[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 4.2.2009

COM(2009) 57 konč.

2004/0209 (COD)

MNENJE KOMISIJE v skladu s točko (c) tretjega pododstavka člena 251(2) Pogodbe ES o spremembah skupnega stališča Sveta, ki jih predlaga Evropski parlament v zvezi s predlogom

Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa

O SPREMEMBAH PREDLOGA KOMISIJE v skladu s členom 250(2) Pogodbe ES

2004/0209 (COD)

MNENJE KOMISIJEv skladu s točko (c) tretjega pododstavka člena 251(2) Pogodbe ES o spremembah skupnega stališča Sveta, ki jih predlaga Evropski parlament v zvezi s predlogom

Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa

1. OZADJE

Datum predložitve predloga Parlamentu in Svetu (dokument COM(2004) 607 konč.: 2004/0209 (COD) | 22. septembra 2004 |

Datum mnenja Odbora regij | 14. aprila 2005 |

Datum mnenja Parlamenta na prvi obravnavi | 11. maja 2005 |

Datum mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora | 11. maja 2005 |

Datum predložitve spremenjenega predloga Parlamentu in Svetu (COM(2005) 246 konč.) | 31. maja 2005 |

Datum političnega dogovora o skupnem stališču Sveta (sprejet s kvalificirano večino) | 10. junija 2008 |

Datum uradnega sprejetja skupnega stališča Sveta | 15. septembra 2008 |

Datum mnenja Parlamenta na drugi obravnavi (P6_TA(2008)0615) | 17. decembra 2008 |

Datum predložitve mnenja Parlamenta na drugi obravnavi | 14. januarja 2009 |

2. NAMEN PREDLOGA KOMISIJE

Namen predloga Komisije je sprememba Direktive o delovnem času[1], z uravnoteženim svežnjem sprememb, ki ustreza štirim glavnim merilom:

– omogočiti zakonodajno rešitev težav, ki so bile izpostavljene med javnim posvetovanjem Komisije leta 2004 v zvezi z obravnavo časa dežurstva in časovne umestitve nadomestnega počitka,

– izboljšati varovanje zdravja in varnost delavcev, zlasti glede tveganj, povezanih s čezmernimi delovnimi urami,

– omogočiti večjo prožnost glede referenčnega obdobja za tedenski delovni čas, tudi kot odziv na javna posvetovanja leta 2004 ter

– zagotoviti večjo podporo usklajevanju poklicnega in družinskega življenja.

Glavne spremembe, ki jih je Komisija predstavila v spremenjenem predlogu, so bile naslednje:

Čas dežurstva

Zagotoviti zakonodajne opredelitve v zvezi s časom „dežurstva“ ter razlikovati med različnimi vrstami časa dežurstva kot odziv na nedavni sodbi Sodišča Evropskih skupnosti ( SIMAP [2], Jaeger [3]), ki sta močno vplivali na organizacijo delovnega časa v javnih službah.

Usklajevanje poklicnega in družinskega življenja

Zagotoviti, da bodo države članice spodbujale socialne partnerje k sklepanju sporazumov za podporo usklajevanju poklicnega in družinskega življenja ter sprejele potrebne ukrepe, s katerimi bodo zagotovile, da bodo delodajalci delavce pravočasno obvestili o vseh spremembah organizacije njihovega delovnega časa in da bodo zavezani k preučitvi zahtev delavcev za spremembo delovnih ur ali ritma.

Izračun omejitev tedenskega delovnega časa

Direktiva določa, da povprečni tedenski delovni čas, vključno z nadurami, ne presega 48 ur. Predlog ne bo spremenil meje, ampak bo zagotovil večjo prožnost pri izračunu povprečja, s tem pa omogočil, da se zaradi objektivnih ali tehničnih razlogov ali razlogov organizacije dela referenčno obdobje z zakonodajo podaljša na največ dvanajst mesecev. Pri takšnem podaljšanju bo treba upoštevati zakonodajo na področju varovanja zdravja in varnosti delavcev ter posvetovanje s socialnimi partnerji.

