Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o makrobonitetnem nadzoru finančnega sistema v Skupnosti in o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge

Svet Evropske unije je 6. oktobra 2009 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjih dokumentih:

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o makrobonitetnem nadzoru finančnega sistema v Skupnosti in o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora za tem področju, je mnenje sprejela 8. januarja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 459. plenarnem zasedanju 20. in 21. januarja 2010(seja z dne 21. januarja 2010) s 169 glasovi za, 2 glasovoma proti in 15 vzdržanimi glasovi.

1.1 Evropska komisija je 23. septembra predstavila predlog uredbe o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB – European Systemic Risk Board) in predloge treh drugih uredb, in sicer o ustanovitvi Evropskega bančnega organa, o ustanovitvi Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine ter o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge. Vsi predlogi so v veliki meri skladni s poročilom de Larosièrjeve skupine iz začetka leta 2009.

1.2 EESO je v mnenju o de Larosièrjevem poročilu obravnaval vzroke finančne in gospodarske krize, regulacijo finančnega trga in ureditev nadzora. Poleg splošnega sklicevanja se nam zdi potrebno navesti naslednje stavke iz tega mnenja: „Tudi po mnenju EESO je nadzor temeljnega pomena za to, da se taka finančna kriza ne bi več ponovila. Za nadzor pa so potrebna pravila. Zato je treba kot enako pomembne jemati predloge za spremenjene, strožje predpise v prvem delu poročila.“ (1)

Odbor je zagovarjal večjo zastopanost v upravah treh novih organov, vendar je Komisija predlagala posebne interesne skupine.

ESRB mora vprašati, „kadar je to primerno, za nasvet ustrezne interesne skupine v zasebnem sektorju“. Kot primeri so navedeni predstavniki finančnega sektorja, združenja potrošnikov in nekatere skupine, ki jih je ustanovila Komisija. Omeniti je treba, da morajo predstavniki finančnega sektorja prihajati iz vrst tako delodajalcev kot sindikatov. Ker pa sistemska tveganja ne zadevajo samo finančnega trga, temveč tudi vse delodajalce v gospodarstvu in sindikate na evropski ravni, se je treba posvetovati tudi z njimi.

1.3.1.1 Oblika in pogostnost teh posvetovanj nista omenjeni. To je potrebno, saj je v členu predvideno, da se posvetovanje „mora“ opraviti. Besedilo „kadar bi bilo to ustrezno“ se zdi preveč nejasno.

Komisija predvideva, da bodo interesne skupine za tri nadzorne organe delodajalci in delojemalci v ustreznih delih finančnega trga ter potrošniki in uporabniki storitev tega sektorja. 30 predlaganih predstavniških mest bi moralo zaobjeti vse vrste predstavnikov.

1.3.2.1 Te skupine se bodo sestajale vsaj dvakrat na leto, lahko bodo predložile mnenja in predloge ter jim bo zagotovljena administrativna podpora. Mnenja in predlogi morajo biti javno objavljeni. Obstaja nevarnost, da se bo njihovo delo osredotočilo le na dve seji. Skupine bi morale imeti možnost stalnega spremljanja dela zadevnega organa.

V predlogu za ESRB niso opredeljena sistemska tveganja. O tem konceptu je treba javno razpravljati – ne samo za zaprtimi vrati novega ESRB.

1.4.1 EESO meni, da mora imeti ESRB jasen mandat za delovanje, kadar je ogrožena finančna stabilnost, zato je treba nekatere odstavke ponovno obravnavati, da se to zagotovi s predpisi.

29 članov Razširjenega sveta ECB bo vključenih tudi v splošni odbor ESRB. EESO zagovarja to povezanost med ESCB in novim ESRB.

