Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o poročilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Možnosti označevanja dobrega počutja živali in vzpostavitev evropske mreže referenčnih centrov za zaščito in dobro počutje živali

(COM(2009) 584 konč.)

2011/C 21/08

Poročevalec: Leif E. NIELSEN

Evropska komisija je 28. oktobra 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Možnosti označevanja dobrega počutja živali in vzpostavitev evropske mreže referenčnih centrov za zaščito in dobro počutje živali

COM(2009) 584 konč.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 6. maja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 463. plenarnem zasedanju 26. in 27. maja 2010 (seja z dne 26. maja) s 106 glasovi za, 2 glasovoma proti in 1 vzdržanim glasom.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Potreben je sistem označevanja, ki bo potrošnikom na objektiven način omogočil boljšo izbiro živalskih proizvodov, kadar so pogoji za dobro počutje živali strožji od minimalnih zahtev EU. Z označevanjem naj bi se zagotovilo prepoznavno jamstvo na podlagi zanesljivih informacij, ki jih lahko potrošniki brez težav razumejo.

1.2   Namen sistema je vrednotiti in primerjati pravila na znanstveni podlagi. Sistem bi moral biti neobvezen, usklajen in tržno usmerjen, prav tako pa bi moral temeljiti na certificiranju in možnostih kombiniranja z zasebnimi sistemi označevanja in oznak ob spoštovanju natančno določenih meril. Sistem označevanja mora hkrati upoštevati mednarodne obveznosti, prav tako pa mora biti pod ustreznimi pogoji možna njegova uporaba za uvožene proizvode v EU.

1.3   EESO pozdravlja podrobne študije, ki so bile izvedene na pobudo Komisije in na podlagi katerih bo mogoče oceniti posledice različnih možnosti za sistem označevanja in evropsko mrežo referenčnih centrov. Študije jasno kažejo, da je najverjetnejša možnost sistem označevanja v skladu z zgornjimi navedbami, kar je hkrati skladno s prejšnjimi priporočili EESO (1).

1.4   Kljub temu Komisija ne preverja zahtev glede tako imenovanega sistema garancij niti ne določa nobenega prednostnega vrstnega reda teh možnosti, temveč pušča te možnosti odprte, čeprav se zdi večina od njih nerealistična. Bolj smiselno bi bilo, pa tudi bolj koristno, če bi Komisija pripravila konkreten predlog kot podlago za nadaljnje razprave. To zlasti velja glede na dejstvo, da je Svet pred dvema letoma Komisijo zaprosil, naj upošteva priporočila EESO kot podlago za nadaljnja razmišljanja.

1.5   Razprava se ne bi smela po nepotrebnem podaljševati. To velja zlasti glede projekta „Welfare-Quality“ (2), katerega rezultate bi bilo treba čim prej začeti uporabljati v praksi. Poleg tega bi bilo treba podpirati in izkoristiti obstoječo mrežo udeleženih institucij ter udeležbo raziskovalcev na tem področju, ne da bi se pri tem porabilo preveč časa za nadaljnjo razpravo o teoretičnih možnostih brez konkretnih predlogov.

1.6   Projekt „Welfare-Quality“ bo na ta način trdna podlaga za razvoj znanstvenih kazalnikov, ki temeljijo zlasti na dobrem počutju in vedenju živali – in tako posredno tudi na uporabljenih proizvodnih sistemih in metodah – in ki bi lahko v prihodnosti služili za razvrščanje ter zagotavljanje preglednih in zanesljivih informacij za potrošnike.

1.7   EESO zato podpira vzpostavitev evropske mreže kot načina za nadaljnji razvoj projekta „Welfare-Quality“. EESO v skladu s svojimi prejšnjimi priporočili meni, da je povezava sistema označevanja in centralno usklajene mreže v okviru navedenih možnosti najboljša rešitev. Hkrati bi morali zadevni akterji imeti možnost, da pomembno vplivajo na način delovanja sistema in določitev pravil.

