19.11.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 279/23

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o nediskriminaciji in enakih možnostih za vse – okvirna strategija (KOM(2005)0224),

—

ob upoštevanju člena 13 Pogodbe ES,

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (1),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o uporabi Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (KOM(2006)0643),

—

ob upoštevanju poročila Komisije iz julija 2007 o oblikovanju protidiskriminacijske zakonodaje v Evropi – primerjava 25 držav članic EU,

—

ob upoštevanju nacionalnih poročil o izvajanju protidiskriminacijske zakonodaje in tematskih poročil mreže pravnih strokovnjakov za boj proti diskriminaciji, ki jo je ustanovila Komisija, da bi ji pomagala pri njenem delu ter zagotovila neodvisne informacije in nasvete o napredovanju v državah članicah,

—

ob upoštevanju mednarodne konvencije ZN o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije,

—

ob upoštevanju Konvencije ZN o pravicah invalidov,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Protokola številka 12 k tej konvenciji,

—

ob upoštevanju posebne raziskave Eurobarometra iz januarja 2007 o diskriminaciji v Evropski uniji, ki jo je naročila Komisija,

—

ob upoštevanju, da je bilo leto 2007 razglašeno za evropsko leto enakih možnosti za vse, leto 2008 pa za evropsko leto medkulturnega dialoga,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A6-0159/2008),

A.

ker je v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji zapisano, da Evropska unija temelji na načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države, na načelih, ki so skupna vsem državam članicam, in ker je pomembno, da političnim izjavam o boju proti diskriminaciji sledi postopen napredek in pravilno izvajanje zakonodaje in politike, zlasti direktiv o prepovedi diskriminacije in projektov, ki spodbujajo enakost,

B.

ker je v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji tudi zapisano, da Evropska unija spoštuje temeljne pravice, kakršne zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in ker je v skladu s členom 13 Pogodbe ES spodbujanje enakosti in nediskriminacije prednostna naloga zakonodaje in politike Evropske unije,

C.

ker je zaposlovanje eden osnovnih zahtev za socialno vključevanje, stopnja nezaposlenosti v številnih skupinah, zlasti med ženskami, migranti, invalidi, etničnimi manjšinami, starostniki in mladimi ter tistimi s posameznimi in nepriznanimi spretnostmi, pa ostaja nesprejemljivo visoka; ker je nezaposlenost med osebami, ki so izpostavljene večvrstni diskriminaciji, še višja,

D.

ker pravo Skupnosti trenutno ne pokriva diskriminacije v večini področij pristojnosti Skupnosti in ker obstajajo različne stopnje zaščite v direktivah 2000/43/ES in 2000/78/ES, ki povzročajo vrzeli pri zaščiti pred diskriminacijo, ki vpliva na zaposlovanje,

E.

ker pregled Komisije o razvoju protidiskriminacijske zakonodaje v Evropi potrjuje, da na ravni držav članic obstaja „kolaž“ zakonodajnih aktov, ki ščitijo pred diskriminacijo na različne načine, pogosto pa ni skupne metode izvajanja, zaradi česar izvajanje direktiv ni usklajeno in se ljudje ne zavedajo dovolj svojih pravic,

F.

ker neskladnost izvajanja politike nediskriminacije v državah članicah prispeva k pomanjkljivemu izvajanju direktiv Skupnosti o prepovedi diskriminacije, kar je razvidno iz poročil, kot je poročilo evropske skupine strokovnjakov za boj proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti pri zaposlovanju: zakonodaja v petnajstih državah članicah EU,

G.

ker je Svet v svoji resoluciji z dne 5. decembra 2007 o nadaljnjem spremljanju evropskega leta enakih možnosti za vse (2007) (3) pozval države članice in Komisijo, naj v skladu s svojimi pristojnostmi ohranijo in okrepijo uvajanje vprašanj invalidnosti v vse ustrezne politike,

H.

ker je Komisija zato upravičeno pričela postopke proti številnim državam članicam in mora tako še naprej ravnati, kadar je potrebno,

1.

poziva države članice, da v svoji zakonodajni praksi ustrezno upoštevajo različne razloge za diskriminacijo iz člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;

2.

opozarja, da direktivi 2000/43/ES in 2000/78/ES opredeljujeta minimalne zahteve in morata zato biti osnova, na kateri je treba oblikovati celovitejšo protidiskriminacijsko politiko;