1.4.2.1 V členu 11, ki govori o pripravljalnem odboru, niso navedena nobena pravila o glasovalni pravici, kar pomeni, da imajo to pravico vsi člani. EESO priporoča, da je v pripravljalnem odboru vsaj pet članov iz Razširjenega sveta ECB, kar bi omogočilo boljšo geografsko distribucijo, distribucijo med malimi in velikimi državami ter med državami znotraj evroobmočja in državami zunaj tega območja. Glede na to, da bi verjetno morali imeti člani pripravljalnega odbora glasovalno pravico, mora biti vključeno precejšnje število predstavnikov centralnih bank.

1.4.3 Parlament je omenjen le v zvezi z obveznostjo ESRB, da vsaj enkrat na leto poroča Evropskemu parlamentu in Svetu. Po členu 20 Svet po treh letih pregleda Uredbo o ESRB. Pri tem bi seveda moral sodelovati tudi Parlament.

Cilji organov (člen 1(4)) so v treh uredbah skoraj enaki: delovanje notranjega trga, stabilnost finančnega sistema in krepitev mednarodnega usklajevanja nadzora. Razlike se nanašajo na to, koga je treba zaščititi: vlagatelje v primeru Evropskega organa za vrednostne papirje, imetnike polic in druge upravičence v primeru Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine ter deponente in vlagatelje v primeru Evropskega bančnega organa.

Glavne dejavnosti teh treh organov se bodo nanašale na obstoječe predpise oziroma usklajevanje praks nacionalnih organov, predvsem s smernicami in priporočili. Organi bodo pooblaščeni tudi za pripravo novih tehničnih standardov.

1.5.1.1 Njihovi predlogi za nove tehnične standarde imajo lahko – v skladu s členom 7(2) – obliko uredbe ali sklepa, vendar ne direktive. Tudi uredbe so izključene, če se tehnični standardi opredelijo kot nepolitični. Tehnične standarde je treba naslavljati le na nacionalne nadzorne organe in finančne ustanove in ne na države članice, zato morajo imeti obliko sklepa, ne pa uredbe ali direktive. Slednje so predvidene le za politična pravila, ki jih predlaga Komisija.

Nadzor, ki ga izvajajo evropski organi, se nanaša na nacionalne nadzorne organe, ne pa neposredno na udeležence na finančnem trgu. Izjema je, ko nacionalni organ ne upošteva priporočil (člena 9 in 11). Evropski organ v tem primeru na koncu sprejme odločbo, namenjeno udeležencem na finančnem trgu.

1.5.2.1 Na voljo je tudi opis izrednih razmer (člen 10), v katerih lahko evropski organ sprejme takšne odločbe brez sodelovanja Komisije. Vendar je za razglasitev izrednih razmer pristojen Svet. EESO meni, da morajo razlogi za razglasitev izrednih razmer na splošno izhajati iz trgov. Za posamezno finančno institucijo mora biti v izrednih razmerah pristojen nacionalni nadzorni organ.

1.5.2.2 Člen 23 se nanaša na zaščitne ukrepe posamezne vlade, kadar ta meni, da imajo novi tehnični standardi davčne posledice. Ti zaščitni ukrepi se zdijo ustrezni, čeprav standardi skoraj nikoli niso imeli davčnih učinkov. Glede na to, da se zaščitni ukrepi nanašajo samo na člena 10 in 11, bi moral ta člen slediti členu 11.

1.5.3 EESO predlaga, da mora nacionalni organ soglašati z uvedbo novih finančnih instrumentov, kot na primer v Španiji. Vendar v drugih državah članicah ni tako, zato bi bilo treba najprej pregledati instrumente, ki se uporabljajo v državah članicah, razen v primeru Španije. Komisija bi zato morala spremeniti tudi Uredbo o Evropskem organu za vrednostne papirje in trge, in sicer z uredbo, ki je primerno sredstvo za takšno nalogo.

1.5.4 EESO meni, da bi moralo biti področje delovanja Bančnega organa čim širše. Enaki konkurenčni pogoji za vse finančne ustanove morajo biti splošni cilj. Opredelitev iz te uredbe se sklicuje na starejše direktive. EESO želi, da bi se organizirala nova razprava o opredelitvah iz teh direktiv, da bi se vključile izkušnje iz finančne krize, te opredelitve pa čim bolj razširile.

