[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 24.6.2009

COM(2009) 301 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Partnerstvo med Evropsko unijo in Afriko Povezovanje Afrike in Evrope: Krepitev sodelovanja na področju prometa

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Partnerstvo med Evropsko unijo in AfrikoPovezovanje Afrike in Evrope: Krepitev sodelovanja na področju prometa

1. UVOD

Infrastrukture in prevozne storitve, ki so glavna sredstva družbeno-ekonomske integracije, so nujni pogoj za trgovino ter pretok blaga in oseb. Prevoz je steber razvoja in bistvena prvina dobrega počutja prebivalstva na podeželju in v mestih, saj je osnovni način fizičnega dostopa do zaposlitve, zdravstvene oskrbe in izobraževanja.

Afrika je redko posejana s cestami (6,84 km na 100 km2 v primerjavi z 12 km v Latinski Ameriki in 18 km v Aziji), cestno omrežje je slabo vzdrževano. Afriško železniško omrežje je slabo povezano, predvsem v zahodni in osrednji Afriki, več kot 15 držav v Afriki pa nima železnice[1]. Le 3 afriška letališča so po številu potnikov med prvimi 150 svetovnimi letališči. Pomorski promet predstavlja 92 do 97 % mednarodne trgovine v Afriki in sloni na skoraj 80 pomembnih pristaniščih, ki pa imajo težave z opremo in zagotavljanjem varnosti. Afriška ladjevje je staro, skoraj 80 % ladij je starejših od 15 let, svetovno povprečje pa je 15 %.

Dejansko so stroški prevozov v Afriki med najvišjimi na svetu. Znašajo v povprečju 15 % izvoznega deleža, medtem ko znašajo v deželah v razvoju na drugih celinah 7 % in v industrializiranih deželah 4 %. V afriških državah, ki nimajo obalnega pasu, kot sta Malavi ali Čad, je položaj še slabši, saj lahko stroški prevoza dosežejo 50 % izvoznega deleža. Delež Afrike v svetovni trgovini je od šestdesetih let 20. stoletja celo padel, in sicer s 6 na 2 odstotka. Stroški prevoza po morju se še vedno zvišujejo.

Glavni vzrok za tak položaj so slaba infrastruktura, zamudni administrativni postopki in čakanje na mejah, pomanjkljivo upravljanje (premalo ustreznega vzdrževanja, prenatovorjeni tovornjaki …), pa tudi neučinkoviti varnostni predpisi. Pogajanja in sklenitev sporazumov o gospodarskih partnerstvih (APE) z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami (AKP), ki podpirajo razvoj trgovine, sistemsko poudarjajo potrebo po infrastrukturi za boljše približevanje ponudbe in povpraševanja.

Ob tem dejstvu Evropa ostaja aktivna. Partnerstvo EU–Afrika za infrastrukturo, sprejeto leta 2006[2], je referenčni okvir Evropske unije, zlasti namenjen medsebojnemu povezovanju omrežij v Afriki.

Evropa, največji svetovni donator, tako prispeva blizu 30 % finančnih sredstev, namenjenih prometni infrastrukturi v usmerjenih nacionalnih programih Evropskega razvojnega sklada.

Evropska finančna pomoč prometni infrastrukturi

9. program ERS (2002– 2006) | Dodeljeni znesek (v mio. EUR) | Pripombe |

Nacionalni programi | 2 700 | Dodeljeni projektom na prometnem področju v Afriki, zlasti na področju cestnega prometa. |

Regionalni programi | 210 | Celotni dodeljeni znesek. Delež prometne infrastrukture mora biti še potrjen. |

Sodelovanje v državah AKP | 108 | Skupna dodeljena sredstva skrbniškega sklada za infrastrukturo v pomoč partnerstvu za infrastrukturo. Delež za prometno področje še ni določen in bo odvisen od povpraševanja. |

10. program ERS (2007–2013) | Dodeljeni znesek (v mio. EUR) | Pripombe |

Nacionalni programi | 2 800 | Dodeljeni projektom na prometnem področju v Afriki, zlasti na področju cestnega prometa. |

Regionalni programi | 1 523 | Zneski, dodeljeni štirim afriškim regijam |

Sodelovanje v državah AKP | 300 | Skupna dodeljena sredstva skrbniškega sklada za infrastrukturo v pomoč partnerstvu za infrastrukturo. Del prometne infrastrukture še ni določen in bo odvisen od povpraševanja. |

