Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spoštovanju temeljnih pravic v evropski politiki in zakonodaji o priseljevanju

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 26. februarja 2009 sklenil, da bo v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravil mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Spoštovanje temeljnih pravic v evropski politiki in zakonodaji o priseljevanju.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora o tej zadevi, je mnenje sprejela 15. oktobra 2009.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje soglasno sprejel na 457. plenarnem zasedanju 4. in 5. novembra 2009 (seja z dne 4. novembra).

1.1 EESO se je odločil za pripravo mnenja na lastno pobudo, da bi predlagal, naj politike in zakonodaja EU o priseljevanju ustrezno upoštevajo človekove pravice ter v ospredje postavijo svobodo in varnost vseh posameznikov.

1.2 EU vzpostavlja – z veliko političnimi težavami v Svetu – skupni zakonodajni okvir na področju priseljevanja z nadnacionalnimi pravicami in jamstvi, ki presega spreminjajoče se (in včasih omejujoče) politike držav članic. EESO gleda pozitivno na doseženi napredek, saj priprava skupne zakonodaje sedemindvajsetih držav ni lahka naloga, zlasti na tako občutljivem področju, kot je priseljevanje.

1.3 Kljub temu pa minimalistični način usklajevanja mnogih predpisov otežuje in omejuje možnost za obstoj celovitih in ustreznih jamstev za varstvo človekovih pravic. Po drugi strani v nekaterih državah članicah prenos evropskih direktiv v nacionalno zakonodajo ne poteka ustrezno z vidika varstva temeljih pravic.

1.4 V zadnjih letih je EESO pripravil več mnenj s ciljem, da bi skupna politika priseljevanja temeljila na celovitem pristopu, ki ne bi upošteval zgolj potreb držav članic EU ter sodelovanja z državami izvora, temveč tudi človekove pravice priseljencev.

1.5 Evropski svet je 16. oktobra 2008 sprejel Evropski pakt o priseljevanju in azilu, ki izraža močno politično voljo EU za napredek na področju skupne politike priseljevanja. Med švedskim predsedovanjem bo EU sprejela Stockholmski program. (1)

1.6 Predvidoma naj bi začela veljati tudi Lizbonska pogodba, ki bo lahko dala nov zagon razvoju politik na področju priseljevanja, ki se bodo sprejemale po običajnem zakonodajnem postopku in ki bo Listini temeljnih pravic dala pravno zavezujoč značaj.

1.7 V zadnjih letih je EESO okrepil sodelovanje z organizacijami civilne družbe in vzpostavil stalno povezanost z njimi prek evropskega foruma za vključevanje (2). EESO se je odločno zavzel za to, da bi bila pri oblikovanju politike vključevanja udeležena tudi civilna družba.

1.8 EESO z zaskrbljenostjo opaža, da v Evropi naraščajo nestrpnost, rasizem in ksenofobija, uperjeni proti priseljencem in „drugačnim“, in se boji, da bodo družbene posledice finančne krize tak odnos samo še okrepile. Politiki, nosilci družbene moči in mediji morajo ravnati odgovorno in z veliko mero politične in socialne taktnosti, da bi preprečili takšna ravnanja. V osnovnih in srednjih šolah je treba okrepiti izobraževanje o človeških vrednotah, temeljnih pravicah, enakosti in nediskriminaciji.

2.1 Med raznimi mednarodnimi instrumenti je tudi Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki razglaša univerzalnost skupnega sistema načel in vrednot.

2.2 Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki so jo podpisale vse države članice, ter Evropsko sodišče za človekove pravice, sta podlaga in jamstvo za spoštovanje človekovih pravic na celotnem ozemlju EU.

2.3 Evropsko sodišče je priznalo, da sta Evropska konvencija o človekovih pravicah in sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice del evropskega pravnega reda in med njegovimi glavnimi načeli.

2.4 To je potrdil tudi člen 6 Pogodbe o EU, ki je okrepil jamstvo temeljnih pravic v evropskem pravnem sistemu ter pristojnost Evropskega sodišča za nadzor nad spoštovanjem le-teh v okviru delovanja evropskih institucij in držav članic na področjih, ki so v pristojnosti pravnega reda Skupnosti.