1.5.5 Organi lahko v skladu s členom 20(3) uporabljajo zaupne informacije, ki so jih prejeli od finančnih ustanov, le za naloge, za katere jih te uredbe neposredno pooblaščajo. Ta stavek bi bilo treba dopolniti z določbo o načinu varovanja zaupnosti.

Predlaga se, da imajo upravni odbori teh evropskih organov štiri člane iz nacionalnih nadzornih organov; zdelo pa bi se smiselno, da bi sledili predlogu za ESRB – torej pet članov.

1.5.6.1 V odboru nadzornikov bodo imeli glasovalno pravico samo vodje nacionalnih organov. Obstaja nevarnost, da bo odbor nadzornikov nadziral samega sebe. Zato se poveča pomen drugih vidikov. Neodvisnost predsednika je ključnega pomena, zato bi moral imeti glasovalno pravico. Prav tako sta ključnega pomena tudi odprtost do interesnih skupin in njihov vpliv. Tudi pregledno delovanje je treba zagotoviti, in sicer z objavljanjem sklepov organov.

1.5.7 Če se dejavnosti organov začnejo leta 2011, bo trajalo več kot dve leti, da postanejo v celoti aktivni. Potrebna je pospešitev, da bi lahko hitro obravnavali vse težave, ki se pokažejo v času krize.

2.1 Evropska komisija je 23. septembra predstavila paket predpisov o finančnih trgih: predlog uredbe o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), ki jo dopolnjuje odločba o posebnih nalogah ECB v zvezi s tem ESRB, ter tri predloge uredb, in sicer o ustanovitvi Evropskega bančnega organa, o ustanovitvi Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine in o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge. Nato je bila 28. oktobra predstavljena direktiva o spremembah obstoječih direktiv, povezanih z ustanavljanjem novih organov. To bo obravnavano v ločenem mnenju.

2.2 Vsi ti predlogi so v skladu s poročilom de Larosièrjee skupine iz začetka leta 2009, ki ga je EESO obravnaval v mnenju na lastno pobudo, sprejetem na plenarnem zasedanju septembra 2009. Mnenje obravnava razloge za finančno in gospodarsko krizo, potrebne nove ali izboljšane predpise za finančni trg ter novo in izboljšano ureditev nadzora. Na to mnenje opozarjamo tudi zaradi drugih obravnavanih tem, poleg teh konkretnih zakonodajnih predlogov.

2.3 Poleg splošnega sklicevanja se nam zdi potrebno navesti naslednje stavke iz tega mnenja: „Tudi po mnenju EESO je nadzor temeljnega pomena za to, da se taka finančna kriza ne bi več ponovila. Za nadzor pa so potrebna pravila. Zato je treba kot enako pomembne jemati predloge za spremenjene, strožje predpise v prvem delu poročila.“ Glede na omejitve predlogov za mikronadzor sedanjih predpisov se naš poudarek na njihovi spremembi in krepitvi zdi še bolj pomemben.

2.4 Nekaj zakonodajnih aktov, povezanih s predpisi za finančne trge, je predlagala tudi Komisija. EESO je doslej obravnaval mnenja o bonitetnih agencijah (2), alternativnih investicijskih skladih in kapitalskih zahtevah. Druga tematika za nove zakonodajne akte, ki jih Komisija še ni predlagala, predlagal pa jih je EESO, je natančen pregled vseh novih instrumentov na finančnem trgu, ki naj ga pred potrditvijo opravi nacionalni organ – tak sistem se že uporablja v Španiji.

3.1 Nadzor na makro in mikro ravni je treba ločiti od nadzora finančnega trga. Hkrati pa je treba zagotoviti tesno sodelovanje med vsemi predlaganimi organi. Splošne težave, odkrite med mikro nadzorom, se nanašajo na finančni trg kot celoto, kadar pa se med makro nadzorom pokažejo tveganja, je pogosto mogoče pomoč najti na mikro ravni. Ta soodvisnost se omenja tudi na več mestih v uredbah.