Možnost „neuporabe“

V skladu z možnostjo „neuporabe“ iz člena 22(1) Direktive lahko države članice zdaj delavcu omogočijo, da se s svojim delodajalcem dogovori za delo, ki presega 48 ur, ob upoštevanju nekaterih zaščitnih pogojev. Spremenjeni predlog bo omogočil ukinitev tega odstopanja na določeni datum ter med tem časom predvidel uporabo dodatnih zaščitnih pogojev.

Časovna umestitev počitka

Zagotoviti, da se v primeru odstopanj od minimalnega dnevnega ali tedenskega počitka, ki ga zahteva Direktiva, ponudi enakovreden nadomestni počitek, ki mora temu slediti, in sicer v „razumnem času“, ki se določi z nacionalno zakonodajo ali kolektivnimi pogodbami ali sporazumi med socialnimi partnerji. Ta sprememba bo delavcem in delodajalcem zagotovila več prožnosti pri organizaciji njihovega dela.

3. MNENJE KOMISIJE O SPREMEMBAH, KI JIH PREDLAGA PARLAMENT

3.1. Povzetek stališča Komisije

Parlament je sprejel 22 sprememb skupnega stališča. Komisija lahko v celoti ali delno sprejme 15 od teh sprememb.

Komisija lahko šest sprememb sprejme v celoti (št. 7, 9, 15, 18, 19 in 21), devet delno (št. 1, 11 in 20) ali načeloma in/ali pod pogojem, da se preoblikujejo (št. 2, 3, 12, 13, 14 in 22).

Komisija zavrača sedem sprememb (št. 4, 5, 6, 8, 10, 16 in 17).

Na splošno se stališče Parlamenta in skupno stališče Sveta med seboj razlikujeta v več pomembnih vprašanjih. Vendar je Komisija še vedno prepričana, da je zelo pomembno sprejeti predlog pred iztekom tega zakonodajnega mandata. Zlasti se zaveda nujnosti odprave težav glede časa dežurstva in nadomestnega počitka, ki neposredno vplivata na organizacijo ključnih javnih služb v EU. Prav tako je pomembno kmalu ponovno vzpostaviti pravno določnost v zvezi s pravicami delavcev glede omejitev delovnega časa in upravičenosti do minimalnega časa počitka, ki sta tako pomemben del pravnega reda Skupnosti na področju sociale. Trajnostna podlaga za soglasje bo morala zagotoviti uravnoteženo rešitev, ki bo okrepila splošno varovanje zdravja in varnost delavcev, hkrati pa bo delavcem in delodajalcem omogočila večjo prožnost pri praktični organizaciji delovnega časa.

To mnenje torej opisuje stališče Komisije glede sprememb, ki jih je izglasoval Parlament, in navaja konkretne predloge, s pomočjo katerih naj bi Svet in Parlament dosegla tako podlago za soglasje.

3.2. Spremembe, ki jih je predlagal Parlament v drugi obravnavi

3.2.1 Čas dežurstva

Sprememba 9 (neaktivni deli časa dežurstva) (člen 2a): sprejeta.

Komisija lahko podpre spremembo, vendar je pripravljena preučiti možnost splošnega kompromisa glede vprašanj, ki jih zadeva sprememba 9 in ki trenutno ločujejo sozakonodajalce.

Ta sprememba ima štiri dele. V prvem delu je navedeno, da se za delovni čas štejejo aktivni in neaktivni deli časa dežurstva. (V skladu s skupnim stališčem se aktivni deli štejejo za delovni čas, neaktivni deli pa ne, razen če tako določajo nacionalna zakonodaja ali kolektivne pogodbe. To izražata tudi prvotni in spremenjeni predlog Komisije.) Drugi del določa, da se lahko pri izračunu delovnega časa neaktivni deli časa dežurstva na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb upoštevajo na poseben način (in ne po načelu ura za uro). (Skupno stališče vsebuje podobno določbo, čeprav so razlike v podrobnostih.) V tretjem delu je obravnavano vprašanje, ali se neaktivni deli časa dežurstva lahko upoštevajo v minimalnih časih počitka. (Skupno stališče to dopušča na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivne pogodbe; v skladu s spremembo pa se neaktivni čas dežurstva ne bo mogel šteti v minimalni dnevni ali tedenski čas počitka.) S četrtim delom se v skupnem stališču črta navedba, da se aktivni deli časa dežurstva vedno štejejo za delovni čas (namesto tega bi bila ta točka zajeta v širši izjavi v prvem delu spremembe Parlamenta).