Evropska sosedska politika | Dodeljeni znesek (v mio. EUR) | Pripombe |

Evropski instrument sosedstva in partnerstva (ENPI) | 49,5 | Zneski, dodeljeni za obdobje 2000–2009 državam MEDA za regionalne projekte na področju prometa |

Sklad za spodbujanje naložb v sosedstvo (NIF) | 28,8 | Zneski, dodeljeni od leta 2008 |

Sklad za evro-sredozemske naložbe in partnerstvo (FEMIP) | 1 473 | Financiranje Evropske investicijske banke za obdobje 2004–2009 |

Sodelovanje med EU in Afriko vključuje tudi vidike zakonodaje in drugih predpisov, povezanih z infrastrukturo, kar omogoča podporo ekonomski rasti in trgovini, hkrati pa tudi zaposlovanju in boju proti revščini v skladu z razvojnimi cilji novega tisočletja, ki so jih določili Združeni narodi.

To sporočilo dopolnjuje tudi nedavna sporočila Komisije[3] o najbolj oddaljenih regijah, v katerih poudarja potrebo po krepitvi pomorskih povezav med temi regijami in sosednjimi državami, ki niso del Evropske unije.

V sedanjem okviru svetovne gospodarske krize, ki jo spremljajo še nenehno slabšanje okoljskih razmer in podnebne spremembe, obstaja strah, da bodo najrevnejše in najbolj ranljive države najprej in najmočneje prizadete. Številne krize povzročijo velike narodne in znotrajregijske migracijske tokove, ki bi lahko okrepili in povečali migracijske pritiske na razvitejša gospodarstva. Da bi pomagali državam v razvoju zoperstaviti se tej krizi, je Svet 18. maja 2009 sprejel vrsto sklepov, ki zlasti spodbujajo podporo regionalni infrastrukturi in izgradnjo manjkajoče infrastrukture v podsaharski Afriki. Svet je spodbudil tudi podporo regionalni infrastrukturi v Sredozemlju v okviru Unije za Sredozemlje.

Pomembno je nadaljevati razvojna prizadevanja v korist Afriki, ki potrebuje uspešen prometni sistem, kakovostno infrastrukturo in usklajenost vseh načinov prevoza. Vsi vključeni akterji, tako v Evropi kot v Afriki, morajo nadaljevati svoje obveznosti in dejavnosti. V ta namen namerava Evropska unija nadaljevati dejavnosti sodelovanja in usklajevanja z evropskimi in mednarodnimi finančnimi institucijami, zlasti s Svetovno banko in Afriško banko za razvoj, da bi tako povečala učinkovitost in trajnost uresničenih projektov.

V tem okviru je cilj tega sporočila usklajen s perspektivo programa izvajanja strateškega partnerstva na področju infrastrukture, ki sta ga sprejeli Evropska in Afriška unija leta 2007. V skladu s prošnjo Afriške unije to pomeni:

- da bi pospešili pretok prometa med Afriko in Evropo, je po eni strani treba razmisliti o morebitni širitvi vseevropskega omrežja proti Afriki;

- po drugi strani je treba prispevati k dejavnostim partnerstva za izgradnjo infrastrukture na področju prevoznih storitev, zlasti z zagotavljanjem izkušenj in najboljših praks skupne prometne politike našim partnerjem.

Glede na to sporočilo in na podlagi pogovorov med Evropsko unijo in Afriško unijo bo oblikovan načrt prednostnih ukrepov s podrobnostmi o financiranju, ki bo priložen k skupni deklaraciji Evropske unije in Afriške unije.

2. POVEZOVANJE AFRIKE IN EVROPE

Izboljšava in pospešitev prometnih tokov med celinama, ki sta odgovor na gospodarske in poslovne potrebe, bosta omogočili zmanjšati prevozne stroške in izboljšati trajnost in zanesljivost prevoznih storitev. Pri načrtovanju in izgradnji infrastrukture zahteva ta posplošitev usklajen pristop in okrepljeno sodelovanje pri letalskih in pomorskih prevozih, dveh najpogosteje uporabljanih načinih prevozov.

2.1. Razvijanje povezav: k skupnemu zemljevidu prometne infrastrukture

V zadnjih letih sta tako Evropa z vseevropskimi omrežji[4] kot Afrika z vseafriškimi koridorji opredelili in razvili svoja prometna omrežja. Afriška unija si je s pripravo programa razvoja infrastrukture v Afriki (PIDA) naložila pomemben projekt usklajevanja načrtov razvoja infrastrukture v okviru celine in regij.