3.2 Glavne dejavnosti treh organov se bodo nanašale na obstoječe predpise, zato je treba prakse nacionalnih organov uskladiti, predvsem s pomočjo smernic in priporočil; poleg tega bodo imeli ti organi tudi mandat za razvoj novih tehničnih standardov za formalne predloge Komisije.

Odbor se je v mnenju o de Larosièrjevem poročilu zavzel za širšo zastopanost v upravah treh novih organov. Komisija tega ni upoštevala niti v uredbah o teh organih niti v Uredbi o ESRB, vendar je v obeh primerih predlagala posebne interesne skupine.

ESRB mora vprašati, „kadar je to primerno, za nasvet ustrezne interesne skupine v zasebnem sektorju“. Za te so v uvodnem delu tega predloga podani primeri: predstavniki finančnega sektorja, združenja potrošnikov in nekatere skupine, ki jih je ustanovila Komisija. Ta opis je pomanjkljiv; omeniti je treba, da morajo biti med predstavniki finančnega sektorja tako delodajalci kot sindikati v tem sektorju.

3.3.1.1 Širše zastopstvo je potrebno tudi zaradi sistemskih tveganj, ki ne zadevajo le finančnega trga, temveč vso gospodarstvo. Zato se je treba posvetovati tudi s predstavniki delodajalcev in sindikatov na ravni EU.

3.3.1.2 Oblika in pogostnost teh posvetovanj nista omenjeni. To je potrebno, saj je v členu predvideno, da se posvetovanje „mora“ opraviti. Besedilo „kadar bi bilo to ustrezno“ se zdi preveč nejasno. Natančno je treba navesti, kdaj so ta posvetovanja obvezna.

Zdi se, da je mnenje Komisije glede sestave interesne skupine za te tri organe približno enako mnenju EESO: zastopani morajo biti delodajalci in delavci v posameznih delih finančnega trga ter potrošniki in uporabniki storitev tega sektorja.

3.3.2.1 Težave se bodo najverjetneje pojavile pri izbiri držav, iz katerih bodo ti predstavniki prišli. Domnevamo, da zamisel o 30 predstavnikih ne pomeni, da bodo predstavniki iz finančnih institucij iz vseh držav. Med temi 30 predstavniki morajo biti enakomerno zastopani vsi različni predstavniki, kot je navedeno v uvodnih delih uredb.

3.3.2.2 Skupine se bodo sestajale najmanj dvakrat na leto. Lahko bodo predložile mnenja in nasvete ter bodo imele administrativno podporo. Mnenja in nasveti morajo biti javno objavljeni. Vse to se zdi primerno, vendar obstaja nevarnost, da se bo njihovo delo osredotočilo le na dve seji. Morale bi imeti možnost stalnega spremljanja dela zadevnega organa. To je potrebno kot jamstvo, da bodo organi, katerih nadzorniki bodo nadzorovali sami sebe, učinkovito delovali.

4.1 Ni praktično nobenih razprav o tem, kakšna so lahko sistemska tveganja v zvezi z makro-bonitetnim nadzorom. Uvedbo nekaterih novih instrumentov je mogoče šteti za sistemsko tveganje v sedanji krizi. Tudi za metode, ki jih uporabljajo bonitetne agencije za izračun tveganja in vrednosti, lahko rečemo, da so sistemsko tveganje. Ali lahko pravila za upravitelje finančnih institucij, ki slednjim omogočajo, da prevzemajo prevelika tveganja, štejemo za sistemska tveganja? To so možni primeri. O konceptu sistemskega tveganja je treba javno razpravljati – ne samo za zaprtimi vrati novega ESRB.

EESO meni, da mora imeti ESRB jasen mandat za delovanje, kadar je ogrožena finančna stabilnost, zato je treba nekatere odstavke ponovno obravnavati, da se to zagotovi s predpisi.