2.5 Čeprav imajo države suvereno pravico, da nadzirajo vstop in izdajajo dovoljenja za bivanje državljanom tretjih držav, bi morale po mnenju EESO spoštovati obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih in evropskih instrumentov in konvencij o temeljnih človekovih pravicah ter njihove razlage (in izvajanja) na pristojnih sodiščih.

2.6 Listina EU o temeljnih pravicah vsebuje nove pravice, ki jih ni bilo v Evropski konvenciji o človekovih pravicah. (3) Poleg tega veliko teh pravic velja ne glede na državljanstvo posameznika. Listina bo postala zavezujoča, ko bo ratificirana Lizbonska pogodba, s čimer se bo povečala tudi pravna varnost zaščite temeljnih pravic. Listina bo zavezujoča za evropske institucije in države članice, zlasti pri uporabi zakonodaje Skupnosti, s tem pa se bo okrepilo spoštovanje temeljnih pravic na področju priseljevanja.

2.7 Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe bo imela EU možnost pristopa k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, kar bi okrepilo zavezanost EU k varstvu človekovih pravic.

2.8 Odbor je podprl (4) tudi ustanovitev Agencije EU za temeljne pravice. Evropski svet je leta 2008 sprejel večletni okvir za delo Agencije na devetih področjih, med drugim na področju rasizma in ksenofobije, diskriminacije, azila, priseljevanja in vključevanja, vizumov in nadzora meja. EESO želi biti vključen v delo Agencije, da bi okrepili vlogo organizirane civilne družbe v njenih dejavnostih.

2.9 Kljub tem instrumentom in strukturam EU so številne organizacije civilne družbe in poročila neodvisnih in univerzitetnih raziskovalcev pokazale, da temeljne pravice niso dovolj upoštevane v nekaterih nacionalnih in evropskih zakonih in politikah.

2.10 Tudi v zvezi s politikami Skupnosti je veliko poročil o kršenju človekovih pravic priseljencev v več državah članicah, v nekaterih primerih pa evropske politike legitimizirajo prakso v posameznih državah, ki je nezdružljiva z varstvom človekovih pravic in pravno državo.

2.11 EESO je v nedavno sprejetem mnenju (5) zavzel stališče, da morata politika priseljevanja in zakonodaja o priseljevanju v celoti upoštevati človekove pravice vseh, enako obravnavo in nediskriminacijo. Da bi podprli ta cilj, EESO predlaga, da se vključijo nova skupna načela za prihodnjo evropsko politiko o priseljevanju, kakor so določena v stockholmskem programu: temeljne pravice ter pravna država in temeljne svoboščine.

2.12 Temeljne pravice morajo veljati za vse ljudi, ne samo za državljane Unije. Prosilce za azil in priseljence ščiti Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina temeljnih pravic EU. Evropska zakonodaja o priseljevanju in mejah ter sodna praksa Evropskega sodišča poleg tega ponujata več zagotovil in pravic, ki presegajo diskrecijsko pravico držav članic.

2.13 EESO je poleg tega predlagal (6), da bi morala EU na področju zunanje politike spodbujati vzpostavitev mednarodnega pravnega okvira za migracije, ki bi temeljil na Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, paktu o državljanskih in političnih pravicah ter paktu o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah. Ta mednarodni pravni okvir bi moral vključevati najpomembnejše konvencije Mednarodne organizacije dela in Mednarodno konvencijo Združenih narodov o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in njihovih družin, ki je države članice EU še niso ratificirale, čeprav je EESO na to temo sprejel mnenje na lastno pobudo (7), v katerem je predlagal ratifikacijo konvencije.

2.14 Odbor je v Programu za Evropo (8) predlagal spoštovanje temeljnih in človekovih pravic v politikah EU, zlasti v politikah o priseljevanju in azilu.

2.15 Po mnenju EESO je treba vrednote in načela EU ter varstvo človekovih pravic in svoboščin podkrepiti s prepoznavno in močno politično avtoriteto na evropski ravni. Zato podpira predlog predsednika Komisije Barrosa, da se ustanovi mesto komisarja za pravico, temeljne pravice in državljanske svoboščine. Odbor verjame, da bodo za to področje pripravljeni potrebni politični instrumenti ter organizacijska in finančna sredstva, ki so potrebna za izvrševanje tako velike odgovornosti.

