[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 26.3.2009

COM(2009) 143 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

Sporočilo o jedrskem neširjenju

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

Sporočilo o jedrskem neširjenju

1. UVOD

Politične razmere zadnjih nekaj let so povzročile, da se je mednarodna skupnost posvetila zmanjšanju tveganj širjenja v okviru ZN, G8 in drugih mednarodnih forumov. Ker se po vsem svetu obnavlja zanimanje za jedrsko energijo in vse več držav proučuje možnosti izvajanja civilnega programa za jedrsko energijo, obstaja še jasnejša potreba, da se okrepijo mednarodna jamstva za neširjenje.

Pogodba o neširjenju jedrskega orožja (NPT – Non-Proliferation Treaty)[1] določa splošni okvir za spopadanje z izzivom neširjenja in daje Mednarodni agenciji za atomsko energijo (IAEA – International Atomic Energy Agency) ključno vlogo na tem področju. Varnostni svet ZN je najvišja instanca za primere večjih kršitev obveznosti neširjenja.

Evropska unija, Skupnost in njune države članice delujejo na tem področju vsaka v okviru svojih pristojnosti na več različnih načinov, ki obsegajo tako dejavnosti v okviru skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) kot tudi tiste, ki temeljijo na pogodbah Skupnosti. Na ta način lahko EU zagotavlja znaten prispevek k obvladovanju izziva neširjenja tudi na svetovni ravni, na podlagi njenih obsežnih izkušenj glede ravnanja z jedrsko energijo in niza instrumentov, ki so ji na voljo.

V svojem nedavnem sporočilu o „obravnavi mednarodnega izziva jedrske varnosti in zaščite“[2] je Komisija napovedala, da bo naslovila na Svet in Parlament posebno sporočilo o različnih instrumentih EU, ki so na voljo na področju jedrskega neširjenja, zlasti tistih iz Pogodbe Euratom.

Zato je namen tega sporočila opisati svetovne razmere in pri tem poudariti potrebo po okrepljenih mednarodnih jamstvih neširjenja (oddelek 2), predstaviti glavne razpoložljive instrumente EU na tem področju, zlasti tiste iz Pogodbe Euratom (oddelek 3), in možne načine, na katere bi bilo možno te instrumente uporabiti za razvijanje – v tesnem sodelovanju z IAEA – trdnejših mednarodnih jamstev neširjenja (oddelek 4).

2. SVETOVNI OKVIR: POTREBA PO OKREPLJENIH MEDNARODNIH JAMSTVIH NEšIRJENJA

ZARADI RASTOčEGA SVETOVNEGA POVPRAšEVANJA PO ENERGIJI, POVEZANEGA S SKRBMI GLEDE VARNOSTI OSKRBE IN SPOZNANJEM, DA OBSTAJA SPLOšNA POTREBA PO ZMANJšANJU IZPUSTOV CO 2, ki bi ublažilo učinke podnebnih sprememb, se po vsem svetu obnavlja zanimanje za jedrsko energijo.

Najprej je treba povedati, da je v mednarodni Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja vsem njenim pogodbenicam priznana pravica, da razvijajo in uporabljajo jedrsko energijo za miroljubne namene.

Tveganje za širjenje, povezano z uporabo jedrske energije, lahko nastaja v glavnem pri dveh posebnih jedrskih dejavnostih, to sta bogatenje urana in predelava izrabljenega jedrskega goriva. Ti dejavnosti zahtevata zelo zapletene in drage tehnologije, ki jih je mogoče gospodarsko upravičiti le, če na trgu obstaja povpraševanje s strani velikega števila jedrskih central.

V sedanjih razmerah rastočega zanimanja za jedrsko energijo mora mednarodna skupnost napraviti vse, kar lahko, da zmanjša tveganja jedrskih varnostnih incidentov in/ali zlorabo bodisi jedrskih materialov bodisi tehnologije za nemiroljubne namene. Zato bi morala mednarodna skupnost zagotoviti, da pogoji glede jedrskega neširjenja ostanejo izpolnjeni, vključno z izpolnjevanjem standardov NPT in IAEA.