1.8   Predlagana ureditev naj bi dopolnjevala trenutno veljavne predpise EU na področju kakovosti, ki vsebujejo rezervirane navedbe za ekološko pridelane proizvode in proizvodne sisteme za jajca, kot tudi predpise za geografske označbe in tradicionalne posebnosti, ki se v glavnem nanašajo na proizvodne sisteme in poreklo, ne pa na dobro počutje živali.

2.   Ozadje mnenja

2.1   Uporaba merljivih kazalnikov, strožja pravila za dobro počutje živali, označevanje in vzpostavitev evropske mreže so bistveni sestavni deli akcijskega načrta Komisije za zaščito in dobro počutje živali (3). Namen je zagotoviti potrošnikom boljše možnosti pri izbiri živalskih proizvodov, proizvedenih v skladu s pravili za dobro počutje živali, ki so strožja od minimalnih zahtev EU. To je mogoče doseči z boljšim obveščanjem in ozaveščanjem o dobrem počutju živali, z oblikovanjem pravil kot tudi z izmenjavo in uporabo zanesljivih postopkov v okviru evropske mreže za zaščito in dobro počutje živali. EESO ima kot zastopnik civilne družbe in na podlagi svoje raznolike sestave jasno nalogo, da prispeva k vzpostavitvi prožnega in delujočega sistema.

2.2   Poročilo je bilo pripravljeno na zaprosilo Sveta iz maja 2007, da je treba izvesti oceno možnosti za označevanje dobrega počutja živali. Podlaga sta bila raziskovalno mnenje EESO in konferenca, ki je temu sledila (4). Svet je pozval Komisijo, naj preveri možnosti za označevanje dobrega počutja živali ter pri tem upošteva priporočila EESO, ki temeljijo na preučevanju praktičnih možnosti za uvedbo sistema označevanja na temelju kazalnikov za dobro počutje živali v skladu z ugotovitvami projekta „Welfare-Quality“. Enako kot EESO je tudi Svet priporočil, da se na ravni EU izvede informacijska kampanja o dobrem počutju živali in sistemu označevanja.

2.3   Priloge k obravnavanemu poročilu vsebujejo obsežne zunanje študije možnosti tako glede označevanja dobrega počutja živali in obveščanja o njem kot tudi glede vidikov, povezanih z vzpostavitvijo evropske mreže. V skladu z zahtevami Sveta bi morale biti medinstitucionalna razprava o poročilu in različne študije podlaga za nadaljnja razmišljanja Komisije.

2.4   V poročilu in temu pripadajoči primerjavi študij služb Komisije so predstavljene obstoječe možnosti za različne obvezne in neobvezne sisteme označevanja, vendar pri tem nobena ni posebej izpostavljena. Gre namreč za to, da mora prihodnji sistem temeljiti na potrošniku prijaznih informacijah, znanstveni podlagi, vključitvi neodvisnih organov za certificiranje, zaščiti pred izkrivljanjem konkurence kot tudi spoštovanju mednarodnih obveznosti.

2.5   Po mnenju Komisije se lahko v okviru evropske mreže referenčnih centrov uskladijo pravila in kazalniki, koordinirajo obstoječi viri, podpre izmenjava najboljših praks, zagotovijo neodvisne informacije in prepreči prekrivanje. Možnosti so naslednje: nadaljevanje sedanjega položaja brez dodatnih ukrepov; centraliziran pristop, decentraliziran pristop ali strategija, bolj usmerjena v posebne naloge, ki vključuje centralizirane in decentralizirane elemente.

2.6   Komisija bo med drugim preverila upravno tehnične pomanjkljivosti in stroške kot tudi razmerje med sistemi označevanja in kakovostjo proizvodnje, na primer v ekološkem kmetijstvu. Pri tem je treba uporabiti rezultate projekta „Welfare-Quality“ ter preučiti možne socialne, gospodarske in ekološke posledice. Komisija bo poleg tega izvedla dodatne študije, s katerimi bi ugotovila, ali so se stališča, izražena v prejšnjih anketah, spremenila, in če, zakaj.