2.16 Kljub temu pa Odbor obžaluje, da v to nista vključena tudi priseljevanje in azil, pač pa spadata med notranje politična vprašanja in s tem pod pristojnost drugega komisarja. Povezovanje priseljevanja z varnostjo in s tem njegovo ločevanje od varstva temeljnih pravic daje napačno politično sporočilo.

3.1 Evropa se sooča z velikim problemom: zagotoviti človekove pravice za vse v okviru pravnih sistemov EU in držav članic, ki temeljijo na tradicionalnem pojmovanju državljanstva, ki nekatere od teh pravic ne priznava nedržavljanom, in na pravnem razlikovanju državljanov od tujcev ter zakonitih od nezakonitih priseljencev.

3.2 Evropske zakonodaje o priseljevanju priseljencem ne zagotavljajo primernega statusa, v skladu s katerim bi bili obravnavani kot osebe s pravicami in osebe, ki so upravičene do zaščite. Tesna povezava med dovoljenjem za delo in dovoljenjem za bivanje jasno kaže na to, da države priseljence ne dojemajo kot osebe temveč kot delovno silo, orodje v službi trga dela, ki nima možnosti, da ohrani zakonito bivanje, ko po njem ni več potreb. To pomeni, da v primeru spremenjenega upravnega statusa izgubijo veliko pravic in ostanejo „brez dokumentov“.

3.3 Človekove pravice so univerzalne in neodtujljive ter ščitijo vse, ne glede na njihovo stanje in pravni položaj.

4. Človekove pravice in politika priseljevanja: deset prednostnih delovnih nalog, da bi Evropa postala območje svobode, varnosti in pravice

4.1.1 V zadnjih letih sta varstvo in spodbujanje človekovih pravic nazadovala na seznamu prednostnih nalog EU. Politično prednost je imela državna varnost, ki se je izkazala za nezdružljivo s spodbujanjem svobode in varstvom temeljnih pravic.

4.1.2 Politike, ki se sprejemajo na področju varnosti, bi morale varovati vrednoti svobode in pravice. Po mnenju EESO morajo te politike imeti za svoje izhodišče varstvo temeljnih pravic, ki jih zagotavljata Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina temeljnih pravic.

4.1.3 Krepitev varnosti ne sme ogrožati temeljnih vrednot (človekovih pravic in svoboščin) ali demokratičnih načel (pravne države), ki so skupne celotni Uniji. Osebna svoboda ne sme biti zmanjšana zaradi cilja splošne in državne varnosti. Nekateri politični predlogi ponavljajo napako iz prejšnjih obdobij in žrtvujejo svobodo za večjo varnost.

4.1.4 EESO zato pozdravlja Sporočilo Komisije o območju svobode, varnosti in pravice za državljane iz junija 2009, ki kot prednostno določa varstvo temeljnih pravic evropskih državljanov.

4.1.5 EESO podpira pobudo Komisije, da se kultura temeljnih pravic spodbuja že v najzgodnejši fazi zakonodajnega postopka in da se vanjo vključi politika priseljevanja. Spoštovanje temeljnih pravic mora biti skupni cilj vseh evropskih institucij (9). To bi moral spremljati skupni evropski sistem rednega naknadnega ocenjevanja izvajanja evropskih politik na nacionalni, regionalni in lokalni ravni z vidika njihove združljivosti s temeljnimi pravicami in njihove učinkovitosti (10). EESO in organizirana civilna družba bi morala imeti pri tem ocenjevanju ravno tako pomembno vlogo.

4.2.1 EESO je že dejal, da mora EU sprejeti skupno politiko priseljevanja in usklajeno zakonodajo. EU in države članice morajo imeti odprto zakonodajo, ki omogoča priseljevanje z namenom zaposlitve preko zakonitih in preglednih poti za visoko in nizko kvalificirane delavce. Na ta način bi bile pravice priseljencev ustrezno zaščitene.

4.2.2 Odbor je predlagal horizontalno zakonodajo, vendar so države članice, Komisija in Svet sklenili, da je treba pripraviti posebne direktive za posamezne skupine priseljencev, kar pa bi lahko privedlo do primerov diskriminacije.

4.2.3 EESO si v svojih mnenjih o zakonodajnih predlogih Komisije prizadeva za zagotovitev splošne skladnosti in varstvo temeljnih pravic skupaj z enako obravnavo in nediskriminacijo ne glede na poklicno razvrstitev priseljenega delavca.