Ključni mednarodni akter pri preprečevanju jedrskega širjenja je na svetovni ravni IAEA s svojimi dejavnostmi na področju nadzornih ukrepov na podlagi Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT) in z okrepljenim režimom nadzornih ukrepov, ki temelji na celovitih sporazumih o nadzornih ukrepih in dodatnih protokolih, ter s svojo pravico, da poseduje fizijski jedrski material. Med nedavnimi dejavnostmi na svetovni ravni na tem področju so pobuda, potrjena na vrhu G8 leta 2008, ki poudarja pomen neširjenja / nadzornih ukrepov, varnosti in zaščite („3S“ – safeguards, safety and security) pri razvoju jedrske energije[3], pobuda ZDA „Globalno partnerstvo za jedrsko energijo“ (GNEP – Global Nuclear Energy Partnership), mednarodni projekt za inovativne jedrske reaktorje in gorivne cikle (INPRO – International Project on Innovative Nuclear Reactors and Fuel Cycles) in svetovna pobuda za boj proti jedrskemu terorizmu (Global Initiative to Combat Nuclear Terrorism).

Poleg Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja je bila leta 2005 sprejeta Konvencija Združenih narodov o zatiranju dejanj jedrskega terorizma[4]. Tudi skupina držav dobaviteljic jedrskega blaga ima pomembno vlogo, zlasti z izvajanjem smernic za izvoz jedrskega materiala (glej tudi oddelek 3.2).

V EU je na voljo več instrumentov za podporo doseganju ciljev jedrskega neširjenja (gl. oddelek 3 v nadaljnjem besedilu). Poleg tega je EU vodilna v svetu na področju tehnologije bogatenja urana in predelave izrabljenih goriv. S tem v zvezi je pomembno poudariti, da so evropski trgi za obogateni uran in predelavo izrabljenega goriva konkurenčni, zanesljivi in pregledni.

V svojem sporočilu „Energetska politika za Evropo“[5] je Komisija določila spodbujanje neširjenja kot eno od ključnih prednostnih nalog za učinkovito energetsko zunanjo politiko EU. Pomen neširjenja za uporabo in prihodnji razvoj jedrske energije je bil potrjen v sporočilu o posodobitvi usmeritvenega jedrskega programa[6] v okviru drugega strateškega pregleda energetske politike[7]. Glede tega je Komisija poudarila potrebo po krepitvi sodelovanja med Euratomom in IAEA z namenom, da bi dosegli zaželeni mednarodni učinek. S tem v zvezi je bila 7. maja 2008 podpisana skupna izjava med Komisijo in IAEA[8] o krepitvi vzajemnega sodelovanja na področju jedrske energije.

Pred kratkim je Evropski parlament ponovno poudaril posebni pomen Pogodbe Euratom v zvezi z obveznostjo držav članic, ki uporabljajo jedrsko energijo, da upoštevajo mednarodne standarde varnosti in neširjenja[9].

3. GLAVNI INSTRUMENTI EU NA PODROčJU NEšIRJENJA

ZA PODPORO DOSEGANJU SVOJIH CILJEV JEDRSKEGA NEšIRJENJA IMA EU NA VOLJO VEč INSTRUMENTOV, V GLAVNEM V OKVIRU SZVP, POGODBE ES IN POGODBE EURATOM.

V okviru SZVP je neširjenje ključni cilj politike, zlasti od leta 2003 naprej, ko je EU sprejela Evropsko varnostno strategijo[10], ki ji je sledila strategija EU proti širjenju orožja za množično uničevanje[11]. Poročilo o izvajanju Evropske varnostne strategije, odobreno v decembru 2008[12], in Nove smernice za ukrepanje proti širjenju orožja za množično uničevanje, ki jih je Svet (GAERC – Svet za splošne zadeve in zunanje odnose) potrdil 8.–9. decembra 2008[13], so potrdili, da so se grožnje orožja za množično uničevanje še dodatno povečale in da še naprej povzročajo veliko politično zaskrbljenost v EU. Jasno je, da bo Komisija prek različnih instrumentov in politik Skupnosti imela pomembno vlogo pri izvajanju Novih smernic za ukrepanje. EU je tudi v celoti podprla Resolucijo 1540[14] Varnostnega sveta Združenih narodov, prav zdaj pa se izvajajo skupni ukrepi Sveta za podporo ukrepov Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA).

Poleg tega instrumenti Skupnosti, ki temeljijo na Pogodbi ES in Pogodbi Euratom, zlasti instrument za sodelovanje na področju jedrske varnosti (INSC[15]), predpristopni instrument (IPA[16]) in instrument za stabilnost (IfS[17]) omogočajo sodelovanje s tretjimi državami na področju neširjenja. Skladnost in sinergije med vsemi instrumenti EU in zlasti z instrumentom za stabilnost so bistvenega pomena za podporo učinkovitemu izvajanju strategije za orožje za množično uničevanje.

