[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI | Bruselj, 21.10.2009 COM(2009) 551 konč. 2009/0164 (COD) Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status upravičencev do mednarodne zaščite, in o vsebini te zaščite (prenovitev) {SEC(2009) 1373} {SEC(2009) 1374} OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM OZADJE PREDLOGA Razlogi za predlog in njegovi cilji Predlog je prenovitev Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite[1] (v nadaljnjem besedilu: direktiva o zahtevanih pogojih ali direktiva). Haaški program je pozval Komisijo, naj zaključi oceno pravnih instrumentov prve faze ter Svetu in Evropskemu parlamentu predloži instrumente in ukrepe druge faze, da jih bo mogoče sprejeti do konca leta 2010. V Načrtu politike azila[2] je Komisija predlagala dokončanje druge faze skupnega evropskega azilnega sistema s povišanjem standardov zaščite in zagotavljanjem njihove dosledne uporabe v EU. Evropski pakt o priseljevanju in azilu (v nadaljnjem besedilu: pakt), ki je bil sprejet 16. oktobra 2008, je zagotovil dodatno politično podporo in zagon za uresničitev tega cilja, saj je pozval k pobudam za dokončno vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema, da bi zagotovili višjo raven zaščite. Komisija ima na razpolago veliko informacij o izvajanju direktive, vključno z obsežnimi informacijami o pomanjkljivostih glede pojmov, uporabljenih v direktivi, in načina njenega izvajanja v praksi. - Junija 2007 je Komisija predstavila zeleno knjigo[3] , katere namen je bil ugotoviti možnosti za oblikovanje druge faze skupnega evropskega azilnega sistema. Na javno razpravo se je odzvalo 89 različnih zadevnih zainteresiranih strani , med njimi precej držav članic in nevladnih organizacij[4], ki so prispevale številne predloge glede možnih sprememb direktive. - Komisija je informacije o prenosu in izvajanju direktive zbrala z rednimi dejavnostmi spremljanja , upoštevala pa je tudi več študij Visokega komisariata ZN za begunce in različnih nevladnih organizacij[5], v katerih je ocenjeno izvajanje direktive, ter poročilo, ki ga je v imenu Komisije pripravila akademska mreža Odysseus[6]. - Dodatne informacije so bile pridobljene iz odgovorov na podrobne vprašalnike , ki jih je Komisija naslovila na vse države članice in civilno družbo. - Poleg tega je bila kot del priprave ocene učinka, ki je priložena temu predlogu, po naročilu Komisije opravljena zunanja študija , ki je analizirala obstoječe dokaze ter rezultate posvetovanj in vprašalnikov[7]. - Komisija je organizirala tudi več strokovnih srečanj , namenjenih razpravi o možnih spremembah direktive: srečanje s sodniki, akademiki, visokim predstavnikom ZN za begunce in izbranim številom strokovnjakov iz držav članic dne 26. junija 2008; dve srečanji z državami članicami (eno na strokovni ravni dne 19. novembra 2008 in eno v okviru Odbora za priseljevanje in azil 12. decembra 2008) in dve srečanji z nevladnimi organizacijami , in sicer 8. januarja 2009 in 23. februarja 2009. Na tej podlagi je Komisija kot glavni problem opredelila dejstvo, da so sprejeti minimalni standardi nejasni in dvoumni. Zato – ne morejo zagotoviti popolne skladnosti z razvijajočimi se standardi prava o človekovih pravicah in begunskega prava, – niso dosegli zadostne stopnje usklajenosti, in – negativno vplivajo na kakovost in učinkovitost odločanja. Enaka je bila tudi ugotovitev glede Direktive Sveta 2005/85/ES o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (direktiva o azilnem postopku)[8]. Ta predlog se sprejema skupaj s prenovitvijo direktive o azilnem postopku, da bi zagotovili večjo usklajenost ter boljše vsebinske in postopkovne standarde zaščite na veljavni pravni podlagi ter tako dosegli napredek pri vzpostavljanju skupnega azilnega postopka in enotnega statusa, h katerima je pozval Haaški program. Namen sprememb je: a) poenostaviti postopke odločanja in omogočiti sprejemanje bolj utemeljenih odločitev na prvi stopnji, da se preprečijo zlorabe ; b) racionalizirati postopke za priznavanje pravic ter tako izboljšati učinkovitost azilnega procesa, in c) zagotoviti skladnost s sodno prakso Evropskega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice. Natančneje: a) Zaradi nejasnosti in dvoumnosti, ki sta značilni za več določb v direktivi, nosilci odločanja težko hitro sprejemajo utemeljene odločitve, možnost različne razlage pojmov pa povzroča vlaganje velikega števila pravnih sredstev in naknadnih prošenj ter veliko uspešnost pravnih sredstev zoper negativne odločitve. Z zmanjšanjem možnosti za negotovost in upravne napake, z razjasnitvijo pravnih pojmov in s tem poenostavitvijo njihove uporabe predlog krepi zmogljivost organov za reševanje primerov neutemeljenih in nedopustnih prošenj ter v širšem smislu za hitrejše obravnavanje prošenj in sprejemanje utemeljenih odločitev, ki se na podlagi pritožbe ne razveljavijo pogosto, da se preprečijo dolgi sodni postopki. To bo omogočilo tudi hitrejši dostop do pravic, določenih v direktivi, osebam, ki resnično potrebujejo zaščito, hkrati pa bo podpiralo prizadevanja držav članic za hitro odstranitev neuspešnih prosilcev za azil z njihovega ozemlja in izboljšalo verodostojnost celotnega postopka. b) Predlog je namenjen racionalizaciji postopkov ter zmanjšanju upravnih stroškov in bremen, povezanih z ohranjanjem dveh statusov zaščite. Zaradi približevanja pravic, ki se priznavajo dvema kategorijama upravičencev do zaščite, organom ne bo več treba uporabljati različnih pogojev in postopkov za izdajanje dovoljenj za prebivanje in potnih listin ter za zagotavljanje dostopa do zaposlitve, socialne blaginje, zdravstvenega varstva in ugodnosti za družinske člane ter za integracijske programe. Zadevni upravni postopki bodo racionalizirani, stroški, povezani z vzpostavljanjem in vzdrževanjem ločenih infrastruktur, pa se bodo znižali. c) In nazadnje, v obsegu, v kakršnem so obveznosti, ki izhajajo iz begunskega prava in prava človekovih pravic, predmet nenehno razvijajoče se avtoritativne razlage pristojnih nacionalnih in mednarodnih teles ter pravosodnih organov, predlog skuša zagotoviti popolno skladnost standardov pravnega reda EU s standardi, ki so se razvili od sprejetja direktive s sodno prakso Evropskega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice. Kar zadeva finančno in upravno breme, ki izhaja iz predvidenih ukrepov držav članic, ki se zlasti zaradi svojega geografskega ali demografskega položaja soočajo s posebnimi in nesorazmernimi pritiski na svoje azilne sisteme, se bodo uporabili viri Evropskega sklada za begunce, da bi tem državam članicam zagotovili ustrezno podporo in omogočili pravičnejšo porazdelitev bremena med vse države članice. Poleg tega bo evropski urad za podporo azilu usklajeval in spodbujal skupne ukrepe za podporo državam članicam, ki se soočajo s posebnimi pritiski, ter v širšem smislu pomagal državam članicam opredeliti stroškovno najučinkovitejše načine za izvajanje predvidenih ukrepov z združevanjem dobrih praks in organizirano izmenjavo strokovnega znanja na visoki ravni. Splošno ozadje V prvi fazi vzpostavljanja skupnega evropskega azilnega sistema je bil cilj, ki ga je določil Evropski svet v Tampereju, uskladiti pravne okvire držav članic na podlagi skupnih minimalnih standardov. Sprejeta je bila direktiva o zahtevanih pogojih, ki naj bi določila skupna merila za opredelitev oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, ter tem osebam v vseh državah članicah zagotovila vsaj minimalno raven ugodnosti . Namen tega predloga je odpraviti pomanjkljivosti, ugotovljene v prvi fazi izvajanja azilne zakonodaje, ter zagotoviti višje in bolj usklajene standarde zaščite, s čimer bi se približali vzpostavitvi skupnega azilnega postopka in enotnega statusa, kot je določeno v sklepih Evropskega sveta iz Tampereja in potrjeno v Haaškem programu. Podrobna analiza težav v zvezi s to direktivo, ki zadevajo priprave na njeno sprejetje, opredelitev in ocena možnosti politik ter opredelitev in ocena prednostne možnosti politike so del ocene učinka, ki je priložena temu predlogu. Usklajenost z drugimi politikami in cilji Unije Kar zadeva vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema, je ta predlog v celoti skladen s sklepi Evropskega sveta iz Tampereja iz leta 1999 in Haaškim programom iz leta 2004. POSVETOVANJE Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI Iz predlogov, predloženih kot odziv na zeleno knjigo iz junija 2007, ter zgoraj navedenih študij, v katerih je ocenjeno izvajanje direktive, je Komisija pridobila dragocene informacije o vprašanjih, ki jih je treba rešiti v predlogu sprememb. Kot je podrobno opisano zgoraj, je Komisija organizirala tudi vrsto posvetovanj, namenjenih neformalni razpravi o širšem osnutku predlaganih sprememb z državami članicami, nevladnimi organizacijami, visokim predstavnikom ZN za begunce, sodniki s področja begunskega prava in akademiki. Stranke, s katerimi se je Komisija posvetovala, so izrazile podporo nadaljnji uskladitvi, tako glede razlogov kot glede vsebine zaščite. Mnenja držav članic so bila deljena glede vprašanja razširitve opredelitve družinskih članov in glede spremembe opredelitve pojma „določene družbene skupine“. Države članice so bile na splošno soglasne glede potrebe po približevanju pravic, povezanih s statusom begunca in subsidiarne zaščite, in hkratni ohranitvi dveh ločenih statusov. Nasprotno sta se visoki predstavnik ZN za begunce in civilna družba zavzemala za vzpostavitev enotnega statusa. Zainteresirane strani so poudarile tudi potrebo po razjasnitvi člena 15(c). Komisija predlaga pragmatičen pristop, ki pomeni razširitev opredelitve družinskih članov v obsegu, potrebnem za zagotovitev skladnosti s predlaganimi spremembami dublinske uredbe[9] in direktive o pogojih za sprejem[10]. Pri opredelitvi razloga „pripadnost določeni družbeni skupini“ je ključno zagotoviti konkretnejše smernice glede vprašanja, kakšno težo naj imajo vidiki, povezani s spolom. Poleg tega je cilj sprememb odpraviti vse razlike pri obravnavanju obeh kategorij, ki jih ni mogoče šteti za objektivno utemeljene, ter s tem narediti korak k enotnosti zaščite, hkrati pa ohraniti razliko med obema statusoma. Evropsko sodišče je v sodbi z dne 17. februarja 2009, C-465/07[11], podalo razlago zahteve po obstoju „resne in individualne grožnje“ iz člena 15(c). Sodišče je določilo pogoje, v katerih se takšna grožnja izjemoma lahko šteje za dokazano v primeru prosilca, ki ga posamično ne zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine, in zagotovilo smernice za uporabo stopnje samovoljnega nasilja, ki je značilno za oboroženi spopad, kot merilo za ocenjevanje obstoja resne in individualne grožnje. V tem okviru je Sodišče proučilo logiko, strukturo in ubeseditev več določb direktive ter ugotovilo, da vse dosledno podpirajo in potrjujejo to razlago. Poleg tega je ugotovilo, da je ta razlaga v celoti skladna z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), vključno s pravno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 3. Glede na razlagalne smernice, ki jih je zagotovila ta sodba, in dejstvo, da je bilo ugotovljeno, da so zadevne določbe skladne z EKČP, se sprememba člena 15(c) ne šteje za potrebno . PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA Povzetek predlaganih ukrepov Glavni cilj tega predloga je zagotoviti - višje standarde zaščite glede razlogov za zaščito in njene vsebine v skladu z mednarodnimi standardi ter zlasti zaradi zagotovitve popolne in splošne uporabe Ženevske konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kot jo dopolnjuje Newyorški protokol z dne 31. januarja 1967 (v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija) ob polnem spoštovanju EKČP in Listine EU o temeljnih pravicah; in - nadaljnje usklajevanje standardov zaščite zaradi omejevanja sekundarnega gibanja, kolikor je to posledica razlik med nacionalnimi pravnimi okviri in praksami odločanja ter različnega obsega pravic, ki ga zagotavljajo države članice. V ta namen predlog obravnava vrsto vprašanj, predstavljenih v nadaljevanju. Podrobna razlaga sprememb je predstavljena v Prilogi k temu predlogu. 