19.1.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 18/11

1.1

S sklepom parlamenta bi bilo treba določiti postopek imenovanja predstavnikov nevladnih organizacij v Nacionalni svet za približevanje EU (1). Postopek bi moral temeljiti na jasnih merilih verodostojnosti in legitimnosti nevladnih organizacij, ki imajo izkušnje z zadevami EU.

1.2

Zakon o prostovoljcih, ki ga je še treba sprejeti, bi moral upoštevati tudi stališča nevladnih organizacij.

1.3

V skladu s priporočili, ki jih je Evropska komisija navedla v poročilu o napredku, je treba okrepiti boj proti korupciji. Korupcija je še vedno razširjena na mnogih področjih in ostaja zelo resen problem.

1.4

Okrepiti je treba izvajanje sprejete nacionalne strategije za sodelovanje med črnogorsko vlado in nevladnimi organizacijami. Vzpostaviti je treba jasne mehanizme za zagotovitev resničnega zastopanja nevladnih organizacij v različnih organih, kot to zahtevajo sedanji predpisi, predvsem pa zastopanja v načrtovanem svetu za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, kjer predstavnikov teh organizacij ne bi smela izvoliti vlada, temveč bi morali biti zgolj potrjeni na podlagi meril o izpolnjevanju pogojev.

1.5

Urad za sodelovanje z nevladnimi organizacijami ima zelo omejene kadrovske in tehnične vire za pomoč tem organizacijam in zagotovitev njihovega nadaljnjega razvoja v Črni gori. Načrt za ustanovitev sveta vlade za nevladne organizacije, v katerem bi dejansko sodelovali predstavniki teh organizacij, mora biti prednostna naloga.

1.6

Jasno bi bilo treba opredeliti davčne predpise za nevladne organizacije in sprejeti spremljajoče zakone, kjer je to primerno. Nevladne organizacije bi bilo treba tudi uspešneje vključiti v javne razprave o osnutkih zakonov, da bi prispevale k procesu prilagajanja črnogorske zakonodaje standardom in najboljšim praksam EU. Enako velja za posodabljanje nacionalnega načrta za približevanje in načrtovanje instrumenta za predpristopno pomoč (IPA).

1.7

Register nevladnih organizacij bi bilo treba posodobiti in javno objaviti na spletni strani pristojnega organa, da se zagotovijo natančni podatki o številu nevladnih organizacij in tako prekine manipulacija v zvezi s tem vprašanjem. Vse nevladne organizacije bi morale redno objavljati poročila o svojem delu in finančna poročila, da bi tako prispevale k splošnemu procesu preglednosti v družbi in povečale lastno verodostojnost. Treba je sprejeti ustrezno pravno podlago, tj. zakonodajo o gospodarskih dejavnostih v kmetijstvu, ribištvu in drugih samostojnih dejavnostih, ter razširiti pravico do članstva v sindikatu na vse, ne le na zaposlene.

1.8

Osnutek zakona o reprezentativnosti sindikatov, ki še vedno ni bil sprejet, mora ustvariti zakonodajni okvir s preglednimi in nediskriminatornimi merili za reprezentativnost sindikalnih organizacij in omogočiti pluralnost sindikatov v državi. V zakonu je treba določiti tudi podrobna merila za reprezentativnost združenj delodajalcev, tako kot so opredeljena za sindikate.

1.9

Izkoristiti je treba potencial socialnega sveta in ga uporabiti kot uspešno orodje za posvetovanje in obveščanje socialnih partnerjev z namenom, da se obravnavajo vsa pomembna gospodarska in socialna vprašanja.

1.10

V vladno komisijo za evropsko vključevanje je treba sprejeti predstavnike socialnih partnerjev ter jih postopoma vključiti v proces vključevanja države v EU.

1.11

V procesu spremljanja je treba je uporabiti dva nova kazalnika – enega za razvoj civilne družbe in drugega za socialni dialog – da bi pripomogli k zagotavljanju boljše in uspešnejše vključitve civilne družbe v predpristopni proces.

1.12

Treba je še naprej podpirati civilnodružbena partnerstva in razvoj zmogljivosti civilne družbe, vključiti civilno družbo v načrtovanje IPA in spodbujati ustanovitev skupnega posvetovalnega odbora EU-Črna gora, takoj ko bo Črna gora dobila status države kandidatke.