Z instrumentom za stabilnost Komisija podpira tretje države pri razvijanju usposabljanja in pomoči na kemičnem, biološkem, radiološkem in jedrskem področju (CBRN – Chemical, Biological, Radiological and Nuclear). Prizadevanja so bila do zdaj usmerjena zlasti v države nekdanje Sovjetske zveze. V obdobju 2009–2011 bo podpora EU zanje konsolidirana in se bo usmerila še na ostala področja, ki povzročajo zaskrbljenost (npr. Jugovzhodno Azijo, Srednji vzhod in dele Afrike), zlasti na jedrskem in na biološkem področju. Na izvajanje Resolucije 1540 Varnostnega sveta Združenih narodov bodo spodbudno vplivali podpora za IAEA (pobuda za banko jedrskega goriva), zaposlovanje znanstvenikov, ki so se v preteklosti ukvarjali z orožjem za množično uničevanje, boj proti tihotapljenju jedrskih materialov – tudi proti goljufivim finančnim postopkom – in prispevanje k učinkovitejšemu sistemu izvoznih kontrol in nadzora meje. Regionalni „centri odličnosti“ za kemično, biološko, radiološko in jedrsko področje (CBRN), ki temeljijo na strokovnem znanju Skupnega raziskovalnega središča (JRC), bodo pri tem ključnega pomena. S približno 300 milijoni EUR za obdobje 2007–2013 je instrument za stabilnost eden pomembnejših instrumentov za neširjenje, ki si prizadeva razviti kulturo varnosti in zaščite na področju CBRN po vsem svetu, skupaj z drugimi instrumenti EU.

Glavni cilje Pogodbe Euratom je od njenih začetkov naprej miroljuben razvoj jedrske energije. Zato se številne določbe Pogodbe Euratom nanašajo na dejavnosti in ustanove, ki prispevajo k neširjenju jedrskih materialov, tudi na mednarodni ravni, kjer se lahko Skupnost pogaja in sklepa sporazume s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami (poglavje 10 Pogodbe Euratom). Glavne dejavnosti, povezane s Pogodbo Euratom, ki se nanašajo na cilj neširjenja, so naslednje:

3.1. Dejavnosti nadzornih ukrepov

Nadzorni ukrepi Euratoma so bili določeni s poglavjem 7 Pogodbe Euratom, že desetletje preden je bila Pogodba o neširjenju jedrskega orožja na voljo za podpis. Komisija mora preveriti, da se fizijski jedrski materiali (plutonij, uran in torij) ne uporabljajo za druge namene kot za tiste, ki so jih prijavili uporabniki v Skupnosti, bodisi tisti v jedrski industriji, na primer operaterji jedrskih reaktorjev in operaterji obratov za obogatitev in predelavo, ali tisti izven jedrske industrije, na primer raziskovalni centri in medicinski inštituti. Jedrski nadzorni ukrepi (inšpekcijski pregledi in z njimi povezani knjigovodski sistem za jedrski material) so prva zaščita pred tem, da se jedrski materiali namesto za prijavljene namene uporabljajo v nemiroljubne namene.

Od začetka veljavnosti Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja je imela IAEA vlogo zagotavljanja, da se po vsem svetu uresničujejo obveznosti jedrskega neširjenja.

Sistem nadzornih ukrepov Euratoma deluje kot kolektivni sistem knjigovodstva in nadzora za jedrski material za vse države članice EU[18], za notranje namene in v okviru sporazumov o nadzornih ukrepih, sklenjenih z IAEA. Ti temeljni sporazumi o nadzornih ukrepih so bili sklenjeni med državami članicami Evropske unije, Euratomom in IAEA.

Inšpektorji iz IAEA zato opravljajo inšpekcijske preglede tudi za jedrske obrate v EU. Inšpektorati IAEA in Euratoma tesno sodelujejo pri izvajanju nadzornih ukrepov v EU. Inšpekcijske dejavnosti se izvajajo popolnoma usklajeno ob uporabi skupne opreme. Vendar pa vsak inšpektorat pride na podlagi inšpekcijskih dejavnosti do lastnih neodvisnih ugotovitev.

Tesno sodelovanje z IAEA vključuje tudi, da se v Skupnosti izvajajo dodatni protokoli k sporazumom o nadzornih ukrepih z IAEA, ki dopolnjujejo sistem nadzornih ukrepov IAEA, tako da mu omogočajo, da zaznava ne le zlorabo prijavljenih materialov, ampak tudi neprijavljene jedrske dejavnosti.

