16.12.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 306/51

1.1

Ovire in ravni ukrepanja: usklajeni postopki, ki jih je mogoče demokratično nadzirati, bi izboljšali preglednost mednarodnih odnosov, možnosti EU, trge, določanje cen in dobičkov izvajalcev (regulativnih organov in upravljavcev omrežij). Posvetovanje z lokalnimi prebivalci in obveščanje potrošnikov sta bistvenega pomena.

1.2

Spori: države članice morajo imeti možnost, da same izberejo energijo, ki jo bodo uporabljale. Komisija lahko ima vlogo koordinatorja, upoštevajoč zahteve državljanov glede oskrbe z energijo in prostorskega načrtovanja. Podrobno je treba opredeliti vlogo združenih upravljavcev omrežij (ENTSO-E) (evropskega združenja sistemskih operaterjev prenosnega omrežja) in Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) (1) ter pravno veljavnost in uveljavitev njihovih odločitev.

1.3

Raziskave in razvoj: oceniti je treba delež finančnih sredstev za raziskave in razvoj, ki se sicer lahko le poveča. Ta sredstva prispevajo k učinkovitosti omrežij, njihovemu vzdrževanju in trajnosti ter k energetski učinkovitosti, ki lahko zmanjša odvisnost in EU popelje v novo energetsko obdobje.

1.4

Najpomembnejša dejavnost: ob stalnem upoštevanju interesov končnih potrošnikov je treba izpopolniti omrežja ter opredeliti skupne strateške smernice in okvirne predpise o notranjem trgu, odkriti in odpraviti pomanjkljivosti, da bi zagotovili prenos energije v vsej Uniji, zagotoviti oskrbo in skladiščenje ter jasno opredeliti pristojnosti in odgovornosti. V javnem interesu je zagotovitev dobrih omrežij, kakovosti opravljenih storitev ter vseh drugih sredstev, ki po dostopni ceni zagotavljajo njihovo univerzalnost, zanesljivost in neprekinjenost.

1.5

Odnosi s tretjimi državami: EESO želi, da bi Unija na mednarodnem prizorišču nastopala enotno na področju energije in energetskih omrežij, da bi to področje vključila v svoje diplomatske dejavnosti (ESP) ter da bi predlagala standarde upravljanja v tranzitnih državah.

Koristen bi lahko bil dialog s Turčijo. Treba je natančno oceniti investicijska tveganja glede na pričakovane prednosti, spoštovati pravice lokalnih delojemalcev ter vzpostaviti povezave med energetskimi ukrepi in razvojno politiko. Odbor meni, da so energija, promet in okolje en sklop, sestavljen iz treh delov.

1.6

Pristop, podpora in naložbe: le Unija lahko dobi vpogled v celotno dobavo in sprejme čezmejne ukrepe. Njena diplomacija zagotavlja podporo v primeru lokalnih nevarnosti in vplivnih območij drugih sil. Komisija bi morala razjasniti, ali govori o infrastrukturi ali o oskrbi. Za infrastrukturo so pomembna vseevropska energetska omrežja (TEN-E). O teh omrežjih morajo odločati javni organi, financirati pa bi jih morali iz proračuna EU v ustreznem obsegu. Amortizacija sredstev pomoči Skupnosti, vloženih v ta omrežja, se ne bi smela odražati na potrošniški ceni. Proračun izvajalcev mora biti pregleden. Vlagateljem je treba zagotoviti jamstva Skupnosti, izvajalcem pa posojila. Unija mora ustvariti nov način javnega upravljanja naložb.

1.7

Spremenjene smernice: EESO želi, da bi se z raziskavami in ob javnem priznanju povečala učinkovitost infrastrukture, ter predlaga: 1) začetek resničnega socialnega in sektorskega dialoga ter 2) izvedbo študij glede možnosti in izvedljivosti evropskih energetskih storitev splošnega gospodarskega pomena za državljane (2).