1.13

EESO bo še naprej črnogorski organizirani civilni družbi ob njenem sodelovanju pomagal v predpristopnem procesu in konkretno prispeval k ustanavljanju skupnega posvetovalnega odbora EU-Črna gora.

2.1

Zaradi razpada jugoslovanske federacije je bila Črna gora po letu 1989 v negotovem položaju. Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija so se leta 1991 in 1992 odcepile od Jugoslavije. Srbija in Črna gora sta 27. aprila 1992 v Beogradu sprejeli ustavo Zvezne republike Jugoslavije. Čeprav je Črna gora ponovno potrdila svojo politično povezanost s Srbijo, se je občutek značilne črnogorske identitete še naprej krepil. 4. februarja 2003 je bila sprejeta Ustavna listina Državne skupnosti Srbije in Črne gore.

2.2

Republika Črna gora je 21. maja 2006 izvedla uspešen referendum o neodvisnosti, ki jo je razglasila 3. junija istega leta.

2.3

Črna gora je najmanjša država Zahodnega Balkana. Obsega 13 812 km2 in ima 620 145 prebivalcev, kar vpliva tudi na njen geostrateški in politični položaj v širšem regionalnem okviru.

2.4

Večetnična družbena struktura je vselej veljala za eno njenih največjih bogastev. Večino predstavljajo Črnogorci (43,16 %), sledijo Srbi (31,99 %), Bošnjaki (7,77 %), Albanci (5,03 %), Muslimani (2) (3,97 %) in Hrvati (1,10 %).

2.5

Leta 2008 (3) je BDP na prebivalca znašal 4 908 EUR (43 % povprečja EU), stopnja brezposelnosti pa je bila 16,8 %. Povprečna neto plača je znašala 416 EUR (4), vendar je 12,2 % državljanov živelo z manj kot 116 EUR na mesec, 4,7 % pa jih je živelo v skrajni revščini. Inflacija je leta 2008 znašala 9 %. Leta 2009 je javni dolg znašal 1 071,1 milijona EUR ali 34,7 % BDP (5), medtem ko je domači dolg znašal 426 milijonov EUR (13,8 %), zunanji dolg pa 645,2 milijona EUR (20,9 %). Stopnja pismenosti med odraslimi je bila 97,5 %.

3.1

Glavni izziv, s katerim se danes sooča Črna gora, je krepitev države in institucij, izpolnjevanje standardov in meril, ki jih je določila EU, in posledično vzpostavitev delujočega sistema pravne države, v katerega so polno vključene vse družbene skupine. Ti izzivi so del istega procesa in močno vplivajo drug na drugega, zato jih je treba razumeti v okviru tega medsebojnega vplivanja.

3.2

Odnosi med EU in Črno goro temeljijo na Stabilizacijsko-pridružitvenem sporazumu med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami in Črno goro ter na Začasnem sporazumu o trgovini in trgovinskih zadevah, podpisanem oktobra 2007. Črna gora dosega napredek pri izvajanju evropskega partnerstva.

3.3

Od leta 2007 Črna gora prejema predpristopno finančno pomoč v okviru instrumenta za predpristopno pomoč (IPA), ki ga upravlja nova delegacija EU v Podgorici. Črna gora je za področji I in II v okviru IPA leta 2007 prejela 31,4 milijona EUR, leta 2008 32,6 milijona EUR in leta 2009 33,3 milijona EUR.

3.4

Regionalno sodelovanje in dobri sosedski odnosi tvorijo bistveni del procesa približevanja EU. Črna gora sodeluje pri delu, povezanem z regionalnimi pobudami, vključno z dejavnostmi v okviru procesa sodelovanja v jugovzhodni Evropi, nad katerim bo v obdobju 2010–2011 prevzela predsedovanje, ter Sveta za regionalno sodelovanje, ki je nadomestil Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo in katerega cilj je predstavljati okvir, v katerem se odgovornost prevzema na regionalni ravni. Črna gora je leta 2009 predsedovala Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini (CEFTA) ter sodeluje tudi pri Pogodbi o ustanovitvi Skupnosti za energijo in Sporazumu o skupnem evropskem zračnem prostoru (ECAAA).