V vseh državah članicah EU je veljaven dodaten protokol za vsakega od zadevnih sporazumov o nadzornih ukrepih. Komisija pozorno spremlja, kako k ustreznemu tristranskemu sporazumu o nadzornih ukrepih med Euratomom, IAEA in državami EU, ki nimajo jedrskega orožja, ter k dodatnemu protokolu navedenega sporazuma pristopajo maloštevilne preostale nove države članice, ki k njemu še niso pristopile, ter posledično prekinjanje njihovih dvostranskih sporazumov o nadzornih ukrepih z IAEA.

Komisija prav tako podpira prenos metodologij za nadzorne ukrepe prek izvajanja različnih instrumentov Skupnosti. Od sredine devetdesetih let dvajsetega stoletja Komisija s programom TACIS in zdaj s programom INSC podpira zlasti prenos metodologije knjigovodstva za jedrski material v državah Skupnosti neodvisnih držav, Komisija pa enake ukrepe pripravlja tudi v nekaterih tretjih državah.

3.2. Zdravje in varnost, fizična zaščita, nezakonito trgovanje in izvozne kontrole

Na podlagi določb o zdravju in varovanju (poglavje 3 Pogodbe Euratom) obstaja dobro uveljavljena zakonodaja o pošiljanju radioaktivnih snovi med državami članicami[19] in o nadzoru visokoaktivnih zaprtih radioaktivnih virov in virov neznanega izvora[20] ter Direktiva o pošiljkah[21], ki jo dopolnjuje. V vseh navedenih pravnih aktih so predvideni postopki za podeljevanje dovoljenj in pooblastil ter za obveščanje, katerih namen je zagotoviti, da se radioaktivni materiali ne posedujejo, uporabljajo ali prevažajo brez ustreznega regulativnega nadzora.

Poleg tega je Evropska skupnost za atomsko energijo (Euratom) pristopila k Mednarodni konvenciji za fizično zaščito jedrskega materiala[22] in s pogajanji dosegla spremembe Konvencije glede zadev, za katere je pristojna Skupnost. Fizična zaščita vključuje področje prevoza nevarnih snovi in področje pomorske varnosti, ki sta pomembna za prevoz jedrskih ali radioaktivnih materialov.

V zadnjih letih Evropska komisija prek instrumenta za stabilnost podpira projekte, katerih namen je boj proti nezakonitemu trgovanju. V zvezi s tem Delovna skupina za upravljanje meja omogoča usklajevanje z ZDA in IAEA.

Uredba Sveta 1334/2000[23], ki se neposredno uporablja v državah članicah, je instrument Skupnosti, ki omogoča državam članicam, da izvajajo svoje obveznosti do skupine držav dobaviteljic jedrskega blaga. Komisija prav tako sodeluje v skupini držav dobaviteljic jedrskega blaga kot opazovalka in predseduje odboru, ustanovljenemu na podlagi uredbe, ki obravnava vse zadeve, povezane z izvajanjem. Komisija redno daje predloge za posodobitev te uredbe in/ali njeno boljšo uskladitev z našimi mednarodnimi obveznostmi. V letu 2006 je Komisija predlagala reformo režima Skupnosti za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo, z namenom, da bi okrepila učinkovitost tega režima, napravila najresnejše kršitve kaznive na podlagi kazenskega prava in režim prilagodila določbam Resolucije 1540 Varnostnega sveta Združenih narodov glede tranzita in posredovanja.

Komisija v širšem okviru področja CBRN zdaj razvija varnostno strategijo za CBRN, pri čemer v celoti upošteva sklepe Sveta iz decembra 2007 o obvladovanju kemijskih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj. Pričakuje se, da bo ta strategija predstavljena v sredini leta 2009. Od februarja 2008 do januarja 2009 si je projektna skupina za CBRN na ravni EU prizadevala določiti konkretne ukrepe, ki bi jih bilo treba izvesti za okrepitev varnosti na področju CBRN v Evropi. Projektna skupina je bila sestavljena iz strokovnjakov iz organov držav članic, zasebnega sektorja, Europola, Eurojusta in Evropskih institucij.