1.8

Področje uporabe TEN-E: menimo, da je treba področje uporabe TEN-E razširiti na naftno infrastrukturo ter po pregledu stanja pomoč Skupnosti nameniti naftnim družbam, ki svojih obveznosti ne morejo izpolniti. Vendar področja uporabe TEN-E ne smemo razširiti tudi na CO2. EESO meni, da je za razširitev pristojnosti TEN-E na področje emisij CO2 prezgodaj, dokler se ne ugotovi, ali obstaja interes in ali bi to bilo varno; to zahteva družbeno razpravo o jasnih predlogih, ki bodo morali postati sestavni del besedila.

1.9

Novi prednostni projekti: poudarek na pomanjkanju medsebojnih povezav je primeren; EESO zagovarja povezavo omrežja z obnovljivimi viri energije, kot je povezava med vetrnimi elektrarnami na Baltskem in Severnem morju. Za projekte, ki so načrtovani do leta 2050, je treba predvideti povezavo z viri, ki bodo nastali v prihodnosti (pridobivanje energije iz morja itd.).

1.10

Zanesljivost oskrbe in solidarnost: prepoznavnost bo pri državljanih zagotovljena z dobro komunikacijo in z rezultati na področju maloprodajnih cen. Zelena knjiga ne omenja sredstev za doseganje solidarnosti med državami članicami. Solidarnost pomeni, da vsi prispevajo h kroženju energije znotraj Unije in da predstavljajo strateško rezervo, ki bi bila na voljo državam članicam v nujnih primerih. Države članice in Unija bi si morale v svetu prizadevati za solidarnost na področju energije, v Uniji pa bi morali spoštovati načelo javnega interesa.

1.11

Dodatni ukrepi EU za zagotovitev trajnostne infrastrukture: energetska trajnost pomeni povezovanje obnovljivih virov energije v omrežje, ki ga pa še ni. Posodobitev elektroenergetskega omrežja je potrebna zaradi reševanja težav v zvezi z izgubami na omrežju, frekvenco, napetostjo in uskladitvijo oznak med državami članicami; izboljšati je treba plinovodna omrežja ter povečati zmogljivost in varnost skladiščnih objektov.

1.12

Za TEN-E je potrebno visoko kakovostno vzdrževanje, ki zahteva zelo usposobljeno delovno silo. EESO meni, da je za upoštevanje lizbonske strategije in strategije trajnostnega razvoja bistveno, da se upoštevajo tudi socialni vidiki, ki pa so v zeleni knjigi prezrti. EESO meni, da je treba izboljšati znanje strokovnjakov na področju omrežij, da bi ohranili strokovno znanje in delovna mesta v Evropi. Poziva k ustanovitvi evropskega posvetovalnega odbora za področje energije in podnebnih sprememb.

1.13

EESO se zavzema za ustanovitev posebnega evropskega sklada, ki bi lahko državljanom dejansko zagotovil evropsko solidarnost. Pripraviti je treba zakonodajo Skupnosti o odgovornosti podjetij do državljanov, saj gre za neizogibno posledico celostne energetske politike. Evropska listina o pravicah odjemalcev energije bi se morala uporabljati.

2.1

Komisija meni, da ji trenutno stanje evropskih energetskih omrežij preprečuje doseganje ciljev energetske politike (trajnostno, konkurenčno in varno energijo) ter ciljev „20-20-20“ na področju varstva okolja. Zato je treba posodobiti TEN-E in politiko omrežij. Zelena knjiga se osredotoča na revizijo smernic TEN in na način financiranja teh omrežij.

2.2

Razmere so pred kratkim postale še bolj napete, saj bi lahko nedavni plinski spor na vzhodu, konflikt na Bližnjem vzhodu in svetovna finančna kriza vplivali na dokončanje omrežja TEN-E.

3.1

Unija želi oblikovati svojo infrastrukturno politiko na podlagi šestih regionalnih prednostnih nalog: medsebojno povezovanje baltskih držav, elektroenergetska povezava osrednjega dela z jugovzhodnim delom Unije, akcijski načrt za utekočinjeni zemeljski plin (UZP), ureditev polja vetrnih elektrarn na severu EU, oblikovanje omrežij TEN-E in tržno povezovanje.