3.5

Črna gora razvija dobre dvostranske odnose s sosednjimi državami in državami članicami EU. Sodelovanje s sosednjimi državami se je okrepilo zlasti na področju čezmejnega sodelovanja (štirje programi čezmejnega sodelovanja z Bosno in Hercegovino, Albanijo, Srbijo in Hrvaško), znanosti in tehnologije (Albanija), varstva manjšin (Hrvaška) in dvojnega državljanstva (Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija). Odnose s Srbijo še vedno zaznamuje odločitev Črne gore o priznanju neodvisnosti Kosova (6). Odnosi s Turčijo so še vedno dobri; podpisana sta bila sporazuma o prosti trgovini in o dvostranskem sodelovanju na področju obrambe. Nadalje se razvijajo dvostranski odnosi z Italijo, ki je glavna trgovinska partnerica Črne gore v EU. Glavna trgovinska partnerica Črne gore v regiji je še vedno Srbija, s katero Črna gora opravi tretjino vse svoje trgovine.

3.6

Položaj Črne gore na mednarodnem prizorišču stalno napreduje. Postala je članica Združenih narodov, OVSE, Mednarodnega denarnega sklada (MDS), Sveta Evrope ter številnih drugih regionalnih in mednarodnih organizacij. Vlada je pridružitev EU razglasila za glavni cilj in za to obstaja močna javna podpora (7).

3.7

Poročilo o napredku Črne gore za leto 2009  (8) opisuje odnose med Črno goro in EU, obravnava napredek Črne gore pri uresničevanju københavnskih političnih meril, analizira gospodarske razmere v Črni gori in ocenjuje sposobnost Črne gore za izpolnjevanje evropskih standardov, tj. za postopno uskladitev zakonodaje in politik s pravnim redom Skupnosti. Poročilo prav tako navaja vse ukrepe, ki jih je ta država sprejela za obvladovanje finančne in gospodarske krize.

3.8

Čeprav poročilo ugotavlja znaten napredek na številnih področjih, bodo črnogorska javna uprava, pravosodje in politike za boj proti korupciji glavni izziv tudi v prihodnosti.

3.9

Vlada je z ohranjanjem izjemno hitrega sprejemanja nove zakonodaje dodatno racionalizirala dejavnosti v zvezi z njenim približevanjem EU. Vendar pa je treba jasno razlikovati med pripravo in sprejetjem nove zakonodaje, ki zlasti poteka v razumnem časovnem okviru in je v večini primerov kakovostno, ter njenim izvajanjem, za kar pogosto primanjkuje virov ali politične volje.

3.10

Liberalizacija vizumskega režima je glavno vprašanje, ki je zaznamovalo leto 2009: Evropska komisija je 15. julija predlagala liberalizacijo sistema, če Črna gora izpolni pogoje iz časovnega načrta. Notranji ministri Evropske unije so se 30. novembra 2009 formalno strinjali z odpravo vizumske obveznosti za državljane Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, Srbije in Črne gore, ki so se 19. decembra 2009 pridružile schengenskemu območju.

3.11

Na državni ravni glede gospodarskih meril obstaja soglasje o bistvenih elementih gospodarske politike. Delovanje tržnega mehanizma je bilo postavljeno pod vprašaj zaradi številnih prilagoditev, ki se pojavljajo v zunanjih računih in finančnem sektorju. Javne finance so bile v letu 2009 pod okrepljenim pritiskom. Makroekonomska politika se je ukvarjala predvsem s finančno krizo. Poudarek je bil na izvajanju bolj preudarne davčne politike in pospeševanju strukturnih reform.

4.1.1

Črnogorska civilna družba na splošno nima močnih zgodovinskih korenin ali tradicije  (10). Prvo prostovoljno združenje je bilo ustanovljeno šele sredi 19. stoletja in je bilo osredotočeno predvsem na dobrodelne dejavnosti. Prvi sindikati in delavska združenja so bila ustanovljena na začetku 20. stoletja. Ko je leta 1945 nastopil komunistični režim, delovanje neodvisnih civilnih organizacij ni bilo dovoljeno, delo nepridobitnih organizacij pa je bilo močno omejeno.