3.3. Euratomova agencija za preskrbo

Sedanji prispevek Euratomove Agencije za preskrbo[24] k jedrskemu neširjenju je sestavljen zlasti iz naslednjih dejavnosti:

- izdaja dovoljenj za sklepanje dobavnih pogodb, kadar se jedrski materiali fizično uvažajo v Skupnost ali izvažajo iz Skupnosti;

- preverjanje, ali so dobavne pogodbe sklenjene le za miroljubne končne namene uporabe in ali vse dobavne pogodbe vsebujejo varnostno klavzulo;

- vzpostavitev postopkov za izdajo izvoznih dovoljenj za jedrske materiale, ki se proizvajajo v Skupnosti[25].

Nadaljnja pomembna točka je možnost ustvariti trgovske ali varnostne zaloge jedrskih materialov, v skladu s členom 72 Pogodbe Euratom.

Skupnost izvaja pravico do lastništva vseh „posebnih fizijskih snovi, ki jih proizvaja ali uvaža država članica, oseba ali podjetje in ki so predmet nadzornih ukrepov“ (Poglavje 8 Pogodbe Euratom). Z lastništvom je povezana tudi odgovornost za nadzorne ukrepe v širšem smislu, ki vključujejo ukrepe fizičnega varovanja.

3.4. Raziskovanje in Skupno raziskovalno središče (JRC)

Posebne določbe glede raziskav (poglavje 1 Pogodbe Euratom) so podlaga za vse jedrske raziskovalne programe Skupnosti, pri katerih je mogoče v zvezi z razvijanjem inovativnih reaktorskih konceptov obravnavati preprečevanje jedrskega širjenja. Poleg posebnih dejavnosti, povezanih z nadzornimi ukrepi, so tudi druga področja programa Euratoma za raziskave in usposabljanje odprta za mednarodno sodelovanje, ki lahko podpira cilje neširjenja iz tega sporočila.

Skupno raziskovalno središče (JRC), ustanovljeno na podlagi člena 8 Pogodbe Euratom, je vedno bilo pomemben akter pri zagotavljanju podpore za Komisijo in tudi za IAEA. Skupnemu raziskovalnemu središču je bila zaupana naloga, da razvija metodologije in tehnologije za izvajanje nadzornih ukrepov, usposabljanje inšpektorjev iz Komisije in IAEA ter izvajanje evropskega podpornega programa za IAEA.

JRC je bil kot vodilni organ v borbi proti nezakonitemu trgovanju naprošen, da pomaga pri prenosu pravnega reda Skupnosti („acquis communautaire“) v nove države članice, tako da bi usposabljal njihove organe in strokovnjake med procesom širitve.

Z vzpostavitvijo dveh laboratorijev v obeh evropskih predelovalnih obratih v Franciji in Združenem kraljestvu, na kraju samem, ter s pomembnim prispevkom k vzpostavitvi tistega na Japonskem v sodelovanju z IAEA je JRC pridobil priznano kompetenco na področju varovanja obratov jedrskega gorivnega cikla. Poleg tega je dobil nalogo tehnične izvedbe Programa TACIS za jedrsko varnost. Komisija poleg tega že od leta 1994 prek programa TACIS zagotavlja pomembno podporo za znanstveni in tehnološki središči v Moskvi[26] in Kijevu[27], katerih namen je omejevati širjenje občutljivega znanja, ki so si ga znanstveniki pridobili v okviru programov orožja za množično uničevanje. Uspešno se je izvajala podpora za miroljubne raziskovalne dejavnosti, v katerih je sodelovalo 70 000 znanstvenikov. Na podlagi instrumenta za stabilnost se za programe preusmerjanja znanstvenikov s področja jedrskega orožja v Skupnosti neodvisnih držav in drugih regijah zagotavlja neprekinjena podpora.

4. MOžNA POT NAPREJ

Evropska unija bi lahko v okviru zadevnih pristojnosti razvijala naslednje ključne dejavnosti na področju neširjenja:

- krepitev podpore za Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja, njene nadzorne ukrepe in dodatni protokol;

- razširjanje sodelovanja s ključnimi jedrskimi državami prek dvostranskih sporazumov Euratoma, usklajeno z ukrepi, izvajanimi na podlagi sporočila iz maja 2008[28];

- prispevanje k razvoju mednarodnega sistema zajamčene preskrbe z jedrskim gorivom za države, ki želijo razvijati jedrsko energijo, ne da bi imele lastne obrate jedrskega gorivnega cikla.

4.1. Krepitev podpore za Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja in jedrske nadzorne ukrepe

Ključna prednostna naloga glede neširjenja je ohraniti in okrepiti podporo za Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja in jedrske nadzorne ukrepe.