4.2.1 Naloge ESRB se v skladu s preambulo predloga uredbe nanašajo na finančni „nadzor“ (uvodna izjava 1) – izraz „nadzor“ se je uporabljal tudi v razpravah o iskanju rešitev za finančno krizo. V nadaljevanju je navedeno, da Skupnost potrebuje organ za makrobonitetni „nadzor“ (uvodna izjava 7). Uporaba tega koncepta zmanjšuje dejanske pristojnosti tega organa: nadzorno spremljanje stanja (oversight) je prvi korak, slediti pa mu mora nadzor (supervision), ki vključuje dejanske pristojnosti za ukrepanje. To nista sopomenki (angl. oversight in supervision) – v nekaterih drugih jezikih pa se uporablja samo ena beseda za „nadzor“ (supervision). Različne različice je treba uskladiti ob uporabi koncepta „nadzor“ (supervision).

4.2.2 Izrecno je navedeno, da mora biti ESRB neodvisen organ. Vendar bi moral v skladu z Uredbo svoja opozorila in priporočila pošiljati prek Sveta ali treh organov, da se jim poveča pomen (uvodna izjava 9), zaradi česar je njegova neodvisnost nekoliko vprašljiva. EESO meni, da ustrezen opis najdemo v členu 16(3), v skladu s katerim je treba opozorila in priporočila poslati Svetu.

4.2.3 Navedba v zvezi s priporočili „da bi jih“ (angl. should) pomeni, da bi priporočila morala privesti do ukrepanja naslovnikov, če neukrepanja ne morejo ustrezno upravičiti. „Da bi jih“ pomeni, da so ta priporočila bolj ali manj obvezna, toda obveznost ali neobveznost ukrepa mora biti odvisna od tega, ali so za predpise pristojne države članice ali EU. Zato bi moralo biti besedilo v tem odstavku natančnejše.

4.2.4 Za besedilo člena 3 te uredbe se zdi, da gre predaleč. Za ESRB je navedeno, da prispeva „k nemotenemu delovanju notranjega trga“. Pristojnosti ESRB se nanašajo na finančni trg, vendar se tukaj zdi, da mu je dodeljena večja vloga. Cilj Komisije je običajna zakonodaja za finančni trg. To je treba spremeniti, da se naloge ESRB omejijo na sistemska tveganja in tako zmanjša nevarnost prihodnjih sporov glede pristojnosti.

ESRB bo sestavljen iz splošnega odbora, pripravljalnega odbora in sekretariata. Povezava z Evropskim sistemom centralnih bank (ESCB) je zelo jasna, saj bo 29 članov Razširjenega sveta ECB vključenih tudi v splošni odbor ESRB. EESO je to povezavo med ESCB in novim ESRB zagovarjal v mnenju o de Larosièrjevem poročilu. Med temi 29 člani bosta izvoljena predsednik in podpredsednik, in sicer za 5-letno obdobje. Poleg teh 29 članov bodo imeli glasovalno pravico tudi član Evropske komisije in trije predsedniki novih organov. 27 predstavnikov nacionalnih nadzornih organov je lahko prisotnih, vendar brez glasovalne pravice; enako velja za predsednika Ekonomsko-finančnega odbora.

V členu 11, ki govori o pripravljalnem odboru, niso navedena nobena pravila o glasovalni pravici. Pripravljalni odbor v skladu s predlogom Komisije sestavljajo predsednik in podpredsednik splošnega odbora ter 5 ostalih članov Razširjenega sveta ECB, trije predsedniki novih organov, predstavnik Komisije in predsednik Ekonomsko-finančnega odbora.

4.3.1.1 Prva poročila o razpravi Sveta o teh predlogih so se nanašala na število članov iz Razširjenega sveta ECB v tem pripravljalnem odboru. Naj bodo trije ali pet? EESO (kakor tudi ECB v svojem mnenju) priporoča, naj jih bo pet, kar bi omogočilo boljšo geografsko distribucijo, distribucijo med malimi in velikimi državami ter med državami znotraj evroobmočja in državami zunaj tega območja. Glede na to, da bi verjetno morali imeti člani pripravljalnega odbora glasovalno pravico, mora biti vključeno precejšnje število predstavnikov centralnih bank. Sestava pripravljalnega odbora mora ustrezno odražati sestavo splošnega odbora ESRB, v katerem je 29 članov centralnih bančnikov.