1. Subjekti zaščite Nejasnost pojma omogoča velika odstopanja in zelo široke razlage, ki ne dosegajo vedno standardov ustrezne zaščite, določenih z Ženevsko konvencijo. Tako so denimo nacionalni organi, ki so široko razlagali sedanjo opredelitev, upoštevali tudi klane in plemena kot potencialne subjekte zaščite, kljub dejstvu, da jih z vidika njihove sposobnosti zagotavljanja zaščite ni mogoče enačiti z državo. V drugih primerih so bile v zvezi z ženskami, ki jim grozijo pohabljanje spolovil in umori iz časti, kot subjekti zaščite upoštevane tudi nevladne organizacije, kljub dejstvu, da lahko takšne organizacije nudijo le začasno varnost ali celo le zatočišče pred žrtvami preganjanja. Da bi preprečili takšne vrzeli v zagotavljanju zaščite ter zagotovili popolno skladnost z Ženevsko konvencijo ter večjo kakovost in učinkovitost odločanja, kot tudi doslednost razlage in skladnost z drugimi določbami direktive, predlog natančneje pojasnjuje merila za ocenjevanje narave zaščite. Kadar direktiva določa okvirne sezname, uporablja izraze, kot so „vključuje“ ali „med drugim“, zato že sama odsotnost teh izrazov v členu 7 kaže na dokončnost seznama. Zaradi večje jasnosti pa je koristno, da se izrecno navede, da je seznam subjektov zaščite dokončen. Navesti je treba tudi, da mora biti zaščita dejanska in trajna ter da morajo biti nevladni subjekti zaščite pripravljeni in sposobni zagotavljati pravno državo. Pojem „pripravljenosti za zagotavljanje zaščite“ odraža zahtevo, ki jo določa že člen 7(2) direktive, v skladu s katerim bi prosilec moral imeti dostop do zaščite . Zgolj dejstvo, da je subjekt sposoben zagotavljati zaščito, ne zadošča; biti mora tudi pripravljen zaščititi določenega posameznika. Obratno tudi sama „ pripravljenost za zagotavljanje zaščite “ ne zadošča, če manjka „sposobnost za zagotavljanje zaščite “ . Poleg tega so iz opredelitve tega pojma izključeni celo subjekti, ki so načeloma pripravljeni in sposobni zagotavljati zaščito, vendar je dejansko ne zagotavljajo , ali ki lahko zaščito zagotavljajo le prehodno ali začasno . Sklicevanje na zagotavljanje pravne države daje večjo težo pogoju, ki ga določa že člen 7(2), namreč vodenju učinkovitega pravnega sistema . In nazadnje, pogoj, da mora biti zaščita dejanska in trajna, zagotavlja skladnost s členom 11(2) direktive, ki zahteva, da mora biti sprememba okoliščin v izvorni državi, potrebna za prenehanje, pomembna in trajna . 2. Notranja zaščita Namen in vsebina mednarodne zaščite nista omejena na nevračanje . Zato je treba določiti, da se mednarodna zaščita lahko odreče le, kadar je zaščita na voljo vsaj v delu izvorne države. Zagotoviti je treba tudi skladnost pojma notranje zaščite s členom 3 EKČP, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice v nedavni sodbi[12]. Sedanja opredelitev ne le izpušča bistvene zahteve, ki izhajajo iz te sodbe, temveč je tudi v jasnem nasprotju s pogoji, ki jih je določilo to sodišče. Zato predlog: – dobesedno uvaja predpogoje, določene v navedeni sodbi za uporabo pojma notranje zaščite, tj. da mora imeti prosilec možnost, da odpotuje v drug kraj ter si tam uredi dostop in biva, – kljub tehničnim oviram črta možnost bega znotraj države kot nezdružljivo z zgornjimi zahtevami, – vključuje sklicevanje na obveznost organov, da pridobijo natančne in najnovejše informacije o splošnih razmerah v državi, kar odraža člen 8(1) direktive o azilnem postopku. 3. Zahteva po „vzročni povezavi“ V številnih primerih, ko preganjanje izhaja iz nedržavnih subjektov, kot so vojska, klani, kriminalne združbe, lokalne skupnosti ali družine, dejanje preganjanja ni zagrešeno iz razlogov, povezanih z razlogi iz Ženevske konvencije, temveč denimo iz kriminalnih motivov ali zaradi zasebnega maščevanja. Vendar se v takih primerih pogosto zgodi, da država ni sposobna ali pripravljena zagotoviti zaščite zadevnemu posamezniku iz razloga, povezanega z Ženevsko konvencijo (npr. vera, spol, etnična pripadnost itd.). Da bi odpravili morebitne vrzeli pri zagotavljanju zaščite, predlog izrecno navaja, da je zahteva po povezavi med dejanji preganjanja in razlogi za preganjanje izpolnjena tudi, kadar obstaja povezava med dejanji preganjanja in odsotnostjo zaščite pred temi dejanji. 4. Pripadnost določeni družbeni skupini Spol sam po sebi običajno ni zadostno merilo za opredelitev določene družbene skupine; na splošno se uporablja v povezavi z drugimi dejavniki, kot so družbeni sloj, zakonski stan, etnična ali plemenska pripadnost. Vendar pa v nekaterih družbah ženske lahko tvorijo določeno družbeno skupino, kar dokazuje diskriminacija glede njihovih temeljnih pravic. Dvoumna ubeseditev zadnje fraze v členu 10(1)(d) omogoča vrzeli v zagotavljanju zaščite in zelo različne razlage. Da bi zagotovili jasne in uporabne smernice ter doslednost, sprememba določa, da je treba pri opredeljevanju določene družbene skupine ustrezno upoštevati spol. 5. Prenehanje statusa begunca in subsidiarne zaščite Sklicevanja na izjeme iz klavzul o prenehanju, ki zadevajo „prenehanje okoliščin“, iz členov 1C(5) in 1C(6) Ženevske konvencije, so bila iz direktive o zahtevanih pogojih izpuščena. Te izjeme določajo nadaljevanje zaščite iz „nujnih razlogov, ki izhajajo iz preganjanja v preteklosti“, in v skladu z razlago izražajo splošno humanitarno načelo. Predlog uvaja te izjeme tako za status begunca kot za subsidiarno zaščito. 6. Razlikovanje glede na vsebino obeh statusov zaščite Sprememba, ki naj bi bistveno poenostavila in racionalizirala postopke ter zmanjšala upravne stroške, je namenjena približevanju pravic, ki se priznavajo obema kategorijama upravičencev do zaščite. Ko je bila uvedena subsidiarna zaščita, se je predpostavljalo, da je ta status prehodne narave. Zato direktiva državam članicam omogoča, da upravičencem v nekaterih vidikih priznajo manjši obseg pravic. Vendar so do zdaj pridobljene praktične izkušnje pokazale, da ta začetna predpostavka ni bila pravilna. Zato je treba odpraviti vse omejitve pravic upravičencem subsidiarne zaščite, ki se ne morejo več šteti za potrebne in objektivno utemeljene. To približevanje pravic je potrebno, da se zagotovi polno spoštovanje načela nediskriminacije, kot ga v nedavni sodni praksi razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice[13], ter Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Poleg tega je tudi odgovor na poziv Haaškega programa k vzpostavitvi enotnega statusa zaščite. 7. Vsebina zaščite Da bi zagotovili dejansko izvajanje pravic, ki so bile formalno priznane upravičencem do zaščite, je treba obravnavati posebne integracijske izzive, s katerimi se soočajo. a) Priznavanje kvalifikacij: Za reševanje praktičnih težav, ki izvirajo iz nezmožnosti prosilcev, da predložijo dokumentarna dokazila, in njihovih omejenih finančnih zmožnosti, predlog spodbuja države članice, naj sprejmejo ustrezne alternativne postopke in jih oprostijo plačila zadevnih taks ali jim po potrebi dodelijo finančno pomoč. b) Dostop do poklicnega usposabljanja in zaposlitve: Upravičenci do zaščite pogosto več let ne morejo delati ali niso seznanjeni z zahtevami trga dela in praksami zaposlovanja. Predlog državam članicam nalaga, da upravičencem omogočijo dostop do usposabljanja za nadgrajevanje strokovnih znanj in do svetovalnih storitev, ki jih zagotavljajo zavodi za zaposlovanje. c) Dostop do integracijskih ukrepov: Dejanske možnosti za integracijo upravičencev do zaščite bi se občutno izboljšale, če bi se v integracijskih ukrepih ustrezno upoštevale razlike v njihovi izobrazbi in poklicnih izkušnjah oziroma druge posebnosti njihovega položaja. Predlog od držav članic zahteva, da v svojih integracijskih politikah oblikujejo odziv, ki se jim zdi primeren za reševanje teh posebnih potreb. d) Dostop do nastanitve: Na nepremičninskem trgu mnogi upravičenci do zaščite doživijo neposredno ali posredno diskriminacijo. V skladu s pristopom, ki ga zagovarja Priročnik o vključevanju[14], predlog poziva države članice k izvajanju politik, namenjenih preprečevanju diskriminacije in uresničevanju enakih možnosti. e) Možnosti za zmanjšanje ugodnosti v primerih „skonstruiranih“ prošenj: Te možnosti ne spodbujajo integracije in vzbujajo pomisleke z vidika načela nediskriminacije. Poleg tega omejena uporaba v praksi kaže na njihovo omejeno dodano vrednost. Zato se predlaga, da se te možnosti črtajo. 