3.

je zaskrbljen zaradi pomanjkljivosti pri prenosu in izvajanju direktiv 2000/43/ES in 2000/78/ES v nekaterih državah članicah in zaradi pomanjkljivega informiranja državljanov EU o možnih sredstvih v primerih diskriminacije;

4.

obžaluje, da direktivi 2000/43/ES in 2000/78/ES ne zajemata razlik v diskriminacijskem obravnavanju na podlagi telesnih meril, kot je višina ali barva kože, zlasti v zvezi z dostopom do delovnih mest, kjer ni neposredne povezave med temi telesnimi značilnostmi in spretnostmi, potrebnimi za opravljanje zadevnega dela;

5.

poziva države članice, naj zagotovijo, da se direktivi 2000/43/ES in 2000/78/ES po prenosu vseh njunih določb v celoti, pravilno in učinkovito preneseta in ustrezno izvajata ter da se v skladu z njunimi določbami upravičijo vse izjeme;

6.

poziva pristojne organe na ravni EU, nacionalni in lokalni ravni, naj bolj uskladijo svoja prizadevanja za izvajanje; poziva k enotnemu pristopu k boju proti diskriminaciji, ki bo vključeval in hkrati upošteval vse razloge za diskriminacijo;

7.

poudarja, da imajo javni organi bistveno vlogo pri spodbujanju enakosti in preprečevanju diskriminacije, prek svojih politik, zagotavljanja storitev in prakse zaposlovanja;

8.

poziva Komisijo, naj se zaveže, da bo izvedla obsežen pregled izvajanja direktiv 2000/43/ES in 2000/78/ES ter izdala obrazložitvene smernice za njuno izvajanje, da bi zagotovila celovito in pravilno izvajanje s strani držav članic; zlasti poziva Komisijo, naj presodi, kako posamezne države članice razlagajo izjeme iz členov 6 in 8 ob prenosu Direktive 2000/78/ES v nacionalno zakonodajo; opozarja, da izvajanje obeh direktiv zahteva vrsto mehanizmov in strategij, med drugim tudi skladnost, dejavno udejstvovanje in uveljavljanje ter učinkovito izmenjavo najboljše prakse;

9.

poziva k učinkovitemu, sorazmernemu in odvračalnemu kaznovanju kršenja nacionalnih določb, sprejetih ob prenosu direktiv 2000/43/ES in 2000/78/ES;

10.

poziva Komisijo, naj pozorno spremlja prenos direktiv 2000/43/ES in 2000/78/ES ter skladnost z zakonodajo, ki izhaja iz njunega prenosa, in preko postopkov zaradi kršitev in neizvrševanja še naprej izvaja pritisk na države članice, da bi izpolnjevale svoje pravne obveznosti in direktivi čim prej v celoti prenesle; meni, da bi moral pristojni odbor Parlamenta sodelovati pri spremljanju obveznosti držav članic, izhajajočih iz teh direktiv;

11.

opominja Komisijo, da člen 4 direktive 2000/78/ES dovoljuje izjeme le, kadar so iz objektivnih razlogov nujno potrebne za dobro izvajanje poklicne dejavnosti; poziva Komisijo, naj strogo omeji razlago tega člena in vloži tožbo pri Sodišču Evropskih skupnosti proti državam članicam, kadar v svoji nacionalni zakonodaji dopustijo preširoko opredelitev;

12.

želi, da letna presoja izvajanja direktiv s strani držav članic postane del odprte metode usklajevanja in da se izvede obsežen pregled izvajanja te zakonodaje vsakih pet let kot del socialne agende; meni, da bi morali pri tej presoji sodelovati neodvisni organi, ki se ukvarjajo z vprašanji nediskriminacije, vključno z mrežo pravnih strokovnjakov, ki jo je organizirala Komisija, in nevladnimi organizacijami, ki zastopajo potencialne žrtve diskriminacije, in da je treba sprejeti konkretne ukrepe za izboljšanje zmogljivosti nevladnih organizacij, da bi zagotavljale informacije in pomoč žrtvam ter konstruktivno prispevale k letni presoji;

13.

