[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 27.2.2009

COM(2009) 91 konč.

2009/0028 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne […]

o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in Uredbe (ES) št. 562/2006 v zvezi z gibanjem oseb z vizumom za dolgoročno prebivanje

(predložila Komisija)

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

Razlogi za predloga

Obstoječe pravno stanje

Ta predloga sta namenjena olajšanju gibanja znotraj schengenskega območja brez notranjih meja za državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo v eni od držav članic[1] na podlagi vizuma za dolgoročno prebivanje (v nadaljnjem besedilu: vizum D), ki ga izda zadevna država članica.

V skladu z veljavnim schengenskim pravnim redom je državljanom tretjih držav z nacionalnim vizumom za dolgoročno prebivanje (tj. vizum D), ki omogoča prebivanje, daljše od treh mesecev, dovoljeno prebivanje le na ozemlju države članice, ki je tak vizum izdala, in v skladu s členom 18 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (v nadaljnjem besedilu: Schengenska konvencija)[2], kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1091/2001[3], jim je dovoljeno tranzitno potovanje prek ozemelj drugih držav članic le z namenom, da dosežejo državo, ki jim je izdala vizum.

Zato v skladu z obstoječim pravom Skupnosti imetnikom vizuma D med njihovim prebivanjem ni dovoljeno potovati v druge države članice, prav tako pa jim ni dovoljeno tranzitno potovanje čez ozemlja drugih držav, ko se vračajo v svojo državo izvora, saj Schengenska konvencija tega ne predvideva.

Besedilo zgornje določbe Schengenske konvencije izvira iz postopka, ki se je v državah članicah na splošno uporabljal v času njenega sprejetja, na podlagi katerega se vizumi D po prihodu na zadevno ozemlje spremenijo v dovoljenje za prebivanje. Na podlagi takega dovoljenja za prebivanje se lahko državljani tretjih držav gibljejo znotraj schengenskega območja. Zato so države članice ob sklenitvi Schengenske konvencije menile, da ni potrebe po urejanju gibanja in povratnega potovanja na podlagi vizuma D ali drugega tranzitnega potovanja v državo članico, ki je izdala vizum D.

Schengenska konvencija zato določa le načelo enakovrednosti med schengenskimi dovoljenji za prebivanje in vizumi, ki se uporabljajo za schengensko območje: državljan tretje države, ki ima dovoljenje za prebivanje ene od držav članic in veljavno potovalno listino, se med svojim prebivanjem lahko prosto giblje na ozemlju drugih držav članic do treh mesecev (člen 21 Schengenske konvencije).

Člen 5(1)(b) Uredbe (ES) št. 562/2006 (Zakonik o schengenskih mejah)[4] prav tako za prebivanje, ki ni daljše od treh mesecev, omogoča državljanom tretjih držav z veljavnim dovoljenjem za prebivanje, ki ga je izdala država članica, da prečkajo zunanje meje druge države članice brez vizuma.

Težave v praksi

V vse več državah članicah se vizumi D ne nadomestijo z dovoljenji za prebivanje po vstopu državljanov tretjih držav na zadevno ozemlje, ali pa se nadomestijo le s precejšnjimi zamudami. Ta pravni in praktični položaj ima pomembne negativne posledice glede gibanja na schengenskem območju za državljane tretjih držav, ki na podlagi vizuma D zakonito prebivajo v eni od držav članic. Ker morajo take osebe še naprej prebivati na podlagi vizuma D, med svojim prebivanjem ne morejo zakonito potovati v druge države članice za različne legitimne namene (npr. službene poti, konference, obiski), niti ne morejo tranzitno potovati prek ozemelj drugih držav, ko se vračajo v svojo državo izvora.

Vizum D+C – Uredba (ES) št. 1091/2001

Da bi se delno popravile težave zaradi zamud pri izdajanju dovoljenj za prebivanje po prihodu na zadevno ozemlje, je bil leta 2001 uveden vizum D+C (Uredba (ES) št. 1091/2001[5] na pobudo Francije), s katerim je imetnikom vizuma za dolgoročno prebivanje (vizum D), ki ga je izdala država članica, omogočeno prosto gibanje na schengenskem območju v obdobju prvih treh mesecev veljavnosti vizuma D, pod pogojem, da je bil vizum izdan v skladu s schengenskimi pravili, ki veljajo za vizume za kratkoročno prebivanje (vključno s preverjanjem na podlagi seznama državljanov tretjih držav, katerim vstop ni dovoljen, v schengenskem informacijskem sistemu (SIS)).

