Objava vloge na podlagi člena 6(2) Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila

2009/C 299/08

Ta objava daje pravico do ugovora zoper vlogo na podlagi člena 7 Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006. Izjave o ugovoru mora Komisija prejeti v šestih mesecih po dnevu te objave.

ENOTNI DOKUMENT

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

„PODKARPACKI MIÓD SPADZIOWY“

ES št.: PL-PDO-0005-0578-05.12.2006

ZGO ( ) ZOP ( X )

1.   Ime:

„Podkarpacki miód spadziowy“

2.   Država članica ali tretja država:

Poljska

3.   Opis kmetijskega proizvoda ali živila:

3.1   Vrsta proizvoda (kot v Prilogi II):

3.2   Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz točke 1:

„Podkarpacki miód spadziowy“ je tekoči ali kristaliziran med iz mane, ki jo čebele naberejo na evropski beli jelki (Abies alba). Vsebuje lahko tudi mano s smreke (družina Pinaceae, rod Picea) in rdečega bora (družina Pinaceae, rod Pinus, zlasti vrsta Pinus sylvestris). Vendar prevladuje mana z evropske bele jelke, pri čemer njen delež nikoli ni manjši od 70 %. „Podkarpacki miód spadziowy“ lahko vsebuje sledi cvetnega prahu nektarskih rastlin ali vetrocvetk. Vsebnost cvetnega prahu in druge mane ne sme na noben način spremeniti značilnega okusa ali vonja medu, zlasti pa med zaradi tega ne sme odstopati od katere koli značilne vrednosti iz tega opisa.

V proizvodnjo medu „podkarpacki miód spadziowy“ so lahko vključene le čebele naslednjih pasem: Apis mellifera mellifera (temna čebela), Apis mellifera carnica (kranjska čebela) in Apis mellifera caucasica (kavkaška čebela).

Organoleptične lastnosti

Barve medu pred kristalizacijo segajo od temno rjave z zelenkastimi odtenki do skoraj črne, pri čemer je intenzivnost najmanj 82 mm na lestvici Pfund. Ima židko in zelo viskozno teksturo, po kristalizaciji, ki je počasna in zaradi katere postane struktura zrnata, pa je nekoliko svetlejše barve. Ima blag sladek okus in značilen prijeten vonj po smoli, ki spominja na iglice iglavcev.

Fizikalno-kemične lastnosti

3.3   Surovine (samo za predelane proizvode):

—

3.4   Hrana (samo za proizvode živalskega izvora):

Čebele je dovoljeno hraniti le pred zimo, potem ko je njihov med centrifugiran, pri čemer se lahko uporabi le beli sladkor iz sladkorne pese ali pripravljeni sirup (hrana za čebele), ki vsebuje vsaj 73 % sladkorja (glukoze, fruktoze in saharoze). Za beli sladkor iz sladkorne pese in sladkorni sirup ni pomembno, ali se proizvajata na območju, na katerem se pridobiva „podkarpacki miód spadziowy“. To ne vpliva na kakovost medu. Če je treba čebele zaradi nepredvidenih zunanjih dejavnikov čebele hraniti v katerem koli drugem obdobju, mora Združenje čebelarjev vojvodstva v Rzeszówu o tem prej obvestiti nadzorni organ. Če se uporabi ta postopek, se mora končati vsaj 14 dni pred začetkom obdobja nabiranja mane, v katerem je dodatno hranjenje prepovedano.

3.5   Posebni proizvodni postopki, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju:

Vse faze proizvodnje od postavitve panjev do končnega pakiranja medu morajo potekati na opredeljenem geografskem območju.

„Podkarpacki miód spadziowy“ se nabira le od začetka junija do konca septembra. Med se hladno centrufugira v ekstraktorju medu s centrifugalno silo. Ko se med v posodah prečisti, se pretoči v različne vrste embalaž za maloprodajo. To so steklene ali lončene posode s prostornino največ 1 400 g. Med se hrani v temi pri temperaturi 10–18 °C in največ 65-odstotni vlažnosti. Med se ne sme filtrirati (da bi se odstranil cvetni prah), posnemati, pasterizirati ali umetno segrevati. Temperatura medu ne sme v nobeni fazi proizvodnje presegati 42 °C. Uporaba kemikalij ali drugih trdnih, tekočih ali plinskih repelentov za čebele je med postopkom nabiranja medu prepovedana. Uporaba farmacevtskih izdelkov je v obdobju nabiranja mane prepovedana.