Nadaljnji korak je zbližanje načrtovalnih dejavnosti obeh celin za vzpostavitev resničnega evro-afriškega prometnega omrežja. To omrežje mora opredeliti točke, ki povezujejo evropska in afriška omrežja, s posebnim poudarkom na pristaniščih in letališčih. Poročilo skupine na visoki ravni iz novembra 2005, ki se nanaša na razširitev vseevropskega prometnega omrežja na sosednje države[5], izmed petih pomembnih transnacionalnih osi, ki jih je treba razviti, navaja zlasti pomorske avtoceste .

V okviru regionalnega prometnega sodelovanja v Sredozemlju regionalni program EuroMed MEDAMOS podpira začetek izvajanja evro-sredozemskega partnerstva v obliki pilotnih projektov pomorskih avtocest. Razpis za zbiranje predlogov se je začel leta 2007 in je omogočil podporo štirim projektom, ki so izvirali iz Maroka, Tunizije, Alžirije in Izraela.

Pomen, ki jih imajo te povezave za pristanišča, železniški promet in ceste v celinskih državah brez izhoda na morje, poudarja potrebo po izvajanju intermodalnega pristopa k razvoju prevoznih storitev. To je področje, kjer je mogoče vzpostaviti najmočnejše vezi in izmenjavo izkušenj med Evropo in Afriko. Iz koridorja proti Maputu[6], se je na primer mogoče marsikaj naučiti in to uporabiti pri razvijanju projektov podobnih koridorjev v Evropi.

Sčasoma bi se lahko podobno partnerstvo razvilo s podsaharsko Afriko, podrobna pravila sodelovanja bi bilo treba razviti s Komisijo Afriške unije in z zainteresiranimi gospodarskimi regijami.

Potek povezovanja med Evropo in Afriko mora nedvomno upoštevati tekoča pogajanja v okviru Unije za Sredozemlje in dejavnosti, ki se izvajajo v okviru skupine ministrov za promet zahodnega Sredozemlja (GTMO5+5)[7].

2.2. Spodbuditi razvoj železniškega prometa

Opredelitev prednostnih železniških povezav je bistvenega pomena in bo določena z usklajenimi pogovori med zainteresiranimi stranmi, zlasti s pristaniško upravo in zasebnimi industrijskimi partnerji. Razvoj železnice v Afriki ima pomen, če omogoča širjenje trgovinskih tokov iz pristanišč v notranjost celine. Prav zato je to bistvenega pomena za celinske države brez obalnega pasu, kot sta Čad ali Srednjeafriška republika. Pretočnost in učinkovitost logistične verige sta odvisni od učinkovite uporabe železnice. Vključevanje in dopolnjevanje načinov prevozov ostajata zato ena od ključnih prvin prometnega sistema, ki je dolgoročno zanesljiv in učinkovit.

2.3. Nadaljevanje prizadevanj za sodelovanje na področju letalskega in pomorskega prometa

2.3.1. Letalski promet

Možnosti razvoja letalskega prometa so v Afriki zelo velike, saj znaša sedanji delež le 4 % svetovnega prometa. Potrebe po mobilnosti v smeri proti Evropi, pa tudi in predvsem znotraj celine, kažejo na nujnost bistvenega izboljšanja letalskega prometa v smislu prometa in kakovosti prevoznih storitev.

Afriška unija je ena izmed privilegiranih partneric Evropske unije. Zato Afriška unija spodbuja strukturiran dialog med afriškimi organizacijami ter z in med regionalnimi gospodarskimi skupnostmi (RGS). Ta dialog bo namreč omogočil konkretne dejavnosti v zvezi s poglavitnimi zadevami.

- Varnost v zraku, ki je prva prioriteta, potrebuje skupni pristop, da bi določili glavne vzvode za izboljšanje uporabe standardov organizacije za civilno letalstvo (ICAO). Stanje varnosti letalskega prometa v več afriških državah, ki ga obravnavajo poročila revizij, izvedenih pri ICAO, je privedlo Komisijo do ugotovitve, da obstajajo pomembne vrzeli pri izvajanju regulativnega spremljanja in nadzora certificiranih operaterjev nekaterih držav. Sicer pa porast števila nesreč na afriški celini narekuje povečano potrebo po učinkovitejšem izvajanju in upoštevanju mednarodnih standardov na področju varnosti. Komisija je pripravljena sodelovati z afriškimi državami, ki to želijo, da bi pomagala pri krepitvi državnih organov civilnega letalstva.