4.3.1 Podlaga za to bi moralo biti načelo nediskriminacije (člen 21 Listine). „Priseljeni delavec mora uživati enake ekonomske, delovne in socialne pravice kot drugi delavci v isti državi, ne glede na trajanje dovoljenja za bivanje in delo.“ To je tudi v skladu s členom 15(3) Listine, ki določa naslednje: „Državljani tretjih držav, ki smejo delati na ozemlju držav članic, imajo pravico do enakih delovnih pogojev kot državljani Unije“.

4.3.2 Enaka obravnava pri delu se nanaša na delovne pogoje, plačilo, odpoved, varnost in zdravje pri delu ter pravico do članstva v sindikatu in stavke.

4.3.3 EESO meni, da bi bilo treba enako obravnavo spodbujati tudi v povezavi z drugimi socialnimi in temeljnimi pravicami, kakor je predlagano že v enem od prejšnjih mnenj: „EESO zlasti priporoča niz pravic, ki bi jih morali imeti državljani tretjih držav, ki začasno na zakonit način delajo in prebivajo v EU“ (11), kot na primer:

4.3.4 Uresničevanje temeljnih pravic je odvisno od tega, ali imajo javne službe sredstva za njihovo spoštovanje (vire, usposabljanje zaposlenih) in ali so njihovi predstavniki pravno zavezani k neodvisni in nepristranski obravnavi posameznika. EESO poleg tega ne verjame, da bi imele v tem času krize države članice zadostna proračunska sredstva, ki bi jih bile pripravljene nameniti tako na nacionalni kot na evropski ravni za učinkovito zaščito človekovih pravic, zlasti pravic priseljencev.

4.3.5 Odbor se ne strinja s predlogom okvirne direktive, ki bi državi članici dovoljevala, da omeji pravico do enake obravnave v zvezi z določenimi delovnimi pogoji (plačilom in odpovedjo, varnostjo in zdravjem pri delu ter socialnim varstvom) in svobodo zbiranja, združevanja in stavke (13) dejansko zaposlenim osebam. Te omejitve bi lahko spodkopale načelo nediskriminacije in člen 12 Listine.

4.3.6 EESO pozdravlja pobudo Komisije, da se uvede evropski zakonik o priseljevanju, ki bi moral opredeljevati temeljne pravice in jamstva za vse priseljence v EU.

4.4.1 Pravica do družinskega življenja je ena od človekovih pravic, ki jo morajo EU in države članice varovati in zagotavljati v svojih politikah in zakonodajah o priseljevanju. (14)

4.4.2 Skope določbe Direktive 2003/86 o pravici do združitve družine dovoljujejo, da nekatere nacionalne zakonodaje te pravice ne zagotavljajo v celoti državljanom tretjih držav. To je bilo potrjeno tudi v poročilu Komisije o prenašanju navedene direktive v nacionalno zakonodajo (15), ki sproža dvom o združljivosti uporabe ukrepov za vključevanje kot predpogoja za prihod na določeno območje v skladu s pravico do družinskega življenja (člen 7 Listine) in o načelu sorazmernosti.

4.4.3 Po mnenju Odbora je v direktivi o modri karti ponovna združitev družin manj omejevalno obravnavana kot v Direktivi 2003/86. Ta pristop bi bilo treba razširiti na vse kategorije priseljencev, ne glede na to, ali so visoko kvalificirani ali ne.

4.4.4 Zato Odbor priporoča, da bi v letu 2010 Komisija pripravila predlog za spremembo Direktive 2003/86.

4.5.1 EESO podpira učinkovit nadzor meja, ki pa mora spoštovati temeljno pravico do azila (člen 18 Listine) in načelo nevračanja, ki preprečuje vračanje oseb v državo, kjer bi bilo ogroženo njihovo življenje ali svoboda (člen 19 Listine). Veliko oseb, ki potrebuje mednarodno zaščito, pripotuje do zunanjih meja EU po sumljivih poteh. Oblasti morajo zagotoviti možnost, da te osebe zaprosijo za zaščito, in da se njihova prošnja obdela brez izjem v skladu z mednarodnimi in evropskimi konvencijami ter evropsko in nacionalno zakonodajo.