3.2

Unija bi lahko:

3.3

Zelena knjiga želi spodbuditi razumevanje javnosti in solidarnost, da bi dosegli cilje za leto 2020.

4.1

Naslov in uvod v zeleni knjigi dajeta vtis, da gre za globalni pristop, katerega cilj so bolj varna in trajnostna energetska omrežja. Vendar pa se osredotoča na ustanovitev mednarodnih povezav, ne da bi predlagala pregled stanja na področju vzdrževanja, usposabljanja in kvalifikacij delovne sile ali na področju raziskav in razvoja – vse to so pomembni vidiki varnosti in trajnosti.

4.2

Konkurenca je v interesu potrošnikov, kadar je sredstvo in ne cilj sam po sebi, saj jim omogoča, da prihranijo denar, hkrati pa zagotavlja storitve, ki so enako zanesljive kot v monopolnem sistemu. Zasebno financiranje in pozivi k partnerstvu za dokončanje TEN-E so pomembni, vendar poudarjajo dejansko oviro za razvoj integriranih evropskih omrežij za plin in električno energijo, in sicer pomanjkanje močne javne zavezanosti v Skupnosti, podprte s primernimi sredstvi.

4.3

Oskrba z energijo je storitev splošnega pomena, zasebno financiranje pa se, dolgoročno gledano, temu težko prilagaja. Trg ne bo mogel zagotoviti prehoda v novo energetsko obdobje, ki ga najavlja energetsko-podnebni paket, če bo temeljil na zastarelih načinih proizvodnje in transporta. Komisija, ki želi spodbuditi zasebna vlaganja, lahko deluje neposredno na čezmejni ravni, da se pripravijo nov celovit načrt in predlogi za novo obliko javnega upravljanja naložb ter da se tako z omrežji zagotovi neprekinjenost storitve splošnega pomena, tj. oskrbe z energijo.

5.1

EESO meni, da TEN-E zahtevajo koordinacijo vseh akterjev, ki bi jo moral izvajati centraliziran organ, kar pa je v nasprotju z logiko trga. Komisija mora potrditi, da je cilj poiskati optimalne stroškovno učinkovite rešitve, ki lahko koristijo potrošnikom – sicer se lahko slednji vprašajo o namenu notranjega trga z energijo.

Vloga agencij ENTSO-E in ACER v zeleni knjigi ni jasna. Pri usklajevanju bosta imeli osrednjo vlogo, vendar ne smeta biti vključeni v sprejemanje odločitev o uporabi javnih sredstev. EU si mora prizadevati tudi za zagotovitev stalnosti raziskav in razvoja, kar pa ne sme biti odvisno od teh agencij.

6.1

Z večjimi sredstvi bi omrežja spodbudila energetsko solidarnost. Unija bi morala ugotoviti manjkajoče člene v svojih povezavah in osredotočiti svoja prizadevanja na odpravo pomanjkljivosti. EESO meni, da bi uspešna ESP zagotovila uspeh tudi na tem področju. Ugotavlja, da ni nobene omembe geografskih meja povezav, načina njihovega oblikovanja, organizacije, odgovorne za vzdrževanje električne napetosti in frekvence, primerne politike za primer okvare dela omrežja ali porazdelitve odgovornosti in pristojnosti, vključno s pristojnostmi Unije za usklajevanje.

Meni, da je treba glede na veliko okornost infrastrukture, ki je zelo strukturirana in dolgotrajna, investitorjem in javnosti popolnoma pregledno pojasniti tržne možnosti.

EESO želi, da bi se preučili roki in izvedljivost evropskih energetskih storitev splošnega pomena v korist državljanov, in sicer v okviru skupnega pristopa glede cen, davkov, finančne varnosti, predpisov, stalnosti, gospodarskega razvoja in varstva podnebja.