- Varovanje, ki je nova prioriteta, vpliva tako na evropske kot afriške države v njihovih dvostranskih odnosih, pa tudi v njihovih odnosih s tretjimi državami. Izkušnje pilotnih projektov in izobraževalni seminarji bodo prispevali k pridobivanju strokovnih znanj, ki bi se lahko opirala na ad hoc revizijske skupine varnostnih inšpektorjev.

- Nujno je posodabljati predpise s področja gospodarstva. V podporo postopku, začetim s sklepa iz Yamoussoukra[8], je nujno treba okrepiti celinske in regionalne enote civilnega letalstva in ponuditi potrebno pomoč za njihovo delovanje. V ta namen bi lahko oblikovali redni forum za razprave o problemih skupnega interesa.

- Omejevanje učinkov podnebnih sprememb in emisij onesnaževal je izziv celotnemu mednarodnemu letalstvu. V tem smislu bi bilo mogoče načrtovati sodelovanje, ki bi omogočilo dostop do mehanizmov čistega razvoja, ki je bil uveden s Kjotskim protokolom.

Namen teh ukrepov je prispevati k učinkovitosti in dolgoročnemu razvoju letalskega prometa v Afriki. Ena od prioritet je najti hitro rešitev problema predloga Skupnosti, da se odpravi nezakonitost dvostranskih sporazumov o letalstvu, ki obstajajo danes med afriškimi državami in državami članicami Unije. Enako pomembno se je lotiti vprašanja imenovanja afriških družb, zlasti s sporazumi med Evropsko skupnostjo in afriškimi državami ali regionalnimi gospodarskimi skupnostmi. Konferenca Evropska unija–Afrika o letalskem prometu, ki je potekala 2. in 3. aprila 2009 v Windhoeku, je prvi korak takšnega sodelovanja, katerega namen je oblikovanje načrta ukrepov.

2.3.2. Pomorski promet

Več 10 milijonov državljanov uporablja pomorske prevoze iz ali v Evropo in Afriko.

Na podlagi evro-sredozemske izkušnje bi morali Evropska unija in Afriška unija razviti strukturiran dialog, ki bi izboljšal učinkovitost pristanišč v treh smereh:

- Na ravni predpisov je cilj čim večja poenostavitev carinskih in dokumentacijskih postopkov, da bi skrajšali čas, ko je tovor v terminalih, ne da bi posegali v evropska pravila varovanja in varnosti.

- Glede infrastruktur je v nekaterih večjih afriških pristaniščih potrebno bolj podpreti drenažo, da bi na eni strani zagotovili zadostno globino in na drugi strani izkoristili naložbene zmogljivosti, ki so na voljo evropski industriji pristaniškega vzdrževanja. Poleg tega je vzrok za dolgotrajno čakanje ladij na vstop v pristanišča preskromno število osebja na pomolih, kar se kaže kot ozko grlo pri pretoku prometa med Evropo in Afriko. Pri izvajanju usmerjenih državnih in regionalnih programov bi moralo imeti financiranje takega razvoja pristaniških infrastruktur prednost. Izboljšava cestnih povezav do afriških pristanišč je prav tako pomembna prvina pri zagotavljanju učinkovitosti učinka pristaniških infrastruktur na gospodarstvo držav in regij.

- Varovanje v pristaniščih bi moralo biti zagotovljeno z izvajanjem mednarodnih standardov (kodeks ISPS); vzpostavljena bi morala biti zlasti nadzor in potrebna infrastruktura za preprečevanje nedovoljenega vstopa potnikov, blaga in drugih predmetov na ladje, s čimer bi omejili tveganje za uporabo pomorskih prevozov za nedovoljeno preseljevanje, prepovedan promet in teroristične atentate.

Na okoljskem področju pa bi bilo treba omogočiti pristop k mednarodnim konvencijam, zlasti za vzpostavitev učinkovitih pristaniških objektov za predelavo odpadkov z ladij. Poleg tega bi moral biti razvoj pomorskih pristanišč kar najbolj vključen v širši okvir celovitih pomorskih politik, ki naj bi obsegal pomorsko okoljsko načrtovanje in instrumente celostnega upravljanja obalnih območij. Zlasti to velja pri naložbah v okoljsko občutljiva območja.

3. POSPEŠEVANJE IZ MENJAVE IZKUŠENJ ZA PODPORO RAZVOJU UČINKOVITEJŠEGA PROMETNEGA SISTEMA

V bilanci iz konca leta 2008[9] je Komisija poudarila potrebo po krepitvi politične zaveze Evropske unije in Afriške unije s konkretnimi prispevki, da se pospeši uresničevanje dejavnosti, opredeljenih v strategiji EU–Afrika.