4.5.2 EESO predlaga, da se še pred razširitvijo pristojnosti delovanja agencije FRONTEX opravi neodvisna ocena spoštovanja človekovih pravic pri skupnih operacijah nadzora meja in da se okrepi evropski in nacionalni parlamentarni nadzor. Oceniti je treba tudi združljivost z zagotovili iz Zakonika o schengenskih mejah, zlasti s členoma 6 in 13.

4.5.3 Ukrepi EU za nadzor in spremljanje nezakonitega priseljevanja so se s skupnimi operacijami v Afriki geografsko razširili čez zunanje meje EU. UNHCR in več nevladnih organizacij je že opozorilo na pomanjkljiva zagotovila glede spoštovanja človekovih pravic pri operacijah nadzora meja zunaj EU.

4.5.4 Evropska strategija za nadzor meja v veliki meri uporablja varnostno tehnologijo. Ustanovljene so bile zbirke podatkov, ki vsebujejo zelo veliko osebnih podatkov (schengenski informacijski sistem (SIS II) in vizumski informacijski sistem (VIS) itd.) in se uporabljajo za določanje etničnih, kulturnih in verskih profilov, kar bi lahko privedlo do težav pri zagotavljanju pravice do nediskriminacije v skladu s členom 21 Listine o temeljnih pravicah.

4.5.5 Podobno tudi sistem, ki ga je Komisija predlagala v paketu o mejah leta 2008 (16), vzbuja dvome glede sorazmernosti in utemeljenosti, ki sta osnova za vsak nov zakonodajni akt EU, pa tudi zaskrbljenost, ali bosta zaščita osebnih podatkov (člen 8 Listine) in načelo nediskriminacije, določeno v členu 13 Pogodbe ES, v celoti zagotovljena pri uporabi nekaterih novih tehnologij (npr. sistema samodejnega mejnega nadzora).

4.5.6 Po mnenju EESO bi bilo treba za zagotovitev spoštovanja temeljnih pravic povečati solidarnost EU z državami članicami, ki se zaradi svojega geografskega položaja soočajo z velikim številom oseb, ki prispejo nezakonito in so žrtve kriminalnih mrež tihotapcev ljudi. EESO predlaga, da evropski urad za podporo prosilcem za azil začne delovati.

4.5.7 EU mora spodbujati tudi sodelovanje z državami izvora, da bi izboljšali spoštovanje človekovih pravic, zmanjšali nezakonito priseljevanje, spodbujali zakonito priseljevanje in se borili proti kriminalnim mrežam tihotapcev ljudi.

4.6.1 Direktiva o vračanju (17) bo ponudila evropski okvir pravnih in postopkovnih jamstev zaščite (18), kar EESO pozdravlja, kot npr. dejansko pravico do pritožbe na sklep o vračilu pred pristojnim sodiščem, upravnim organom ali pristojnim neodvisnim organom, ter brezplačno pravno pomoč in zastopanje, nekatera jamstva glede vračanja, pogojev zadržanja itd.

4.6.2 Vendar pa se EESO strinja s številnimi organizacijami civilne družbe in neodvisnimi strokovnjaki Sveta ZN za človekove pravice (19), ki opozarjajo na številna razhajanja med skupnim sistemom, ki ga uvaja navedena direktiva, in temeljnimi pravicami priseljencev. Potreben bo podroben nadzor prenosa na nacionalno raven in dejanskega izvajanja ukrepov za izgon, zadržanje, pritožbo in ravnanje z ranljivimi osebami.

4.6.3 Odbor predlaga, da bi morala evropska politika o vračanju temeljiti na prostovoljnem sistemu in v čim večji meri upoštevati humanitarne vrednote. Od tega bosta odvisni legitimnost in verodostojnost evropske politike o priseljevanju drugod po svetu. Izjeme, navedene na primer v členu 7(4) Direktive (načelo tveganja pobega), bi lahko ogrozile element prostovoljnosti, če bodo imele države članice diskrecijsko pravico pri njenem prenosu in izvajanju. Poleg tega Direktiva ne zagotavlja resnične zaščite oseb, ki ostanejo v pravni praznini in čakajo na izgon, ravno tako ne v zvezi s pogoji, ki opravičujejo zadržanje (20), ki lahko traja do šest mesecev (in se lahko podaljša še za nadaljnjih 12 mesecev) (21).