3.   Ugotovitve

3.1   EESO še naprej podpira akcijski načrt Komisije za zaščito in dobro počutje živali (5) in pozdravlja dejstvo, da je protokol o zaščiti in dobrem počutju živali dobil pomembno mesto v Lizbonski pogodbi, kar je pokazatelj vedno večjega zanimanja za to področje (6).

3.2   Opravljene analize kažejo na potrebo po enotnejšem in bolje usklajenem pristopu k zaščiti in dobremu počutju živali v EU. Veliko število neobveznih sistemov označevanja in predpisov o kakovosti v državah članicah lahko povzroča zmedo kot tudi neutemeljeno in napačno razlikovanje proizvodov. Poleg tega se ustvarjajo neenaki pogoji za zadevne člene proizvodne in trgovske verige.

3.3   Potrošniki se lahko za dobro počutje živali odločijo iz etičnih, kakovostnih ali drugih razlogov, vendar zaradi pomanjkljive dokumentacije ne zaupajo v utemeljenost in zanesljivost prodajnih navedb. Objektivna in znanstveno utemeljena dokumentacija je zato nujna podlaga za boljše trženje živalskih proizvodov, ki presegajo minimalna pravila EU. Prav tako je jasno, da bo imelo označevanje želeni učinek samo, če bodo informacije razumljive ter bodo potrošniki v zadostni meri obveščeni o njihovem pomenu in pokazali zanje ustrezno zanimanje.

3.4   Zato je potrebno prepoznavno jamstvo na podlagi objektivnih in zanesljivih informacij. EESO v skladu z mnenjem iz leta 2007 v celoti podpira prizadevanja na tem področju. EESO pozdravlja dosedanje, zelo skrbno opravljeno delo in se zaveda, da je zahtevalo veliko časa.

3.5   Vendar bi bilo koristno, če bi Komisija določila prednostni vrstni red obstoječih možnosti in pripravila enega ali več ustreznih predlogov kot izhodišče za s tem povezani politični proces, med drugim tudi predlog na podlagi priporočil EESO. Zdi se, da obsežne analize jasno potrjujejo priporočila EESO, v skladu s katerimi mora biti sistem označevanja realno gledano neobvezen, usklajen in tržno usmerjen, da bi se tako ustvarila praktična in realna možnost trženja živalskih proizvodov, ki presegajo minimalne zahteve.

3.6   Komisija bi morala izkoristiti tudi obsežno delo, ki je bilo na tem področju opravljeno po vsej Evropi – na znanju temelječe sisteme, preko katerih bodo obveščeni tako ponudniki kot tudi proizvajalci blaga in storitev in ki bodo spodbujali k tržno usmerjenim ukrepom in ustreznemu vedenju potrošnikov. Primeri so oznaka „pravične trgovine“, Forest Stewardship Council, Marine Stewardship Council in Rainforest Alliance. Bistveni elementi morajo zadevati upravljanje sistema, področje uporabe, cilje in določanje pravil; zagotoviti je treba neodvisen pregled, oceno učinka ter analizo stroškov in koristi kot tudi nadzor nad javnimi navedbami in oglaševanjem (7).

3.7   Z usklajevanjem raziskav bi se omogočilo bolj učinkovito izkoriščanje virov, EESO pa meni, da je treba v zvezi s tem nadaljevati medinstitucionalno razpravo. To zlasti velja glede na dejstvo, da je treba rezultate projekta „Welfare-Quality“ čim prej začeti uporabljati v praksi, spodbuditi sodelovanje raziskovalcev ter nadaljevati delo na podlagi dosedanjih rezultatov, ne da bi se pri tem porabilo preveč časa za nadaljnjo razpravo o teoretičnih možnostih brez konkretnih predlogov. Vzpostavitev mreže z raziskovalci iz pomembnih tretjih držav je prav tako odločilnega pomena za nadaljnje širjenje rezultatov raziskav in boljše razumevanje politike EU, kar je pomembno za prihodnje trgovinske odnose.