4.1.2

Organizacije civilne družbe in nevladne organizacije se v Črni gori enačijo. V skladu z metodologijo CIVICUS (11) so nevladne organizacije del civilne družbe, ki vsebuje še 19 elementov. Tudi če bi uporabili širše kategorije, bi še vedno morali priznati, da civilno družbo predstavljajo tudi verske skupnosti, sindikati, mediji, poklicna združenja, fundacije, družbena gibanja itd. Vendar pa črnogorski državljani kot civilno družbo dojemajo nevladne organizacije; v veliki meri je to v skladu z dejanskim prispevkom nevladnih organizacij k vzpostavljanju načel odprte civilne družbe in zdravega ravnovesja moči, hkrati pa kaže na skrb zbujajočo nizko raven družbenega aktivizma, potenciala in pobude v drugih kategorijah civilne družbe.

4.2.1

Pravni okvir za delovanje nevladnih organizacij je trden. Ustanavljanje nevladnih organizacij je zakoreninjeno v ustavni pravici do zbiranja (12), podrobneje pa ga določajo zakon o nevladnih organizacijah (13) ter številni drugi zakoni. Vendar pa določeni vidiki dela nevladnih organizacij niso jasno opredeljeni, zlasti v zvezi z davčnim sistemom, in možnosti za izboljšave je še veliko. Poleg tega osnutek zakona o prostovoljcih, ki ga je vlada sprejela 14. januarja 2010, ne priznava položaja predstavnikov nevladnih organizacij in tako celoten duh zakona postavlja pod vprašaj.

4.2.2

Registracija nevladnih organizacij. Postopek je enostaven, kar je v določenih trenutkih povzročilo registracijo velikega števila nevladnih organizacij. Register je do leta 2006 vodilo ministrstvo za pravosodje, potem pa ga je v skladu s spremembo pristojnosti v vladi prevzelo ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo. V javnosti se pogosto navaja število približno 4 500 registriranih nevladnih organizacij, ki pa ni zanesljivo, saj se register ne vodi dobro, kar pomeni, da se dodajajo nove organizacije, od skupnega navedenega števila pa se ne črtajo tiste, ki ne obstajajo več. Vlada je napovedala, da bo kmalu začela uporabljati programsko opremo, s katero bo rešila ta sporna vprašanja. Poleg tega so poklicne organizacije, kot so kmetijska ali ribiška združenja, registrirane kot nevladne organizacije, saj ni druge pravne podlage ali oblike za njihovo dejavnost.

4.2.3

Javno financiranje. Rezultat večletnih prizadevanj nevladnih organizacij za pridobitev javnih sredstev je precejšen znesek, ki je uradno na voljo nevladnim organizacijam na lokalni ravni (v okviru proračunov lokalnih samouprav, približno 883 900 EUR (14)) in nacionalni ravni (prek parlamentarne komisije za dodelitev sredstev nevladnim organizacijam s skladom v višini 200 000 EUR (15) in komisije za dodelitev dela prihodkov od loterije s skladom v višini 3 440 000 EUR (16)). Poleg tega imajo določena ministrstva posebne sklade za organizacije, ki delujejo na njihovih področjih dejavnosti (17). Skupaj bi lahko ta sredstva bistveno pripomogla k razvoju civilne družbe. Vendar pa zaradi dejstva, da se večina sredstev nameni omejenemu številu področij delovanja nevladnih organizacij, zlasti iz največjega sklada prihodkov od loterije (18), in zaradi splošnega pomanjkanja preglednosti dela komisije ter resnih nepravilnosti pri dodelitvi sredstev (19) ta sredstva dejansko ne dosežejo najdejavnejših in najbolj pristnih nevladnih organizacij ter ne podprejo programov za demokratizacijo družbe. Uredbo o dodelitvi teh sredstev je pripravila delovna skupina, sestavljena iz vladnih predstavnikov in predstavnikov nevladnih organizacij, vlada pa jo je sprejela leta 2008. Predstavlja trden okvir, vendar pa je njena uporaba še vedno povezana s pogostimi manipulacijami in vzbuja skrb (20). Nova medsektorska skupina bo oblikovana leta 2010 in bo pripravila nove predpise, s katerimi naj bi rešili ta vprašanja.