Komisija sprejema tretji del spremembe 9, ki določa, da se neaktivni del časa dežurstva ne šteje v minimalni čas počitka, zahtevan z Direktivo. S tem se znova uvaja pomembna določba iz prvotnega in spremenjenega predloga Komisije.

Komisija lahko v bistvu sprejme tudi prvi, drugi in četrti del spremembe, tako da bi se neaktivni deli časa dežurstva šteli za delovni čas, vendar bi se lahko pri izračunu delovnega časa upoštevali na poseben način. Komisija zlasti meni, da bi drugi del spremembe lahko veliko prispeval k rešitvi vprašanja glede časa dežurstva, ki bi bila sprejemljiva za Parlament in Svet ob nekolikšnem preoblikovanju besedila, tako da bi se vključile izkušnje zadevnega sektorja, ter upoštevanju splošnih načel varovanja zdravja in varnosti delavcev kot ustreznih meril.

3.2.2 Nadomestni počitek

Sprememba 3 ( časovna umestitev nadomestnega počitka ) (uvodna izjava 8): sprejeta načeloma in/ali pod pogojem, da se preoblikuje.

Sprememba preoblikuje uvodno izjavo o umestitvi nadomestnega počitka, skladno s spremembami, predlaganimi za ustrezni člen 17. Vključuje tudi sklicevanje na dogovore kolektivnih pogajanj.

Komisija lahko sprejme sklicevanje na kolektivna pogajanja, saj bi se izboljšala skladnost s členom 18 Direktive.

Komisija lahko načeloma sprejme predlagano spremembo glede umestitve nadomestnega počitka, vendar meni, da je potrebno preoblikovanje, da se zagotovi nekoliko večja prožnost. Glej podrobne pripombe k spremembi 13.

Komisija bi bila pripravljena preučiti morebitni kompromis med pristopom spremembe in pristopom skupnega stališča.

Sprememba 13 (časovna umestitev nadomestnega počitka) (odstavek 2 člena 17): sprejeta načeloma in/ali pod pogojem, da se preoblikuje.

V spremembi je obravnavana časovna umestitev enakovrednega nadomestnega počitka (ki se zahteva že z Direktivo, če delavec izpusti del ali celoten minimalni dnevni ali tedenski počitek). V skladu s spremembo bi se nadomestni počitek raje vzel „po“ delovnem času in ne „v razumnem obdobju“ po njem, kot je navedeno v skupnem stališču ali v spremenjenem predlogu Komisije. (Prvotni predlog Komisije je bil, da je nadomestni počitek treba vzeti v razumnem obdobju, ki ne sme presegati 72 ur, vendar ta predlog ni dobil potrebne podpore.)

Komisija lahko načeloma sprejme predlagano spremembo glede umestitve nadomestnega počitka, vendar meni, da je potrebno preoblikovanje, da se zagotovi nekoliko večja prožnost. Taka izrazitev naj bi zagotovila pravo zaščito potreb delavcev po počitku in okrevanju, hkrati pa bi dopustila tudi določeno potrebno prožnost glede organizacije dela in časa počitka v posebnih razmerah nekaterih sektorjev ali dejavnosti. Komisija je pripravljena preučiti možnosti kompromisa glede tega vprašanja, ki ločuje sozakonodajalca.

Mogoč pristop je, da se enakovreden nadomestni počitek praviloma vzame po zadevnem delovnem času. To besedilo najbolje zagotavlja varovanje telesne in duševne potrebe delavcev po počitku in okrevanju. Za posebna področja ali dejavnosti in zaradi ustrezno utemeljenih razlogov lahko nacionalne zakonodaje ali kolektivne pogodbe določijo, da se enakovredni nadomestni počitek vzame v „razumnem obdobju“, ki mora biti jasno opredeljeno, ob upoštevanju cilja varovanja zdravja in varnosti delavcev ter ustreznih izkušenj zadevnih sektorjev ali dejavnosti.

Sprememba 14 (časovna umestitev nadomestnega počitka) (člen 18): sprejeta načeloma in/ali pod pogojem, da se preoblikuje.

Sprememba vključuje isto točko kot sprememba 13, vendar velja za kolektivne pogodbe.