3.6   Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itd.:

Pakiranje medu „podkarpacki miód spadziowy“ mora potekati na območju iz točke 4. Ta zahteva je bila uvedena zaradi zagotavljanja ustrezne kakovosti proizvoda v skladu s tradicionalno prakso ter za namene spremljanja in preverjanja njegovega izvora. Tako se preprečuje vsako tveganje za spremembo fizikalno-kemičnih in organoleptičnih lastnosti medu, ki bi se lahko pojavile pri prevozu na dolge razdalje. Smisel zahteve po pakiranju na območju je tudi čim bolj zmanjšati tveganje za mešanje medu „podkarpacki miód spadziowy“ z drugimi vrstami medu in prodajo drugih vrst medu pod tem zaščitenim imenom.

3.7   Posebna pravila za označevanje:

Vsi čebelarji in subjekti, ki se ukvarjajo z odkupom in nadaljnjo obdelavo medu pod zaščitenim imenom, morajo uporabljati eno vrsto oznake. Vsaka oznaka mora vključevati informacije o prostornini posode, na njej pa morajo biti navedeni naslov proizvajalca, veterinarska registrska številka in serijska številka oznake. Poleg tega bodo oznake vključevale znak Skupnosti ali znak Skupnosti in napis „Chroniona Nazwa Pochodzenia“ (zaščitena označba porekla). Oznake bo razdeljevalo Združenje čebelarjev vojvodstva v Rzeszówu. Združenje posreduje inšpekcijskemu organu podrobna pravila o razdeljevanju oznak. Ta pravila ne smejo na noben način diskriminirati proizvajalcev, ki proizvajajo „podkarpacki miód spadziowy“ v skladu s specifikacijo, vendar niso člani Združenja čebelarjev vojvodstva v Rzeszówu.

4.   Jedrnata opredelitev geografskega območja:

„Podkarpacki miód spadziowy“ se nabira v 17 državnih gozdnih revirjih (Nadleśnictwo Rymanów, Nadleśnictwo Komańcza, Nadleśnictwo Lesko, Nadleśnictwo Baligród, Nadleśnictwo Cisna, Nadleśnictwo Wetlina, Nadleśnictwo Stuposiany, Nadleśnictwo Lutowiska, Nadleśnictwo Brzegi Dolne, Nadleśnictwo Strzyżów, Nadleśnictwo Bircza, Nadleśnictwo Dukla, Nadleśnictwo Brzozów, Nadleśnictwo Dynów, Nadleśnictwo Kańczuga, Nadleśnictwo Radymno in Nadleśnictwo Krasiczyn) ter dveh nacionalnih parkih (Nacionalni park Bieszczadzki in Nacionalni park Magurski).

5.   Povezava z geografskim območjem:

5.1   Posebnost geografskega območja:

Naravni dejavniki

Območje pridobivanja medu „podkarpacki miód spadziow“ je navedeno v točki 4. Z nekaj izjemami je kakovost prsti na tem območju slaba, saj je prst uvrščena v razreda IV in V. To so predvsem rjave prsti, ki so večinoma sprane, ter pepelnate in ilovnate podzole. Na južnem delu opisanega območja je nekaj barjanskih in aluvialnih prsti. Navedene vrste prsti in topografija (obronki Karpatov so na nadmorski višini 350–600 m, v nizkih Beskidih in gorovju Bieszczady pa nadmorska višina doseže tudi 850 m) so odličen habitat za iglavce, zlasti evropsko belo jelko (Abies alba).