Na prometnem področju se lahko v bližnji prihodnosti spodbudi ali vzpostavi določeno število programov izmenjave, ukrepov tehnične pomoči ali vzpostavljanja partnerstev.

Evropska komisija bi lahko zlasti pripravila študijo izvedljivosti kratkotrajne tehnične podpore in izmenjave informacij z državami podsaharske Afrike. Na prostovoljni podlagi in z različnimi udeleženci bo lahko Evropska komisija tako razvila izmenjavo, partnerstva in izobraževalne dejavnosti, v katere bodo vključene uprave sredozemskih držav.

3.1. Skupna sredstva na področju infrastruktur

Poleg finančnih vprašanj je načrtovanje osrednji del razvoja infrastruktur tako v Afriki kot v Evropi. Afriška unija je izrazila tudi željo po prevzemu metodologije vseevropskih omrežij.

Ta metodologija, ki se uporablja za prevoze, a tudi za energetska in informacijska omrežja, saj imajo ta področja skupni interes po izmenjavi razmišljanj o potrebah po infrastrukturi, bo predstavljena na skupnem seminarju EU in AU v okviru dejavnosti partnerstva. V zvezi s tem bi morala biti pozornost usmerjena k vprašanju kakovosti infrastruktur in njihovi trajnosti. Sodelovanje na področju prometa v Sredozemlju[10] je prvi prikaz usklajene metode za povezovanje evropskih omrežij s severnoafriškimi. Temelji na večstranskem institucijskem okvirju, v katerem se dopolnjujejo tri stopnje: tematske delovne skupine, pristojne za tehnična vprašanja, evro-sredozemski forum (EuroMed), ki pripravlja sklepe ministrske konference EuroMed, organizacije, ki odloča in je vzpostavljena na ravni prometnih ministrov sredozemskih držav, ki so edini pristojni za sprejem strateških odločitev v zvezi s sodelovanjem na področju prometa v regiji.

Evropska unija je preizkusila tudi metodo koordinatorjev, da bi se spopadla z ugotovljenimi težavami pri uresničevanju velikih projektov vseevropskega omrežja in ob upoštevanju, da pomanjkanja finančnih sredstev ni bil vedno edini razlog za zamude.

Ti koordinatorji spremljajo prizadevanja držav članic pri finančnem načrtovanju projektov in si prizadevajo za razširjanje skupne metode ocenjevanja. Upravičenost koordinatorja je zlasti očitna, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

- pomanjkanje upravljanja;

- zamude na ključnih čezmejnih odsekih;

- pomanjkanje trdnega soglasja glede časovnega razporeda in trase med zadevnimi državami;

- pomanjkanje finančnih sredstev za ključne odseke;

- potreba po vključitvi velikega števila akterjev, kot so podjetja, izvajalci ali regije.

Kakor je bilo napovedano v sporočilu „Podpora državam v razvoju za obvladovanje krize“[11], namerava Evropska komisija začeti pogovore z regionalnimi organizacijami, zlasti z Afriško unijo, da bi ocenila pomen postavljanja koordinatorjev projektov za manjkajoče člene verige osmih že identificiranih vseafriških omrežij[12].

3.2. Podpora varnemu in učinkovitemu sistemu prevozov

Vprašanja varnosti in varovanja se postavljajo za vse vrste prevozov in zadevajo obe celini. Raziskovalni programi Evropske unije[13] že spremljajo izmenjavo dobrih praks in tudi izobraževalne dejavnosti o teh temah, zlasti v podsaharski Afriki in Magrebu. Ta vprašanja se torej upravičeno pojavljajo v evro-afriškem dialogu. V tem kontekstu imajo lahko najbolj oddaljene regije (NOR) – zaradi svoje lege ob pomorskih poteh ali morskih ožinah – določeno vlogo pri pomorskem upravljanju pri nadzoru obalnih voda (npr. boj proti nezakonitemu ribolovu, piratstvu ali nedovoljenem prometu s prepovedanimi drogami) ali zaradi zagotavljanja varnosti prometa (npr. boljše upravljanje prevoza nafte med Adenskim zalivom in Sredozemljem).