4.2.4

Financiranje iz mednarodnih virov. Delovanje skupnosti nevladnih organizacij v Črni gori v glavnem podpirajo mednarodni donatorji. Nedavno pa je to financiranje postalo težavno, ker se je mnogo dvostranskih donatorjev v skladu s svojimi prednostnimi nalogami umaknilo in ker se je bistveno zmanjšala pomoč ZDA, tako da je sektor nevladnih organizacij sedaj odvisen od sredstev EU, pridobitev katerih pa je povezana s precej zapletenimi postopki. To že povzroča razmere, v katerih bodo preživele in se razvijale le največje organizacije, dejavnosti in rast ostalih pa bodo omejene.

4.2.5

Razvoj zmogljivosti nevladnih organizacij. V nevladnih organizacijah se pogosto menjuje osebje in na voljo je premalo institucionalnih sredstev, kar je dejavnik, ki omejuje celo razvite nevladne organizacije. CRNVO (21) je v preteklosti ponujal različne programe za razvoj zmogljivosti, vendar pa je umik donatorjev, ki so podpirali te dejavnosti, resno vplival na količinsko ponudbo. Vzpostavlja se nova tehnična pomoč organizacijam civilne družbe iz Zahodnega Balkana (22), ki jo financira EU. Na splošno so potrebni stalni programi za razvoj zmogljivosti ter razvoj posebnega znanja in spretnosti na različnih področjih, pa tudi institucionalna sredstva v podporo individualnega razvoja zmogljivosti. Poleg tega bi morale biti nevladne organizacije bolj dejavne v zvezi s tematsko usmerjenimi vprašanji prek ad hoc ali dolgoročnih platform in mrež, da bi bile njihove dejavnosti učinkovite in bi imele več vpliva pri zainteresiranih straneh.

4.2.6

Samoregulacija nevladnih organizacij. V okviru koalicije nevladnih organizacij „S sodelovanjem k cilju“, ki je največja tovrstna koalicija in združuje približno 200 nevladnih organizacij v Črni gori (23), je bil ustanovljen samoregulativni organ in pripravljen kodeks ravnanja, ki ga je sprejela večina glavnih nevladnih organizacij ter številne druge, ki so v skladu s kodeksom javno objavile poročila o svojem delu in finančna poročila. To je bistvenega pomena za izboljšanje preglednosti nevladnih organizacij in posledično zaupanja javnosti.

4.2.7

Zastopstvo v svetih, ki predstavljajo različne družbene interese. V skladu s sprejetjem nove zakonodaje, ki zahteva udeležbo vseh zainteresiranih strani, so se nevladnim organizacijam z zakonom zagotovila mesta v svetu radiotelevizije Črne gore (RTCG) (24), svetu za državljanski nadzor policije (25), Nacionalnem svetu za približevanje EU (26), nacionalni komisiji za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, svetu za varstvo invalidov, svetu za varstvo otrok itd., pa tudi določenih organih na lokalni ravni. Po več letih vztrajnih prizadevanj nevladnih organizacij je v večini primerov prišlo do izboljšav, le Nacionalni svet za približevanje EU ostaja organ, ki vzbuja skrb glede legitimnosti in zakonitosti predstavnikov nevladnih organizacij.

4.2.8

Trajnost sektorja nevladnih organizacij v Črni gori. Črnogorski sektor nevladnih organizacij ima šibko tradicijo in negotovo prihodnost (27) zaradi na splošno nerazvite politične kulture in kulture človekovih pravic. Močno je odvisen od tuje pomoči in lastnih ključnih vodilnih osebnosti, zato je ranljiv, če pride do zamenjave teh oseb ali umika donatorjev. Največje organizacije so sprejele nekatere ukrepe v zvezi z notranjo reorganizacijo in strateškim načrtovanjem ter uvedbo storitev, ki prispevajo k proračunu, vendar to še vedno ni trdno jamstvo za splošno trajnost sektorja.

4.3.1

Zakon o delu, sprejet leta 2008 (28), ureja določbe o kolektivnih pogodbah in postopku za spremembo odnosov med strankami kolektivnega pogajanja ter druga vprašanja, pomembna za delodajalce in delavce. Splošno kolektivno pogodbo sklenejo pristojni organ zadevnega sindikata, združenje delodajalcev in vlada.