Vseeno pa se v praksi zdi, da večina držav članic bodisi sploh ne izdaja vizumov D+C ali pa jih izdajo le majhno število. Prav tako se je večkrat izkazalo, da konzularno osebje slabo pozna to vrsto vizuma ali pogoje, pod katerimi se lahko izda, ali pa za ta vizum sploh ne ve in tako prosilci niso obveščeni o tej možnosti. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da nacionalni programi registracije in obravnave vlog za vizume v številnih primerih sploh ne omogočajo možnosti obravnave vlog za izdajo takih vizumov ali tiskanja vizumske nalepke. Hkrati mnoge države članice dovolijo, da njihova diplomatsko-konzularna predstavništva neposredno izdajajo dovoljenja za prebivanje, zaradi česar je vizum D+C odvečen.

Poleg tega se po preteku obdobja treh mesecev od začetnega datuma veljavnosti vizuma D+C imetniki takega vizuma – do takrat zakonito prisotni na ozemlju države članice, ki je vizum izdala – ne smejo več gibati po celotnem ozemlju držav članic, če vizum D+C v tem času ni bil nadomeščen z dovoljenjem za prebivanje.

Te osebe, za katere velja obveznost vizuma za kratkoročno prebivanje iz Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001[6], morajo nato zaprositi za vizum C za kratkoročno prebivanje v državi prebivanja, da bi lahko potovale v drugo državo članico. Vendar pa v praksi nekatere države članice ne izdajajo schengenskih vizumov osebam, ki že bivajo na schengenskem območju. Poleg tega glede na razlago nekaterih držav članic ti državljani tretjih držav nimajo več pravice zaprositi za dodaten schengenski vizum za kratkoročno prebivanje v obdobju teh šestih mesecev, saj so na schengenskem območju že bivali tri mesece na podlagi vizuma D+C. Enako tem državljanom tretjih držav, ki imajo vizum D+C ali vizum D in se vračajo v svojo matično državo, ni dovoljeno potovati prek ozemlja drugih držav članic, saj se je zanje obdobje 90 dni dovoljenega prebivanja v šestmesečnem obdobju že izteklo.

Na podlagi zgoraj navedenega je Komisija v svojem predlogu Uredbe o Vizumskem zakoniku Skupnosti[7] predlagala ukinitev vizuma D+C, da bi poenostavila zadeve in države članice spodbudila k hitrejšemu izdajanju dovoljenj za prebivanje za državljane tretjih držav.

Vendar pa se zdi, da države članice iz različnih razlogov večinoma niso pripravljene ali sposobne pravočasno izdajati dovoljenj za prebivanje državljanom tretjih držav, ki prebivajo na njihovem ozemlju. Komisija zato predlaga uvedbo načela enakovrednosti med vizumi za dolgoročno in kratkoročno prebivanje, izdanih v državah članicah, ki v celoti izvajajo schengenski pravni red, da bi se odpravile sedanje težave, s katerimi se srečujejo državljani tretjih držav, ki zakonito prebivajo v eni od držav članic na podlagi vizuma za dolgoročno prebivanje.

Uvedbo enakovrednosti med vizumoma D in C so nekatere države članice in Komisija prvič obravnavale med razpravami neformalne delovne skupine za vizume v Ljubljani 21. in 22. januarja 2008. Ideja je bila nato nadalje potrjena v okviru delovne skupine o vizumih 26. in 27. marca 2008 med razpravami o vizumskem zakoniku Skupnosti v zvezi z ukinitvijo vizuma D+C.

Pri oblikovanju teh predlogov so bile upoštevane številne pritožbe in vprašanja držav članic, pa tudi državljanov tretjih držav, ki v eni od držav članic bivajo na podlagi vizuma D+C ali D.