Jelka je zelo občutljiva vrsta, ki uspeva le v zelo ugodnem in čistem okolju. Sorta, ki raste na navedenem območju, tj. evropska bela jelka (Abies alba), je zgodovinsko najbolj razširjena sorta v podkarpatski regiji. Delež jelk v gozdovih tega območja je zelo velik, saj znaša po ocenah 16,5 %, pri čemer je povprečna življenjska doba sestoja jelk 87 let. Leta 2006 se je jelka razprostirala na približno 67 784 ha gozdnatega območja. Poleg dveh nacionalnih parkov je na navedenem območju 15 naravnih rezervatov, in sicer Jedlina, Rebece, Wilcze, Minokąt, Nad Trzciańcem, Mójka, Góra Chełm, Jażwiana Góra, Turnica, Krępak, Na Opalonym, Dybek, Chwaniów, Polanki in Hulskie, v katerih je glavni varstveni cilj ohranitev sestojev jelk. V gozdnem revirju Nadleśnictwo Stuposiany je tudi jelka z največjim obsegom v katerem koli od poljskih gozdov, tj. 505 cm.

Veliko padavin (zlasti pozimi), ki je tudi razlog za vlažnost zraka, in stalne visoke temperature v obdobju rasti ustvarjajo optimalne pogoje za žuželke, ki proizvajajo mano, in sicer za listne uši (družina Lachnidae) in kaparje (družina Margarodidae). Prisotnost mane v gozdovih podkarpatske regije je zato vsakoletni pojav z različno intenzivnostjo.

Zgodovinski in človeški dejavniki

Čebelarjenje z divjimi čebelami ima v podkarpatski regiji zelo dolgo tradicijo in sega v davno preteklost. Zaradi dobrih naravnih pogojev se je čebelarstvo na tem območju razvilo zelo hitro. Prvi viri, ki omenjajo čebelarjenje z divjimi čebelami, izhajajo iz 15. stoletja. Leta 1464 so različni davki, ki so jih plačali prebivalci Dębowieca, majhnega kraja blizu mesta Jasło, vključevali davek na med. Odloki o čebelarjenju, ki so med najstarejšimi odloki na Poljskem, zagotavljajo dodatne dokaze, da je bilo čebelarjenje z divjimi čebelami v podkarpatski regiji zelo razvito. Odlok iz leta 1478, namenjen čebelarjem iz Łańcuta, Kańczuge in Tyczyna, ter Bieczski odlok o čebelarjenju iz leta 1538 določata podrobna pravila za čebelarjenje z divjimi čebelami, ki so se v naslednjih stoletjih razvijala še naprej. Proizvodnja medu in voska je znatno presegla potrebe lokalnega trga, pri čemer sta med in vosek postala pomembna pri izvozu blaga s tega območja na sever prek Krakova. Da je mogoče „podkarpacki miód spadziowy“ uspešno izvažati, se je ugotovilo sredi 20. stoletja. V petdesetih letih se je v zahodnoevropskih državah in Združenih državah Amerike začelo povpraševanje po medu iz mane iglavcev, ki je bilo dva- do trikrat večje kot povpraševanje po nektarju. Ključno je bilo leto 1967, ker je bilo takrat v podkarpatski regiji nabranih več kot 1 000 ton gozdne mane. Gozd je postal zanimiv kot „pašnik“ za čebele, saj jim je zagotavljal sladko mano. Leta 1970 je bila v regionalnem zavodu za poskuse na področju kmetijstva v Boguchwałi blizu Rzeszówa ustanovljena služba za raziskave na področju čebelarstva, pri čemer je bila ena od njenih nalog napovedovanje, koliko mane bo na voljo v posameznem letu. To je bila prva takšna služba na Poljskem. Ustanovljena je bila v skladu z odredbo Nacionalnega sveta vojvodstva v Rzeszówu. Lokacija je bila izbrana zaradi velike razširjenosti zelo kakovostne mane v gozdovih tega območja. Raziskavo, ki jo je najprej vodila prof. Gałuszkowa, nadaljuje od leta 1980 Oddelek za raziskavo čebel na Agronomski univerzi v Krakovu.

Značilnost čebelarstva v podkarpatski regiji je veliko število čebelarjev (več kot 3 000), ki se ukvarjajo s proizvodnjo medu, ki ga naberejo čebele, v malem obsegu in po tradicionalnih postopkih. Združenje čebelarjev vojvodstva v Rzeszówu, ki vključuje 54 lokalnih čebelarskih društev in je dejavno že več kot 40 let, je dokaz, da je čebelarstvo zelo priljubljeno in da so čebelarji zelo predani ohranjanju kakovosti medu v tej regiji. Na območjih pridobivanja medu „podkarpacki miód spadziowy“ so dejavne tudi regionalne zadruge čebelarjev v Przemyślu, Jarosławu in Jaśłu.

