imeti mora osrednjo vlogo pri zagotavljanju, da bodo vsa druga glavna politična področja EU (npr. politike gospodarstva, konkurence, izobraževanja, priseljevanja, zdravstva, inovacij in okolja) prispevala k dosegi socialnih ciljev EU, vključno s ciljem EU za zmanjšanje revščine.

5.3 Ključna prednostna naloga bo vključiti vprašanja ustrezne socialne zaščite, vključno z bojem proti revščini otrok, spodbujanjem dobrega počutja otrok in otrokovih pravic, v vsa pristojna politična področja EU. Platforma bi morala imeti osrednjo vlogo pri spremljanju in poročanju o izvajanju postopka ocene socialnega učinka in o obsegu, v katerem druga politična področja Evrope 2020 prispevajo k cilju zmanjšanja revščine.

5.4 Izboljšanje povezav med cilji EU za socialno vključenost in cilji EU glede strukturnih skladov

5.4.1 Povezava med cilji za socialno vključenost EU in držav članic ter uporabo strukturnih skladov EU bi morala biti veliko tesnejša. V tem smislu bi morala uporaba strukturnih skladov postati ključni del nacionalnih akcijskih načrtov o socialnem vključevanju. Primer je bil predlog Komisije leta 2009, katerega namen je bil doseči dovoljenje, da bi se Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) uporabljal za podporo stanovanjskim projektom v korist obrobnih družbenih skupin v novejših državah članicah. To bi lahko imelo pomembno vlogo pri povečanju virov za pobude na tem področju.

6.1.1 Ob upoštevanju splošnih ciljev strategije Evropa 2020 bi bilo treba razviti skladen okvir za obravnavanje revščine in dobrega počutja otrok s pristopom, ki temelji na pravicah. Za izkoreninjenje revščine otrok in spodbujanje dobrega počutja otrok bi moral biti uveden poseben cilj EU.

6.2.1 Za družine z otroki bi bilo treba uvesti minimalni družinski dohodek, pri tem pa uporabiti denarna nakazila, ki bi bila odvisna od statusa staršev na trgu dela. Denarno pomoč bi bilo mogoče zagotoviti za vse otroke tudi z davčnimi krediti in/ali splošnimi denarnimi prejemki.

6.2.2 Kot enega od ključnih sredstev za boj proti revščini otrok bi bilo treba dodatno proučiti možnost splošnih otroških dodatkov, glede na splošno učinkovitost njihovega zagotavljanja, odsotnost družbene stigme in visoko stopnjo sprejetja, kot je razvidno iz analize Odbora za socialno zaščito (2008).

6.2.3 Ker otroke, ki živijo v gospodinjstvih z brezposelnimi, revščina zelo ogroža, je potreben cilj za zmanjšanje revščine za gospodinjstva brezposelnih in tistih, ki so revni kljub zaposlitvi, da bi se zmanjšala stopnja revščine, ki prizadene otroke. Aktivne politike za trg dela bi morale podpreti zaposlovanje staršev in zagotoviti kakovostne storitve, kot je lokalno, dostopno in cenovno ugodno varstvo otrok.

6.2.4 Vključujoč trg dela mora zagotoviti kakovostno zaposlitev za starše. Za zagotovitev časa staršem, ki ga bodo lahko posvetili otrokom, so potrebne politike za spodbujanje uskladitve delovnega in družinskega življenja.

6.2.5 Za skrajno revne otroke je treba zagotoviti enake možnosti za vse, in sicer z dobro pripravljeno socialno politiko in večjimi prizadevanji, da se vsem otrokom omogoči uspešen zaključek šolanja, da bi preprečili prenos revščine in izključenosti na naslednjo generacijo. Treba je okrepiti politike vključenosti in protidiskriminacije, zlasti v zvezi s priseljenci in njihovimi potomci ter narodnimi manjšinami.

6.3.1 EESO podpira priporočilo organizacije Eurochild, da morajo biti storitve za otroke širše, da bo mogoče sprejeti vključujoč koncept storitev od obdobja pred rojstvom otroka do predšolskega obdobja, ki bodo dostopne vsem otrokom in družinam. Eurochild trdi, da barcelonski cilji ne upoštevajo marsikatere dobre prakse v zvezi s politiko na področju zgodnjega otroštva. EESO priporoča, da se v zvezi z barcelonskimi cilji razvijejo skupni kakovostni standardi EU za storitve v zgodnjem otroštvu, vključno z varstvom in vzgojo v teh letih, kot določa mreža Evropske komisije za otroško varstvo, ki bi morale biti izhodišče za razvoj nacionalnih politik in praks, vključno z uporabo strukturnih skladov.