4.3.2 Svetovalni tehnični odbor je treba navesti v prvem odstavku člena 4, kjer so našteti vsi organi ESRB.

4.4 Vključen je poseben člen o vprašanju, ali je treba opozorila in priporočila objaviti. EESO se zaveda, da je treba pred takšno objavo odpraviti veliko pomislekov, vendar ne razume, zakaj je to edina odločitev, za katero je v tem odboru potrebna dvotretjinska večina. Če so člani splošnega odbora dovolj pristojni za odločitve o sistemskih tveganjih ter za pripravo opozoril in priporočil, potem bi morali biti dovolj pristojni tudi za odločanje o objavi sprejetih odločitev.

4.5 Za vključitev Evropskega parlamenta bi lahko rekli, da je skromna. Odločitve o vseh teh predlogih Komisije morata sprejeti tako Svet kot Evropski parlament. Ne glede na to dejstvo, je Parlament omenjen le v zvezi z obveznostjo ESRB, da vsaj enkrat na leto poroča Evropskemu parlamentu in Svetu. V skladu s členom 20 Svet po treh letih pregleda Uredbo o ESRB. Parlament ni omenjen, čeprav je v tem zakonodajnem postopku njegova pristojnost enaka pristojnosti Sveta. EESO meni, da bi morala Uredba pri teh vprašanjih nameniti večjo vlogo Evropskemu parlamentu.

V točki 6.6 obrazložitvenega memoranduma, ki je del posameznih predlogov, je navedeno, da se uredbe med seboj razlikujejo samo v zvezi s cilji, področjem delovanja in opredelitvami.

5.1.1 Cilji (člen 1(4)) so v treh uredbah skoraj enaki: delovanje notranjega trga, stabilnost finančnega sistema in krepitev mednarodnega usklajevanja nadzora. Edine očitne razlike se nanašajo na to, koga je treba zaščititi: vlagatelje v primeru Evropskega organa za vrednostne papirje, imetnike polic in druge upravičence v primeru Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine ter deponente in vlagatelje v primeru Evropskega bančnega organa.

EESO meni, da je besedilo tega člena jasno v zvezi z razliko med pristojnostmi teh nadzornih organov in zakonodajnimi pristojnostmi institucij EU. Dejanska pooblastila organov so omejena na nadzor obstoječih predpisov, če prav razumemo uredbe. Glede sprememb regulativnih pravil se njihova vloga nanaša le na pripravo mnenj za Komisijo, Svet in Evropski parlament.

5.1.2.1 Predlogi organov za nove tehnične standarde imajo lahko – v skladu s členom 7(2) – obliko uredbe ali sklepa, vendar ne direktive. Če so tehnični standardi opredeljeni kot nepolitični po značaju, se zdi primerno izključiti tudi možnost uredbe. Tehnične standarde je treba naslavljati le na nacionalne nadzorne organe in finančne ustanove in ne na države članice, zato morajo imeti obliko sklepa, ne pa uredbe ali direktive. Slednje so predvidene le za politična pravila, ki jih predlaga Komisija. Ta člen tudi določa, da Komisija sprejme osnutek tehničnih standardov, za kar pa uredbe ali direktive niso primerne, saj jih morata sprejeti Svet in Evropski parlament.

Vsi členi, ki podrobno opisujejo naloge organov, se zdijo primerni. Nadzor evropskih organov se nanaša na nacionalne nadzorne organe, ne pa neposredno na udeležence na finančnem trgu. Izjema je, ko nacionalni organ ne upošteva priporočil (člena 9 in 11). Evropski organ v tem primeru na koncu sprejme odločbo, namenjeno udeležencem na finančnem trgu.

5.1.3.1 EESO pozdravlja ugotovitev, da mora biti za odločanje o obstoju izrednih razmer pristojen Svet, ki se pred sprejetjem odločitve posvetuje s Komisijo, ESRB in po potrebi z evropskimi nadzornimi organi.