4.6.4 Člen 19 Listine izrecno prepoveduje kolektivni izgon in določa, da nihče ne sme biti odstranjen, izgnan ali izročen državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju – načelo nevračanja (člena 4 in 19 Listine). Direktiva krepi spoštovanje temeljnih pravic. Kljub temu pa so UNHCR in številne nevladne organizacije obsodile primere kolektivnega izgona in izgona nezakonitih priseljencev in prosilcev za azil v države, kjer se kršijo človekove pravice.

4.6.5 EESO ponavlja, da členi 3, 5, 6, 8 in 13 Evropske konvencije o človekovih pravicah in členi 3, 4, 19, 24 in 47 Listine vsebujejo določbe, ki veljajo za vse evropske politike o nezakonitem priseljevanju, s posebnim poudarkom na zaščiti v primeru vračanja, izgona in izročitve. Veliko nezakonitih priseljencev se znajde v težkih humanitarnih razmerah, zato se morajo zakoni in prakse, ki se izvajajo, pripraviti in uporabljati v skladu s strogimi humanitarnimi standardi in moralnimi načeli, ki temeljijo na solidarnosti.

4.6.6 Pravna država ščiti temeljne pravice vseh ljudi do učinkovitih pravnih sredstev v skladu z določbami členov 47 in 48 Listine. Poleg tega člen 6(2) zakonika o schengenskih mejah določa, da mejni organi ne smejo nikogar diskriminirati glede na njihov spol, etnično pripadnost, vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost. Ravno tako imajo v skladu s členom 13 državljani tretjih držav, ki jim ni dovoljen vstop, pravico do pritožbe, prejeti pa morajo tudi obrazložitev, zakaj jim ni dovoljen vstop (22).

4.6.7 Evropsko sodišče za človekove pravice je člen 3 Evropske konvencije o človekovih pravicah razložilo (23) tako, da oseb s težko obliko telesne ali duševne invalidnosti ni mogoče pridržati ali izgnati, saj potrebujejo zdravstveno oskrbo. Položaj mladoletnih oseb ravno tako zahteva posebno pozornost in zaščito. EESO podpira pobudo Komisije v zvezi s položajem mladoletnih oseb brez spremstva.

4.6.8 EESO meni, da je spoštovanje človekovih pravic osnovni pogoj za podpis sporazumov o vračanju s tretjimi državami, in je proti temu, da bi EU ali države članice sklepale sporazume o vračanju ali nadzoru meja z državami, ki niso podpisale glavnih mednarodnih dokumentov o varstvu človekovih pravic ali za katere obstajajo dokazi, da kršijo te pravice. Posebno pozornost je treba nameniti temeljni pravici do učinkovitega sodnega varstva prosilcev za azil (24).

4.7.1 EESO ponavlja svoje nasprotovanje pridržanju prosilcev za azil in nezakonitih priseljencev, saj bi to moralo biti dovoljeno samo v izjemnih primerih (25).

4.7.2 Sedanje razmere, ko v nekaterih državah članicah poteka dolgotrajno pridržanje, so nesprejemljive in bi jih bilo treba natančno analizirati z vidika temeljnih pravic, vključno s pravico do dobrega upravljanja, določeno v členu 41 Listine.

4.7.3 Odbor zahteva večjo preglednost v zvezi s prostori za pridržanje tako znotraj kot zunaj EU in da se zagotovi obveščanje UNHCR o stanju pridržanih oseb, tem osebam pa omogoči ustrezno pomoč nevladnih organizacij.

4.7.4 Po mnenju EESO bi bilo treba nosečnice in otroke še posebno zaščititi in jih ne bi smeli pridržati v teh prostorih.

4.8.1 EESO meni, da oseba brez dokumentov ni brez pravic, zaradi česar so EU in države članice dolžne varovati njene temeljne pravice.

4.8.2 Pojem nezakonitega priseljevanja, ko se govori o osebah, ki emigrirajo, je treba dodatno pojasniti. Čeprav vstop v neko državo brez ustreznih dokumentov in dovoljenj ni zakonit, te osebe niso zločinci. Povezava med nezakonitim priseljevanjem in kriminalom, ki se pojavlja v medijih in političnih govorih, ne odraža resničnega stanja in podpihuje strah in ksenofobijo med prebivalci države gostiteljice.