Komisija lahko načeloma sprejme predlagano spremembo glede umestitve nadomestnega počitka, vendar meni, da je potrebno preoblikovanje, da se zagotovi nekoliko večja prožnost. Potrebne pripombe k spremembi 13 (razen sklicevanj na nacionalno zakonodajo) se uporabljajo tudi v tem okviru.

3.2.3 Referenčno obdobje

Sprememba 7 (črtanje obveznosti izbire med možnostjo neuporabe in podaljšanjem referenčnega obdobja) (uvodna izjava 14): sprejeta.

S spremembo bi se črtala uvodna izjava, povezana s členom 22a skupnega stališča, katere cilj je državam članicam zagotoviti spodbudo, naj ne uporabljajo možnosti neuporabe ali naj jo prenehajo uporabljati. (Glej podrobno razlago pri spremembi 21.)

Komisija lahko to spremembo sprejme. Komisija v prvotnem in spremenjenem predlogu ni predlagala takšne obveznosti. Poleg tega bi njeno črtanje pomenilo pobudo za družbe, da ne bi uporabile možnosti neuporabe, temveč daljše referenčno obdobje.

Sprememba 15 (referenčna obdobja) (točka b odstavka 1 člena 19): sprejeta.

Z zadevno določbo se državam članicam z zakonodajo omogoča podaljšanje referenčnega obdobja (za izračun omejitev povprečnega tedenskega delovnega časa) na največ 12 mesecev. (Veljavna direktiva že omogoča podobno podaljšanje na podlagi kolektivne pogodbe.)

Sprememba bo vplivala na omejitev uporabe te možnosti na delavce, ki niso vključeni v kolektivne pogodbe ali sporazume med socialnimi partnerji, ter bo zagotavljala, da bo morala država članica v takih primerih zagotoviti, da bodo delodajalci o uvedbi takega vzorca dela delavce obvestili in se posvetovali z njimi ter sprejeli potrebne ukrepe za obravnavo vseh morebitnih posledičnih zdravstvenih in varnostnih tveganj.

Komisija lahko sprejme to spremembo, s čimer se v veliki meri znova uvaja besedilo iz spremenjenega predloga Komisije.

Sprememba 21 (črtanje obveznosti izbire med možnostjo neuporabe in podaljšanjem referenčnega obdobja) (člen 22a): sprejeta.

S spremembo bi se črtal člen 22a skupnega stališča, katerega namen je bil državam članicam zagotoviti spodbudo, naj ne uporabljajo možnosti neuporabe ali naj jo prenehajo uporabljati. Člen 22a določa, da ne sme nobena država članica, ki dopušča uporabo možnosti neuporabe, uporabljati tudi nove določbe (člen 19(b)), ki dopušča podaljšanje referenčnega obdobja na podlagi zakonodaje na največ 12 mesecev (glej pripombe k spremembi 15). V takem primeru lahko država članica še vedno dopusti podaljšanje referenčnega obdobja na 12 mesecev na podlagi kolektivne pogodbe, vendar pa referenčna obdobja, ki se določijo z drugimi sredstvi, kot je nacionalna zakonodaja, ne smejo presegati 6 mesecev.

Komisija lahko to spremembo sprejme. Komisija v prvotnem in spremenjenem predlogu ni predlagala takšne obveznosti. Poleg tega bi njeno črtanje pomenilo pobudo za družbe, da ne bi uporabile možnosti neuporabe, temveč daljše referenčno obdobje.

3.2.4 Usklajevanje poklicnega in družinskega življenja

Sprememba 11 (usklajevanje poklicnega in družinskega življenja) (člen 2b): delno sprejeta.

Ta sprememba ima tri dele. V prvem delu se utrjujejo obveznosti delodajalcev, da delavce obvestijo „precej vnaprej“ in se z njimi posvetujejo o spremembah vzorcev dela. Drugi del bi delavcem zagotovil pravico, da lahko zahtevajo spremembe svojih vzorcev dela zaradi lažjega usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, delodajalcem pa naložil obveznost, da takšne zahtevke pošteno obravnavajo. Tretji del navaja, da lahko delodajalci take zahtevke zavrnejo le v nekaterih okoliščinah.