meni, da zaradi odsotnosti določbe o potrebni široki opredelitvi invalidnosti v Direktivi 2000/78/ES nekatere kategorije invalidov po tej direktivi nimajo pravnega varstva; zato poziva Komisijo in države članice, naj se nemudoma dogovorijo o tej široki opredelitvi invalidnosti, da bi omogočile uskladitev s protidiskriminacijsko zakonodajo, ki bi lahko temeljila na Konvenciji o pravicah invalidov;

14.

meni, da so zaradi neopredeljenega roka za vložitev tožbe zaradi diskriminacije v nekaterih državah roki zelo kratki, kar je lahko ovira za sprožitev tožbe;

15.

meni, da so izjeme, povezane z zakonskim stanom v Direktivi 2000/78/ES, omejile zaščito pred diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, ki jo nudi ta direktiva;

16.

poziva države članice, naj učinkoviteje spodbujajo uporabo pravic državljanov EU v skladu z direktivama 2000/43/ES in 2000/78/ES ter poziva Komisijo, države članice, sindikate, delodajalce ter vladne in nevladne akterje, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, za boljšo seznanjenost s pravicami, izhajajočimi iz teh direktiv, ter naj žrtvam diskriminacije zagotovijo dostop do celovite odvetniške podpore, ki bi jim omogočila učinkovito uveljavljanje teh pravic; ugotavlja, da breme ukrepanja zoper izvajalca diskriminacije pogosto nosi žrtev, pogosto brez podpore javnih organov ter dostopa do pravne pomoči; poziva države članice, naj pooblastijo ustrezne neodvisne organe, da zagotavljajo učinkovito pomoč žrtvam diskriminacije;

17.

je zaskrbljen zaradi nizke stopnje osveščenosti glede protidiskriminacijske zakonodaje med državljani v državah članicah in poziva Komisijo, države članice, sindikate in delodajalce, naj okrepijo prizadevanja za njeno povečanje; opozarja, da direktive državam članicam nalagajo obvezo širjenja informacij v javnosti o ustreznih določbah teh direktiv z vsemi ustreznimi sredstvi;

18.

državam članicam priporoča, da izvedejo neodvisno presojo ukrepov za preprečevanje in povračilnih protidiskriminacijskih ukrepov ter učinkovitosti zaščite pred viktimizacijo in zagotovijo ustrezno financiranje organov, ki sodelujejo pri preprečevanju diskriminacije in nudijo pomoč žrtvam, ne glede na to, ali je njihov status zakonsko predpisan; priporoča tudi, da Komisija v svoje spremljanje vključi medsebojne preglede;

19.

državam članicam priporoča, da ustrezno financirajo in pooblastijo neodvisne organe, ki spodbujajo enakost, da bi le-ti lahko učinkovito in neodvisno opravljali svojo vlogo, med drugim nudenje kakovostnega strokovnega znanja glede vseh vrst diskriminacije in primerne pomoči žrtvam diskriminacije; spodbuja države članice, naj zagotovijo, da delovanje teh organov zajema vse vrste diskriminacije, in poziva Komisijo, naj določi standarde za spremljanje in zagotavljanje njihove učinkovitosti in neodvisnosti;

20.

državam članicam in Komisiji priporoča, naj financirajo in pooblastijo tiste nevladne organizacije, ki zastopajo diskriminirane skupine, in tiste, ki delujejo na področju obveščanja državljanov in nudenja pravne pomoči v primerih diskriminacije;

21.

poziva države članice, naj pri spremljanju pravilnega izvajanja zakonodaje Skupnosti sodelujejo s pristojnimi socialnimi partnerji;

22.

poudarja, da bi morale države članice v vsakem primeru zagotoviti avtomatično pravno pomoč žrtvam diskriminacije, če je potrebno s financiranjem preko državnih sistemov pravne pomoči;

23.

poziva Komisijo, naj praktično in dejansko podpira sprejetje ukrepov v državah članicah prek programa Progress in Evropskega socialnega sklada, da bi podprla programe, ki si prizadevajo za enake možnosti in izkoreninjenje diskriminacije;

24.

priporoča, naj države članice za zagotavljanje učinkovitejše stopnje zaščite pooblastijo združenja, organizacije in druge pravne subjekte za sodelovanje v sodnih postopkih, tudi v imenu katere koli žrtve ali v njeno podporo;

25.

poziva vlade držav članic, naj zagotovijo enako obravnavanje in priložnosti v okviru politike zaposlovanja in socialne vključenosti ter naj zlasti obravnavajo resne prepreke, ki so v postopkih zaposlovanja nastale zaradi diskriminacije;