Evropska unija, Skupnost in njune države članice morajo, vsaka v okviru svojih pristojnosti, v tesnem sodelovanju z IAEA nadaljevati s prizadevanji, da okrepijo in spodbudijo verodostojnost režima Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT), tako da razvijajo skupen pristop k obvladovanju tveganj neširjenja, zlasti glede tistih držav, ki niso pogodbenice NPT ali pa sicer so njene pogodbenice, vendar ne zagotavljajo zadostnih jamstev za njeno izvajanje.

V zvezi s tem bi se morali konkretni ukrepi nanašati zlasti tudi na naslednja področja, pri čemer bi se na dopolnilni način v celoti uporabljali vsi razpoložljivi instrumenti:

- okrepitev mednarodnega okvira za občutljive dejavnosti, povezane z jedrskim gorivnim ciklom;

- prispevanje k izvajanju „novih smernic za ukrepanje Evropske unije proti širjenju orožja za množično uničevanje in njihovih nosilnih sistemov“, ki vsebujejo določbe, namenjene krepitvi nadzora izvoza in krepitvi zmogljivosti za boj proti nezakonitemu trgovanju;

- proučevanje najprimernejših sankcij v primeru kršitve neširitvenih obveznosti s strani tretjih držav ali s strani izvoznikov EU.

Evropska unija, Skupnost in njune države članice, ki delujejo vsaka v okviru svojih pristojnosti, bi lahko olajšale ta proces in okrepile svojo podporo za NPT na vseh področjih svojih pristojnosti. Med ključnimi ukrepi bi lahko bili naslednji:

- Okrepljeno sodelovanje z IAEA na področju mednarodnih nadzornih ukrepov, pri čemer se lahko Komisija opre na veliko število visoko usposobljenih jedrskih inšpektorjev Euratoma, ki imajo izkušnje s sodelovanjem z IAEA, in na svoje izkušnje z uporabo nadzornih ukrepov za civilni jedrski material v državah z jedrsko oborožitvijo.

- Popolno upoštevanje okrepljenega režima pogodbe NPT bi moralo biti eden od ciljev pri prizadevanju za tesnejše sodelovanje med Skupnostjo in tretjimi državami, zlasti pri sklepanju dvostranskih Euratomovih sporazumov o sodelovanju na področju miroljubne uporabe jedrske energije (oddelek 4.2). Instrumenti, kakršen je instrument za sodelovanje na področju jedrske varnosti (INSC) in instrument za stabilnost (IfS), bi se lahko uporabili za podporo tem državam v okviru področij dejavnosti vsake od njih.

- Popolno upoštevanje okrepljenega režima pogodbe NPT bi se moralo upoštevati kot pomemben dejavnik pri uvajanju multilateralnih jamstev za preskrbo z gorivom (oddelek 4.3).

V prihodnosti se pričakuje, da se bo zaradi rastočega števila držav, ki razvijajo ali želijo razvijati programe jedrske energije, IAEA morala spopasti z velikim izzivom, pri čemer bo morala uporabiti vsa svoja sredstva. Morda bi bilo treba raziskati načine, da se okrepi tehnična podpora in pomoč Euratoma za IAEA pri izvajanju nalog slednje, ob tem pa upoštevati pristojnosti obeh organizacij.

4.2. Razširjanje sodelovanja s ključnimi jedrskimi državami prek dvostranskih sporazumov Euratoma

Do zdaj so se Euratomovi sporazumi o sodelovanju na področju miroljubne uporabe jedrske energije sklepali zlasti z glavnimi dobavitelji (ZDA, Kanada, Avstralija, Kazahstan) ali strankami (Japonska).

Sklenitev Euratomovega dvostranskega sporazuma o sodelovanju na področju miroljubne uporabe jedrske energije bi morala postati prednostna naloga za vse ključne države, ki želijo trgovati v znatnem obsegu z državami članicami EU in/ali industrijo EU. Glede na obnovljeno zanimanje za jedrsko energijo bi EU s sklepanjem Euratomovih sporazumov s tretjimi državami lahko prispevala k zagotavljanju visoke ravni jedrske varnosti in k zagotavljanju, da se vse države zavežejo k izključno miroljubni uporabi jedrske energije.