Ta člen izvira iz mnenja Parlamenta na prvi obravnavi, prvi in drugi del pa ponovno uvajata besedilo iz spremenjenega predloga Komisije. Skupno stališče je ohranilo obveznost delodajalcev, da delavce obvestijo vnaprej, vendar je zmanjšalo področje uporabe obveznosti ter odpravilo pravico delavca zahtevati spremembo ter obveznost delodajalca do obravnave takih zahtevkov.

Komisija lahko to spremembo delno sprejme. V prvem delu Komisija lahko sprejme, da morajo delodajalci delavce obvestiti „precej vnaprej“ namesto „v razumnem času“, vendar meni, da je sprememba, predlagana v skupnem stališču (obvestiti samo o „bistvenih“ spremembah), smiselna in se ne sme črtati.

Komisija ne sprejme drugega in tretjega dela spremembe, ker meni, da bi ti elementi v tem trenutku utegnili otežiti dosego splošnega soglasja o predlogu ter da bi jih bilo lažje obravnavati v drugačnem okviru. Videti je, da bi bila uporaba predlaganega merila za kakršno koli delodajalčevo zavrnitev težavna, za to vprašanje pa bi bila koristna bolj izčrpna razprava, kakor bo mogoče v tem okviru.

3.2.5 Možnost „neuporabe“

Sprememba 4 ( možnost neuporabe ) (uvodna izjava 11): zavrnjena.

Sprememba uvaja dve spremembi uvodne izjave o prihodnosti možnosti neuporabe: s spremembo se dodaja beseda „končna“ v zvezi z osebno odločitvijo delavca za možnost neuporabe in določa, da je treba razveljaviti določbo Direktive o možnosti neuporabe.

Komisija te spremembe ne more sprejeti. Glede besede „končna“: ta beseda naj bi pomenila, da končno odločitev o tem, ali se dela dlje, kot znaša 48-urna zgornja meja, sprejme delavec. Vendar Komisija glede na izčrpne razprave, ki so potekale o tem vprašanju, meni, da bi to lahko bilo zavajajoče, saj soglašanje delavca z možnostjo neuporabe ni dokončno v smislu trajnega soglasja in se lahko umakne. Zato bi Komisija v tej fazi to besedo raje črtala.

Glede prihodnosti možnosti neuporabe glej podrobne pripombe k spremembi 16.

Sprememba 5 (črtanje okvira za kakršno koli uporabo možnosti neuporabe) (uvodna izjava 12): zavrnjena.

S spremembo se črta uvodna izjava, ki pojasnjuje možnost neuporabe kot odstopanje od največ 48-urnega delovnega časa, pri čemer mora biti zagotovljeno varovanje zdravja in varnost delavcev ter izrecno, svobodno in prostovoljno soglasje zadevnega delavca. Uvodna izjava prav tako določa, da je možnost neuporabe treba uporabljati ob upoštevanju ustreznih zaščitnih ukrepov in skrbnem spremljanju, da se izpolnijo navedeni pogoji. Ta sprememba je tesno povezana z rezultati spremembe št. 16 glede prihodnosti možnosti neuporabe.

Komisija lahko sprejme to spremembo, vendar le v okviru rešitve, ki jo predvideva Parlament (odprava možnosti neuporabe v skladu s spremembo 16). Vendar, če se možnost neuporabe ohrani (glej pripombe k spremembi 16), Komisija meni, da je treba to uvodno izjavo prav tako ohraniti. Zato to spremembo zavrača. Za varovanje zdravja in varnosti delavcev je bistveno, da se za kakršno koli uporabo možnosti neuporabe izrecno določijo zgoraj navedeni pogoji in da se morajo navedeni pogoji uveljaviti z učinkovitimi zaščitnimi ukrepi in spremljanjem. Obstoječe besedilo ustreza tej potrebi in izboljšuje varstvo delavcev.

Sprememba 6 (črtanje pogoja, da je treba pred uporabo možnosti neuporabe preučiti druge oblike prožnosti) (uvodna izjava 13): zavrnjena.

S spremembo bi se črtal pogoj, da je treba pred odločitvijo za uporabo možnosti neuporabe proučiti druge oblike prožnosti in preveriti, ali bi zadoščale. Ta sprememba je tesno povezana z rezultati spremembe št. 16 glede prihodnosti možnosti neuporabe.