3.2.1. Pomorski promet: krepitev varnosti v pomorskem prometu

Z regionalnim projektom SAFEMED nudi Evropska unija tehnično pomoč 10 sredozemskim državam[14] na področju pomorske varnosti, varovanja na morju in pri preprečevanju onesnaženja Sredozemlja. Unija sodeluje pri utrjevanju znanj s podeljevanjem štipendij za strokovno usposabljanje osebja v nacionalnih pomorskih upravah. Projekt SAFEMED prinaša tudi strokovno podporo usklajevanju nacionalnih zakonodaj z mednarodnimi konvencijami. Na področju sistemov Skupnosti za upravljanje pomorskega prometa bi tako lahko predvideli sodelovanje s sredozemskimi državami. Podobne projekte bi lahko prostovoljno razvili skupaj z regionalnimi skupnostmi za izboljšanje sistema varovanja v pomorskem prometu in v boju proti onesnaženju, ki ga povzročijo ladje.

Evropska unija je prav tako naklonjena projektu Mednarodne pomorske organizacije (IMO), ki ima nalogo vzpostaviti regijska središča za usklajevanje reševalnih dejavnosti ob afriški obali (MRCC = Maritime Rescue Coordination Centre; koordinacijsko središče za reševanje na morju).

Zlasti preko Agencije za pomorsko varnost (EMSA), katere mandat mora biti predhodno razširjen, je Evropska unija pripravljena nuditi potrebno tehnično podporo, s katero bi afriškim obalnim državam pomagala izboljšati njihove sisteme za spremljanje pomorskega prometa, s katerimi bi se zagotovila izmenjava podatkov v regiji.

Pomembno je, da se države severne in severozahodne Afrike obvežejo, da se bodo borile proti uporabi ladij ali majhnih bark, ki ne ustrezajo standardom in so prenatovorjene, za prevoz potnikov. To dejavnost vodijo kriminalne organizacije in spravljajo v nevarnost življenje in integriteto več tisoč ogroženih oseb.

Boj proti piratstvu

Čeprav je bilo v obdobju 2003–2006 v svetu zabeleženih manj piratskih in oboroženih napadov, so se le-ti v letu 2007 zaskrbljujoče povečali za 17 %. V letu 2008 se je pojav še poslabšal tako po številu kot po nasilnosti teh dejanj, pri čemer sta bila med izrazito ogroženimi regijami Afriški rog in Gvinejski zaliv.

Da bi zaustavili napredovanje tega pojava, ki danes spodjeda Afriko in zavira razvoj trgovine zaradi nevarnosti v pristaniščih in vzdolž obale, lahko Evropska unija prispeva h krepitvi in oblikovanju upravnih zmogljivosti, pristojnih za izvajanje pomorskih predpisov. Spremljevalne programe je že opredelila Mednarodna pomorska organizacija (IMO).

Nadzor na morju ima ključno vlogo pri preprečevanju nezakonitih dejavnosti na morju. V okviru pomorske politike želi Evropska unija okrepiti sodelovanje z afriškimi partnerji in ustrezneje izmenjevati informacije z zadevnimi nacionalnimi oblastmi.

3.2.2. Letalski promet: nujna krepitev varnosti v letalskem prometu

Povečanje letalskega prometa mora potekati vzporedno z opredelitvijo novega operativnega afriškega koncepta. Ko bo ta potrjen, bo omogočil, da se opredeli morebitni prispevek obstoječih evropskih infrastruktur na področju varovanja (npr. satelitski programi – EGNOS) ali tistih, ki se še razvijajo (SESAR, tehnološka veja enotnega evropskega neba), in sicer na podlagi zaključkov in akcijskega načrta globalnega spremljanja okolja in varnosti (GMES) za Afriko. Odprtje prometa na afriškem nebu mora spremljati tudi hkratna reorganizacija zračnega prostora in omrežja zračnih poti, da bi zagotovili večjo gospodarsko učinkovitost (najkrajše poti) ter okolju prijazno in varno izvedbo. V zvezi z notranjimi afriškimi ali medcelinskimi povezavami se lahko ta modernizacija načrtuje po regijah ob upoštevanju potreb letalskih družb. Možna je tudi razširitev „enotnega neba“ na Afriko ob hkratni vključitvi v program infrastrukture SESAR.

3.2.3. EGNOS

V področjih, zajetih v pregledu, ima lahko satelitska navigacija bistveno vlogo. Infrastruktura, ki omogoča natančno določanje položaja v Afriki, je nezadostna, čeprav je bistvena pri prevozih, kakor tudi širše pri gospodarskem razvoju celine. Iz Afrike vzletijo le 3 odstotki letov na svetovni ravni, hkrati pa je 19 odstotkov nesreč, ki so posledica napak navigacije.