Sistemi označevanja

3.8   Tudi če analiza ne privede do nobenih jasnih rezultatov glede sistemov označevanja, pa vendar posredno navaja, da je enostaven in prožen sistem najbolj realna možnost. To je v vseh pomembnih vidikih skladno s priporočili in predlogi EESO, ki temeljijo na znanstveni podlagi, tržnih pogojih, neobveznemu značaju ter možnostih uporabe v povezavi z zasebnimi sistemi označevanja in oznak.

3.9   Zato EESO še vedno meni, da bi moral sistem v bistvu temeljiti na naslednjih elementih:

3.10   V skladu s tem modelom se posamezna oznaka namesti, preverja in uporablja pod tržnimi pogoji in neodvisno od javnih organov. S prostovoljnim dodajanjem oznak obstoječim označbam (v kombinaciji s sistemom zvezd, barvnim sistemom ali sistemom pik) bi predlog rešil tudi težavo prenasičenosti navedb na označbah posameznih proizvodov. Te informacije bi bile na voljo zainteresiranemu in motiviranemu potrošniku, zaupanje v sistem pa bi temeljilo na znanstvenem pristopu in neodvisnem certificiranju.

3.11   Hitrost uvajanja tega sistema mora biti nujno v skladu z zahtevami trga, organizacije proizvajalcev, podjetja in trgovci na drobno pa bi imeli možnost, da ta sistem uporabljajo za svojo ponudbo proizvodov, v kolikor ta presega minimalne zahteve, in v skladu z njim tržijo svoje proizvode. Tako bi se moral ta sistem na primer uporabljati v povezavi z naraščajočo težnjo k trženju blagovne znamke (branding), pri katerem trgovci na drobno, drugače kot pri označevanju proizvodov, zagotavljajo informacije o tem, ali so proizvodi prijazni do živali.

3.12   Sistem bi se lahko pod podobnimi pogoji uporabljal za uvožene proizvode in tako z vidika predpisov Svetovne trgovinske organizacije ne bi povzročal težav, saj so neobvezni sistemi označevanja v praksi STO dovoljeni, v kolikor so ustrezni in pod enakimi pogoji dostopni proizvajalcem iz tretjih držav.

3.13   Tržno usmerjen pristop med drugim določa, da je sistem dovolj privlačen za potrošnike in trgovce na drobno ter da se bodo stroški proizvajalcev izravnali prek boljšega dostopa do trga in višjih cen.

Evropska mreža referenčnih centrov

3.14   Pragmatičen in objektiven razvoj na področju dobrega počutja živali mora potekati ob sodelovanju obstoječih raziskovalnih institucij v EU. EESO se zato zavzema za oblikovanje mreže na tem področju, ki jo bo upravljal eden ali več referenčnih centrov in ki bo organizirana podobno kot obstoječi referenčni centri na področju zdravstvenega varstva živali (12).

3.15   Evropska agencija za varnost hrane, Skupno raziskovalno središče in nacionalni referenčni laboratoriji se do določene mere ukvarjajo z vidiki dobrega počutja živali, vendar niso kvalificirani za usklajevanje teh vidikov v EU. Mreža bi morala dopolnjevati dejavnost organov EU, pri čemer ne bi smelo prihajati do prekrivanj. Dejansko bi morala zajemati vsak vidik uporabe živali v komercialne namene, neodvisno od zunanjih interesov.

3.16   Mreža bi morala imeti naslednje med seboj povezane naloge:

3.17   Z vidika organizacije bi bilo najbolj smiselno, če bi se ohranila obstoječa mreža „Welfare-Quality“ v povezavi z večjo mrežo v pomembnih tretjih državah. S projektom „Welfare-Quality“ je bila tako vzpostavljena podlaga za razvoj sistema označevanja prek oblikovanja znanstvenih kazalnikov za živali, ki bi lahko pozneje postali osnova za pregledne in zanesljive informacije za potrošnike v okviru procesa razvrščanja.

3.18   Pravila, ki jih predlaga mreža, bi morala sprejeti neodvisna institucija. Ker je aktivna udeležba zainteresiranih strani jasen predpogoj za delovanje sistema, jih je treba, med drugim z vidika oblikovanja strategije in delovnega programa, po možnosti čim bolj vključiti v proces sprejemanja odločitev.