6.2

Trajnost se lahko doseže s povezovanjem omrežij obnovljivih virov energije (vetrne elektrarne na severu) in s prevozom CO2 do kraja skladiščenja; to se ne nanaša na trajnost TEN-E. Komisija bi morala omeniti posodobitev elektroenergetskega omrežja, da bi se rešile težave z izgubami na omrežju, frekvenco, napetostjo, usklajevanjem oznak med državami članicami in razvojem inteligentnih omrežij.

6.3

EESO se zaveda, da tehnologija sedaj omogoča zajetje CO2, vendar meni, da je prezgodaj za razširitev področja uporabe za TEN-E na omrežja za prevoz CO2. O tem vprašanju je najprej treba organizirati temeljito javno razpravo (3).

6.4

EESO meni, da se lahko zanesljivost oskrbe izboljša na dveh ravneh:

6.5

EESO meni, da bi morala EU v zvezi z omrežji za prevoz energije enotno nastopiti na mednarodnem prizorišču. Energetika mora biti sestavni del diplomacije EU ter podlaga za novo politično solidarnost med državami članicami in s sosednjimi državami. Zelena knjiga bi lahko v zvezi s tem navedla konkretne ukrepe.

6.6

Ta omrežja ne smejo postati predmet sporov, ki lahko povzročijo oborožene konflikte in zaradi katerih lahko nastanejo pravno neurejena področja, zlasti v primeru delavcev; ravno nasprotno, morala bi biti gonilo razvojne politike. S Turčijo, ki je območje strateškega pomena, je treba začeti dialog o problematičnih energetskih vprašanjih in sistematični uporabi eura v transakcijah.

6.7

Energetska solidarnost se kaže na treh ravneh: med državami članicami, med državljani in EU ter med izvajalci. Zelena knjiga ne omenja niti načinov doseganja solidarnosti med državami članicami. Trgovinska in pogodbena praksa med izvajalci, ki bi morali ščititi energetsko solidarnost v svetu, ne spodbuja solidarnosti (zahtev delničarjev). Vsi akterji bi morali prispevati k energetskim povezavam v Evropski uniji in ne bi smeli zavračati ali ovirati medsebojnega povezovanja. EESO podpira regulativna sredstva, ki lahko v izrednih razmerah in na podlagi kolektivnih odločitev omogočijo trženje neizkoriščenih zmogljivosti (obvezno preprodajo kot del pristopa „uporabi ali izgubi“).

6.8

EESO meni, da lahko ustanovitev posebne evropske rezerve, ki bi bila namenjena nujnemu ukrepanju, na drugačen način pokaže evropsko solidarnost, njen namen pa bi bil zaščititi države članice in državljane pred tveganji, povezanimi s proizvodnimi obrati in njihovimi geografskimi in geopolitičnimi razmerami.

6.9

Pri načrtovanju TEN-E je treba ENTSO-E in ACER dati jasne pristojnosti ter opredeliti posredniško vlogo EU. Zelena knjiga glede tega ni dovolj jasna. EESO obžaluje, da je pravna funkcija večine evropskih regulativnih organov omejena na vzpostavitev konkurenčnega trga (ne glede na zanesljivost oskrbe) ter da pristojnost Komisije ni jasno opredeljena. Povezovanje nacionalnih regulatorjev ne pomeni nujno ustanovitev evropskega regulatorja. EESO se sprašuje o pravni naravi takšnega organa, obsegu njegovih pooblastil in nadzoru nad njim. Meni, da je ena od nalog Komisije odpravljanje razlik v mnenjih glede vzpostavljanja omrežij, kar lahko doseže z vključevanjem lokalnih oblasti v projekte TEN-E že v zgodnji fazi.

6.10

Ta je v obravnavanem besedilu navedena z namenom upravičiti ukrepanje javnih organov v primeru motenj na trgu. Čeprav je bistvenega pomena, EESO izraža obžalovanje, da niso navedeni pogoji za to ukrepanje.

6.11

Finančna sredstva EU (5) se namenjajo spodbujanju novih projektov. Države članice morajo prispevati večji delež finančnih sredstev; neposredne subvencije se lahko dodelijo posebnim projektom. Finančna pomoč Skupnosti za programsko obdobje 2007–2013 ostaja razmeroma nespremenjena glede na prejšnje obdobje, kar pomeni realno zmanjšanje. Komisija predlaga, da se izvedejo študije, ki bi koristile vsem.

6.12

Zdi se, da naslednji dejavniki niso bili upoštevani: 1) prihodnja poraba; 2) stanje omrežij in stroški vzdrževanja; 3) vpliv novih tehnologij (novi obnovljivi viri energije, novi načini njihovega prevoza – npr. pametna omrežja – in uporabe ter energetska učinkovitost).

6.13

Zelena knjiga predlaga, da se obstoječi načini financiranja teh omrežij kombinirajo z večjim dostopom do zasebnih prispevkov. EESO ugotavlja, da se trg ne zanima za naložbe, katerih amortizacija traja predolgo; ne glede na to se zavzema za iskanje inovativnih načinov financiranja strateških projektov, pod pogojem, da to ni pretežko breme za javno blagajno. Meni, da je treba odločitve o TEN-E sprejemati javno.

6.14

Komisija navaja, da so bila TEN-E „prvotno instrument notranjega trga“ v skladu z načelom, „da bi naložbe krili akterji na trgu, ki bi stroške prenesli na potrošnike“. EESO meni, da bi Unija morala poiskati novo obliko javnega upravljanja naložb glede na to, da sofinancira TEN-E. Amortizacija javnih sredstev, vloženih v ta omrežja, se ne bi smela odražati na potrošniški ceni.

6.15

Zelena knjiga ne navaja, kako bodo nove razmere bolj „konkurenčne“, kako bo bolj tekoč prevoz energije zagotovil večjo konkurenco ali kakšne koristi od tega bi imeli potrošniki. EESO opozarja na predpostavko Komisije o povezovanju vseh vseevropskih omrežij.

6.16

EESO meni, da bi morala EU svoja prizadevanja osredotočiti na raziskave, da bi ohranili tehnološko strokovno znanje in izkušnje znotraj Evrope, saj je to pogoj za zagotovitev energetske učinkovitosti in učinkovitega prevoza energije.

6.17

Glede na to, da znanja ni vedno na voljo v državah, kjer so omrežja in medsebojne povezave, EESO poziva k nerestriktivni uporabi Direktive o napotitvi delavcev. EESO poziva tudi k ustanovitvi evropskega posvetovalnega odbora za področje energije in podnebnih sprememb.

6.18

EESO priporoča, da se podprejo predlogi Komisije za spodbujanje javnega „razumevanja“. Večji projekti, ki jih financira EU, bi si morali prizadevati za izboljšanje življenjskih razmer ljudi in za zagotavljanje univerzalnih storitev, in sicer na način, ki zagotavlja najdostopnejše cene, kar pa se na konkurenčnem trgu ne more zgoditi samodejno. Evropski intervencijski sklad bi omogočil neprekinjeno izvajanje storitve kljub blokadam omrežja (v primeru višje sile, vojne, stečaja, borznih motenj itd.), države članice pa bi tako podprli in spodbudili, da pomagajo državljanom v primeru neizpolnjevanja obveznosti in/ali blokad omrežja. Preučiti je treba odgovornost podjetij, ki skrbijo za omrežja, do državljanov.

6.19

Organi za nadzor in ocenjevanje bi morali biti odprti za večje sodelovanje in vključevati vse zainteresirane strani, tako socialne partnerje kakor tudi civilno družbo.

6.20

Samo komuniciranje ni dovolj za pridobivanje podpore javnosti. Razloge za skoraj sistematično sovražnost lokalnega prebivalstva do projektov medsebojnega povezovanja (6) je treba preučiti in obravnavati popolnoma pregledno.

6.21

EESO meni, da lahko zanesljivost oskrbe, solidarnost med državami članicami in boj proti podnebnim spremembam spodbudijo novo rast.

6.22

EESO poudarja, da je treba energetske, prometne in okoljske politike predstavljati skupaj kot en sklop, sestavljen iz treh delov.