4.8.3 Po mnenju Odbora bi morale nekatere države članice bolje zavarovati temeljne pravice priseljencev brez dokumentov, EU pa bi jih morala obravnavati kot eno od najbolj ranljivih skupin in preprečiti, da bi bili izkoriščana delovna sila, jim omogočiti dostop do zdravstvenih in drugih socialnih storitev ter šolanja za mladoletnike.

4.8.4 Okrepiti je treba boj proti trgovini z ljudmi (otroki, ženskami in moškimi) za namene spolnega izkoriščanja in izkoriščanja za delovno silo v skladu s členom 5(3) Listine. Države članice morajo učinkovito zaščititi žrtve in jim olajšati sodelovanje s pravosodnimi organi in formalno ureditev njihovega statusa.

4.9.1 Po mnenju Odbora se vlade obnašajo dvolično. Politika vračanja ni edina rešitev za nezakonito priseljevanje. Številne države članice so uvedle postopke za formalno ureditev statusa nezakonitih priseljencev, ki jo vidijo kot primerno v določenih pogojih, da bi zagotovili temeljne pravice, ob upoštevanju gospodarskih in družbenih potreb.

4.9.2 EESO se strinja, da bi bilo treba v zvezi s formalno ureditvijo statusa izboljšati pretok informacij med državami članicami in pripraviti evropske smernice za izvajanje na podlagi zaveze Sveta v okviru evropskega pakta o priseljevanju in azilu (26), kjer je bilo dogovorjeno, da bo formalna ureditev statusa potekala za vsak primer posebej v skladu z nacionalno zakonodajo tako iz humanitarnih kot ekonomskih razlogov.

4.9.3 Vrnitev na podlagi naloga za izgon bi se morala za osebe, ki jim je poteklo dovoljenje za bivanje, uporabljati izključno v najbolj skrajnih primerih. Pred takšno odločitvijo bi bilo treba ugotoviti, ali so te osebe zaprosile za podaljšanje dovoljenja za bivanje.

4.9.4 EESO meni, da bi bilo treba potrebo po izgonu v demokratični družbi oceniti (načelo sorazmernosti) v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (27). Odbor predlaga, da bi države članice uporabile možnost formalne ureditve statusa teh oseb, kakor določa člen 6(4) direktive o vračanju.

4.9.5 Upoštevati je treba tudi učinke (in izvedljivost) izgona na temeljno pravico do zasebnega in družinskega življenja, kakor je opredeljena v členu 7 Listine.

4.10.1 EESO je pripravil več mnenj na lastno pobudo, v katerih je predlagal proaktivno politiko priseljevanja v EU, ki bi bila usmerjena dvostransko, torej tako v gostujočo družbo kot v priseljence. Vključevanje je družbeni proces, ki poteka znotraj ene same družbe in sicer v smeri med priseljenci in gostujočo družbo ter v smeri med gostujočo družbo in priseljenci.

4.10.2 EESO spodbuja evropski pristop k vključevanju, zaveda pa se, da ima vsaka država članica svoj pravosodni sistem in socialne ustanove ter različne kulturne sisteme in modele.

4.10.3 Skupni evropski pristop omogoča veliko dodano vrednost za politiko in postopke vključevanja, saj povezuje druge politike EU, med drugim lizbonsko strategijo, politiko zaposlovanja, socialno agendo in kohezijsko politiko. S tem se lahko okrepijo tudi povezave med vključevanjem ter vrednotami in načeli EU, določenimi v Listini in Evropski konvenciji o človekovih pravicah.

4.10.4 EESO je v letu 2008 aktivno sodeloval pri dogodkih v okviru evropskega leta medkulturnega dialoga, katerega cilj je bil olajšati vključevanje in spodbujati bolj vključujoče evropsko državljanstvo z dialogom znotraj raznolikosti evropskih družb. EESO je predlagal (28) pripravo priročnikov.

4.10.5 EESO predlaga pozitiven pristop do vključevanja. Nekatere vlade pa vključevanje vidijo kot negativno, kot novo sredstvo za diskriminacijo, novo oviro za enakost in dostop do temeljnih pravic. Po mnenju EESO je tak pristop v nasprotju z določbami členov 21 (pravica do nediskriminacije) in 22 (pravica do kulturne, verske in jezikovne raznolikosti) Listine.