Sporazumi Euratoma vsebujejo različne pogoje glede nadzornih ukrepov in dodatnega protokola ter vseh zadevnih mednarodnih konvencij (ki se nanašajo na vidike, kot so jedrska varnost, ravnanje z odpadki, fizična zaščita). Pri pogajanjih glede mednarodnih sporazumov Euratoma in pri podpisovanju slednjih si Skupnost zato prizadeva doseči, da bi njeni partnerji pristopili k vsem zadevnim mednarodnim konvencijam.

Prav tako si Skupnost pri vseh novih sporazumih Euratoma ali pri spreminjanju obstoječih sporazumov prizadeva doseči, da se druga pogodbenica zaveže, da se bodo vsi prenosi materialov ali opreme, na katere se nanaša sporazum, izvajali v skladu s smernicami Skupine držav dobaviteljic jedrskega blaga. Na ta način bi lahko naknadni prenos izdelkov z izvorom v Skupnosti v tretje države povezali s pogoji, ki bi zmanjšali tveganje, da se jedrski materiali ali tehnologija preusmerijo na neželene destinacije.

4.3. Prispevanje k razvoju mednarodnega sistema zajamčene preskrbe z jedrskim gorivom za države, ki želijo razvijati jedrsko energijo, ne da bi imele svoje lastne obrate jedrskega gorivnega cikla

Zmanjšanje tveganja za širjenje zahteva strog nadzor jedrskega gorivnega cikla. Hkrati je pomembno omogočiti upravičen dostop do jedrskega goriva državam, ki želijo razvijati jedrsko energijo v varnih in zaščitenih razmerah. V zvezi s tem je bilo danih več različnih predlogov, tudi s strani držav članic, glede zajamčene preskrbe z jedrskim gorivom za države, ki se odrečejo temu, da imele lastne obrate jedrskega gorivnega cikla.

Evropska unija bi lahko znatno prispevala k mednarodnemu sodelovanju na tem področju, saj ima Evropa najnaprednejše in najvarnejše tehnologije jedrskega gorivnega cikla, zlasti na področju dejavnosti bogatenja in predelave urana, ki sta najobčutljivejša dela z vidika tveganj za širjenje.

Glede tega je Svet v svojih sklepih z dne 8. decembra 2008[29] sprejel načelno odločitev, da podpre ustanovitev banke jedrskega goriva pod nadzorom IAEA, h kateri bi Evropska unija lahko prispevala do 25 milijonov EUR, potem ko bi bili pogoji in modalitete za banko opredeljeni in bi jih odobril svet guvernerjev IAEA. Hkrati je Svet pozdravil pripravljenost Komisije, da prispeva k temu projektu prek zadevnih instrumentov Skupnosti. Da bi se pospešil proces odločanja, bi lahko Komisija dobila nalogo, da prispeva k opredelitvi pogojev in modalitet za ustanovitev banke goriva. Ena glavnih prednosti multilateralnega pristopa bi bila, da bi spodbudil nove udeležence na trgu, da bi se prostovoljno odrekli zapletenim in dragim investicijam, ki niso v sorazmerju z njihovimi potrebami in da bi hkrati dali dodatna jamstva za varnost preskrbe z gorivom.

Pri dejavnem prispevanju k razvoju take pobude bi lahko Evropska unija v celoti uporabila razpoložljive instrumente Euratoma[30] in druge instrumente Skupnosti, kot sta instrument za stabilnost in instrument za jedrsko varnost, upoštevati pa bi morala določbe mednarodnih sporazumov in Pogodbe Euratom ter dobro delovanje evropskega jedrskega trga.

Ker je varnost preskrbe z jedrskim gorivom bistvena za zagotavljanje neširjenja, zlasti za preprečevanje širjenja občutljivih tehnologij, kakršna je bogatenje urana, bi morala Euratomova agencija za preskrbo postati ključni akter v tem procesu.

[1] Pogodba je bila dana v podpis julija 1968, veljati pa je začela 5. marca 1970. Pogodbo je podpisalo 189 pogodbenic, med njimi pet držav, ki imajo jedrsko orožje.

[2] Sporočilo Komisije o „obravnavi mednarodnega izziva jedrske varnosti in zaščite“, COM(2008) 312 konč. z dne 22. 5. 2008.

[3] Poročilo o mednarodni pobudi za infrastrukturo jedrske energije na podlagi „3S“, vrh G8, Hokkaido, Japonska, 9. 7. 2008.

[4] Sprejela jo je Generalna skupščina ZN dne 13. aprila 2005.

[5] COM(2007) 1 konč., 10.1.2007.