Druga vprašanja

3.19   Predlog EESO za označevanje dobrega počutja živali temelji na najboljših trenutno razpoložljivih znanstvenih spoznanjih in ocenah. Usklajene zahteve potrošniku omogočajo, da sprejme ozaveščene odločitve o nakupu, kar ustvarja spodbude za proizvajalce. Za to pa je treba prek informacijskih kampanj in programov izobraževanja ozaveščati o dobrem počutju živali, pravilih in označbah. Kljub očitni nujnosti usklajevanja na evropski ravni bi morala priprava in izvajanje potekati na regionalni oz. nacionalni ravni, saj izkušnje kažejo, da imajo centralizirane informacijske kampanje EU v državah članicah manjši učinek.

3.20   Zgoraj navedeni predlog ne bo v nasprotju z obstoječim sistemom ekološkega kmetijstva v EU, ki zajema različne vidike dobrega počutja živali. Predpostavljati je mogoče, da bo dobro počutje živali v zadostni meri upoštevano pri ekoloških proizvodih, in sicer prek postopne uporabe pravil, ko bodo ta na voljo, in bo tako postala sestavni del nadzornega sistema za ekološke proizvode brez ustvarjanja dodatnih upravnih stroškov. Potrošniki povezujejo ekološko kmetijstvo s strožjimi pravili za dobro počutje živali in treba je upoštevati, da so verjetno seznanjeni z ekološkimi proizvodi z oznako EU.

3.21   Predlagani predpisi za označevanje dobrega počutja živali bi morali načeloma dopolnjevati tudi veljavne sisteme EU za označevanje kakovosti, ki vsebujejo rezervirane navedbe za jajca, kot tudi predpise za geografske označbe in tradicionalne posebnosti. Ti sistemi se nanašajo na proizvodne sisteme in poreklo, ne pa na dobro počutje živali, čeprav se do določene mere obravnavajo kot taki. Ker so potrošniku znani, bi jih bilo treba ohraniti. Vendar bi se bilo treba izogibati dodatnim obveznim ali neobveznim zahtevam glede uporabe „rezerviranih navedb“, ki temeljijo na proizvodnih sistemih, saj – kot je med drugim jasno razvidno iz določanja minimalnih pravil – posebni proizvodni pogoji niso primerni za urejanje v okviru zapletenega zakonodajnega postopka EU.

3.22   Sporočilo Komisije o politiki kakovosti za kmetijske proizvode vsebuje predlog o pripravi smernic za zasebne in nacionalne sheme certificiranja živil (13). Predlagane smernice naj bi po eni strani potrošnike zavarovale pred zavajajočimi informacijami, po drugi strani pa trgu prepustile, da se odziva na pomisleke potrošnikov v zvezi z dobrim počutjem živali. Sočasno bo na podlagi teh smernic v živilsko politiko EU vključeno certificiranje kot bistveni sestavni del.

3.23   Predlagani sistem ne vpliva na nobena posebna vprašanja verskega značaja, saj se z označevanjem zagotavlja zgolj izpolnjevanje zahtev glede dobrega počutja živali, ki na poseben način presegajo minimalne zahteve EU.

3.24   Evropska mreža referenčnih centrov za zaščito in dobro počutje živali bi morala imeti osrednjo vlogo pri zagotavljanju dobrega počutja vretenčarjev, ki se redijo v gospodarske namene. K tem živalim spadajo tudi ribe in kožuharji, za katere morajo veljati enaki pogoji kot za ostale rejne živali. To velja tudi za laboratorijske živali, pri čemer Evropsko središče za preverjanje alternativnih metod (ECVAM) razvija alternativne rešitve za uporabo živali v znanstvene namene.

(1)  Raziskovalno mnenje EESO o označevanju v zvezi z dobrim počutjem živali z dne 15.3.2007, ki je bilo pripravljeno na zaprosilo nemškega predsedstva Svetu (UL C 161, 13.7.2007, str. 54).