26.

predlaga, naj države članice zagotovijo, da lahko združenja, organizacije in drugi pravni subjekti v imenu enega ali več pritožnikov sodelujejo v vseh sodnih postopkih za izvajanje direktiv;

27.

poziva države članice, naj v sodelovanju z Agencijo EU za temeljne pravice in Komisijo redno zbirajo, združujejo in objavljajo celostne, točne, primerljive, zanesljive in ločene statistične podatke o diskriminaciji in jih objavijo tako, da bodo javnosti lahko razumljivi in bodo omogočali učinkovitejšo izmenjavo najboljše prakse; poudarja, da morajo biti za to na voljo zadostna sredstva in da je pomembno razvijati mehanizme za zbiranje podatkov o diskriminaciji v skladu z zakonodajo o varstvu podatkov;

28.

poziva k pripravi celovitih nacionalnih akcijskih načrtov za odpravo vseh oblik diskriminacije;

29.

pozdravlja zanimanje Komisije za zbiranje podatkov o enakosti in objavo evropskega priročnika s temi podatki; poziva Komisijo, naj natančno preuči različna pravna vprašanja in parametre glede zbiranja podatkov ter poda predloge za boljše beleženje primerov diskriminacije in preuči skupne standarde za zbiranje podatkov; priporoča, da Komisija še naprej zagotavlja pravno usposabljanje za sodnike, odvetnike, sindikate in nevladne organizacije, da bi povečala dolgoročni učinek direktiv, pa tudi, da opravi več raziskav in analiz učinka predpisov za prenos direktiv;

30.

pozdravlja zanimanje Komisije za problematiko večvrstne diskriminacije, vključno z začetkom študije na to temo; poziva Komisijo, naj sprejme uravnoteženo širšo opredelitev večvrstne diskriminacije ter preuči in priskrbi podatke o njej in o zločinih iz sovraštva; poziva jo tudi, naj vključi določbe, oblikovane posebej za boj proti večvrstni diskriminaciji, do katere lahko pride iz enega ali kombinacije več razlogov, v celotno prihodnjo zakonodajo, sprejeto v skladu s členom 13 Pogodbe ES;

31.

poudarja, kako pomembno je povezovanje v mreže med skupinami, ki delujejo na področju boja proti diskriminaciji na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

32.

poziva države članice, naj revidirajo svojo nacionalno zakonodajo in razmislijo o razveljavitvi aktov, ki niso skladni s členom 13 Pogodbe ES;

33.

meni, da je Direktiva 2000/43/ES temelj za oblikovanje celostnega protidiskriminacijskega okvira za ukrepe, povezane s prepovedjo diskriminacije zaradi rase in narodnosti; vendar poudarja, da je treba upoštevati že ugotovljene vprašljive vidike in težave, s katerimi se srečujejo države članice pri dejanskem prenosu ter izvajanju določb te direktive;

34.

poudarja, da mora Komisija oblikovati skupno stališče EU glede pomena pozitivnih ukrepov ali si mora vsaj prizadevati za soglasje o njih, s čimer bi prekinila mite o njihovem pomenu in izvajanju v nekaterih državah članicah, zlasti glede njihove učinkovitosti v boju proti diskriminaciji in vzpostavljanju enakosti rezultatov v nekaterih državah članicah;

35.

ugotavlja, da bi lahko sedaj Komisija predlagala le zakonodajo za prepoved diskriminacije pri dostopu do blaga in storitev na nekaterih področjih, ne pa vseh; opominja Komisijo na njeno zavezo, da bo predlagala celovito direktivo, ki bo zajemala diskriminacijo zaradi invalidnosti, starosti, vere ali prepričanja in spolne usmerjenosti, da se dopolni paket protidiskriminacijske zakonodaje v skladu s členom 13 Pogodbe ES, kot je določeno v njenem delovnem programu za leto 2008; ponovno poudarja politično, socialno in pravno zaželenost odprave hierarhije varstva pred diskriminacijo iz različnih vzrokov; je trdno prepričan, da nima smisla prepovedati diskriminacijo na enem področju, hkrati pa jo dovoljevati na drugem;

36.

z zanimanjem pričakuje razvoj opredelitve invalidnosti s strani Skupnosti, ki bo invalidom iz vse Evropske unije omogočila uživanje enakih pravic, ne glede na to, v katerem njenem delu bivajo;