[6] COM(2008) 776 konč., 13.11.2008.

[7] COM(2008) 781 konč., 13.11.2008.

[8] Sporočilo za javnost IP/08/719, 7.5.2008.

[9] Poročilo Evropskega parlamenta o konvencionalnih virih energije in energetskih tehnologijah, A6-0348/2007 konč., 26.9.2007.

[10] „Varna Evropa v boljšem svetu“, Evropski svet jo je sprejel 12. 12. 2003.

[11] Dokument Sveta 15708/03, 12.12.2003.

[12] Dokument Sveta S407/08, 11.12.2008.

[13] Dokument Sveta 17172/08, 17.12.2008.

[14] O preprečevanju širjenja orožja za orožja za množično uničevanje, sprejel jo je Varnostni svet ZN dne 28. aprila 2004, S/RES/1540 (2004).

[15] Uredba Sveta (EURATOM) št. 300/2007 z dne 19. februarja 2007 o vzpostavitvi instrumenta za sodelovanje na področju jedrske varnosti, UL L 81, 22.3.2007.

[16] Uredba Sveta (ES) št. 1085/2006 z dne 17. julija 2006 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA), UL L 210, 31.7.2006.

[17] Uredba (ES) št. 1717/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za stabilnost, UL L 327, 24.11.2006.

[18] Tudi za jedrski material v civilnem jedrskem gorivnem ciklu držav, ki imajo jedrsko orožje.

[19] Uredba Sveta (Euratom) št. 1493/93 z dne 8. junija 1993 o pošiljkah radioaktivnih snovi med državami članicami, UL L 148, 19.6.1993.

[20] Direktiva Sveta 2003/122/Euratom z dne 22. decembra 2003 o nadzoru visokoaktivnih zaprtih radioaktivnih virov in virov neznanega izvora, UL L 346, 31.12.2003 .

[21] Direktiva Sveta 2006/117/Euratom z dne 20. novembra 2006 o nadzorovanju in kontroli pošiljk radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva, UL L 337, 5.12.2006.

[22] INFCIRC/274/Rev.1

[23] Uredba Sveta (ES) št. 1334/2000 z dne 22. junija 2000 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza blaga in tehnologije z dvojno rabo.

[24] Agencija za preskrbo se ustanovi na podlagi poglavja 6 Pogodbe Euratom, v tem poglavju je določena tudi njena pravica do izbire glede materialov, njeno sklepanje dobavnih pogodb in varnost preskrbe.

[25] Pri izdajanju svojih dovoljenj Komisija upošteva zlasti naslednja merila: uporaba za neeksplozivne namene, uporaba jamstev IAEA, uporaba fizičnih zaščitnih ukrepov, uporaba posebnih pogojev za naknadni prenos v nadaljnjo, tretjo državo, ki tudi nima jedrskega orožja, ter za poznejše naknadne prenose te vrste.

[26] Mednarodno središče za znanost in tehnologijo (ISTC) v Moskvi se ukvarja z zaposlovanjem in preusmerjanjem znanstvenikov, ki so se nekoč ukvarjali z jedrskim orožjem, iz Rusije, Armenije, Belorusije, Gruzije, Kazahstana, Kirgizije in Tadžikistana. To središče skupaj upravljajo države prejemnice pomoči ter EU, ZDA, Kanada, Japonska, Koreja in Norveška.

[27] Središče za znanost in tehnologijo (STCU) v Kijevu se ukvarja z zaposlovanjem in preusmerjanjem znanstvenikov, ki so se nekoč ukvarjali z jedrskim orožjem, iz Ukrajine, Azerbajdžana, Gruzije, Moldavije in Uzbekistana. To središče skupaj upravljajo države prejemnice pomoči ter EU, ZDA in Kanada.

[28] Sporočilo Komisije o „obravnavi mednarodnega izziva jedrske varnosti in zaščite“, COM(2008) 312 konč. z dne 22. 5. 2008.

[29] 2914. zasedanje Sveta za splošne zadeve, 8. december 2008.

[30] Določbe o skupnih podjetjih (poglavje 5 Pogodbe Euratom) bi lahko zagotavljale možen model za ustanovitev multilateralnega obrata z jedrskim gorivnim ciklom. Sodelovanje tretjih držav ali mednarodnih organizacij pri financiranju ali upravljanju skupnih podjetij je izrecno predvideno, kar omogoča sodelovanje pogodbenic, ki niso članice EU.