Komisija lahko sprejme to spremembo, vendar le v okviru rešitve, ki jo predvideva Parlament (odprava možnosti neuporabe v skladu s spremembo 16). Vendar, če se možnost neuporabe ohrani (glej pripombe k spremembi 16), Komisija meni, da je tak pogoj zaželen, da se države članice in socialni partnerji spodbudijo, da najprej preučijo manj problematične druge možnosti. Zato zavrača to spremembo.

Sprememba 16 (možnost neuporabe) (odstavek 1 člena 22): zavrnjena.

S spremembo bi se državam članicam ukinila možnost, da dovolijo uporabo možnosti neuporabe, tri leta po začetku veljavnosti predloga o spremembi.

Spremenjeni predlog Komisije je bil, da se možnost neuporabe ukine po treh letih (vendar pod pogojem, da lahko države članice, ki ga v tem času že uporabljajo, zaprosijo za podaljšanje, ki je odvisno od nadaljnjega pregleda).

Komisija te spremembe ne more sprejeti. Stališče Komisije ostaja, kot je navedeno že v njenem sporočilu o skupnem stališču[4], da je možnost neuporabe odstopanje od temeljnega načela največ 48-urnega tedenskega delovnega časa, ki lahko pomeni kratkoročno in dolgoročno tveganje za zdravje in varnost delavcev.

Čeprav Komisija načeloma podpira morebitno postopno opuščanje možnosti neuporabe, pa po mnenju Komisije trenutne razmere ob upoštevanju večjih sprememb vzorca uporabe možnosti neuporabe s strani držav članic in stališč, ki so jih te izrazile med prvo obravnavo v Svetu, ne omogočajo postopnega opuščanja možnosti neuporabe.

Komisija zaradi splošnega kompromisa meni, da je treba pogoje, ki se nanašajo na možnost neuporabe, oceniti skupaj z določbo o pregledu (glej pripombe k spremembi 22).

Sprememba 17 (obdobje veljavnosti posameznih možnosti neuporabe) (točka (a) odstavka 2 člena 22): zavrnjena.

Sprememba določa, da če delavec soglaša z možnostjo neuporabe 48-urne omejitve povprečnega tedenskega delovnega časa, to soglasje velja največ šest mesecev (in ne eno leto, kot je navedeno v skupnem stališču). Komisija je v prvotnem in spremenjenem predlogu predlagala enoletno obdobje.

Komisija te spremembe ne more sprejeti, ker bi se predvsem povečalo upravno breme, kar ni v skladu z boljšo pripravo zakonodaje. Pomembno je opozoriti, ima delavec vsakem primeru pravico umakniti soglasje k možnosti neuporabe (z največ dvomesečnim odpovednim rokom za preklic soglasja) v skladu s členom 22.2(e) skupnega stališča.

Sprememba 18 (brez možnosti neuporabe v poskusnem obdobju) (podtočka (i) točke (c) odstavka 2 člena 22): sprejeta.

Sprememba učinkuje tako, da delavec med nobenim poskusnim obdobjem ne more veljavno soglašati z možnostjo neuporabe.

Komisija sprejme to spremembo, s čimer se znova uvaja besedilo iz prvotnega in spremenjenega predloga Komisije. Pomembno je delavce v občutljivi fazi zaposlitve zavarovati pred tveganjem izvajanja pritiska, naj soglašajo z daljšim delovnim časom.

Sprememba 19 (črta omejitve delovnega časa delavcev, ki soglašajo z možnostjo neuporabe ) (točka d odstavka 2 člena 22): sprejeta.

S spremembo bi se črtale zgornje meje, predlagane v skupnem stališču (povprečno 60 ur na teden oziroma 65 ur v nekaterih okoliščinah) za delovni čas delavcev, ki soglašajo z možnostjo neuporabe. Direktiva zdaj izrecno ne določa zgornje meje delovnega časa delavcev, ki soglašajo z možnostjo neuporabe. Prvotni in spremenjeni predlog Komisije sta predlagala uvedbo nove posebne omejitve delovnega časa delavcev, ki soglašajo z možnostjo neuporabe.