5.1.3.2 Predlog o Evropskem bančnem organu ne navaja jasne opredelitve izrednih razmer in meril za njihovo razglasitev. Besedilo je treba dodatno razjasniti v zvezi z razlogi za razglasitev izrednih razmer. EESO meni, da morajo na splošno izhajati iz trgov. Za posamezno finančno institucijo mora biti v izrednih razmerah pristojen nacionalni nadzorni organ.

5.1.3.3 Člen 23 se nanaša na možne zaščitne ukrepe posamezne vlade, kadar ta meni, da imajo novi tehnični standardi davčne posledice. Ti zaščitni ukrepi se zdijo ustrezni, čeprav standardi skoraj nikoli niso imeli davčnih učinkov. Glede na to, da se zaščitni ukrepi nanašajo samo na člena 10 in 11, bi moral ta člen slediti členu 11.

5.1.4 Finančne ustanove in udeleženci na finančnem trgu bi morali imeti možnost, da se v primeru nesoglasja z nacionalnim nadzornim organom pritožijo Evropskemu bančnemu organu.

Glede na področje delovanja bo imel Evropski organ za vrednostne papirje in trge kot nadzorni organ za bonitetne agencije posebno nalogo. Ta pristojnost bo vključevala tudi odvzem registracije takim agencijam ter preiskave in inšpekcije na kraju samem. Ti ukrepi niso predvideni v tej uredbi, vendar bodo vključeni v prihodnje spremembe uredbe. Zdi se primerno, da to nadzorno pristojnost dobi Evropski organ za vrednostne papirje in trge – to bo ena njegovih najpomembnejših nalog.

5.1.5.1 Eden izmed sklepov v mnenju EESO o de Larosièrjevem poročilu je bil, da bi moral obstajati nacionalni organ (kot v Španiji), katerega naloga bi bila, da pred uvedbo novih finančnih instrumentov da svoje soglasje. Ustanovitev teh treh organov omogoča izvedbo tega predloga. Vendar v drugih državah članicah ni tako, zato bi bilo treba najprej pregledati instrumente, ki se uporabljajo v državah članicah, razen v primeru Španije. Komisija bi zato morala spremeniti tudi Uredbo o Evropskem organu za vrednostne papirje in trge, in sicer z uredbo, ki je primerno sredstvo za takšno nalogo.

5.1.6 Glavna skrb glede opredelitev Evropskega bančnega organa je opredelitev velikosti dela finančnega sektorja, ki ga je treba nadzorovati. Glede na izkušnje iz finančne krize mora biti ta opredelitev čim širša. Obstoj finančnih ustanov, ki so zunaj nadzora tega organa, lahko privede do tega, da imajo take ustanove prednost pri ustvarjanju dobička, saj bodo predpisi o njihovem obnašanju in nadzor nad njim zunaj področja delovanja tega organa. Enaki konkurenčni pogoji za vse finančne ustanove morajo biti splošni cilj. Opredelitev iz te uredbe se sklicuje na direktive o kreditnih institucijah, o investicijskih podjetjih in o finančnih konglomeratih. EESO želi, da bi se organizirala nova razprava o opredelitvah iz teh direktiv, da bi se vključile izkušnje iz finančne krize in te definicije čim bolj razširile.

5.1.7 Tudi v zvezi z Evropskim organom za vrednostne papirje in trge je naveden sklic na obstoječe direktive. EESO želi pri tem poudariti, da se zlasti na področju zagotavljanja poklicnih pokojnin v državah članicah uporabljajo različni modeli. Zato je v tem primeru še posebej pomembno pojasniti, da področje delovanja ni le vprašanje nadzora. Možnost predlagati nove predpise ostaja v izključni pristojnosti Komisije.

5.1.8 V zvezi z Evropskim organom za vrednostne papirje in trge je navedeno, da je finančni udeleženec na trgu „oseba“. Domnevamo, da to pomeni tako pravno osebo kot posameznika, vendar je to treba pojasniti v členu 2(1) Uredbe.