Obveznost izdajanja dovoljenj za prebivanje

Namen teh predlogov ni spodbujanje držav članic k temu, da ne bi izdajale dovoljenj za prebivanje in bi državljanom tretjih držav dovolile prebivanje na podlagi vizuma za dolgoročno prebivanje. Ravno nasprotno, saj to ne bi bilo v skladu s številnimi direktivami, ki državam članicam nalagajo obveznost izdajanja dovoljenj za prebivanje nekaterim kategorijam državljanov tretjih držav.

V skladu z Direktivo Sveta 2005/71/ES[8] o posebnem postopku za dovolitev vstopa državljanom tretjih držav za namene znanstvenega raziskovanja se odločitev o vlogi za dovoljenje za prebivanje sprejme v najkrajšem možnem času in po potrebi na podlagi pospešenega postopka.

Direktiva Sveta 2004/114/ES[9] o pogojih za sprejem državljanov tretjih držav za namene študija, izmenjav učencev, neplačanega usposabljanja ali prostovoljnega dela določa obveznost izdajanja dovoljenj za prebivanje študentom, zajetim v Direktivi, za obdobje najmanj enega leta (z možnim podaljšanjem) ali vsaj za trajanje študija, če je to krajše od enega leta. Odločitev o taki vlogi se sprejme in prosilec o njej obvesti v obdobju, ki prosilca ne ovira pri opravljanja ustreznega študija. Poleg tega se skrajšani postopki izdajanja dovoljenj za prebivanje ali vizumov za študente lahko določijo s sporazumi med izobraževalnimi ustanovami in organi države članice, ki je odgovorna za zadeve na področju vstopa in prebivanja.

Direktiva Sveta 2003/86/ES[10] o pravici do združitve družine prav tako določa obveznost izdajanja dovoljenj za prebivanje z veljavnostjo vsaj enega leta za družinske člane državljanov tretjih držav, ki že zakonito prebivajo na ozemlju ene od držav članic.

Na podlagi Direktive 2004/38/ES[11] o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic je družinskim članom državljanov EU, ki več kot tri mesece prebivajo z državljanom Unije v drugi državi članici, ki ni matična država državljana Unije, treba izdati dovoljenje za prebivanje najpozneje v šestih mesecih od predložitve vloge. Potrdilo o vlogi za dovoljenje za prebivanje se izda takoj.

Direktiva Sveta 2003/109/ES[12] o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, je prav tako pomembna, saj ima rezident za daljši čas v nekaterih okoliščinah pravico do prebivanja v drugih državah članicah, ki morajo takemu državljanu tretje države izdati dovoljenje za prebivanje najpozneje v šestih mesecih od predložitve vloge.

Predloga ne vplivata na ta pravila.

Vsebina predlogov

Ta predloga razširjata načelo enakovrednosti med dovoljenjem za prebivanje in vizumi za kratkoročno prebivanje na vizume za dolgoročno prebivanje (vizum D). Vizum za dolgoročno prebivanje bi tako imel enak učinek kot dovoljenje za prebivanje, kar zadeva gibanje na schengenskem območju.

Državljani tretjih držav z vizumom za dolgoročno prebivanje (vizum D), ki ga je izdala ena od držav članic, bi lahko potovali v druge države članice za obdobje treh mesecev v vsakem šestmesečnem obdobju pod istimi pogoji, kot veljajo za imetnike dovoljenja za prebivanje. Pravila glede izdajanja vizumov za dolgoročno prebivanje ostajajo nespremenjena, kakor je veljalo tudi za pravila o izdajanju dovoljenj za prebivanje, ko je bilo uvedeno načelo enakovrednosti med dovoljenjem za prebivanje in vizumom za kratkoročno prebivanje. S tem se vračamo k osnovni ideji schengenskega območja brez notranjih meja, tj. osebe lahko z dokumentom, na podlagi katerega so zakonito prisotne v eni od držav članic, potujejo po celotnem schengenskem območju ter se tam zadržujejo do tri mesece v vsakem šestmesečnem obdobju.

Pravna podlaga za predlagano uredbo so člen 62(2)(a), člen 62(3) in člen 63(3)(a) PES, Uredba pa spreminja:

- člene 18, 21 in 25 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah),

- člen 5(1)(b) Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah), glede vstopnih pogojev, ki veljajo za državljane tretjih držav.