Po sprejetju skupnega stališča je bil ta člen najbolj kritiziran in je privedel do precej napačne razlage glede njegovih ciljev. Glede na to, da so Evropski parlament in večina držav članic proti vključitvi natančne številke in ker v sedanji Direktivi ni zgornje meje, je Komisija pripravljena podpreti njegovo črtanje za omogočenje soglasja med sozakonodajalcema. Prav tako je treba povedati, da države članice lahko določijo zgornje meje delovnega časa delavcev, ki soglašajo z možnostjo neuporabe.

Sprememba 20 (izključitev nekaterih delavcev, zaposlenih za krajši delovni čas) (odstavek 3 člena 22): delno sprejeta.

S spremembo se črta določba, ki je bila vstavljena na podlagi skupnega stališča in s katero bi se nekateri delavci, zaposleni za krajši delovni čas, izključili iz dveh določb, katerih cilj je varovati delavce, ki soglašajo z možnostjo neuporabe. Sprememba učinkuje tako, da, prvič, delavci, ki so pri istem delodajalcu zaposleni za manj kot deset tednov na leto, ne bodo mogli podpisati veljavnega soglasja z možnostjo neuporabe v prvih štirih tednih zaposlitve. Drugič, če bi takšni delavci soglašali z možnostjo neuporabe, bi se zgornja meja delovnega časa, ki se uporablja za delavce, ki soglašajo z možnostjo neuporabe v skladu s členom 22.2 (d), uporabljala tudi zanje.

Komisija lahko to spremembo delno sprejme. Če naj bi se možnost neuporabe ohranila, potem bi moralo biti delavcem, zaposlenim za krajši delovni čas, omogočeno, da jo uporabijo: v zdravstvenem in varnostnem pogledu pomenijo nadure manjše tveganje, če so omejene na kratka obdobja, kot pa če se nadaljujejo skozi daljša obdobja. Zato Komisija meni, da mora člen 22(3), kakor je predlagan v skupnem stališču, ostati nespremenjen, kadar se nanaša na odstavek 2(c)(ii) (tako da dejansko lahko delavec, ki je pri istem delodajalcu zaposlen za manj kot deset tednov na leto, podpiše veljavno soglasje z možnostjo neuporabe v prvih štirih tednih navedene zaposlitve).

Vendar Komisija sprejme črtanje sklicevanja na odstavek 2(d), ker je Komisija sprejela tudi spremembo 19, v kateri Parlament predlaga črtanje zgornje meje za delavce, ki soglašajo z možnostjo neuporabe (glej podrobne pripombe k spremembi 19).

Sprememba 22 ( črtanje določbe o pregledu ) (člen 24a): sprejeta načeloma in/ali pod pogojem, da se preoblikuje.

S spremembo se črta določba, da morajo države članice, ki uporabljajo možnost neuporabe (ali ki drugače dovoljujejo dolg delovni čas), Komisiji predložiti podrobna poročila o uporabi odstopanja v praksi, vključno s stališči socialnih partnerjev. Komisija naj bi nato poročala Parlamentu in Svetu, da bi se ocenile razmere; Komisija bi lahko tudi pripravila dodatne predloge.

Ta sprememba je tesno povezana z rezultati spremembe št. 16 glede prihodnosti možnosti neuporabe. Komisija lahko načeloma sprejme to spremembo. Vendar v primeru, da se možnost neuporabe ohrani (glej pripombe k spremembi 16), Komisija meni, da je določba o pregledu nujna za zagotovitev soglasja med sozakonodajalcema na podlagi preoblikovanja besedila trenutno veljavne direktive.

3.2.6 Druga vprašanja

Odstopanje za samostojne delavce

Sprememba 12 (izključitev „samostojnih delavcev“) (točka (a) odstavka 1 člena 17): sprejeta načeloma in/ali pod pogojem, da se preoblikuje.

S spremembo bi se na novo oblikovalo besedilo določbe veljavne Direktive, ki dopušča odstopanja od omejitev delovnega časa in minimalnih časov počitka za „vodilne kadre ali druge osebe s pooblastili za avtonomno odločanje“. V skladu s spremembo bi se odstopanje uporabljalo samo za delavce na visokih vodstvenih položajih.