(2)  Welfare Quality® je raziskovalni projekt, financiran s sredstvi EU, ki ga je med letoma 2004 in 2009 izvajalo približno 250 raziskovalcev z 39 inštitutov in visokih šol iz 13 evropskih držav in pomembnih tretjih držav. V okviru projekta so bila na znanstveni podlagi oblikovana pravila dobrega počutja živali ter praktične strategije za vključitev dobrega počutja živali v kmetijsko proizvodno verigo in naknadne člene proizvodne in trgovske verige, vključno s pripadajočimi informacijami za potrošnike.

(3)  COM(2006) 13, 23.1.2006.

(4)  Konferenco „Dobro počutje živali – izboljšanje z označevanjem?“ so 28.3.2007 organizirali EESO, Komisija in nemško predsedstvo Sveta; Svet je poudaril, „da je treba upoštevati priporočila Evropskega ekonomsko-socialnega odbora iz raziskovalnega mnenja Dobro počutje živali – označevanje, sprejetega 15. marca 2007“ (sklepi; 2797. seja Sveta (kmetijstvo in ribištvo) 7. maja 2007 v Bruslju.

(5)  Glej mnenje EESO o akcijskem načrtu Skupnosti za zaščito in dobro počutje živali 2006–2010, UL C 324, 30.12.2006, str. 18.

(6)  V skladu s členom 13 „morajo Skupnost in države članice v celoti upoštevati zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij, pri čemer spoštujejo zakonodajne ali upravne določbe in ustaljene običaje držav članic zlasti glede verskih obredov, kulturnih tradicij in regionalne dediščine“. Ta zavezujoča določba nadomešča prejšnji „prijateljski dogovor“ v obliki protokola ter dodeljuje npr. Sodišču Evropske unije pristojnost za reševanje sporov.

(7)  Takšen sistem bi si lahko prizadeval tudi za akreditacijo v okviru standarda ISO 65 – Splošne zahteve za organizacije, ki nudijo certificiranje proizvodov.

(8)  V skladu s projektom „Welfare-Quality“ bi morala ocena temeljiti zlasti na vedenju živali („welfare outcomes“), ne pa na proizvodnih sistemih („input and resources“). Tako bodo proizvodni sistemi ocenjeni glede na učinek, ki ga imajo na vedenje živali. Ustrezni kazalniki bi morali vključevati vse bistvene značilnosti živalske vrste, to so rejne značilnosti, prostorske in hlevske razmere, možnost naravnega vedenja, dnevni nadzor, bolezenski in zdravstveni vidiki, odstavitev od matere in kirurški posegi vse do prevoza v klavnico, omamljenja in zakola. Ta sistem spodbuja tudi prostovoljne inovacije in posamezne izboljšave.

(9)  Uporabljati je treba pojem „pravila“, da se prepreči zamenjava s pojmom „standardi“, ki so jih s posebnimi postopki oblikovali evropski organi za standardizacijo.

(10)  To odraža razvrščanje v okviru projekta „Welfare-Quality“ na treh ravneh: izjemno (najvišja raven), visoko (dobro počutje živali) in nad minimalnimi zahtevami.

(11)  Inštitut, organizacija ali poseben organ za certificiranje, ki deluje v skladu z ustreznimi evropskimi in mednarodnimi standardi ISO EN – ISO – 17000 ali ki je akreditiran kot organ za certificiranje v skladu z EN – ISO – 45011.

(12)  Komisija uporablja izraz „Evropska mreža referenčnih centrov“, čeprav gre dejansko za mrežo raziskovalnih institucij. To mrežo, podobno kot organizacije za zaščito rejnih živali, usklajuje eden ali več referenčnih centrov (po možnosti eden za vsako živalsko vrsto), ki na podlagi kazalnikov predlagajo pravila za dobro počutje živali, ki jih mora sprejeti neodvisna organizacija. Čeprav se predlaga udeležba zadevnih partnerjev, pa predlog ne obravnava natančne organizacije teh institucij.

(13)  COM(2009) 234, 28.5.2009.