Zaradi nezdružljivosti postopkov odločanja, povezanih z različno pravno podlago, je morala Komisija sestaviti dva ločena predloga:

- predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in Uredbe (ES) št. 562/2006 v zvezi z gibanjem oseb z vizumom za dolgoročno prebivanje, ki temelji na členu 62(2)(a) in členu 62(3) PES ter se sprejme v skladu s postopkom soodločanja,

- predlog Uredbe Sveta o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v zvezi z vizumi za dolgoročno prebivanje in razpisi ukrepov v schengenskem informacijskem sistemu, ki temelji na členu 63(3)(a) PES in se sprejme soglasno v Svetu, po posvetovanju z Evropskim parlamentom.

Predloga sta bila pripravljena ob upoštevanju sedanjega besedila predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Vizumskem zakoniku Skupnosti (Vizumski zakonik), ki bo razveljavila določbe glede vizuma D+C. Vizumski zakonik bo predvidoma sprejet do sprejetja teh dveh uredb. Datum uporabe teh uredb bi moral biti usklajen z uporabo Vizumskega zakonika (šest mesecev po njegovem začetku veljavnosti).

Varnostni vidiki

Člen 25 Konvencije obvezuje države članice, ki nameravajo državljanu tretje države izdati dovoljenje za prebivanje, da opravijo poizvedbo v SIS. Kadar je zadevni državljan tretje države oseba, v zvezi s katero je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa, se država članica najprej posvetuje z državo članico, ki je razpisala ukrep, in upošteva interese slednje. V takih primerih se dovoljenje za prebivanje izda samo iz tehtnih razlogov, zlasti humanitarnih ali takih, ki izhajajo iz mednarodnih obveznosti. Podobno se ob razpisu ukrepa zavrnitve vstopa v zvezi z državljanom tretje države, ki že ima dovoljenje za prebivanje, izdano v drugi državi članici, država članica, ki razpiše ukrep, posvetuje z drugo državo članico, ki je izdala dovoljenje za prebivanje, da bi se ugotovilo, ali ostajajo zadostni razlogi za razveljavitev dovoljenja za prebivanje.

Ta člen bo spremenjen s predlogom Uredbe Sveta o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v zvezi z vizumi za dolgoročno prebivanje in razpisi ukrepov v schengenskem informacijskem sistemu, s tem da bo dodana določba, na podlagi katere se bo obveznost opravljanja poizvedbe v SIS in posvetovanja z drugimi državami članicami v primeru razpisa ukrepa uporabljala tudi, kadar nameravajo države članice izdati vizum za dolgoročno prebivanje državljanu tretje države ali kadar države članice odkrijejo, da je bil v zvezi z državljanom tretje države, ki ima veljaven vizum za dolgoročno prebivanje, razpisan ukrep.

Z zahtevo za poizvedbo v SIS pri obravnavanju vlog za vizume za dolgoročno prebivanje se bo zagotovil enak nadzor nad prosilci za vizum za dolgoročno prebivanje, kot se že zdaj uporablja za imetnike dovoljenja za prebivanje, ki ga je izdala ena od držav članic. Prosto gibanje imetnikov vizuma za dolgoročno prebivanje v drugih državah članicah tako ne bo pomenilo dodatnega tveganja za varnost držav članic v primerjavi z imetniki schengenskega dovoljenja za prebivanje in vizuma za kratkoročno prebivanje.

Poleg tega po podatkih, ki so na voljo Komisiji, države članice izdajajo vizume za dolgoročno prebivanje z uporabo strogo zavarovane enotne oblike vizuma za kratkoročno prebivanje, kakor je določena v Uredbi Sveta (ES) št. 1683/95 z dne 29. maja 1995 o enotni obliki za vizume[13].

2009/0028 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne […]

o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in Uredbe (ES) št. 562/2006 v zvezi z gibanjem oseb z vizumom za dolgoročno prebivanje

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ter zlasti člena 62(2)(a) in člena 62(3) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

v skladu s postopkom iz člena 251 Pogodbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma[14] določa pravila o vizumih za dolgoročno prebivanje, ki imetnikom omogočajo tranzitno potovanje prek ozemelj držav članic. Uredba (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah)[15], določa vstopne pogoje, ki veljajo za državljane tretjih držav. Da bi se olajšalo prosto gibanje državljanov tretjih držav, ki so imetniki nacionalnih vizumov za dolgoročno prebivanje na schengenskem območju brez notranjih meja, bi bilo treba sprejeti dodatne ukrepe.