8. Družinski člani Opredelitev družinskih članov je razširjena, tako da upošteva primere, v katerih je upravičenec do zaščite mladoletnik, in številne situacije, v katerih je mladoletnik lahko nepreskrbljen, hkrati pa opredelitev zagotavlja, da je odločilno merilo korist otroka. Pravna podlaga Predlog spreminja Direktivo 2004/83/ES in uporablja isto pravno podlago kot navedeni akt, tj. točke 1(c), 2(a) in 3(a) prvega odstavka člena 63 Pogodbe ES. Člen 1 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, navaja, da se Irska in Združeno kraljestvo lahko odločita za sodelovanje pri ukrepih, s katerimi se vzpostavlja skupni evropski azilni sistem. V skladu s členom 3 tega protokola sta Združeno kraljestvo in Irska predložila uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi veljavne direktive. Vendar stališče teh držav članic glede veljavne direktive ne vpliva na njuno morebitno sodelovanje v zvezi z novo direktivo. V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danske direktiva ne zavezuje niti je ni dolžna uporabljati. Načelo subsidiarnosti V Naslovu IV Pogodbe ES („PES“) o vizumih, azilu, priseljevanju in drugih politikah v zvezi s prostim gibanjem oseb so nekatere pristojnosti glede teh zadev podeljene Evropski skupnosti. Te pristojnosti je treba izvajati v skladu s členom 5 PES. EU ima zaradi nadnacionalne narave težav, povezanih z azilom, dobro izhodišče, da predlaga rešitve, zlasti glede vprašanj v zvezi s pogoji za priznanje zaščite in statusom upravičencev do zaščite. Čeprav je bila s sprejetjem veljavne direktive dosežena precejšnja uskladitev, je potrebno dodatno ukrepanje EU, da se dosežejo višji in bolj usklajeni standardi zaščite ter sprejmejo nadaljnji ukrepi za vzpostavitev enotnega statusa. Zlasti so nujno potrebna nadaljnja prizadevanja za zagotovitev enakih pogojev, da bo lahko dublinski sistem deloval pošteno in učinkovito. Kot je poudarjeno v načrtu politike, je treba za odpravo težav pri delovanju sistema zagotoviti, da imajo prosilci za azil, ki jih ta sistem zadeva, enak dostop do zaščite. V paktu je Evropski svet opozoril, da države članice zagotavljajo zaščito na zelo različne načine in v različnih oblikah, ter pozval k novim pobudam za dokončno vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema, kakor to določa Haaški program, da bi tako zagotovili višjo raven varstva, kot je v svojem načrtu politike predlagala Komisija. Načelo sorazmernosti V zadevni oceni učinka so bile vse možnosti, predvidene kot rešitve za ugotovljene težave, ocenjene z vidika idealnega razmerja med praktično vrednostjo in potrebnimi prizadevanji, ugotovljeno pa je bilo, da ukrepanje na ravni EU ne presega tistega, kar je potrebno za dosego cilja oziroma rešitev teh težav. Učinek na temeljne pravice Predlog je bil temeljito pregledan z namenom zagotoviti, da so njegove določbe v celoti skladne: i) s temeljnimi pravicami, ki izhajajo iz splošnih načel prava Skupnosti, ki so sama rezultat ustavnih tradicij in EKČP, kakor so tudi zapisane v Listini EU o temeljnih pravicah, in ii) z obveznostmi, ki izhajajo iz mednarodnega prava, zlasti iz Ženevske konvencije in iz Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Predlog bo povečal dostop do zaščite in sodnega varstva : z razjasnitvijo razlogov za zaščito bo zmanjšal vrzeli v zagotavljanju zaščite in različne prakse priznavanja zaščite, kar bo na splošno izboljšalo kakovost odločanja. Poleg tega bo povečal dostop do socialne zaščite, trga dela in splošne integracije , in sicer v obsegu, ki povečuje obseg pravic upravičencev do subsidiarne zaščite ter v širšem smislu upravičencev do mednarodne zaščite in njihovih družinskih članov (s približevanjem pravic obeh statusov, povečanjem skupnega obsega pravic, ki se priznavajo upravičencem do zaščite, razširitvijo opredelitve družinskih članov ter odpravo možnosti za zmanjšanje ugodnosti v primeru „skonstruiranih“ prošenj). Približevanje pravic in izboljšanje dostopa žensk do zaščite (spremembe glede zahteve po vzročni povezavi in „določene družbene skupine“) bosta okrepila načelo nediskriminacije . Pozitivne učinke v smislu izboljšanja pravic otroka bodo imele tudi spremembe, namenjene razširitvi opredelitve družinskih članov in povečanju pravic, ki se priznavajo upravičencem do zaščite in njihovim družinskim članom. ê 2004/83/EC ð novo 2009/0164 (COD) Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito ð upravičencev do mednarodne zaščite ï, in o vsebini te zaščite EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA – ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti točk 1(c), 2(a) in 3(a) prvega odstavka člena 63 Pogodbe, ob upoštevanju predloga Komisije, ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora[15], ob upoštevanju mnenja Odbora regij[16], v skladu s postopkom iz člena 251 Pogodbe[17], ob upoštevanju naslednjega: ò novo 1. Potrebne so številne bistvene spremembe Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite[18]. Zaradi jasnosti bi bilo treba navedeno direktivo prenoviti. ê 2004/83/EC uvodna izjava 1 2. Skupna azilna politika, vključno s skupnim evropskim azilnim sistemom, je sestavni del cilja Evropske unije postopnega oblikovanja območja svobode, varnosti in pravice, odprtega osebam, ki jih okoliščine prisilijo k legitimnemu iskanju zaščite v Skupnosti. ê 2004/83/EC uvodna izjava 2 3. Evropski Svet je na posebnem zasedanju v Tampereju dne 15. in 16. oktobra 1999 soglašal, da si bo prizadeval za oblikovanje skupnega evropskega azilnega sistema, ki bo temeljil na popolni in splošni uporabi Ženevske konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951 (v nadaljevanju nadaljnjem besedilu: „Ženevska konvencija“), kot jo dopolnjuje Newyorški protokol z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju nadaljnjem besedilu: "Protokol"), s čimer se bo potrdilo načelo nevračanja in se bo zagotovilo, da nihče ne bo poslan nazaj na področje, kjer je trpel preganjanje. ê 2004/83/EC uvodna izjava 3 4. Ženevska konvencija in Protokol predstavljata temelja mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev. ê 2004/83/EC uvodna izjava 4 5. Sklepi iz Tampereja predvidevajo, da mora skupni evropski azilni sistem kratkoročno vključevati približevanje pravil o priznavanju statusa beguncev in vsebini statusa begunca. ê 2004/83/EC uvodna izjava 5 6. Sklepi iz Tampereja predvidevajo tudi, da je treba pravila o statusu begunca dopolniti z ukrepi o subsidiarnih oblikah zaščite, s čimer se zagotovi ustrezen status vsaki osebi, ki potrebuje takšno zaščito. ò novo 7. Prva faza oblikovanja skupnega evropskega azilnega sistema je zdaj končana. Evropski svet je 4. novembra 2004 sprejel Haaški program, v katerem so opredeljeni cilji, ki jih je treba v obdobju 2005–2010 uresničiti na področju svobode, varnosti in pravice. V zvezi s tem je Haaški program pozval Evropsko komisijo, naj zaključi oceno pravnih instrumentov prve faze ter Svetu in Evropskemu parlamentu predloži instrumente in ukrepe druge faze, da bi jih bilo mogoče sprejeti do konca leta 2010. V skladu s Haaškim programom je cilj pri oblikovanju skupnega evropskega azilnega sistema vzpostavitev skupnega azilnega postopka in enotnega statusa, veljavnega v celotni Uniji. 8. Evropski svet je v evropskem paktu o priseljevanju in azilu, sprejetem 16. oktobra 2008, opozoril, da države članice zagotavljajo zaščito na zelo različne načine in v različnih oblikah, ter pozval k novim pobudam za dokončno vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema, kakor to določa Haaški program, da bi tako zagotovili višjo raven zaščite. 9. Glede na rezultate opravljenih ocen je na tej stopnji primerno potrditi načela, iz katerih izhaja Direktiva 2004/83/ES, in si prizadevati za višjo raven približevanja pravil o priznavanju in vsebini mednarodne zaščite na podlagi višjih standardov, da bi dosegli napredek pri vzpostavljanju enotnega statusa zaščite, veljavnega v celotni Uniji, v skladu s ciljem, opredeljenim v Haaškem programu. 10. Da se zagotovi ustrezna podpora državam članicam v zvezi z izvajanjem standardov, določenih v drugi fazi skupnega evropskega azilnega sistema, predvsem tistim državam članicam, ki se zlasti zaradi svojega geografskega ali demografskega položaja soočajo s posebnimi in nesorazmernimi pritiski na svoje azilne sisteme, je treba uporabiti vire Evropskega sklada za begunce in evropskega urada za podporo azilu. ê 2004/83/EC uvodna izjava 6 11. Glavni cilj te direktive je po eni strani zagotoviti, da države članice uporabljajo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito, po drugi strani pa zagotoviti, da je v vseh državah članicah tem osebam na voljo določena minimalna raven ugodnosti. ê 2004/83/EC uvodna izjava 7 ð novo 12. Približevanje pravil o priznavanju in vsebini statusa begunca in osebe s subsidiarno zaščito naj pripomore k omejevanju sekundarnega gibanja prosilcev za azil ð mednarodno zaščito ï med državami članicami v primerih, ko takšno gibanje povzročajo le razlike med pravnimi okvirji. ê 2004/83/EC uvodna izjava 8 13. V sami naravi minimalnih standardov je, da morajo imeti države članice možnost uvesti ali ohraniti ugodnejše določbe za državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki državo članico prosijo za mednarodno zaščito, kadar takšna prošnja temelji na tem, da je oseba bodisi begunec v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije ali oseba, ki potrebuje mednarodno zaščito iz drugačnih razlogov. ê 2004/83/EC uvodna izjava 9 14. Državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki jim je dovoljeno ostati na ozemljih držav članic iz razlogov, ki ne izhajajo iz potrebe po mednarodni zaščiti, temveč iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti, ne sodijo na področje uporabe te direktive. ê 2004/83/EC uvodna izjava 10 (prilagojeno) ð novo 15. Ta direktiva upošteva temeljne pravice in spoštuje načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah √ [19] Õ . Ta direktiva si prizadeva zlasti zagotoviti polno spoštovanje človekovega dostojanstva in pravice azila prosilcev za azil in družinskih članov, ki jih spremljajo, ð ter spodbujati uporabo členov 1, 7, 14, 15, 16, 18, 21, 24, 34 in 35 Listine, in jo je treba temu ustrezno izvajati ï. ê 2004/83/EC uvodna izjava 11 16. Pri obravnavanju oseb, ki sodijo na področje uporabe te direktive, so države članice vezane z obveznostmi iz mednarodnih instrumentov, katerih pogodbenice so in ki prepovedujejo diskriminacijo. ê 2004/83/EC uvodna izjava 12 ð novo 17. ð V skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 ï mora biti „korist otroka“ najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive. ò novo 18. Treba je razširiti pojem „družinskih članov“, pri čemer je treba upoštevati različne posebne okoliščine nepreskrbljenosti in nameniti posebno pozornost koristi otroka. ê 2004/83/EC uvodna izjava 13 19. Ta direktiva ne posega v Protokol o azilu za državljane držav članic Evropske unije, ki je priložen k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti. ê 2004/83/EC uvodna izjava 14 20. Priznanje statusa begunca je ugotovitveni akt. ê 2004/83/EC uvodna izjava 15 21. Posvetovanja z vVisokim komisarjemiatom Združenih narodov za begunce lahko prinesejo dragocene napotke državam članicam pri določanju statusa begunca skladno s členom 1 Ženevske konvencije. ê 2004/83/EC uvodna izjava 16 22. Določijo naj se minimalni standardi za opredelitev in vsebino statusa begunca, ki pristojnim nacionalnim organom držav članic pomagajo pri uporabi Ženevske konvencije. ê 2004/83/EC uvodna izjava 17 23. Treba je uvesti skupna merila za priznavanje statusa begunca prosilcem za azil v smislu člena 1 Ženevske konvencije. ê 2004/83/EC uvodna izjava 18 (prilagojeno) 24. Treba je uvesti zlasti skupne koncepte √ pojme Õ potreb po zaščiti, ki se pojavijo na kraju samem („sur place“); virov škode in zaščite; notranje zaščite; in preganjanja, vključno z razlogi za preganjanje. ê 2004/83/EC uvodna izjava 19 ð novo 25. Zaščito lahko nudi ne le država, temveč