Komisija lahko to spremembo sprejme pod pogojem, da se besedilo preoblikuje. Komisija meni, da je predlagano besedilo nekoliko preveč omejevalno, sprejema pa temeljno potrebo po spremembi te določbe, da se pojasni, da se nanaša samo na delavce, ki so dovolj samostojni, da lahko dejansko nadzirajo svoj delovni čas.

Uporaba na delavca

Sprememba 8 (uporaba na delavca ) (uvodna izjava 16(a): zavrnjena.

S spremembo bi se vstavila uvodna izjava, ki bi določala, da se pri izračunu delovnega časa delavca, ki ima več kot eno pogodbo o zaposlitvi, upošteva njegov delovni čas na podlagi vseh pogodb.

Komisija meni (kot je navedla že leta 2000 v svojem poročilu o uporabi Direktive o delovnem času[5]), da je treba pri delavcu, ki je hkrati v dveh ali več delovnih razmerjih, v skladu z zdravstvenimi in varnostnimi cilji Direktive njene omejitve delovnega časa po možnosti uporabljati na delavca (in ne na pogodbo). Vendar države članice v zvezi s tem uporabljajo zelo različne pristope.

Komisija meni, da bi vključitev tega vprašanja v sedanjo revizijo skoraj onemogočila dosego soglasja v Svetu. Zato Komisija to spremembo zavrača.

Sprememba 10 (uporaba na delavca) (novi člen 2a(a): zavrnjena.

S spremembo bi se vstavila nova določba, da se pri izračunu delovnega časa delavca, ki ima več kot eno pogodbo o zaposlitvi, upošteva njegov delovni čas na podlagi vseh pogodb.

Komisija meni (kot je navedla že leta 2000 v svojem poročilu o uporabi Direktive o delovnem času[6]), da je treba pri delavcu, ki je hkrati v dveh ali več delovnih razmerjih, v skladu z zdravstvenimi in varnostnimi cilji Direktive njene omejitve delovnega časa po možnosti uporabljati na delavca (in ne na pogodbo). Vendar države članice v zvezi s tem uporabljajo zelo različne pristope.

Komisija meni, da bi vključitev tega vprašanja v tekočo revizijo skoraj onemogočila dosego soglasja v Svetu. Zato Komisija to spremembo zavrača.

Premisleki ob spreminjanju Direktive

Sprememba 1 (premisleki za spremembo organizacije delovnega časa ) (uvodna izjava 7): delno sprejeta.

S spremembo se na novo oblikuje seznam dejavnikov, ki so pomembni za ta pregled.

Komisija lahko sprejme to spremembo pod pogojem, da se besedilo preoblikuje glede sklicevanja na vseživljenjsko učenje. (To sklicevanje se ne nanaša na katero koli operativno določbo v besedilu, zato se zdi v okviru tega predloga neustrezno.)

Sklicevanje na sodbe Sodišča

Sprememba 2 ( sodbi Sodišča Evropskih skupnosti ) (uvodna izjava 7a): sprejeta načeloma in/ali pod pogojem, da se preoblikuje.

S spremembo se uvaja nova uvodna izjava, ki opisuje pojem delovnega časa ob upoštevanju nedavnih sodb Sodišča Evropskih skupnosti.

Komisija lahko to spremembo sprejme pod pogojem, da se besedilo nekoliko preoblikuje. Cilj preoblikovanja besedila bi bil:

– zagotoviti, da besedilo popolnoma odraža sodbe Sodišča (na primer, ni jasno, ali Sodišče v sodbi zahteva, da je treba biti ves delovni čas prisoten na mestu, ki ga določi delodajalec) in

– zagotoviti, da je besedilo skladno z izrecno opredelitvijo delovnega časa v odstavku 1 člena 2 Direktive, saj sedanja revizija ne predlaga nobene spremembe navedenega odstavka.

[1] Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, UL L 299, 18.11.2003, str. 9.

[2] Sodba Sodišča z dne 3. oktobra 2000 v zadevi SIMAP , C-303/98, Recueil, str. I-07963.

[3] Sodba Sodišča z dne 9. oktobra 2003 v zadevi Jaeger , C-151/02, Recueil, str. I-8389.

[4] COM(2008) 568, oddelek 3.2.3.

[5] COM(2000) 787, v točki 14.2.

[6] COM(2000) 787, v točki 14.2.