(2) Vizume za dolgoročno prebivanje bi morala po tem, ko državljani tretjih držav vstopijo na ozemlje ene od držav članic, pravočasno nadomestiti dovoljenja za prebivanje, da bi državljani tretjih držav, ki na podlagi vizuma za dolgoročno prebivanje zakonito prebivajo v eni od držav članic, med svojim prebivanjem lahko potovali v druge države članice ali pri vračanju v svojo matično državo tranzitno potovali prek ozemelj drugih držav članic. Vendar pa vse več držav članic ne nadomešča vizumov za dolgoročno prebivanje z dovoljenji za prebivanje ali pa to počno s precejšnjimi zamudami po prihodu državljanov tretjih držav na njihovo ozemlje. Ta pravni in praktični položaj ima pomembne negativne posledice glede gibanja na schengenskem območju za državljane tretjih držav, ki na podlagi vizuma za dolgoročno prebivanje zakonito prebivajo v eni od držav članic.

(3) Da bi se odpravile težave, s katerimi se srečujejo državljani tretjih držav, ki prebivajo na podlagi vizuma za dolgoročno prebivanje, ta uredba razširja načelo enakovrednosti med dovoljenjem za prebivanje in vizumi za kratkoročno prebivanje, ki jih izdajo države članice, ki v celoti izvajajo schengenski pravni red, na vizume za dolgoročno prebivanje. Vizum za dolgoročno prebivanje bi tako imel enak učinek kot dovoljenje za prebivanje, kar zadeva gibanje na schengenskem območju brez notranjih meja.

(4) Državljanom tretjih držav z vizumom za dolgoročno prebivanje, ki ga je izdala ena od držav članic, bi torej moralo biti dovoljeno potovati v druge države članice za obdobje treh mesecev v vsakem šestmesečnem obdobju pod istimi pogoji, kot veljajo za imetnike dovoljenja za prebivanje. Pravila glede izdajanja vizumov za dolgoročno prebivanje se ne bodo spremenila.

(5) Konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma in Uredbo (ES) št. 562/2006 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(6) Ta uredba ni namenjena spodbujanju držav članic k temu, da ne bi izdajale dovoljenj za prebivanje, in ne bi smela vplivati na obveznost držav članic, da izdajajo dovoljenja za prebivanje nekaterim kategorijam državljanov tretjih držav, kakor je določeno v drugih instrumentih Skupnosti.

(7) Pravila glede poizvedb v schengenskem informacijskem sistemu in posvetovanju z drugimi državami članicami v primeru razpisa ukrepa pri obravnavi vloge za dovoljenje za prebivanje bi se morala uporabljati tudi pri obravnavi vlog za vizum za dolgoročno prebivanje, kakor je določeno v Uredbi Sveta št. …/… z dne […] o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v zvezi z vizumi za dolgoročno prebivanje in razpisi ukrepov v schengenskem informacijskem sistemu. Zato prosto gibanje imetnikov vizuma za dolgoročno prebivanje v drugih državah članicah ne bi smelo pomeniti dodatnega tveganja za varnost držav članic.

(8) Ker cilja te uredbe, namreč uvedbe pravil, ki se uporabljajo glede svobode gibanja na podlagi vizuma za dolgoročno prebivanje, države članice ne morejo v zadovoljivi meri doseči same in se ga zato lahko bolje doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev.

(9) Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, uveljavljena zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Uporabljati bi jo bilo treba v skladu z obveznostmi držav članic glede mednarodne zaščite in načela nevračanja.

(10) Ta instrument pomeni razvoj schengenskega pravnega reda v skladu s Protokolom o vključitvi schengenskega pravnega reda v okvir Evropske unije, kakor je določen v Prilogi A k Sklepu Sveta 1999/435/ES[16] z dne 20. maja 1999 o opredelitvi schengenskega pravnega reda za namen določanja pravne podlage za vsako določbo ali sklep, ki sestavlja schengenski pravni red, skladno z ustreznimi določbami iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in Pogodbe o Evropski uniji.