tudi stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki izpolnjujejo pogoje te direktive in ki nadzorujejo regijo ali večje območje na ozemlju države ð ter so pripravljene in sposobne zagotavljati pravno državo. Takšna zaščita bi morala biti dejanska in trajna ï. ò novo 26. Notranja zaščita bi morala biti dejansko na voljo prosilcu v delu izvorne države, kamor lahko varno in zakonito potuje ter kjer si lahko varno in zakonito uredi dostop in biva. ê 2004/83/EC uvodna izjava 20 27. Pri oceni prošenj mladoletnikov za mednarodno zaščito morajo države članice upoštevati posebne oblike preganjanja otrok. ò novo 28. Eden od pogojev, ki jih je treba izpolnjevati za pridobitev statusa begunca v smislu člena 1(A) Ženevske konvencije, je obstoj vzročne povezave med dejanjem preganjanja ter rasno, versko ali nacionalno pripadnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Kadar preganjanje izhaja iz nedržavnih subjektov, zadošča obstoj vzročne povezave med odsotnostjo državne zaščite pred dejanjem preganjanja in enim od navedenih razlogov. ê 2004/83/EC uvodna izjava 21 (prilagojeno) ð novo 29. Prav tako je treba uvesti skupni koncept √ pojem Õ „pripadnosti določeni družbeni skupini“ kot razlog za preganjanje. ðPri opredelitvi določene družbene skupine je treba ustrezno upoštevati vprašanja, povezana s spolom prosilca. ï ê 2004/83/EC uvodna izjava 22 30. Dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, so navedena v Preambuli in členih 1 in 2 Listine Združenih narodov in so med drugim zajeta v resolucijah Združenih narodov o ukrepih boja proti terorizmu, ki razglašajo, da so „dejanja, metode in praksa terorizma v nasprotju z nameni in načeli Združenih narodov“ in da je „namerno financiranje, načrtovanje in spodbujanje terorističnih dejanj prav tako v nasprotju z nameni in načeli Združenih narodov“. ê 2004/83/EC uvodna izjava 23 31. Kot je navedeno v členu 14, lahko „status“ vključuje tudi status begunca. ê 2004/83/EC uvodna izjava 24 32. Treba je določiti tudi minimalne standarde za opredelitev in vsebino statusa subsidiarne zaščite. Subsidiarna zaščita naj bo dopolnilna in dodatna oblika zaščite beguncev, ki jo vsebuje Ženevska konvencija. ê 2004/83/EC uvodna izjava 25 33. Treba je uvesti merila, na podlagi katerih se prosilcem za mednarodno zaščito priznava pravica do subsidiarne zaščite. Ta merila naj izhajajo iz mednarodnih obveznosti v okviru instrumentov o človekovih pravicah in prakse na tem področju, ki obstajajo v državah članicah. ê 2004/83/EC uvodna izjava 26 34. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo. ê 2004/83/EC uvodna izjava 27 35. Družinski člani so zgolj zaradi povezanosti z beguncem običajno izpostavljeni dejanjem preganjanja na način, ki predstavlja podlago za status begunca. ê 2004/83/EC uvodna izjava 28 36. Pojma nacionalne varnosti in javnega reda vključujeta tudi primere, v katerih državljan tretje države pripada organizaciji, ki podpira mednarodni terorizem, ali podpira takšno organizacijo. ê 2004/83/EC uvodna izjava 29 Čeprav ugodnosti družinskim članom upravičenca do statusa subsidiarne zaščite niso vedno enake ugodnostim priznanega upravičenca, morajo biti poštene v primerjavi z ugodnostmi, ki jih prejemajo upravičenci do statusa subsidiarne zaščite. ò novo 37. Treba je zagotoviti polno spoštovanje načela nediskriminacije in se hkrati odzvati na poziv Haaškega programa za vzpostavitev enotnega statusa. V ta namen ter z izjemo odstopanj, ki so potrebna in objektivno upravičena, je treba upravičencem do subsidiarne zaščite priznati enake pravice in ugodnosti kot beguncem, zanje pa morajo veljati tudi enaki pogoji za upravičenost. ê 2004/83/EC uvodna izjava 30 38. V mejah, ki jih določajo mednarodne obveznosti, lahko države članice določijo, da je za dodelitev ugodnosti glede dostopa do zaposlitve, socialne blaginje, zdravstvene oskrbe in integracijskih zmogljivosti potrebna predhodna izdaja dovoljenja za prebivanje. ò novo 39. Da bi izboljšali dejansko uveljavljanje pravic in ugodnosti, ki jih določa direktiva, s strani upravičencev do mednarodne zaščite, je treba upoštevati njihove posebne potrebe in posebne izzive pri integraciji, s katerimi se soočajo. 40. V tem okviru so zlasti potrebna prizadevanja za reševanje problemov, povezanih s finančnimi omejitvami, ki upravičencem do mednarodne zaščite preprečujejo dejanski dostop do priložnosti za izobraževanje v zvezi z delom in poklicnega usposabljanja. ê 2004/83/EC uvodna izjava 31 41. Ta direktiva se ne uporablja za finančne ugodnostih, ki jih države članice dodeljujejo za spodbujanje izobraževanja in usposabljanja. ê 2004/83/EC uvodna izjava 32 Upoštevati je treba praktične težave, s katerimi se soočajo upravičenci do statusa begunca ali subsidiarne zaščite pri ugotavljanju verodostojnosti tujih diplom, spričeval ali drugih dokazil o formalni izobrazbi. ò novo 42. Treba bi bilo razmisliti o posebnih ukrepih za učinkovito reševanje praktičnih težav, s katerimi se soočajo upravičenci do mednarodne zaščite pri ugotavljanju verodostojnosti njihovih diplom, spričeval ali drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah, izdanih v tujini, zlasti zaradi pomanjkanja dokumentarnih dokazil in njihove nezmožnosti za kritje stroškov postopkov priznavanja. ê 2004/83/EC uvodna izjava 33 ð novo 43. Zlasti za preprečevanje V izogib socialnihm stiskam je zlasti primerno, da se upravičencem do statusa begunca ali subsidiarne ð mednarodne ï zaščite v okviru socialne pomoči brez diskriminacije zagotovijo ustreznao socialnao blaginjao in sredstva za preživljanje. ê 2004/83/EC uvodna izjava 34 Pri socialni pomoči in zdravstveni oskrbi je treba oblike in podrobnosti dodeljevanja osnovnih ugodnosti upravičencem do statusa subsidiarne zaščite določiti z nacionalnim pravom. Možnost omejevanja ugodnosti za upravičence do statusa subsidiarne zaščite na osnovne ugodnosti je treba razumeti v smislu, da ta pojem zajema vsaj minimalno dohodkovno podporo, varstvo za primer bolezni, nosečnosti in starševstva, kolikor je to zagotovljeno državljanom skladno z zakonodajo zadevne države članice. ê 2004/83/EC uvodna izjava 35 ð novo 44. Dostop do zdravstvene oskrbe, vključno s telesnim in duševnim zdravstvenim varstvom, je treba zagotoviti upravičencem do statusa begunca ali subsidiarne ð mednarodne ï zaščite. ò novo 45. V integracijskih programih, ki se zagotavljajo upravičencem do mednarodne zaščite, je treba upoštevati njihove posebne potrebe in posebnosti njihovega položaja, kolikor je mogoče. ê 2004/83/EC uvodna izjava 36 46. Izvajanje te direktive se mora redno ocenjevati, pri čemer se upošteva zlasti spremembe mednarodnih obveznosti držav članic glede nevračanja oseb, spremembe trga dela v državah članicah, pa tudi razvoj skupnih osnovnih načel za integracijo. ê 2004/83/EC uvodna izjava 37 47. Ker ciljev predlagane direktive, in sicer vzpostavitve minimalnih standardov za priznanje mednarodne zaščite državljanom tretjih držav in osebam brez državljanstva s strani držav članic in vsebine zagotovljene zaščite, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje zaradi obsega in učinkov te direktive lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje teh ciljev. ê 2004/83/EC uvodna izjava 38 V skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, je Združeno kraljestvo v pismu z dne 28. januarja 2002 uradno izrazilo željo po sodelovanju pri sprejetju in uporabi te direktive. ê 2004/83/EC uvodna izjava 39 V skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, je Irska v pismu z dne 13. februarja 2002 uradno izrazila željo po sodelovanju pri sprejetju in uporabi te direktive. ê 2004/83/EC uvodna izjava 40 48. Danska v skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ne sodeluje pri sprejetju te direktive in je direktiva zato ne zavezuje niti je ni dolžna uporabljati. ò novo 49. Obveznost prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki pomenijo vsebinsko spremembo v primerjavi s predhodno direktivo. Obveznost prenosa določb, ki so nespremenjene, izhaja iz predhodne direktive. 50. Ta direktiva ne sme posegati v obveznosti držav članic glede roka za prenos direktive v nacionalno zakonodajo, določenega v delu B Priloge I – ê 2004/83/EC (prilagojeno) ð novo SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO: POGLAVJE I Splošne določbe Člen 1 Vsebina in področje uporabe √ Namen Õ Namen te direktive je določitev minimalnih standardov glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status ð upravičenca do mednarodne zaščite ï begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebine te zaščite. Člen 2 Opredelitve pojmov V tej direktivi √ se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov Õ: (a) „mednarodna zaščita“ pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite, kot sta opredeljena v točkah (d)(e) in (f)(g); ò novo (b) „upravičenci do mednarodne zaščite“ pomenijo osebe, ki jim je bil priznan status begunca ali status subsidiarne zaščite, kot sta opredeljena v točkah (e) in (g); ê 2004/83/EC (prilagojeno) (b)(c) „Ženevska konvencija“ pomeni Konvencijo o statusu beguncev, sestavljeno v Ženevi dne 28. julija 1951, kot je bila spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967; (c)(d) „begunec“ pomeni državljana tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države, ali osebo brez državljanstva, ki se nahaja izven prejšnje države stalnega prebivališča zaradi enakih razlogov, kot so navedeni zgoraj, in se zaradi tega strahu noče vrniti vanjo, in za katero se ne uporablja člen 12; (d)(e) „status begunca“ pomeni priznanje državljana tretje države ali osebe brez državljanstva kot begunca s strani države članice; (e)(f) „oseba, upravičena do subsidiarne zaščite“ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki ni opredeljena kot begunec, a je bilo v zvezi z njim dokazano, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se zadevna oseba, če bi se vrnila v izvorno državo, ali v primeru osebe brez državljanstva v prejšnjo državo stalnega prebivališča, soočila z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15, in za katero se člen 17(1) in (2) ne uporablja, in √ ki ne more ali Õ zaradi takega tveganja noče izkoristiti zaščite te države; (f)(g) „status subsidiarne zaščite“ pomeni priznanje državljana tretje države ali osebe brez državljanstva kot osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, s strani države članice; (g)(h) „prošnja za mednarodno zaščito“ pomeni prošnjo državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za zaščito s strani države članice, ki se lahko razume kot prošnjo za status begunca ali subsidiarne zaščite, in ki ne zahteva izrecno druge vrste zaščite izven področja uporabe te direktive, za katero se lahko zaprosi posebej; ò novo (i) „prosilec“ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je vložila prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila izdana dokončna odločba; ê 2004/83/EC (prilagojeno) ð novo (h)(j) „družinski člani“ v primeru, da je družina že obstajala v izvorni državi, pomenijo v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito naslednje člane družine upravičenca do statusa begunca ali subsidiarne ð mednarodne ï zaščite, prisotne v isti državi članici: - zakonskega partnerja upravičenca do statusa begunca ali subsidiarne ð mednarodne ï zaščite ali njegovega izvenzakonskega partnerja v stalnem razmerju, kadar zakonodaja ali praksa zadevne države članice v okviru zakonodaje o tujcih neporočene pare obravnava na način, primerljiv s poročenimi pari; - mladoletne otroke para √ parov Õ iz prve alinee ali upravičenca do statusa begunca ali subsidiarne ð mednarodne ï zaščite pod pogojem, da so neporočeni in nepreskrbljeni in ne glede na to, ali so bili rojeni v zakonski ali izvenzakonski zvezi ali posvojeni, kot je opredeljeno z nacionalnimo pravomzakonodajo; ò novo - poročene mladoletne otroke parov iz prve alinee ali upravičenca do mednarodne zaščite, ne glede na to, ali so bili rojeni v zakonski ali izvenzakonski zvezi ali posvojeni, kot je opredeljeno z nacionalno zakonodajo, če je prebivanje v isti državi kot upravičenec v njihovo korist; - očeta, mater ali drugega odraslega sorodnika, ki je za upravičenca do mednarodne zaščite odgovoren po zakonu ali običajih, če je upravičenec mladoleten ali neporočen oziroma če je mladoleten in poročen, vendar je v njegovo korist, da prebiva v isti državi kot njegov oče, mati ali drug odrasli sorodnik, ki je zanj odgovoren; - mladoletne neporočene brate in sestre upravičenca do mednarodne zaščite, če je upravičenec mladoleten in neporočen oziroma če so upravičenec ali njegovi bratje in sestre mladoletni in poročeni, vendar je v korist enega ali več med njimi, da prebivajo v isti državi; (k) „mladoletnik“ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, mlajšo od 18 let; ê 2004/83/EC (prilagojeno) ð novo (i)(l) „mladoletniki brez spremstva“ pomeni državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva, mlajše od osemnajst let ð mladoletnika ï, ki na ozemlje držav članic pridejo √ pride Õ brez spremstva odraslega, ki je zanje odgovoren po zakonu ali običajih, dokler takšna oseba zanje ne začne dejansko skrbeti; izraz vključuje mladoletnikea, ki ostanejo brez spremstva po vstopu na ozemlje države članice; (j)(m) „dovoljenje za prebivanje“ pomeni vsako dovoljenje ali pooblastilo, ki ga izdajo organi države članice v obliki, določeni z zakonodajo te države, in ki državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva omogoča prebivanje na njenem ozemlju; (k)(n) „izvorna država“ pomeni državo/države, katerih državljan je oseba, pri osebah brez državljanstva pa nekdanjo državo/države stalnega prebivališča. Člen 3 Ugodnejši standardi Države članice lahko uvedejo ali ohranijo ugodnejše standarde za opredelitev osebe kot begunca ali osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, in za določitev vsebine mednarodne zaščite, kolikor so ti standardi združljivi s to direktivo. POGLAVJE II Obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito Člen 4 Obravnavanje dejstev in okoliščin 51. Države članice lahko naložijo prosilcu dolžnost, da čimprej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Dolžnost države članice je, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje. 52. Elementi iz odstavka 1 so izjave prosilca in vsa dokumentacija, s katero razpolaga prosilec, glede svoje starosti, porekla, vključno s poreklom ustreznih sorodnikov, identitete, državljanstva(-ev), nekdanje(-ih) držav(e) in kraja(-ev) stalnega prebivališča, prejšnjih prošenj za azil, prepotovanih poti, osebnih in potnih listih ter razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito. 53. Obravnava prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in upošteva naslednje: (a) vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na izvorno državo v času odločanja o prošnji, vključno z zakoni in predpisi izvorne države in načinom njihovega izvajanja; (b) ustrezne izjave in dokumentacijo, ki jo predloži prosilec, vključno z informacijami o tem, ali je prosilec podvržen ali izpostavljen preganjanju ali resni škodi; (c) individualni položaj in osebne okoliščine prosilca, vključno z dejavniki, kot so poreklo, spol in starost, za oceno dejstva, ali bi na podlagi prosilčevih osebnih okoliščin dejanja, ki jim je prosilec izpostavljen ali bi jim bil lahko izpostavljen, pomenila preganjanje ali resno škodo; (d) ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, z namenom ocene, ali bo prosilec ob vrnitvi v to državo zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi; (e) ali se od prosilca lahko utemeljeno pričakuje, da bo izkoristil zaščito druge države, kjer lahko uveljavlja državljanstvo. 54. Dejstvo, da je prosilec že bil izpostavljen preganjanju ali mu je že bila povzročena resna škoda ali se mu je s takšnim preganjanjem ali škodo neposredno grozilo, je resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila. 55. Kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji: (a) prosilec se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje; (b) vsi ustrezni elementi, ki so na voljo prosilcu, so bili predloženi, glede morebitne odsotnosti drugih ustreznih elementov pa je bila podana zadovoljiva razlaga; (c) ugotovljeno je, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne in ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s prosilčevim primerom; (d) prosilec je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko prosilec izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil; in (e) ugotovljena je bila splošna verodostojnost prosilca. Člen 5 Potreba po mednarodni zaščiti, ki se pojavi sur place 56. Utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje resne škode lahko temeljita na dogodkih, do katerih je prišlo, odkar je prosilec zapustil izvorno državo. 57. Utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje resne škode lahko temeljita na dejavnostih, pri katerih je sodeloval prosilec, odkar je zapustil izvorno državo, zlasti kadar se ugotovi, da te dejavnosti predstavljajo izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi. 58. Brez poseganja v Ženevsko konvencijo lahko države članice določijo, da se prosilcu, ki vloži naknadno prošnjo, načeloma ne prizna status begunca, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države. Člen 6 Subjekti preganjanja ali resne škode Subjekti preganjanja ali resne škode so lahko: (a) država; (b) stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države; (c) nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz točk (a) in (b), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot sta opredeljena v členu 7. Člen 7 Subjekti zaščite 59. Zaščitao ð pred preganjanjem ali resno škodo mora biti dejanska in trajna ter ï jo lahko nudi ð le ï : (a) država; ali (b) stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države ð ter so pripravljene in sposobne zagotavljati pravno državo ï. 60. ð Dejanska in trajna ï Zzaščita se načelno nudi, kadar subjekti iz odstavka 1 sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do takšne zaščite. 61. Pri ocenjevanju, ali mednarodna organizacija nadzoruje državo ali bistveni del njenega ozemlja in nudi zaščito, kot je opisana v odstavku 2, države članice upoštevajo vse napotke, ki jih nudijo ustrezni akti Sveta. Člen 8 Notranja zaščita 62. V okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito lahko države članice odločijo, da prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, če v delu njegove izvorne države ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenega tveganja resne škode ð ima v delu izvorne države dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v členu 7, ï in če se od prosilca lahko razumno pričakuje, da bo bival v tema delu države ð lahko varno in zakonito potuje ter si tam varno in zakonito uredi dostop in biva ï. 63. Pri ugotavljanju, ali ð ima prosilec dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo v ï je delu izvorne države ustreza v skladu z odstavkomu 1, države članice v trenutku odločanja o prošnji upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. ð V ta namen države članice zagotovijo, da se iz različnih virov, kot sta Visoki komisariat Združenih narodov za begunce in evropski urad za podporo azilu, pridobijo natančne in najnovejše informacije. ï 64. Odstavek 1 se lahko uporablja ne glede na tehnične ovire vrnitve v izvorno državo. POGLAVJE III Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati begunci Člen 9 Dejanja preganjanja 65. √ Da se šteje za Õ Ddejanjae preganjanja v smislu člena 1A Ženevske konvencije, morajo √ dejanje Õ: (a) biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajočae, da predstavljajo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, zlasti pravic, od katerih odstopanja niso mogoča po členu 15(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; ali (b) predstavljati akumulacijo različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki je dovolj huda, da vpliva na posameznika na podoben način, kot je opisano v točki (a). 66. Dejanja preganjanja, opredeljena v odstavku 1, imajo lahko med drugim naslednje oblike: (a) dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; (b) pravni, upravni, policijski in/ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; (c) pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; (d) odrekanje sodnega varstva, kar ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; (e) pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, kjer bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med izključitvene klavzule, navedene v členu 12(2); (f) dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke. 67. Skladno s členom 2(c) mora obstajati povezava med razlogi iz člena 10 in dejanji preganjanja, kot so določena v odstavku 1 ð, ali odsotnost zaščite pred temi dejanji ï. Člen 10 Razlogi za preganjanje 68. Države članice pri ocenjevanju razlogov za preganjanje upoštevajo naslednje elemente: (a) koncept √ pojem Õ rase zajema zlasti vprašanja barve, porekla ali pripadnosti določeni etnični skupini; (b) koncept √ pojem Õ veroizpovedi zajema zlasti teistična, neteistična in ateistična prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih verskih obredih posamično ali v skupnosti drugih oseb, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na kakršnem koli verskem prepričanju ali izhaja iz njega; (c) koncept √ pojem Õ nacionalne pripadnosti ni omejen na državljanstvo ali njegovo odsotnost, temveč zajema zlasti pripadnost skupini, ki jo določa kulturna, etnična ali jezikovna identiteta, skupno zemljepisno ali politično poreklo ali odnos do prebivalcev druge države; (d) skupina šteje za določeno družbeno skupino zlasti v naslednjih primerih: – kadar je članom te skupine skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne sme prisiliti, naj se mu odreče, in – kadar ima skupina v ustrezni državi razločno identiteto, saj jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno;. vV odvisnosti od okoliščin v izvorni državi lahko določena družbena skupina zajema skupino, ki temelji na skupni lastnosti spolne usmerjenosti. Spolne usmerjenosti se ne sme razumeti kot nečesa, kar vključuje dejanja, ki po nacionalnemi pravuzakonodaji držav članic veljajo za kazniva. Vidikie, povezanie s spolom, ð je treba ustrezno upoštevati pri določanju pripadnosti določeni družbeni skupini ali opredelitvi značilnosti takšne skupine ï se lahko upoštevajo, ne da bi sami po sebi pomenili domnevo za uporabo tega člena; (e) koncept političnega prepričanja zajema zlasti imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja, navedenimi v členu 6, in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal. 69. Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja. Člen 11 Prenehanje 70. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva preneha biti begunec, če: (a) prostovoljno sprejme zaščito države, katere državljan je; ali (b) državljanstvo po njegovi izgubi prostovoljno ponovno pridobi; ali (c) je pridobil novo državljanstvo in uživa zaščito države, ki mu ga je podelila; ali (d) se je prostovoljno vrnil v državo, ki jo je zapustil in v katero se ni vračal zaradi strahu pred preganjanjem; ali (e) zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih so mu priznali status begunca, več ne more zavračati zaščite države, katere državljan je; ali (f) se kot oseba brez državljanstva zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih so mu priznali status begunca, lahko vrne v prejšnjo državo stalnega prebivališča. 71. Pri obravnavanju točk (e) in (f) odstavka 1 države članice upoštevajo, ali je sprememba okoliščin dovolj pomembna in trajna, da begunčevega strahu pred preganjanjem več ne morejo šteti za utemeljenega. ò novo 72. Točki (e) in (f) odstavka 1 se ne uporabljata za begunca, ki se lahko sklicuje na nujne razloge, ki izhajajo iz preganjanja v preteklosti, ker ni hotel izkoristiti zaščite države, katere državljan je, oziroma prejšnje države stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva. ê 2004/83/EC (prilagojeno) Člen 12 Izključitev 73. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne more biti begunec, če: (a) sodi na področje uporabe člena 1 D Ženevske konvencije glede zaščite ali pomoči organov ali uradov Združenih narodov, razen vVisokega komisarjaiata Združenih narodov za begunce. Kadar je takšna zaščita ali pomoč prenehala iz katerega koli razloga, ne da bi se položaj takšne osebe dokončno uredil skladno z ustreznimi resolucijami, ki jih je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, so takšne osebe avtomatično upravičene do ugodnosti iz te direktive; (b) pristojni organi države, v kateri je pridobila stalno prebivališče, ugotovijo, da ima pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz državljanstva te države, ali enakovredne pravice in dolžnosti. 74. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne more imeti statusa begunca, če obstajajo tehtni razlogi za domnevo: (a) da je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot so opredeljeni v mednarodnih instrumentih, ki določajo takšna kazniva dejanja; (b) da je storil težje nepolitično kaznivo dejanje izven države sprejemnice, preden ga je ta sprejela kot begunca (tj. preden mu je izdala dovoljenje za prebivanje, ki je temeljilo na podelitvi statusa begunca); tudi če so storjena zaradi domnevno političnih ciljev, se lahko izredno kruta dejanja štejejo za težja nepolitična kazniva dejanja; (c) da je kriv dejanj, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli in členih 1 in 2 Listine Združenih narodov. 75. Odstavek 2 se uporablja za osebe, ki napeljujejo k izvrševanju kaznivih dejanj ali dejavnosti, navedenih v tem odstavku, ali pri njih kako drugače sodelujejo. POGLAVJE IV Status begunca Člen 13 Priznanje statusa begunca Države članice priznajo status begunca državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje za begunca v skladu s poglavjema II in III. Člen 14 Preklic, odprava ali zavrnitev podaljšanja statusa begunca 76. Pri prošnjah za mednarodno zaščito, ki so vložene po začetku veljavnosti te dDirektive √ 2004/83/ES Õ, države članice prekličejo, odpravijo ali zavrnejo podaljšanje statusa begunca državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki mu ga je priznal vladni, upravni, sodni ali parasodni organ, če je ta oseba prenehala biti begunec skladno s členom 11. 77. Brez poseganja v dolžnost begunca, da skladno s členom 4(1) razkrije vsa ustrezna dejstva in predloži vso ustrezno dokumentacijo, s katero razpolaga, država članica, ki je priznala status begunca, za vsak primer posebej izkaže, da je zadevna oseba prenehala biti begunec ali ni bila nikoli begunec skladno z odstavkom 1 tega člena. 78. Države članice prekličejo, odpravijo ali zavrnejo podaljšanje statusa begunca državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, če po priznanju statusa begunca ugotovijo naslednje: (a) da bi moral biti ali da je izključen iz statusa begunca skladno s členom 12; (b) da je bilo njegovo napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za dodelitev statusa begunca. 79. Države članice lahko prekličejo, odpravijo ali zavrnejo podaljšanje statusa begunca, ki ga je beguncu podelil vladni, upravni, sodni ali parasodni organ, kadar: (a) obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost države članice, v kateri se nahaja; (b) po pravnomočni obsodbi za izredno težko kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za skupnost te države članice. 80. V situacijah iz odstavka 4 se lahko države članice odločijo, da beguncu ne priznajo statusa, če takšna odločitev še ni bila sprejeta. 81. Osebe, za katere se uporabljata odstavka 4 ali 5, uživajo pravice iz členov 3, 4, 16, 22, 31, 32 in 33 Ženevske konvencije ter podobne pravice, v kolikor se te osebe nahajajo v zadevni državi članici. POGLAVJE V Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati osebe za priznanje subsidiarne zaščite Člen 15 Resna škoda Resna škoda zajema: (a) smrtno kazen ali usmrtitev; ali (b) mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ali (c) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Člen 16 Prenehanje 82. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ni več upravičena do subsidiarne zaščite, kadar okoliščine, zaradi katerih ji je bil priznan status subsidiarne zaščite, prenehajo ali se spremenijo tako, da zaščita več ni potrebna. 83. Pri uporabi odstavka 1 države članice upoštevajo, ali je sprememba okoliščin dovolj pomembna in trajna, da osebi, upravičeni do subsidiarne zaščite, ne grozi več resno tveganje ali resna škoda. ò novo 84. Odstavek 1 se ne uporablja za upravičenca do subsidiarne zaščite, ki se lahko sklicuje na nujne razloge, ki izhajajo iz resne škode, povzročene v preteklosti, ker ni hotel izkoristiti zaščite države, katere državljan je, oziroma prejšnje države stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva. ê 2004/83/EC ð novo Člen 17 Izključitev 85. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne more biti upravičen do subsidiarne zaščite, če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da: (a) je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot so opredeljeni v mednarodnih instrumentih, ki določajo takšna kazniva dejanja; (b) je storil težje kaznivo dejanje; (c) je kriv dejanj, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli in členih 1 in 2 Listine Združenih narodov; (d) predstavlja nevarnost za skupnost ali varnost države članice, v kateri se nahaja. 86. Odstavek 1 se uporablja za osebe, ki napeljujejo k izvrševanju kaznivih dejanj ali dejavnosti, navedenih v tem odstavku, ali pri njih kako drugače sodelujejo. 87. Države članice lahko državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva odrečejo pravico do subsidiarne zaščite, če je ta pred sprejemom v državo članico storil eno ali več kaznivih dejanj izven področja uporabe odstavka 1, za katere bi bila, če bi bila storjena v zadevni državi članici, zagrožena zaporna kazen, in če je zapustil izvorno državo izključno zato, da bi se izognil sankcijam, ki so posledica teh kaznivih dejanj. POGLAVJE VI Status subsidiarne zaščite Člen 18 Priznanje statusa subsidiarne zaščite Države članice priznajo status subsidiarne zaščite državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito v skladu s poglavjema II in V. Člen 19 Preklic, odprava ali zavrnitev podaljšanja statusa subsidiarne zaščite 88. Pri prošnjah za mednarodno zaščito, ki so vložene po začetku veljavnosti te direktive, države članice prekličejo, odpravijo ali zavrnejo podaljšanje statusa subsidiarne zaščite državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki mu ga je priznal vladni, upravni, sodni ali parasodni organ, če je ta oseba prenehala biti upravičena do subsidiarne zaščite skladno s členom 16. 89. Države članice lahko prekličejo, odpravijo ali zavrnejo podaljšanje statusa subsidiarne zaščite državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki ga je priznal vladni, upravni, sodni ali parasodni organ, če bi tej osebi po priznanju statusa subsidiarne zaščite morala prenehati pravica do subsidiarne zaščite skladno s členom 17(3). 90. Države članice prekličejo, odpravijo ali zavrnejo podaljšanje statusa subsidiarne zaščite državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, če: (a) bi moral biti ali je bil po priznanju statusa subsidiarne zaščite izključen iz statusa subsidiarne zaščite skladno s členom 17(1) in (2); (b) je bilo njegovo napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za priznanje statusa subsidiarne zaščite. 91. Brez poseganja v dolžnost državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, da skladno s členom 4(1) razkrije vsa ustreza dejstva in predloži vso ustrezno dokumentacijo, s katero razpolaga, država članica, ki je priznala status subsidiarne zaščite, za vsak primer posebej izkaže, da je zadevna oseba prenehala biti upravičena do subsidiarne zaščite ali ni bila do nje nikoli upravičena skladno z odstavki 1, 2 in 3 tega člena. POGLAVJE VII Vsebina mednarodne zaščite Člen 20 Splošna pravila 92. To poglavje ne posega v pravice, določene z Ženevsko konvencijo. 93. To poglavje se uporablja tako za begunce kot za osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, razen če besedilo določa drugače. 94. Pri izvajanju tega poglavja države članice upoštevajo specifičen položaj ranljivih oseb, kakršni so mladoletniki, mladoletniki brez spremstva, invalidi, starejši ljudje, nosečnice, starši samohranilci z mladoletnimi otroki ð , žrtve trgovine z ljudmi, osebe s težavami v duševnem zdravju ï in osebe, ki so bile izpostavljene mučenju, posilstvu ali drugim težjim oblikam psihološkega, fizičnega ali spolnega nasilja. 