Razvoj zemeljskih infrastruktur v Afriki, ki bi dopolnjeval evropski satelitski navigacijski sistem EGNOS, ali pa lasten afriški sistem EGNOS bi lahko bil gospodarska rešitev, ki bi Afriki omogočila koristiti vse prednosti tega sistema, ne le na prometnem področju, v zračnem, železniškem, pomorskem in obalnem prometu, ampak tudi na področju energetike, v kmetijskem sektorju in pri prostorskem načrtovanju ter upravljanju.

3.2.4. Cestni promet: varnost v cestnem prometu

Cestni prevoz ostaja prevladujoči način prevoza v Afriki in znaša od 80 do preko 90 % medkrajevnega prometa in meddržavnega prometa blaga. Zelo pogosto je edini način dostopa do podeželskih območij.

V nesrečah na cestah vsako leto umre en milijon ljudi. 65 % žrtev je med pešci, od teh je 35 % otrok. Strošek teh nesreč se giblje med 1 in 3 % bruto domačega produkta posamezne države, to je še zlasti dramatično za države v razvoju[15]. Ko pripravlja Komisija naslednji evropski akcijski program (2011–2020), namerava še stopnjevati prizadevanja, da bi na različnih stopnjah lahko še druge skupine držav izkoristile izkušnje, pridobljene v Evropski uniji. S tega stališča in v okviru področnega dialoga z organi, pristojnimi za varnost v cestnem prometu znotraj zadevnih državnih in pokrajinskih uprav, bi lahko razvili naslednje smernice:

- ustvariti ustrezne mehanizme za spodbujanje izmenjave najboljših praks;

- v okviru izvajanja usmerjevalnih državnih in regijskih programov podpirati dodeljevanje evropskih sredstev za gradnjo cestnega omrežja za posebne dejavnosti, izboljšanja varnosti na cestah;

- podpirati vključevanje vidikov varnosti v cestnem prometu v študije o družbenem učinku vlaganj v cestno omrežje.

3.2.3. Mestni promet

Afrika je celina, ki se najbolj pospešeno urbanizira. Po poročilu UN–Habitat se mestna središča povečujejo za 4,5 % letno. Približno 40 % afriškega prebivalstva živi v mestu in to število naj bi se do leta 2030 podvojilo. Do leta 2020 bodo štela mesta Nairobi, Johannesburg in Abidjan čez 10 milijonov prebivalcev,v še 77 drugih afriških mestih pa bo živelo po en milijon ljudi. Z naraščajočo urbanizacijo se množijo tudi posledice onesnaževanja zraka in zlasti zasičenost prometa.

S programom CIVITAS[16] prispeva Evropska unija svojo podporo evropskim mestom, ki vzpostavljajo celovite strategije mestnega prometa. Ta program omogoča izmenjavo zamisli in dobrih praks med mesti, zlasti pri upravljanju prometa in razvoju alternativnega prometa po železnici.

Ta program se lahko razširi na afriška mesta, tako da imajo lahko tudi ta koristi od teh izkušenj. Predvidi se lahko:

- odprtje Foruma Civitas afriškim mestom,

- udeležbo afriških mest na letni konferenci foruma Civitas,

- pobratenje med evropskimi in afriškimi mesti.

4. SKLEPNE UGOTOVITVE

STRATEšKO SODELOVANJE MED EVROPO IN AFRIKO NA PODROčJU PREVOZOV SE IZVAJA V OKVIRU PARTNERSTVA MED UE IN AFRIKO V ZVEZI Z IZGRADNJO INFRASTRUKTUR, KI DOMNEVA, DA SO REGIJSKA IN NACIONALNA OMREžJA ZA PROMET, PRESKRBO Z VODO, ENERGIJO IN TELEKOMUNIKACIJSKE STORITVE POVEZANA V CELOTNI AFRIKI. PODPIRA GA TUDI SOSEDSKA POLITIKA V POSEBNI POVEZAVI S SEVERNO AFRIKO. TO SPOROčILO KOMISIJE JE VKLJUčENO V OKVIR OBSTOJEčIH POLITIK IN INSTRUMENTOV, KI UVAJAJO ZAMISLI O NAJBOLJšIH MEDCELINSKIH POVEZAVAH IN PREDLAGAJO MOžNE OSI SODELOVANJA IN IZMENJAVE IZKUšENJ PRI RAZVIJANJU ZANESLJIVEJšEGA IN VARNEJšEGA PROMETNEGA SISTEMA, PRI čEMER SE NE OPIRAJO LE NA NOVE INFRASTRUKTURE, AMPAK TUDI NA UčINKOVITEJšE PREVOZNE STORITVE, KI BODO VARNEJšE IN CENEJšE. OPREDELJENI UKREPI BODO IZVEDENI V OKVIRU SODELOVANJA IN NA PODLAGI OBSTOJEčIH INSTRUMENTOV, ZLASTI SPORAZUMA IZ COTONOUJA, EVROPSKEGA SKLADA ZA RAZVOJ IN SOSEDSKE POLITIKE, NE DA BI PRI TEM IZKLJUčILI OBSTOJEčA sredstva skupne prometne politike.