37.

meni, da bo morala nova predlagana direktiva o boju proti diskriminaciji na podlagi člena 13 Pogodbe ES prepovedati vse oblike diskriminacije, neposredne in posredne, na vseh področjih, že zajetih v direktivah 2000/43/ES in 2000/78/ES, diskriminacijo preko združenj in diskriminacijo na podlagi zaznane pripadnosti zaščiteni skupini ter nadlegovanje; meni, da bi morala navodila o diskriminaciji veljati za diskriminacijo in da se kot diskriminacija šteje tudi neupravičena nezmožnost zagotovitve primernega bivališča; meni, da bi morale direktive jasno pokazati, da ne obstaja hierarhija med različnimi razlogi za diskriminacijo in da se je proti vsem njenim oblikam treba boriti z enako ostrimi ukrepi; vztraja, da mora vsak nov predlog zakonodaje ustrezno odražati vse posebnosti različnih razlogov diskriminacije;

38.

je trdno prepričan, da mora biti vsebinski obseg novega predloga direktive za boj proti diskriminaciji v smislu člena 13 Pogodbe ES širok in zajemati vsa področja v pristojnosti Skupnosti, kot so izobraževanje, vseživljenjsko učenje, socialna zaščita, vključno s socialnim varstvom, stanovanjsko politiko in zdravstvenim varstvom, podobe diskriminiranih skupin v medijih in oglaševanje, fizični dostop invalidov do informacij, telekomunikacije, elektronske komunikacije, razne vrste prevozov in javni prostori, socialne ugodnosti ter dostopnost in zagotavljanje storitev, ki so dostopni javnosti; meni tudi, da bi morala nova direktiva razviti področje delovanja Direktive Sveta 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (4), da bo skladna z zaščito drugih skupin pred diskriminacijo;

39.

je trdno prepričan, da je treba v boju proti diskriminaciji razviti celostni pristop za večjo osveščenost javnosti, začenši s šolskimi programi;

40.

poziva Komisijo, naj preuči načine za vključitev nadaljnjih določb za spodbujanje izvajanja načel nediskriminacije in enakosti, ki niso odvisni od pritožb posameznih žrtev, v prihodnjo zakonodajo na podlagi člena 13; meni, da bi morali v tej preiskavi preučiti, kako lahko prihodnja zakonodaja oblikuje obveznosti za uvajanje pozitivnih ukrepov in/ali pozitivnih dajatev za spodbujanje enakosti ter obveznosti, povezane z nediskriminacijo in enakostjo, poveže z nacionalno politiko javnega naročanja;

41.

meni, da lahko različna obravnava na podlagi državljanstva ali jezika, ki ni objektivno in razumno utemeljena z zakonitim ciljem niti dosežena z ustreznimi in potrebnimi sredstvi, predstavlja posredno diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti, ki je v nasprotju z Direktivo 2000/43/ES;

42.

meni, da je treba diskriminacijo razumeti tudi kot poseganje v štiri temeljne svoboščine, zlasti v pravico do svobodnega gibanja, ki kot taka ovira delovanje notranjega trga; poziva Komisijo, naj spodbuja države članice, da pregledajo svoje nadnacionalne določbe, ki urejajo dostop do njihovega trga dela, zato da odpravijo razlikovanje med evropskimi državljani v zvezi s tem;

43.

meni, da manjšinske skupnosti, zlasti romska skupnost, potrebujejo posebno socialno zaščito, saj so se njihove težave v zvezi z izkoriščanjem, diskriminacijo in izključevanjem z nedavno širitvijo EU na področju izobraževanja, zdravja, nastanitve, zaposlovanja in pravic žensk še zaostrile;

44.

priporoča, da se v zvezi z dostopom prikrajšanih in romskih otrok do visokokakovostnega izobraževanja ter v zvezi z njihovo neupravičeno označitvijo za nesposobne nameni posebna pozornost boju proti vsem oblikam diskriminacije, s katero se srečujejo na področju izobraževanja;

45.