95. Odstavek 3 se uporablja le za osebe, pri katerih se po individualni presoji njihovega položaja ugotovijo posebne potrebe. 96. Pri izvajanju določb tega poglavja, ki se nanašajo na mladoletnike, države članice v prvi vrsti upoštevajo korist otroka. 6. V okvirih, ki jih določa Ženevska konvencija, lahko države članice zmanjšajo ugodnosti iz tega poglavja, ki se priznajo beguncu, ki je pridobil status begunca na podlagi dejavnosti z izključnim ali poglavitnim ciljem ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje statusa begunca. 7. V okvirih mednarodnih obveznosti držav članic lahko države članice zmanjšajo ugodnosti iz tega poglavja, ki se priznajo osebi, upravičeni do subsidiarne zaščite, katere status subsidiarne zaščite je bil pridobljen na podlagi dejavnosti z izključnim ali poglavitnim ciljem ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje osebe, upravičene do subsidiarne zaščite. Člen 21 Zaščita pred vračanjem 97. Države članice spoštujejo načelo nevračanja skladno s svojimi mednarodnimi obveznostmi. 98. Kadar jim tega ne prepovedujejo mednarodne obveznosti iz odstavka 1, lahko države članice begunca vrnejo ne glede na to, ali so mu tak status formalno priznale ali ne, če: (a) obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost države članice, v kateri se nahaja; ali (b) po pravnomočni obsodbi za izredno težko kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za skupnost te države članice. 99. Države članice lahko prekličejo, odpravijo ali zavrnejo podaljšanje dovoljenja za prebivanje beguncu, za katerega se uporablja odstavek 2. Člen 22 Informacije Države članice osebam, ki jim priznajo potrebo po ð upravičencem do ï mednarodnie zaščitie, po priznanju statusa ustrezne zaščite čimprej omogočijo dostop do informacij o pravicah in dolžnostih, povezanih z njihovim statusom, v jeziku, ð za katerega se lahko smiselno domneva, da ga razumejo ï ki ga verjetno razumejo. Člen 23 Ohranjanje enotnosti družine 100. Države članice zagotovijo, da se lahko ohrani enotnost družine. 101. Države članice zagotovijo, da so družinski člani upravičenca do statusa begunca ali statusa subsidiarne ð mednarodne ï zaščite, ki sami ne izpolnjujejo pogojev za tak status ð to zaščito ï, upravičeni do ugodnosti iz členov 24 do 34, skladno z nacionalnimi postopki in v obsegu, združljivem z osebnim pravnim statusom družinskega člana. Pri obravnavi družinskih članov upravičencev do statusa subsidiarne zaščite lahko države članice opredelijo pogoje, ki se uporabljajo za takšne ugodnosti. V teh primerih države članice zagotovijo, da določene ugodnosti zagotavljajo ustrezen življenjski standard. 102. Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata, kadar je ali bi bil družinski član izključen iz statusa begunca ali subsidiarne ð mednarodne ï zaščite skladno s poglavjema III in V. 103. Ne glede na odstavka 1 in 2 lahko države članice zavrnejo, zmanjšajo ali ukinejo ugodnosti, navedene v teh odstavkih, iz razloga državne varnosti ali javnega reda. 104. Države članice lahko odločijo, da se ta člen uporablja tudi za druge bližnje sorodnike, ki so živeli skupaj kot člani družine v času odhoda iz izvorne države in ki so bili v tem času popolnoma ali pretežno odvisni od upravičenca do statusa begunca ali subsidiarne ð mednarodne ï zaščite. Člen 24 Dovoljenja za prebivanje 105. Čimprej po priznanju statusa in brez poseganja v člen 21(3) države članice upravičencem do statusa begunca ð mednarodne zaščite ï čimprej izdajo dovoljenje za prebivanje, ki mora veljati vsaj tri leta in se lahko podaljša, razen če nujni razlogi nacionalne varnosti ali javnega reda zahtevajo drugače. Brez poseganja v člen 23(1) lahko dovoljenje za prebivanje, izdano družinskim članom upravičencev do statusa begunca ð mednarodne zaščite ï, velja manj kot tri leta in se lahko podaljša. 2. Čimprej po priznanju statusa države članice upravičencem do statusa subsidiarne zaščite izdajo dovoljenje za prebivanje, ki mora veljati vsaj eno leto in se lahko podaljša, razen če nujni razlogi nacionalne varnosti ali javnega reda zahtevajo drugače. Člen 25 Potna listina 106. Države članice upravičencem do statusa begunca izdajo potne listine v obliki, določeni z vzorcem Ženevske konvencije, za namen potovanja izven njihovega ozemlja, razen če nujni razlogi nacionalne varnosti ali javnega reda zahtevajo drugače. 107. Države članice upravičencem do statusa subsidiarne zaščite, ki ne morejo dobiti nacionalnega potnega lista, izdajo listine, ki jim omogočajo potovanje ð izven njihovega ozemlja ï vsaj takrat, kadar se pojavijo resni humanitarni razlogi za njihovo prisotnost v drugi državi, razen če nujni razlogi nacionalne varnosti ali javnega reda zahtevajo drugače. Člen 26 Dostop do zaposlitve 108. Države članice upravičencem do ð mednarodne zaščite ï statusa begunca od trenutka priznanja ð zaščite ï statusa begunca dovolijo zaposlovanje ali samozaposlovanje skladno s pravili, ki se sicer uporabljajo za zadevni poklic oz. javno službo. 109. Države članice zagotovijo, da se dejavnosti, kakršne so priložnosti za izobraževanje za odrasle v zvezi z delom, poklicno usposabljanje ð , vključno z usposabljanjem za nadgrajevanje strokovnih znanj, ï in pridobivanje praktičnih izkušenj na delovnem mestu ð in svetovalne storitve, ki jih zagotavljajo zavodi za zaposlovanje ï, upravičencem do ð mednarodne zaščite ï statusa begunca nudijo pod enakimi pogoji kot državljanom. ò novo 110. Države članice si prizadevajo upravičencem do mednarodne zaščite olajšati dostop do priložnosti za izobraževanje in poklicno usposabljanje iz odstavka 2 z ukrepi, kot je zagotavljanje štipendij za vzdrževanje in posojil po potrebi ali možnost dela s skrajšanim delovnim časom in izrednega študija. ê 2004/83/EC (prilagojeno) ð novo 3. Države članice upravičencem do statusa subsidiarne zaščite od trenutka priznanja statusa subsidiarne zaščite dovolijo zaposlovanje in samozaposlovanje skladno pravili, ki se sicer uporabljajo za zadevni poklic oz. javno službo. Lahko se upošteva položaj na trgu dela v državah članicah, vključno z morebitnim prednostnim dostopom do zaposlitve za omejeno časovno obdobje, ki se določi skladno z nacionalnim pravom. Države članice zagotovijo, da ima upravičenec do subsidiarne zaščite dostop do delovnega mesta, za katerega je upravičenec prejel ponudbo skladno z nacionalnimi predpisi o prednostni obravnavi na trgu dela. 4. Države članice zagotovijo, da imajo upravičenci do statusa subsidiarne zaščite dostop do dejavnosti, kakršne so priložnosti za izobraževanje za odrasle v zvezi z delom, poklicno usposabljanje in pridobivanje praktičnih izkušenj na delovnem mestu, pod pogoji, ki jih določijo države članice. 54. Uporablja se v državah članicah veljavno pravo o osebnih prejemkih, o dostopu do sistemov socialne varnosti za zaposlene in samozaposlene in o drugih pogojih zaposlitve. Člen 27 Dostop do izobraževanja 111. Države članice omogočijo polni dostop do izobraževalnega sistema vsem mladoletnikom s priznanimo statusom begunca ali subsidiarne ð mednarodno ï zaščiteo pod enakimi pogoji kot državljanom. 112. Države članice odraslim s priznanimo ð mednarodno ï statusom begunca ali subsidiarne zaščiteo dovolijo dostop do splošnega izobraževalnega sistema, nadaljnjega usposabljanja ali preusposabljanja pod enakimi pogoji kot državljanom tretjih držav, ki tam zakonito prebivajo. 3. Države članice zagotovijo enako obravnavanje upravičencev do statusa begunca ali subsidiarne zaščite in državljanov v okviru obstoječih postopkov priznavanja tujih diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi. ò novo Člen 28 Dostop do postopkov za priznavanje kvalifikacij 1. Države članice zagotovijo enako obravnavanje upravičencev do mednarodne zaščite in državljanov v okviru obstoječih postopkov priznavanja tujih diplom, spričeval in drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah. 2. Države članice si prizadevajo zagotoviti, da imajo upravičenci do mednarodne zaščite, ki ne morejo predložiti dokumentarnih dokazil o svojih kvalifikacijah, dostop do ustreznih programov za ocenjevanje, potrjevanje in akreditacijo njihovega predhodnega znanja. Ti ukrepi so v skladu s členoma 2(2) in 3(3) Direktive 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij[20]. 3. Države članice si prizadevajo zagotoviti, da upravičencem do mednarodne zaščite ni onemogočeno zaprositi za priznanje njihovih diplom, spričeval ali drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah, izdanih v tujini, oziroma akreditacijo njihovega predhodnega znanja zaradi stroškov, povezanih s temi postopki. ê 2004/83/EC (prilagojeno) ð novo Člen 2829 Socialna blaginja 113. Države članice zagotovijo, da upravičenci do statusa begunca ali subsidiarne ð mednarodne ï zaščite v državi članici, ki jim je tao status ð zaščito ï podelila, prejemajo potrebno socialno pomoč, kot jo prejemajo državljani te države članice. 114. 2. Z odstopanjem od splošnega pravila iz odstavka 1 lahko države članice omejijo socialno pomoč, ki jo prejmejo upravičenci do statusa subsidiarne zaščite, na osnovne dajatve, ki pa se dodeljujejo na enaki ravni in pod enakimi pogoji za upravičenost kot državljanom. Člen 2930 Zdravstveno varstvo 115. Države članice zagotovijo, da imajo upravičenci do statusa begunca ali subsidiarne ð mednarodne ï zaščite dostop do zdravstvenega varstva pod enakimi pogoji za upravičenost kot državljani države članice, ki jim je tao status ð zaščito ï podelila. 2. Z odstopanjem od splošnega pravila iz odstavka 1 lahko države članice omejijo storitve zdravstvenega varstva, ki jih prejmejo upravičenci do subsidiarne zaščite, na osnovne dajatve, ki pa se dodeljujejo na enaki ravni in pod enakimi pogoji za upravičenost kot državljanom. 32. Države članice pod enakimi pogoji za upravičenost, kot veljajo za državljane države članice, ki jim je priznala status, zagotovijo ustrezno zdravstveno varstvo ð ,vključno z ustreznim duševnim zdravstvenim varstvom, kadar je potrebno, ï upravičencem do statusa begunca ali subsidiarne ð mednarodne ï zaščite, ki imajo posebne potrebe, na primer nosečnicam, invalidom, osebam, ki so žrtve mučenja, posilstva ali drugih težjih oblik psihološkega, fizičnega ali spolnega nasilja, ali mladoletnikom, ki so bili žrtve katere koli oblike zlorabe, zanemarjanja, izkoriščanja, mučenja, krutega, nehumanega in poniževalnega ravnanja ali ki jih je prizadel oborožen spopad. Člen 3031 Mladoletniki brez spremstva 116. Čimprej po priznanju statusa begunca ali subsidiarne ð mednarodne ï zaščite države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev zastopanja mladoletnikov brez spremstva s strani njegoihovega zakonitega zastopnika ali po potrebi s strani organizacije, zadolžene za varstvo in blaginjo mladoletnikov, ali s kakšnim drugim primernim zastopanjem, vključno s tistim, ki temelji na zakonodaji ali odločbi sodišča. 