Na tej stopnji je to sporočilo zamišljeno kot izhodišče za Afriško unijo pri opredeljevanju konkretnih ukrepov na področju prevozov, na katerih je mogoče graditi z vsemi afriškimi in evropskimi partnerji. Konferenca za spremljanje te politike in izvajanja TEN-T, ki bo predvidoma potekala v drugem polletju leta 2009, je odprta za sodelovanje sredozemskih in afriških partnerjev. Ta bo priložnost za vzpostavitev neformalnega foruma za promet v okviru skupnega partnerstva med EU in Afriko, ki bo vsaki dve leti poleg institucionalnih akterje, ki že imajo predstavnike v partnerstvu, združeval prometne operaterje, evropska in afriška združenja, in tudi mednarodne posojilodajalce ter omogočala daljše razprave o posebnih vprašanjih tega ključnega področja razvoja. Na naslednji stopnji bo s podpisom skupne deklaracije treba sprejeti načrt prednostnih dejavnosti in opredeliti njihovo financiranje. Prihodnji vrh EU–Afrika, ki bo konec leta 2010 v Afriki, bo priložnost za preučitev napredka pri izvajanju tega akcijskega načrta.

PRILOGA

1. Širitev glavnih osi vseevropskega prometnega omrežja na sosednje države [pic]

2. Koridorji vseafriškega cestnega prometa

[pic]

3. Afriško železniško omrežje

[pic]

[1] Burundi, Zelenortski otoki, Komori, Gambija, Gvineja Bissau, Ekvatorialna Gvineja, Libija, Mauritius, Niger, Srednjeafriška republika, Ruanda, Sao Tome in Principe, Sejšeli, Sierra Leone, Somalija in Čad.

[2] Medsebojno povezovanje Afrike: Partnerstvo EU–Afrika za infrastrukturo COM(2006) 376 z dne 13.7.2006.

[3] Strategija za najbolj oddaljene regije: dosežki in prihodnji izzivi (COM(2007) 507 konč.) in: Najbolj oddaljene regije: prednost Evrope (COM(2008) 642 konč.)

[4] Glej zemljevide v Prilogi.

[5] Omrežja za mir in razvoj: Razširitev velikih vseevropskih prometnih osi proti sosednjim državam in regijam. Končno poročilo Skupine na visoki ravni pod predsedstvom L. de Palacio.

[6] www.mcli.co.za

[7] Neformalni dialog zahodnega dela Sredozemlja, ki združuje Alžirijo, Španijo, Francijo, Italijo, Libijo, Malto, Maroko, Mavretanijo, Portugalsko in Tunizijo.

[8] Sklep iz Yamoussoukra ima podlago v Sporazumu iz Abuje in je začel veljati 12. avgusta 2000. Njegov namen je izboljšati storitve letalskih prevozov afriških družb in ustanovitev izvajalske agencije, pristojne za nadzor in uporabo postopka liberalizacije.

[9] Eno leto po Lizboni: uresničevanje partnerstva med Afriko in EU.

[10] 17 partneric: Mavretanija, Maroko, Alžirija, Tunizija, Egipt, Sirija, Palestinske oblasti, Izrael, Jordanija, Libanon, Turčija, Albanija, Libija, Črna Gora, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Monako.

[11] COM(2009) 160, 8.4.2009.

[12] Dakar–N'Djamena, Nouakchott–Lagos, Khartoum–Djibouti, Lagos–Mombasa, Le Caire–Gaborone, N'djamena– Windhoek, Beira–Lobito, Dar Es Salam–Kigali

[13] TRANSAFRICA, STADIUM

[14] Maroko, Alžirija, Tunizija, Egipt, Izrael, Jordanija, Libanon, Palestinska uprava, Sirija, Turčija.

[15] Vir: Svetovna banka, Svetovna organizacija za zdravje (2004, 2007).

[16] www.civitas.eu.