6.4.1 EESO priporoča, da delovna skupina EU za zdravstvene kazalce razvije kazalce za otroke, da bi se spremljalo in ocenjevalo politike javnega zdravja in njihovega učinka.

6.4.2 Razviti bi bilo treba tudi kazalce duševnega zdravja za pozitivno duševno zdravje in duševne motnje pri otrocih.

6.4.3 Sporočilo Komisije o neenakostih na področju zdravja, ki bo pripravljeno leta 2012, bi moralo obravnavati zdravje otrok.

6.5.1 Države članice bi morale izvajati obveznosti in ukrepe, ki so bili sklenjeni na peti ministrski konferenci o okolju in zdravju marca 2010, v zvezi v evropskim akcijskim načrtom za okolje in zdravje otrok.

6.5.2 Evropska komisija bi z državami članicam morala uskladiti skupni okvir in skupne smernice za merjenje, spremljanje in poročanje o brezdomstvu in izključevanju na področju nastanitve, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost nameniti razmeram otrok.

6.5.3 Evropska komisija bi morala še nadalje podpirati in financirati pobude za pomoč državam članicam in kandidatkam, da bi zaprle nastanitvene institucije nizke kakovosti za otroke in pripravile ustrezne alternativne rešitve.

6.6.1 Evropska komisija bi morala z vsemi zainteresiranimi stranmi preučiti izvedljivost vzpostavitve kazalca za nasilje do otrok, njihove zlorabe in izkoriščanja, ki bi zajel vprašanja identifikacije, zaščite, sodnega pregona in preprečevanja v skladu s priporočili študije za Agencijo za temeljne pravice iz leta 2009 o kazalcih.

6.6.2 Države članice bi morale razviti nacionalne strategije za preprečevanje nasilja in zaščito otrok pred vsemi oblikami nasilja, vključno z jasnimi cilji in proračunskimi sredstvi, ter mehanizme na lokalni ravni, kjer bi otroci ali drugi lahko prijavili primere nasilja.

6.7.1 Komisija bi morala okrepiti povezave s programom Sveta Evrope Graditev Evrope za otroke in z njimi, ki poudarja sodelovanje otrok.

6.7.2 Obstoječe skupno usklajene kazalce v zvezi s prihodkom in materialno prikrajšanostjo je treba razširiti, da se vključi več kazalcev za otroke. Pomembno je, da kazalci odražajo različne stopnje razvoja v otroštvu in izražajo najpomembnejše razsežnosti ter zajemajo vse ustrezne starostne skupine otrok. Študija Tarki/Applica priporoča starostne skupine 0–5, 6–11, 12–17 in vključuje merila, kot so dohodek, materialna prikrajšanost, izobraževanje, nastanitev, zdravje, izpostavljenost tveganju, vključenost v družbo.

V Bruslju, 14. julija 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) V skladu z opredelitvijo EU so osebe, „ki jih ogroža revščina“, ljudje, ki živijo v gospodinjstvu, katerega skupni dohodki so nižji od 60 % povprečne plače v državi (uporabljeno merilo je prilagojena lestvica OECD).

(2) Bruseljski Evropski svet, 23. in 24. marec 2006, sklepi predsedstva, 7775/1/06 rev 1, točka 72.

(3) Glej spletno stran Eurostata, statističnega urada Evropskih skupnosti: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/statistics/themes.

(4) Otrok, ki ga ogroža revščina, je otrok, ki živi v gospodinjstvu, ki ga ogroža revščina, tj. v gospodinjstvu, katerega skupni dohodki so nižji od 60 % povprečne plače v državi.

(5) „Relativna povprečna razlika glede tveganja revščine“ (tukaj: razlika glede tveganja revščine) meri razliko med povprečnim zaslužkom ljudi, ki živijo pod pragom tveganja revščine, in pragom samim, izražena je v odstotku praga tveganja revščine.

(6) Glej spletno stran Evropskega statističnega urada: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/statistics/themes.

(7) Ta vzorec se še izraziteje kaže v poročilu evropske mreže neodvisnih strokovnjakov o socialni vključenosti iz leta 2007, ki so pripeljala do sklepa, da „dve skupini otrok izstopata v številnih državah kot zelo ogroženi in kot skupini, ki ju ogroža resna revščina in socialna izključenost: otroci, ki živijo v institucionalnem varstvu ali ga zapustijo, romski otroci. Toda obstajajo tudi številne druge okoliščine, ki so pogosto izpostavljene: otroci, prisiljeni v delo, ki so žrtve nasilja, spolne zlorabe, trgovanja z ljudmi ali zasvojenosti ter otroci, vpleteni v kriminal; invalidni otroci, mladoletniki brez spremstva, otroci v brezdomskih družinah in otroci ulice.“ (Frazer and Marlier, 2007).