117. Države članice zagotovijo, da imenovani skrbnik ali zastopnik mladoletnika ustrezno skrbi za potrebe mladoletnika pri izvajanju te direktive. Ustrezni organi to redno ocenjujejo. 118. Države članice zagotovijo, da se mladoletniki brez spremstva dodelijo: (a) odraslim sorodnikom; ali (b) rejniški družini; ali (c) v centre, specializirane za namestitev mladoletnikov; ali (d) v druge načine namestitve, primerne za mladoletnike. V tem okviru se otrokova stališča upoštevajo skladno z njegovo starostjo in stopnjo zrelosti. 119. Kadar je le mogoče, se bratje in sestre ne ločujejo, pri čemer se upošteva korist zadevnega mladoletnika in zlasti njegova starost in stopnja zrelosti. Spreminjanjeembe prebivališča mladoletnikov brez spremstva se omejijo na najmanjši možni obseg. 120. Države članice ð vzpostavijo postopke, s katerimi je mogoče čimprej po priznanju mednarodne zaščite odkriti člane družine mladoletnika brez spremstva ï √ , hkrati pa Õ si v okviru varovanjaujejo koristi mladoletnika prizadevajo čimprej odkriti člane mladoletnikove družine. Kadar bi bilo lahko ogroženo življenje ali integriteta mladoletnika ali njegovih bližnjih sorodnikov, zlasti če so ti ostali v izvorni državi, je treba poskrbeti, da jeso zbiranje, obdelava in kroženje informacij o teh osebah izvedenoi zaupno. 121. Osebe, ki delajo z mladoletniki brez spremstva, morajo imeti ali pridobijo izobrazbo, ki ustreza potrebam mladoletnikov ð , in se še naprej usposabljati na tem področju ï. Člen 3132 Dostop do nastanitve Države članice zagotovijo, da imajo upravičenci do statusa beguncev ali subsidiarne ð mednarodne ï zaščite dostop do nastanitve pod enakimi pogoji kot drugi državljani tretjih držav, ki zakonito prebivajo na njihovih ozemljih. ð Države članice si prizadevajo izvajati politike, namenjene preprečevanju diskriminacije upravičencev do mednarodne zaščite in zagotavljanju enakih možnosti glede dostopa do nastanitve. ï Člen 3233 Prosto gibanje v državi članici Države članice upravičencem do statusa begunca ali subsidiarne ð mednarodne ï zaščite dovolijo prosto gibanje na svojem ozemlju pod enakimi pogoji in z enakimi omejitvami, kot veljajo za druge državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo na njihovih ozemljih. Člen 3334 Dostop do integracijskih ukrepov 122. Da bi olajšale integracijo beguncev ð upravičencev do mednarodne zaščite ï v družbo, države članice ð zagotavljajo dostop do ï predvidijo integracijskeih programeov, ki so po njihovem mnenju ustrezni ð , in upoštevajo posebne potrebe upravičencev do mednarodne zaščite ï ali ustvarjajo predpogoje za dostop do takšnih programov. 1 Kadar se državam članicam zdi ustrezno, se upravičencem do subsidiarne zaščite omogoči dostop do programov integracije. ò novo 123. Navedeni integracijski programi bi lahko vključevali uvodne programe in jezikovno usposabljanje, ki bi bili kar najbolj prilagojeni potrebam upravičencev do mednarodne zaščite. ê 2004/83/EC (prilagojeno) ð novo Člen 3435 Vrnitev Države članice lahko nudijo pomoč upravičencem do statusa begunca ali subsidiarne ð mednarodne ï zaščite, ki si želijo vrnitve. POGLAVJE VIII Upravno sodelovanje Člen 3536 Sodelovanje Vsaka država članica imenuje nacionalno kontaktno točko, katere √ in sporoči njen Õ naslov sporoči Komisiji,. ta pa √ Komisija Õ ga sporoči √ navedene informacije Õ ostalim državam članicam. Države članice v povezavi s Komisijo sprejmejo vse potrebne ukrepe za vzpostavitev neposrednega sodelovanja in izmenjave informacij med pristojnimi organi. Člen 3637 Osebje Države članice zagotovijo ustrezno usposobljenost organov in drugih organizacij, ki izvajajo to direktivo, in njihovo zavezanost načelu zaupnosti, kot je opredeljeno v nacionalnemi pravuzakonodaji, v zvezi z vsemi informacijami, ki jih prejmejo √ pridobijo Õ v okviru svojega dela. POGLAVJE IX Končne določbe Člen 3738 Poročila 124. Komisija do 10. aprila 2008 ð […] ï poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi te direktive in predlaga vse potrebne spremembe. Ti predlogi za spremembe se v zvezi s členi 15, 26 in 33 pripravijo prednostno. Države članice do 10. oktobra 2007 ð […] ï pošljejo Komisiji vse potrebne informacije za pripravo tega poročila. 125. Po predložitvi poročila Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu poroča o uporabi te direktive v državah članicah vsaj enkrat na vsakih pet let. Člen 3839 Prenos 1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 10. oktobra 2006 √ členi […] [členi, ki so bili v primerjavi s predhodno direktivo vsebinsko spremenjeni] najpozneje do […] Õ. O tem takoj obvestijo Komisijoi √ takoj sporočijo besedila navedenih predpisov in korelacijsko tabelo med navedenimi predpisi in to direktivo Õ. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice. √ Vključijo tudi izjavo, da se v obstoječih zakonih in drugih predpisih sklici na direktivo, razveljavljeno s to direktivo, razlagajo kot sklici na to direktivo. Način sklicevanja in obliko izjave določijo države članice. Õ 2. Države članice Komisiji sporočijo besedila določb √ temeljnih Õ predpisov nacionalnega pravazakonodaje, ki spadajo v področje uporabe te direktive ga sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva √ , ter korelacijsko tabelo med navedenimi predpisi in to direktivo Õ. ⎢ Člen 40 Razveljavitev Direktiva 2004/83/ES se razveljavi z učinkom od [dan po datumu, določenem v prvem pododstavku odstavka 1 člena … te direktive] ne glede na obveznosti držav članic glede roka za prenos direktive v nacionalno zakonodajo, določenega v delu B Priloge I. Sklicevanja na razveljavljeno direktivo se štejejo za sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge II. ê 2004/83/EC (prilagojeno) Člen 3941 Začetek veljavnosti Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije . ⎢ Členi […] se uporabljajo od [dan po datumu, določenem v prvem pododstavku odstavka 1 člena …]. ê 2004/83/EC (prilagojeno) Člen 4042 Naslovniki Ta direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. V […] Za Evropski parlament Za Svet Predsednik Predsednik […] […] ⎢ PRILOGA I Del A Razveljavljena direktiva(iz člena 40) Direktiva Sveta 2004/83/ES | (UL L 304, 30.9.2004, str. 12). | Del B Rok za prenos v nacionalno zakonodajo(iz člena 39) Direktiva | Rok za prenos | 2004/83/EC | 10. oktober 2006 | _____________ PRILOGA II Korelacijska tabela Direktiva 2004/83/ES | Ta direktiva | Člen 1 | Člen 1 | Člen 2, uvodno besedilo | Člen 2, uvodno besedilo | Člen 2(a) | Člen 2(a) | – | Člen 2(b) | Člen 2(b)–(g) | Člen 2(c)–(h) | – | Člen 2(i) | Člen 2(h) – | Člen 2(j), prva in druga alinea Člen 2(j), tretja, četrta in peta alinea | – | Člen 2(k) | Člen 2(i) | Člen 2(l) | Člen 2(j) | Člen 2(m) | Člen 2(k) | Člen 2(n) | Člen 3 | Člen 3 | Člen 4 | Člen 4 | Člen 5 | Člen 5 | Člen 6 | Člen 6 | Člen 7 | Člen 7 | Člen 8(1)(2) | Člen 8(1)(2) | Člen 8(3) | – | Člen 9 | Člen 9 | Člen 10 | Člen 10 | Člen 11(1)(2) | Člen 11(1)(2) | – | Člen 11(3) | Člen 12 | Člen 12 | Člen 13 | Člen 13 | Člen 14 | Člen 14 | Člen 15 | Člen 15 | Člen 16(1)(2) | Člen 16(1)(2) | – | Člen 16(3) | Člen 17 | Člen 17 | Člen 18 | Člen 18 | Člen 19 | Člen 19 | Člen 20(1)–(5) | Člen 20(1)–(5) | Člen 20(6)(7) | – | Člen 21 | Člen 21 | Člen 22 | Člen 22 | Člen 23(1) | Člen 23(1) | Člen 23(2), prvi pododstavek | Člen 23(2), prvi pododstavek | Člen 23(2), drugi pododstavek | – | Člen 23(2), tretji pododstavek | – | Člen 23(3)–(5) | Člen 23(3)–(5) | Člen 24(1) | Člen 24(1) | Člen 24(2) | – | Člen 25 | Člen 25 | Člen 26(1)–(3) | Člen 26(1)–(3) | Člen 26(4) | – | Člen 26(5) | Člen 26(4) | Člen 27(1)(2) | Člen 27(1)(2) | Člen 27(3) | Člen 28(1) | – | Člen 28(2)(3) | Člen 28(1) | Člen 29(1) | Člen 28(2) | – | Člen 29(1) | Člen 30(1) | Člen 29(2) Člen 29(3) | – Člen 30(2) | Člen 30 | Člen 31 | Člen 31 | Člen 32 | Člen 32 | Člen 33 | Člen 33 | Člen 34 | Člen 34 | Člen 35 | Člen 35 | Člen 36 | Člen 36 | Člen 37 | Člen 37 | Člen 38 | Člen 38 | Člen 39 | – | Člen 40 | Člen 39 | Člen 41 | Člen 40 | Člen 42 | – | Priloga I | – | Priloga II | [1] UL L 304, 30.9.2004, str. 12. [2] Načrt politike azila – Celostni pristop k zaščiti v EU, COM(2008) 360. [3] COM(2007) 301. [4] Na voljo na strani: http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/immigration/integration/doc/2007/handbook_2007_en.pdf. [5] Visoki komisariat ZN za begunce, „Asylum in the European Union, A study on the implementation of the Qualification Directive“, november 2007; ELENA/ECRE, „The impact of the EU Qualification Directive on International protection“, oktober 2008; France Terre d'Asile, „Asile La protection subsidiaire en Europe: Un mosaïque de droits“, Les cahiers du social št. 18, september 2008; Dutch Refugee Council/ECRE, „Networking on the Transposition of the Qualification Directive“, december 2008, Nijmegen University, „The Qualification Directive: Central themes, Problem issues, and Implementation in selected MS“, Karin Zwaan (ur.), 2007. [6] Na voljo na strani http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/asylum/studies/wai/doc_asylum_studies_en.htm. [7] GHK, „Impact assessment studies on The future development of measures on the qualification and status of third country nationals or stateless persons as persons in need of international protection and on the content of the protection granted, based on Council Directive 2004/83/ES“ ter „The future development of measures on procedures in MS for granting and withdrawing refugee status, based on Council Directive 2005/85/ES“, okvirna pogodba o opravljanju storitev JLS/2006/A1/004. [8] UL L 326, 13.12.2005, str.13. [9] Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (COM(2008) 820 konč./2). [10] Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (COM(2008) 815 konč./2). [11] Sodišče je bilo zaprošeno, da sprejme predhodno odločbo o vprašanju, ali je obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito odvisen od tega, ali prosilec predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine, in če ni tako, da navede merilo, na podlagi katerega se obstoj te grožnje lahko šteje za dokazanega. [12] Sodba z dne 11. januarja 2007, Salah Sheekh proti Nizozemski, točka 141. [13] Sodbi z dne 15. februarja 2006 v zadevah Niedzwiecki proti Nemčiji in Okpisz proti Nemčiji. [14] Druga izdaja, na voljo na strani http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/immigration/integration/doc/2007/handbook_2007_en.pdf, str. 32–36. [15] UL C […], […], str. […]. [16] UL C […], […], str. […]. [17] UL C […], […], str. […]. [18] UL L 304, 30.9.2004, str. 12. [19] UL C 364, 18.12.2000, str. 1. [20] UL C 255, 30.9.2005, str. 22.