poudarja, da je zakonodaja učinkovita le, če se državljani zavedajo svojih pravic in imajo lahek dostop do sodišč; zato meni, da je treba v novem predlogu direktive za boj proti diskriminaciji v smislu člena 13 Pogodbe ES obravnavati tudi pravna sredstva in izvrševanje, ter priporoča, da države članice ustanovijo enega ali več neodvisnih in učinkovitih organov za spodbujanje enakopravnega obravnavanja in boj proti različnim oblikam diskriminacije s pooblastili za obravnavanje vseh razlogov za diskriminacijo v skladu s členom 13 in delovanje na vseh področjih, ki jih zajema Direktiva 76/207/EGS; meni, da bi morala pristojnost teh organov vključevati zagotavljanje neodvisne pomoči žrtvam diskriminacije pri vlaganju pritožb glede diskriminacije, opravljanje neodvisnih raziskav o izvajanju protidiskriminacijske zakonodaje in oblikovanje predlogov glede vprašanj, povezanih s tovrstno diskriminacijo;

46.

poziva, da se v bodočo zakonodajo na podlagi člena 13 Pogodbe ES vključi obveznost posvetovanja in vključevanja nevladnih organizacij, neodvisnih specializiranih organov za spodbujanje enakosti in predstavnikov nacionalnih organizacij pri njeni pripravi, postopku prenosa in spremljanju njenega izvajanja;

47.

meni, da mora nova direktiva vsebovati zahtevo, da države članice dajejo prednost enakosti pri načrtovanju, oblikovanju politik in razvoju programov na področjih, ki jih zajema ta direktiva, da imajo ponudniki storitev organiziran in sistematičen pristop k enakosti ter da se prilagodijo in nudijo posebno obravnavo predstavnikom manjšin, ki se soočajo z neenakostjo, da se jim zagotovi dostop do ponujenih storitev in da imajo koristi od njih;

48.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je Protokol št. 12 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin podpisalo devetnajst držav članic, ratificiralo pa ga je le pet;

49.

poziva k nadaljevanju procesa podpisa, sklenitve in ratificiranja Konvencije o pravicah invalidov, vključno z izbirnim protokolom, ter opozarja, da morajo biti po ratifikaciji konvencije v Skupnosti vsi predlogi protidiskriminacijske zakonodaje Skupnosti popolnoma skladni z zahtevami v tej konvenciji; želi spomniti Svet, da je na neuradni ministrski konferenci o invalidnosti junija 2007 pozval Komisijo, naj vzpostavi evropsko strategijo za učinkovito izvajanje konvencije; poziva Komisijo, naj v tem okviru oceni, ali je potrebno spremeniti sekundarno zakonodajo Skupnosti ali prilagoditi zadevne politike;

50.

poudarja pomen horizontalnega izvajanja in vključevanja načela nediskriminacije iz Lizbonske pogodbe, ko ta prične veljati, kar Evropsko unijo zavezuje, da se pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti usmeri k boju proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti;

51.

poziva Komisijo in države članice, naj enake možnosti za vse in nediskriminacijo vključijo v lizbonsko strategijo za rast in zaposlovanje, v smernice za odprto metodo usklajevanja glede socialne vključenosti in programe nacionalnih reform ter v uredbe za delovanje strukturnih skladov; zato poziva Komisijo in države članice, naj ponovno preučijo integrirane smernice za rast in delovna mesta ter še posebej smernice zaposlovanja, da bi zagotovile in izboljšale vključevanje in vidnost socialne razsežnosti v naslednjem krogu lizbonske strategije; poudarja, da morata biti politika enakosti in nediskriminacije tesno povezani s socialnimi politikami z močno vlogo socialnih partnerjev, če želimo, da sta učinkoviti;

52.

poziva Komisijo in države članice, naj prekinejo vse oblike diskriminacije na podlagi pogodbe o zaposlitvi tako, da vsem delavcem zagotovijo enako obravnavo, zaščito varnosti in zdravja delavca med delovnim časom in časom počitka, svobodo združevanja in zastopanja, zaščito pred neupravičenim odpuščanjem, kolektivna pogajanja in kolektivne ukrepe; poudarja pomen dostopa do usposabljanja in stalnega varovanja pridobljenih pravic tako, da se pokrijejo obdobja izobraževanja in usposabljanja, boljših možnosti varstva ter ohranitve temeljnih socialnih pravic, kot so pokojninske pravice, pravice do izobraževanja in pravice do nadomestil za brezposelnost med spremembo zaposlitvenega položaja pri prehodu z ene pogodbe o zaposlitvi na drugo in z odvisne na neodvisno zaposlitev;

53.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic in držav kandidatk.