5.1.9 Organi lahko v skladu s členom 20(3) uporabljajo zaupne informacije, ki so jih prejeli od finančnih ustanov, le za naloge, za katere jih te uredbe neposredno pooblaščajo. Ta stavek bi bilo treba dopolniti s predpisom o načinu varovanja zaupnosti.

Vsi trije organi imajo isto sestavo: odbor nadzornikov, upravni odbor, predsednika, izvršnega direktorja in odbor za pritožbe. Predsednik organov ne prihaja iz nacionalnih nadzornih organov. To mora biti v skladu z uredbami neodvisna oseba, zaposlena za polni delovni čas.

5.2.1 Za upravne odbore teh evropskih organov se predlagajo štirje člani iz nacionalnih nadzornih organov. Ni naveden noben razlog za število štiri, se pa zdi logično, da bilo tako kot v primeru ESRB, torej pet članov.

5.2.2 Samo vodje nacionalnih organov bodo imeli glasovalne pravice v odboru nadzornikov, vendar ne predstavnik Komisije ali predstavnik ESRB. To pomeni, da se vse pristojnosti nadzornega organa dajejo nacionalnim organom, ki so pod nadzorom. V takšni ureditvi obstaja tveganje neukrepanja kljub vsem določbam iz uredbe o tem, kako izvajati nadzor, kako kritizirati nacionalne organe ter celo o tem, kdaj bo evropski organ sprejemal odločitve, vključno s končno možnostjo odločbe Komisije. Sodelovanje državnih organov v okviru evropskega organa mora biti seveda kolegialno, vendar, ali se lahko zgodi, da postane preveč kolegialno?

5.2.3 Glede na tveganje, da bo odbor nadzornikov nadziral samega sebe, opozarjamo na pomen nekaterih drugih vidikov, povezanih s temi organi. Neodvisnost predsednika je ključnega pomena, zato bi moral imeti glasovalno pravico. Prav tako sta ključnega pomena tudi odprtost do interesnih skupin in njihov vpliv. Poleg tega je potrebna preglednost, ki se lahko zagotovi z objavljanjem sklepov organov. Kljub temu, da EESO to splošno pravilo zagovarja, se seveda zaveda dejstva, da obstajajo tudi sklepi, ki jih ni mogoče takoj objaviti zaradi nevarnosti motenj na finančnem trgu.

Predlog v zvezi z načrtovanjem začetka dejavnosti teh organov vključuje podvojitev osebja v primerjavi s sedanjimi tremi odbori. Pričakuje se, da bodo imeli po začetku izvajanja vseh svojih dejavnosti približno štirikrat toliko zaposlenih kot sedanji odbori. Glede na to, da gre za dejavnosti, katerih obseg in narava sta precej različna, EESO meni, da je to primerno število zaposlenih.

5.3.1 Naši dvomi se nanašajo na dolžino predlaganega obdobja, v katerem naj bi organi postali popolnoma aktivni: če se bodo dejavnosti začele leta 2011, bosta za polno aktivnost potrebni še nadaljnji dve leti. Pospešitev je možna in resnično potrebna, da bi lahko hitro obravnavali vse težave, ki se pokažejo v času krize.

5.4 EESO meni, da je skupni odbor evropskih nadzornih organov, ki bo ustanovljen skupaj s tremi organi, nujno dopolnilo. Glede na ustanovitev tega odbora za sodelovanje med organi se, vsaj v tem trenutku, zdi nepotrebno ustvariti en skupni organ za tri področja nadzora.

5.5 V členu 33 je nekaj manjših napak: v 33(2) „v odsotnosti predsednika opravljal njegove“ je treba spremeniti v „v odsotnosti predsednika/predsednice opravljal njegove/njene“. V istem členu (33(5)) se v angleški različici tega dokumenta izraz „Chairperson“ nenadoma spremeni v izraz „Chairman“ – tudi to je treba spremeniti.

V Bruslju, 21. januarja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI