[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 12.11.2008

COM(2008) 704 konč.

2008/0217 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o bonitetnih agencijah

{SEC(2008) 2745} {SEC(2008) 2746}

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1. OZADJE PREDLOGA

1.1. Splošno ozadje, razlogi za predlog in njegovi cilji

Bonitetne agencije zagotavljajo neodvisna mnenja o verjetnosti izgub iz naslova neplačil ali pričakovanih izgub podjetij, vlad in širokega razpona finančnih instrumentov. Te „bonitetne ocene“ uporabljajo vlagatelji, kreditojemalci, izdajatelji in vlade, zato imajo pomembno vlogo na finančnih trgih.

Komisija je leta 2006 določila svoj regulativni pristop do bonitetnih agencij[1] in navedla, da bo nadvse skrbno spremljala dogajanje na tem področju. Delovanje bonitetnih agencij v EU je urejeno predvsem s kodeksom ravnanja[2] Mednarodnega združenja nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO – International Organisation of Securities Commissions), ki temelji na prostovoljnem upoštevanju, agencije pa vsako leto oceni Odbor evropskih zakonodajalcev za vrednostne papirje (CESR – Committee of European Securities Regulators)[3]. Komisija je navedla, da bo preučila nove predloge, če bi bilo upoštevanje veljavnih pravil EU ali Kodeksa IOSCO očitno nezadovoljivo ali če bi se pojavile nove okoliščine – vključno z resnimi težavami neuspešnosti trga.

Splošno sprejeto je, da so bonitetne agencije s podcenjevanjem kreditnega tveganja strukturiranih kreditnih produktov znatno prispevale k nedavnim pretresom na trgu. Velika večina produktov z velikim tveganjem („subprime products“) je dobila najvišje bonitetne ocene, kar je očitno podcenjevanje velikih tveganj, ki jih vsebujejo ti instrumenti. Poleg tega agencije niso nemudoma prilagodile bonitetnih ocen, ko so se tržni pogoji poslabšali.

Sedanja kriza je razkrila slabosti metod in modelov, ki jih uporabljajo bonitetne agencije. Razlog za to bi lahko bil tudi, da bonitetne agencije delujejo na oligopolnem trgu, kjer je spodbuda za konkuriranje glede kakovosti izdelanih bonitetnih ocen majhna. Včasih slaba kakovost bonitetnih ocen strukturiranih finančnih instrumentov je znatno prispevala k sedanji krizi. Poleg tega je postalo očitno pomanjkanje komunikacije agencij z uporabniki bonitetnih ocen. Zato se je zaupanje udeležencev na trgu v zmogljivost bonitetnih agencij in zanesljivost bonitetnih ocen zmanjšalo.

Oktobra 2007 so se finančni ministri EU dogovorili za niz sklepov glede krize („načrt Ecofin“)[4], ki so vključevali predlog za oceno vloge bonitetnih agencij in za odpravo vseh zadevnih pomanjkljivosti. Natančneje, Komisija je bila pozvana, naj preuči morebitna nasprotja interesov v bonitetnem postopku, preglednost ocenjevalnih metod, časovne zaostanke pri vnovičnih bonitetnih ocenjevanjih in regulativne postopke odobritve.

Za pojasnitev vloge agencij in ocenitev potrebe po regulativnih ukrepih je Komisija jeseni leta 2007 za nasvet zaprosila CESR in strokovno skupino za evropske trge vrednostnih papirjev (ESME – European Securities Markets Expert Group)[5]. Približno sočasno so začele tudi druge države uvajati reforme na tem področju (ZDA, Japonska) in odtlej so IOSCO[6], Forum za finančno stabilnost (FSF – Financial Stability Forum)[7] in Odbor za globalni finančni sistem (CGFS – Committee on the Global Financial System)[8] pripravili pomembna poročila o tem vprašanju. Medtem so bonitetne agencije same pripravile osnutke nekaterih reform, ki so jih pripravljene uvesti.[9]

Zdi se, da samourejanje na podlagi prostovoljnega upoštevanja kodeksa IOSCO ne ponuja ustrezne, zanesljive rešitve za strukturne pomanjkljivosti dejavnosti. Čeprav je bilo v panogi oblikovanih že več načrtov za samourejanje, večina teh ni bila dovolj zanesljiva in/ali stroga za odpravo resnih težav in povrnitev zaupanja v trge. Poleg tega posamični pristopi nekaterih bonitetnih agencij ne bi imeli učinka na ravni celotnega trga, ki je potreben za vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev v celotni EU in po možnosti po vsem svetu. Kar zadeva vsebinske zahteve, Komisija meni, da je popravljeni kodeks ravnanja IOSCO globalno merilo. Vendar pa kodeks vsebuje nekatere omejitve, ki jih je treba odpraviti, da bi lahko njegova pravila delovala v celoti. Nekatera pravila IOSCO so precej abstraktna in splošna; treba jih je konkretizirati in v nekaterih primerih prečistiti, da bi bila učinkovitejša in bi se jih v praksi lažje uporabljalo. Kar je najpomembnejše, kodeks ne vsebuje mehanizma za njegovo izvrševanje, temveč so v njem agencije samo pozvane, naj navedejo razloge, če ga ne upoštevajo (pristop „upoštevaj ali pojasni“). Sam kodeks je mogoče dopolnjevati z izvršilnimi pravili. V njem je izrecno navedeno, da morajo bonitetne agencije spoštovati zakone in predpise pravnega reda, v katerem opravljajo dejavnost, in da lahko ti zakoni vključujejo neposredno ureditev bonitetnih agencij, ki lahko vsebuje elemente kodeksa.

V ZDA, kjer ima večina bonitetnih agencij s pomembnejšimi dejavnostmi v EU svoja matična podjetja, bonitetne agencije od poletja 2007 poslujejo po predpisih in pod nadzorom.[10] Glede na globalni značaj bonitetne dejavnosti je pomembno izenačiti konkurenčne pogoje v EU in ZDA z določitvijo regulativnega okvira v EU, ki bi bil primerljiv s tistim v ZDA in bi temeljil na enakih načelih.

Glede na te premisleke ima ta predlog uredbe štiri splošne cilje, usmerjene v izboljšanje postopka izdaje bonitetnih ocen:

- prvič, zagotoviti, da se bonitetne agencije izogibajo nasprotjem interesov v bonitetnem postopku ali da jih vsaj ustrezno obvladujejo;

- drugič, izboljšati kakovost metodologij, ki jih uporabljajo bonitetne agencije, in kakovost bonitetnih ocen;

- tretjič, povečati preglednost z določitvijo obveznosti razkrivanja za bonitetne agencije;

- četrtič, zagotoviti učinkovit registracijski in nadzorni okvir, ki preprečuje izbiranje najugodnejšega pravnega reda („forum shopping“) in regulatorno arbitražo med pravnimi redi držav članic EU.

Komisija namerava razviti regulativni okvir za izdajo bonitetnih ocen, da bi zagotovila visoko raven zaupanja vlagateljev in zaščite potrošnikov.

1.2. Obstoječe določbe na področju, na katerega se nanaša predlog

Pravo Skupnosti se nanaša samo na dva podrobna vidika bonitetnih ocen:

- čeprav bonitetne ocene niso priporočila v smislu Direktive 2003/125/ES[11] o izvajanju Direktive o zlorabi trga[12], je v uvodni izjavi 10 Direktive 2003/125/ES navedeno, da bi morale bonitetne agencije razmisliti o sprejetju internih politik in postopkov, oblikovanih za zagotovitev, da so njihove bonitetne ocene pošteno predstavljene in da ustrezno razkrivajo vse pomembne interese ali nasprotja interesov v zvezi s finančnimi instrumenti ali izdajatelji, na katere se bonitetne ocene nanašajo;

- v Direktivi o kapitalskih zahtevah[13] (2006/48/ES) je predvidena uporaba zunanjih bonitetnih ocen za določanje uteži tveganja in iz tega izhajajočih kapitalskih zahtev, ki se uporabljajo za izpostavljenost banke ali investicijskega podjetja. Zunanja bonitetna ocena se lahko v ta namen uporabi samo, če zunanjo bonitetno institucijo (ECAI – External Credit Assessment Institution), ki je izdelala oceno tveganja, priznavajo pristojni organi. V delu 2 Priloge VI Direktive o kapitalskih zahtevah je opisan mehanizem za priznavanje. Pristojni nacionalni organi lahko ECAI priznajo samo, če ta izpolnjuje zahteve, kot so objektivnost, neodvisnost, nenehno preverjanje, verodostojnost in preglednost. Odbor evropskih bančnih nadzornikov (CEBS – – Committee of European Banking Supervisors) je za spodbujanje konvergence izdal Smernice za priznavanje ECAI[14].

1.3. Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi in ocena učinka

Kot je navedeno v oddelku 1.1, je Komisija jeseni 2007 zaprosila Odbor evropskih zakonodajalcev za vrednostne papirje (CESR – Committee of European Securities Regulators) in strokovno skupino za evropske trge vrednostnih papirjev (ESME – European Securities Markets Expert) za nasvet glede različnih vidikov dejavnosti bonitetnih agencij in njihove vloge na finančnih trgih, zlasti v strukturiranem financiranju. Skupini sta izvedli obširna posvetovanja z zainteresiranimi stranmi, kar je Komisiji omogočilo širši pogled in ji dalo več dokazov o vlogi bonitetnih agencij v strukturiranem financiranju v zvezi s pretresi na področju z velikim tveganjem.

Poleg skrbnega spremljanja napredka pri delu CESR in ESME je Komisija organizirala razprave z bonitetnimi agencijami in se za pripombe obračala na druge zainteresirane strani, vključno s panožnimi združenji iz sektorjev zavarovalništva, vrednostnih papirjev in bančništva ter s ponudniki informacij. Med 31. julijem in 5. septembrom 2008 je na spletu potekalo odprto posvetovanje.[15] Odgovore za anketo so bodisi samostojno bodisi skupinsko podali bonitetne agencije, banke, investicijska podjetja, zavarovalniške družbe, upravitelji skladov, nadzorni in regulativni organi, finančna ministrstva, centralne banke in druge zainteresirane strani.[16]

1.4. Ocena učinka

V skladu s svojo politiko „boljših predpisov“ je Komisija izvedla oceno učinka za možnosti politike. Preučene so bile štiri možnosti:

- možnost 1: ohranitev sedanjega stanja (pristop samourejanja na podlagi Kodeksa IOSCO in ob pomoči posameznih pobud bonitetnih agencij);

- možnost 2: priprava osnutka evropskega kodeksa ravnanja in ustanovitev organa, ki bi brez izvršilnih pristojnosti nadzoroval, ali bonitetne agencije upoštevajo kodeks;

- možnost 3: izdaja (nezavezujočega) priporočila Komisije;

- možnost 4: sprejetje zakonodaje za vzpostavitev registracijskega in nadzornega pravnega okvira za bonitetne agencije.

Vsaka od teh štirih možnosti politike je bila ocenjena glede na štiri merila: učinkovitost[17], zanesljivost[18], skupni okvir[19] in prilagodljivost[20]. Možnost sprejetja zakonodaje je imela očitne prednosti pred drugimi možnostmi politike, zlasti kar zadeva njeno učinkovitost in zanesljivost, ker z drugimi možnostmi politike (pristop samourejanja oziroma priporočilo) ni mogoče ustvariti pravno zavezujočih pravil in izvršilnega mehanizma. Poleg tega je zakonodaja najboljša možnost za zagotovitev skupnega okvira v celotni EU in učinkovite protiuteži drugim pomembnim pravnim redom, zlasti ZDA.

2. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA

2.1. Pravna podlaga

Pravna podlaga predloga je člen 95 Pogodbe ES.

2.2. Subsidiarnost in sorazmernost

Predlog Komisije za zakonodajno ureditev bonitetnih agencij je skladen z načelom subsidiarnosti, kot je to določeno v členu 5(2) Pogodbe ES, s katerim se zahteva, da Skupnost ukrepa le, če in kolikor države članice ne morejo zadovoljivo doseči ciljev predlaganih ukrepov in jih torej zaradi obsega ali učinkov predlaganih ukrepov laže doseže Skupnost. Dejavnost bonitetnih agencij poteka na svetovni ravni. Bonitetne ocene, ki jih izda bonitetna agencija s sedežem v eni državi članici, uporabljajo in se nanje opirajo udeleženci na trgu v celotni EU. Neustrezen regulativni okvir za bonitetne agencije ali njegov neobstoj v posamezni državi članici lahko škodljivo vpliva na finančne trge in njihove udeležence na ravni EU. Zato je ustrezna zakonodaja, ki velja za celotno EU, nujna za zaščito vlagateljev in trgov pred morebitnimi pomanjkljivostmi.

Določiti je treba skupni okvir pravil v zvezi s kakovostjo bonitetnih ocen, ki jih uporabljajo finančne institucije, urejene z usklajenimi pravili v Skupnosti. V nasprotnem primeru bi obstajalo tveganje, da bi države članice sprejemale različne ukrepe na nacionalni ravni. To bi imelo neposreden negativni učinek na dobro delovanje notranjega trga in bi ga oviralo, saj bi za bonitetne agencije, ki izdajajo bonitetne ocene, namenjene, da jih uporabljajo finančne institucije v Skupnosti, v različnih državah članicah veljala različna pravila.

Nazadnje, glede na globalni značaj in svetovne učinke bonitetne dejavnosti je pomembna konvergenca pravil, s katero se ureja izdaja bonitetnih ocen na svetovni ravni, s tem pa se zagotovi enako visoka raven zaupanja vlagateljev in zaščite potrošnikov. Različni nacionalni predpisi v EU bi otežili ta proces konvergence in bi lahko oslabili položaj EU v primerjavi z drugimi pomembnimi sistemi po svetu.

Predlagana uredba je tudi sorazmerna, kot je zahtevano v členu 5(3) Pogodbe ES. Ne nanaša se na vse bonitetne agencije, temveč samo na tiste, katerih bonitetne ocene uporabljajo finančne institucije za regulativne namene, tj. tiste, ki bi lahko močno vplivale na finančni sistem. Številne bistvene določbe uredbe izhajajo iz Kodeksa IOSCO. To bo precej zmanjšalo stroške prilagajanja, saj številne bonitetne agencije kodeks že upoštevajo prostovoljno. V predlogu je upoštevana veljavna pravna ureditev v večjih državah zunaj EU zaradi prilagajanja poslovnemu modelu bonitetnih agencij, ki so dejavne na svetovni ravni, upoštevane pa so tudi manjše agencije, ki uporabljajo manj zapleten poslovni model[21].

2.3. Izbira instrumenta

Zdi se, da je zakonodaja EU edina možnost, s katero je mogoče dovolj zaščititi vlagatelje in evropske finančne trge pred tveganjem nepravilnega poslovanja bonitetnih agencij. Potreben je enoten pristop, da se vzpostavi okvir, s katerim bodo lahko pristojni organi držav članic zagotovili, da bodo bonitetne agencije dosledno uporabljale novi niz zahtev v celotni Skupnosti. Uredba je zaradi svojega neposrednega učinka najboljši instrument za zagotovitev doslednega in enotnega pristopa v celotni Evropski uniji.

Nobena država članica danes nima celovitega registracijskega in nadzornega sistema za izdajo bonitetnih ocen. Direktiva, ki državam članicam dopušča določeno prilagodljivost pri odločanju, kako prilagoditi pravne rede novemu okviru, torej ni učinkovita.

Ker državam članicam uredbe ni treba prenesti v nacionalno zakonodajo, je mogoče z njo takoj vzpostaviti enoten okvir, ki je potreben za povrnitev zaupanja trga v dejavnost bonitetnega ocenjevanja. Tudi za panogo uredba pomeni manjše breme, saj se en niz pravil Skupnosti uporablja za celotno Evropsko unijo.

2.4. Komitologija

Predlog temelji na Lamfalussyjevem postopku za urejanje finančnih storitev. V glavnem delu predlagane uredbe so predstavljena načela, ki zagotavljajo, (i) da na izdajo bonitetnih ocen ne vplivajo nasprotja interesov, (ii) da je kakovost izdanih bonitetnih ocen visoka in (iii) da bonitetne agencije poslujejo pregledno.

Tehnične podrobnosti, potrebne za opredelitev načel Uredbe, so določene v prilogah I in II Uredbe. Da bi bilo mogoče Uredbo hitro prilagoditi morebitnim novim dogajanjem, ki bi vplivala na dejavnost bonitetnega ocenjevanja, lahko Komisija spremeni tehnične določbe v prilogah v skladu z Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999[22]. Ker so navedeni ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih elementov te uredbe, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

2.5. Vsebina predloga

2.5.1. Področje uporabe (člen 2)

Predlog vsebuje pravno zavezujoč registracijski in nadzorni sistem za bonitetne agencije, ki izdajajo bonitetne ocene predvsem za regulativne namene kreditnih institucij, investicijskih podjetij, zavarovalnic in pozavarovalnic, kolektivnih naložbenih shem in pokojninskih skladov.

2.5.2. Neodvisnost in izogibanje nasprotjem interesov (člena 5 in 6 ter oddelki A, B in C Priloge I)

Nadaljnje izboljšave pri obravnavi organizacijskih zahtev in nasprotij interesov so odločilne, če želijo bonitetne agencije spet pridobiti zaupanje trga. To zahteva reforme njihove notranje strukture upravljanja, ki bodo vnesle učinkovit notranji nadzor in učinkovite poti poročanja, s katerimi bo bonitetna dejavnost jasno ločena od poslovnih spodbud. Zunanji nadzor se okrepi z notranjo disciplino, tako da se neodvisnim, neizvršnim članom upravnega odbora ali nadzornega sveta bonitetne agencije dodelijo posebne naloge za zagotavljanje učinkovitega nadzora (člen 5 in točka 2 oddelka A Priloge I).

Da se zagotovi neodvisnost bonitetnih ocen, morajo bonitetne agencije preprečevati nasprotja interesov in/ali jih ustrezno obvladovati, kadar se jim ni mogoče izogniti. Nasprotja interesov morajo razkrivati v celoti, pravočasno, jasno, jedrnato, podrobno in izrazito. Evidentirati morajo vse pomembne nevarnosti za neodvisnost bonitetne agencije ali njenih zaposlenih, ki so vključeni v bonitetni postopek, skupaj z uporabljenimi zaščitnimi ukrepi za zmanjševanje teh nevarnosti. Svoje poslovanje morajo omejiti na bonitetno ocenjevanje in s tem povezane dejavnosti ter iz njega izključiti svetovalne storitve (člen 5 in oddelek B Priloge I).

Agencije morajo imeti ustrezne notranje politike in postopke, da zaposlene, ki so vključeni v bonitetno ocenjevanje, izolirajo od nasprotij interesov in v vsakem trenutku zagotovijo kakovost, neoporečnost in temeljitost bonitetnega postopka in postopka pregledovanja. V povezavi s tem morajo agencije svoji dejavnosti bonitetnega ocenjevanja dodeliti dovolj zaposlenih s primernim znanjem in izkušnjami ter urediti primerno izmenjavanje za analitike in osebe, odgovorne za odobritev bonitetnih ocen (člen 6 in oddelek C Priloge I).

Ureditev plačil za zaposlene, vključene v bonitetni postopek, mora biti določena predvsem na podlagi kakovosti, točnosti, temeljitosti in neoporečnosti njihovega dela (člen 6(6)).

2.5.3. Kakovost bonitetnih ocen (člen 7)

Namen bonitetne ocene je zagotoviti verodostojno in ustrezno analizo kreditnega tveganja kreditojemalca ali izdajatelja na podlagi razpoložljivih informacij in ekonomske analize. Številni vlagatelji se zanašajo na bonitetne agencije, ker nimajo strokovnega znanja in/ali sredstev (v smislu časa in denarja), da bi sami izdelali svojo analizo kreditnega tveganja. Poleg tega imajo bonitetne agencije pogosto informacije, ki udeležencem na trgu na splošno niso dostopne. Zato so teoretično bonitetne ocene, ki jih izdajo bonitetne agencije, učinkovito sredstvo vlagateljev za merjenje in obvladovanje kreditnega tveganja, vendar le, če so zanesljive in kakovostne. Cilj predlagane uredbe je izboljšati kakovost bonitetnih ocen, ne pa tudi razbremeniti vlagateljev potrebe, da so pri opiranju na bonitetne ocene preudarni in skrbni, kadar se odločajo za naložbe. Uredba tudi ne pomeni nevarnosti za bonitetni postopek ali same bonitetne ocene, za katere bonitetna agencija obdrži polno odgovornost.

Da bi zahtevnejši udeleženci na trgu (banke in drugi institucionalni vlagatelji) lahko preverili ustreznost uporabljenih metodologij in bonitetne ocene, ki jo izda bonitetna agencija, vendar tudi zato, da se poveča tržna disciplina, morajo bonitetne agencije razkrivati metodologije, modele in ključne predpostavke, ki jih uporabljajo v bonitetnem postopku. Metode je treba posodabljati in revidirati. Če agencija spremeni svojo ocenjevalno metodologijo, mora nemudoma razkriti, na katere bonitetne ocene bo ta sprememba verjetno vplivala, in pri njih ocenjevanje takoj ponoviti. Bonitetne agencije morajo ocene tudi stalno revidirati. To je pomembno, da bonitetne ocene ostanejo posodobljene in dovzetne za spremembe finančnih razmer. S to določbo je treba bonitetnim agencijam preprečiti, da bi svoj trud in sredstva usmerjale le v začetne ocene in zanemarjale poznejše spremljanje, kar lahko škodi ohranjanju kakovosti bonitetnih ocen.

2.5.4. Obveznosti razkrivanja in preglednosti (členi od 8 do 11 ter oddelki B, D in E Priloge I)

Sedanja kriza je razkrila slabosti metod in modelov, ki jih uporabljajo agencije za ocenjevanje strukturiranih finančnih instrumentov, finančno zasnovanih tako, da vzbujajo visoko raven zaupanja vlagateljev, ter slabosti komuniciranja agencij s trgi in vlagatelji o značilnostih in omejitvah ocenjevanja strukturiranih finančnih instrumentov ter o kritičnih predpostavkah modelov.

S predlogom se bonitetnim agencijam nalaga obveznost, da neselektivno in pravočasno razkrivajo bonitetne ocene, razen če se te razširjajo samo na podlagi naročniškega razmerja. S predlogom se želi vlagateljem omogočiti razlikovanje med bonitetnimi ocenami za strukturirane produkte in tistimi za tradicionalne produkte (podjetniške, državne), tako da vsebuje zahtevo, da je treba uporabljati drugačno bonitetno kategorijo za strukturirane finančne instrumente ali zagotoviti dodatne informacije o njihovih značilnostih tveganja. Za nenaročene bonitetne ocene veljajo posebne zahteve glede razkrivanja (člen 8).

Da se zagotovi zadostna preglednost notranjih procesov in postopkov, morajo bonitetne agencije javno razkrivati nekatere pomembne informacije, npr. glede nasprotij interesov, metodologij in ključnih ocenjevalnih predpostavk ter splošnega značaja svoje plačilne politike. V rednih časovnih presledkih morajo tudi razkrivati podatke o preteklih stopnjah neplačil bonitetnih kategorij in pristojnim organom posredovati nekatere elemente, kot je seznam 20 največjih strank glede na prihodek (člen 9 in oddelek E Priloge I).

Za zagotovitev dostopnosti ustreznih in standardiziranih podatkov o rezultatih bonitetnih agencij, na podlagi katerih lahko udeleženci na trgu primerjajo agencije v celotni panogi, mora CESR vzpostaviti javno dostopen osrednji register za te podatke (člen 9(2)).

Da bi bonitetna dejavnost spet pridobila zaupanje javnosti, morajo bonitetne agencije vsako leto objaviti poročilo o preglednosti (člen 10 in del III oddelka E Priloge I) in voditi evidence svojih dejavnosti (členi od 5 do 7 in točke od 7 do 9 oddelka B Priloge I).

2.5.5. Registracija (členi od 12 do 17) in nadzor (členi od 19 do 31)

Dejavnost bonitetnih agencij, katerih bonitetne ocene uporabljajo finančne institucije za regulativne namene, da bi upoštevale zakonodajo Skupnosti, je treba predhodno registrirati. V predlogu so določeni pogoji in postopek za odobritev ali razveljavitev te registracije (členi od 12 do 17).

Dejavnost bonitetnega ocenjevanja, ki jo opravlja bonitetna agencija v Evropski uniji, ima posledice za vse trge EU, zato morajo biti v registracijski postopek vključeni vsi zakonodajalci v Evropski uniji. Predlog vsebuje enotno vstopno točko za registracijo, in sicer CESR, ki lahko najbolje zagotovi izvajanje vsega, kar je povezano z vlogami, na enem mestu in osrednjo točko za obveščanje in usklajevanje vseh nacionalnih zakonodajalcev EU. Odgovornost za registracijo in nadzor bonitetne agencije pripade pristojnim organom matične države članice, tj. države, v kateri ima bonitetna agencija svoj registrirani sedež. Ta pristojni organ lahko v smislu fizične prisotnosti najbolje podrobno nadzira bonitetno agencijo. Predlagane so tudi posebne določbe za skupine bonitetnih agencij. Pri pregledovanju vlog za registracijo, ki jih predloži skupina bonitetnih agencij, morajo zadevni pristojni organi upoštevati strukturo skupine in se dogovoriti glede povezovalca, ki bo odgovoren za usklajevanje registracijskega postopka (člen 14).

Da bi CESR lahko deloval kot enotna vstopna točka, mora biti od začetka tesno vključen v registracijski postopek in imeti pravico, da pristojnim organom matične države članice svetuje pri odobritvi ali razveljavitvi registracije; poleg tega lahko CESR zahteva vnovični pregled osnutkov sklepov (člen 17). Registracija začne veljati po objavi s strani Komisije v Uradnem listu Evropske unije (člen 14). Komisija redno objavlja posodobljen seznam registriranih bonitetnih agencij.

V predlogu je predviden mehanizem za zagotavljanje učinkovitega izvrševanja Uredbe. Z njim se pristojnim organom podeljujejo potrebna pooblastila za zagotovitev, da bonitetne agencije v celotni Skupnosti poslujejo v skladu z Uredbo. Pri opravljanju svojih dolžnosti pristojni organi ne posegajo v vsebino bonitetnih ocen (člen 20(1)). Da bi se zagotovil učinkovit nadzor in spodbudila skupna nadzorna kultura, se v predlogu zahtevajo posebne oblike sodelovanja med pristojnimi organi držav članic. V njem je predvideno tudi okrepljeno sodelovanje v primeru skupine bonitetnih agencij, s pomočjo povezovalca, ki usklajuje nadzorne dejavnosti (člen 25). Glede na mednarodni obseg dejavnosti bonitetnega ocenjevanja je treba zagotoviti tudi izmenjavo informacij z državami zunaj EU (člen 29).

2.6. Proračunske posledice

Predlog ne vpliva na proračun Skupnosti.

2008/0217 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o bonitetnih agencijah (Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 95 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora[23],

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe[24],

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Bonitetne agencije imajo pomembno vlogo na svetovnih trgih vrednostnih papirjev in bančništva, saj njihove bonitetne ocene uporabljajo vlagatelji, kreditojemalci, izdajatelji in vlade pri sprejemanju z informacijami podprtih naložbenih in finančnih odločitev. Kreditne institucije, investicijska podjetja, zavarovalnice, pozavarovalnice, kolektivni naložbeni podjemi za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) in institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje lahko te bonitetne ocene uporabljajo kot pomoč za izračun svojih kapitalskih zahtev za namene plačilne sposobnosti ali za izračunavanje tveganj svoje naložbene dejavnosti. Zato bonitetne ocene pomembno vplivajo na zaupanje vlagateljev in potrošnikov. Torej je bistvenega pomena, da so bonitetne ocene, ki se uporabljajo v Skupnosti, neodvisne, objektivne in visoko kakovostne.

(2) Danes ima večina bonitetnih agencij sedež zunaj Skupnosti. Večina držav članic s predpisi ne ureja dejavnosti bonitetnih agencij ali pogojev za izdajo bonitetnih ocen. Kljub njihovemu ključnemu pomenu za delovanje finančnih trgov je poslovanje bonitetnih agencij le v omejenem obsegu urejeno z zakonodajo Skupnosti, zlasti z Direktivo 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji[25]. Poleg tega se na bonitetne agencije nanašata Direktiva 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij ter Direktiva 2006/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij[26]. Zato je pomembno določiti pravila za zagotovitev, da so vse bonitetne ocene, ki jih uporabljajo finančne institucije, na katere se nanaša zakonodaja Skupnosti, visoko kakovostne in da jih izdajajo bonitetne agencije, ki poslujejo v skladu s strogimi zahtevami. Komisija bo še naprej sodelovala s svojimi mednarodnimi partnerji, da zagotovi konvergenco pravil, ki se nanašajo na bonitetne agencije.

(3) Bonitetne agencije lahko prostovoljno upoštevajo Kodeks osnovnih načel ravnanja za bonitetne agencije, ki ga je izdalo Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev, v nadaljevanju „Kodeks IOSCO“. Komisija je leta 2006 v Sporočilu o bonitetnih agencijah[27] pozvala Odbor evropskih zakonodajalcev za vrednostne papirje, v nadaljevanju „CESR“, naj spremlja upoštevanje Kodeksa IOSCO in Komisiji o tem letno poroča.

(4) Evropski svet se je na zasedanju 13. in 14. marca 2008 dogovoril za niz sklepov v odgovor na glavne slabosti, opredeljene v finančnem sistemu. Eden od ciljev je bil izboljšati delovanje trga in strukture spodbud, vključno z vlogo bonitetnih agencij.

(5) Ocenjuje se, da bonitetnim agencijam v njihovih bonitetnih ocenah ni uspelo dovolj zgodaj pokazati poslabšanja tržnih pogojev. Ta neuspeh je mogoče najbolje popraviti z ukrepi, povezanimi z nasprotji interesov, kakovostjo bonitetnih ocen, preglednostjo bonitetnih agencij, njihovo notranjo ureditvijo in nadzorom njihovih dejavnosti. Uporabniki bonitetnih ocen se ne bi smeli slepo zanašati le na bonitetne ocene. Zelo skrbno bi morali opravljati tudi lastne analize in ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja, kadar se opirajo na take bonitetne ocene.

(6) Določiti je treba skupni okvir pravil v zvezi s kakovostjo bonitetnih ocen, ki jih uporabljajo finančne institucije, na katere se nanašajo usklajena pravila v Skupnosti. V nasprotnem primeru bi obstajalo tveganje, da bi države članice sprejemale različne ukrepe na nacionalni ravni. To bi imelo neposreden negativni učinek na dobro delovanje notranjega trga in ga oviralo, saj bi za bonitetne agencije, ki izdajajo bonitetne ocene, namenjene, da jih uporabljajo finančne institucije v Skupnosti, v različnih državah članicah veljala različna pravila. Poleg tega bi lahko različne zahteve glede kakovosti bonitetnih ocen vodile k različnim ravnem zaščite vlagateljev in potrošnikov.

(7) Da se preprečijo morebitna nasprotja interesov, morajo bonitetne agencije omejiti svojo dejavnost na izdajo bonitetnih ocen. Bonitetnim agencijam ne sme biti dovoljeno opravljati svetovalnih storitev. Še zlasti ne smejo dajati predlogov ali priporočil glede zasnove strukturiranih finančnih instrumentov. Vendar pa jim mora biti dovoljeno opravljanje pomožnih storitev, kadar to ne povzroča potencialnih nasprotij interesov v zvezi z izdajo bonitetnih ocen.

(8) Bonitetne agencije morajo oblikovati ustrezne notranje politike in postopke glede zaposlenih, ki so vključeni v bonitetni postopek, da preprečijo nasprotja interesov in v vsakem trenutku zagotovijo kakovost, neoporečnost in temeljitost bonitetnega postopka in postopka revizije.

(9) Bonitetne agencije se morajo izogibati nasprotjem interesov in jih obvladovati, kadar se jim ni mogoče izogniti, da zagotovijo svojo neodvisnost. Bonitetne agencije morajo pravočasno razkrivati nasprotja interesov. Voditi morajo tudi evidence vseh pomembnih nevarnosti za neodvisnost bonitetne agencije in njenih zaposlenih, vključenih v bonitetni postopek, ter zaščitnih ukrepov za zmanjševanje teh nevarnosti.

(10) Da se zagotovi neodvisnost bonitetnega postopka od poslovnega interesa bonitetne agencije kot podjetja, morajo bonitetne agencije poskrbeti, da ima upravni odbor oziroma nadzorni svet vsaj tri neizvršne člane, ki morajo biti neodvisni v smislu točke 13 oddelka III Priporočila Komisije 2005/162/ES o vlogi neizvršnih direktorjev ali članov nadzornega sveta javnih družb in o komisijah upravnega odbora ali nadzornega sveta[28]. Poleg tega mora imeti večina članov upravnega odbora ali nadzornega sveta, vključno z vsemi neodvisnimi člani, dovolj strokovnega znanja na področju finančnih storitev.

(11) Da se preprečijo nasprotja interesov, plačilo za neodvisne člane upravnega odbora ali nadzornega sveta ne sme biti odvisno od poslovnih rezultatov agencije.

(12) Bonitetna agencija mora svoji bonitetni dejavnosti dodeliti dovolj zaposlenih s primernim znanjem in izkušnjami. Zlasti mora poskrbeti, da se izdaji bonitetnih ocen ter njihovemu spremljanju in posodabljanju dodeli dovolj kadrovskih virov in finančnih sredstev.

(13) Dolgotrajna razmerja z istimi ocenjevanimi subjekti ali njihovimi povezanimi tretjimi stranmi bi lahko ogrozila neodvisnost analitikov in oseb, odgovornih za odobritev bonitetnih ocen. Zato je treba za te analitike in osebe uporabljati sistem izmenjavanja.

(14) Bonitetne agencije morajo uporabljati ocenjevalne metodologije, ki so stroge, sistematične in ustaljene ter iz katerih izhajajo bonitetne ocene, ki jih je mogoče ovrednotiti na podlagi preteklih izkušenj. Bonitetne agencije morajo poskrbeti, da se metodologije, modeli in ključne ocenjevalne predpostavke, ki se uporabljajo za določanje bonitetnih ocen, primerno vzdržujejo, posodabljajo in celovito revidirajo v rednih časovnih presledkih. Kadar se zaradi pomanjkanja zanesljivih podatkov ali zapletenosti nove vrste strukture, zlasti strukturiranih finančnih instrumentov, postavljajo resna vprašanja glede tega, ali lahko bonitetna agencija izdela verodostojno bonitetno oceno, bonitetna agencija ne sme izdati bonitetne ocene oziroma mora preklicati bonitetno oceno, ki je že izdana.

(15) Da bi bonitetna agencija zagotovila kakovost bonitetnih ocen, mora sprejeti ukrepe, s katerimi poskrbi, da so informacije, uporabljene za dodelitev ocene, zanesljive. V ta namen lahko med drugim predvidi opiranje na neodvisno revidirane računovodske izkaze in javna razkritja, preverjanje s storitvami uglednih tretjih strani, pregledovanje prejetih informacij z naključnim vzorčenjem (pri čemer to pregledovanje izvaja sama bonitetna agencija) ali pogodbene določbe, v katerih je jasno določena odgovornost za ocenjevani subjekt ali s slednjim povezane tretje strani, če so informacije, zagotovljene na podlagi pogodbe, zavedno bistveno napačne ali zavajajoče ali če ocenjevani subjekt ali z njim povezane tretje strani niso razumno skrbni glede točnosti informacij, kot je določeno v pogojih pogodbe.

(16) Metodologije, modele in ključne ocenjevalne predpostavke, ki jih uporablja bonitetna agencija, je treba redno pregledovati, da lahko pravilno odražajo spremenljive pogoje na zadevnih trgih. Da se zagotovi preglednost, je treba vse bistvene spremembe metodologij in praks ter postopkov in procesov bonitetne agencije razkriti, preden začnejo te spremembe veljati, razen če je treba zaradi skrajnih tržnih pogojev nemudoma spremeniti bonitetno oceno.

(17) Bonitetna agencija mora navesti vsa ustrezna opozorila glede tveganj, vključno z analizo občutljivosti zadevnih predpostavk. V tej analizi je treba pojasniti, kako lahko razna dogajanja na trgu, zaradi katerih se spreminjajo parametri, vključeni v model, vplivajo na spremembe bonitetnih ocen (npr. nestanovitnost cen). Bonitetna agencija mora poskrbeti, da je mogoče informacije o preteklih stopnjah neplačil za njene bonitetne kategorije preveriti in kvantificirati ter da te informacije zagotavljajo zadostno podlago za zainteresirane strani, da te razumejo pretekle rezultate za vsako bonitetno kategorijo ter če in kako so se bonitetne kategorije spreminjale. Če je zaradi značaja bonitetne ocene ali drugih okoliščin pretekla stopnja neplačil neprimerna, statistično nepomembna ali je zaradi česa drugega verjetno, da bodo zaradi nje uporabniki bonitetne ocene zavedeni, mora bonitetna agencija navesti ustrezna pojasnila. Te informacije morajo biti, kolikor je to mogoče, primerljive z vsemi drugimi obstoječimi vzorci v panogi, da lahko vlagatelji primerjajo rezultate različnih bonitetnih agencij.

(18) Učinki strukturiranih finančnih instrumentov so lahko v nekaterih okoliščinah drugačni od učinkov tradicionalnih dolžniških instrumentov podjetij. Uporaba istih bonitetnih kategorij za obe vrsti instrumentov brez dodatne razlage je lahko za vlagatelje zavajajoča. Bonitetne agencije morajo imeti pomembno vlogo pri ozaveščanju uporabnikov bonitetnih ocen o posebnostih strukturiranih finančnih produktov glede na tradicionalne. Ko bonitetne agencije ocenjujejo strukturirane finančne instrumente, morajo zato uporabljati drugačne bonitetne kategorije ali zagotoviti dodatne informacije o drugačnih značilnostih tveganja teh produktov.

(19) Bonitetne agencije morajo sprejeti ukrepe, s katerimi preprečijo, da bi izdajatelji zaprosili številne bonitetne agencije za predhodno oceno zadevnega strukturiranega finančnega instrumenta, da bi ugotovili, katera ponuja za predlagano strukturo najboljšo bonitetno oceno. Takim praksam se morajo izogibati tudi izdajatelji.

(20) Bonitetna agencija mora voditi evidence o ocenjevalni metodologiji in jih redno posodabljati, voditi pa mora tudi evidence bistvenih elementov dialoga med analitikom in ocenjevanim subjektom ali njegovimi povezanimi tretjimi stranmi.

(21) Da se zagotovi visoka raven zaupanja vlagateljev in potrošnikov v notranji trg, velja za bonitetne agencije, ki izdajajo bonitetne ocene, namenjene uporabi za regulativne namene finančnih institucij v Skupnosti, obveznost registracije. Zato je treba določiti pogoje in postopek za odobritev, začasno razveljavitev in razveljavitev te registracije.

(22) Bonitetna agencija, ki jo registrira pristojni organ zadevne države članice, lahko izdaja bonitetne ocene v celotni Skupnosti. Zato je treba za vsako bonitetno agencijo uvesti eno samo registracijo, ki velja v celotni Skupnosti.

(23) Nekatere bonitetne agencije so sestavljene iz več pravnih oseb, ki skupaj tvorijo skupino bonitetnih agencij. Pri registraciji posameznih bonitetnih agencij iz take skupine morajo pristojni organi zadevne države članice uskladiti ocenjevanje vlog, ki jih predložijo bonitetne agencije v isti skupini.

(24) Vzpostaviti je treba enotno točko za predložitev vlog za registracijo. Vloge za registracijo mora prejemati CESR, ki mora učinkovito obveščati pristojne organe v vseh državah članicah. Vloge za registracijo mora vseeno pregledati ustrezni pristojni organ na nacionalni ravni. Da bi se bonitetne agencije obravnavale učinkovito, morajo pristojni organi, zastopani v CESR, vzpostaviti operativno mrežo, podprto z učinkovito infrastrukturo informacijske tehnologije, in ustanoviti pododbor, specializiran za bonitetne ocene vseh razredov finančnih instrumentov, ki jih ocenjujejo bonitetne agencije.

(25) Komisija je novembra 2008 ustanovila skupino na visoki ravni, ki se bo ukvarjala s prihodnjo evropsko nadzorno strukturo na področju finančnih storitev, vključno z vlogo CESR.

(26) Nadzor bonitetne agencije mora izvajati pristojni organ matične države članice, v primeru skupine bonitetnih agencij pa ga ta organ izvaja v sodelovanju s pristojnimi organi drugih zadevnih držav članic in ob usklajevanju s strani CESR.

(27) Da se ohrani visoka raven zaupanja vlagateljev in potrošnikov ter omogoči stalen nadzor bonitetnih ocen, ki jih uporabljajo finančne institucije v Skupnosti, morajo bonitetne agencije s sedežem zunaj Skupnosti ustanoviti v Skupnosti podrejeno podjetje, da omogočijo učinkovit nadzor svojih dejavnosti v Skupnosti.

(28) Oblikovati je treba mehanizem, ki zagotavlja učinkovito izvrševanje določb te uredbe. Pristojni organi držav članic morajo imeti na razpolago potrebna sredstva za zagotovitev, da se bonitetne ocene, ki se uporabljajo v Skupnosti, izdajajo v skladu s to uredbo. Ker je treba ohraniti analitično neodvisnost bonitetne agencije v postopku izdajanja bonitetnih ocen, pristojni organi ne smejo posegati v vsebino bonitetnih ocen in metodologij, s katerimi bonitetna agencija določa bonitetne ocene.

(29) Da se zagotovi učinkovit nadzor in prepreči podvajanje nalog, je nujno sodelovanje pristojnih organov držav članic.

(30) Če pristojni organ matične države članice ne sprejme potrebnih ukrepov za odpravo nepravilnosti, ki jih stori bonitetna agencija, morajo pristojni organi drugih držav članic imeti možnost posredovati in sprejeti ustrezne ukrepe.

(31) Povečati je treba konvergenco pooblastil pristojnih organov, da se doseže enakomerna intenzivnost izvrševanja na celotnem notranjem trgu.

(32) CESR mora zagotoviti usklajeno uporabo te uredbe. Okrepiti in olajšati mora sodelovanje pristojnih organov pri nadzornih dejavnostih ter prevzeti vlogo usklajevanja vsakodnevne nadzorne prakse. Zato mora vzpostaviti mehanizem posredovanja, da pristojnim organom omogoči skladen pristop.

(33) Države članice morajo določiti pravila o kaznih za kršitve določb te uredbe in zagotoviti, da se ta pravila izvajajo. Kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(34) Vsaka izmenjava ali prenos informacij med pristojnimi organi, drugimi organi, telesi ali osebami mora biti v skladu s pravili o posredovanju osebnih podatkov, določenimi v Direktivi 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov[29].

(35) Strožji in jasnejši pravni okvir, znotraj katerega bodo delovale bonitetne agencije, bi tudi moral olajšati vlaganje civilnih tožb proti bonitetnim agencijam v ustreznih primerih, v skladu z ureditvami držav članic glede odgovornosti.

(36) Ukrepe, ki so potrebni za izvajanje te uredbe, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o postopkih za izvajanje izvedbenih pooblastil, dodeljenih Komisiji[30].

(37) Komisija mora zlasti imeti pooblastila, da spremeni prilogi I in II k Uredbi, v katerih so določena posebna merila za presojanje, ali bonitetna agencija izpolnjuje svoje obveznosti v zvezi z notranjo organizacijo, operativnimi ureditvami, predpisi za zaposlene, predstavitvijo bonitetnih ocen in razkrivanjem. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih elementov te uredbe, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(38) Ker države članice ciljev ukrepov, ki jih je treba sprejeti – tj. zagotovitev visoke ravni zaščite potrošnikov in vlagateljev z določitvijo skupnega okvira za kakovost bonitetnih ocen, namenjenih uporabi s strani finančnih institucij, ki delujejo na notranjem trgu –, ne morejo zadovoljivo doseči zaradi sedanjega pomanjkanja nacionalne zakonodaje in dejstva, da ima večina bonitetnih agencij sedež zunaj Skupnosti, ter je torej ta cilj lažje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

NASLOV I PREDMET UREJANJA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITVE

Člen 1

Predmet urejanja

S to uredbo se uvaja skupni pristop za zagotavljanje visoke kakovosti bonitetnih ocen, namenjenih uporabi v Skupnosti, kar bo prispevalo k nemotenemu delovanju notranjega trga ob hkratnem doseganju visoke ravni zaščite potrošnikov in vlagateljev. V njej so določeni pogoji za izdajo bonitetnih ocen in pravila glede organizacije in ravnanja bonitetnih agencij, da se v praksi zagotovita njihova neodvisnost in izogibanje nasprotjem interesov.

Člen 2

Področje uporabe

1. Ta uredba se uporablja za bonitetne ocene, namenjene, da jih za regulativne in druge namene uporabljajo kreditne institucije, kot so opredeljene v Direktivi 2006/48/ES, investicijska podjetja, kot so opredeljena v Direktivi 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta[31], zavarovalnice, urejene z Direktivo Sveta 73/239/EGS[32], zavarovalnice, kot so opredeljene v Direktivi 2002/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta[33], pozavarovalnice, kot so opredeljene v Direktivi 2005/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta[34], kolektivni naložbeni podjemi za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), kot so opredeljeni v Direktivi [2009/XX/ES[35]], ali institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, kot so opredeljene v Direktivi 2003/41/ES Evropskega parlamenta in Sveta[36], in ki se javno razkrivajo ali razširjajo na podlagi naročniškega razmerja.

2. Ta uredba se ne uporablja za zasebne bonitetne ocene. Prav tako se ne uporablja za bonitetne ocene, ki jih izdajo javni organi, katerih bonitetne ocene se ne razkrivajo javno in jih ocenjevani subjekt ne plača.

Člen 3

Opredelitve

1. V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve:

a) „bonitetna ocena“ pomeni mnenje o kreditni sposobnosti subjekta, kreditne obveznosti, dolga ali dolgu podobnega finančnega instrumenta ali izdajatelja takih obveznosti, ki se izda na podlagi uveljavljenega in opredeljenega sistema razvrščanja bonitetnih kategorij;

b) „bonitetna agencija“ pomeni pravno osebo, katere redna in glavna dejavnost je izdaja bonitetnih ocen;

c) „matična država članica“ pomeni državo članico, v kateri ima bonitetna agencija registrirani sedež;

d) „analitik“ pomeni osebo, ki opravlja analitične naloge, potrebne za izdajo bonitetne ocene;

e) „ocenjevani subjekt“ pomeni pravno osebo, katere kreditna sposobnost je eksplicitno ali implicitno ocenjena v bonitetni oceni, ne glede na to, ali je ta pravna oseba za to bonitetno oceno zaprosila oziroma ali je zanjo priskrbela informacije;

f ) „bonitetna kategorija“ pomeni ocenjevalni simbol, ki se uporablja za opredeljevanje različnih bonitetnih ocen za vsak razred bonitetnih ocen, tako da je mogoče razlikovati med različnimi značilnostmi tveganj pri različnih vrstah ocenjevanih subjektov, izdajateljev ali finančnih instrumentov;

g) „povezana tretja stran“ pomeni originatorja (nalogodajalca), organizatorja, sponzorja, ponudnika storitev ali katero koli drugo tretjo stran, ki je v stiku z bonitetno agencijo v imenu ocenjevanega subjekta, vključno s katero koli osebo, ki je z njim neposredno ali posredno povezana z obvladovanjem;

h) „obvladovanje“ pomeni razmerje med nadrejenim in podrejenim podjetjem, kakor je opredeljeno v členu 1 Direktive Sveta 83/349/EGS[37], ali podobno razmerje med katero koli fizično ali pravno osebo in podjetjem;

i) „finančni instrumenti“ pomenijo instrumente iz oddelka C Priloge I k Direktivi 2004/39/ES;

j) „strukturiran finančni instrument“ pomeni instrument, ki je rezultat posla ali sheme listinjenja iz člena 4(36) Direktive 2006/48/ES;

k) „skupina bonitetnih agencij“ pomeni skupino podjetij, ki je sestavljena iz nadrejenega podjetja in temu podrejenih podjetij v smislu členov 1 in 2 Direktive 83/349/EGS[38], ter podjetja, ki so medsebojno povezana v smislu člena 12(1) Direktive 83/349/EGS ter katerih redna in glavna dejavnost je izdaja bonitetnih ocen.

2. Za namene točke a) odstavka 1 se bonitetne ocene ne štejejo za priporočila v smislu člena 1(3) Direktive Komisije 2003/125/ES[39].

Člen 4

Uporaba bonitetnih ocen

Kreditne institucije, investicijska podjetja, zavarovalnice in pozavarovalnice, kolektivni naložbeni podjemi za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) in institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje iz člena 2 lahko za regulativne namene uporabljajo samo bonitetne ocene, ki jih izdajo bonitetne agencije, ustanovljene v Skupnosti in registrirane v skladu s to uredbo.

Investicijska podjetja in kreditne institucije iz člena 1 Direktive 2004/39/ES za svoje stranke ne bi smele izvajati naročil za finančne instrumente, za katere obstaja bonitetna ocena, če te bonitetne ocene ni izdala bonitetna agencija, registrirana v skladu s to uredbo.

NASLOV II

IZDAJA BONITETNIH OCEN

Člen 5

Neodvisnost in izogibanje nasprotjem interesov

1. Bonitetna agencija poskrbi, da na izdajo bonitetne ocene ne vpliva nobeno obstoječe ali potencialno nasprotje interesov ali poslovni odnos, ki vključuje bonitetno agencijo, ki izdaja bonitetno oceno, njeno vodilno osebje, zaposlene ali katero koli osebo, ki je z agencijo povezana z obvladovanjem.

2. Da se zagotovi skladnost z odstavkom 1, bonitetna agencija izpolni zahteve, določene v oddelkih A in B Priloge I.

Člen 6

Zaposleni

1. Bonitetna agencija poskrbi, da imajo zaposleni, ki so neposredno vključeni v bonitetni postopek, ustrezno znanje in izkušnje za dodeljene dolžnosti.

2. Bonitetna agencija poskrbi, da zaposlenim, ki so neposredno vključeni v bonitetni postopek, ni dovoljeno začenjati pogajanj ali sodelovati v pogajanjih glede honorarjev ali plačil s katerim koli ocenjevanim subjektom, povezano tretjo stranjo ali katero koli osebo, ki je z ocenjevanim subjektom neposredno ali posredno povezana z obvladovanjem.

3. Bonitetna agencija poskrbi, da zaposleni, ki so neposredno vključeni v bonitetni postopek, izpolnjujejo zahteve, določene v oddelku C Priloge I.

4. Bonitetna agencija poskrbi, da analitiki in osebe, odgovorne za odobritev bonitetnih ocen, niso vključeni v zagotavljanje bonitetnih storitev istemu ocenjevanemu subjektu ali njegovim povezanim tretjim stranem dlje kot štiri leta. V ta namen vzpostavi sistem izmenjavanja za te analitike in osebe.

Obdobje, po katerem so analitiki in osebe, odgovorne za odobritev bonitetnih ocen, lahko vključeni v zagotavljanje bonitetnih storitev ocenjevanemu subjektu ali povezanim tretjim stranem iz prvega pododstavka, ne sme biti krajše od dveh let.

5. Odstavek 4 se ne uporablja za bonitetne agencije, ki imajo manj kot 50 zaposlenih in sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo objektivnost analitikov v razmerjih z ocenjevanim subjektom ali povezanimi tretjimi stranmi.

6. Osebni prejemki in ocena uspešnosti analitikov in oseb, odgovornih za odobritev bonitetnih ocen, nista odvisna od višine prihodka, ki ga bonitetna agencija prejme od ocenjevanih subjektov ali povezanih tretjih strani, ki jim analitiki ali osebe, odgovorne za odobritev bonitetnih ocen, zagotavljajo storitve.

Člen 7

Ocenjevalne metodologije

1. Bonitetna agencija javno razkriva metodologije, modele in ključne ocenjevalne predpostavke, ki jih uporablja v bonitetnem postopku.

2. Bonitetna agencija poskrbi, da so bonitetne ocene, ki jih izdaja in razširja, izdelane na podlagi analize vseh informacij, ki so ji na voljo in so pomembne glede na njene ocenjevalne metodologije. Bonitetna agencija sprejme vse potrebne ukrepe, da so informacije, ki jih uporablja pri dodeljevanju bonitetnih ocen, dovolj kakovostne in da so viri teh informacij zanesljivi.

3. Kadar bonitetna agencija uporablja obstoječe bonitetne ocene, ki jih je izdelala druga bonitetna agencija v zvezi z zadevnimi sredstvi ali strukturiranimi finančnimi instrumenti, ne zavrne naročila, da izda bonitetno oceno subjekta ali finančnega instrumenta, z utemeljitvijo, da je del subjekta ali finančnega instrumenta predhodno ocenila druga bonitetna agencija.

Bonitetna agencija evidentira vse primere, kjer v svojem bonitetnem postopku zniža ocene obstoječih bonitetnih ocen, ki jih je izdelala druga bonitetna agencija v zvezi z zadevnimi sredstvi ali strukturiranimi finančnimi instrumenti, in utemelji znižanje ocen.

4. Bonitetna agencija po potrebi spremlja in revidira svoje bonitetne ocene. Določi tudi notranje postopke za spremljanje učinka, ki ga imajo spremembe makroekonomskih razmer in razmer na finančnih trgih na bonitetne ocene.

5. Kadar se ocenjevalne metodologije, modeli ali ključne ocenjevalne predpostavke spremenijo, bonitetna agencija:

a) nemudoma razkrije verjetni obseg bonitetnih ocen, na katere bodo spremembe vplivale, pri tem pa uporabi enaka komunikacijska sredstva, kot so bila uporabljena za razširjanje zadevnih bonitetnih ocen;

b) takoj, ko je to mogoče, vendar najpozneje v 6 mesecih po spremembi, revidira bonitetne ocene, na katere so spremembe vplivale, medtem pa te bonitetne ocene opazuje;

c) znova določi vse bonitetne ocene, ki so bile izdelane na podlagi teh metodologij, modelov ali predpostavk.

Člen 8

Razkrivanje in predstavitev bonitetnih ocen

1. Bonitetna agencija neselektivno in pravočasno razkrije vse bonitetne ocene in vse odločitve glede preklica bonitetnih ocen.

Prvi pododstavek se ne uporablja za bonitetne ocene, ki se razširjajo naročniškega razmerja.

2. Bonitetne ocene se predstavijo v skladu z zahtevami iz oddelka D Priloge I.

3. Kadar bonitetna agencija izda bonitetno oceno za strukturiran finančni instrument, zagotovi eno od naslednjega:

a) bonitetne kategorije, ki se lahko dodelijo za strukturiran finančni instrument, se jasno razlikujejo od bonitetnih kategorij, ki se lahko uporabijo za ocenjevanje drugih vrst ocenjevanih subjektov ali finančnih instrumentov;

b) objavi poročilo s podrobnim opisom ocenjevalne metodologije, ki je bila uporabljena za določitev bonitetne ocene, in pojasnilom, v čem se ta metodologija razlikuje od metodologije za določitev ocene za katero koli drugo vrsto ocenjevanega subjekta ali finančnega instrumenta ter v čem se značilnosti kreditnega tveganja, povezanega s strukturiranim finančnim instrumentom, razlikujejo od tveganj pri kateri koli drugi vrsti ocenjevanega subjekta ali finančnega instrumenta.

4. Bonitetna agencija razkrije svoje politike in postopke v zvezi z nenaročenimi bonitetnimi ocenami.

5. Kadar bonitetna agencija izda nenaročeno bonitetno oceno, v njej navede, da ocenjevani subjekt ali povezana tretja stran ni sodelovala v bonitetnem postopku in da bonitetna agencija ni imela dostopa do poslovnih knjig in drugih pomembnih notranjih dokumentov ocenjevanega subjekta ali povezane tretje strani.

Nenaročene bonitetne ocene se opredelijo z drugačno bonitetno kategorijo.

Člen 9

Splošno razkrivanje in razkrivanje v rednih časovnih presledkih

1. Bonitetna agencija v celoti in javno razkrije ter takoj posodobi informacije o zadevah, določenih v delu I oddelka E Priloge I.

2. Bonitetne agencije v osrednjem registru, ki ga vzpostavi CESR, dajo na razpolago podatke o svojih preteklih rezultatih in dejavnostih bonitetnega ocenjevanja. Osrednji register je javno dostopen.

3. Bonitetna agencija pristojnemu organu matične države članice letno posreduje informacije o zadevah, določenih v točki 2 dela II oddelka E Priloge I. Pristojni organi matične države članice teh informacij ne razkrivajo.

Člen 10

Poročilo o preglednosti

Bonitetna agencija letno objavi poročilo o preglednosti, ki vsebuje informacije o zadevah, določenih v delu III oddelka E Priloge I. Bonitetna agencija objavi svoje letno poročilo najpozneje tri mesece po izteku vsakega finančnega leta in poskrbi, da je poročilo vsaj pet let dostopno na njeni spletni strani.

Člen 11

Pristojbine za javno razkrivanje

Bonitetna agencija ne sme zaračunavati pristojbin za informacije, zagotovljene v skladu s členi od 7 do 10.

NASLOV IIINADZOR DEJAVNOSTI BONITETNEGA OCENJEVANJA

POGLAVJE I REGISTRACIJSKI POSTOPEK

Člen 12

Zahteva za registracijo

1. Bonitetna agencija lahko zaprosi za registracijo, s katero zagotovi, da lahko njene bonitetne ocene za regulativne namene uporabljajo kreditne institucije, investicijska podjetja, zavarovalnice in pozavarovalnice, kolektivni naložbeni podjemi za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) in institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje iz člena 2, če je ta bonitetna agencija pravna oseba s sedežem v Skupnosti.

2. Registracija je veljavna na celotnem ozemlju Skupnosti po objavi v Uradnem listu Evropske unije v skladu s členom 15(3).

3. Registrirana bonitetna agencija mora v vsakem trenutku izpolnjevati pogoje za začetno registracijo.

Bonitetne agencije obvestijo pristojni organ matične države članice o vsaki bistveni spremembi pogojev za začetno registracijo.

4. Pristojni organ matične države članice registrira bonitetno agencijo, če ta izpolnjuje pogoje za izdajo bonitetnih ocen, določene v tej uredbi.

5. Pristojni organi ne smejo določiti dodatnih zahtev za registracijo, ki niso predvidene v tej uredbi.

Člen 13

Vloga za registracijo

1. Bonitetna agencija vloži vlogo za registracijo pri CESR. Vloga vsebuje informacije o zadevah, določenih v Prilogi II.

2. Vlogo za registracijo lahko predloži tudi skupina bonitetnih agencij. V tem primeru podjetja v skupini pooblastijo eno izmed podjetij v skupini, da v imenu skupine vloži vlogo pri CESR. Pooblaščena bonitetna agencija zagotovi informacije o zadevah, določenih v Prilogi II, za vsako podjetje v skupini.

3. CESR vlogo v 10 dneh po tem, ko jo prejme, posreduje pristojnemu organu matične države članice in o tem obvesti pristojne organe drugih držav članic.

Člen 14

Pregled vloge, ki ga opravijo pristojni organi

1. Pristojni organ matične države članice v 10 dneh od prejema vloge za registracijo preveri, ali je vloga popolna.

Če vloga ni popolna, pristojni organ matične države članice določi rok, do katerega bonitetna agencija zagotovi dodatne informacije.

2. Ko pristojni organ matične države članice prejme popolno vlogo, jo posreduje pristojnim organom drugih držav članic in CESR.

3. Če vlogo za registracijo predloži skupina bonitetnih agencij, pristojni organi zadevnih matičnih držav članic tesno sodelujejo v registracijskem postopku. Med seboj izberejo povezovalca ob upoštevanju naslednjih meril:

a) kraja, kjer skupina bonitetnih agencij opravlja ali namerava opravljati najpomembnejši del svoje dejavnosti bonitetnega ocenjevanja v Skupnosti;

b) kraja, kjer skupina bonitetnih agencij ustvarja ali bo po pričakovanjih ustvarjala največji del prihodka skupine.

4. Povezovalec usklajuje pregledovanje vloge, ki jo je predložila skupina bonitetnih agencij, in skrbi, da si pristojni organi izmenjujejo vse informacije, potrebne za izvedbo pregleda vloge.

5. Če vlogo za registracijo predloži bonitetna agencija, pristojni organ matične države članice pregleda vlogo in pripravi mnenje o tem, ali naj se registracija odobri ali zavrne.

Če vlogo za registracijo predloži skupina bonitetnih agencij, pristojni organi zadevnih matičnih držav članic skupaj pregledajo vlogo za registracijo in se dogovorijo o tem, ali naj se registracija odobri ali zavrne.

Člen 15

Odločitev glede registracije bonitetne agencije

1. Pristojni organ matične države članice v 40 dneh od prejema popolne vloge in pred registracijo posreduje CESR utemeljen osnutek odločitve o registraciji ali osnutek odločitve o zavrnitvi. Če vlogo predloži skupina bonitetnih agencij, povezovalec posreduje CESR rezultat skupne presoje.

CESR v 15 dneh od prejema tega sporočila izrazi svoja stališča o vlogi. CESR lahko od pristojnega organa zadevne matične države članice zahteva, naj znova pregleda osnutek odločitve o registraciji, če meni, da potrebni pogoji za registracijo iz naslova II niso izpolnjeni, ali naj znova pregleda osnutek odločitve o zavrnitvi, če meni, da so potrebni pogoji za registracijo iz te uredbe izpolnjeni.

2. Pristojni organ matične države članice sprejme svojo odločitev v 15 dneh po tem, ko prejme mnenje CESR. Če ta odločitev ni v skladu z mnenjem CESR, mora pristojni organ matične države članice to svojo odločitev utemeljiti. Če CESR ne predloži mnenja, pristojni organ matične države članice sprejme odločitev v 30 dneh od datuma, ko je bil osnutek odločitve o registraciji iz odstavka 1 posredovan CESR. Kadar gre za skupino bonitetnih agencij, pristojni organ vsake matične države članice sprejme svojo odločitev na podlagi rezultata skupne presoje iz člena 14(5).

Zadevne bonitetne agencije morajo biti v 10 dneh od sprejetja ali zavrnitve odločitve o registraciji obveščene, ali so bile registrirane ali ne. Kadar pristojni organ matične države članice zavrne registracijo bonitetne agencije, zadevni bonitetni agenciji v odločitvi poda razloge za zavrnitev.

3. Pristojni organ matične države članice obvesti Evropsko komisijo, CESR in druge pristojne organe o registraciji, ki jo je opravil.

Evropska komisija v 30 dneh po datumu obvestila pristojnega organa matične države članice v Uradnem listu Evropske unije objavi posodobljen seznam bonitetnih agencij, ki so bile registrirane v skladu s to uredbo.

Člen 16

Registracijska pristojbina

Pristojni organ matične države članice lahko bonitetni agenciji zaračuna registracijsko pristojbino. Ta je sorazmerna s stroški postopkov v tej državi članici.

Člen 17

Razveljavitev registracije

1. Pristojni organ matične države članice razveljavi registracijo bonitetne agencije, če:

a) se bonitetna agencija izrecno odreče registraciji ali če v zadnjih šestih mesecih ni izdala nobene bonitetne ocene;

b) je bonitetna agencija pridobila registracijo z navajanjem lažnih podatkov ali na kakršen koli drug nezakonit način;

c) bonitetna agencija ne izpolnjuje več pogojev, pod katerimi je bila registrirana;

d) je bonitetna agencija kršila določbe te uredbe, s katero so določeni pogoji delovanja bonitetnih agencij.

2. Pristojni organi matične države članice bonitetnih agencij, ki pripadajo skupini, med seboj tesno sodelujejo. Izvedejo skupno presojo, ki jo usklajuje povezovalec. Skupaj se dogovorijo o potrebi po razveljavitvi registracije. Pristojni organ vsake matične države članice sprejme odločitev na podlagi tega dogovora.

3. CESR ali pristojni organ iz druge države članice, v kateri se bonitetne ocene, ki jih izda zadevna bonitetna agencija, uporabljajo, lahko od pristojnega organa matične države članice zahteva, da preveri, ali so pogoji za razveljavitev registracije izpolnjeni. Če se pristojni organ matične države članice odloči, da ne bo razveljavil registracije zadevne bonitetne agencije, mora to svojo odločitev utemeljiti.

4. Pristojni organ matične države članice obvesti Evropsko komisijo, CESR in druge pristojne organe o razveljavitvi registracije, ki začne veljati takoj v celotni Skupnosti.

Evropska komisija v 30 dneh od datuma obvestila pristojnega organa matične države članice objavi v Uradnem listu Evropske unije posodobljen seznam bonitetnih agencij, katerih registracija je bila razveljavljena.

POGLAVJE II CESR IN PRISTOJNI ORGANI

Člen 18

Odbor evropskih zakonodajalcev za vrednostne papirje

1. CESR svetuje pristojnim organom v primerih, predvidenih v tej uredbi. Pristojni organi upoštevajo te nasvete, preden sprejmejo katero koli končno odločitev na podlagi te uredbe.

2. CESR do [v roku enega leta od začetka veljavnosti te uredbe] izda napotke za:

a) registracijski postopek in ureditev usklajevanja med pristojnimi organi in s CESR;

b) izvršilne prakse in dejavnosti pristojnih organov;

c) skupne standarde za predstavitev informacij, ki jih razkrivajo bonitetne agencije v skladu s členom 9(2) in točko 1 dela II oddelka E Priloge I.

3. CESR do [v roku enega leta od začetka veljavnosti te uredbe] in vsako leto po tem objavi poročilo o uporabi te uredbe.

4. Kjer je to ustrezno, CESR sodeluje z Odborom evropskih bančnih nadzornikov, ustanovljenim s Sklepom Komisije 2004/5/ES[40], in z Odborom evropskih nadzornikov za zavarovanja in poklicne pokojnine, ustanovljenim s Sklepom Komisije 2004/6/ES[41].

Člen 19

Pristojni organi

1. Vsaka država članica določi pristojni organ za namene te uredbe.

2 Pristojnim organom se dodeli primerno osebje, da se jim omogoči uporaba te uredbe.

Člen 20

Pooblastila pristojnih organov

1. Pri izvrševanju svojih dolžnosti na podlagi te uredbe pristojni organi držav članic ne posegajo v vsebino bonitetnih ocen.

2. Da lahko pristojni organi opravljajo svoje dolžnosti, imajo vsa nadzorna in preiskovalna pooblastila, potrebna za opravljanje svojih nalog. Svoja pooblastila izvajajo:

a) neposredno;

b) v sodelovanju z drugimi organi; ali

c) z vložitvijo zahtevka pri pristojnih sodnih organih.

3. Pristojni organi držav članic imajo pooblastila, da:

a) zahtevajo dostop do vseh dokumentov v kakršni koli obliki in prejmejo ali si priskrbijo njihovo kopijo;

b) zahtevajo informacije od katere koli osebe ter osebo po potrebi pozovejo in izprašajo, da pridobijo informacije;

c) opravljajo inšpekcijske preglede na kraju samem s predhodno najavo ali brez nje;

d) zahtevajo zapise o telefonskem in podatkovnem prometu.

Člen 21

Nadzorni ukrepi

1. Pristojni organ matične države članice lahko sprejme naslednje ukrepe:

a) razveljavi registracijo v skladu s členom 17;

b) odredi začasno prepoved izdaje bonitetnih ocen, veljavno v celotni Skupnosti;

c) odredi preklic uporabe bonitetnih ocen, veljaven v celotni Skupnosti;

d) sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi, da bonitetne agencije še naprej izpolnjujejo pravne zahteve;

e) izda javna obvestila, kadar bonitetna agencija krši obveznosti, določene v tej uredbi;

f ) predloži zadeve pristojnim sodnim organom za kazenski pregon.

2. Pristojni organi ne uporabijo pooblastil, predvidenih v odstavku 1 in členu 22, preden ne posredujejo CESR utemeljenega osnutka odločitve. CESR v 15 dneh od prejema slednjega izrazi svoja stališča o osnutku odločitve.

Prvi pododstavek ne velja v nujnih primerih, zlasti kadar gre za ogroženost pravilnega delovanja finančnih trgov. V tem primeru pristojni organ nemudoma obvesti CESR o sprejeti odločitvi.

Člen 22

Ukrepi pristojnih organov, ki niso pristojni organi matične države članice

Kadar ima pristojni organ neke države članice razloge za prepričanje, da registrirana bonitetna agencija, ki posluje na ozemlju te države članice, krši obveznosti, ki izhajajo iz te uredbe, o tem obvesti pristojni organ matične države članice.

Če po pogovorih med zadevnimi pristojnimi organi pristojni organ matične države članice noče ukrepati ali če ne more sprejeti učinkovitih ukrepov ali če se ukrepi, ki jih pristojni organ matične države članice sprejme, izkažejo za nezadostne za zaščito interesov vlagateljev zadevne države članice ali pravilnega delovanja trgov, lahko pristojni organ navedene države članice, potem ko obvesti pristojni organ matične države članice, sprejme vse ustrezne ukrepe, razen ukrepov iz točk a), b) in c) člena 21(1). Pred sprejetjem teh ukrepov se posvetuje s CESR.

POGLAVJE III SODELOVANJE MED PRISTOJNIMI ORGANI

Člen 23

Obveznost sodelovanja

Pristojni organi držav članic sodelujejo, kadar je to potrebno za namene te uredbe, vključno s primeri, ko preiskovano ravnanje ne pomeni kršitve predpisov, ki veljajo v zadevni državi članici.

Člen 24

Sodelovanje v primeru zahteve za inšpekcijske preglede ali preiskave na kraju samem

1. Pristojni organ ene države članice lahko zahteva pomoč pristojnega organa druge države članice pri inšpekcijskih pregledih ali preiskavah na kraju samem.

Pristojni organ obvesti CESR o vsaki zahtevi iz prvega pododstavka. Če gre za preiskavo ali inšpekcijski pregled s čezmejnim učinkom, lahko CESR prevzame usklajevanje preiskave ali inšpekcijskega pregleda.

2. Kadar pristojni organ prejme zahtevo od pristojnega organa druge države članice za izvedbo inšpekcijskega pregleda ali preiskave na kraju samem, ukrepa na enega od naslednjih načinov:

a) sam opravi inšpekcijski pregled ali preiskavo na kraju samem;

b) omogoči pristojnemu organu, ki je predložil zahtevo, da sodeluje v inšpekcijskem pregledu ali preiskavi na kraju samem;

c) omogoči pristojnemu organu, ki je predložil zahtevo, da sam opravi inšpekcijski pregled ali preiskavo na kraju samem;

d) imenuje revizorje ali strokovnjake za izvedbo inšpekcijskega pregleda ali preiskave na kraju samem;

e) si razdeli posebne naloge, povezane z nadzornimi dejavnostmi, z drugimi pristojnimi organi.

Člen 25

Sodelovanje pristojnih organov v primeru skupine bonitetnih agencij

1. V primeru skupine bonitetnih agencij iz člena 14(3) se pristojni organi zadevne matične države članice medsebojno posvetujejo, preden sprejmejo ukrepe na podlagi te uredbe.

2. Povezovalec iz člena 14(3) naredi načrt za ukrepe pristojnih organov zadevnih matičnih držav članic in te ukrepe usklajuje.

3. Povezovalec in pristojni organi zadevnih držav članic oblikujejo načine usklajevanja za:

a) informacije, ki naj se izmenjajo med pristojnimi organi;

b) primere, ko se morajo pristojni organi medsebojno posvetovati;

c) primere, ko pristojni organi prenesejo nadzorne naloge na podlagi člena 24.

Člen 26

Prenos nalog med pristojnimi organi

Pristojni organ matične države članice lahko prenese katero koli svojo nalogo na pristojni organ druge države članice, če se ta pristojni organ s tem strinja. Namen prenosa nalog ni vplivati na odgovornost pristojnega organa, na katerega so bile naloge prenesene.

Člen 27

Posredovanje

1. CESR vzpostavi mehanizem posredovanja za pomoč pri iskanju skupnega stališča zadevnih pristojnih organov.

2. Pristojni organi držav članic v primeru medsebojnih razhajanj glede presoje ali ukrepov na podlagi te uredbe predložijo zadevo CESR za posredovanje. Pristojni organi upoštevajo mnenje CESR.

Člen 28

Poklicna tajnost

1. Obveznost poklicne tajnosti velja za vse osebe, ki delajo ali so delale pri pristojnem organu ali pri katerem koli organu ali osebi, na katero je pristojni organ prenesel naloge, vključno z revizorji in strokovnjaki, ki jih je pristojni organ pogodbeno zaposlil. Informacije, ki so poklicna tajnost, se ne smejo razkrivati nobeni drugi osebi ali organu, razen kadar je tako razkrivanje potrebno za sodne postopke.

2. Vse informacije, izmenjane med pristojnimi organi na podlagi te uredbe, se štejejo za zaupne, razen kadar pristojni organ v času njihovega posredovanja navede, da se take informacije lahko razkrijejo, ali kadar je tako razkrivanje potrebno za sodne postopke.

POGLAVJE IV SODELOVANJE S TRETJIMI DRŽAVAMI

Člen 29

Dogovor o izmenjavi informacij

Pristojni organi lahko sklenejo dogovore o sodelovanju za izmenjavo informacij s pristojnimi organi tretjih držav samo, če za razkrite informacije veljajo jamstva poklicne tajnosti, ki so najmanj enakovredna tistim iz člena 28. Taka izmenjava informacij mora biti namenjena opravljanju nalog navedenih pristojnih organov.

Kar zadeva posredovanje osebnih podatkov tretji državi, države članice uporabljajo Direktivo 95/46/ES.

Člen 30

Razkrivanje informacij

Pristojni organ države članice lahko informacije, ki jih je prejel od pristojnega organa druge države članice ali pristojnih organov tretjih držav, razkrije samo, če je pristojni organ zadevne države članice pridobil izrecno soglasje pristojnega organa, ki je posredoval informacije, in, če je ta pogoj primeren, kadar se informacije razkrivajo izključno za namene, s katerimi je navedeni pristojni organ soglašal.

NASLOV IVKAZNI, POSTOPEK ODBORA, POROČANJE, PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

POGLAVJE I Kazni, postopek odbora in poročanje

Člen 31

Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in sprejmejo vse ukrepe, potrebne za zagotovitev njihovega izvajanja. Kazni morajo biti predvidene vsaj za primere grobih poklicnih napak in pomanjkanja skrbnosti dobrega gospodarja. Predvidene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

Države članice obvestijo Komisijo o teh pravilih najpozneje do [šest mesecev od začetka veljavnosti te uredbe] in tudi nemudoma obvestijo Komisijo o vseh poznejših spremembah, ki vplivajo na ta pravila.

Člen 32

Spremembe prilog

Komisija lahko spremeni priloge, da upošteva dogajanja na finančnih trgih, zlasti kar zadeva nove finančne instrumente in konvergenco nadzornih praks.

Ti ukrepi, ki so namenjeni spreminjanju nebistvenih elementov te uredbe, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 33(2).

Člen 33

Postopek odbora

1. Komisiji pomaga Evropski odbor za vrednostne papirje, ustanovljen s Sklepom Komisije 2001/528/ES[42].

2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES ob upoštevanju določb iz člena 8 Sklepa.

Člen 34

Poročanje

Komisija najpozneje [tri leta od začetka veljavnosti te uredbe] oceni uporabo te uredbe, vključno z oceno opiranja na bonitetne ocene v Skupnosti in oceno ustreznosti plačila, ki ga ocenjevani subjekt plača bonitetni agenciji (model „izdajatelj plača“), ter predloži poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije.

POGLAVJE II Prehodne in končne določbe

Člen 35

Prehodna določba

Bonitetne agencije, ki poslujejo v Skupnosti, pred [datum začetka veljavnosti te uredbe] sprejmejo vse potrebne ukrepe za uskladitev s to uredbo in najpozneje [šest mesecev po začetku veljavnosti te uredbe] predložijo vlogo za registracijo.

Bonitetne agencije iz prvega pododstavka prenehajo izdajati bonitetne ocene, če se registracija zavrne.

Člen 36

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije .

Uporablja se od [vstavi točen datum; šest mesecev po začetku veljavnosti].

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA I

NEODVISNOST IN IZOGIBANJE NASPROTJEM INTERESOV

Oddelek A

Organizacijske zahteve

1. Bonitetna agencija ima upravni odbor ali nadzorni svet, ki je odgovoren za zagotavljanje:

a) neodvisnosti bonitetnega postopka;

b) ustreznega opredeljevanja, obvladovanja in razkrivanja nasprotij interesov;

c) usklajenosti bonitetne agencije s preostalimi zahtevami te uredbe.

2. Bonitetna agencija je organizirana na način, s katerim se zagotovi, da poslovni interes podjetja ne škodi neodvisnosti in točnosti bonitetnega postopka.

Višje vodstvo bonitetne agencije, kot je opredeljeno v členu 2(9) Direktive Komisije 2006/73/EC[43], mora biti ugledno, imeti zadostno znanje in izkušnje ter zagotavljati premišljeno in skrbno upravljanje bonitetne agencije.

Upravni odbor ali nadzorni svet bonitetne agencije ima vsaj tri neizvršne člane, ki so neodvisni. Plačilo za neodvisne člane upravnega odbora ali nadzornega sveta ni povezano s poslovnimi rezultati bonitetne agencije in je urejeno tako, da se zagotovi neodvisnost njihove presoje. Mandat neodvisnih članov upravnega odbora ali nadzornega sveta traja natanko toliko časa, kot je vnaprej dogovorjeno, ne presega petih let in ga ni mogoče obnoviti. Neodvisni člani upravnega odbora ali nadzornega sveta se lahko razrešijo le v primeru neprimernega ravnanja ali slabega poklicnega dela.

Večina članov upravnega odbora ali nadzornega sveta, vključno z vsemi neodvisnimi člani, mora imeti dovolj strokovnega znanja na področju finančnih storitev. Najmanj en neodvisni član tega odbora ali sveta mora imeti poglobljeno znanje in izkušnje na višji ravni strukturiranih kreditnih trgov in trgov listinjenja.

Poleg splošnih odgovornosti odbora ali sveta imajo neodvisni člani upravnega odbora ali nadzornega sveta posebno nalogo, da spremljajo razvoj politike bonitetnega ocenjevanja, učinkovitost notranjega sistema bonitetne agencije za nadzor kakovosti bonitetnega postopka, s čimer se preprečijo nasprotja interesov, ter postopke usklajevanja in upravljanja, vključno z učinkovitostjo postopka revizije iz točke 7 tega oddelka. Mnenja neodvisnih direktorjev, ki jih ti pripravijo o teh zadevah, se v rednih časovnih presledkih posredujejo odboru, poskrbi pa se tudi, da so na voljo pristojnemu organu, kadar koli jih ta zahteva.

3. Bonitetna agencija oblikuje politike in postopke za zagotovitev usklajenosti s to uredbo.

4. Bonitetna agencija ima ustrezne upravne in računovodske postopke, mehanizme notranjega nadzora, učinkovite postopke za ocenjevanje tveganj ter učinkovito ureditev nadzora in zaščitnih ukrepov za sisteme za obdelavo informacij.

5. Bonitetna agencija oblikuje organizacijsko in upravno ureditev za opredeljevanje, preprečevanje in obvladovanje nasprotij interesov iz točke 1 oddelka B. Vodi tudi evidence vseh pomembnih nevarnosti za neodvisnost bonitetne agencije in njenih zaposlenih, ki so vključeni v bonitetni postopek, ter zaščitnih ukrepov za zmanjševanje teh nevarnosti.

6. Bonitetna agencija uporablja ustrezne sisteme za zagotavljanje stalnih in rednih rezultatov svojih dejavnosti bonitetnega ocenjevanja.

7. Bonitetna agencija oblikuje postopek revidiranja, katerega izvajalci v rednih časovnih presledkih revidirajo uporabljene metodologije, modele ter bistvene spremembe metodologij in modelov ter preverjajo primernost teh metodologij in modelov za ocenjevanje novih finančnih instrumentov.

Ta postopek revidiranja mora biti neodvisen od poslovnih procesov, odgovornih za dejavnosti bonitetnega ocenjevanja, osebe, odgovorne za njegovo izvajanje, pa poročajo članom upravnega odbora ali nadzornega sveta iz točke 2 tega oddelka.

8. Bonitetna agencija spremlja in ocenjuje primernost in učinkovitost svojih sistemov, mehanizmov notranjega nadzora in ureditev, oblikovanih na podlagi te uredbe, ter sprejema ustrezne ukrepe za odpravo morebitnih pomanjkljivosti.

Oddelek B

Operativne zahteve

1. Bonitetna agencija opredeljuje in odpravlja ali – kadar je to primerno – obvladuje in razkriva vsa dejanska ali potencialna nasprotja interesov, ki bi lahko vplivala na analize in presoje njenih analitikov, vključenih v določanje bonitetnih ocen, ter oseb, odgovornih za odobritev bonitetnih ocen.

2. Bonitetna agencija javno razkriva imena ocenjevanih subjektov ali povezanih tretjih strani, od katerih prejema več kot 5 % svojih letnih prihodkov.

3. Bonitetna agencija ne izda bonitetne ocene ali prekliče že izdano bonitetno oceno, kadar:

a) ima bonitetna agencija, analitik, ki je sodeloval pri določanju bonitetne ocene, ali oseba, odgovorna za odobritev bonitetne ocene, neposredno ali posredno v lasti finančne instrumente ocenjevanega subjekta ali katere koli povezane tretje strani ali kakršno koli drugačno neposredno ali posredno lastniško pravico v zvezi s tem subjektom ali tretjo stranjo;

b) se bonitetna ocena izda v zvezi z ocenjevanim subjektom ali katero koli povezano tretjo stranjo, ki je z bonitetno agencijo neposredno ali posredno povezana z obvladovanjem;

c) je analitik, ki je sodeloval pri določanju bonitetne ocene, ali oseba, odgovorna za odobritev bonitetne ocene, član upravnega ali nadzornega organa ocenjevanega subjekta ali katere koli povezane tretje strani.

4. Bonitetna agencija ne zagotavlja svetovalnih storitev ocenjevanemu subjektu ali kateri koli povezani tretji strani glede podjetniške ali pravne strukture, sredstev, obveznosti ali dejavnosti ocenjevanega subjekta ali katere koli povezane tretje strani.

Bonitetna agencija lahko opravlja storitve, ki niso izdaja bonitetnih ocen, v nadaljevanju „pomožne storitve“. Bonitetna agencija opredeli, kaj so po njenem mnenju pomožne storitve, in poskrbi, da opravljanje pomožnih storitev ne pomeni nasprotij interesov v njeni dejavnosti bonitetnega ocenjevanja.

5. Bonitetna agencija poskrbi, da analitiki ne dajejo uradnih ali neuradnih predlogov ali priporočil v zvezi z zasnovo strukturiranih finančnih instrumentov, za katere se pričakuje, da bo bonitetna agencija zanje izdala bonitetno oceno.

6. Bonitetna agencija oblikuje svoje poti poročanja in komunikacije, tako da zagotovi neodvisnost analitikov in oseb, odgovornih za odobritev bonitetnih ocen, od drugih delov bonitetne agencije, ki so zadolženi za poslovne interese bonitetne agencije.

7. Bonitetna agencija hrani evidence in revizijske sledi vseh svojih dejavnosti, vključno z evidencami dogovorov med bonitetno agencijo in ocenjevanim subjektom ali povezano tretjo stranjo, evidencami vseh bistvenih elementov dialoga z ocenjevanim subjektom ali njegovo povezano tretjo stranjo ter evidencami v zvezi z obveznostmi iz členov 5, 6 in 7.

8. Evidence in revizijske sledi iz točke 7 se hranijo v prostorih registrirane bonitetne agencije najmanj pet let. Poskrbi se, da so na voljo pristojnim organom zadevnih držav članic na njihovo zahtevo.

Kadar se registracija bonitetne agencije razveljavi, se evidence hranijo najmanj tri leta.

9. Evidence, v katerih so določene pravice in obveznosti bonitetne agencije in ocenjevanega subjekta ali njegovih povezanih tretjih strani v okviru dogovora za opravljanje storitev, se hranijo najmanj do prekinitve odnosov s tem ocenjevanim subjektom ali njegovimi povezanimi tretjimi stranmi.

Oddelek C

Pravila glede zaposlenih

1. Analitiki bonitetnega ocenjevanja in drugi zaposleni, ki so neposredno vključeni v bonitetni postopek, ter osebe, ki so tesno povezane z njimi, kot je navedeno v členu 1(2)(a) do (d) Direktive Komisije 2004/72/ES[44], ne sodelujejo pri nakupu, prodaji ali sklepanju poslov v zvezi s katerim koli finančnim instrumentom, ki ga izda, zanj jamči ali ga drugače podpira kateri koli ocenjevani subjekt s področja glavne analitične odgovornosti teh analitikov, razen če gre za deleže v razpršenih kolektivnih naložbenih shemah.

2. Nobena zaposlena oseba ne sodeluje pri določanju ali drugače vpliva na določanje bonitetne ocene katerega koli ocenjevanega subjekta, če je ta zaposlena oseba ali katera koli oseba, ki je z njo tesno povezana, kot je navedeno v členu 1(2)(a) do (d) Direktive 2004/72/ES:

a) lastnik finančnih instrumentov ocenjevanega subjekta, razen deležev v razpršenih kolektivnih naložbenih shemah;

b) lastnik finančnih instrumentov katerega koli subjekta, povezanega z ocenjevanim subjektom, katerih lastništvo bi lahko povzročilo ali se na splošno obravnavalo kot vzrok za nasprotje interesov, razen če gre za deleže v razpršenih kolektivnih naložbenih shemah;

c) nedavno bila zaposlena ali imela drugačen poslovni odnos ali kakršen koli drugačen odnos z ocenjevanim subjektom, ki bi lahko povzročil ali se na splošno obravnaval kot vzrok za nasprotje interesov.

3. Bonitetna agencija poskrbi, da zaposleni, ki so neposredno vključeni v bonitetni postopek:

a) sprejemajo vse razumne ukrepe za zaščito lastnine in evidenc v lasti bonitetne agencije pred prevaro, krajo ali zlorabo;

b) ne razkrivajo nobenih informacij o bonitetnih ocenah ali mogočih prihodnjih bonitetnih ocenah bonitetne agencije, razen ocenjevanemu subjektu ali njegovim povezanim tretjim stranem;

c) ne dajejo zaupnih informacij, ki so bile zaupane bonitetni agenciji, zaposlenim katere koli osebe, ki je z njo neposredno ali posredno povezana z obvladovanjem;

d) ne uporabljajo oziroma ne dajejo zaupnih informacij za namene trgovanja s finančnimi instrumenti ali kakršne koli drugačne namene, razen za opravljanje dejavnosti bonitetne agencije.

4. Zaposlena oseba, ki je neposredno vključena v bonitetni postopek, ne zahteva ali sprejema denarja, daril ali uslug od katere koli osebe, s katero bonitetna agencija posluje.

5. Če zaposlena oseba bonitetne agencije ugotovi, da je ali je bila druga zaposlena oseba bonitetne agencije vpletena v nezakonito ravnanje, o tem nemudoma poroča osebi, ki je v bonitetni agenciji odgovorna za usklajenost s to uredbo.

6. Kadar analitik prekine svoje delovno razmerje in se pridruži ocenjevanemu subjektu, v katerega bonitetno ocenjevanje je bil vključen, ali finančnemu podjetju, s katerim je imel opravka v okviru svojih dolžnosti pri bonitetni agenciji, bonitetna agencija pregleda vse ustrezno delo tega analitika, opravljeno v zadnjih 2 letih pred njegovim odhodom.

7. Zaposleni, ki so neposredno vključeni v bonitetni postopek, ne sprejmejo zaposlitve na ključnem vodstvenem delovnem mestu pri ocenjevanemu subjektu ali s slednjim povezani tretji strani, dokler ne preteče 6 mesecev od bonitetne ocene.

Oddelek D

Pravila glede predstavitve bonitetnih ocen

I. Splošne obveznosti

1. Bonitetna agencija poskrbi, da sta v bonitetni oceni jasno in vidno navedena ime in naziv delovnega mesta glavnega analitika, ki je bil v prvi vrsti odgovoren za pripravo bonitetne ocene.

2. Bonitetna agencija zagotovi najmanj, da:

a) so v bonitetni oceni navedeni vsi ključni vsebinski viri, ki so bili uporabljeni pri pripravi bonitetne ocene, vključno z ocenjevanim subjektom ali – kjer je to primerno – njegovimi povezanimi tretjimi stranmi in podatkom, ali je bila bonitetna ocena razkrita temu ocenjevanemu subjektu ali njegovim povezanim tretjim stranem in spremenjena po tem razkritju in pred njenim razširjanjem;

b) je v bonitetni oceni jasno navedena glavna metodologija ali različica metodologije, ki je bila uporabljena pri določanju bonitetne ocene, s sklicevanjem na njen izčrpen opis; kadar bonitetna ocena temelji na več kot eni metodologiji ali kadar bi zaradi sklicevanja samo na glavno metodologijo vlagatelji lahko spregledali druge pomembne vidike bonitetne ocene, vključno s katerimi koli bistvenimi prilagoditvami ali odstopanji, bonitetna agencija v bonitetni oceni to dejstvo pojasni in navede, kako so v njej upoštevane te različne metodologije oziroma drugi vidiki;

c) so v bonitetni oceni pojasnjeni pomen vsake bonitetne kategorije, opredelitev neplačila ali povračila in vsa ustrezna opozorila glede tveganj, vključno z analizo občutljivosti zadevnih predpostavk, ki jo spremljajo ocene najslabšega in najboljšega možnega scenarija;

d) sta v bonitetni oceni jasno in vidno navedena datum, ko je bila ta prvič izdana za razširjanje, in datum, ko je bila zadnjič posodobljena.

3. Bonitetna agencija poskrbi, da so v vsaki bonitetni oceni jasno in vidno navedene vse značilnosti in omejitve bonitetne ocene. Zlasti v vsaki bonitetni oceni vidno navede, ali se ji zdi kakovost razpoložljivih informacij o ocenjevanemu subjektu zadovoljiva in v kolikšnem obsegu je preverila informacije, ki ji jih je zagotovil ocenjevani subjekt ali njegove povezane tretje strani. Če bonitetna ocena vključuje vrsto subjekta ali finančnega instrumenta, za katerega so podatki iz preteklosti omejeni, bonitetna agencija na vidnem mestu jasno navede omejitve bonitetne ocene

V primeru pomanjkanja zanesljivih podatkov ali zapletenosti strukture nove vrste instrumenta ali nezadovoljive kakovosti razpoložljivih informacij ali ko se zaradi njih pojavljajo resni dvomi o tem, ali lahko bonitetna agencija zagotovi verodostojno bonitetno oceno, bonitetna agencija ne izda bonitetne ocene oziroma prekliče obstoječo bonitetno oceno.

4. Kadar bonitetna agencija napove bonitetno oceno, v sporočilih ali poročilih za javnost pojasni ključne elemente, na katerih temelji bonitetna ocena.

Kadar informacije, določene v točkah 1, 2 in 3, ne bi bile sorazmerne glede na dolžino razširjane bonitetne ocene, zadostuje, da se v sami bonitetni oceni navede jasen in viden sklic na mesto, kjer so take razkrite informacije neposredno in enostavno dostopne, vključno z neposredno spletno povezavo do razkritih informacij na ustrezni spletni strani bonitetne agencije.

II. Dodatne obveznosti v zvezi z bonitetnimi ocenami strukturiranih finančnih instrumentov

1. Kadar bonitetna agencija oceni strukturiran finančni instrument, v bonitetni oceni navede informacije o analizi izgub in denarnih tokov, ki jo je izvedla.

2. Bonitetna agencija navede, katero raven ocenjevanja je uporabila v zvezi s postopki poglobljenega pregledovanja dokumentacije (due diligence) na ravni sredstev, na katerih temeljijo zadevni strukturirani finančni instrumenti. Bonitetna agencija razkrije, ali je sama izvedla kakršno koli ocenjevanje takih postopkov poglobljenega pregledovanja dokumentacije oziroma ali se je pri tem opirala na ocenjevanje, ki so ga opravile tretje strani, in navede, kako rezultat takega ocenjevanja vpliva na bonitetno oceno.

Oddelek E

Razkrivanje

I. Splošno razkrivanje

Bonitetna agencija na splošno razkrije naslednje informacije:

1. dejanska in potencialna nasprotja interesov iz točke 1 oddelka B;

2. opredelitev, katere storitve so po njenem mnenju pomožne storitve njene temeljne bonitetne dejavnosti in katere ne;

3. svojo politiko glede objavljanja bonitetnih ocen in drugih s tem povezanih sporočil;

4. splošni značaj svoje ureditve glede plačil;

5. metodologije, modele in ključne predpostavke ocenjevanja ter njihove bistvene spremembe;

6. vse bistvene spremembe svojih praks, postopkov in procesov.

II. Razkrivanje v rednih časovnih presledkih

Bonitetna agencija v rednih časovnih presledkih razkriva naslednje informacije:

1. vsakih šest mesecev podatke o preteklih stopnjah neplačil svojih bonitetnih kategorij in ali so se stopnje neplačil teh kategorij s časom spremenile;

2. vsako leto:

a) seznam 20 največjih strank bonitetne agencije glede na prihodek;

b) seznam tistih strank bonitetne agencije, katerih prispevek k stopnji rasti prihodka bonitetne agencije je v prejšnjem finančnem letu več kot 1,5-kratno presegel stopnjo rasti skupnih prihodkov bonitetne agencije v tistem letu; vsaka taka stranka se v ta seznam vključi samo, če je v tistem letu bonitetna agencija na svetovni ravni z njo ustvarila več kot 0,25 % svojih skupnih prihodkov.

Za namene prvega pododstavka točke 2 „stranka” pomeni podjetje, njegova podrejena podjetja in povezana podjetja, v katerih ima podjetje delež, večji od 20 %, in vse druge subjekte, za katere je podjetje v imenu neke stranke izpogajalo strukturiranje izdaje dolžniških instrumentov, pri čemer je bila bonitetni agenciji posredno ali neposredno plačana provizija za bonitetno oceno izdaje teh dolžniških instrumentov.

III. Poročilo o preglednosti

Bonitetna agencija vsako leto da na razpolago naslednje informacije:

1. podrobne informacije o pravni strukturi in lastništvu bonitetne agencije, vključno z informacijami o deležih v smislu členov 9 in 10 Direktive 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta[45];

2. opis notranjega sistema za nadzor kakovosti;

3. statistične podatke o dodelitvi osebja za nove bonitetne ocene, revidiranje bonitetnih ocen, ocenjevanje in upravljanje metodologij oziroma modelov;

4. opis politike bonitetne agencije glede vodenja evidenc o bonitetnih ocenah;

5. rezultat letnega notranjega pregleda izpolnjevanja obveznosti v zvezi z neodvisnostjo;

6. opis politike izmenjavanja vodstvenega osebja in analitikov;

7. finančne informacije o prihodkih agencije, razdeljenih na honorarje za storitve bonitetnega ocenjevanja in honorarje za druge storitve, pri čemer se vse izčrpno opišejo;

8. izkaz o upravljanju v smislu člena 46a(1) Direktive Sveta 78/660/EGS[46]; za namene navedene izjave bonitetna agencija predloži informacije iz člena 46a(1)(d) navedene direktive ne glede na to, ali se nanjo nanaša Direktiva 2004/25/ES Evropskega parlamenta in Sveta[47].

PRILOGA II

Informacije, ki jih je treba navesti v vlogi za registracijo

1. polno ime bonitetne agencije, naslov registriranega sedeža v Skupnosti;

2. ime in kontaktni podatki osebe za stik;

3. pravni status;

4. razred bonitetnih ocen, za katerega bonitetna agencija zaproša za registracijo;

5. opis postopkov in metodologij, uporabljenih za izdajo in vzdrževanje bonitetnih ocen;

6. politike in postopki za opredeljevanje in obvladovanje nasprotij interesov;

7. informacije o zaposlenih;

8. ureditev plačil;

9. pomožne storitve;

10. program poslovanja, vključno s podatkom, kje naj bi se izvajale glavne poslovne dejavnosti, in navedbo vrste predvidenih poslovnih dejavnosti.

[1] Sporočilo Komisije o bonitetnih agencijah, UL C 59, 11.3.2006, str. 2 (http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2006:059:0002:0006:SL:PDF).

[2] Code of conduct fundamentals for CRAs (Kodeks osnovnih načel ravnanja za bonitetne agencije) (različica, popravljena maja 2008)http://www.iosco.org/library/pubdocs/pdf/IOSCOPD271.pdf.

[3] CESR je neodvisna svetovalna skupina Evropske komisije, sestavljena iz nacionalnih nadzornikov trgov vrednostnih papirjev v EU; glej Sklep Komisije z dne 6. junija 2001 o ustanovitvi Odbora evropskih zakonodajalcev za vrednostne papirje, 2001/527/ES (UL L 191, 13.7.2001, str. 43). Naloga CESR je izboljšati usklajenost med zakonodajalci za vrednostne papirje, svetovati Evropski komisiji in zagotoviti doslednejše in pravočasno vsakodnevno izvajanje zakonodaje Skupnosti v državah članicah.

[4] http://www.consilium.europa.eu/ueDocs/cms_Data/docs/pressdata/SL/ecofin/96629.pdf.

[5] Strokovna skupina za evropske trge vrednostnih papirjev (ESME) je svetovalni organ Komisije, sestavljen iz udeležencev na trgu vrednostnih papirjev in strokovnjakov za ta trg, ki ga je Komisija ustanovila aprila 2006 in deluje v skladu s Sklepom Komisije 2006/288/ES z dne 30. marca 2006 o ustanovitvi strokovne skupine za evropske trge vrednostnih papirjev za zagotovitev pravnega in ekonomskega svetovanja glede uporabe direktiv EU o vrednostnih papirjih (UL L 106, 19.4.2006, str. 14).

[6] Code of conduct fundamentals for CRAs (Kodeks osnovnih načel ravnanja za bonitetne agencije) (različica, popravljena maja 2008)http://www.iosco.org/library/pubdocs/pdf/IOSCOPD271.pdf.

[7] Report of the FSF on Enhancing Market and Institutional Resilience (Poročilo FSF o krepitvi odpornosti trga in institucij), 7. april 2008, http://www.fsforum.org/publications/r_0804.pdf.

[8] Dokument CGFS št. 32: Ratings in structured finance: What went wrong and what can be done to address short comings? (Bonitetne ocene strukturiranih financ: kaj je šlo narobe in kaj je mogoče storiti za odpravo pomanjkljivosti?), julij 2008, http://www.bis.org/publ/cgfs32.pdf?noframes=1.

[9] Agencija Standards and Poor’s je na primer predstavila načrt reform, ki je vključeval ukrepe, kot so imenovanje varuha človekovih pravic za zainteresirane strani, javni letni pregled postopkov upravljanja, ki ga izvede neodvisno podjetje, in izmenjavanje strank za analitike. Agencija Moody’s je sprejela ukrepe za izboljšanje kakovosti podatkov, uporabljenih v bonitetnem postopku. Agencija Fitch je svoje nebonitetno poslovanje prestavila v ločeni oddelek in uvedla spremembe pri svojih dejavnostih na področju strukturiranih finančnih instrumentov, da bi povečala objektivnost in doslednost postopka bonitetnega pregledovanja.

[10] Z Zakonom o reformi bonitetnih agencij ( Credit Rating Agency Reform Act ) ZDA iz leta 2006, ki je začel veljati 27. junija 2007, je bil vzpostavljen pravni okvir za registracijo „nacionalno priznanih statističnih bonitetnih organizacij“ (NRSRO – Nationally Recognized Statistical Rating Organizations).

[11] Direktiva Komisije 2003/125/ES z dne 22. decembra 2003 o izvajanju Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s pravično predstavitvijo naložbenih priporočil in razkrivanjem nasprotij interesov (UL L 339, 24.12.2003, str. 73).

[12] Direktiva 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji (UL L 96, 12.4.2003, str. 16).

[13] Direktiva 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (preoblikovano) (UL L 177, 30.6.2006, str. 1).

[14] Guidelines on the recognition of External Credit Assessment Institutions z dne 20. januarja 2006 (GL07), http://www.c-ebs.org/formupload/41/413b2513-5084-4293-a386-16385b80411d.pdf.

[15] http://ec.europa.eu/internal_market/consultations/2008/securities_agencies_en.htm.

[16] Skupno je bilo prejetih 82 odgovorov. Odgovori so bili objavljeni na:http://circa.europa.eu/Public/irc/markt/markt_consultations/library?l=/financial_services/credit_agencies&vm=detailed&sb=Title.

[17] Koliko ukrep izpolnjuje cilje iz oddelka 1.1.

[18] Zaupanje zainteresiranih strani v pravila.

[19] Koliko je okvir za delovanje bonitetnih agencij urejen z enakimi zahtevami v vseh državah članicah.

[20] Koliko zadevna možnost politike olajšuje delovanje bonitetnih agencij v državah članicah. Prilagodljivost vpliva tudi na stroške bonitetnih agencij.

[21] Glej člen 6(5).

[22] Sklep Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (UL L 184, 17.7.1999, str. 23), kakor je bil spremenjen s Sklepom Sveta 2006/512/ES z dne 17. julija 2006 (UL L 200, 22.7.2006, str. 11).

[23] UL C , str. .

[24] UL C , str. .

[25] UL L 96, 12.4.2003, str. 16.

[26] UL L 177, 30.6.2006, str. 201.

[27] UL C 59, 11.3.2006, str. 2.

[28] UL L 52, 25.2.2005, str. 51.

[29] UL L 281, 23.11.1995, str. 31.

[30] UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

[31] UL L 145, 30.4.2004, str. 1.

[32] UL L 228, 16.8.1973, str. 3.

[33] UL L 345, 19.12.2002, str. 1.

[34] UL L 323, 9.12.2005, str. 1.

[35] [Preoblikovano]

[36] UL L 235, 23.9.2003, str. 10.

[37] UL L 193, 18.7.1983, str. 1.

[38] UL L 193, 18.7.1983, str. 1.

[39] UL L 339, 24.12.2003, str. 73.

[40] UL L 3, 7.1.2004, str. 28.

[41] UL L 3, 7.1.2004, str. 30.

[42] UL L 191, 13.7.2001, str. 45.

[43] OJ L 241, 2.9.2006, p.26.

[44] UL L 162, 30.4.2004, str. 70.

[45] UL L 390, 31.12.2004, str. 38.

[46] UL L 222, 14.8.1978, str. 11.

[47] UL L 142, 30.4.2004, str. 12.