Zelo razvite spretnosti in znanja lokalnih čebelarjev so povezana zlasti z ohranitvijo tradicionalne metode ravnanja s panji, ki je tesno povezana s tem območjem. Poleg tega so te spretnosti in znanja povezana s postavljanjem panjev na posamezne lokacije, zlasti ob upoštevanju raznovrstnosti količin mane in topografije, postopkom nabiranja takšnega edinstvenega medu, kot je „podkarpacki miód spadziowy“, (hladnim) centrifugiranjem medu ter pravili za njegovo skladiščenje in pretočitev.

Natančne vrednosti, ki so značilne za „podkarpacki miód spadziowy“ in ki so zanj določene, da bi se ohranila zlasti njegova sortna čistost in preprečilo mešanje z drugim vrstami medu, je mogoče upoštevati le z izjemno skrbnim ravnanjem s panji ter nabiranjem in skladiščenjem medu.

5.2   Posebnost proizvoda:

Značilnosti medu, ki potrjujejo lastnosti medu „podkarpacki miód spadziowy“, so:

5.3   Vzročna zveza med geografskim območjem in kakovostjo ali značilnostmi proizvoda (za ZOP) ali posebno kakovostjo, slovesom ali drugo značilnostjo proizvoda (za ZGO).:

„Podkarpacki miód spadziowy“ je edinstven izdelek, ki je tesno povezan z območjem, iz katerega izhaja. Njegove posebne lastnosti izhajajo iz geografskega območja, ki je naravno pokrito z iglastim gozdom, za katerega je značilen velik delež evropske bele jelke (Abies alba). Kakovost proizvoda določajo tudi optimalni klimatski pogoji (daljša obdobja stalno visokih temperatur med 25 in 30 °C) ter zelo visoka vlažnost zraka, ki ustvarjajo posebne pogoje, ugodne za masovno razmnoževanje žuželk, ki proizvajajo mano, in sicer uši iz družine Lachnidae in kaparje iz družine Margarodidae. Navedeni pogoji prav tako ugodno vplivajo na proizvodnjo mane, ki jo proizvajajo te žuželke.

Nadpovprečna električna prevodnost medu „podkarpacki miód spadziowy“ je dokaz za visoko vsebnost za zdravje pomembnih mikroelementov, kot so magnezij, mangan, železo, baker, kobalt, kalcij, fosfor in drugi mikroelementi. Ta značilna lastnost proizvoda je prav tako povezana z njegovim izvorom, ker so prsti, na katerih raste sestoj jelk, bogate z mineralnimi solmi, ki jih rastline vsrkajo skupaj z vodo in ki pridejo v med, potem ko jih izločijo žuželke, ki proizvajajo mano. „Podkarpacki miód spadziowy“ je značilne temne barve zaradi zelenih alg, ki so povezane s sestoji jelk na navedenem območju. Visoka vsebnost trisaharidov (melecitoze) v medu potrjuje, da izvira iz gozdnih območij, v katerih prevladujejo jelke.

Značilnost medu „podkarpacki miód spadziowy“ je nadpovprečna vsebnost reducirajočih monosaharidov, ki skupaj z zmerno kislostjo izboljša okus medu, pri čemer je okus manj intenzivno sladek.

Na tem območju se med iz jelk pridobiva že zelo dolgo in brez prekinitev. Postopek nabiranja medu „podkarpacki miód spadziowy“ je tesno povezan s spretnostmi in znanji lokalnih čebelarjev. Visoko raven spretnosti in znanje v zvezi s čebelarstvom kažejo med drugim številne zahteve, ki jih je treba izpolniti med nabiranjem medu in ki skupaj z edinstvenimi značilnostmi okolja omogočajo pridobivanje medu s posebnimi lastnostmi iz točke 5.2.

Sklic na objavo specifikacije:

(Člen 5(7) Uredbe (ES) št. 510/2006)

http://www.minrol.gov.pl/DesktopDefault.aspx?TabOrgId=1326&LangId=0