4.10.6 Primeri dobre prakse so na primer ustanovitev posvetovalnih forumov in platform, ki vključujejo civilno družbo na nacionalni, regionalni in lokalni ravni; EESO zato poziva države članice, naj tudi same vzpostavijo takšne strukture. Evropski forum za vključevanje, ki sta ga nedavno vzpostavila Evropska komisija in EESO, je pomemben instrument za okrepitev vključevanja z evropskega vidika.

5.1 Nekatere države zavzemajo izključujoče nacionalistično stališče in opredeljujejo nacionalno in evropsko identiteto na način, ki izključuje današnjo raznolikost evropskih družb in različnost mnogih ljudi, ki izhaja iz njihove etnične, nacionalne, verske ali kulturne pripadnosti.

5.2 Naše demokratične družbe so pluralne in zelo raznolike. Vsak evropski državljan je skupek različnih identitet. Evropske demokracije so svobodne in odprte družbe in morajo temeljiti na vključevanju vseh državljanov, ne glede na to, s čim se identificirajo.

5.3 Kakovost demokracije bi bila ogrožena, če bi omejili državljanske pravice na ozko in izključujoče dojemanje identitete. Politike vključevanja in priseljevanja se nikoli ne smejo uporabljati kot politični izgovor za izključevanje priseljencev in manjšin iz državljanskih pravic.

5.4 EESO meni, da bi bilo treba temelje naše demokracije razširiti in vključiti nove državljane, ki bi imeli enake pravice in obveznosti. Pravice, ki izhajajo iz nacionalnega in evropskega državljanstva, morajo vključevati vse oblike raznolikosti, brez kakršnekoli diskriminacije (29).

5.5 EESO je v mnenju na lastno pobudo (30), ki ga je pripravil za neuspelo ustavno pogodbo, predlagal, da bi državljani tretjih držav z dolgotrajnim statusom rezidenta prejeli evropsko državljanstvo. EESO poziva Komisijo in Evropski Parlament, da v novem mandatu temu predlogu namenita prednostno obravnavo.

V Bruslju, 4. novembra 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(8) Program za Evropo: http://www.eesc.europa.eu/documents/publications/pdf/booklets/EESC-2009-10-SL.pdf.

(9) Poročilo Evropske komisije: O praktičnem delovanju metodologije za sistematičen in strog nadzor spoštovanja listine o temeljnih pravicah, COM(2009) 205 konč., 29.4.2009.

(12) V okviru predloga direktive, ki naj bi ga Komisija sprejela v prihodnjih mesecih.

(13) COM(2007) 638, člen 12(2)(e) in (d). Glede na določbe predloga lahko države članice omejitve uvedejo tudi za študijske štipendije in za dostop do javnih stanovanj določijo pogoj, da mora imeti oseba dovoljenje za bivanje v zadevni državi za vsaj tri leta.

(14) To je potrdilo Evropsko sodišče v zadevi Evropski parlament proti Svetu, C-540/03.

(18) Npr. členi 12(1) in (2), 13(1) in (2) 13(3) in (4) ter 14(1) in (2) Direktive.

(19) Sporočilo za javnost, UN experts express concern about proposed EU Return Directive, 18. julij 2008.

(23) Člen 19 Listine o temeljnih pravicah vključuje sodno prakso sodišča v Strasbourgu, predvsem sodbo z dne 17. decembra 1996 v zadevi Ahmed proti Avstriji, Reports 1996, VI-2006, in sodbo Soring z dne 7. julija 1989.

(24) To je potrdilo Evropsko sodišče v zadevi Evropski parlament proti Svetu, C-133/06.

(25) Mnenje EESO 1209/2009 z dne 16. julija 2009 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (poročevalka: ga. LE NOUAIL-MARLIERE), sprejeto na plenarnem zasedanju 15. in16. julija 2009 (UL C 317, 23.12.2009, str. 110).

(27) Na primer Boultif proti Švici, št. 54273/00, §§ 39, 41 in 46, 2. november 2001, ESČP, 2001-IX. Üner proti Nizozemski [GC], št. 46419/99, 18. oktober 2006, § 58.