4.3.2

Zakon o delu vsebuje tudi določbe o organizacijah delavcev in delodajalcev. Delavci in delodajalci lahko sami sprejemajo odločitve o ustanovitvi svojih organizacij in svojem članstvu v njih – brez predhodne odobritve in pod pogoji, določenimi v statutih in pravilnikih teh organizacij.

4.3.3

Svoboda ustanavljanja sindikatov. Zaposlenim je zagotovljena svoboda ustanavljanja sindikatov in sodelovanja v njihovih dejavnostih – brez predhodne odobritve. Sindikalne organizacije so vpisane v register sindikalnih organizacij, ki ga vodi ministrstvo za delo in socialno varstvo. „Reprezentativna sindikalna organizacija“ v skladu z zakonom pomeni sindikalno organizacijo, ki ima največje število članov in je kot taka vpisana v register pristojnega ministrstva. To dejansko pomeni, da je na nacionalni ravni lahko reprezentativna le ena sindikalna organizacija, ne glede na število ali dejansko reprezentativnost drugih sindikalnih organizacij. Na dnevnem redu socialnega sveta je predlog zakona o reprezentativnosti sindikatov.

4.3.4

Sindikate zastopata Konfederacija sindikatov Črne gore in Zveza svobodnih sindikatov Črne gore. Konfederacija sindikatov je članica ITUC (29) in je v procesu včlanjenja v ETUC (30) kot opazovalka. Zveza svobodnih sindikatov je na novo ustanovljena organizacija, ki se je odcepila od konfederacije in je bila uradno ustanovljena novembra 2008. Zato še ni vključena v mednarodno (ITUC) in evropsko (ETUC) sindikalno organizacijo, čeprav ima stike z obema. Konfederacija je dobila status socialnega partnerja, čeprav v praksi nobena sindikalna organizacija ni bila v okviru pravnega postopka priznana kot reprezentativna v skladu z novim zakonom o delu.

4.3.5

Združenja delodajalcev. Po zakonu o delu je združenje delodajalcev reprezentativno, če njegovi člani zaposlujejo najmanj 25 % zaposlenih v gospodarstvu Črne gore in prispevajo najmanj 25 % BDP Črne gore. Združenje delodajalcev se mora registrirati pri ministrstvu za delo in socialno varstvo za namen vodenja evidence. Ministrstvo določa način vodenja evidence združenj delodajalcev in podrobna merila za določanje reprezentativnosti združenja delodajalcev.

4.3.6

Delodajalce v Črni gori zastopa Zveza delodajalcev Črne Gore s sedežem v Podgorici. Zveza je zelo dejavna članica Mednarodne organizacije delodajalcev s sedežem v Ženevi in sodeluje pri številnih projektih. Je tudi opazovalka v združenju BUSINESSEUROPE  (31).

4.3.7

Črna gora ima tudi gospodarsko zbornico, ki je obvezna organizacija, ustanovljena leta 1928, in je na evropski ravni članica opazovalka v Eurochambers in Eurocommerce. Gospodarska zbornica nima statusa socialnega partnerja. Na nacionalni ravni je članica nacionalnega sveta za odpravo ovir pri poslovanju in izboljšanje konkurenčnosti ter vladne komisije za evropsko vključevanje.

4.3.8

Socialni svet je najvišji tristranski organ, ki je bil ustanovljen junija 2008 na podlagi zakona, sprejetega leta 2007 (zakon o socialnem svetu). Svet sestavlja 11 predstavnikov vlade, 11 predstavnikov pooblaščenih sindikalnih organizacij in 11 predstavnikov združenj delodajalcev. Pod okriljem socialnega sveta delujejo različni delovni odbori, ki obravnavajo različna gospodarska in socialna vprašanja.

4.3.9

Aprila 2009 je bil podpisan memorandum o socialnem partnerstvu v kontekstu svetovne gospodarske krize in socialni partnerji so odprti ter izkoriščajo različne priložnosti za formalna in neformalna posvetovanja v sedanjem kontekstu svetovne gospodarske krize.

4.3.10

Čeprav je bil pri tristranskem dialogu dosežen določen napredek, je dvostranski socialni dialog še vedno zelo šibek in se v glavnem osredotoča na pogajanja o sektorskih kolektivnih pogodbah. Čeprav je cilj na nacionalni ravni doseči sporazum o splošni kolektivni pogodbi, ki bi jo podpisali sindikati, delodajalci in vlada, se razpravlja o možnosti uvedbe dveh kolektivnih pogodb, in sicer za gospodarstvo in javno upravo. Vse odločitve v zvezi s tem morajo temeljiti na poglobljenih analizah. Ustanovitev dvostranskega centra za socialni dialog bi lahko imela velik pomen za splošni socialni dialog in skupne analize socialnih partnerjev.

5.1

Četrto poročilo o napredku Črne gore kaže, da ni nobenih omejitev svobode zbiranja in združevanja. Določen napredek je dosežen glede vloge organizacij civilne družbe. Več nevladnih organizacij ima visok javni in politični ugled. Na nacionalni ravni obstaja vladna strategija za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, vendar je njeno izvajanje prepočasno in dejanski vpliv nevladnih organizacij na pripravo politik je zelo omejen, kljub strokovnemu znanju in virom, ki so na voljo sektorju nevladnih organizacij. Vlada pozdravlja nevladne organizacije, kadar so politično sprejemljive ali kadar zagotavljajo različne storitve, vendar se pojavljajo problemi v okviru nadzornih programov in programov za spremljanje, pa tudi v zvezi z uspešnim posvetovanjem in vključevanjem v procese oblikovanja politike in odločanja.

5.2

Vloga obstoječega urada za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, ki deluje v okviru generalnega sekretariata črnogorske vlade, bi morala biti nudenje pomoči nevladnim organizacijam in zagotavljanje njihovega brezhibnega razvoja v državi. Dejstvo je, da so sedanje zmogljivosti in oprema tega urada zelo omejene. Kljub prizadevanjem zaposlenih dejavnosti urada niso prepoznavne pri predstavnikih nevladnih organizacij. Ustanovitev vladnega sveta za sodelovanje z nevladnimi organizacijami je v pripravljalni fazi in urad bi moral imeti vlogo sekretariata tega sveta. To bi bil lahko dober korak k izboljšanju položaja.

5.3

Civilna družba ima tudi dva predstavnika v Nacionalnem svetu za približevanje EU. Vendar pa priznane nevladne organizacije močno oporekajo zakonitosti in legitimnosti imenovanja sedanjih članov. S sklepom parlamenta je treba oblikovati jasna merila za zagotovitev preglednosti, reprezentativnosti in kakovosti posameznih predstavnikov. Nacionalni svet za približevanje EU bi bil lahko obetajoče orodje za globlje in uspešnejše vključevanje civilne družbe v proces približevanja EU. Njegov potencial je treba sprostiti.

5.4

Kljub izjavam vlade in pristojnih ministrstev glede posvetovanja s civilno družbo v okviru procesa oblikovanja zakonodajnega okvira je vključevanje organizacij civilne družbe še vedno nezadovoljivo.

5.5

Pogoje (zlasti finančne) za primerno delovanje organizacij civilne družbe je treba izboljšati ter povečati njihove zmogljivosti z diverzifikacijo in trajnostjo njihovih finančnih virov.

5.6

Vključevanje organizacij civilne družbe v priprave za vstop v EU je prav tako omejeno. Ustrezne strukture in mehanizmi so že vzpostavljeni, vendar se še vedno ne uporabljajo v zadostni meri. Dejavni prispevek civilne družbe lahko pripomore k nemotenemu procesu pogajanj z EU ter je dejanski most med civilno družbo in institucijami EU.

5.7

Čeprav v okviru socialnega sveta poteka tristranski dialog, sta vloga in potencial organizacij socialnih partnerjev še vedno podcenjena. Socialni svet bi lahko bil zelo močan organ v pristopnem procesu EU in pomagal pri premagovanju gospodarskih in socialnih posledic.

5.8

Določbe obstoječega zakona o delu, ki opredeljujejo pogoje za priznanje reprezentativnosti sindikalnih organizacij na nacionalni ravni, so diskriminatorne do majhnih organizacij in preprečujejo resničen razvoj sindikalnega pluralizma. Čeprav Zveza svobodnih sindikatov Črne gore sodeluje v vladni delovni skupini, ki se pogaja o novem zakonodajnem predlogu o reprezentativnosti sindikatov, pri vplivanju na to delo ni bila uspešna. Vlada je enostransko določila prag 20 %, kar pomeni, da je merilo reprezentativnosti na nacionalni ravni izpolnjeno, če je v sindikat vključenih 20 % vseh zaposlenih v Črni gori. Vendar pa bi morala merila odražati tudi druge vidike, kot so teritorialna struktura, porazdelitev po gospodarskih panogah in spodobnost uspešnega varovanja pravic delavcev.

5.9

Socialni partnerji niso bili v zadostni meri vključeni v izpolnjevanje vprašalnika EU. Le Zveza delodajalcev Črne gore in gospodarska zbornica sta sodelovali v okviru vladnih delovnih organov pri izpolnjevanju vprašalnika. V skladu z navodili EU bi moralo pri določenem delu vprašalnika potekati posvetovanje z vsemi socialnimi partnerji.

5.10

Vladna komisija za evropsko vključevanje, ki deluje pod okriljem ministrstva za evropsko vključevanje, usklajuje državno upravo v procesu vključevanja države v EU. V tem organu je zastopana le gospodarska zbornica. Socialni partnerji v njem ne sodelujejo.

5.11

Zmogljivosti socialnih partnerjev je treba še naprej razvijati. Dobrodošle so vse oblike pomoči na vseh ravneh. EESO v zvezi s tem spoštuje vlogo Mednarodne organizacije delodajalcev in ITUC na mednarodni ravni ter BUSINESSEUROPE in ETUC na evropski ravni. Začenja se izvajanje mnogih celostnih programov in projektov za krepitev zmogljivosti organizacij socialnih partnerjev in krepitev socialnega dialoga.

5.12

EESO pozdravlja tudi finančno in tehnično pomoč, ki jo zagotavlja Evropska komisija v okviru svoje širitvene strategije in razpoložljivih virov. Večja vključenost organizacij civilne družbe krepi kakovost demokracije in prispeva k spravi. Evropska komisija z mehanizmom za spodbujanje razvoja civilne družbe v okviru instrumenta za predpristopno pomoč (IPA) financira vzpostavitev uradov za tehnično podporo v vsaki državi upravičenki, vključno s povečanjem števila kratkih obiskov v institucijah EU in financiranjem udeležbe približno 800 ljudi na delavnicah na Zahodnem Balkanu in v Turčiji.

6.1

Širitev EU in napredek držav Zahodnega Balkana pri približevanju članstvu v Evropski uniji je ena od prednostnih nalog za zunanje odnose EESO. Strokovna skupina za zunanje odnose je razvila učinkovita orodja za doseganje glavnih ciljev na področju podpore civilni družbi na Zahodnem Balkanu in povečanje njene sposobnosti za partnerstvo z vlado na poti pridruževanja EU.

6.2

Kontaktna skupina za Zahodni Balkan je začela z delom oktobra 2004. Njeno geografsko območje delovanja zajema Albanijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, Črno goro, Srbijo in Kosovo (v skladu z resolucijo 1244/1999 Varnostnega sveta Združenih narodov). To je stalno telo EESO, ki se ukvarja posebej s to regijo.

6.3

V Bruslju (2006) in Ljubljani (2008) sta potekala dva foruma civilne družbe Zahodnega Balkana, ki sta pokazala pripravljenost predstavnikov civilne družbe za čezmejna srečanja, da bi skupaj razpravljali o boljši prihodnosti. Tretji forum civilne družbe Zahodnega Balkana bo 18. in 19. maja 2010 v Bruslju.

6.4

Drugo najpomembnejše orodje za gradnjo mostu med civilno družbo EU in civilno družbo držav Zahodnega Balkana so skupni posvetovalni odbori. V raziskovalnem mnenju EESO iz leta 2006 o položaju civilne družbe na Zahodnem Balkanu  (32) je bilo poudarjeno stališče EESO, njegovo precejšnje znanje in izkušnje ter človeški viri, pa tudi vloga skupnih posvetovalnih odborov v celotnem procesu širitve.

6.5

Zato EESO predlaga, da se takoj, ko Črna gora dobi status države kandidatke EU, ustanovi skupni posvetovalni odbor EU-Črna gora, ki lahko organizacijam civilne družbe obeh strani omogoči bolj poglobljen dialog in spremljanje napredka države pri približevanju EU.