(11) Kar zadeva Islandijo in Norveško, pomeni ta uredba razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda[17], ki spadajo na področje iz člena 1(B) Sklepa Sveta 1999/437/ES[18] z dne 17. maja 1999 o nekaterih izvedbenih predpisih za uporabo navedenega sporazuma.

(12) Kar zadeva Švico, ta uredba pomeni razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma, sklenjenega med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda[19], ki spadajo na področje iz člena 1(B) in (C) Sklepa Sveta 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES[20] z dne 28. januarja 2008.

(13) Kar zadeva Lihtenštajn, ta uredba pomeni razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola, podpisanega med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, ki spadajo na področje iz člena 1(B) in (C) Sklepa Sveta 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/261/ES[21] z dne 28. februarja 2008.

(14) V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča niti se v njej ne uporablja. Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red na podlagi določb naslova IV tretjega dela Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, bi se morala Danska v skladu s členom 5 navedenega protokola v šestih mesecih po sprejetju te uredbe odločiti, ali jo bo prenesla v svoje notranje pravo.

(15) V skladu s členoma 1 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Združeno kraljestvo in Irska ne sodelujeta pri sprejetju te uredbe, ki zato brez poseganja v člen 4 navedenega protokola zanju ni zavezujoča niti se v njiju ne uporablja.

(16) Kar zadeva države članice, ki schengenskega pravnega reda še ne izvajajo v celoti, ta uredba pomeni določbe, ki nadgrajujejo schengenski pravni red ali so z njim kako drugače povezane, v smislu člena 3(2) Akta o pristopu iz leta 2003 in člena 4(2) Akta o pristopu iz leta 2005 −

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

(1) V členu 21 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma se vstavi odstavek 2a:

„2a. Pravica do prostega gibanja iz odstavka 1 se uporablja tudi za državljane tretjih držav z veljavnim vizumom za dolgoročno prebivanje, ki ga je izdala ena od držav članic, kakor je določeno v členu 18.“

(2) V Uredbi (ES) št. 562/2006 se člen 5(1)(b) nadomesti z naslednjim:

„(b) posedovati morajo veljaven vizum, če se to zahteva v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 539/2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve, razen če imajo veljavno dovoljenje za prebivanje ali veljaven vizum za dolgoročno prebivanje.“

Člen 2

Ta uredba ne vpliva na obveznost držav članic, da izdajajo dovoljenja za prebivanje državljanom tretjih držav, kakor je določeno v drugih instrumentih prava Skupnosti.

Člen 3

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije .

Uporablja se od datuma začetka uporabe Uredbe (ES) št. …/… Evropskega parlamenta in Sveta z dne […] o Vizumskem zakoniku Skupnosti (Vizumski zakonik).

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti.

V Bruslju,

Za Svet

Predsednik

Za Evropski parlament

Predsednik

[1] V tem predlogu pojem „države članice“ pomeni države članice EU, ki v celoti izvajajo schengenski pravni red.

[2] UL L 239, 22.9.2000, str. 1.

[3] UL L 150, 6.6.2001, str. 4.

[4] UL L 105, 13.4.2006, str. 1.

[5] UL L 150, 6.6.2001, str. 4.

[6] UL L 81, 21.3.2001, str. 1.

[7] COM(2006) 403 konč.

[8] UL L 289, 3.11.2005, str. 15.

[9] UL L 375, 23.12.2004, str. 12.

[10] UL L 251, 3.10.2003, str. 12.

[11] UL L 229, 29.6.2004, str. 35.

[12] UL L 16, 23.1.2004, str. 44.

[13] UL L 164, 14.7.1995, str. 1.

[14] UL L 239, 22.9.2000, str. 1.

[15] UL L 105, 13.4.2006, str. 1.

[16] UL L 176, 10.7.1999, str. 1−16.

[17] UL L 176, 10.7.1999, str. 36.

[18] UL L 176, 10.7.1999, str. 31.

[19] UL L 53, 27.2.2008, str. 52.

[20] UL L 53, 27.2.2008, str. 1.

[21] UL L 83, 26.3.2008, str. 3.